Jaz sem Andrej.
Ja, ime mi je Andrej in sem star štirinajst let. No, nisem še, pozimi bom. 
Ne pozimi, marca. Počutim se pa že zdaj, kot da jih imam štirinajst, pet­
najst, šestnajst, dvajset! Kot da sem čisti starc. In to zato, ker imam veliko 
problemov. Največ problemov imam. Noben na svetu jih nima toliko. 
Že moje ime Andrej je problem. Starša sta mi dala takšno ime, ker sta 
mislila, da so Andreji lepi otroci. No, tu sta ga prvič polomila. Sicer nista 
sama kriva. Dojenčki so vsi isti in vsi cartkani. Kaj sta pa vedela, kako bo 
čez štirinajst let! Dojenčki imajo vse prav in lepo. Prave nogice, lepe rokice, 
popek, nosek, lička, očke in lulčka. Ja, in lulčka. Ki sicer takrat še ni tako 
pomemben, kasneje, ko si starejši, pa je. Kako to vem? Vem zato, ker sem 
slišal. Kadar sta se mama in ata kregala, je mama večkrat rekla: “Moški 
vedno razmišljate z ono drugo glavo!” Pojma nisem imel, kaj je s tem misli­
la, čeprav je pomignila navzdol, nekam pod atov trebuh. Zakaj bi ata imel 
tam še eno glavo? mi ni bilo jasno. Potem pa je, enkrat drugič, spet sta se 
blazno kregala, rekla bolj nazorno: “Moški razmišljate z vašim bingeljnom!” 
Joj, groza!! Nikoli, prisegam, nikoli v življenju nisem slišal, da bi mama 
izrekla takšno besedo! To je bilo prvič. Mogoče se je ata zaradi tega kmalu 
odselil. Kaj vem. Mogoče. Čeprav ni bilo samo to. Nikakor. Ampak nočem 
razmišljati o tem. To je samo eden od mojih mnogih problemov. 
Vinko Möderndorfer
Jaz sem Andrej
Trije odlomki iz romana, kot ga 
je zapisal Andrej.
Sodobnost 2017 1551
Sodobna 
slovenska 
proza
Mnogo večji problem kot to, da sta se moja starša ločila – saj je itak 
večina staršev mojih sošolcev ločenih –, je ta, da mi je ime Andrej in da bi 
moral biti lep in priljubljen, ker vsi Andreji so lepi in priljubljeni, jaz pa 
sem napaka med Andreji. Nisem ne lep ne priljubljen. 
Ko se pogledam v ogledalo, se me zrcalna podoba prestraši in od gro­
ze zavrešči kot kakšna frklja v butasti srhljivki, ko jo po temnem gozdu 
preganja množični morilec z motorko v rokah. Vse imam narobe. Lase na 
prečo, čeprav nočem, vedno padejo tako, rjave oči, Andreji imajo vendar 
modre!, nos je tudi narobe, velik je kot Titanik pred potopom. Da ne go­
vorim o ušesih; pravzaprav sploh nimam glave, ampak samo ušesa in nekaj 
malega vmes. Groza! 
Eden izmed mojih hudih problemov je tudi ta, da sem moral zamenjati 
šolo. Z mamo sva se spet preselila v mesto. Prej smo štirinajst let stanovali 
na deželi, na kmetih, v enem manjšem kraju, mama je rekla, da smo v raju. 
Dokler ni ata odšel v drug raj. Hočem reči, k eni drugi ženski. Mama ji reče 
kurba¸ čeprav je učiteljica glasbe v sosednjem kraju. No, sicer pa ne bom 
omenjal imen mest in šol, izogibal se bom tudi imenom ulic, to pa zato, 
ker nočem, da bi me prepoznali. Nočem, da bi nekega jutra prišel v razred 
in bi se vsi delali norca iz mene: Naš Andrej pa ima majhnega lulčka! ali pa: 
Našega Andreja pa nobeden ne mara! ali še kaj hujšega. 
To, da mi je ime Andrej, je res. Ostalih podrobnosti pa vam ne bom 
izdal. Skratka, z mamo sva se preselila in moral sem v novo šolo. In to 
v osmi razred. Mami sem rekel, da bi bilo bolje, če bi zadnja dva razreda 
vseeno obiskoval v stari šoli, pa je rekla, da ni šans, da me pri očetu in tisti 
njegovi kurbi že ne bo pustila, da bom potem tak babjek, kot je on. In tako 
je nastal eden mojih največjih življenjskih problemov, ko sem prvega sep­
tembra moral v novo šolo. Groza! Vse novo. Samo jaz star in tudi v novi 
šoli popolnoma nezanimiv.
