џ '** ■
8
S
VI ISSN 0022/9295 NOVEMBRA 1981 LETNIK XXI ST. 9
( ENA 8 DIN
Na srečo kulturni delavci niso dobičkarji, razen nemara tistih nekaj prgišč odgovornežev, moralnežev in lepoumnikov, ki so razvrednotili — najprej finančno — filmsko produkcijo Dražgoške bitke, ki svetobolno pričakujejo od gledaliških predstav zastonjkarski čudež, prezrejo pa gledališko ustvarjalno sij poustvarjalno delo ter socialni pa sociološki pomen gledališča, ali vsi tisti, ki propagirajo umetnosti brez cene in v strahu pred odkupom kakšnega platna ali plastike in koncerta; na srečo v nesreči so tudi moralne lastnosti v zgodovini človeštva, in še kako, kupljive z denarjem oziroma s finančnimi sredstvi ali s položajem, ki lahko moralistom priskrbi nakopičen denar. In ker je proletariat proti takšnim takma-šnim preoblekam meščanske ali utopične ideologije, ker delavstvo pozna dela,in količino dela, s katerim je v samoupravnih družbenih in dohodkovnih odnosih, ker delavstvo ne potrebuje ne kulturnih ne političnih patronov, ki bi si prisvojili delo drugih zastonj, hrano pa bi bilo treba plačati, je treba govoriti tudi o ceni, o gospodarski ustalitvi v kulturi, o kakovosti kulturnih proizvodov in proizvajalcev, o svobodni menjavi dela — med ponudbo in povpraševanjem kulture in neposredne proizvodnje.
Zastonjkarstvo v kulturi je obenem nevarno — kot posledico bagateliziranja kulturnega dela vidimo samo in samo kulturniški lumpenproletariat, svetohlinstvo
ničvrednost zmerom ogroženih kicarjev in nevarnih tipov vseh vrst. Kolikor bolj se v kulturno delo vmešava slojevita birokracija ali tehnokratsko nadzorstvo, tolikanj manj lahko govorimo o kulturi kot človeški nuji in o kulturni svobodi. Če je odločanje o prodaji kulturnih proizvodov prepuščeno peščici izvoljencev, lahko to pripelje le v golo birokratsko poslušnost ali v cenzuro, s čimer pa bi bilo odpravljeno vsakršno samoupravljanje. Kulturno tržišče postavlja cene, ki niso oderuške. Toda odločanje o teh cenah kulturnih proizvodov in kulturnih dobrin ne sme biti prepuščeno množičnim strahopetcem, svetohlinskim tepcem ali frazerskim farizejem. Narobe, delovno ljudstvo mora kupovati kulturne proizvode, če že povprašuje po njih, nikakor pa ni mogoče, da bi kulturna ponudba presegla možnost povpraševanja. Ponujati kulturo zastonj, prerokovati zastonjkarsko odgovornost in še bolj zastonjkarsko moralo pomeni, da ne priznajo kulturnega dela ne ustvarjanja vsi tisti, ki se sklicujejo na narodov blagor, na lokalni privatizem in so bolj plemensko plemeniti kakor civilizirani. Že v praskupnosti je množica lovila, nakit, loke, puščice in druga orodja ter orožja pa so za bogat plen menjavali s to množico le nekateri. Ali lahko vso dosedanjo kulturno zgodovino postavimo na glavo? Se ne bojimo, da bomo hodili potem po rokah in v glace rokavicah^ Kulturno in zastonj? Do cilja, da se končno spet postavimo na noge?!
BRUCEM
Letošnje leto so bruci mariborske univerze doživeli prav poseben sprejem na univerzi. 7. oktobra zvečer je bila namreč v dvorani B Mariborskega sejmišča prireditev POZDRAV BRUCEM, katere glavna organizatorja sta bila študentski servis in študentska redakcija na radiu Maribor, kot soorganizatorja pa sta sodelovala še Univerzitetna konferenca Zveze socialistične mladine v Mariboru in dnevnik Večer. Na prireditvi so bruce, nekaj pa je bilo tudi starih študentov in dijakov, seznanili z mariborsko univerzo in obštudijskimi dejavnostmi na univerzi. Na začetku prireditve je imel krajši pozdravni govor rektor mariborske univerze doktor Dalij Džonlagič, nato pa so se predstavile s krajšim programom vse tri sekcije Kulturno umetniškega društva Študent: Akademski pevski zbor Boris Kraigher, Akademska folklorna skupina in skupina za izrazni ples Magra. Še posebej odmeven je bil nastop folkloristov, ki so dokazali, da visoka uvrstitev na gostovanju na Poljskem ni le slučajen
uspeh. Na prireditvi so bili bruci informirani še o Katedri, študentski oddaji študij in glasba na radiu Maribor, Mednarodnem klubu prijateljstva, komisiji za mednarodno izmenjavo študentskih praks, _ radioamaterskemu klubu Študent, zdravstvenem varstvu študentov ter zabavi in prehrani v Mariboru.
V glasbenem delu prireditve pa so se predstavile mariborske skupine Dogma, Preporod, Spray, Carski rez in Skozi čas. Kot kantavtorjasta nastopila tudi študenta Vlado Vadija in Andrej Tomšič. Za dobro voljo sta skušala poskrbeti še humorista — izredni študent Žarko in redna študentka Slava. To jima žal ni povsem uspelo, saj je bilo ozvočenje precej slabo in so ju nekateri le malo razumeli. Nasploh je bilo slabo ozvočenje ena izmed glavnih pomanjkljivosti prireditve.
Druga pomanjkljivost so bili preveliki odmori med nastopi posameznih skupin, saj so se nekateri pripravljali tudi po 5 minut, kar je prireditev nekoliko raztegnilo. Nasploh
pa lahko ocenimo, da je prireditev, za katero je pobudo dala študentska redakcija radia Maribor zelo dobro uspela. V polni dvorani je čez tisoč brucev tako že prvi teden dobilo pregled, kaj vse se dogaja na mariborski‘univerzi. Prireditev POZDRAV BRUCEM, podobne prireditve na mariborski univerzi ob pričetku predavanj še ni bilo paje imela še en del. Že ob 16.00 seje na trgu svobode Mariborčanom predstavilo Kulturno umetniško društvo Študent z vsemi tremi sekcijami. S 45 minutnim nastopom so poželi velik aplavz skoraj tisoč maribor-čanov.
Naj pohvalimo še organizatorje te prireditve, ki so vso organizacijsko delo opravili povsem brezplačno. Druge stroške, ki so z organizacijo nastali (samo uporaba dvorane je stala skoraj 2 stara milijona) pa so pokrili študentski servis, radio Maribor in Univerzitetna konferenca.
Upamo in želimo si, da bi postala prireditev POZDRAV BRUCEM vsako leto tradicionalna.
OBISK DELEGACIJE IZ ROMUNIJE
Oktobra letos je bila na Univerzi Maribor na prijateljskem in delovnem obisku delegacija romunskih študentov iz Timisoare, prispela sta Rodica Bojor in Helena Rodorescu. V Maribor ju je pripeljal Bljulji Bečej, član zvezne konference ZSMJ, ki je zadolžen za mednarodno sodelova-nje.
Delegacijo je na sprejemu na rektoratu pozdravila dr. Majda Škerbic, prorektorica univerze. Razgovor je vodila Alenka Vindiš, prorektorica študent. Predstavila je mariborsko univerzo, njeno sestavo, vlogo univerze v naši samoupravni skupnosti. Goste je zelo zanimalo naše delavsko samoupravljanje in usmerjeno izobraževanje.
Nato je bila predvidena seja predsedstva UK ZSMS, ki pa smo se je udeležili le trije, člani predsedstva so znova pokazali, kako (ne)resno izpolnjujejo svoje dolžnosti. Pogovarjali smo se o organiziranosti mladine na Univerzi. Povedali so nam, kako je pri njih. V Romuniji študentje ne morejo vplivati na spremembe na univerzi, kot pri nas.
Zanimalo nas je, kako lahko postaneš študent v Romuniji, študent ne more postati vsakdo, ki si to želi. Romunija ima pol manj študentov kot Jugoslavija. Že v srednji šoli določijo dijake, ki bodo lahko nadaljevali šolanje. V rednem roku konča fakulteto 98% študentov. Študent štipendije ne dobi sam, temveč se za »vzrejo« krijejo celotni stroški hrane in stanarine v študentskem domu. V študentskem domu si študentje ne smejo sami kuhati, da prostorov ne bi uničili, vsi se hranijo v študentski menzi. V sklopu domov so tudi športna igrišča. Vsa kulturna in <$>ortna dejavnost je organizirana v
sklopu Univerze. Vsi gredo med počitnicami na prakso in za to ne dobijo nobene nagrade. Ves denar, ki ga zaslužijo, gre za njihovo šolanje. Študentje že med študijem delujejo v raziskovalni dejavnosti in s tem vračajo državi stroške, ki jih ima z njihovim šolanjem. Mladi strokovnjaki nimajo problemov z iskanjem službe, kot pri nas. Za vsakogar, ki konča študij, je zagotovljeno delovno mesto.
Isti dan sta si gostji ogledali nastop KUD Študent in prireditev »Pozdrav brucem«, da sta uzrli dejavnost študentske mladine v Mariboru.
Naslednjega dne sta obiskali Visoko tehniško šolo. Sprejel nas je prof. dr. Adolf Šošter, ki je tudi na kratko predstavil šolo. Nadaljnji razgovor je vodil prorektor prof. dr. Ljubo Cre-pinšek, ki je šolo tudi razkazal. Gostji sta si ogledali računalniški center in laboratorije.
Popoldne je stekel razgovor na mestni konferenci ZSMS, ki ga je vodila predsednica mestne konference ŽSMS Nevenka Grgič. Gostji je predvsem zanimala organziranost mladine v Mariboru pa odnos med občinskimi konferencami ZSMŠ in mestno konferenco. Razgovora se je udeležil tudi Janez Gujt, izvršni sekretar ZKS v Mariboru. Potem sta si gostji ogledali Maribor.
Sledil je razgovor OK ZSMS Rotovž, kjer sta gostji dobili informacije o samoupravnih odnosih med osnovnimi organizacijami ZSMS, o delu mladine v krajevni skupnosti, o načinu odločanja in povezovanja mladih na različnih področjih dela. Gostji sta obiskali tudi študentski servis in delovno organizacijo Zlatorog. Organizirali smo tudi izlet na Pohorje.
CVETKA JERMAN
KAKO DRAGO JE BREZPLAČNO ŠOLANJE
To bomo skušali prikazati na primeru študijske literature. Zbrali smo podatke o cenah obvezne študijske literature na mariborskih višjih in visokih šolah za prvi semester.
Na visoki ekonomsko komercialni šoli bodo morali bruci plačati za knjige in skripta za prvi semester 1.836 dinarjev. Najdražja knjiga je gospodarjenje organizacij združenega dela, ki stane 429 dinarjev. Na visoki tehniški šoli so najdražja skripta za smer tekstilna tehnologija, stanejo 1.800 dinarjev, najceneje pa bodo študirali gradbinci. Studijskaliteraturazaprvi semester stane 1.004 dinarje. Za smer strojništvo bodo morali plačati bruci za študijsko literaturo 1.554 dinarjev, za smer elektro pa 1.414 dinarjev.
ne skriptarnice. Takrat smo to stvar skušali rešiti preko študentskega servisa, kar pa ni uspelo. Pojavil se je tudi eden kandidat iz ene organizacije združenega dela, ki pa ni ponudila nobenih ugodnosti, vkoli-kor bi ta denar vložili v to, tako daje bilo to za nas nezanimivo. Zadnji predlog je obstajal s strani Visoke tehniške šole, da bi s to vsoto denarja poskusili delno razširiti svoje kapacitete in pokriti del potreb ostalih zavodov, vendar tudi tu so se pojavile težave z nabavo opreme in nekaterimi različnimi kalkulacijskimi elementi.
Vprašanje: Denar, kije namenjen za skriptarnico sedaj leži na univerzi, njegova vrednost je vsako leto manjša, to verjetno ni racionalno?
Džonlagič: Nikakor ne. Mi bi
Vprašanje: In kdaj mislite.da bi lahko s tem delom pričeli? Če bi uspeli nabaviti vsaj minimalno opremo za delo skriptarnice, bi lahko začeli delati zelo hitro, saj smo že v ta namen predvideli tudi prostore in kadre imamo že tudi praktično evidentirane za to delo, strokovne kadre, ki v tem trenutku že delajo na tem področju in ki so se pripravljeni pri nas vključiti v to delo.
Vendar pa je sedaj osnovni problem v tem, da se ta denar sprosti, da se oprema nabavi, da se najde tisti, ki bo najcenejši resen ponudnik in pa da začnemo delati vsaj z delnimi kapacitetami, za mariborske študente bi mnogo pomenili že en fotokopirni stroj, ker bi bila tudi ta fotokopija zagotovo znatno ce--nejša od fotokopij pri drugih.
ŠTUDENTSKO ODDAJO »STUDU IN GLASBA« LAHKO POSLUŠATE VSAK PONEDELJEK NA RADIU MARIBOR OD 17.45 do 18.30. SESTANKI UREDNIŠTVA SO V TOREK OB 12.00. NOVI SODELAVCI PRIDITE!
Vsi, ki ste se letos odločili za študij slovenščine in srbohrvaščine na Pedagoški akademiji boste morali plačati za literaturo 1.554 dinarjev, približno tolikšen pa je tudi znesek za ostale študijske smeri na pedagoški akademiji. Pravniki pa bodo morali za študijsko literaturo seči globlje v žep. In sicer lahko odpišejo v ta namen 1.859 dinarjev. Če pa želijo imeti še knjigo Praktikum, ki je pol obvezna literatura pa potrebujejo še dodatnih
1.000 dinarjev. Najlepše je biti bruc, vsaj kar se študijske literature tiče, na Višji agronomski šoli. Cena literature je le 833 dinarjev. Izračunali smo tudi, da potrebuje povprečen mariborski bruc za študijsko literaturo enega semestra 1.518 dinarjev, kar pomeni letno čez
3.000 dinarjev. To so bila sama dejstva, toda za študentski žep prav kruta dejstva. In kje je rešitev? Ena izmed rešitev bi bila verjetno izgrad-
problem zelo radi rešili, vendar mislim daje vsota premajhna, da bi resno razrešili problem. Zavedamo se pa, da njegova vrednost upada, poskušamo ga tudi nekoliko obrniti in začasno razrešiti z njim nekatere druge probleme, ki so prisotni na univerzi. Vendar osebno smatram, da bi bilo nujno združiti nekoliko več sredstev, da bi lahko v tem pogledu kaj razrešili. Mogoče bi lahko v tem trenutku študentski servis kaj več napravil.
Seveda smo šli k direktorju študentskega servisa Marjanu Krajncu. Krajnc: Študentski servis je še vedno na enakem stališču, kot smo ga že mnogokrat povedali. Še vedno stojimo za tem, da je v Mariboru potrebno ustanoviti skriptarnico pri tistem, ki bo lahko nudil najcenejša skripta študentom. Če se bo ugotovilo, da je to študentski servis, smo mi še vedno pripravlje-
Kakšne pa so še druge rešitve, ki jih imajo pripravljene na univerzi, da bi bila študijska literatura cenejša.
Džonlagič: Mislim in razmišljali smo, da bi se bilo mogoče treba pogovoriti z izobraževalno skupnostjo Slovenije, da bi tudi za študentsko literaturo prispevali del sredstev, tako kot to sedaj prispevajo za osnovnošolsko oziroma srednješolsko literaturo. Potem mislim, da bi morali vsa študijska literatura morala obstajati v obliki skript, vemo, da se ponekod predpisuje študijska literatura v obliki knjig, vendar mislim, da bi osnovna literatura le morala biti v obliki skript, ki so bistveno cenejše od knjig in tretje mogoče, če bi zagotovili sredstva, da univerzitetna knjižnica ali knjižnice posameznih zavodov, da bi imele določeno večje število izvodov skipt ali pa ostale študijske literature.
IZ ŠTUDENTSKE ODDAJE »ŠTUDIJ IN GLASBA« NA RADIU MARIBOR DNE 2. 11.
1981 od 17.45 do 18.30
nja enotne skriptarnice za celotno univerzo, o izgradnji katere na šolah in na univerzi že vrsto let govorijo, žal samo govorijo. Kako je sedaj z izgradnjo enotne skriptarnice nam je razložil rektor mariborske univerze doktor Dalij Džonlagič:
Džonlagič: Na žalost moram povedati, da smo po večkratnih pjoskusih, da bi osnovali univerzitetno skriptarnico in na ta način pjoskusili poceniti učbenike, da v tem nismo uspeli in morda se je cela stvar predolgo vlekla, tako da so nekateri zavodi našli rešitve za svoje potrebe in smo v tem trenutku na univerzi praktično razbiti na toliko skriptarnic, kolikor je zavodov. Vprašanje: Na univerzi pa je še vedno denar namenjen za to skriptarnico.
Džonlagič: Mi smo pred nekaj leti uspeli dobiti vsoto denarja, 150 starih milijonov, s katero bi naj vzpodbudili ustanovitev univerzitet-
ni, da takšno skriptarnico tudi formiramo, delno s sredstvi univerze, s sredstvi ki so na univerzi in delno z našimi lastnimi sredstvi. V vsakem slučaju pa osebno smatram, da je nujno, da se s tem čimprej prične, kajti vse vemo, da je teh 150 milijonov, ki je včasih pomenilo mnogo, vsako leto manj, danes je to zares malo, jutri pa bo to še mnogo manj. Zaradi tega bi nekako morali apelirati na dejavnike, ki imajo možnost vplivati na začetek del na tem projektu, da se čimprej aktivirajo in da se začne vsaj z delno nabavo teh sredstev oziroma strojev, ki so potrebni za skriptarnico. Seveda je problem v tem, da v tem trenutku je težko najti tistega, ki bo lahko ta sredstva nakupil. Zelo verjetno bo to po sedanjih predpisih še najlažje naredila univerza, ali pa kdo drug, vendar to ne bi smel biti glavni problem. Problem je predvsem v tem, da je treba z delom čimprej pričeti.
KOMENTAR:
In tako se ponavlja stara pesmica. Na študentskem servisu so pripravljeni sodelovati pri izgradnji skriptarnice prav tako je pripravljena na sodelovanje univerza. Vsi samo govorijo, ne naredijo pa ničesar. Šolam so interesi študentov malo mar, vsaka ščiti le svojo skriptarnico. In dohodek, ki ji ta prinaša, seveda na račun študentov. Krivci, da sto petdeset milijonov že tri leta zmanjšuje inflacija in da so sedaj ta sredsva premala, verjetno spet ne bodo odgovarjali. Šolam očitno takšno stanje ustreza in. kaj jih briga, koliko plačajo študenti. Očitno je to zelo malo mar tudi mladinski organizaciji na univerzi. Saj o problemu študijske literature še sploh niso razpravljali. Prav bi bilo, da bi se zganili vsaj komunisti na univerzi. O uporabni vrednosti študijske literature pa bomo govorili v eni od prihodnjih študentskih oddaj.
Prejšnji teden so bili zelo delavni člani kulturne komisije na Visoki ekonomski komercialni šoli. V sredo so organizirali kar dve prireditvi: Monodramo Željka Vukmirice Zgodovina moje neumnosti in prireditev Poslušajte nas, ne njih. Ni nam pa jasno, zakaj je bil pričetek obeh prireditev predviden ob isti uri Očitno kulturnikom na Vekšu manjka smisla za organizacijo, ob tem pa imajo na voljo tudi študijsko smer organizacija. Priporočamo jim obisk predavanj te smeri.
letalom in od Beograda do Kragujevca z dvema avtomobiloma renta cara. Upamo, da je bila vožnja v golfu in ce iksu prijetnejša kot bi bila z avtobusom. Izračunali smo, da jih je stala vožnja z dvema avtomobiloma v petih dneh približno stari milijon, vožnja z letalom pa milijon šesto tisoč. Devetim študentskim funkcionarjem in dvema delavcema domov priporočamo obisk kakšnega tečaja o stabilizaciji.
Pa še en primer stabilizacije na način študentskih domov: V četrtek
Študentski domovi v Mariboru imajo trenutno 260 starih milijonov izgube. Kaže pa, da jih to ne moti preveč, pred dobrim tednom dni si je namreč 9 študentov in dva delavca domov privoščilo petdnevno potovanje v Kragujevac. Potovanje bi naj bilo nagradno za delo v preteklem letu. Tudi mi se strinjamo, da si,ZELO prizadevni študenti in delavci v študentskih domovih zaslužijo kakšno nagrado. Ni pa nam jasno, kako si lahko ob takšni izgubi privoščijo potovanje do Beograda z
so na seji sveta študentskih domov razpravljali tudi o zvišanju stanarin.
Delegacija študentov je zvišanje zavrnila. Nihče od študentov, delavcev in uporabnikov pa ni imel nobene pripombe na predlog enega od dveh referentov za obštudij-sko dejavnost, ko je predlagal da kupijo njemu in kolegu moped, s katerim bi se lahko vozila iz novih v stare študentske domove in obratno. Stal bi naj petnajst tisoč novih dinarjev. Očitno bi bila vožnja s kolesom za oba referenta za ob-študijsko dejavnost prevelik napor.
O potovanju oziroma nagradnem izletu najbolj aktivnih funkcionarjev v Š. D.
Predsednik obštudijske komisije pri OO ZSMS v Š. D. je povedal: »To je nagradni izlet najbolj aktivnih funkcionarjev, stanovalcev domov v preteklem šolskem letu. To je nadomestilo za kakšne knjižne nagrade oziroma finančna nadomestila, ki so običajna pri opravljanju raznih funkcij. Ta izlet ima tudi študijski namen, da spoznamo tudi razmere v drugih, domovih in je vsakoletna praksa. Pred dvema letoma so bili v Beogradu, lani v Skopju, letos pa smo bili v Kragujevcu. Tako se spoznamo tudi z razmerami v drugih domovih, z njihovo domsko politiko, s politiko štipendiranja oziroma kreditiranja. Mislimo, da imamo samoupravljanje v domu zelo dobro razvito, predvsem možnost samoodločanja.!	BOŽO	ŠETINA
tudi udeleženec!
