Tridesetletnica ,,Slov. Gospodarja". vigni se, oj slovenska domovina! Ozri se nazaj! Tridesetletno delovanje svojih sinov na slovenskem spodnjem Štajarju poglej za seboj! Ah, bilo je težavno delovanje! Stari možje, narodne korenine, se komaj spominjajo Dr. Ulaga.Dr. Prolog.Dr. Gregorec. onib tužnih, žalostnib časov. Na3 jezik, naša narodna prava, so povsod z nogami teptali. Pravice za pošlenega Slovenca nikjer ni bilo. Zarija slovenskega naroda, ki je lakodivno zažarila leta 1848. — nas na spodnjem Štajarju niti obsijala ni. Bili smo tuici na svoji lastni zemlji. Solzilo je marsikatero narodno oko in plakalo je marsikalero slovensko srce, a pomoči od nikoder, od nikoder ni bilo. Takrat je praznoval najsijajnejše dneve pogubonosni liberalizem, ki je v Avstriji mogočno prodiral z dvojnim načelom: pregnati krščanstvo in uničiti vse nenemške narode. Kakor od pekla nabujskani, besneli so njegovi pristaši proti sv. cerkvi, skovali so celo kopo njej sovražnih postav. Pa — dvojno nesrečna bila je oni čas slovenska domovina, v skrajni nevarnosti bila ji je namreč vera in narodnost, dva stebra, na kojih slovenstvo sloni in brez kojih se pogrezne v pogubljenja propad. Takrat so pač veljale o Sloveniji besede pesnikove: ,,Trnjev le tvoj venec je In rod tvoj, rod mučenec je, Sovražni svet te le prezira, Prezira te in te zatira . . . ." Toda raili X>če nad oblaki ludi lakrat ni zapustil našega naroda, ki je sicer mal po številu, a velik in bogat po dušnih zmožnostih. Probudila se je dolga vrsta zaslužnih mož, ki so pogumno, z mladeniškim plamenom in z junaškim ponosom, dvignili slovensko zastavo, na fcoji so se bleste lesketale besede: Vse za vero, dora, cesarja! Vnel se je boj proti krutim sovragom, ki traja še dandanes in ki bode — pomozi nam Bog! — slednjič končal s popolno slovensko zmago. Kot posebno izdatno orožje v obrambo narodnih svetinj namenili so se plemaniti rodoljubi onih dnij izdajati slovenski list, ki naj bi Siril med slovensko ljudstvo na spodnjem Štajarskem blagodejno prosveto, užigal od deroče Mure tje do bistre Save iskri ogenj slovenske zavesti in krepostno branil cerkvene pravice. List, ki naj prevzame to sveto, za nas velepomenljivo nalogo, imenuje naj se (po nasvetu vrlega kmeta z Drvanje, Dominika Golnika) »Slovenski Gospodar«. To je torej porod, to uzrok in namen našega lista. Dne 16. januvarijaleta 1867. jeizšlaprva številka. Skromen bil je začetek, a vedno večji postajal je ugled »Gospodarjev« in njegov vpliv na narod je tolik, da ga mora zgodovina z vscm priznanjem in z neomejeno pohvalo zapisati v zlato knjigo. Slava vrlim možem, ki so ta list ustanovili, podpirali, razširili in priveli do velike današnje vcliave! Bila bi nam dolžnost, imenoma jih vse našleli in dostojno proslaviti. A ker zaradi prevelike obilice to ni mogočc, spominjali se moramo danes, ob slovesni trideselletnici vsaj lislih, ki imajo za list brez dvoma največ zaslug — njegovih odličnih, nesebičnih in za narod prezaslužnih prvih Ireh urednikov. Njim zadoni po vsej domovini iz tisoč, tisoč src: Slava, slava! Prvi »Gospodarjev« urednik je bil Dr. IbvdCa/tija, ZEPrelog1, rojen v Hraslju blizu Ljutomera dne 27. oktobra 1813. Bil je izboren, obče čislan zdravnik v Mariboru. Njegovo rodoljubje bilo je občudovanja vredno. Za Slovence bilo mu je srce celo življenje v najiskrenejži Ijubezni. Zlat značaj, ves vnet za narodni napredek in narodna prava. Z navdušenjem pravi v prvi šlevilki: »Mi Slovenci smo bistre glave, a kaj nam pomaga naša bistrost, če je ne rabimo nain in deželi na korist«. Z ognjevito zgovornostjo spodbuja potem Slovence, naj bodo vrli narodnjaki. Ravno takrat so se imele vršiti volitve v deželni zbor, dne 21. jan. 1867. Dr. Prelog je navdušeno zaklical: »Ostanite stalni in glasujte povsod vsi, kakor en mož, za poslance, katere vam nasvetujemo. Bodimo složni in zmaga bo naša!