Še prej pa se je zgodila velika selitev. 
Velika selitev
Povedal sem že, da mama ni hotela več živeti v istem kraju kot ata s svo­
jo kurbo, čeprav je on živel v sosednjem kraju, ki pa je bil res samo pet 
kilometrov stran. Pravzaprav v sosednjem zaselku. In ko ga je mama prvič 
srečala s tisto njegovo kurbo, je nemudoma padla odločitev: Preselila se bova. 
Takoj. K moji mami v mesto. Mimogrede, tudi jaz sem videl očeta z njegovo 
novo prijateljico, kot jo je sam imenoval, in ni se mi zdela kurba. Čeprav 
1552 Sodobnost 2017
Vinko Möderndorfer Jaz sem Andrej
se ne spoznam na takšne ženske, ampak v filmih so videti drugače. Razen 
če so v manjših krajih zelo drugačne. Očetova kurba je bila nevpadljiva 
rjavolaska, v rjavkastem krilu, z gladkimi lasmi, nič našminkana, drobnega 
obraza … Zelo prijazna je bila videti. Kot kakšna učiteljica. Kar je res bila. 
No, meni je bila še kar všeč. Ampak mama je vztrajala, da je grozna ženska 
in da je tudi ata grozen moški, da sta oba ničvredneža in da ji je jasno, da 
ata nikoli ni znal imeti rad. Mama je še rekla: Ljubezen je to, da imaš samo 
enega rad. Jaz sem ga imela rada. Samo njega. On je pa imel rad še druge! Tako 
sva se z mamo preselila v mesto. Najprej sva šla k babici samo na obisk. In 
moja mama je svoji mami rekla: “Mama, rabim tvojo pomoč!”
Babica, ki me ima zelo rada, do svoje hčerke, moje mame, pa ni preveč 
prijazna, ne vem, zakaj, ji je odgovorila: “Že spet! Sem mislila, da sem se 
te znebila, da bom imela končno mir pred tabo!”
Mama je kot vedno preslišala babičino pripombo in je nadaljevala: 
“Z Andrejem se bova preselila k tebi. Naslednji teden.”
“Andrej lahko pride, ti pa ne,” je rekla babica.
Mama je seveda ni slišala: “Prostora je dovolj in še ti ne boš več sama. 
Vedno me je skrbelo zate. Takole sama v velikem stanovanju … Lahko bi 
padla in si zlomila kolk,” je mirno rekla.
Babica mi je pomežiknila in rekla: “Sploh me ne posluša!” Potem se je 
obrnila k svoji hčerki: “Nočem te tukaj, slišiš! Andrej je vedno dobrodošel, 
ti pa ne!”
“Hvala, zelo si prijazna,” se je nasmehnila mama, “drugi teden se 
preseliva. Rabiš kaj iz trgovine?”
In je bilo urejeno. Naslednji teden, bilo je konec julija, se pravi sredi 
poletja, sva se z mamo z do vrha naloženim kombijem, ki ga je vozil njen 
sošolec s faksa, pripeljala v mesto in naravnost pred babičin blok. Babica 
ni bila navdušena. Medtem ko sem nosil svoje stvari v sobo, je stala sredi 
veže in nekaj mrmrala sama zase. Same neprijazne misli: Saj sem vedela, 
da ne bo nič iz nje … Najprej se poroči z napačnim, z enim butcem, potem se pa 
še loči in alo nazaj domov … Pa tak blažen mir sem imela. Prvič v življenju … 
Zdaj pa imam. Že njenega očeta sem komaj prenašala … Mama se na njeno 
nerganje sploh ni ozirala. Vsake toliko se je ustavila ob babici in jo objela: 
“Jaz te imam tudi rada, mama,” je rekla in mirno naprej zlagala stvari iz 
kovčkov v omare. 
Tako sva se z mamo preselila v mesto. Stanovanje je bilo res veliko. Imel 
sem svojo sobo, ki je bila nekoč dedkova. Dedka se ne spomnim. Umrl 
je, preden sem se rodil. Bil je biolog. Zbiral je metulje. Babica je njegovo 
zbirko poklonila naravoslovnemu muzeju. Ko sem bil pred leti pri njej na 
Sodobnost 2017 1553
Jaz sem Andrej Vinko Möderndorfer
počitnicah, me je peljala v muzej: Vidiš, to so pa Francetovi metulji! Joj, koliko 
sem imela dela z njimi! Kar naprej sem brisala prah s teh škatel. Meni pa je bilo 
strašno žal, da babica ni obdržala kakšne škatle z metuljem.
