382
Listek.
Štrekljeva zbirka je, kakor se je izrazil o njej sam prof Jagič, vzorna in ustreza vsem zahtevam moderne izdaje narodnega blaga. Umevno je torej, da smo g. dr. K. Štreklju hvaležni za njegov trud, in da željno pričakujemo nadaljnjih snopičev prelepe zbirke. Želeti je, da bi gosp urejevalec srečno dovršil svoje tako izborno pričeto delo, zajedno pa vzbudil z njim naše še vedno preveč malomarno in brezbrižno razumništvo ter pridobil »Slovenski Matici«   mnogo  prepotrebnih novih  članov!           Fr.  V—c.
Jenko v novi izdaji. Pesmi. Zložil Si m on Jenko. Za tisek priredil Anton Funte k. Ilustracije z vršil a J. Kobilca. I. V Ljubljani. Založil Oton Fischer. 1896. — S tem naslovom je izšla nedavno, kakor je »Zvon« že na kratko sporočil, željno pričakovana nova izdaja S. Jenka, in sicer obseza ta zvezek razen životopisa pesnikovega iz peresa prof Funtka same že natisnjene pesmi v istem vzporedu, kakor jih je  izdal S. Jenko  sam 1.  1865.
Slovenci pri izdajah svojih klasikov sploh nimamo sreče. Izimši Wiesthalerjeve novejše izdaje Vodnikove proze in poezije in Levčeve izdaje Levstikovih zbranih spisov nimamo nobene druge, katera bi popolnoma ustrezala vsem znanstvenim zahtevam. Prešeren dozdaj še ni učakal dostojne izdaje, in Jenku preti, o čemer nas je prepričala ravno Funtkova redakcija, ista žalostna usoda. Kakšna bodi izdaja kateregakoli slovenskega klasika, da služi lahko na eni strani v znanstvene, a na drugi v zabavne svrhe, o tem so pisali poklicani možje že toliko in tako prepričevalno, da je bilo pač pričakovati odsihdob kri tični h izdaj. Toda vseh omenjene razprave vendar niso prepričale; to nam je zopet dokazala nova izdaja Jenkovih pesmi, ki je popolnoma nekritična in v znanstvene svrhe nerabno urejena. Ne samo, da je popravljal gosp. izdajatelj Jenkov pravopis v sedaj navadni, ampak premenil je celo samovoljno več Jenkovih verzov. Tako ravnanje je pač nedopustno in, kar se tiče prve točke, tudi povse nepotrebno; kajti pravopis, katerega je rabil pesnik, se razlikuje od sedanjega tako neznatno, da se ni bilo bati, da bi ta ali oni kako besedo napačno čital in umel. Ne glede na to pa vobče bije tako popravljanje v lice vsakemu znanstvenemu načelu. Pa same pravopisne prenaredbe bi naposled uredniku nove izdaje še ne šteli preveč v zlo, dasi bi bili radi videli Jenkove naglase, njegova ločila, njegov i namesto sedanjega in, ko mesto kot, vsakej mesto vsaki itd. — toda kaj je to!  Na str.  9. beremo:
Ko v veselji plava (scil. srce), Misli pesmi zlate, Tebi jih podava, Ki jih delam zate. Zmisel  sam nam tukaj  pove   pravo   obliko   »del«8,   saj je   subjekt v  stavku srce.  Res ima tudi  izvirna izdaja  (iz 1. 1865.) pravilno:
Ki jih del« zate. V  naslednji kitici je oblika   »del«;;/«   na mestu,  ker se menja  subjekt.  Nato najbrž gosp. izdajatelj ni pazil ter tudi  v  prejšnji kitici   prenaredil  brez  pomisleka zadnji  verz.
Če čitamo na str.   1.:
Jasen  mir mi  v prsi sede, je  to  gotovo dobro  slovenski  rečeno,  a Jenko  pravi drugače.
Listek.
383
Na str, 17. stoji verz:
Širno  sem izkopal jamo, a v J^nku:
Skopal sem globoko jamo. Jasno je,  da je gosp. izdajatelj  ta verz   prenaredil  le,   ker se mu   »zakopati«   zdi pravilnejša oblika,  nego   »skopati«. Jenkov verz:
Žalost mi iz prs odženi je gosp. izdajatelj izpremenil v
Bol iz prsij  mi odženi  (str. 28.), seveda zopet le,  ker mu oblika   »prsij«   (recte:  prs/)  bolje ugaja. Čemu je prestavil  besede v verzih:
Ki,  ko  pod nčbesom  meglč, Po vetru se obrača. mi ni jasno.  Gosp. izdajatelj  pravi namreč  (str. 32.):
Ki se po vetru kot megle Pod nebesom obrača. Meni  se ta razvrstitev ne zdi nič blagoglasnejša, nego Jenkova. Ravno tako  mi ni jasno, zakaj je  v  verzu:
Vse misli,  ki  v prsih sem skrite zamenil prsi s srcem (str. 40.) Verza:
Da iz sanj   ležnjivih Kvišku sem se  zbudil se glasita  v  novi izdaji  (str. 45.):
Da iz sanj ležnivih Zdajci sem  se vzbudil. »Zdajci«  je nepotrebno mašilo,   »kvišku«   pa germanizem,   torej   oboje enako malo vredno.
Če je Jenko pel:
Med borovjem  temnim Mlada breza rase,
V   lastnem   svetu tuja . .  .
je  to res nemščina, a to še  ne daje pravice popravljati:
V   rodnem svetu tuja (str. 54.)