Časopis univerzitetne sodobnosti Katedra. Naslov uredništva: Ob parku 5, 62000 Maribor, telefon 22-004. Številka Žiro računa: 51800-678-C1846. Izdaja univerzitetna konferenca ZSMS Maribor. Uredništvo: Robi Florjančič (v. d. glavnega in odgovornega urednika) Vasja Eigner (kultura), Srečko Pirtovšek (informacije), Miran Podlesnik (likovnost), Majan Hani (tehnični urednik), Vladimir Gajšek (lektor in kultura), (ne)kulturni sodelavci: Lucijan Vihar, Zlatko Fras, Peter Šorgo in Branko Šturbej. Tajnica: Marjana Koštomaj. Distributer: Boris Jarc. Izdajateljski svet: Zinka Kolarič, Marjan Pungartnik, Mirko Križman, Miroslav Geč-Korošec, Vito Kumperščak, Mik Rebernik, Slavko Gerič, Tomaž Kšela, Gramc Alojz, Janez šaler, Franc
Požgan, Vili Vuk, Josip Škramlec, Cvetka Jerman, Mirč Pestiček.
Katedra izhaja ob podpori UK ZSMS Maribor, Kulturne skupnosti Slovenije, Raziskovalne skupnosti Slovenije, Izobraževalne skupnosti Slovenije in Zveze skupnosti za zaposlovanje. Tisk: ČGP Večer, Tržaška 14, Maribor.
Cena izvoda 6 din. Nenaročenih slik in tekstov ne vračamo. Uradne ure vsak dan od 12. do 13. Za kulturo vsak četrtek od 16. do 17. Sestanki uredništva vsak ponedeljek od 13. naprej. Oproščeno temeljnega davka na promet po sklepu 421-1/70 z dne 22.1.1973.
2
UK ZSMS IN MLADINA
Zadnji dogodki na UK ZSMS, predvsem o novih članih predsedstva, in o mnenjih o lastr.em deiu starih članov.	'У
Pokazalo se je, da je takšen način dela, pa tudi ljudje, ki jim pomeni delo v ZSMS le politično afirmacijo in delovanje za kariero, pripeljalo v določni »razpad« mladinske organizacije na univerzi.
Kaj je pripeljalo do takšnega stanja? Eden izmed vzrokov je naveden v začetku, toda pomembnejši^so gotovotisti, ki so dovolili takšno delo, kot tudi splošne družbene razmere, odnos drugih DPO in tudi samo delo in tolmačenje dela sedanjim članom predsedstva.
V statutu ZSMS piše o delu predsedstva:
— da uresničuje sklepe in stališča univerzitetne konference, ta pa mora po statutu razčiščevati idejnopolitična vprašanja in vsklajevati pobude, hotenja in stališča, sporazumevanje in dogovarjanje za široko družbeno akcijo. Torej je delo mladinske organizacije tudi štipendijska politika, odnosi v študentskih domovih, odnosi v učnem procesu, skripta ...
— Ali je Univerzitetna konferenca sodelovala pri reševanju problemov na teh področjih? Praksa je drugačna. Predsedstvo je obravnavalo — navajamo kot primer novi samoupravni sporazum o štipendiranju — šele takrat, ko bi že morali ugotavljati, ali je sporazum v praksi pokazal tisto, kar so od njega pravzaprav pričakovali. Torej je še tisto, kar je bilo storjenega, bilo narejeno zelo ažurno!
V oceni razmer v visokem šolstvu je bilo ugotovljeno; — problemi, ki jim študentje pripisujejo absolutno prioriteto, so urniki, študijski red, izpitni režimi, ocenjevanje..
Mislimo, da je ta ugotovitev presplošna! Gotovo se lahko vprašamo, kaj je bilo na tem področju storjenega, ali opozorjenega s strani UK ZSMS. Ce je že
SEJA SVETA UNIVERZE TUDI 0 ŠTUDENTIH
22. oktobra 1981 je bila v sejni sobi Univerze v Mariboru v Krekovi ulici 2 ob 9.30 7. seja sveta Univerze v Mariboru. Dnevni red je obsegal 12 točk, od katerih so štiri bile zanimive tudi za študente.
Ocena družbenopolitičnih razmer na Univerzi v Mariboru: UK ZK je te razmere ocenila ter organizirala problemsko konferenco, na kateri so po poslušanju 11 referatov določili lep kup nalog, iz katerega bo treba čimprej izluščiti tiste, ki jih bo treba izpolniti v tekočem mandatnem obdobju. Člane sveta je motilo, da za to točko niso dobili vnaprej nobenega gradiva ter tako zaradi nepripravljenosti ni bilo nikakršnega razpravljanja. Sicer je res, da se je UK ZK pravilno lotila ocene družbenopolitičnih razmer na Univerzi, vendar kljub temu na naslednji seji sveta želijo več razpravljanja o problemu in nalogah, ki iz njega izhajajo. Smernice za vodenje kadrovske politike v visokem šolstvu: pogovor o tej točki je vodil prorektor dr. Stojan Vrabl. Pri kadrovanju so se pojavljale napake, ki so bile posledica neupoštevanja zakonskih predpisov, individualnih napak ter precej hitrega razvoja Univerze. Na posvetovanju 15. oktobra so sklenili, da so nosilci kadrovske politike VDO in VTO oziroma svet Univerze in odbori za kadrovska vprašanja V bodoče bosta obe slovenski Univerzi skupaj objavljali razpise le dvakrat letno. Bolj odločno bodo začeli z akcijo za izvolitev kadrov iz združenega dela Do sedaj je bilo absurdno določeno, da mora kandidat, ki pride iz združenega dela in začne z delom na šoli, v petih letih opraviti magisterij in doktorat, če magisterija nima že od prej. To so spremenili tako, da je po novem določeno, da mora kandidat pridobiti vsaj en naziv, saj to dokazuje, da znanstveno-raziskovalno dela in mu je šele tako dana možnost, da je ponovno izvoljen v isti ali višji naziv. 0 pedagoški usposobljenosti bi morali za nove učitelje prirejati poskusno predavanje, ki ga morajo poslušati tudi strokovno osposobljeni ljudje in ne samo študentje. Ti naj ne bi smeli ocenjevati pedagoškega dela, ampak samo odnos profesorjev do študentov in do pedagoškega dela. Donlagič: »Mnenje študentov je izredno pomembno, ampak je nevarno, ko samo ozka skupina ljudi ocenjuje profesorje, namesto da bi jih ocenjevali vsi študentje skupaj,- Vsaj dve leti že ocenjujejo vsi študentje z anketami svoje profesorje, kar je dobro, aje treba število teh anket razširiti z ene na 2—3 na leto.
Samoupravni sporazum o izvajanju zdravstvenega varstva študentov zaobdob|e 1981 — 1985: otej točki sploh ni bilo nobenega razpravljanja in pred tem le malo povedanega, tako da bi bilo skoraj boljše, če bi te točke sploh ne bilo.
Informacija o uresničevanju študentskega standarda študentov Univerzev Mariboru: poročilo je prebrala prorektorica študentka Alenka Vindiš, štipendije iz združenih sredstev so se povečale za 30 %, kadrovske štipendije pa za 20,9 %, a ni nobenega dokaza o izvrševanju povečanega izplačila! V septembru je bil odprt nov študentski dom, v Kranju je v teku gradnja le-tega, in prej, kot je bil planiran, bo v Mariboru zgrajen še en nov študentski dom. Zaenkrat je v Mariboru v študentskih domovih 1402 ležišč (tu spi 25 °/o vseh študentov v Mariboru), še 700 pa jih pričakujejo do leta 1985. V septembru je bil dan predlog o povečanju cen stanarine v mariborskih študentskih domovih za 27,5 %. (sedaj je povprečna višina stanarine 1250.—). V Ljubljani je bilo že sprejeto povišanje cen stanarine za 22 °/o, razlog manjšega povišanja pa je v tem, da ljubljanske domove dotira njihov študentski servis, ki ima večji 1 ostanek dohodka. V Mariboru ponavadi kar 25 % študentov ne plačuje stanarinevdomovih — razlog je pri napačnem delu vodstva študentskih domov ter v neosveščenosti prebivalcev. Cene prehrane v študentski menzi so se v zadnjem kratkem času dvignile dvakrat (najprej za 18,5 % in nato še za 19 %). Zaradi tega je precej upadlo število tistih študentov, ki se tam še hranijo. Kakor pada število obrokov v menzi, tako rastejo cene in temu je vsekakor treba narediti konec, pa čeprav bi začasno znižali cene pod njihovo ekonomsko vrednost. Zato na tem mestu pozivamo študente, da naj v bodoče redno plačujejo stanarino v domovih, pazijo tudi na druge ter da čimprej začnejo spet jesti v študentski menzi, saj se bo z njihovim povečanim številom cena jx>sameznega obroka zagotovo zmanjšala. Študentje v domovih se tudi ne udeležujejo različnih sestankov v domovih in so nasploh popolnoma nezainteresirani za skupne študentske zadeve. Kljub temu pa se neprestano nekaj »bunijo-,_sami pa ne poskušajo ničesar rešiti. Svet začasno m hotel sprejeti točnega procentualnega povišanja stanarine, ker se morajo študentje prej samoupravno organizirati (Donlagič) v okviru študentskih domov (teoretično so že). Razgovor o tej točkj je bil sklenjen z besedami, da morajo študentje tudi dejansko in ne samo na papirju jaostati samoupravljalci! V naslednjih točkah se je pogovor samo še enkrat dotaknil študentov. Prorektor študent dobiva sedaj višji osebni dohodek, kot ga bo imel takrat, ko bo kot stažist po končanem študiju nastopil delo v združenem delu. To vsekakor ni prav, kakor tudi ni prav, da dobivata prorektorja delavca višjo nagrado za to funkcijo kot prorektor študent, ob tem pa še opravljata svoje redno delo in dobivata redni osebni dohodek. Razumljivo je sicer, da dobiva rektor 150 % redne mesečne nagrade v primerjavi s prorektorjema delavcema, a tudi zanj velja, da je poleg tega v rednem delovnem razmerju.
Spet se je na svetu Univerze veliko govorilo, vendar sprašujemo, kdaj se bodo ti sklepi pokazali tudi v praksi!?	Mulej
res, da je bistveni interes študentov usmerjen na ta področja in če nihče ne izpostavlja teh problemov, o njih ne daje svojih stališč in tudi ne ukrepa, potem je jasno, da tudi na ostalih področjih ne bomo pritegnili študentov. Delo na način, da apriori sprejmemo tezo, češ da študente politično delo ne zanima, gotovo ni življenjsko in je le izraz nemoči in strahu, da bo potreben dialog, konf rontaeija mnenj. Zato je bolje, da se postaviš stran od dejanskosti in delaš po starem, preizkušenem programu? Smo v času politične in ekonomske krize in gotovo je v nas, mladih, želja po boljšem in hitrejšem reševanju nakopičenih problemov. Toda, če naša organizacija ne rešuje tistih osnovnih problemov, kako bi ji lahko mladi zaupali tudi v pomembnejših, družbenih problemih.
Še ena napaka je, ki nam zaradi napačnega pristopa povzroča mnogo težav. V učno vzgojnem procesu in v procesu vodenja šol se postavlja, da je študent »izdelana« osebnost in da ko bi moral takšen poznati dejanske probleme življenja in tako tudi ukrepati. Toda mladina je v šoku, ko prestopi vrata univerze, kajti prej je tako uglajena in vsa v predalčkih. Tako pa nastaja situacija, da mladina ne želi sodelovati v mladinski organizaciji, hoče pa upravljati. Gotovo bi bilo prav, da mladinska organizacija kot eno glavnih nalog v bodočnosti upošteva hitrejše samoupravno revolucioniranje družbe.
In kaj storiti sedaj z našim UK oz. z njegovim predsedstvom, kaj storiti z njegovo sedanjo vlogo? Novim kadrom predlagamo, da začnejo z izkušnjami iz prakse, z izkušnjami, pridobljenimi v razmerah z vsemi študenti in s problemi, ki so pomembni za mlade. Jasno in glasno je treba postaviti stališče do štipendij, do zaposlovanja, do razmer na univerzi, do odnosov med študenti in profesorji, do dela za spreminjanje sedanjosti.	R.	F.
STALISCA
4. seje sveta za kulturo pri predsedstvu Mestne konference SZDL Maribor, ki je bila 29. septembra 1981 v Domu družbenih organizacij Maribor.
Svet je potrdil teze, ki jih je za razpravo o kulturni vlogi univerze pripravil marksistični center na univerzi. V razpravi so člani sveta poudarili, da je ob teh tezah potrebno govoriti še o vlogi univerze v njenem širšem okolju, hkrati pa so razpravljalci nakazali številna vprašanja o študentski kulturi, nevključenosti učiteljev v kulturno življenje Maribora, o odsotnosti kulturne kritike. Zato je nujno do konca leta skozi koordinirano razpravo v zvezi komunistov, zvezi socialistične mladine in zvezi sindikatov na univerzi izoblikovati skupen program za kulturno oživljanje univerze, razpravo o tem pa bo v svoje delo vključil tudi kolegij univerze.
Člani sveta so potrdili usmeritev, ki jo je za razpravo o položaju in vlogi mladinske kulture v Mariboru pripravilo vodstvo ZSMS. Nujno je natančneje opredeliti projekt ustanavljanja mladinskega kulturnega središča zlasti glede zagotavljanja sredstev zanj in oblikovanja programa. Občinsko vodstvo ZSMS naj pripravi delovno gradivo o tej problematiki in ga »prečiščenega v javni razpravi« predloži še pred koncem leta v razpravo svetu. Cilj kulturne akcije ZSMS naj bo predvsem razviti kvalitetno kulturno življenje v vseh bodočih občinah in ga nadgraditi z dejavnostjo mladinskega kulturnega središča.
BRUCOVSKE IGRE
23. oktobra je zveza študentskih športnih društev, ki deluje v okviru Univerzitetne konference ZSM organizirala že tradicionalne športne igre za vse bruce mariborske univerze. Iger se niso udeležili bruci Visoke šole za organizacijo dela v Kranjuin to iz povsem preprostega vzroka, organizatorji jih namreč niso povabili. Resda bi bilo njihovo sodelovanje zaradi oddaljenosti šole vprašljivo, vendar pa organizatorji kljub temu ne bi smeli pozabiti, da je tudi Visoka šola za organizacijo dela ena izmed šol mariborske univerze. Tekmovanj se niso udeležili tudi bruci visoke ekonomsko komercialne šole iz Maribora, kljub temu da so se prijavili. Na dan tekmovanja jih preprosto ni bilo. Poslali tudi niso nikakršnega pojasnila oziroma opravičila. Sicer pa so na športnih igriščih Branika tekmovalci Štirih mariborskih višjih in visokih šol dosegli naslednje rezultate:
MALI NOGOMET: 1. VPŠ, 2. PA, 3. VTS 4 VAS ODBOJKA - ženske: 1. VPŠ, 2. VAS, 3. PA ODBOJKA — moški: 1. VAS. 2. PA, 3. VPŠ KOŠARKA — ženske: 1. VPŠ, 2. VAŠ KOŠARKA — moški: 1. PA, 2. VTŠ, 3—4. VTS in VAŠ NAMIZNI TENIS — ženske: 1, PA, 2. VPŠ,
NAMIZNI TENIS — moški: 1. VAŠ, 2. PA 3 VPŠ EKIPNA RAZVRSTITEV:
1 Višja pravna šola 56 točk
2. Pedagoška akademiia 50 točk,
3. Višja agronomska šola 46 točk
4. Visoka tehniška šola 14 točk
Prehodni pokal brucovskih iger so tako osvojili študenti Višje pravne šole.
POROČILO VOLILNE PROGRAMSKE KONFERENCE RK ZSMS
8. oktobra letos je bila v Ljubljani volilna programska konferenca RK ZSMS. V razpravi je bile poročilo o delu RK ZSMS v prvem letu drugega mandatnega obdobja po X. kongresu ZSMS in aktualne naloge RK ZSMS in njenih organov do oktobra 1982. leta. Sledila je razrešnica predsednika in nekaterih članov predsedstva ter volitev novih članov.
Poročilo o dosedanjem delu in o aktualnih nalogah za prihodnje leto je prebral Robert Černe, sekretar RK ZSMS; poudaril je, da mora ta seja dati odgovor na vprašanje, kakšna je vloga ZSMS v naši družbi, ati je ZSMS res na robu dogajanj in koliko lahko mladi vplivamo na pomembne odločitve.
Prvo leto drugega mandatnega obdobja po X. kongresu ZSMS je potekalo v zelo zapletenih družbenoekonomskih razmerah. Izvajanje določil ustave in njenih dopolnitev zakona o združenem delu in ostalih sistemskih zakonov, kot eno temeljnih nalog akcijskega programa RK ZSMS za obdobje 1980—1982, je bilo na težki preizkušnji. ZSMS je bila v tehdružbenih razmerah potegnjena vc unosesil, ki so to leto resno zavrli izpolnjevanje postavljenih nalog in zdaj nadaljuje, uveljavljanje socialističnega samoupravljanja.
V razmerah gospodarske krize smo se srečevali na področju celotnega združenega dela s jx>jmi, ki so temeljno oblikovali tudi politično aktivnost mladinske organizacije. Temeljito se je spremenil družbenoekonomski in politični položaj mladih vdružbi in s tem tudi vloga in aktivnost ZSMS. Zato se je ZSMS v svojem joolitičnem delu tudi dejansko, in ne zgolj deklarativno, pričela ukvarjati z nekaterimi družbenimi problemi in protislovji, predvsem s tistimi, ki najbolj neposredno zadevajo mlade ljudi.
V preteklem letu smo se srečevali predvsem z naraščanjem brezposelnosti, z ukrepi v stanovanjskem gospodarstvu, s težkim socialnoekonomskim položajem učencev in študentov, z neurejeno štipendijsko politiko s slabim položajem domov za učence in študente itd. Vse to so področja, kjer se kaže spremenjeni položaj mladih ljudi v družbi najbolj jasno in najbolj zaostreno.
V zaposlovanju je ob naraščanju nezaposlenosti v tem letu največ nezaposlenih med mladimi, to je v vrstah tistih, ki prvič iščejo službo. Prav o teh problemih se je v ZSMS veliko govorilo, vendar premalo naredilo, da bi se stanje izboljšalo.
Več pa je v tem obdobju storila ZSMS za izboljšanje socialnoekonomskega položaja učencev in študentov. Posebno intenzivno so bila v tem času obravnavana področja štipendijske politike in celotnega socialnoekonomskega položaja učencev in študentov, ob tem pa tudi problemi reforme šolstva.
V zvezi s sprejetimi sklepi in zahtevami je bila sprožena široka in intenzivna aktivnost občinskih konferenc. ZSMS, ki so postopoma dosegle, da ni dobil nihče izmed štipendistov manjše štipendije oziroma daje bila vsem, ki se jim je to zgodilo, izplačana razlika in dogovorjeno zvišanje.
Tako je ZSMS izpolnila sklepe, čeprav je na uveljavljanje naših zahtev vplival tudi splošni politični položaj. Kljub temu, da smo na področju štipendiranja izpolnili sprejete sklepe, pa ugotavljamo, da se s prehodom na usmerjeno izobraževanje odpira cela vrsta sistemskih vprašanj, ki še poglabljajo že odprte probleme in da smo se v ZSMS s štipendijsko politiko ukvarjali najbolj intenzivno ob valorizaciji točk; poglobiti pa bo treba delo na nekaterih splošnih in sistemskih ukrepih in rešitvah. To velja za sistemsko ureditev odnosov štipendista s štipenditorjem, nagrajevanja dijakovega in študentovega dela in vrste vprašanj, ki so bila postavljena že pred desetimi in več leti, a so aktualna in nerešena še danes. Baza teh vprašanj je prav odnos med štipenditorjem in delom, ki se ga bo ZSMS morala lotiti, saj se tu odpirajo nekatera ključna vprašanja, ki jih ni mogoče reševati zgolj znotraj aktivov štipendistov, katerih dejavnost smo ob tem pospešili.
Problematika financiranja domov za učence in študente je tisto drugo področje, ki zadeva hkrati socialnoekonomski položaj študentov in učencev in je v direktnem razmerju z ukrepi na področju štipendijske politike. V ZSMS smo opazili, da temu področju posvečamo vse premalo pozornosti, kadar pase s tem vprašanjem ukvarjamo, počenjamo to vse preveč pavšalno. Tako je bilo sklenjeno, da razmerje med povprečno višino oskrbnin in poprečnimi štipendijami učencev ni sprejemljivo in načelo o odstotkovno enakem dvigu oskrbnin in štipendij dejansko pomeni znižanje vrednosti štipendij.
Zavzeli smo se za sistemsKe rešitve, ki pa se le počasi uveljavljajo, zato pogosto še vedno ostajamo pri kratkoročnih akcijah, katerih pogosti in edini namen je, zmanjšati jx>sledice, ne pta preprečiti vzroke. To se kaže ob stalnih akcijah in usklajevanjih ob dvigu oskrbnin v domovih.
Uspešno je bil realiziran program gradnje dijaških in študentskih domov v SR Sloveniji, kjer smo uspeli za pet let podaljšati program gradnje domov s podpisom družbenega dogovora. V tem času je bilo odprtih več takih objektov, ki bodo vsaj delno ublažili še vedno težak položaj na tem področju. V ZSMS smo se lotili tudi urejanja podnajemniških razmerij, vendar smo tu še le na začetim, ker se odpira poleg cele vrste formalnih vprašanj tudi realna nevarnost pred prenagljenimi ukrepi, ki utegnejo povzročiti ravno nasprotne učinke, namreč prekinjanje podnajemniških razmerij in s tem še večje poslabšanje položaja študentov in učencev. Gospodarska kriza je še oosebej močno poudarila proizvodnjo hrand, ki ima ne le ogromen pomen zacelotno gospodarstvo, ampak posebej vpliva tudi na družbenoekonomski in politični položaj delavskega razreda in delovnih ljudi, kot ena glavnih življenjskih potrebščin, potrebnih za reprodukcijo delovne zmožnosti delavcev. Izrazili smo potrebo po vključevanju mladih kmetovalcev v proces intenzivne proizvodnje hrane z ureditvijo hitrejšega prenosa kmetijstva. Zahtevali smo spremembo davčne politike ureditev porodniškega dopusta in bolniškega staleža za za družne kmete in predlagali, naj se v program izobraževanja vključi kmetijska Droblematika.