Ves avgust sva z mamo urejala novo stanovanje. Babici ni bilo nič prav. 
Vse, kar je mama naredila, je bilo narobe, samo jaz sem smel v svoji sobi 
narediti, kar sem hotel. 
“Zakaj si tako krivična?!” se je nekega dne razburila mama, “za barvo 
v moji spalnici praviš, da je ogabna …”
“Saj je,” ji je zabrusila babica, “ogabna kot drek!”
“Kako moreš, mama! Vijoličasta pa res ni takšna barva!”
“Vijoličasti drek!” se ni dala babica.
“Krivična si! Barva Andrejeve sobe ti je pa všeč!”
“Rumena je prav lepa!” ji je odgovorila babica. “Andrej ima okus za 
barve. To ima po meni. Ti pač nimaš okusa,” ji je zabrusila, se obrnila k 
meni in mi skrivaj pomežiknila.
Mama je odmahnila z roko in spet splezala na lestev. Barvala je namreč 
kuhinjo. V živo zeleno. 
Takšno prerekanje je trajalo vse do konca avgusta, ko je babica oznanila, 
da gre v dom za ostarele. Bil sem presenečen. Mama pa ne tako zelo. 
“Babi,” sem rekel, “zakaj v dom? Tu je dovolj prostora …”
Objela me je in rekla: “Že prej sem razmišljala o tem, zdaj pa, ko je prišla 
tvoja mama, sem se dokončno odločila. Polege tega je dom krasen in ni 
daleč. Obiskal me boš lahko, kadar boš hotel. Sam!” je poudarila. “Brez 
nje …” in je pokazala na mamo. Mama je zavzdihnila in ni nič rekla.
Tako smo konec avgusta babico preselili v dom, jaz pa sem naslednji 
dan, prvega septembra, šel v novo šolo.
Dan, ko sem postal Aljaž
Ko sem prišel v razred, sploh niso opazili, da sem vstopil. No, ne takoj. 
Kasneje me je učiteljica za slovenščino predstavila novim sošolcem, kar je 
bilo zelo lepo od nje. Ampak se je zmotila, namesto Andrej je rekla Aljaž. 
“To je naš novi učenec in vaš novi sošolec Aljaž!” Nisem si je upal popra­
viti. In tako so me ves dan klicali Aljaž. 
Med odmorom je k meni prišla res lepa punca, takoj sem pomislil, da 
je gotovo glavna med puncami. V oči mi je padlo, da ima zelo … zelo lepo 
postavo. Mislim lase, pa nos, pa pege okoli nosu. Pa tudi njene roke so lepe. 
Drugam je nisem upal pogledati. Saj imam za to še vse leto čas. 
1554 Sodobnost 2017
Vinko Möderndorfer Jaz sem Andrej
“Ti si Aljaž,” je rekla, ravno ko sem gledal njene roke. Prikimal sem. 
Potem pa sem se spomnil, da nisem Aljaž in sem jo hotel popraviti, vendar 
je bilo že prepozno. 
“Od kod pa si? Aja, s kmetov! Kako pa to, da si prišel sem? A ločenci so? Moji 
tudi. Imam še dve sestri in nobene z isto mamo. Moj oči je takšen seksaš.” 
Kaj je rekla?! sem se notranje začudil. Navzven pa samo prikimal. “Ja, 
ja, seksaš. Moj tudi.” Prvič sem slišal za to besedo. Seksaš. Kot da je to 
nekakšen šport. To je tisti, ki veliko seksa, ki je rekorder v seksanju, ki ima 
veliko otrok z različnimi mamami. In name se je takoj prilepil nov problem. 
Namreč: tudi jaz bi bil rad seksaš. Ne kar se tiče otrok, kar se tiče punc. 
Problem je v tem, da ne vem, kako narediš, da imaš veliko punc. Sploh če 
imaš takšen nos kot jaz, tako nezanimive oči in tako grozna ušesa … 
“Kako pa je tebi ime?” sem jo vprašal. Ni mi odgovorila, je že šla na drug 
konec razreda. K enemu res simpatičnemu fantu. Kasneje sem izvedel, da 
mu je ime Janez. Celo Janezi so bolj zanimivi in bolj priljubljeni od mene. 