« Bil je prerok — kajti vsi slovenski kandidati so bili izvoljeni. Dr. Prelog uredoval je list do leta 1871. meseca majnika. Njegova pisava bila je krepka, odločna, poljudna in prikupna. Posebno je gledal, da se med narodom ohrani sloga in edinost. Zato je vedno pazil, da njegov list le zida, nikdar pa ne ruši. 0 da bi ga v tem oziru posnemali vsi slovenski uredniki! Umrl je dne 27. januvarija leta 1872. Na mariborskem pokopališču mirujejo njegovi zemeljski ostanki, priprost spomenik jih krije — a trajen in najlepSi je pa spomenik, ki si ga je sam postavil v hvaležnih srcih slovenskega naroda. _Dr. Jožef TTlstg^a. Malo štejemo mož, ki bi bili za versko in narodno probujenje štajarskih Slovencev toliko storili, kakor pokojni g. dr. Jožef Ulaga. Zato radi pritrjujemo duhovitemu dopisniku »Slovenčevemu«, ki je poročilo o pogrebu Ulaginem meseca oktobra 1881 završil s temi-le besedami^ »Ozrli smo se še enkrat proti grobu, kjer zdaj počiva mož železne volje in redkega zriačaja, iskren domoljub, nevstrašljiv zagovornik in branitelj pravic slovenskega naroda, izgleden dušni pastir, dika duhovnikov lavantinske škofije in vreden naslednik nepozabIjivega Rozmana.« Današnji praznični list hoče z besedo in podobo pripomoči, da se uresniči še prerokovanje »Slovenčevo«: »Ulagin slavni spotnin bode živel, dokler živi narod slovenski!« — Stekel si je rajni dr. Ulaga nevenljivih zaslug kot veroučitelj na gimnaziji v Celjuf kot profesor bogoslovja v Mariboru, kot nadžupnik in dekan v Konjicah, a najtrajnejši spomin med Slovenci mu zagotavlja pomenljiva služba urednika »Slov. Gospodarja«. V Mariboru se je viharnega leta 1870. v obrambo starega reda ustanovilo »katol. konservativno društvo«. Predsednik mu je bil Ferdinand groi Brandis, duša pa g. dr. Ulaga, društveni perovodja. Leto poznej se je pa ustanovilo »katol. tiskovno društvo«. Tudi temu je bil g. dr. Ulaga perovodja in oživitelj. To društvo je kupilo — po nasvelu g. dr. Ulaga — takrat še mladega »Slov. Gospodarja« od dr. Matije Preloga. Bilo je dogovorjeno, da ostane dr. Prelog odgovorni urednik, a g. dr. Ulaga bode list spisoval po načelih »katoliškega tiskov. društva«. Pa le prehitro se je pokazalo, da taki »duvalizem« nič ne velja. Gujmo! Ko so bili Pijemonlezi dne 20. scpt. 1870 vzeli papežu Piju IX. mesto Rim, so goreči katoličani po vsem svetu povzdigovali glas zoper lakšen božji rop. Tudi »kat. konservativno društvo« mariborsko je sklenilo krcpek ugovor proti oropanju sv. stoliee. Vsled tega je pa več odličnih društvenikov izstopilo iz drušlva in je v »Slov. Narodu« izjavilo, da Slovenci ne smemo ugovarjati Lahom, da so vzeli Rim, čcš, ker se tudi mi trudimo za zedinjeno Slovenijo! 0 logika, kje si takrat spavala! Rajni g. dr. Ulaga napišeognjevit članek, v katereiii dokaže gorostasen razloček med Slovenci, ki se trudijo za zedinjeno Slovenijo pod žezlom slavne hiše Habsburške, in med Lahi, ki so s pomočjo sardinskega kralja Viktor-Emanuela in puntarja Garibaldija pregnali vse poslavne vladarje na Laškem in so poslednjič s kruto silo vzeli sv. očelu dedščino sv. Petra in še sv. mesto Rim, da so si tako z meeem in ognjem zvarili zedinjeno Italijo. Odpadniki »konservativnega društva« so bili pa blagega in vernega dr. Preloga toliko preplašili, da si tega spisa ni upal priobčiti v »Slov. Gospodarju«. Kaj stori pokojni g. dr. Ulaga? Sejemarudal? Ge to misliš, tedaj ni.si poznal rajnega g. dr. Ulaga! Kaj pa? Nemudoma spravi na noge odbor »katol. tiskovnega društva«, ki takoj odvzame dr. Prelogu uredniški posel ter ga iz- rofii dr. Jožefu Ulagi. Bazkol med »starimi« in »mladimi« Slovenci je bil gotov. Naš »Slov. Gospodar« si je pa pri lem pridobil prosle roke, s katerimi je odslej neusmiljeno pobijal naeela piškavega liberalizma, naj jih je našel med Slovenci ali Nemci ali nemškutarji. Naš list je kmalu poslal merodajno glasilo štajarskih Slovcncev in pravi odsev Ulaginega čistega rodoljubja. Ker si je pri vseh leh političnih borbah