Osnovne organizacije ZSMS v vzgojnoizobraževalnih organizacijah so tudi letos ostale neaktivne, pa tudi v izvedbo vzgojnoizobraževalnega pročesa se ZSMS ni vključevala zadovoljivo.
Kljub z zakonom o usmerjenem izobraževanju zagotovljene tripartitivnosti študentje, predvsem pa učenci pogostoma.še ne morejo uresničevati svojih samoupravnih pravic. Odločanje na zborih, z referendumom in drugimi oblikami osebnega izjavljanja, je večinoma formalno izpeljano, dejansko pa je to površina, za katero se skriva slabo delovanje delegatov učencev in študentov v skupščinah, družbenopolitičnih skupnostih ter skupščinah vzgojnoizobraževalnih skupnosti. Vzroke za to moramo iskati tudi v slabi aktivnosti ZSMS na tem področju.
Delo s tujimi državljani, ki študirajo v SR Sloveniji, je naslednje področje, kjer smo se v ZSMS sicer angažirali, vendar še vedno ne v zadostni meri, kar onemogoča še vedno nepodpisan družbeni dogovor. Na RK ZSMS so se angažirali okrog vprašanja namestitve v študentskih domovih in za zagotavljanje neposrednosti štipendij in življenjskih stroškov. Dosti premalo pa se vprašanju tujih študentov posvečano NOO ZSMS na VTO in obe MK ZSMS.
V ZSMS še zdaleč ne moremo biti zadovoljni z vsebinsko izpeljavo kolektivnega članstva, ki smo si ga zagotovili na 9. kongresu ZSMS. V ZSMS še nismo dojeli, da naša organizacija ne more delovati kot klasični politični predstavnik mlade generacije, saj se mladi organizirajo po dveh principih, in sicer glede na okolje m področje dela ter življenja, ki omogoča, da se konkretno izrazijo njeni ekonomski, socialni, politični interesi — in v specializiranih organizacijah, kjer na Sfrecifični način razvijajo svoje družbene interese.
Pred nami je XI. kongres ZSMS. Priprave nanj so se pričele že na MPPŠ 1981 Kongres mora odigrati pomembno vlogo mobilizatorja mladih za nadaljno krepitev samoupravljanja in gospodarske ustalitve. ZSMS bo učinkovita le, če se bo prilagodila potrebam časa, zato mora biti povsod prisotna. Krepiti bomo morali kolektivno delo.
Na seji so spregovorili tudi tovariš Šetinc, sekretar CK ZKS. Poudaril je da je da je v tem obdobju mladina naredila pomemben korak naprej. Napredek f® v '(!(г da znamo mladi globlje obravnavati probleme, to je namreč poorešal v skupščini. Potrebno pa bo izboljšati idejnopolitično delo. MDA se bo moralo udeleževati več študentov. Predlagal je, naj bi bil eden od kriterijev za dodelitev štipendije tudi udeležba na MDA in naj bi na delovne akcije šli vsaj študentje ki ponavljajo letnik. Premalo je udeležbe v SLO in DS. DS in SLO mora biti tudi ^ "ično gibanje znotraj SZDL Mladinska organizacija ne zna pritegniti mladih v delo OO ZSMS, potrebno bo pričeti z delom že na osnovnih šolah.
Poudaril je, da se v ZK še vedno sprejemajo neaktivni mladinci, kar bi vsekakor morali preprečiti.
Nova predsedmea RK-ZSMS je postala Darja Colarič, dosedanja predse-Čeme	v0	podpredsednik	pa	je	Bojan	Fink,	sekretar	Robert
Pa so *e nadomestne volitve za nekatere člane predsedstva. Branko Florjančič je novi predsednik konference mladih delavcev, Bogdan Čepič predsednik mladih v vzgoji in izobraževanju, Srečo Kirn predsednik komisije za idejnopolitična dela in kulturo m Vili Pšemcny vodja centra za ooveščanje in
Cvetka Jerman
SAMOOCENA’
V učnovzgojni proces in v status profesorja na univerzi oziroma delavca na univerzi je vključena tudi družbenopolitična aktivnost posameznika, saj je že iz same vloge profesorja jasno, da je tudi družbeni delavec. Prav tako je jasna potreba, da se na univerzi oziroma na visoki šoli raziskovalno dela.
Z namenom, da bi si zagotovili vsaj delen pregled nad dejavnostjo svojih delavcev, so na eni visoki šoli v Mariboru izvedli samooceno učinkovitosti d<#a za leto 1980 in letošnji semester. Pripravili smo vam nekatera mnenja visokošolskih delavcev, oceno o teh samoocenah pa dajte sami!
Družbenopolitična aktivnost:
a) delo v družbeno političnih organizacijah
— član stabilizacijske komisije na šoli (je že ukinjena)
— delo v samoupravnih organih
— delegat posebne delegacije za otroško varstvo na šoli
DRUŽBENOPOLITIČNA
AKTIVNOST
a) Delo v družbenih organizacijah:
— predsednik združene delegacije v KS
— predsednik nadzornega odbora v namiznoteniškem klubu
b) Delo v samoupravnih organih na šoli in Univerzi:
— član delegacije — v okviru splošne delegacije
— odgovoren za raziskovalno delo
C. Družbenopolitična aktivnost
a) Delo v družbenih organizacijah:
Društvo ekonomistov Maribor
b) Delo v družbeno-poli-tičnih organizacijah: ZK
c) Delo v samoupravnih organih na šoli in Univerzi: član delegacije
ZNANSTVENORAZISKOVALNO DELO:
č) Strokovni članki,'ocene, uredništva:
objava člankov v Našem gospodarstvu:
a) Dejavniki razvoja tehničnega napredka
b) Tehnični napredek in spremembe v strukturi gospodarstva
c) Znanstveno tehnična revolucija in spremembe v strukturi proizvajalnih sil družbe
d) Znanstveno tehnična revolucija in spremembe v subjektivnem faktorju
DRUŽBENOPOLITIČNA
AKTIVNOST
a) Delo v družbenih organizacijah
— član predsedstva in predsednik teniške zveze Slovenije
— član predsedstva in predsednik teniške zveze Jugoslavije
b) Delo v družbenopolitičnih organizacijah
— član družbenopolitičnega zbora skupščine občine Maribor
— član sekretariata OO ZK
c) Delo v samoupravnih organih na šoli in Univerzi
— predsednik odbora samoupravne delavske kontrole
— član sveta KUD Študent Maribor
a) Delo v družbenih organizacijah
— član sveta tehniškega kluba Branik Maribor
— član ekonomskega sveta SR Slovenije
— član projektnega sveta »Slovenije 2000»
— odgovorni urednik Ekonomske rpvije
d) Opravljanje strokovnih in organizacijskih nalog
— predstojnik marksističnega centra Strokovno izpopolnjevanje:
Obisk sejma v Hanovru ZR Nemčija % dni
Matjaž Mulej, Nuša Zajec, Božica Goltnik, Alenka Črnko
SAMOUPRAVNE SKUPINE KOT OBLIKA URESNIČEVANJA SAMOUPRAVNIH ODNOSOV — IZKUŠNJE Z VEKS MARIBOR
Opomba: To je besedilo naše razprave na problemski konferenci CK ZKS o nalogah komunistov pri uveljavljanju samoupravnih družbeno-ekonomskih odnosov v visokem šolstvu 14. 10. 1981 v Ljubljani.
Razpravo smo skupno pripravili učitelji in študenti. To poudarjam posebej, ker so v gradivu, ki smo ga dobili pred konferenco, študentje omenjeni zelo obrobno. Tako je možen neljub vtis, da jih še vedno štejemo bolj za otroke kot za odrasle sodelavce in vzgajamo bolj za pasivno in enostransko ubogljivost in ozko elito znanja, omejenega le na stroko brez znanja o samoupravljanju in njegovi praksi.
Spodbudo za tako razpravo nam je dalo spoznanje o samoupravnih delovnih skupinah, objavljeno letos v knjigi Bogdana Kavčiča in soavtorjev „Samoupravne delovne skupine", ki temelji na konkretnih izkušnjah iz tovarne Novoles Novo mesto. Njihove izkušnje se namreč bistveno ujemajo z našimi, ko smo v skladu s sklepi kongresov ZKS in ZKJ iz I. 1978, sprejetimi na naš amand-man, od tedaj dalje razvijali samoupravne skupine študentov kot temeljno obliko njihovega družbeno-političnega in samoupravnega organiziranja in delovanja. Tako v samoupravno delovanje ne zajemamo več le ozkega kroga delegatov niti ga ne omejujemo na nepregledne pasivne množice na zborih, ampak teče v skupinah, ki so dovolj majhne, da je možno dokaj množično aktiviranje, razmišljanje in nastopanje, ki daje možnost za vpogled, vpliv, odgovornost, ustvarjalnost in sodelovanje, kar je vse bistveno za samoupravljanje namesto manipuliranja.
O delovnih skupinah kot temeljni samoupravni celici pa govorita tudi gradivo za današnjo problemsko . konferenco in Rojčeva uvodna beseda, že pred nami so o njih govorili tudi nekateri razpravljalci, vendar vsi le glede delavcev. Manipuliranje s študenti namesto njihove aktivne samouprave in usposabljanja za njo z njo se torej lahko nadaljuje.
Istočasno sta tudi rektor Fabinc in prorektorica Vindiševa ugotovila, da je vključenost študentov kljub nedvomnim dosežkom še premajhna. Zato bi bila naša izkušnja še toliko bolj zanimiva. Lahko da nekaj odgovora tudi na razpravo tovariša z UK ZSMS Ljubljana glede možnosti za aktiviranje študentov v upravljanju študija, šole, univerze in širše družbe.
V omenjenih treh letih smo z izkustvenim izpopolnjevanjem, ki še zdaleč ni dokončano, razvili naslednji model in prakso, ki bi po naši oceni precej pomagala rušiti tehnokratsko-pragmatične koncepcije visokošolske dejavnosti, omenjene v Rojčevem referatu.
Študentje VEKS Maribor se vključujejo v samoupravne skupine (= SaSK), ki predstavljajo osnovno celico njihovega samoupravnega in družbeno-političnega udejstvovanja na šoli. Običajno zajema SaSk okoli 30 študentov po ključu skupin za predavanja in vaje. Takšna majhna skupina, zelo podobna v tem pogledu tisti iz Novolesa, omogoča tudi tu, da lahko vsak študent aktivno odloča o tekočih problemih in je hkrati pravilno informiran o vsem dogajanju na šoli. Prav tako omogoča tudi medsebojno pomoč pri študijskih in drugih problemih. To se kaže tudi v manjšem osipu pri prehodu iz letnika v letnik, ne le v bogatejšem samoupravnem in družbeno političnem življenju.
Vsaka Sašk voli dva delegata v konferenco delegatov (KD), ki je najvišji organ študentskega samoupravljanja na šoli. Študenti so zastopani v svetu šole in njegovih odborih s študentskimi delegacijami, ki so skupaj z delegacijo delavcev in delegacijo uporabnikov enakovredni udeleženci upravljalskega procesa na šoli Tudi te delegacije imajo svojo osnovo v SaSk.
Poleg dveh delegatov za KD voli SaSk še dva delegata za konferenco ZSMS. V dnevni red SaSk tipično vgrajujemo najprej predloge in vprašanja študentov, potem poročanje delegatov in zatem razpravo o predlogih organov, ob koncu pa še vprašanja medsebojne študijske pomoči.
Kadar gre za samoupravno-upravljalske teme, posredujejo delegati mnenja iz SaSk v obliki predlogov stališč na sestanku ■KD. Usklajeno in potrjeno stališče je osnova za delovanje delegatov v svetu in njegovih delovnih telesih, da tako uveljavljamo interese študentov. Ta stališča so tudi osnova za delovanje študenta prodekana. Glede stališča se mora sestati tudi predsedtvo OO ZSMS, da celovito ovrednoti akcijo in svojo oceno poda konferenci OO ZSMS.
Kadar gre za teme iz družbeno-političnega obštudijskega področja, posredujejo delegati mnenja iz SaSk konferenci OO ZSMS. Vsklajena in potrjena stališča so osnova za delovanje predsedstva in smernice za delo komisij in delegatov v univerzitetni in občinski konferenci ZSMS. Hkrati mora biti narejena celovita ocena akcije.
Tretji del tematike so vprašanja iz vsakdanjega dela in študija. O nekaterih od njih zadošča dogovor v SaSk, o drugih se oblikuje predlog, ki se vključi v obravnavo in reševanja v prej omenjenih dveh vrstah sinteze in sodelovanja.
Tako je možen dokaj celovit vpliv študentov na lastno življenje. V praksi VEKŠ sicer še nismo dosegli popolnega aktiviranja vseh študentov, a vendar precej več kot kažejo informacije o aktivnosti in vključenosti študentov z nekdanjimi in drugod še običajnimi zbori letnikov. Sodelovanje niha predvsem v odvisnosti od teme, ki pride v razpravo. Premalo je še pobude študentov, ki niso delegati, le te so omejene bolj na vsakdanje težave pri študiju. Večina pobud se tako še vedno oblikuje v organih šole in gre v razpravo v bazo, vendar to ni več izključna stvarnost. Pa tudi delegati v teh organih postajajo vse bolj delegati, ki odsevajo klimo in mnenja iz baze, iz množice kolegov.
Pozitivne posledice:
— vse bolj dejansko sodelovanje študentov v samoupravljanju,
— vse večja celovitost, vpogled, vpliv, odgovornost, ustvarjalnost in sodelovanje študentov, torej vse več dejanskega, ne le formalnega in navideznega samoupravljanja in usposabljanja zanj,
-> večja učinkovitost študija ob medsebojni podpori,
— širši krog aktivnih funkcionarjev,
praktične priprave za samoupravno namesto enostranskega življenja za čas po študiju in zunaj šole.
Težave:
— še vedno ni mogoče k vsaki temi zbrati vseh študentov*
— še se zgodi, da se delegat pojavi z osebnim mnenjem,
— težavno je zlasti vključevanje študentov ob delu (kar zdaj poskušamo reševati z delom njihovih organov v njihovih enotah za študij ob delu),
— povratne informacije z organov o predlogih iz baze včasih ne prispejo ali vsaj ne pravočasno,
— člani ZK se premalo sistematično trudijo za krepitev SaSk,
— tematika in organizacijski kadri so še vedno bistveni za uspešnost vsake posamezne SaSk.
Najnovejša izpopolnitev programa za delo SaSk, od katere si precej obetamo tudi za samoupravno življenje vse šole, ne le študentov, je v vključevanju v delovni program Marksističnega centra šole in odbora samoupravne delavske kontrole. Po programu MC šote bodo študenti v SaSk ocenili pedagoško in raziskovalno delo pri vseh predmetih, s katerimi so se že srečali; osnova za to je pripravljena in verificirana s sklepi sveta šote, sekretariata MC mariborske univerze in osnovne organizacije ZK na šoli. Po programu OSDK pa bodo SaSk skrbele za vpogled v količino in kvaliteto opravljenega pedagoškega dela; tudi program je že verificiran.
Skratka, na osnovi omenjenih izkušenj predlagamo, da sklepe kongresov ZKJ in ZKS o samoupravnem aktiviranju študentov pomagamo uresničevati tako, da ustanovitev SaSk vnesemo v statute. Tako bi jih uvrstili v statutarno normalne oblike samoupravnega življenja študentov, ne le delavcev. Komuniste pa zadolžimo, naj skrbijo za njihov razvoj.
ZAPLETI MED ŠTUDENTI IN UPRAVO ŠTUDENTSKIH
DOMOV
Študentje in uprava študentskih domov se nikakor ne morejo sporazumeti, oboji vztrajajo pri svojem. Kislo jabol ko spora so stanarine ter cena prehrane; študentje vztrajajo naj se vrnejo stanarine na raven, kot so bile pred 1. septembrom, medtem ko uprava študentskih domov noče o tem niti slišati, vztraja pri akontaciji višji za 27 % in znaša od
960,00	do 1.300,00 din, kar je odvisno od doma, pa tudi od tega ali gre za eno ali dvoposteljno sobo. Uprava študentskih domov, v kateri je zaposleno približno osemdeset delavcev, utemeljujejo prehod na akontacije s hudimi finančnimi težavami, pri tem pa se sklicuje na sklepe Republiške izobraževalne skupnosti z dne 15. 7.1981.
Do ostrih pritožb na račun povišanih stanarin v obliki akontacij in povišanja cene prehrane je prišlo že na zborih stanovalcev, katere je sklicala delegatska konferenca ter OOZSMS študentskih domov. Na zborih so študentje, stanovalci študentskih domov očitali upravi pomanjkljijo ter neodgovorno poslovanje, predvsem razmetavanje denarja za nepotrebne reči, študentje se niso strinjali z vloženim denarjem za ureditev bifeja, de-
pandanse, za izdelavo dodatnih prostorov za dežuranje, z izdelavo dvojnih vrat v prostor za servisno dejavnost ipd. V diskusiji so opozorili na slabo izvršene ter nepravočasne storitve, na zaposlovanje, po njihovem mnenju, nepotrebnih delavcev, neekonomično izkoriščanje delovnega časa, študentje so opozorili tudi na to, da so posamezni delavci uprave odnašali gradbeni material, kateri bi tul namenjen za popravila oziroma reno-viranje študentskih domov. Na zborih se je odprla tudi kopica vprašanj, ki zadevajo predvsem storitve, poslovanje ŠD. Delegati študentov so obljubili, da bodo na vse to poiskali odgovor. Izražena je bila med drugim kritika, češ da delegati študentov premalo upošte-ч»ајо zahteve baze.
Dokončno uskladitev interesov ter mnenj je bilo pričakovati na seji sveta študentskih domov, dne 29. 10. 1981, vendar po dolgotrajni razpravi sveta študentskih domov, ni uspelo sprejeti niti devetmesečnega periodičnega obračuna! Finančni rezultati poslovanja v omenjenem obračunu kažejo, da imajo študentski domovi v prvih devetih
mm
jQL Jrjl | ХЛЛinrC4
MA	n l
I	-A4.	-
5
mesecih 2,6 milijona izgube! Izpad dohodka oziroma izgubo bi naj za omenjeno obdobje pokrila Republiška izobraževalna skupnost. Na seji sveta se je ustavilo že pri potrditvi sklepov prejšnje seje z dne 27. 7. 1981. Delegati študentov so trdili. da za to sejo niso prejeli vabil. Opozorili so, da svet na tej seji ni bil sklepčen tudi s strani delegatov družbenopolitične skupnosti in ne samo s strani študentov, iz teh razlogov smatrajo, da sklepi te seje ne morejo veljati. Glede sprejetja devetmesečnega obračuna so študentje imeli mnogo pripomb, zavzemali so se za nadrobnejšo razčlenitev posameznih postavk periodičnega obračuna
FVecej so se tudi razlikovala tolmačenja sklepov Republiške izobraževalne skupnosti o prehodu na ekonomsko stanarino; uprava študentskih domov razumeva sklepe tako, da bi naj študentje plačevali polno ekonomsko stanarino, delegati študentov pa trdijo, da gre za ugotovitev elementov ekonomske stanarine iz česar bo razvidno, kolikšen delež od ekonomske stanarine bodo krili študentje in koliko bo subvenzionirala družba
Fto dogotrajni razpravi je bik) ugotovljeno, da bo potrebno sejo sveta ponovno sklicati v roku štirinajst dni, kot to predvideva statut.
Kljub temu, da je bila ta seja ena daljših v preteklih nekaj letih, je bilo na njej zelo malo dogovorjenega, še manj sprejetega Ostala so mnoga odprta vprašanja na katera bo potrebno najti odgovor ter jih tudi re-šrti in upamo, da bo samoupravnim organom v študentskih domovih to tudi uspelo.
B. T.
PODATKI BREZ SANACIJSKEGA PROGRAMA,
KI KLIČEJO PO SANACIJI
Finančni rezultati poslovanja za obdobje januar — september 1981 izkazujejo izgubo v višini 1,614.185,90 dinarjev.
FVihodek je dosežen v višini 29,925.458,82 din. Po pokritju materialnih storškov, ki znašajo 21,137.147,22 din, ostane dohodek v znesku 8,788.311,60 din.
Obveznosti iz dohodka so ugotovljene v višini 1,947.092,30 din.
Ostane nam čisti dohodek 6,841.219,30 din, ki pa ne zadostuje niti za pokritje obračunanih osebnih dohodkov v tem obdob|u.
Ugotovljeni čisti dohodek v obravnavanem obdobju ne zadošča za pokritje osebnih dohodkov delavcev. Neto izplačani osebni dohodek na delavca znaša povprečno
8.900,00	din. Ugotovljeni neto izplačani osebni dohodki delavcev v gospodarstvu v občim Maribor so znašali v prvih osmih mesecih letos povprečno 10.101,00 din. To pomeni, da naši osebni dohodki zaostajajo kar za 12 % za povprečjem
v gospodarstvu, oziroma so se neto izplačani zvišali nasproti preteklemu letu za 22 %.
Ugotovljeni finančni uspeh oziroma neuspeh v preteklem obdobju
je rezultat zaostajanja cen storitev, ki jih nudijo študentski domovi študentom, za rastjo cen, ki jih navzven plačujejo za materiale, storitve in nabavljeno energijo. Poleg tega se s staranjem domov večajo stroški investicijskega vzdrževanja Te stroške nam po predvidevanjih za letošnje leto pokrije izobraževalna skupnost Slovenije po merilih, dogovorjenih s sporazumom oziroma finansiranju, v višini 182.317,20 din, medtem ko znašajo dejanski stroški za preteklo obdobje devetih mesecev 765,089,84 din.