Tudi to je eden izmed mnogih problemov, ki jih imam: Vsi me prehitevajo. 
Vsi so boljši.
Problemi se lepijo name kot muhe na med.
Potem je prišla k meni še ena nova sošolka. “Jaz sem Petra,” je rekla. 
Super! sem pomislil. Prišla je k meni, ker sem ji všeč. Mogoče bo pa postala moja 
punca. Sem slišal, da so punce v mestih veliko bolj … veliko bolj prijazne, 
da imajo rajši fante, tudi tiste, ki so manj priljubljeni in manj lepi. “To je pa 
moj fant Niko,” je rekla in pristopil je dolgin, za glavo višji od mene, jo objel 
okoli ramen in jo poljubil na lice. S tem mi je jasno dal vedeti, da je Petra 
njegova. “Ti pa si Aljaž, aneda?” je še rekla. Prikimal sem, in to zato, ker 
sem mislil na nekaj drugega. Na njene lase, na njene roke, na njeno majčko, 
ki je imela na sredi natiskan napis: I‘M FREE … Na take reči sem mislil. Ko 
sem jo hotel popraviti, da nisem Aljaž, sta že odšla na drug konec razreda. 
Sploh je v tem razredu veliko punc. Zelo lepih punc. Mogoče bom pa v no­
vem razredu tudi jaz našel kakšno punco. Samo ne smem biti preveč zahte­
ven. Končno sem samo Andrej, najbolj neroden in grd Andrej med Andreji. 
V tretji vrsti ob oknu je sedela ena takšna punca, ki ni bila … No, ki ni 
imela preveč … lepih las in rok, pa tudi oblečena je bila tako … Vsa v črno. 
Lasje pa gladki, ravni. Običajno rjavi. Vse ostale punce so bile svetlolase. 
Ona je bila pa navadna. Tudi obraza ji nisem preveč dobro videl. Lasje so 
ji ga skrivali. Gledala je skozi okno in nekaj momljala sama zase. Kot bi 
popevala. Takoj sem videl, da se je ostali izogibajo. Šel sem k njej, kot da 
se samo malo sprehajam. “Lep razgled,” sem rekel. Pri tem sem mislil na 
pogled skozi okno, saj je gledala v tisto smer. 
Sodobnost 2017 1555
Jaz sem Andrej Vinko Möderndorfer
Namrdnila se je: “Pa ja!” 
Pogledal sem skozi okno. Na drugi strani so bili zid in okna od stranišča. 
Spet sem ga polomil. “Jaz sem Andrej,” sem rekel. 
“Pa ja!” je rekla.
“Andrej sem,” sem ponovil.
“Aljaž si. Sem slišala. Zakaj hočeš bit Andrej? Nisi zadovoljen s tem, da 
si Aljaž?” me je kar takoj napadla.
Nisem vedel, kaj naj odgovorim. Naj jo še naprej prepričujem, da sem 
zares Andrej, ali naj se kar sprijaznim, da sem Aljaž. “Kako je pa tebi ime?” 
sem nekako izdavil.
“Marlin,” je rekla, “a se to ne vidi, da sem Marlin?”
Pojma nisem imel, kaj punca govori. Odkimal sem.
“Barbika sem. Pa Belinda in tudi Kasandra. Če hočeš.”
Spet sem prikimal. Punca je usekana, sem pomislil. 
“V resnici sem čisto navadna Sonja,” je rekla. “In zelo sem zadovoljna, 
da sem navadna Sonja. Vse ostalo je sama šminka.”
Spet sem prikimal. Prav neumno sem se počutil, ko sem kar naprej ki­
mal. In ko me je potem vprašala: “A si pesnik?” sem tudi prikimal, čeprav 
nikoli, nikoli v življenju nisem napisal nobene pesmi. Rešil me je zvonec. 
Konec odmora. 
Sedel sem v svoji klopi in spoznal grozljivo pošast, ki me bo zdaj učila 
matematiko. Popolnoma koščen učitelj, kot mumija iz filma Mumija. Zato 
so mu tudi rekli Mumija. Spoznal sem razrednika svojega novega razreda. 
Pozdravil me je: “Imamo novega učenca! Upam, da ti gre matematika bolje 
kot ostalim. No, predstavi se mi,” je še rekel. “In vstani!” 