Na enem mestu je s tako popravo skvarjena tudi rima. V 1. kitici XVI. obraza je gosp. izdajatelj rimo: rm&vljiše — hiiV prenaredil v: mravljišče — h\še, kar se menda glasi veliko  lepše.
Toda bodi dovolj nehvaležnih citatov! Pokazati sem hotel samo nepristranskemu opazovalcu, da je nova izdaja Jenkovih pesmi nekritična, in da nikakor ne ustreza znanstvenim zahtevam. Verjamem, poreče ta ali oni, toda izdaja je namenjena preprostim čitateljem, ki se ne brigajo za to, kako je pesnik pisal prvotno, katerim je oblika postranska, a vsebina glavna stvar, ki ne bero Jenka, da bi proučevali njegov jezik, ampak sebi v zabavo. Na ta ugovor, kateri je morda marsikomu na jeziku, odgovarjam z besedami slovenskega pisatelja, ocenjujočega Wiesthalerjevo izdajo Vodnikovih pesmi: »Slovenci nismo tako bogati, da bi si lahko omišljali raznovrstne izdaje istega pisatelja;  dobro  torej, da narodna izdaja Vodnikovih pesmi služi  lahko
3§4
Listek.
tudi jezikoslovcem,  ki so se zlasti izza najnovejšega   časa   jeli   baviti z zgodovinskim raziskavanjem našega jezika.*<
Toliko torej, kar se tiče teksta pesmi samih. Želeli bi pa še nekaj drugih podrobnosti. Izdajatelju je bila na razpolago vsa literarna ostalina Jenkova in, kakor to vem iz svoje izkušnje, je imel Jenko navado, da je skoro pod vsako pesmijo zapisal tudi dan, katerega jo je zložil. G. prof. Funtek bi bil zelo ustregel nam in poznejšemu slovenskemu slovstvenemu zgodovinarju, ko bi bil te podatke v svoji izdaji priobčil. Jako hvaležni bi mu bili, ako bi hotel to storiti v II. zvezku vsaj pri še nenatisnjenih pesmih, podobno  kakor ima   to  Levčeva izdaja Levstikovih spisov.
Dodan je I zvezku tudi Jenkov životopis. Delo je bilo zelo lahko. Gosp. izdajatelj je vzel Levčev životopis v »Zvonu« leta 1879., ga nekaj okrajšal in mu dodal nekoliko stavkov iz »Črtic iz S. Jenkovega življenja« (Kres 1886) — in životopis je bil gotov. Nočem razmotrovati upravičenosti takega delovanja, omenil bi samo nekaj! V ostalini se menda, če se zelo ne motim, nahajajo tudi pesnikovi dnevniki, iz katerih je sicer že rajni prof. I. Jenko priobčil nekaj kratkih, a nezadostnih podatkov. Prepričan sem, da bi bij g. prof. Funtek našel v teh dnevnikih toliko porabnega, novega in znamenitega gradiva, da bi bil lahko spisal korenit in popoln pesnikov životopis. Zakaj tega ni storil, ne vem. Pomota, da je štel na str. XI. Stritarja med »Vajevce*, je nastala vsled brezmiselnega okrajšanja do-tičnega odstavka v Pevčevem   životopisu  (Zvon   1879, str. 354.)
Nova izdaja je tudi ilustrovana, in sicer je izvršila slike domača umetnica gčna. I. Kobilce va. Odkrito moram povedati, da se je zdela meni misel, naj se ilustrujejo Jenkove poezije, že iz prvega početka nesrečna. Dobra, dovršena pesem ne potrebuje ilustracije, slabi pa slika tudi ne pomaga. Kdor si, recimo, ne more ali ne zna predstavljati situvacije v Jenkovi »Slabo sveča je brlela«, temu ne pomore sto ilustracij, ker izmed vseh sto niti ena ne zadene v resnici onega tona katerega je pesnik položil v pesem. Ista neprilika je pri drugih ilustrovanih pesmih. Ilustrator pesnika dostikrat niti doseči ne more; če bereš dotično pesem in potem pogledaš sliko, mine te cesto vsa iluzija. Opomniti pa moram, da tu nikakor ne mislim na konkreten slučaj; hotel sem le povedati in pokazati, da so slike pri pesmih nepotrebne. Kar se tiče gčne. Kobilčeve slik, moram navzlic vsemu priznanju risarske tehnike in dovršenosti reči, da se meni pesnikova ideja ne vidi povsodi dobro pogojena. Glede slike k »Molitvi« je to omenil že drug slovenski list, in jaz bi isto pripomnil glede ilustracije k »Pobratimiji*. Pomisliti je, da je pesnik zložil to pesem v osmi šoli, tako rekoč za odhodnico od gimnazije, za slovo od svojih tovarišev in sošolcev; slika bi nam torej morala predstavljati mlade, še golobrade ljudi. Naša slika pa nam kaže same starejše,  odrasle može,  in to je  po mojem  mnenju  neupravičeno.
Obliki nimam vobče ničesar oporekati. Samo tisk je predroben, sicer je pa zunanja oblika zelo prikupljiva. Skoro bi dejal da je Jenko slutil to izdajo, ko je pel, da njegove pesmi y>v rudeče usnje vezane in zlatom bodo rezane.(<
Te opazke sem podal samo iz namena, da bi gosp. izdajatelj pri II. zvezku ravnal pravilnejse in nam pripravil historiško-kritiško, Jenkovemu geniju  dostojno  izdajo.                                                             Vlad L—C