Visoki so tudi stroški, navedeni v postavki ostala nadomestila Po dopolnitvi družbenega dogovora imajo delavci, ki delajo na delih enakim delom v dejavnostih iz področja gospodarstva pravico do toplega obroka v breme materialnih stroškov! Vsi ostali delavci v naši delovni organizaciji letos nimajo brezplačnega toplega obroka (40 delavcev dobiva malico)
Višina obveznosti za stanovanjski sklad, ki zaradi negativnega poslovanja ni bila odvedena, znaša v tem obdobju 370.010,10 din,
in sicer za:
prispevek	za	izgradnjo omrežja komunalnih objektov /3.aoi,io	din
prisj)evek za prenovo starih mestnih predelov	25.876,80	din
prispevek	za	sofinanciranje kadrovskih	stanovanj	1.859,00	din
prispevek	za	vzajemno združevanje pri	banki	111.017,95	din
prispevek	za	lastni stanovanjski sklad	157.269,25	din
Po samoupravnem sporazumu o razporejanju dohodka in osebnih dohodkov bi bili upravičeni formirati sklad skupne jsorabe v višini
477.828,00	din v primeru nemotenega finančnega uspeha, ali pa vsaj v višini 358.371,00 din v primeru minimalnega poslovnega uspeha.
Po zakonu o rezervah spadamo med delovne organizacije, ki morajo formirati rezervni sklad v višini 1,5 % od doseženega dohodka. To bi bilo ob normalnih rezultatih poslovanja še dodatnih 145.000,00 din. >
Celotni izpad dohodka znaša za obdobje januar — september
2,607.024,00	din.
PRIPOMBE UREDNIŠTVA
Naše mnenje je, da se delegat 'praviloma še vedno pojavlja na sestankih konference delegatov in konference ZSMS s svojim osebnim mnenjem. Tako se oglasijo tisti, ki jim je tematika btizu in jo poznajo.
Mnenje, da se vsebina sestankov določa predvsem po intere sih študentov je potrebno dosledneje prenesti v prakso. Prav tako se doslej ni dajalo poudarka delovanju članov ZK v samoupravni skujtini.
Bolje bi bilo, da bi se delo samoupravne skupine bol| na-našlo na konkretne učne programe.
Pri vgrajevanju samoupravnih skupin v statutarno obliko deta bi veljalo počakati, potrebno je, da se ta poizkus naredi tudi na ostalin šolah, da se ugotovi, če je takšen način deta primeren za vse načine študija. Vendar bi ta poizkus bilo potrebno izvesti čimprej, za začetek morda še na kateri mariborski visokošolski organizaciji.
0BŠTUDIJSKE
DEJAVNOSTI
V
ŠTU-
DENTSKIH
DOMOVIH
FAedavanja na šolah že potekajo s polno paro, študentski domovi so polni, pa 9em poskušala zvedeti, kako bo letos organizirana obštu-dijska dejavnost v domovih.
Fbgovarjala sem se z Božom Šetino, ki mi |e povedal, da komisija za obštudijsko dejavnost še nima programa za tekoče šolsko leto, kar pa ruti ru tako potrebno, ker se ta iz leta v leto bistveno ne spreminja Seznanil me je s pregledom dela iz lanskga leta
Tudi letos bomo ob torkih hodili v kino ali gledališče, ob sredah plesali v FVistanu ob disko glasbi ali pa v depandansi standardne m latinskoameriške plese, hodili bomo na izlete m v planine, če bodo organiziram, poslušali bomo »kantavtorje« in rock skupine, vsak četrtek bomo plavali v FVistanu. Sploh pa |e največ zammanja za šport: košarko, tenis, namizni tenis, odbojko, mali nogomet, šah, smučanje, badbinton, karate.
Ena izmed novosti v lanskem šolskem letu |e bilo poletno taborjenje v F*uli, uvedli pa smo še eno izmeno smučarskega tečaja.
Verjetno ne bi bilo slabo, če bi tudi letos uvedli kaj novega, saj obštudijska komisija včasih potoži, da za določene prireditve ni pravega zanimanja. Mogoče se bodo nad tem te zamislili m uvrstili v akcijski plan še ka| novega: uvedba plesnega tečaja |e bil zadetek v jx)lno, saj se je prijavilo kar 110 stanovalcev študentskih domov, tako da potekajo vaje v dveh skupinah.
Flotela sem tudi zvedeti, kaj menijo o obštudijski dejavnosti drugi študentje — stanovalci študentskih domov F*ravi|o, da so zadovoljni, le da informiranje malo -šepa*. Sicer pa si organizira vsakdo prosti čas po svoje, še posebno sedaj, ko so štipendije nekoliko višje.
V komisiji za obštudijsko dejavnost pravijo, da se bodo tudi letos po svojih najboljših močeh trudili, da nam vsem skupaj čim prijetneje popestrijo proste ure.
Cvetka Jerman
Borštnikovo srečanje 'Sl
T*
Biti ali ne biti
Prazni k gledališča, praznik blišča
».. . Želimo si, da bi bilo tudi letošnje Borštnikovo srečanje, praznik gledališča. Usoda gledališčnikov je namreč usoda ustvarjalcev, katerih delo je neizprosno zapisano pozabi. Edini dokument in potrdilo njihovega dela je spomin, zapisan v kulturni zavesti gledalca. Zato bo Srečanje opravičilo svoj obstoj samo tedaj, če bo postalo tudi praznik tistih, ki jim je namenjeno — delavnih ljudi Maribora in njegove okolice.« Tako je zapisal neizmenljivi, z začetnicami označen* oseba B. L — vbiltenu Bortšmkovo 81, da bi na koncu uvodnika vgledališko srečanje slovenskih gledališč, kakor je že v tradicionalni mariborski in mariborsko okoliški navadi, ko gfe za kulturne nosilce deloma institucijskih stavb, koder se odvija kulturna dejavnost, bodisi gledališka, bodisi lutkovnpgledališka, knjižničarska ali arhivska, muzejsko muzeološka ali koncertna .... pripravil občinstvo k naravnanosti v letošnje Borštnikovo srečanje. Neizprosna ugotovitev o neizprosni pozabi, ki da je dokumentarno zapisana vendarle v spomin (beri v engrame) kulturne zavesti gledalca, še zlasti usode gledališke ustvarjalnosti, nas resda bolj spominja na brezno med gledališčem in občinstvom, kakor ga vidimo, slišimo in celo otipljivo prijemamo z dna zadnje čase. A zdi se, da prav ta usoda, če smemo gledališko ustvarjalnost sploh imenovati za usodo, se pravi brezno sveta, je zmerom klaverni praznik ali z Vale* ryevimi besedami, je biser v pepelu. Mislimo lahko, da je pozabljeno gledališče sebi prepuščeno gledališče, ki se spremeni resda le in samo v dokument, sicer pa da nima nič več opraviti z umetnostjo in ne z umetniškim ali kulturnim življenjem. Kaj si želimo?
Si želimo le praznik v Breznu, v prepadih m med prepadi pozabe, ko se naj gledališko srečanje spremeni v dokument »kulturne zavesti«? Ali pa, ravno narobe,
(апко ugotavljamo, како je prav la Kulturna zavest izraz in prooukt Borštnikovega srečanja? Vprašujemo se hkrati, ali nemara m Bortšmkovo srečanje namenjeno poleg Mariborčanom m mariborskim okoličanom tudi drugim Slovencem, naposled še drugim narodom m narodnostim, ki bi si želele ogledati Borštnikovo srečanje? Ali pa je Borštnikovo srečanje odsev tistega lokalnega patriotizma, ki si dobro zapomni le usodo gledališča in praznik? Gledališko ustvarjanje m neizprosno zapisano pozabi. To dokazuje že sam bilten BS 81, pa tudi takšen uvodnik. Želimo si. da Bortšmkovo srečanje ne bi bilo praznik, ampak predvsem delovno srečanje naših gledališč in gledališčnikov. Gledališko delo m dokument, kaj še le edini dukument in potrdilo, ki bi ga nemara dobili pri kakšni uradni linici, kaj šele spomin, zapisan v kulturni zavesti gledalca, kakor v kakšno kartoteko. In Bortšmkovo srečanje, vseslovensko srečanje gledališč, ne bo nikoli in nikdar opravičilo svojega obstoja, če bo postalo praznik tistih, ki jim je baje, kakor je mogoče prebrati, namenjeno — delovnim ljudem Maribora m njegove okolice, nasprotno, takle »praznik« lahko pojmujemo manj kot parado večernih ženskih in moških toalet in obvezne šminke ter kozmetike ali frizerskih veščin, kar sicer ponavadi sodi h gledališču in dvorano, zato pa dosti bolj kot resnično srečanje proletarskih umetnikov z visoko umetniško kvaliteto, z estetsko in družbeno zavestjo samoupravne socialistične družb*. Šele tako parolo »Gledališče ljudstvu« ne bo samo občasna parola, ki jo slišimo in vidimo enkrat letno, temveč bo načeloma v slovenski in jugoslovanski kulturi, še zlasti v gledališčih, osnova za gledališko ustvarjanje, za bistvo humanizma m kot preskusni kamen žive umetnosti. /
V. G.
Hamlet ali pojav eksistence
Tragedijo W. Shakespearea HAMLET, to žaloigro v petih dejanjih s podlago dvoma, ki se je vsekal v danskega princa, so prvič uprizorili 1601. leta v Londonu. Shakespeare je uporabil snov za to svojo tragedijo po danskem zgodovinarju Saxu Gramatiku in njegovi »Historia Danica«. Po poročilu omenjenem Saxa Gramatika (1150—1220) je bila žaloigra Hamlet uprizorjena že 1587. leta v verjetni verziji Thomasa Kyda. Toda šele Shakespeare je v elizabetanskem gledališču dosegel s svojim Hamletom vrh, refleksivno tragiko, pasivne osebnosti in poudarjenega hotenja — prikazal je oblastveni umor in maščevalnost kot eksistenčni preudarek. Dandanes igrajo gledališča Hamleta, natisnjeno verzijo iz 1604. leta, po vsem svetu. Tudi pri nas, SLG Celje na letošnjem Borštnikovem srečanju, z doslej najmlajšim slovenskim Hamletom, Petrom Boštjančičem.
.•Pri kakršnemkoli preučevanju razvoja Shakespearove umetnosti je predvsem treba ugotoviti datum, kdaj je bila katera drama napisana .. . Zato je treba datum nastanka Shakespearovih dram določiti s sklepi in sodbami, izhajajočimi iz dejstev, ki jih je mogoče zbrati. Ta so trojna: a) zunanja, b) notranja, c) stilna. V Hamletu je jasna aluzija na vojno gledališče 1600— 1601. leta v Hamletovih opazkah o igravcih. (G. B. Harrison, Uvod v Shakespearea, Mladost, Zagreb 1954, VI. Shakespearov kanon, 115 m 119. str.) ... "Podobna misel se rojeva tudi pri Hamletu vtragičnem trenutku. On je — kakor sam misli, — pripravljen ubiti svojega strica in se spominja očetove smrti: ,He took my father grossly full of bread.’ (3/III). Očitno ima kruh za Shakespearea negativen pomen. Nenavadno luč meče na svojo prebavo in na kuhinjo gospe Shakespeare. A to je morda nerešen način, kako obravnavati problem.« (prav tam, III. Sobodno raziskovanje Shakespearea, III., 65. str.). Čemu ta historični uvod?
Če vemo, da je VVilliam Shakespeare sodobnik Roberta Greena, Ben Jonsona, Kyda, Georga Pee-lea, Philipa Massingerja, Čnristo-ferja Marlowa, Samuela Danielsa, Thomasa Sackvillea, Thomasa Pre-stonsa in svoje igravske Družine, da se je pojavil javno 1592. leta, ko se je v Londonu pojavila kuga, da so obstajala v tem času gledališča The Theatre (vzeto v najem 1576. leta), Curtain (zgrajeno 1594. leta) in Rose, tedaj si lahko mislimo, da je elizabetansko gledališče razvijajo dramatiko in svojo dramaturgijo materialno in duhovno, še več, gledališče je bilo del oblasti in kritika vladajočega razreda, ki je tudi sam igral na odru. Shakespearova legenda je bila pravzaprav življenjepis igravca in dramatika, ki v elizabetanskem času m bila odeta v slavne skrivnosti, kakor je dandanašnji. -Od Henrika IV. do Hamleta se je Shakespearova tehnika bolj razvijala kakor menjavala. V dialogih in poeziji Hamleta je le malo tega, kar se že ne bi pjojavljalo v kakršnikoli obliki v prejšnjih dramah, vendar je to močnejše m gibke|še. Ne le da govori vsaka oseba, bodisi v dolgih monologih bodisi v razgovoru, s svojim jezikom, ampak se za njenimi besedami skriva ves krog njene osebnosti in izkustva. To je vdeti enako v pomembnih in v manj pomembnih prizorih.... Moč izražanja je videti na svojem vrhuncu najbolje v nekaterih monologih v Hamletu. Monolog je stara zamisel. Na modernem odru se zdi zmerom izumetničen, toda v intimnem ozračju elizabetanskega gledališča je
deloval naravno in usklajeno." (prav tam, VII. Razvoj Shakespearovega sloga, 137. in 139. str.). Lahko kratek gledališko zgodovinski diskurz pojasni vlogo sodobnega Hamleta? Kako je s tragedijo in njeno uprizoritvijo dandanašnji?
Danes so zunanja, notranja in stilna dejstva Shakespearovega gledališča, s tem pa tudi Hamleta, zunaj elizabetanskega okusa in zato igrajo v londonskem National Theatre ali v Kraljevi Shakespearovi kompamji (RSC) ali v starem Old Vicu, kjer domuje zdaj Prospect Theatre, gotovo drugače kot v SLG Celje, SNG Maribor ali v Mestnem gledališču Ljubljanskem (MGL). Prav takšne stranske poti so mogoče kot globalna členitev gledaliških predstav v celotnem razvoju gledališča. Zato je verjetno prav gledal iška zgodovi na temelj gledaliških ved, pri čemer je seve vrednotenje usmerjeno v sleherno posamezno gledališko produkcijo poleg dramaturgije in režije. Od obreda do sodobne dramatike in igre lahko vidimo ne le historiat gledaliških besedil (v našem primeru Shakespearovih folio), ne le posebno tehnologijo v razvoju’gledališča in ekonomskega položaja posameznih Talijmih hramov, marveč hkrati tudi pomen gledališkega slovstva, sociologijo infilozof ijo.etnologijoin antropologijo, kulturno ravnino ali razplastenost.zgodovmoumetnosti in teatrologijo. S tem se spreminja-jomterpretacijeinkritičnaizhodišča v svojih časih, saj je gledališka predstava kompleksno, strnjeno m kolektivno delo, ki zahteva kreativno svežino in analitično zrenje na dramski tekst ter sintetično spoznanje, kolikanj je specifično (v našem primeru shakespearsko uprizoritveno) gledališče uspelo, sicer manj le s psihloškimi učinki pa bolj s skupinskim, z verbalnim in neverbalnim izražanjem, dispomrati občinstvo ali kolikanj je umetniško zanesljivo ter ne zgolj komercijalno. Komercializacija gledališke umetnosti je spremenjena v parodijo, npr. Shakespearov Hamlet se je tako spremenil v Omleta v vasi Mrdoši Donjoj... Koliko obrobnega se zgubi sčasoma ob vsaki predstavi, koliko sploh ostane?
Šele zdaj se lahko vrnemo k uprizoritvi letošnjega "Borštnikovega", tekmovalnega m tekmujočega Hamleta, k predstavi SLG Celje.
Gledališka »predstava Shakespearovega Hamleta (poslovenil Oton Župančič) je že pravo umetniško podjetje, ki zahteva ubran umetnostno delovni kolektiv in združuje različne stroke in poklice, od igravskega do elektrikarskega. Šele tako postane predstava celovita. Tu pa se postavlja vprašanje o vodilni vlogi, o Hamletu, ki ne sme igrati niti preveč izrazito, da ne bi zasenčil gledališkega kolektiva, in ne premedlo, saj bi se sicer v kolektivu gledališča izgubil.
Peter Boštjančič je igral Hamleta na periferiji svojega m junakovega |aza, igral je dvomečega izrmjenca. Iz predzavestnega prostora slutnje je tiščal naprej v izvenzavestno, iz sebe tedaj proti oblasti, dokler m vstopil s hamletovsko avtocenzuro v prostor zavestnega klica po maščevanju. Ta zavest oziroma avtoncezura |e sprenevedanje in simulacija norosti pa blodnjavosti. Ono je po svoji kvaliteti izvenzavestno, kar si mora priboriti Hamlet, da lahko iz notranjosti jaza prestopi čez prag Hamlet je skratka nabit z ammaličnimi goni je uigran in preigran v dinamiki oblasti. Hamletovi zavesti so blizu tudi duševno nedostopna področja umnosti, saj bi preprosto ljudska predstava ali zgolj zavest ne mogla zaznati niti
izvenzavestno Onega niti predzave-stnih hipnih odločitev. Hamletovi domisleki se reproducirajo razvojno, da lahko sproti premaguje svoje lastne odpore in zunanje ovire. Hamletov obrambni meham-sem mobilizira vso njegovo osebnost, prešinja ves njegov jaz, da bi se zbral, da bi našel svojo lastno integriteto. Vpliv staršev oziroma Hamletov nadjaz je posebna instanca duševne energije. Hamlet mora obračunati s svojo materjo in stricem, mora se odločiti proti, če hoče odvisnost od staršev ali od rodbine upravičiti kot maščevanje zločina. Zato stik z zunanjim svetom, stik z oblastjo v sebi potlači in je vzdražen s slehernim dotikom z okoljem. Išče zadovoljitev v spopadu z zunanjim svetom, sebi v prid spreminja vsakršno okoliščino, ki mu ponuja zadoščenje. Ono je za Hamleta najpomembnejše. Zdrugi-mi besedami, Hamlet sanja zavestno in mora resničnosti je mogočnejša od fantazije. Zato agresivne težnje do matere spreminja v mtrojekcijo starševske avtoritete. Od načela ugodja preide na načelo realnosti, od princa k prezgodaj zrelemu genitalnemu stadiju. Živi v sanjah brez sanjarjenja, pristransko, izrinjeno, vrh vsega pa podzavestno sledi, nesprijaznjen s stanjem, kakršno vlada doma, le vzoru očeta. In prav ta vzor očeta, ta genitalni stadij meče Hamleta iz ugodja v neugodje, da zamenjuje pravilno za napačno in zavrača do konca igre kastracijsko bojazen. Afektivne poteze Hamletase izraža-
jo z značilnimi dvomi in lastno razcepljenostjo. Svoje ravnanje prikriva, čeprav ukrepa v skladu s svojimi maščevalnimi blodnjami, ki jih dramatično in iz notranjega sveta razkrije šele po mišnici. Bi lahko govorili vtem primeru o shizofreniji adolescentne dobe? O prezgodnji odraslosti in o simptomatski psihozi? Kajti ubijanje sorodstva ni dražljajna terapija, od imperativnih halucinacij preostane Hamletu le še blodnjava želja po maščevanju. Hamlet ni nepriševen, ampak ne vzdrži frustracijskega preskusa, dandanes Rosenzvveigovega frustracijskega preskusa. Hamletova nevrotična občutljivost kaže zmerom na smer nepopustljivosti, agresivnosti v tipičnih frustracijskih situacijah, kar opravičuje z norostjo in zaigranimi blodnjami. In kaj je pomenil Hamlet Petru Boštjančiču, ko je preskušal scenski test in Hamletove dinamične osebnostne lastnosti?
Igrati Hamleta ne pomeni pripovedovati o danskem princu in njegovi vlogi v rodbini, marveč pomeni odrsko umetniško uprizoritev dvoma o uresničenosti tega sveta, pomeni ustvaritev Shakespearovega lika, ki vnaša v kolektivno igro »normalnih« tudi zunajza-vestne prvine, sumničave vzgibe in blodno agresivnost, razdvojenost in lastni občutek krivde, naposled tudi nenehljivi nemir. Hamlet je pojav ogolele eksistence, ki mu m žal kraljestva za maščevalni, osebni naklep.
Vladimir Gajšek
ГМГЖХУ,
Hamlet - včeraj, danes, večno
Prav ta naslov je gotovo primeren za vtis o Hamletu Slovenskega ljudskega gledališča iz Celja. Prav to velja za Hamleta, Petra Boštajnčiša. Z eno besedo, bilo je enkratno, živo, naše.
Najbolje je začeti s citatom iz Hamleta sredi našega stoletja Jana Kotta: „Hamleta ni mogoče igrati celega, ker bi trajal skoraj šest ur. Treba je izbirati, krajšati, črtati. Samo enega od Hamletov, ki so v tej veleigri, je mogoče igrati. In ta, ki ga bomo igrali, bo zmeraj revnejši od Shakespearovega, lahko pa je tudi bogatejši od Shakespearovega, in to bogatejši za našo sodobnost. Rekel sem lahko, rajši bi rekel bolje: mora biti za našo sodobnost bogatejši!"
Sama drama vsiljuje veliko množico situacij, katerih žrtve so dramske osebe in to gotovo omogoča stik z našim časom, s sodobnostjo. Vsi akterji ves čas vedo, kaj morajo storiti, odprt ostaja le način, postavlja se vprašanje — kako.
Shakespeare prikazuje v Hamletu pot do spoznanja o možni metodi družbenih sprememb. Ko Hamlet spozna, da je edina pot umor, zločin, šele takrat je zrel za zaključni dvoboj z Laertom, v katerega gre že sprijaznjen s smrtjo — „pripravljen biti, to je vse."
Hamlet je sicer v začetku upal, da bo lahko maščeval očeta in hkrati ostal čist, toda prepriča se, da ni akcije brez odgovornosti, d< ni umora brez krivde in krivca. Hamlet se odloči in zato umre.
Mišnica, igra v igri, je prispodoba vloge umetnosti v družbi. Z njo Hamlet preveri resničnost sporočil duha svojega očeta in vsej javnosti skazi komedijantski nastop, brezkompromisno razkrije zločin, ki ga je novi kralj, njegov stric Klavdij, storil, da se je polastil oblasti. Umetnost, gledališka igra potujoče skupine igralcev postane sredstvo za razkrivanje globlje resnice, igra lažnega vidika učinkuje na resničnost kot povzročitelj nadaljnjega razpleta. Skupaj z umetnostjo ima odločilno vlogo v Hamletu tudi blaznost, norost, prava ali igrana, ki prav tako omogoča pogled v globlje plasti življenjske resničnosti.
Zaključni spopad med Laertom, ki mora maščevati umore svojega očeta Polonija, katerega ubije Hamlet, je druga velika plast — mišnica v tragediji.