dr. Ulaga še v svoji profesorski službi nalagal od leta do lela več dela, bilo mu je skrbeti za drugačen delokrog, da mu duševne moči prehitro ne opešajo. Dne 7. febr. 1875 je dobil lepo nadžupnijo Konjice. Knezoškof Jakob Maksimilijan, ki so ga bili že 1863 imenovali konzislorijalnim svelovalcem, so ga sedaj postavili dekanom tej obširni dekanovini. Tudi v Konjicab je imel pokojni dr. Ulaga mnogo skrbi, zlasti, ker si pri pičli profesorski plači onih dnij (630 gld. na lelo) ni bil nič zdalnega prihranil. Zdaj še le je prav živo čutil bulare ubogega sloveuskega gospodarja. Komaj si je gospodarstvo uredil, baš ga je Gospodar vseh gospodarjev poklical na plačilo. Po dvadnevni bolezni je umrl dne 4. oktobra 1881 v 56. letu svoje dobe. Njegov grob pri Sv. Ani krije spomenik od belega marmorja, kakoršnega je bil par let poprej postavil na gomili svojih starišev pri Sv. Petru pod Sv. gorami. — Ravnokar zbira »križevska družba v Konjicah« glavnico, da se založi večna sv. maša kot vedni spomin na nepozabljivega nadžupnika, g. dr. Jožefa Ulaga. Dr. Lavoslav <3-re_forec. Na prvi strani današnje šlevilke vidite, dragi bralci, ludi podobo vlč. gospoda dr. L. Gregoreca, čegar ime je najtesneje sklenjeno z našim listom. Ker ta bivši urednik »Slov. Gospdarja« še živi in je toli skromen, da bi ga žalili, ko bi ga hvalili po zasluženju, zato zapišemo o njegovem življeniu in delovanju samo nekaj 'priproslih vrstic. Dr. L&voslav Gregorec se je narodil dne 17. dec. 1839. Ieta v župniji Sv. Urbana pri Ptuju. Svoje gimnazijske in bogoslovs-ke šludije je izvrstno dovršil v Mariboru ter bil v mašnika posvečen dne 17. julija 1864. Tistega leta je prišel za kaplana dne 10. septembra v Zreče pri Konjicah, dne 2. maja 1865 v Marenberg, dne 1. raaja 1866 pa k Sv. Rupertu v Slov. goricah, kjer je služboval do dne 30. septembra 1870. Ker je bil že dne 12. marcija 1868 postal na graškern vseučilišču doktor sv. pisma, poklicali so ga v jeseni 1870. lela pokojni knezoškof Jakob Maksimilijan v Maribor, v bogoslovje za profesorja novega zakona, kjer je to službo veslno opravijal do konca februvarija 1885. Kot profesor je bil jako 'blag in pri svojih slušateljih zelo priljubljen; saj pa je tudi večkrat zanimivo primerjal Kristusov čas s sedanjim časom. V Mariboru pa ni samo svojih stanovskih dolžnostij natanko opravljal, ampak je svoje proste ure posvetil pisaleljevanju in politiki. Spisal je več knjižic, med katerimi je najbolj znana »Mala apologetika«. Ko pa je koncem februvarija 1875 dr. Jožef Ulaga šel za nadžupnika v Konjice, poslal je g. dr. Gregorec urednik »Slov. Gospodarja«. Koliko je zanj storil in ^celo trpel, to je Sloveneem širom naše domovine vse v živern sporainu. Par let je bil tudi urednik lista >Siidst. Post.« Morda ni težavnejšega, pa tudi nehvaležnejšega posla, kakor je posel slov. urednika. Navoljil se je tega tudi g. dr. L. Gregorec, zlasti ga je polrlo, ker je vsled obtožbe nekega nemškutarskega učitelja bil v ječo obsojen. Prosil je torej začetkom leta 1885. za župnijo Novo cerkev pri Celju ter jo tudi dobil in postal ob enem kanonik strassburški dne 16. marciia 1885. Tukaj vneto skrbi za čast božjo, zveličanje duš in lepoto hiše božje, zato so ga mil. knezoškof imenovali lani administratorjem novocerkevške dekanije, letos dne 1. januvarija dekanom in duhovnim svelovalcem. Ali tudi kot župnik ni pozabil svojega milega naroda, in ta mu je izročil težavno državno poslanstvo. Ko je umrl leta 1888. župnik in državni poslanec Božidar Raič, izvolili so volilci plujskega in Ijutomerskega okraja dr. Gregoreea državnim poslaneem, kar se je enaglasno zgodilo pred šestimi leti in se bo zgodilo tudi letos. Naj nam miloslno nebo obrani vlč. g. dr. Gregoreca, predsednika »Slovenskega drušlva«, zdravega in čvrstega, kakor je zdaj, Se prav mnoga, mnoga leta v blagor sv. cerkve in naroda slovenskega! V W7. l&®7 X.., ^•/Vlk>' *,JŁj»*V%, ZAVERO, *m n