In sem vstal in sem rekel: “Andrej.” Mislil sem, da bojo sošolci protesti­
rali, češ, saj ni Andrej, Aljaž je, ali kaj podobnega, vendar se ni nihče oglasil. 
Andrej, Aljaž … so že pozabili. Vseeno jim je. 
“Jaz sem pa Mumija,” je grenko rekel učitelj matematike. “Ampak to so 
ti najbrž že povedali. Zdaj pa sledi ena manjša preverba znanja!” je z res­
ničnim užitkom zaključil in nam razdelil liste z nalogami.
Seveda sem ga takoj razočaral. Matematiko sem znal tako slabo kot vsi 
ostali. 
V preostalem času pouka tistega dne sem več ali manj sam sedel v klopi in 
razmišljal, kako sem nesrečen, ker sem moral v novo šolo. Za sabo, tam na 
kmetih, kot rečejo novi sošolci, sem pustil vse. Tudi punco. Ja, zdaj je pravi 
trenutek, da vam priznam, na kmetih sem imel punco. In spala sva skupaj. 
Res. V sedmem razredu sva spala skupaj. Bom povedal. 
1556 Sodobnost 2017
Vinko Möderndorfer Jaz sem Andrej
Plažat se
“Je že oktober. Kako čas hitro teče!” je rekla mama, ko me je odložila pred 
novo šolo. “Se mi zdi, da sem šele včeraj zapustila tvojega ata,” je še rekla. 
Čeprav, če smo čisto iskreni, je on zapustil njo oziroma naju. 
“Prav fino se počutim … tako sem svobodna! Končno! Kje sem imela 
pamet! Že zdavnaj bi ga morala pustit!” kar ni nehala blebetati, čeprav 
včasih ni imela problema z blebetanjem, “tako sem srečna, da sem spet 
v normalnem mestu, ne pa na tistih kmetih,” ni in ni nehala. 
“Mami,” sem rekel, “na tistih kmetih smo z očijem živeli skoraj štiri­
najst let!”
“Štirinajst nesrečnih let!” me je nemudoma popravila.
Takoj mi je bilo jasno, da nima smisla. Se je že precej trdno odločila, da 
je bilo vse do trenutka, ko smo šli narazen, čista nesreča. Čeprav se zelo 
dobro spomnim, kako je še nedavno nazaj, kakšno leto in več, z istim nav­
dušenjem govorila, kako ne bi nikoli šla živet nazaj v mesto, da je še pa še 
zadovoljna, ker naša družinica, ja, to besedo je uporabila, da naša družinica 
tako lepo živi na deželi. Kot v raju! je vedno pristavila. Ata ni nikoli nič 
takega rekel. Vedno je bil lepo tiho. Potem je pa nekega dne lepo mirno 
povedal, da gre. A ni to, kot pravi moja nova sošolka Sonja, malo shizo? 
Odrasli – s tem mislim tiste, ki so nad dvajset –, so totalno shizo. Enkrat 
pravijo, da so blazno srečni, čez mesec dni pa trdijo, da niso bili nikoli 
srečni. Enkrat pravijo, da imajo radi, čez dva dni pa sovražijo. Ne razumem. 
Fino bi bilo ostati pod dvajset.
“Lubčka!” reče mama, mi skozi okno avtomobila nastavi lice in zapre oči.
“Si nora!” šepnem in začnem gledati okrog, če ni po naključju kdo slišal 
in tudi videl, kakšno noro mamo imam. Nikjer nikogar v hudi bližini! Ah! 
Si oddahnem.
“Mi ne boš dal lubčka?!” ne neha gnjaviti, in to s tako jokavim glasom, kot 
da so ji pravkar povedali, da njena spričevala ne veljajo več in da mora v vse 
šole še enkrat. To je, kot je neštetokrat povedala, njena najhujša nočna mora. 
Sklonim se in ji hitro pritisnem lubčka. To je vseeno hitreje, kot pa da bi 
se začela pred šolo pregovarjati, kako sem že dovolj star, da ne rabim več 
mami dat lubčka, in kako sem še vedno njen sin in bom do njene smrti njen 
otrok, in kako v razredu noben več ne lubčka mame, ko ga pripelje do šole, 
in kako mi bo nekoč žal, ko ne bom več imel mame, da bi ji dal lubčka … 
Hitreje je konec, če jo cmoknem. Imam že izkušnje.