Ceremonialni dvoboj med Leartom in Hamletom je le videz, za katerim se skriva skrbno pripravljena smrt, umor Hamleta. Prav tu princip zla povsem prevlada in požene v smrt tudi samega režiserja spletke, Klavdija. Kadarkoli se igra Hamlet je odgovornost tistih, ki ga uprizarjajo, izredno velika, saj dramo kot tako, večina gledalcev pozna vsaj po osnovni zgodbi. Upodobitev mora biti nova, sodobna, v skladu z besedilom pa tudi z občutljivostjo časa, v katerem živimo.
Celjski Hamlet je bil prav takšen. Popolnoma hamletovski. Bil je Hamlet izpred 800 let, bil je Hamlet Shakespearove dobe, bil je Hamlet današnjega dne, tega trenutka. Bil je človek, ki dvomi, bil je odločen. Bil je vprašanje in bil je odgovor. Bistvene stvari drame so lahko živo zadele vsakega gledalca, ki je sedel v dvorani. To so bile besede, ki se dajo tako preprosto prenesti na danes, misli, s katerimi se vedno znova srečujemo. „Biti ali ne biti, to je zdaj vprašanje!" ali pa: „Življenje je ječa, le celice so različne . . ."
Ali ne začuti mnogo ljudi ob tem bistvenih vprašanj svojega življenja, svojega bivanja? Gotovo jih. Človek jih je čutil že stoletja.
Hamlet se odloči, spozna svoje poslanstvo. Ubiti mora morilca svojega očeta, pa čeprav za ceno svojega življenja. Toda v njem je bilo ves čas, odlašanje. Odločil se je razumno, z lastno presojo in dokazi, ki so trdni in zanesljivi.
Prav takšni smo tudi mi. Mnogokrat vse preveč odlašamo z dejanji. Prav to nas potem tepe. Pa vendar skoraj nikoli ne storimo nečesa, česar ni v nas. Ne mislimo na davek, ki ga zaradi tega kasneje plačamo. Čeprav mogoče manj kruto kot Hamlet.
V Petru Boštjančiču je bilo vse hamletovsko, beseda, bigi, mimika. Z njim je danski kraljevič zaživel, zaživel je s publiko, predvsem z njenim mlajšim delom. S Hamletom se je popolnoma spojil. Bil je prepričljiv, navdušil je. Gledalci smo ga popolnoma sprejeli, kar zagotovo pričajo glasovnice, s katerimi so Petra ocenili gledalci.
Seveda pa bi ne bilo prav, če bi se ustavil le ob Petru Boštjančiču. V ospredju sta bila še vsekakor Ofelija (Milada Kalezič) in pa Klavdij (Stane Potisk). Predvsem Ofelija je odlično odigrala prizor blaznosti.
Če strnem vse v nek epilog, lahko rečem,- da je bila predstava vredna ogleda, saj nam Je Hamlet znova pokazal dosti stvari, s katerimi se )pogosto srečujemo, oziroma jih živimo, pa se jih vse premalo zavedamo,
ZLATKO FRAS
Peter Boštjančič-Nas Hamlet
Prvič sem ga videl v petek kot Hamleta, dan kasneje sem se pogovarjal z njim. Šele 28 let ima, pa je že odigral precej pomembnih vlog. Mariborskemu občinstvu se je predstavil v vlogi Hamleta Slovenskega ljudskega gledališča iz Celja.
Katedra: Ali misliš, da bi bilo treba poudariti ob Borštnikovem srečanju tudi srečanja igralcev?
Boštjančič: Gotovo bi bilo treba to bolj poudariti, saj te Borštnikovo srečanje kot tako predvsem dogajanje igralskega značaja. Na Slovenskem ni veliko igralcev, pa vendar se igralci med sebdj zelo slabo poznamo. Lahko bi izmenjali izkušnje, mnenja, vendar pa je nekaj takega verjetno nemogoče zaradi prenatrpanosti programa. Zase vem, da nekaterih igralcev, na primer iz SSG Trst sploh ne poznam.
Katedra: Kaj meniš o ocenjevanju na Borštnikovem srečanju?
Boštjančič: Odločno sem proti ocenjevanju, saj gre vendar za kulturno srečanje, ne pa za tekmovanje. To je srečanje, ki daje, posreduje reprezantančne dosežke vseh slovenskih gledaliških hiš, tekmovalni značaj pa dela le škodo.
Katedra: Kaj pa občinstvo, ki spremlja predstave?
Boštjančič: Veseli me, da je publika tako navdušena ob ko.icu vsake predstave, vendar se mi zdi, da vsakokratno dolgotrajno ploskanje ni realna slika o tem, kaj je določena predstava dala gledalcu. Prav presenečen sem bil, ko sem na Hamletu videl tako veliko število mladih. Res ne vem, zakaj.
Na to vprašanje sva poskušala odgovoriti skupaj. Jasno je, da mladina v repertoarjih naših gledališč pogreša dela iz svetovne klasične zakladnice. Drugi vzrok pa je v tem, da je Hamleta igral prav Peter, ki je bil mladim blizu tudi s svojo mladostjo.
ZLATKO FRAS
Hlapci:Hlabci 1:0
Hlapci, nerojeni v liberalizem
Čigava roka bo kovala svet, kako, kdaj, kje, kateri svet?
- 17. VPRAŠANJE - Ali bo mogoče odpraviti privatno lastnino na en mah?
ODGOVOR — Ne, prav tako kot se ne da na en mah tak pomnožiti že obstoječih produktivnih sil, kot bi bilo potrebno za vzpostavitev skupnosti. Revolucija proletariata, ki bo nastopila po vsej verjetnosti, bo torej zdajšnjo družbo preoblikovala postopoma in lahko odpravila privatno lastnino šele takrat, ko bo ustvarjena za to potrebna množina produkcijskih sredstev.
Tako Friedrich Engels v »Načela komunizma«, ki so med zadnjimi osnutki za »Komunistični manifest«, rokopisno pa kot »Osnutek Izpovedi komunističnih prepričanj«. Toda treba je spregovoriti o Ivanu Cankarju, njegovih Hlapcih in o dvojni uprizoritvi le-teh na letošnjem BS.
Liberalizem slovenskega malomeščanstva je naletel vselej na javni odpor, ko so farji in njihovi pristaši prevzemali zadružništvo na Slovenskem. Podobno je bilo z začetki socializma pri nas in s tako imenovanimi levimi socialisti, ki so se sprva obračali po krilih in pod krilom politične Fortune. V to slovensko domovino se je rodil vrli rod rodoljubov, ki so se šli vseskozi politiko omejenih, provincialnih, meglenih možnosti in iz žabje perspektive v megli, dežju in blatu naših klancev. Dokaj samostojni rokodelci in nastajajoči proletariat so živeli v revnih razmerah, od krompirjevih olupkov in koruznih žgancev, in vrsta pokli-cov, ki jih danes ne poznamo več, je tlela pod liberalno političnim, često tudi nemškutarskim okriljem: matere so plele in dobile za izkupiček repino perje in še kakšno repico povrh, očetje so tlačanili in hlapčevali, sinovi in hčere novega rodu pa so bili pripravljeni obuditi čital-ništvo. Slovensko ljudsko pobo-žnjakarstvo je docela pripadalo slovenskemu malomeščanu, proletarske matere so živele pretrdo, da
bi jim lahko pomagal kakšen absolutni duh ali bog. FVoletarska vzgoja je bila trda vzgoja, izobrazba in pot do izobrazbe še trša. To velja za Ivana Cankarja, HenrikaTumoincel roj proletarskih otrok in proletarskih družin. Še dandanašnji se starejši občani spomnijo, kako so morali v osnovni šoli prepevati: »Naš cesar mi je zmerom ljub, na Dunaju živi, kako bi jaz rad k njemu šel, a meni moči ni.» Torej Dunaj in trebuh zunaj. Malomeščanski liberalizem je bil tolikanj reakcionaren, kolikor je bil s trebuhom na dunajski strani, kolikor je spremljal uradniško meščanski socializem in branil politične pomanjkljivosti z ekonomskim pomanjkanjem. Ne smemo pozabiti, da je v tem času svetila doma petrolejka, v cerkvi in uradu pa sveča. Narod hlapcev ni verjel samoprevari malomeščanov. Šele s takšnimi merili lahko vsaj nekoliko osvetlimo pomen Cankarjevih Hlapcev v uprizoritvi današnjega, Korunovega ali Jovanovičevega gledališkega koncepta. Pri tem je nemara čisto odveč, kaj bi rekel Cankar, ko bi si ogledal predstavo svojih Hlapcev danes, saj tega ne more storiti, današnja zgodovina namreč ni nekaj pioljubnega, kar tako in zase, ni nekaj vsepočeznega.
Jasno je, da je nemogoče uprizarjati na gledališkem odru abstraktne simbole, alegorije, prazne bajke. Viničarija in učiteljevanje še nista poznala svojih državnih ustanov, ne policije ne univerze. Vse pedagoško, raziskovalno, kulturno delo je bilo podrejeno hlapčevskim razmeram in nadčloveškemu gospodovanju, ne da bi bilo mogoče presegati protislovja v liberalni družbi učinkovito ali praktično, narobe, vloženi stroški v učiteljev delovni čas, strokovnost in racionalnost so se spremenili v poslušnost in sarkastično banalnost malomeščanske ali farške oblasti. Zaseb-niška nemoč naprednjakov se je podredila lumpenproletarski nevarnosti, zalezovanju, ovaduštvu v lastnih vrstah uradni kov, mežnarjev, učiteljev ... Ni naključje, da se je tudi profesor Dušan Pirjevec, izvr-
sten poznavalec Cankarjevega literarnega opusa in njegovega razvoja, rad poistovetil tu in tam s Hvastjo, čeprav je deloval vseskozi kot socialistični agitator. V razvitih razmerah univerz gre še zmerom za uresničevanje neposrednih a dolgoročnih interesov, delavskega razreda, se pravi, naj bodo povezani študentje in proletarski profesorji s konkretno delovno organizacijo pa delovno skupnostjo po samoupravnih sporazumih o medsebojnih delovnih razmerjih delavcev v združenem delu; obe gledališki predstavi Cankarjevih Hlapcev sta opozorili prav nato dejstvo in na nevarnost pa nevernost liberalizma. Dialektično preseganje protislovij v vzgojnoizobraževalnem procesu od osnovne šole, posebne osnovne šole, prek srednješolskega usmerjenega izobraževanja do univerz in inštitutov (raziskovalno in znanstveno delo), to preseganje se ne sme sprevreči v nemoč, v ovirnico ali up>ognjeno koleno: — nemoč ima za posledico politični ali filozofski nihilizem, »-» ovirnice so nasilno psihiatrično sredstvo za uspavanje, pomirjevanje družbenih protislovij,
— upognjena kolena tičijo v blatu učiteljskega ali študentskega prakticizma. To je vprašanje o biču in gospodarju.
Sta Mile Korun in Dušan Jovanovič uprizorila pasijonsko igro našega nekdanjega učiteljstva? Ali pa so se utopično socialistične pravljice našemile v rodoljubno pa-rolarstvo? V četrtem dejanju je zborovanje, ta gostilniško ansambelska scena, pravzaprav prototip hlapčevanja, je ta izraz politične psihoze in spolitizirana vvertheriada obenem prikaz in prispodoba liberalistične samovolje. Zato smo Cankarjeve Hlapce videli drugače,
— kot obračun z učeniškim liberalizmom. Opazili smo, kako se bohemski »fin de siecle« lahko ponovi na dramski ravnini.
In če je slovenski avtor (Cankar) uprizorjen na domačem gledališču (dvakrat, z dvema različnima konceptoma) s tematiko narodnega budništva (Hlapci), ni niti malo
vseeno, ali bodo občinstvo, kritika in mediji javnega obveščanja ravnodušni ali ne. Polemike o Cankarjevih Hlapcih v slovenskem časopisju so že obeležile bodisi negodujoče pristaštvo bodisi hvalnico Cankarju, obema režiserjema in gledališkima hišama. To je dokaz več, kako živi in kako se preživlja dandanes Cankarjeva dramatika, kako plove med Scilo cankarjancev starega tipa in Karibdo novoveške zgodovine. Če je režiserjema uspelo aktualizirati problematiko liberalizma in odpora proti spolitiziranemu učeništvu, če sta svoj režiserski memorandum postavila zunaj dramatskega klasičnega trikotnika in če nista pri tem iskala tragične krivde pri uglajenem občinstvu, sta postavila okvirno razumevanje Cankarjevih Hlapcev bolj ekspresivno kot impresivno, bolj ilustrativno kot basnoslovno, bolj antagonistično in brez dvoumnih namigov. Igra obeh ansamblov je pokazala na komično klavrnost liberalnega slovenstva, kar izražajo prav Cankarjevi Hlapci. Na srečo ni tukaj nobenega happy enda.
Časi slovenske moderne niso pisali politične značajevke, ampak so izrekali žargon proletarca, učitelja, farja, a brez enakoglasja. Slovenska donkihotščina, ki se spomni na protestantizem, je v Cankarjevih Hlapcih izrazila ogorčenost zaradi malomestnih razmer, zavoljo nečloveških odnosov znotraj nadčloveške oblasti. Po gledaliških uprizoritvah Cankarjevih Hlapcev na BS '81 ostaja odprto vprašanje, seveda ne o vizi-onarnosti našega črtičarja in velikega pisatelja ter dramatika, saj ni dvoma o tem, čigava roka kuje danes ta samoupravni slovenski svet, marveč vprašanje, kdaj in kje je treba skloniti koleno, ali drugače, kje se pojavljata tudi v naših razmerah hlapčevski liberalizem z oblastniško večličnostjo. To vprašanje o oblasti ali oblasti ostaja nedvomno odprto v obeh in iz obeh uprizoritev Cankarjevih Hlapcev. Ocena dramske igre ne more biti moraliteta.	Vladimir	Gajšek
Hlapci; Cankar - Korun Hlapci; Jovanovič - Cankar
Ivan Cankar je eden redkih jugoslovanskih pisateljev z začetka našega stoletja, ki se v osnovnih smernicah svoje razvojne črte ne razhaja z zgodovinsko potjo, po kateri hodijo naši narodi. Tej osnovni cankarjevski značilnosti sta ostala zvesta oba režiserja predstav, ki smo ju videli na letošnjem BS. Seveda vsak po svoje. Mile Korun je v režiji Hlapcev ostal zvest (tako kot zmeraj) Cankarjevi obliki, se pravi, združitvi klasične odrske satire, novejše melodrame, oprte na realistične prvine. Ni se oddaljil Cankarjevemu tekstu, pač pa je predstavo postavil v čas ko „hlapci" hlapčujejo drugače (ne samo politično). V prvih treh dejanjih je na izrazito satiričen način prikazal učinek volitev v učiteljskih krogih. Predvsem je to uspelo Poldetu Bibiču, ki je z izredno ostrino prikazal hlapčevsko spreobrnjen lik Komarja. Nasproti njemu postavi Korun izredno trdega, kasneje tudi mogočnega, celo vzvišenega, vseskozi pa pozitivnega mežnarja Hvastjo (Lojze Rozman), ki ga moralno rešuje dejstvo, da je prepričanje podredil nujnosti življenjskega obstoja svoje številne družine. V tej težki situaciji vztraja, obenem pa ima posluh za Jermanovo početje. Radko Polič je v vlogi Jermana ponovno pokazal svojo občutljivost in tesen stik s Cankarjevim tekstom, ki mu je izredno blizu. Skratka: Polič je Jerman in Jerman je Polič. Po značaju je cankarjevsko sanjav, v ljubezni sentimentalen in občutljiv, predvsem pa brez močne volje. Polič je vse to izredno prikazal, občutil: ni bil narejen. Najmočnejši Jermanov protiigralec je župnik (Ivo Ban), ki pa ni samo epizodna figura. Ivo Ban nam je s svojo vlogo prikazal izkušenega politika in ideološko poglobljenega misleca, ki v trenutni situaciji leta 1907 stoji najmočneje.
Korun je sledil Cankarjevi zasnovi drame: igra se deli s svojo zunanjo motiviko na dvoje različnih polovic. Prva, satirična, prikazuje vedenje liberalnega učiteljstva po zmagi klerikalne stranke. V drugem delu polagoma prevlada ideja etične krivde in očiščenja, ki jo ponazarja Jermanova muka zaradi materine bolezni in smrti. Meta Hočevarjeva (scena) je razdelila prostor z belim zidom, ki ju loči na dva dela: na eni strani gostilniško sobo z vso svojo praznino, na drugi pa klanec (Na klancu). Funkcija prostora se iz dejanja v dejanje spreminja: zdaj gostilniška soba, zdaj šolski prostor, zdaj mesto zborovanj, zdaj Jermanova hiša. Klanec pa dobi svojo „vrednoto" šele ob padcu Jermanove matere, ki ne zmore njegovega vzpona. Presenetljivo je Korun zaključil predstavo. Jermanu natakne prisilni jopič. Tako že brezmočnemu oznanjevalcu socialističnih idej še zmanjša njegovo navidezno moč.
Dušan Jovanovič (MGL) pa v svoji režiji Hlapcev malo manj sledi Cankarjevemu tekstu. Že na začetku nam je dosledno prikazal leto 1907, predvsem pa Jermanovo politično delo. V tej vlogi je Janez Hočevar prikazal mnogo mirnejšega, a kljub vsemu liberalno zagrizenega učitelja. Hočevar je prikazal povsem drugačen lik, zelo se razlikuje od Poličevega. Dosledno je sledil Jovanovičevi zahtevi, ni se preveč prepuščal sentimentalnosti in je tudi edini vzrok materine smrti. Prav tako je Dušan Jovanovič dal večjo pomembnost Jermanovi materi, saj je duhovno neprestano prisotna. Zanimivi so tudi Jermanovi spomini nanjo, medtem ko razlaga svojim prijateljem politične ideje o proletariatu. Tudi Zlatko Šugman nam je v dosledni in prepričljivi vlogi prikazal „političnega" duhovnika, pravzaprav edinega vrednega Jermanovega protiigralca. Drugi liki so nekako izgubili svojo „veličino", saj je otroški zbor „hlapcev" prevzel njihovo funkcijo. V spominu zapisani pa nam bodo ostali še liki: Jožice Avbljeve (Lojzka), Toneta Kuntnerja (Hvastja) in Franca Markoviča (Kalander).	'
Marija Stih (scena) si je omislila prostor s stopnicami, ki prevzamejo vso funkcijo vso vlogo dogajanja. Scena ostane nespremenjena skozi vsa dejanja. Tudi zadnje dejanje je Jovanovič zaključil po svoje. Jerman se preveč zaveda svoje nemoči, ki ga ne pripelje samo do misli na samomor, ampak celo do samega samomora. Kljub vsemu pušča režiser optimističen zaključek edinega šolarja, ki ljub bičanju v solzah kriči: „Mi gremo naprej".
BRANKO ŠTURBEJ
5
Borštnikovo srečanje „Hlapcev'
V »železnem repertoarju« naših kritikov je postavka, ki je vsako leto aktualna; subjektivnost kritike, različnost okusov; imenujmo to kakorkoli, odločitve žirije so nas znova »presenetile«. Mar je res potrebno, da je pri podelitvi nagrad in priznanj vedno potreben nekakšen »ključ«? Jovanovičevi ■■Hlapci« so bili razglašeni za najboljšo predstavo »Sterijinega pozorja«, Korunovi pa za najboljšo predstavo BS. To me še najbolj spominja na anekdoto o dveh krojačih v isti ulici, od katerih je bil eden »najboljši krojač v mestu«, drugi pa »najboljši krojač v ulici«. Marje res potrebno, da žirija na BS sploh obstaja tn s svojimi nerazumfjivimi odločitvami buri že tako nemirne gledališke duhove? Resnica, da se »dolgoročno« nekako poravnajo vse krivične odločitve, storjene ob podelitvi, pušča neprijeten občutek.
Pred BS sta vlogo favoritov odigrali obe uprizoritvi Cankarjevih »Hlapcev«. T o bitko so, kot se je pokazalo pozneje, dobili »Hlapci« v izvedbi drame SNG Ljubljana, režija Mileta Koruna. Brez dvoma so Korunovi »Hlapci« gledališko vešča perfekcija, kar je bilo mogoče iztisniti iz »klasičnega« Cankarjevega besedila (v obrazložitvi žirije je bilo rečeno, da uprizoritev »m profanirala Cankarjevega besedila ...«; ali to pomeni, da so jdo mnenju žirije Jovanovičevi »Hlapci« Cankarjevo besedilo profanirali??!!), tudi po zaslugi odličnih igralcev in ostalih sodelavcev našega najbolj »institucionalnega« gledališča (nekakšen »all-star teater«).
Intervju - Radko Polič
KATEDRA: Kakšni se vam zdijo odnosi med gledališkimi igralci v Sloveniji?
POLIČ: Odnosov sploh ni! Razen spolnih.
Henrik Ibsen — Strahovi - v izvedbi A6RFTV iz Ljubljane
Sanjač Peer Gynt, fantast in lahkoživi slabič, domišljavec z vase zaobrnjenimi domisleki, se je na starost vrnil k svoji Solveig . . . Divja raca leti čez malomestni svet lažnivih, a svetih polresnic, na temelju katerih zmagujejo močnejši . . . Rosmer in Rebekka sta se navidezno vzpenjala čez svet navadnih plehkosti in ustaljenih pravil z ljubeznijo, dokler ni postala tragično krivdna preteklost, se pravi sedanjost Rosmertiolma . . . Gospa z morja, ki je romantično navdušena z mornarjem, polna upov, hrepenenj po neznanem, pa se je naposled, nemara v strahu pred svobodo, vdala v pristan mirnega življenja ... In končno Strahovi, napisani prad sto leti.