Mama odpelje. Bojim se gledati za njo. Če bo počila v kakšen parkiran 
avtomobil, bom itak slišal in se delal, da nisem slišal in da je ne poznam. 
Tudi kar se tega tiče, imam izkušnje.
Sodobnost 2017 1557
Jaz sem Andrej Vinko Möderndorfer
“A je bila tisto tvoja mama?” zaslišim glas za svojim hrbtom. Črna Sonja 
stoji in me gleda. Vse je videla, vse je slišala. Groza! Odkimam. Rečem: “Ja.”
“A je posesivna?” vpraša Sonja.
Se mi zdi, da bo kar okej, če ne rečem nič. 
“A si gej?” me vpraša takoj za tem. 
Zardim. Prav začutim, kako mi postane vroče, kot da so mi hudobni 
palčki pritisnili likalnik na lica. Zakaj so nekatere punce tako zelo direktne?
“Nisem,” rečem.
“Sem mislila, ker imaš posesivno mamo,” odgovori. Potem pa reče, in to 
tako, kot da me je vprašala, koliko je ura: “Jaz sem lezbijka, veš.” 
Zdaj sem zardel še malo zanjo.
Sonja se je obrnila in odšla v šolo. Jaz pa za njo. Prvo uro imamo Mumijo. 
Zakaj nas šolski sistem tako krivično kaznuje? se sprašujem, ko hitim v razred. 
Navsezgodaj zjutraj Mumija!
Imamo srečo. Tudi za Mumijo je prezgodaj. Ne ljubi se mu preveč. Kar 
naprej si daje roko pred usta in skuša skriti zehanje. Ura matke, torej mate­
matike, mine kar okej. Med odmorom grem k Sonji in jo vprašam: “Kako 
veš, da si lezbijka?”
“Kako pa ti veš, da nisi gej?” mi odgovori z vprašanjem. Najbolj sovra­
žim, če se ljudje pogovarjajo z vprašanji. Kako si? Pa ti? Greš v McDonald‘s? 
A ti ne? Kje si? Pa ti? 
Skomignem. “Vem.”
“Kako?” vpraša še enkrat.
“Ne maram roza barve,” rečem odločno.
“Ampak mamico pa poljubljaš,” srepo pogleda Sonja, kot da me je 
zalotila pri laži. Mislim, da mi je spet nekdo pritisnil likalnik na lice.
“Tisto je bilo po nesreči,” začnem kar nekaj jecljati, “mama je bolna … 
mislim … shizo je, kot vse njene prijateljice, ki so se ločile, zato pač … ji 
včasih naredim uslugo in ji … no … dam lubčka … na lice … da ne naredi 
kakšne neumnosti. Samo zato.”
“Nobenega fanta še nisem imela,” reče Sonja, kot da me sploh ni 
poslušala. 
“Zato še nisi lezbijka,” se razveselim tudi zanjo. 
“Ne zanimajo me,” reče. “In to je že znak,” še doda, “če te fantje ne 
zanimajo.” Potem me pogleda tako, kot da sem premalo znižan artikel 
na razprodaji, in reče: “Ti tudi nimaš punce in mamico poljubljaš, zato je 
velika verjetnost, da si gej.”
“Imam punco!” se uprem. “Mislim, v  prejšnji šoli sem jo imel,” se 
popravim, čeprav nisem čisto prepričan, da sva bila zares fant in punca. 
1558 Sodobnost 2017
Vinko Möderndorfer Jaz sem Andrej
“Tako kot si Aljaž, kaj?” me pogleda izpod obrvi, kot da me je spet za­
lotila pri laži.
“Andrej sem in sem že spal s punco,” rečem zelo odločno in zelo na glas. 
Nenadoma sem se odločil, da se moram brezpogojno postaviti zase. Skoraj 
sem kar malo zakričal: IN SEM ŽE SPAL S PUNCO!! in to prav takrat, ko 
je v razred priletela stara za biologijo.
“O! Me veseli, da že med odmorom razpravljate o biologiji!” reče stara 
za bio in se mi zareži. Razred eksplodira v krohotu.
Očitno si za odločno postavljanje zase nisem izbral pravega trenutka.
Spet likalnik na faco.
In to je, kot ste že lahko ugotovili, moj velik problem. Eden izmed 
največjih. Kar naprej in za vsako malenkost od nekod prileti vroč likalnik 
in se mi prisesa na obraz. Dovolj je že, da me kakšna sošolka malo bolj 
neobičajno pogleda. Včasih sem po ves dan samo rdeč v obraz, kot kakšen 
dežurni Indijanec.