Vpliv dramatika Henrika Ibsena na meščansko kritično dramo je bil pionirski, saj je z modernizmom na začetku tega stoletja pripomogel do tiste veljave, ko so se lahko docela porušili klasični modeli klasične dramatike, za katero je veljalo, naj bo tragedija za vladarje, komedija za meščanstvo in plebs, tragikomedija (commedia del' arte) pa pocestno gledališče; če vemo, da je Henrik Ibsen vplival na Gerharta Hauptmanna, Strindberga, A. P. Čehova, L. Andrejeva, na L. Pirandella, K. Čapka, D' Annunzia in tudi na našega Cankarja lahko določneje spregovorimo o vplivu in medsebojni zvezi med literaturo in gledališčem. Ali: o literaturi za gledališče, o teatrski literaturi, izražajoči duh svojega družbenokritičnega in zgodovinskega obdobja. Strahovi izhajajo iz pojmovanja genetike, dednosti in interakcijskih odnosov, določneje, iz naturalistične zasnove, kako da se pojavlja in dogaja ta svet, pač osebni in zasebni svet kot posledica razmerja med moškim in žensko; ženska vidi globlje, moški vidi dalje, ženska občuti sebe erotično, moški seksualno, ženska je podložna, moški je nadležen . . . Nekdanji poetološki vzorci so se porazgubili.
Resničnost literature in gledališča sta dve različni, a dopolnjujoči se vrsti ustvarjalnosti pa ustvarjanja. Prefotografirati stvarnost vendarle pomeni, da je netropično izražanje skozi ubeseditev — v knjigi ali na odru — toliko bolj stilizirano, kolikor bolj preslikava ali odslika — v literaturi opisno, v drami doceja dialoško — izkustvo, to neposredno spoznavanje in pozitivno spoznanje. Pri tem naturalizem lahko eksperimentira, čeprav dandanes dosti manj na darvinističnih osnovah kot ob premierah Ibsena v svojem času, saj sta dodobra razviti psihiatrija, pa tudi psihologija. Čigave oči so tedaj pokoren organ subjektove duše, da ne bi bile zgolj mrtev aparat?
Najprej se je po smrti bogov človek ponaravil, kolikor je počlovečil s tehnologijo svoje delo. Razmerje med subjektom in objektom (v našem primeru ženska-moški) je zdaj le še prirodni akt. A tudi v tem aktu je brez števila fobogenih objektov, fobičnih fenomenov. Pri Ibsenovih Strahovih smo videli primer kronične anksioznosti, Osvalda na preži, mati pa je kazala anankastični sindrom; ta obsesivni sindrom je postavil mater na hudo preskušnjo.
Ob režiserskih zasnovah in razsnovah Cankarjevih Hlapcev so bile pri nas polemike predvsem zategadelj, ker je Cankar Slovenec in ker živimo Slovenci med Slovenci. Ob uprizoritvi Ibsenovih Strahov pa ni bilo polemike, čeprav je mladi režiser Zupančič z igravskim kolektivom izrazito poudaril osebnostno masko z duševno optiko v vseh naturnih spektrih, ki jih omogoča igra-obrednost ali organska psihopatološka slika. Študentom 4. letnika AGRFTV je uspelo porušiti sleherno čustveno ravnovesje, prepustili so se zdaj agresivnim zdaj motoričnim impulzom, pokazali so Strahove pred rodoljubljem in redoljubjem, z eno besedo: družinsko obremenitev.
Mlada igralska družina je z Ibsenovimi Strahovi uprizorila stereotipno sliko družine v krizi, nestalnost v družinskem okolju, zavrtost in krivdne občutke, osebnostno „podedovano" biografijo staršev in ekspanzivnoagresivno področje otroškega razvoja kot posledično ustaljen obsesivni sindrom s kompulzivnimi dejanji. Z Ibsenovimi Strahovi smo videli uprizorjeno začasno parentektomijo, saj mati sama nasprotuje čustvenemu uravnovešenju svojega otroka, dokler ga v anankastični smeri in z njegovimi znamenji shizoidnosti ne prepusti dokončni nezaupnosti, ko Osvald le še ponavlja Sonce, sonce . . . „Ko sem govoril o .umirajočem' gledališču, sem mislil na njegovo institucionalno in materialno usodo. . . . Pomeni, da sem za .plebejsko gledališko revolucijo'. Iz Talije je treba izgnati birokratski (uradniški) duh, lenobo, elitnost, primitivnost, korupcijo, anarhosindikalizem itd, itd. Kako izgnati? Nikakor ne z novim nasiljem, ki bo zamenjalo staro nasilje. . . . Sicer pa kaj bi ponavljal misli, če pa še kar naprej vztrajamo pri starem. Dokler ne bomo začeli financirati programa in prenehali financirati delovnih mest, bo naše gledališče .umirajoče'.", je povedal Bojan Stih v intervjuju Sodobnosti, Sodobnost 10, 1981, 909. str. Bi smeli parafrazirati .umirajoče gledališče' z Osvaldovim .soncem' iz Ibsenovih Strahov, tokrat uprizorjenih z mladimi silami?! Se več, bodo slovenske gledališke oči samč in sam6 ,mrtev aparat'?
Naturalizem se na Slovenskem ni kaj dobro obnesel, nimamo ga v krvi, ampak v Krvi, prav tako kot se doslej ni obnesla pri nas — razen kdaj zapoznelo — posebna literarna šola; Dušan Pirjevec je pisal „Ivan Cankar in naturalizem" v Slavistični reviji 1961. leta, toda o Ibsenovih Strahovih, v katere se, še zlasti zaradi razrvane družine in mnogih razvezanih družin, prav radi vživljamo, v vseh ostro zarisanih otroško obrednih in .umirajoče' gledaliških likih, o neugodni in nemirni kulturni vztrajnosti, o bojazni in zahtevi-kritika ne more izreči zadnje besede.
W. Shakespeare:
Kar hočete
Shakespeare preseneča vedno znova, zmerom najdem v njegovih delih, česar še prej nisem opazil. »Kar hočete« ima kaj preprosto sporočilo: Usoda je človeku že določila pot, ko se je rodil. Naj seji še tako izvija, na koncu dobi, kar mu je namenjeno. Boli kot vsebina pa je čudovita Shakespearova lahkota, s katero se loti besedila. Kar mimogrede natrosi modrosti, za katere so učenjaki porabili debele knjige. Pred nami vsak lik zaživi tako, da mu verjamemo, kajti Shakespeare išče like med ljudmi, ki jih pozna. Oriše jih v tako značilnem okolju, da se nam zdi, da so to ljudje, ki smo jih sami že kje srečali, pa četudi gre za drug čas in kraj. Shakespeare zna probleme predstaviti tako, da
izgubijo časovnost, veljajo po vsod, celo občutek dobimo, da bi se lahko tudi nam zgodilo kaj takega, Norčuje se iz značajskih potez, iz stremuštva, slep« ljubezni, iz želje po oblasti, iz neumnosti in sprenevedanja. Obenem pa s tdplmo oriše zvestobo in ljubezen. Pravi, da življenje ni tako tragično, če ga gledaš z veselimi in razposajenimi očmi, le pogum moraš imeti.
Igra tržaškega gledališča je bila dovršena in zdi se, da brez napak. Igralci so zaigrali besedilo tako, da je bilo prijetno za občinstvo, ki je z dolgim aplavzom povedalo, kaj misli, bilo pa je tudi za sladokusce. Predstavi je gotovo dal pečat Polde Bibič.
LUCIJAN VIHAR
Obred iz dokumentiranih replik
Politično gledališče uporablja dostikrat govorniške finte in do-godljivo odrsko vzporednost, priziv in proglas, stopnjujoče se refrene, metaforične maksime, igrokazno ekspozicijo, naravnano na posnemanje zgodovinskih, družbenopolitičnih dogajanj, bombastično brez-vezje in navrh alegorično farso, vzeto iz domovinskih pesmi, iz državne himne ali songa, da bi razkrila mirakel vladajočega razreda. In vendar je politično gledališče le toliko politično, kolikor zadeva na pojav »homo politicus«, ne pa na apolitično odisejado zasebnikov, vseh takšnih, ki bojda lahko žive zunaj družbenoekonomskih, proizvodnih, kulturnih, političnih, razrednih razmer in pogojev. Orkestra z ' žrtvenikom v starogrškem amfiteatru,kjer inodkoderseoglašazbor, pa tudi proskenion z nosilci glavnih dramskih vlog-solišti, vse to je danes sprevrnjeno, zaobrnjeno, spremenjeno bodisi v državnih bodisi kulturnih ustanovah, med drugim tudi v gledališču. Ristič je v svoji predstavi posadil občinstvo v or-kestro, igralstvo v theatron, tako da je obkrožil občinstvo z igravstvom in s tem dosegel svojevrsten politični paradoks, saj Rističevo gledališče v tem primeru ne pozna partnerja, lože, balkona in galerije, ne kortine in ne suflerske utice, pač pa stilizirani prospekt.
Pri tem že naravnost načelno velja, da ne moremo preigrati gledal iškoumetniškega dela z družbenopolitičnim in narobe. Zato moramo poseči malce tudi v dramaturško in uprizoritveno ideologijo, v to zavestno preobleko literature — tokrat Kiševe Grobnice za Borisa Davidoviča — in političnega bajeslovja, ki ga predstavlja več epizodno postavljenih ansambelskih scen. Gledališka muza postane politična uradnica, kadar se preobleče v manifestativno, prota-gonistično in zasmehljivo ksantipo, v idejno zvesto subretko sufražet-ko, ki poje na gledališkem odru labodji spev z retoričnimi odgovori, referati in deklamacijami prav sama sebi. Recitativ političnih agitk in retorike vpolitičnem smislu pomeni za oder zgodovinsko že razpleteno razsnovo, ki se ponavlja vseokrog gledališkega občinstva z uprizoritvijo kot s spevno farso. Sarkazem
takšnega Rističevega gledališča in gledališkega sporočila je vsekakor" toliko jedkejši, kolikor bolj se oddaljuje od dramatizacije Kiševe proze, še več, spajanje skupin na ravnini pospešujočih momentov, kar je podobno družbenim kolizijam in političnim nasprotjem v stvarnem združevanju, odpravlja dramske akte in jih nadomeščazgolj s prizori, odpravlja zgodovinska dejanja in jih nadomešča s političnimi pripetljaji, seveda na gledaliških deskah. Tu se je Ristič vrnil v pomen prvotnega gledališkega prostora, v prizor obrednega šotorišča oziroma v prostor politične skene. Slišali smo prolog, epiloga še ni bilo.
»Missa in a minor« nima sopomenk v mednarodnem delavskem gibanju, ampak v anarhičnem pro-vincializmu pa stalinski dumi. Da bi bolje dojeli in razočarali tudi občinstvo, ki se mu zdijo še dandanes tajni statuti »Organizacije alianse internacionalnih bratov« in evangelij anarhizma »Revolucijski katekizem« ter drugi teroristični spisi, okrožnice pa pisma in »Beseda« nekaj strašno nezaslišnega, že kar sakralno skritega, bomo navedli le nekaj odlomkov iz Karla Магха in Friedricha Engelsa »Komplot proti Mednarodnemu delavskemu združenju«, iz poročila haaškemu kongresu o početju Bakunina, Neča-jeva in drugih, ki so udejanjali politično zločinstvo in anarhijo:« ... Toda mladina Bakuninu ne zadošča. Fbd. zastavo svoje Alianse, ruska sekcija, kliče vse razbojnike: »Raz-bojništvo je ena izmed najbolj častnih obl* življenja ruskega ljudstva. Razbojnik je junak, zaščitnik in maščevalec ljudstva, nespravljivi sovražnik države in vsakega od države postavljenega družbenega in državljanskega reda, bojevnik, ki se na življenje in smrt bojuje zoper vso to civilizacijo uradnikov, plemičev, popov in krone ... Kdor ne razume razbojnikov, ne bo nikoli in ničesar razumel o zgodovini ruskega ljudstva ... Napotimo se po poti, ki nam jo je pokazala vlada, ko nas je pognala z akademij, univerz in šol, bratje, vsi skupaj se vrzimo v ljudstvo, v ljudsko gibanje, v vstajo razbojnikov in kmetov, in v zvestem in trdnem medsebojnem prijateljstvu združimo te razpršene vstaje mužikov (kmetov) v eno samo množico. Naredimo iz tega dobro
premišljeno, a neusmiljeno ljudsko revolucijo .. .< V drugi publikaciji, v »Načelih revolucije«, je zapoved, dana v tajnih statutih, že razvita; po nji je treba delovati tako, >da ne ostane kamen na kamnu«. Vse je treba uničiti, da bi nastal >popolni amorfizem« (brezobličnost), zakaj če bi se ohranila »ena sama stara oblika«, bi postala »embrio«, iz katerega bi se spet rodile vse stare socialne forme. Ta list obtožuje politične revolucionarje, ki tega amorfizma ne jemljejo resno, da varajo ljudstvo.« (Магх-Engels, Izbrana dela, V. zvezek, CZ v Ljubljani 1975, izbral Boris Ziherl, Karl Marx-Friedrich Engels, Komplot proti Mednarodnemu delavskemu združenju, prevedel Primož Simoniti, VIII. Aliansa v Rusiji, 1. Proces Nečajeva, 31-32. str.); ali »Dobri stolček, ki si ga je pripravil Čer-niševski, mujeodkazalaruskavlada v sibirski ječi medtem ko se je Ba-kunin, kot delavec evropske revolucije rešen te nevarnosti, omejil na svoje manifestacije od zunaj. In prav tedaj, ko je vlada strogo prepovedala tudi samo imenovati ime Čer-niševskega v tisku, sta ga napadla gospoda Bakunin in Nečajev.« (prav tam, 37. str.) ali: »Zares, možje Alianse so vedeli, da je, če ne izkoristijo tega odločilnega trenutka, konec s tajnim vodstvom delavskega gibanja, o katerem sanja teh sto internacionalnih bratov. Njihovi napadi so doživeli pritrjevalen odmev v policijskem tisku vseh dežel. Njihove visoko zveneče fraze o avtonomiji in svobodni federaciji in nasploh njihov bojni trušč proti Generalnemu svetu ni bil nič drugega kakor umetnija za zakrinkanje njihovega resničnega smotra: de-zorganizirati Internacionalo in jo prav s tem podvreči tajni, hierarhični in avtokratski vladi Alianse.« (prav tam, IX. Sklep, 74-75. str.). Vse navedeno, pojasnjuje dovolj zgledno, da je »Missa in a minor« idejno kot gledališka predstava iskala anarhični in anarhistični koncept tudi sovjetske in leninske politike/saj je že v samem idejnem izhodišču slavila različne kulte osebnosti (odtod tudi ime missa oziroma maša, seveda v pravoslavni cerkvi) in socialistični utopizem proti razrednemu položaju tedanjega ruskega proletariata. Na koncu ostane na delu ansambelske
scene le še slika Josifa Džugašvilija Visarionoviča, kar izpričuje, ob koncu predstave, šele utrditev Stalinovega kulta kot kulta enega samega samodržca. Poleg songov in španskih revolucionarnih pesmi smo slišali še Internacionalo in sovjetsko državno himno — čemu vse skupaj v eni predstavi, na sceni, ki naj bi izpričala desetletja preizkušenj pred stalinizmom? Resda ni tabujev, ki bi jih kdaj videli v reprizi, a nedvomno bi epizodnost, zgrajena iz dokumentarnih gradiv, pokazala na stalinsko genealogijo povsem drugače, ko bi že idejna ali politična dispozicija Rističeve režije potekala proletarsko in manj kot kabaret. Eno je namreč Kiševa proza in umetnost, drugo vse je lahko le idejnopolitično prikazovanje politične literature. Mnogi iz občinstva so prvič prav v Rističevi uprizoritvi slišali za Kronštat, za govor Klare Zetkin, za točke iz »Revolucijskega katekizma« itd., kar je politično ustrezno dosti bolj kakor gledališko umetniško, kajti v tem primeru lahko govorimo o spolitiziranem gledališču. Fabulira-nje se ne bi smelo spremeniti v konfabuliranje. Francozovanje, stavki v nemščini, madžarščini, ruščini, španščini, slovenščini, vsa ta mešanica jezikov ni tolikanj kazala na mednarodno delavsko gibanje, ampak vsebolj naposled na nemo fotografijo Džugašvilija, pa na filmsko projekcijo s Charliejem Chaplinom iz zlate dobe nemega tilma.
Poudariti velja, da osebnosti političnega življenja v evropski politični prelomnici niso tolkle takšnih materinščin, kot so jih mehansko igravci ali igravke. To štejemo bolj za dramatično in igravsko hiperbolo. Drama o političnem zločinstvu je imela nemara prav zato presenetljiv finale: nikoli ni bilo gradatio in maius ali gradatio in minus, (slov.?)
Kljub temu ali ravno zategadelj je politično gledališče Rističevega tipa aktualno in aktualistično, se povezuje z anekdotami iz revolucijskih časov, se sooča z nemo sceno stalinizma na ves glas. Vendar muza gledališča ne bi smela zvleči politične sojenice na Prokrustovo posteljo. Vrvišče v teatru namreč ne služi obešanju.
Ce bi bila socialnopolitična funkcija gledališča, s tem pa hkrati umetniških dosežkov in estetske produkcije, naravnana v tišto tendenčno, motivno areno življenja,
koder pod bliščem reflektorjev zvenijo docela besedne, monolo-ške in dialoške bleščice, bi dramatika postala politično sredstvo političnih harlekinov, slišati bi bilo akorde vojaških koračnic in nič več kot domovinske evfemizme. Tu se razločujeta individualistična in kolektivna drama, obraz od maske. Z drugimi besedami, marseljezasene da spremeniti v musical, partizanske pesmi ne v koral, niti državne himne v kabaretni song; mogoči so paralelizmi, nikakor melodrama.
»Missa. in a minor« — brez ma-šniških bukvic, pridig, sivolasih popov in moralk? »Revolucijski katekizem« in odveza? Mladinsko gledališče iz Ljubljane je gotovo uprizorilo intenzivno gledališko predstavo, igravci so dali vse od sebe, prav tako režiser Ristič. Leda ostane naposled usoda političnega gledališča na ravni spevoigre, kakor ostanetudispevoigrana stopnji političnega gledališča. In to dvoje je malce škililo navzkriž, še zlasti z obračanjem glav. Vladimir Gajšek
Sporočila, ki pretresajo
„Missa in a minor" nosi v sebi sporočila, ki pretresejo gledalca do take mere, da je ogorčen in ganjen hkrati. V njej najdem tiste najelementarnejše odnose človeka do sebe in človeka do družbe, ki označujejo značajne črte, do najnežnejših nians. Vera v idejo, dostojanstvo in svobodo človeka, označene tako kot v Zgodbi o Novskem, dajo tudi neprizadetemu upanje, da so še ljudje na svetu, ki jim ideali pomenijo več kot življenje. Njegovo trpljenje, odpovedovanje čustev in zatiranje človeka v sebi mu ne dajo neke mistične vzvišenosti krščanskih mučenikov. Dajo mu veliko več, dajo mu podobo človeka revolucionarja.
Težko je označiti Mašo z besedami „dobro" ali „slabo", težko, kajti vtisi so premočni in najbrž ga ni, ki je spremljal predstavo Mladinskega gledališča iz Ljubljane, pa ostal neprizadet. Zgodba je preprosta. Gre za življenje ruskega revolucionarja, ki je bil pogubljen v Stalinovih čistkah. Toda s kakšnim zamahom se je režiser lotil dela. Razgalil je vse odnose v Evropi pred in med prvo svetovno vojno, revolucionarna vrenja, blišč bogatih in bedo siromašnih. Skozi vso to zmešnjavo pa nas kot luč skozi temen hodnik vodi podoba Nevskega, človeka, ki je verjel, se boril in živel za revolucijo. Kot mlad je spoznal vso plitkost in hinavščino buržoazije, suženjstva in zatiranja malih ljudi. Revolucija je v SZ zmagala, a stvari se niso razvijale tako kot je verjel Nevski. Po Leninovi smrti je vodstvo partije prevzel Stalin, očistil partijo vsega, kar je imelo vonj po idealih Leninove partije. Nevskega aretirajo in kot buržoaznega agenta obsodijo na smrt. Toda niso ga ubili. Poslali so ga na daljni sever v Noribsk. Tu je Nevski v nekem snežnem viharju pobegnil in ko so ga preganjalci našli, je pred njimi skočil v vrelo olje. Po besedah preganjalcev ni bilo v njegovih očeh ne strahu, ne obupa, ne ljubezni, ne sovraštva. Čustva in upi so bili za njega preteklost, ideali .v katere je verjel, pohojeni in zatrti — življenje mu ni pomenilo ničesar več. Kako je človeku, ko ga obsodijo za izdajalca ideala, kateremu je posvetil vse življenje, vedo le taki kot je bil Nevski. Njegova smrt je bila njegova osvoboditev, zadnji akt njegovega zatrtega dostojanstva in neugašljive vere v svobodo. Njegova smrt je bila njegovo življenje.
Sodba o igri, režiji in sceni ostane morda nedorečena, ostane pa sladek okus po čudovitih scenskih rešitvah, pesmih, ki so bile zapete s takim posluhom za lepoto, da je to od gledališča že težko pričakovati. Režija ne dovoli gledalcu niti trenutne nezbranosti, kajti igra je nabita s sporočili, intenzivnost predstave ne jenja do kraja. Čeprav traja predstava skoraj tri ure, je škoda zamuditi vsako sekundo. Vtisi o predstavi so veličastni in samo želim si lahko, da bi take predstave še videl.	Lucijan	Vihar
L. PirandeHo: Noeoj bomo improvizirali?
Težka odločitev. Pravzaprav nihče ni vedel, ali improvizira ali ne. Gledalci smo bili postavljeni v nenavaden položaj, ko se je zavesa dvignila in smo pred seboj zagledali — gledalce. Hitro nam je postalo jasno, da bomo gledali predstavo v predstavi, da se bomo soočali s problemom gledališča, vendar ne le s problemom gledališke veščine (to je z delom v gledališču, različnimi pristopi in različnimi stališči do gledališča in do igre same), temveč tudi z osebnim in čustvenim doživljanjem junakov, kakor jih doživljajo nosilci posameznih vlog — igralci.
Seveda pa je bilo potrebno situacijo toliko zaplesti, da so prišle vse te stvari nekako na dan. To bi bilo mogoče narediti na dva načina: ali tako, da bi spremljali usodo junakov (to je gledaliških igralcev) tudi v njihovem zasebnem življenju in v njem spremljali vpliv njihovih vlog na doživljanje sveta, ali pa konkretne vplive na njihove odločitve v privatnem življenju oz. njihova čustvena stanja po igri; ali pa je to mogoče storiti, da jih z določeno situacijo pripravimo, da se sami izpovejo. Pirandello se je odločil za to drugo in postavil igralce v popolnoma novo situacijo, namreč ko je njihov režiser (Janez Hočevar) prišel na „genialno idejo", da bi naj igralci celo dramo improvizirali, imeli naj bi samo nekaj opornih točk iz neke novele. Ko so tako igralci kot gledalci to idejo že nekako sprejeli in se ji z nejevoljo podredili, so ugotovili, da nad sabo ne potrebujejo niti avtoritete režiserja, če že improvizirajo. Nadaljevali so sami, brez režiserja, s strašno tragično sceno, pri kateri se je Sonja Blaževa onesvestila zaradi premočne identifikacije s svojo vlogo, to pa je povzročilo ogorčenje ostalih igralcev.
V absurdnost same predstave pa nas je prepričal stavek, ki ga je izrekel v tej sceni Rado Pavalec: „Saj vendar ne morete zahtevati od igralca, da bi na vsaki predstavi izpustil svojo dušo. Mi hočemo avtorja, hočemo napisane vloge..."
Se bolj pa so nas o tem prepričali mariborski igralci, ki so svoje vloge znali na pamet.	Vasja	Eigner
Spremljati Pirandelovo „Danes bomo improvizirali" na način, ki smo ga vajeni, najbrž ne bi šlo. Življenje je teater in teater je življenje pravi Pirandelo v tem svojem delu, vprašanje je le, ali imamo vedno toliko poguma, da si to priznamo.
Avtor nas vodi skozi dramo, satiro, tudi komedijo, celo musical, nam ostane le, da mu sledimo ali pa ne. Več zgodb bi izluščili. Najprej o življenju in zakulisju teatra, ki ga Pirandelo razgali in demi-stificira kot čisto abotno ustanovo, ki velikokrat z umetnostjo nima nič skupnega, o igralcih, ki so prav običajni ljudje z dobrimi in slabimi lastnostmi. Njihovi medsebojni odnosi in odnosi do režiserja, odnosi do gledalcev, celo odnosi do umetnosti.
Druga zgodba je zgodba Sicilijanske družine, zgodba, ki naj bi
jo igralci igrali in gledalci spremljali v klasični obliki. To nam Pirandelo prepreči, zato da z drugega zornega kota pove, kaj pravzaprav misli o gledalcu in življenju.
Če si kot kriterij za ocenjevanje igre izberem rek, da je najboljša igra tista, pri kateri igre ni opaziti, ampak neposredno in pristno komunicira z občinstvom, potem igra SNG^Maribor ni vedno prepričala. Predvsem preveč je karikirana vloga režiserja, pa tudi igralci niso zmeraj našli tiste mere in načina igre, da bi jim verjeli.
Vse prevelika je bila razlika med: mi smo igralci, vi ste gledalci, čeprav je hotel prav to prepreko Pirandello podreti. Spet na trenutke je igra delovala preveč patetično, čeprav to sploh ni bil namen, včasih tudi preveč dramatično.
Kljub vsemu pa je celotna predstava naredila name dober vtis, morda po zaslugi izredne komunikativnosti literarne predloge.
LUCIJAN VIHAR
V. Duša: Jaslice
Don Juan
Z Molierovimi junaki si pomagamo pri označitvi Človeških značajev. Malo jih je, ki so znali orisati človeško nečimrnost, svetohlinstvo, lažnivost, sprenevedanje, slavohlepje tako kot Moliere. Bičal je vse te človeške lastnosti z nekim posmehljivim humorjem, značilnim samo zanj. Nikomur ni ostal dolžan, ne svoji ženi, ne plemenitašem, niti „sončnemu kralju", dasiravno ni nikomur naravnost povedal kaj je, le z dejanji je pokazal kakšen je.
Don Juan je skupek značajnih potez človeka, ki mu pravimo moralni pokvarjenec. Nobene ljudske norme, nobenih znakov, spoštovanja ljudi, nobenih postov, razen svojih, ne spoštuje. One-čaščuje hčere plemiških rodbin, razdira vdahe ljubezni za svojo zabavo, laže in mori in nobena cena mu ni previsoka, da bi dosegel svoj cilj. „Namen posvečuje sredstvu" je njegov moto in edina postava, ki se ji podreja.
Prijatelji, nekdanja ljubica, ki se je je naveličal, vsi ga skušajo rotiti, naj se popravi, spreobrne, dokler ne bo božja jeza udarila nanj. Don Juan se jim posmehuje in ko povabi kip plemiča, ki ga je nekoč ubil, na večerjo, je to tudi za „nebo" preveč. Bog dovoli one-čaščenje devic, svetohlinstva, sprenevedanja, celo umorov mu ne zameri, a ko je razžaljen on, bog v nebesih, takrat „šiba božja" udari neusmiljeno. Sporočilo je jasno. Človek, počenjaj karkoli, one-čaščuj, ubijaj, laži, kradi, a ne dotikaj se najvišje avtoritete. Ta avtoriteta ni zmeraj bog, prav lahko je prevedeno v nedotakljivo idejo, nedotakljivo osebnost vse, kar je enkrat za zmeraj dano in nespremenljivo. S tem pa Molierov Don Juan izgublja časovnost, kajti problem najvišje in nedotakljive oblasti je in bo obstajal v vseh časih, prostorih in družbenih sistemih. Človek teži k svobodi razuma in duha, a cilj je še daleč. Toda, od kar je dal Prometej človeštvu ogenj, je vžgal v njih tudi vero v svobodni razum in svet.
Scena, ki je bila postavljena pred nas, je bila nekoliko nerazumljiva, pa v nekaterih prizorih neposrečena.
Igra je bila dopadljiva in še najboljša kreacija je bil Don Juanov sluga, četudi Don Juan ni bil slabo zaigran. Manjkala je dinamika in morda večja komunikativnost, saj je igra na trenutke delovala razvlečeno in malce dolgočasno.	VIHAR	LUCIJAN
GLEJ smo šli zmeraj gledati z nekim posebnim zanimanjem, če ne zaradi drugega, že zato, ker GLEJ imenujejo eksperimentalno gledališče. Navadno se tudi pripravimo, da bomo gledali drugačno predstavo.
JASLICE nam pripovedujejo o življenju v uradu,-o življenju, ki se venomer ponavlja, o gibih robotov, o robotskih gibih žensk, programiranih na vsakodnevno in počasno samoubijanje.
V uradu.	,
Verjetno so nas GlejevGi ravno zato postavili v avtentično okolje, v prostore Kreditne banke Maribor.
Kaj povzroči takšen način dolgočasnega, ubijajočega življenja, ki se pojavlja z delitvijo dela v sodobni družbi, ko je specializacija že tako potencirana, da pri dolgotrajnem opravljanju nekega dela ni potreben več noben umski napor, ko lahko uradnice v uradu enačimo z delavci in delavkami ob tekočem traku v tovarniški hali? In kaj povzroči prisilno življenje med samimi pripadniki istega spola? Kakšne deviacije nastanejo v človekovi psihi v sodobni družbi, še posebej v malomeščanskem okolju ob gledanju televizije, ob izničenju človeških idealov?
Ta vprašanja si je verjetno zastavil avtor, kote je lotil pisanja Jaslic. Vendar je odkril samo nekaj, ne zmeraj najbolj posrečenih različic. Nihče ni bil prikazan kot briljanten človek, kajti takega ga ni, niti ni več možnosti in pogojev, da bi le-ta lahko obstajal. Ženske niso lepe in zapeljive, polne so sovraštva, nevoščljivosti, polne travm in frustracij, polne želje in upanja zase. Moški so samo trije. Šef, ki ga nikoli ne vidimo, slišimo samo njegov sladek sterilni glas, mlad študent filozofije, honorarni miličnik, še ves v puhu in pa mlad očka, ki venomer gleda televizijo, nima idealov, ne želj, zakrknjen je v svojem trpljenju in brezizhodnosti, venomer že kar avtomatično briše prah.
Predstava je bila v prvem delu (namerna ali ne) tako nedinamič-na, da smo mirne duše lahko razmišljali o naših izkušnjah v raznih uradih in verjetno je hotel režiser s tem, ko je publiki pustil čas za takšno razmišljanje, doseči, da bi postali slabe volje in da bi se utegnili identificirati z ubogimi, duhovno praznimi uradnicami in njihovimi težavami.
Dinamika je zrasla ob neuspelem poskusu poroda, najbolj pa takrat, ko je ena od uradnic začela vpiti, da hoče fukat. Ni bilo jasno, ali je to počela zaradi notranje in kompenzirane potrebe po emotivnem doživljaju, ali pa nam je hotel aytor povedati, da tudi ženska čuti potrebo po čutnosti, ali pa je bila želja po pravem moškem edini ideal, ki je še ostal v njenem izničenem življenju. Vsekakor pa se	je vse skupaj zdelo najbolj	neverjetno gospodom,	ki	si
svojih tajnic	nikakor niso mogli zamisliti	v takem stanju.
Priznati je treba, da nam je predstava dala misliti, kar nekoliko preseneča, kajti prostori KBM so bili kaj neprimerni za dramsko predstavo, vidnost in slušnost slabi, vstopnina pa visoka in enotna za vse, tudi	za tiste, ki niso videli nič.
Vendar	se nam je predstava zažrla v možgane, kajti	tema	je
tako aktualna in tako blizu našemu vsakdanu, da je kratkomalo ni mogoče pozabiti.	Vasja	Ejgner
Voja Soldata/ič
""^LDAVovT^ellfo kompleksno vprašanje, vendar mislim, da sodeč po odmevih na jugoslovam
skihfestival.h,slovenski teatri prevladuiepindaso
enem izmed najvišjih mest v Ju9°?'°*a"*E*esaral .To je dokazalo Sterijino pozorje, to je ^okazalsa a ievski festival, to je dokazal uspeh »Mase v A molu na Bitefu Trdim, da smo lahko zadovoljni z mestom slovenskega gledališča v jugoslovanskem prostoru.
Če pa pogledamo na slovenski teater znotraj па.*е9а prostora, mislim, da ima soliden nivo, težava pa je, ce se primerjamo s svetovnim teatrom. Gre namreč za popolnoma različno situacijo na vzlhodti in zatrodu N a zahodu je poudarek na komercialnem efektu 9'edali šča ki ie seveda zelo komunikativen, se pa izogiba večjim 'fn zahtevnejšim projektom Program tez. 7inerai za tem da bi ugajal publiki; zabavne komedije, fako imenovana nižja zvrst teatra, repertoarno nezahtevna dela, ki publiki nudijo le sprosceno zabavoinn c ve Na vzhodu je drugi problem. Tu so gledališča, fi nancirana od države, vendar ta za to zahteva Program, ki v ničemer ne ogroža političnega sistema. Dela mo rajo biti uradno dovoljena in v idejnem smislu Preve-rfena Problem so že sodobni tekst, jugoslovanskih avtorjev kajti te njihova cenzura ne »spusca«. Nas
jugoslovanski teater ima glede na vzhodne m zahodne
teatre zelo dobre možnosti za kvalitetno gledališko orodukcl o kar pa ne znamo izkoristiti. Naredil, smo sicer nekaj sijajnih dramskih tekstov. samo najpomembnejših kot »Glorije« Rajka Marinkoviča Lebovičeve drame »Nebeški odred--,	’
Viktorija v zadnjih letih Jovanovičeva »Osvoboditev Skopja«'in za mene najlepši dramski tekst - S.movi-čev »Čudež v Šargonu«; vendar pa ostaja možnost našega teatra in dramaturških možnosti se neizkori-
šcenega^DRA Коцко |ahko gledališki festivali pripomorejo k dvigu kvalitete nacionalnega teatra
KATERDA: Kakšne so možnosti razvoja študent-skeaa odra, kakšni so problemi v zvezi s tem, komu m čemu je ta oder namenjen in s čim naj bi se ukvar* ■ SOLDATOVIČ: Zametki študentskega odra segajo že v leto 1971, ko je imel Jože Zupan izvrstno Študentsko predstavo Miroslava Stane »Ko sern bil Ikradj«. Igrali so Milada Kalezič, Peter Boštjančič, Vlado No vak ki so zadaj vsi v profesionalnem teatru. To je b i prava pot. Problem je v repertoarju. Študentski oder ali amaterska gledališča ne morejo biti alternativa profesionalnim odrom. To ni dobro in m zanimivo. Priložnost študentskega teatra je v tekstih, ki jih ne more uprizoriti institucionalno gledališče. Mora biti ^zen v Droaramu mora biti svež, neformalen, nekaj s čimer bo pritegnil ne samo študentsko publiko in dal čutiti utrip svoje generacije. Pognati mora korenine med študenti
in biti tudi glasnik njihovih problemov.
KATEDRA: Kakšne izkušnje imate s Študentskim
abonmajem?	..
SOLDATOVIČ: Tu pride do absurdne situacije. Kadarkoli smo gostovali pri njih, so bile te,ovadnice, jedilnice, kjer smo nastopali, polne. Bili so s'JaJna' P“ blika. Predstave so izjemno dobro sprejemali, čeprav smo nastopali brez kulis in scene. Ko pasmo nare<^| predstavo za njih v teatru, pa je bil ta polprazen..Pogrešam odmevno publiko, tako ki zna zaploskati z
dobro izvedene dialoge ali monologe na prosti sceni in
izžvižgat predstavo, če je ta slaba. Gledališče skratka potrebuje publiko, ki bo živela m razu™e^eNatJ,rHAR
Škandali/Orlu
Zelo spoštovana mariborska publika je bila prepričana, da se je začela predstava, ko je mlad mož stopil na mizo in začel z govorom. Bil je član neke gledališke skupine, zatorej nesporazumov ni moglo biti. Nesporazum je nastal šele, ko je mladi mož po krivičnem obtožil prisotne odličnike, da so snobi in ,,banda poštirkana". Utrip v dvorani je poskočil za šestdeset udarcev, kajti šokom in žalitvam nevajenim je bilo to le preveč.
Preden so prišli možje postave, je jezni mladenič povedal, da je član GLEDALIŠČA, ki je PRED RAZPADOM, da pa si je srečanje gledališčnik predstavljal drugače, pri-srčnejše.
Miličniki so rešili čast onečaščenih gledalcev z energičnim posegom, natakar ZORE FLASKO pa je izjavil, da mu je bila predstava všeč, da pa ni prav, da igralci z umazanimi čevlji hodijo po belih namiznih prtih.
LUCIJAN VIHAR
smo se Slovenci srečali z Brechtovim delom?"
Svatba in Don Juan
Prav krizno področje sodobne zakonske zveze in družinskega razmerja pa je poudarila Šeligova Svatba v uprizoritvi obeh slovenskih gledališč. Čeprav je Šeligo poimenoval eno od oseb Shizofrenik, gre bolj za vlogo konfuzne manije ali za akutno zmedenost, ko se v drami »shizofreniku« vendarle kdaj ujasni, kljub maničnodepresi-vnim psihotičnim nihanjem; enako je z bebčkoma Lenko in Jurijem, ki v blagi subnormal-nosti oziroma duševni nerazvitosti kažeta nižjo interesno variabilnost, sta vseskozi tudi dementna, z videzom (inteligentnega) primarnega primanjkljaja, poleg tega da sta motena v motenem, lumpen-proletarskem, socialnem okolju, kjer se sprevržejo vsi edukacijski kriteriji v okori-ščevalno krutost; čeprav sta duševno manj razvita, kažeta pozitivno čustveno odzivnost, željo po socializaciji, po poročnem obredu in svatbi. Bližnje gostilniško (socialno) okolje ju skuša strenirati k uspešnemu delovanju, le da so metode treninga skrajno nečloveške, lumpenproletar-ske, so nadzorne metode — zato oba bebčka občutita toliko bolj poklicno nesamostojnost. Neugodne značajske poteze Lenke in Jurija in inteligentnostm primanjkljaj, nesamostojnost in podlo-žnost lumpenproletarskim šablonam, zatekanje v neprimerno kompenzacijo (izrazita želja po poroki), zapostavlje-
nost in nenehljiva razočaranja ter paradoksalne (v Svatbi mistično nadahnjene) reakcije kot znak zmogljivosti — vse to kaže na podredljivost in na disocialno zavrženost. Tudi vloga mamilarke Taje, ki beži pred sivino »vsakdanjega«, plitkega dne in pri tem doživlja motnje čustvovanja in razpoloženja, od tesnobe do izbruhov smeha, prikazuje osebnostno neurejenost, nezanesljivo brezdomstvo, neučakanost in psihotične motnje. Vloga Upokojenega miličnika je izraz surovega pretepaštva kot posledica penzijske nevroze, nasprotno pa vloga Ciganke pojasnjuje, da je reakcija kratkega stika v primitivnem, konkretnem odnosu do življenja pravzaprav posledica mnogih frustracij, neprimernosti in brez kakšnih civilizacijskih zahtev. Vloga Grobarja in Korbarjeve se pokriva s krivdnimi občutki (zaradi detomorilstva) in s prenašanjem krivde na drugega. Kako drugačna je ta zapeljivost, kako svojsko je brezobzirno pobožnjaštvo ali »zlonamerna dobrohotnost«, za razliko od brezvestnega Molierovega Don Juana! Šeligova dramatika se po svoje približuje klasicističnemu vzorcu, le da je tu brezvestnost manj osebna pa bolj družabna, saj ni junaka Don Juana, vsi nastopajoči v Svatbi so Drtn Juan. Namesto nasilja posameznika lahko opazujemo nasilje vseh.
VLADIMIR GAJŠEK
Vprašanje ustrezno ponazarja rdečo nit štirih prireditev, ki jih je v qkviru Borštnikovega srečanja pripravil Marksistični center mariborske univerze. Vsebino najbolje predstavi besedilo, ki jebilo pripravljeno za oddajo »Študij in glasba«. Dodajmo kratek komentar o seminarju:
Seminar je potekal 29. oktobra, dopoldne. Pokazalo se je, da ni dovolj gradiva za napovedani popoldanski del. Zjutraj se je' okrog referentov zbralo precej obiskovalcev, med katerimi takšni, ki že dolga leta spremljajo _slovensko gledališko ustvarjanje. Žal pa so obiskovalci odhajali med odmori, kar je proti koncu povzročilo že občutek izpraznjenosti. Vendar je bil odhod mnogih neupravičen: čeprav na koncu so nastopili najmlajši udeležnci njihovi referati niso bili nezanimivi in nevzpodbudn1
V prvi in drugi tretjini srečanja so nastopili starejši referentje, ki so predstavili dosedanje gledališko srečevanje z Brechtovimi deli. Iz tega pa sami niso izpeljali natančnejših predlogov za bodoče ukvarjanje z Brechtom, njihovi prispevki so bolj sklenili določeno obdobje »postavljanja Brechta na slovenskih odrih«.
Posebno draž je dalo tem referatom, da so referentje vanje vključevali osebne izkušnje. Tako smo ohranili pričevanja Bratka Krefta, Frana Žižka, Jožeta Babiča in nekako tudi Toneta Partljiča.
Izkušnje režiserjev in dramaturgov so se strnile z bolj odmaknjeno
besedo zgodovinarjev gledališča v misel, daje nujno bolj povezano in bolj študijsko poglobljeno ukvarjanje z Brechtom, predvsem pa bolj kontinuirano kot doslej. Najbolj živo je to misel izrekel režiser Jože Babič, ki svojega sodelovanja ni prijavil, je pa pripravil s svojim pričevanjem prijetno dopolnitev. Š svojim posegom v razpravo je opozoril na nekatere značilnosti pri postavitvah Brechta na slovenskih odrih: slučajnost, materialne in finančne težave zaradi zahtevnosti del, dvoumen odmev.
Zadnji trije veferentje, ki so bili obenem najmlajši, so nakazali smer, kako bi se naj v bodoče ukvarjali z Brechtom. Mojca Kranjc je predstavila postavitve Brechta, ki jih je režiral France Jamnik — in tako pokazala, kako ustvariti študijsko podlago za prihodnje uprizoritve.
Vladimir Gajšek in Jože Novak pa staopozorila na nekatere filozofske elemente v Brechtovem opusu, ki jim je potrebno posvetiti več pozornosti, če naj delo režiserjev in dramaturgov v bodoče ne bo več le površinsko ali utemeljeno z naključnim poznavanjem drobcev iz Brechtovega teoretskega opusa.
Na seminarju so se srečali starejši in mlajši: spomini in izkušnje so se povezali z načrti in hotenji.
Uspešnost, še bolj pa plodnost tega srečanja pa bomo lahko ustrezneje ocenili, ko bodo izšli referati in magnetogrami, v marčni številki revije DIALOGI prihodnje leto.
Igor Kramberger
SSCTrsf
KATEDRA: Kaj lahko poveste o problemih SSG Trst. Režiser (Boris Kobal): Ogromno se sliši o našem teatru, o finančnih problemih in to tudi drži. Naš teater je v sklopu stalnih italijanskih gledališč, dobiva mesečne tantieme, vendar se zgodi, da naši igralci mesece in mesece ne dobivajo redne plače, ampak samo predujeme. To je finančni problem, to je tudi politični problem, to je problem Slovencev v Italiji nasploh. Drugi problem je, kaj mora naš teater vse narediti. Ostali italijanski teatri naredijo po dve premieri na leto, naš teater pa jih naredi šest na leto. Delamo po dramskih, mladinskih in eksperimentalnih tekstih. Imamo abonmajski sistem in imamo veliko obiskovalcev, ki prihajajo iz Slovenije. Organizirane predstave imamo za koprsko gimnazijo, študente in druge. Veliko pa tudi gostujemo po Sloveniji in Jugoslaviji. Kontakt z matično domovino je neprestano živ.
,,$tfatba(e)” današnjega dne
»Svatba« je napisana in igrana za danes, za nas. Jurij in Lenka stadno; dno zato, ker sta bebca; dno zato, ker imata svoj svet. Srečna bosta šele, ko bosta poročena, njuna edina želja je svatba. Toda pred njima, pred njuno željo je velika ovira: družba, ki jima mora poroko dovoliti, družba, ki jima bo dala »srečo«.