Med glavnim odmorom me sošolke, predvsem Petra in Sinja in Jana, to 
so punce, ki imajo že vse fante, Jana celo enega iz prvega letnika gimnazije, 
zelo zelo zelo prijazno gledajo in se mi nasmihajo. Mislil sem, da se bodo 
delale norca iz mene, pa mi samo mežikajo. Fantje me pa grdo gledajo. 
Kdo bi razumel?! 
S Sonjo greva skupaj iz šole.
“In kako je?” me vpraša.
“Kaj kako?”
“Spat s punco.”
“V redu,” rečem in gledam okrog, kot da me zgodnjeoktobrska narava 
zelo zanima.
“Pa sta res?” Vrta in vrta. Še malo, pa bo prišla do nafte, pomislim.
“Res,” rečem in spet zelo pozorno opazujem oktobrske barve na listih 
dreves.
“Opiši, kako je bilo!” mi ukaže in sede na nizek zid ob blokih.
Sedem zraven nje.
“V redu,” rečem.
“A ti ga je prijela?” 
Skoraj sem že vprašal: Koga? Pa sem se zadnji hip spomnil in spet bumf 
plosk likalnik na lice. In takoj še en bumf plosk na drugo lice.
Prikimam in pogledam stran.
“Zakaj si pa zardel?” me vpraša Sonja. In spet se ponovi akcija z likalniki 
na moji faci. Tokrat še bolj vročimi.
“Pa ti? Si jo prijel?”
Sodobnost 2017 1559
Jaz sem Andrej Vinko Möderndorfer
“Sem, ja!” rečem odločno. Upam, da ni opazila, da sem se zlagal. Glede 
na to, da sem kar naprej rdeč, tako ni bilo nobene razlike. 
“A sta bila pri njej? A pri tebi? V parku? V gozdu? V avtomobilu nista bila, 
ker nimaš izpita. No, kje sta se prijemala?” je zelo vztrajna.
“Pri njej doma,” rečem. “Prej smo končali, pa je rekla, če grem k njej, ker 
ni še nobenega doma. Pojma nisem imel, da bova spala skupaj.”
“A potem sta pa kar zaspala?” je začudena. “Sredi dopoldneva!”
“Ni bilo dopoldne. Bilo je opoldne. In nisva spala, ker se tako samo reče, 
če imaš spolne odnose …”
Sonja se začne smejati. Kar upogne jo, tako se reži. Najprej se hihita, 
potem se krohoče in ponavlja, kot da se je hudo udarila v glavo: “Spolne 
odnose, spolne odnose, spolne odnose …”
“Kaj je smešno?!” sem jezen. “Kaj? Kaj?!”
“Spolni donosi … Tako si rekel, kot da si kakšen starc. Kot moja mama, 
ko mi je hotela povedat, kaj je to seks in ta rdeča, in je rekla menstrualni 
ciklus in spolni odnošaji. Za znoret smešno,” izdavi in se reži naprej. 
“Kako pa naj bi rekel?” jo vprašam in njeno režanje mi gre vedno bolj 
na jetra.
“Lubčkat se, dol se dajat, hecat se, muckat se, žlajfat se, turborirat, kvačkat …” 
našteva Sonja.
“Tako temu rečete?” sem začuden. In res sem začuden.
“Ja,” odgovori, “vsak razred in vsaka šola reče malo drugače. Na Vorancu 
rečejo seštevat se, pri nas pa odštevat se. Sem pa slišala tudi, da na Prulah 
rečejo množit se in plažat se, to pa zato, ker je nasproti njihove šole plaža ob 
reki, kjer se folk ob petkih zvečer zbira in se nekateri tudi že plažajo; rečejo 
pa tudi kurblat, pa to nima nobene zveze s kurbami, pa tudi žgečkat se bolj 
na globoko, milovat se, to rečejo na Galjevici, kjer je veliko čefurjev, slišala 
sem pa tudi navzdol se lizarit, posedat na mokro, buckat se, šaltat na višje …
Ne morem več. Prekinem jo: “Pri nas na kmetih smo pa rekli ljubit se.” 
Vstanem in grem. 
Tokrat mi ne pade noben likalnik na obraz.
1560 Sodobnost 2017
Vinko Möderndorfer Jaz sem Andrej