»Ljudje,« med katere sta prišla, jima bodo svatbo dovolili, vendar zahtevajo svoj davek — pokornost za vsako ceno. Oni so namreč »družba,« ki uzakoni zvezo. Toda Lenka in Jurij ne moreta živeti tako, kot bi morala, sta bebca, imata svoj svet. Njuna sreča ni šola, njuna sreča ni delavnica, tovarna, njuna sreča je neodvisno, a zavrženo življenje, sta onadva sama. Vendar drug brez drugega ne moreta. Še vedno je njun cilj skupno družinsko življenje, bodoča svatba. Za ceno privolitve v poroko sta pripravljena storiti prav vse: prenašati udarce, piti iastno scalnico, dati kozo, ki je njuno edino premoženje.
Ali je »družba«, ki jima zapoveduje, res pristojna postavljati takšne zahteve? Saj so ti »ljudje« pravi izrodki družbe predčasno upokojeni miličnik, star grobar, ki je umoril lastnega otroka, stara ciganka in mlada narkomanka, shizofrenik, ki ga je verjetno v »njegovo« stanje pripeljalo prav to okolje, današnji čas. Jurij in Lenka pa sta »nedolžna«, o življenju ne vesta skorajda ničesar. O pravici oziromao pristojnosti tu sploh ni debate, taki so zakoni »narave«.
Lenka umre in Jurij se verjetno šele tedaj zave svojega bistva, kolikor je seveda dano bebcu zavedati se samega sebe. Mogoče bo kljub vsemu nekje v svetu še našel srečo,
Mogoče Imel je cilj, mogoče
ga še ima. Mogoče ...
Vsakdo ima svoj cilj, svojo srečo? Mnogih ciljev nikoli ne uresničimo, ker je pred nami družba, ker smo družba, ki nam neusmiljeno
1 Razgovor po škandalu s Hupom
KATEDRA: V čem je nastal problem, iz katerega seje razvil ta tvoj monolog v jedilnici hotela Orel?
HUP: Prišli smo noter in hoteli sesti. Natakar nam je povedal, da je dvorana zasedena in da za nas ni prostora. Tako obnašanje do nas je po mojem mnenju nedopustno. Mi smo popoldne igrali, imeli uro in pol zamude s predstavo, ker kulise niso prišle pravočasno, nastopali smo v dežju in bili na kraju čisto premočeni. Ko smo svoje odigrali, se za nas ni nihče več brigal, nihče nas ni nič vprašal, nihče nas ni povabil na kakšno predstavo, a bilo je nekaj takih uprizoritev, ki smo jih želeli videti. Takšen odnos se mi zdi čisto kupoprodajni odnos. Ti igraš, oni te plačajo — in potem vsak na svojo stran. To zame ni noben festival! »Z artisti, ki pridejo na takšno srečanje, ravnajo kot s primerki menažerijske živali.« V pogodbi smo napisali, da bomo igrali, če nam organizirajo prostor, kjer lahko nastopamo v primeru dežja. Nastopali smo na lastno odgovornost, kajti vreme je kazalo na dež. Zadnji dve dejanji smo potem odigrali v najhujšem nalivu. Scena je bila potem v jedilnici pred občinstvom klasična. Ogroženi umetniki zahtevajo svoje pravice, na drugi strani pa država ščiti občinstvo, ki je plačalo 200 din za vstopnino.«
Pogovor z Vladošo Simeie-TiraiMMo
jemlje tisto, kar je bilo mogoče nekoč vzeto njej sami. Toda zakaj dovolimo takšno jemanje? Tudi na to vprašanje nam daje odgovor Svatba. Takšne manipulacije z nami dovolimo, ker se za svoj cilj ne znamo dovolj vztrajno in trdno boriti, ker smo vse-prevečkrat premalo pogumni, premalo močni, ali pase nam zdi, premalo pametni. Kot bebci... Kolikokrat se prav poceni prodajamo, kolikokrat prav poceni prodajamo še tisto malo. kar je res našega? Mogoče se potem kdaj vprašamo: »Žakaj?« In si običajno odgovorimo: »Je že tako, kaj hočeš ... V to nas je prisilil naš čas. Ali se mu res ne znamo postaviti po robu? Kje so naši cilji, naši ideali? Med lumpi in bebci?
ZLATKO FRAS
Katedra: Tovarišica Tiranova, bili ste članica pravega partizanskega gledališča. Kakšne spomine imate na tiste čase?
Simčič Tiranova: Lahko rečem, da so bili to moji najlepši časi. F^vič: mladost, drugič: zaljubljenost seveda in počutila sem se takrat kot vsak Slovenec, dolžna, da se udeležim te borbe. Pravzaprav nisem nikoli mislila, da jg to domena moških, med ženskami pa medicinskih sester in zdravnic. Ko pa so Italijani v svojih časopisih in po radiu razglasili partizane kot bandite, kot morilce in podobno, se je Fronta odzvala in je povabila predvsem, kulturnike, prominentne osebe k sodelovanju. Temu klicu so se odzvali znani slikarji (Jakac, Mihelič), pesniki (Matej Bpr, Kajuh, Mile Klopčič itd.), igralci, če nisem skromna, sem bila prva, ki sem se temu odzvala in šla. Bile so še Stritarjeve sestre, Nada in Bogdana, kot pevke, baletke, plesalke (Pavlinova Marta).
Najprej sem bila v Kajuhovi skupim in sicer smo se srečali naTravni gori, kjer smo imeli prvi miting. Jaz in moj mož, s katerim sva šla ven s ponarejenimi potnimi listi, nisva znala partizanskih pesmi, čeravno smo poznali Borove »Previharimo viharje« in tudi Kajuhove pesmi. Na tem mitingu smo bili precej v zadregi, ker nisva znala z možem, razen Prešerna in Cankarja, nič. Partizani so takrat zakurili dva ogromna kresova, namesto reflektorja pa je sijala luna. To je bil moj prvi nastop v partizanih, ki je imel lep odziv, čeprav smo imeli večjo tremo, kot pred kakeršnokoli premiero. V gledališču dobiš ponavadi cvetje ali pa kakšno drugo darilo. Med nami je bil namreč nek Kanadčan, po rodu pa Hrvat, ki je skočil s padalom, prinesel pa je nekaj hrane in orožja. Verjetno je prvič videl kaj takega in je bil navdušen nad našim
nastopom. Možu, ki je imel raztrgane čevlje, je poklonil svoje rezervne, vojaške, meni pa hlače, ker sem bila takrat še v krilu in me je ponoči zeblo.
Katedra: Najbrž se spominjate, kaj vse ste igrali.
Simčič Tiranova: Najprej so bili to samo mitingi po brigadah oziroma v brigadi, v kateri sem bila. Leta 1944 pa je bilo ustanovljeno gledališče na osvobojenem ozemlju in sicer z dekreti, ki sta jih podpisala Kidrič in Vidmar. Mislim, da nas je bilo šestnajst, ki smo dobili te dekrete. Črnomelj je bil na osvobojenem ozemlju in tam smo imeli pravo gledališko dvorano, kjer smo nastopali že tudi s pravimi,' kompletnimi igrami. Obleke smo imeli narejene iz padal, lasulje pa iz prediva. Igrali smo Borove Raztrgance, Čehova, igrali smo celo Molierea in Cankarjevega Kralja na Betajnovi. Partizanom, borcem je to ogromno pomenilo. Ogromno. Ker si jih bodril za borbo, ker si jim popestril enolično življenje, ker si jih razveselil s humorjem.
Katedra: Kako se spominjate povojnih let, ko se je začelo razvijati slovensko povojno gledališče?
Simčič Tiranova: Po vojni sem šla v Trst, ker sem rojena Tržačanka. Tam sem nastopala eno sezono, potem pa sem se vrnila v Dramo, potem pa, lahko rečem kot pionir, v Mestno gledališče, ki je bilo na novo ustanovljeno. Tu sem igrala do svoje upokojitve.
Katedra: Deset let ste igrali tudi v Mariboru.
Simčič Tiranova: V Mariboru nisem bila angažirana, igrala sem samo honorarno. S Kraljem na Betajnovi smo Mariborčani gostovali v Ljubljani in igrala sem vlogo Nine, ki mi je odprla vrata Ljubljanske Drame, takrat še 'pred upravništvom Otona Župančiča.
Lucijan Vihar
»p ^ V 7» u
8
Anteta
»Vojna v tretjem nadstropju« P. Kohouta mi je po svojem sporočilu blizu in daleč. Daleč, ker imam občutek, da se to ne more zgoditi tu pri nas in v tem času. Da smo. daleč proč od takega namišljenega sveta in živimo svobodno življenje. Toda nekje v sebi nosim strah, da bi bil lahko v kaki drugi družbi, pa v istem času del stroja, čisto malo kolesce, ki je tako nemočno in nebogljeno. Resda se s človekom igrajo kot »pijuni« na šahovnici, da mu nekako višji interesi krojijo življenje, češ sploh ni človek, ki sam misli, živi in diha; zavest, da so ljudje v igri velikih tako mali, mi približa »Vojno v tretjem nadstropju«. Pokažejo se mi stiske človeka in moža, ki jih tako preprosto razumem, da postanejo njegove geste ganljive kljub ironiji, ki jo igra izraža. Njegova spalnica postane bojišče, njegov od birokratskega in državnega aparata utesnjeni svet še manjši in še bolj nemočan.
Državnemu aparatu ni dovolj, da jemlje človeku svobodo, hoče, naj se bori za ta aparat in se za njega žrtvuje. Državnemu aparatu ni dovolj telo, hoče tudi dušo.
Kljub temu, da je bila poanta nedvoumna in živo aktualna, je igra na trenutke delovala nedinamično in dolgočasno. Morda ne gre zameriti igralcem, če vemo, da so amaterji; za premalo dinamike je kriva režija, ki iz enodejanke ni iztisnila toliko, kot bi lahko.
Lucijan Vihar
E
»Teatarska rabotilnica Filozofske fakultete Skopje-Je v okviru Borštnikovega srečanja uprizorila na Pedagoški akademij? predstavo »Kako bi gledališka skupina Modra bluza prikazala Živalsko farmo Georgea Orvvella«.
Gledališko gibanje »Modra bluza je bilo najmasovneise aledališko gibanje v zgodovini in se je pričelo razy')atl v casu Lenina (100000 amaterjev v več kot 500 skupinah). V_zacel:ku ■so bile predstave teh skupin obarvane z entuziazmom in elanom revolucije, kasneje pa prične dominirat1 sat'r'cn° Drikazovanje deformacij, ki jih najavlja stalinizem. Leta 192 prekine Stalinova kulturna politika delovanje skupin »Modra
bllpredstava »Teatarske rabotilnice« pa je odkrita kri^a stalinizma in dogodkov iz časa Stalinovega prihoda na celo
^Scenografija je bila zelo domiselna; poslikane zavese z i Lmiomi ckn7i katere so iaralci z živalskimi maskami držali
SSSSobчХгЖЗ»S «!•* p>«i' P'ika"'°cam,aln°
pnjGNide dvorišce predstavi mnogo skupinskih. Kore
o,,.5So dodelanih sceS. igralci so peli od	**
mina niaehpnikov Glasba je funkcionalno opravljala svojo nalogo, in bila sestavni del predstave (kar pa m pravilo pri
vseh združitvah gledališča in žive glasbe).	Hnvol
Čeprav je bila predstava v makednoscim, je bila dovo
Rade Šerbedžija
Rade Šerbedžija je prav gotovo že postal pojem, je igralec, ki ga pozna velika večina Jugoslovanov Poleg tega dobro pozna dogajanja v jugoslovanskem, pa tudi svetovnem gledališču.
BS 81 se je udeležil kot režiserski vodja zagrebške skupne -AKTER-, ki je nastopila s jxedstavo -Pravijo, da je bila sova nekoč pekova hči-. Pogovarjali smo se o razmerah v gledališču.
Katedra: Znano je, da ste uvedli v igro tip od režiserja neodvisnega igralca.
Šerbedžt|a: Ne vem natančno, kaj mislite stem. Mislim, da igralec ne morebiti neodvisen od režiserja. Vendar pa bežim od vsake režije, ki je okupacija Če jaa je igralec podaljšana roka režiserja, potem pristajam, da sem neodvisen od te roke
Katedra: Kaj je za vas angažiram igralec?
Šerbedžija: Angažirani igralec je vsak, ki zna 1981. leta, 26. oktobra, misliti s svojo glavo, brati svo| časopis in piti svojo pijačo. In misliti o vsem tistem, kar ga obkroža na svoj način.
Katedra: Ali mislite, da |e gledališče v krizi?
Šerbedžija: Teater nikoli ni bil mti v večji niti v manjši krizi kot je danes.
Katedra: Kam gre gledališče z vsemi svojimi eksperimenti?
Šerbedžija: Gledališče gre tja kamor ga postavi človek, kamor ga postavijo tisti, ki žive življenje v neki državi, mestu, narodu, v neki hiši, torej tako, kakor tisti, ki žive to življenje, imajo zase umetnost.
Katedra: Kaj mislite o jugoslovanskem gledališču v svetovnem merilu?
Šetbedži|a: Mislim, da imamo zelo dobro gledališče, mnogo boljše kot misli svet, še posebno pa mnogo boljše, kot mislimo mi sami.
Katedra: Kaj mislite o Borštnikovem srečanju?
Šerbedži|a: Impozantno je, da se toliko izrednih predstav znajde na enem kraju v desetih dneh
Katedra: Ali mislite, da bi moralo to srečanje prerasti v srečanje igralcev?
Šerbedžija: Mislim, da bi moralo BS prerasti iz slovenskega v jugoslovansko
Katedra kakšni odnosi prevladujejo med igralci?
Šerbedžija: Med igralci so vedno isti odnosi. Od začetka tega poklica do današnjega dne. Imajo se radi, se sovražno in se navdušujejo , . m včasih prezirajo	ZLATKO FRAS
1. Je BS kulkturni praznik za Slovenijo?
DA	13	65	%
NE	7	35	%
2. Kakšna kult. struktura ljudi gre na BS?
A. ljubitelji gledališča	20
B. ker je to moderno	15
C. ker so od sindikata dobili karte	10
3. Kakšna je socialna struktura obiskovalccev BS?
A. delavci	5
B. intelektualci	16
C. študentje	1?
D. upokojenci	5
4. Kakšna je starostna struktura obiskovalcev BS?
A — mladi
B — v najboljših letih	16
C — starejši	6
45 % 30 % 25 %
10 % 40 % 40 % 10 %
30 % 50 % 20 %
5. Koliko ljudje poznajo dogajanja v gledališču na Slovenskem?
A —	zelo dobro	2	10	%
B —	dokaj dobro	14	70	%
C	nič ne poznajo	4	20	%
6. Koliko ljudje poznajo dogajanja na BS?
A —	zelo dobro	3	15	%
B —	dobro	13	65	%
C —	nič ne poznajo	4	20	%
Število anketiranih: 20
‘Ivanu Neverniku je bilo to sredo vsega dovolj. Bil je že navajen neznosnega hrupa, pijančevanja in huliganov, ki se zbirajo pred restavracijo Grad, za kar so že večkrat posredovali možje postave. Toda tokrat je bilo slišati strele, eksplozije in dim. Ivan Nevernik je najprej popiislil, da gre za kak oborožen rop, kajti bančna četrt mesta je blizu, toda to, kar je videl, je bilo še huje. Skupina oboroženih tolovajev je ob spremljavi godbe na pihala izmenjala nekaj strelovz drugo skupino prav tako oboroženih rokovnjačev, ki pa so jim zdajci odgovorili z ročnimi granatami in solzilnim plinom. Prva skupina je tedaj vrgla na »mizo« še zadnji adut in boj je bil krvav do zadnjega paradižnika, ki so ga znali s pridom uporabiti. Za zabavo so eni in drugi vrisali avtomobiloma, s katerima so se pripeljali, nekaj manjših prask, le-te pa niso bile vredne večje pozornosti (gre za nekakšna dva milijončka škode) in so bile namenjene zgolj v zabavo publiki.
Ivanu Neverniku je zastal dih, ko je v boj posegel še padalec, bil pa je razočaran, saj je ta srečno pristal.
Ivan Nevernik je nekaj izjavil dežurnemu novinarju, kije bil na kraju krvavega dejanja, in rekel je, da je razočaran nad godbo na pihala, da pa ni vredno izgubljati besed za vse skupaj, saj je znano, da je mladost norost, ki s padalom skače, kjer soiStopnice.	LUCIJAN
BSvforsrni
V TDR so nam povedali, da letos ni bilo nobene akcije v zvezi z Borštnikovim srečanjem, da niso dobiti kart in da ni prišel noben dopis, s katerim bi bili obveščeni o BS. Povedali so nam tudi, da delavci ne vejo dosti o BS, razen tistih, ki so o BS kaj prebrali v časopisu.
TDR pa je bila v okviru KEME pred leti tudi pokrovitelj BS. Takrat so imeli tudi nekaj predstav v sami tovarni. Letos nimajo niti ene. Povedali pa so tudi, da enkrat na leto organizirajo ogled ene gledališke predstave za svoje delavce. Obisk je večji, če je predstava lahkotnejša.
Poklicali smo delovne kolektive
MARLES — v Marlesu so prodali 121 kart za BS. Vse karte so kupih delavci z uprave, niti ena karta ni bila prodana neposrednemu proizvajalcu.
MARIBORSKA TEKSTILNA TOVARNA — delavci MTT so predstave na
BS obiskovali individualno. O BS so pisali v internem glasilu, kjer so objavili tudi cel program BS in predstavili nekatere predstave.
JEKLOTEHNA — povedali so nam, da je tovarišica, ki je zadolžena za kulturno animacijo, na porodniškem dopustu. Tovariš, ki se je oglasil, je rekel, da dvomi, da bi nam lahko kdo drugi dal kakeinformacijeoodmevunaBSvJeklotehni,
STAVBAR — tovariš, ki je zadolžen za kulturno animacijo, nam je povedal, da je bila propagandna akcija za BS dobro izvedena V internem glasilu, ki je izšlo septembra, so delavce obvestili o BS. Izšla ie tudi posebna informacija o BS. Pri njih je nastopil Janez Klasinc, tako da so bili vključeni v spremljevalne manifestacije BS. Kart za BS v podjetju niso prodajali. V Stavbarju je zaposlenih 2000 ljudi, od tega veliko delavcev iz drugih republik.
CERTUS — pri Certusu so nam povedali, da niso dobili nobenih materialov in da zato seveda tudi niso obvestili delavcev o tem. (Verjeli smo jim.) Drugače pa imajo za gledališče tudi abonmaje in trdijo, da gledališče obiskuje več delavcev iz neposredne proizvodnje kot neproizvodnih delavcev.
SWATY — v Svvatiju nam je tovarišica povedala, da so delavce o BS obvestili telefonsko.
PIK: sindikat je prispeval denar za karte V DSSS so prodali 47 kart. Delavci so se zanimali za BS. Vpraševali so jih, ali bodo tudi letos karte zastonj, tako kot lam, ko so bili pokrovitelji BS. Plakatov v tovarni ni bilo.
VASJA EIGNER
ОДа glumište
Od kdaj uprizarjate, igrate!
Kugla: Delamo že od 1973. leta. Takrat smo prvič igrali kot Kugla. Potem smo igrali približno petnajst premier in smo sodelovali na mnogih festivalih. Dobili smo tudi nekaj nagrad, da se lahko pohvalimo. Ta predstava na BS je naša zadnja akcija, ki smo si jo izmislili pred tremi meseci. Upamo, da je občinstvo' zadovoljno. .
V skupini deluje blizu petnajst ljudi, med katerimi se zbere jedro. Vse delamo skupaj. Nekdo dš idejo, ki jo skupaj razširimo, da pride potem do gledališkega projekta. S samim načinom dela pridemo do tega, da se lahko igralci svobodno izražajo v smislu tistega lika, ki jim je najbliže.
Zgodbe so zelo jasne, vsak lahko ugotovi, kaj se pravzaprav dogaja, ljudi pa poskušamo pritegniti s smehom, s humorjem.
— Kje igrate!
Kugla: Prvo predstavo smo igrali v interieru, potem pa smo se odločili, da bomo igrali zunaj, ker nam je to nekako bolj ustrezalo. Prav je, da igramo kdaj v dvorani, vendar najraje igramo na cesti.
-7 Ste zadovoljni s seboj I
Kugla: Danes smo zelo slabo odigrali to predstavo. Bilo je precej nevarnih scen z avtomobili in to je ustvarilo v nas nekakšno zavoro. Verjetno pa je to občutila tudi publika. Če pa odigramo predstavo v hitrem tempu, nastane panika, predstavo gledaš pol ure in se veseliš.
— Ali je pomembno, da publika so doživlja z vamil
Predstavo igramo za vse, ki so, slučajno ali ne, v tem prostoru. Dejstvo je, da se znajde na ulici najboljša in najraznovrstnejša publika.	ZLATKO	FRAS
KUGLA GLUMlSTE - intervjuji z gledalci
KATEDRA: Kaj mislite, za kaj gre pri tej predstavi?
2.: Pojma nimam.
KATEDRA: Kaj misliš, katero leto poteka BS?
3.: Drugo leto . . .
KATEDRA: Si slišala, da je Borštnik dobil prstan?
5.: Ja, sem slišala.
KATEDRA:	Kakšna	zvrst
gledališke predstave je to?
5.: To je, f>a moje, musical.
Wh, kretnja, beseda, korak
Nastop zagrebške skupine AKTER
■ssHHsssPss
spontan niti zaprt vase Kav	avantgard,zem n, niti
mohvnč in gledališko ideološke pomene^fa^iu^'S^n°
šahovskim figuram na šahovnici ko in trakt? Poziciji, podobni
dokončni kot
mogoče zaigrati vse in nič, obup ,n hrepenet nn.»	f
čakanje in neučakanost škoHnž<aiirtr\ r-v	^	tn	urnik,
pa agitirano me?aKjo
psihogene napade in histerijo, impotenco m гЗЛКк n	'
odgovorov, jezavo manijo in evforij avtoar^el?lA fl,ek'n ve"9° no depersonalizacijo, travmatsko ’ nevro n a av,opsihlč' identiteto motorično razvrtostm psevdohalumr^aT™ ^'П° 1™е:аП,л’ zasuk"ienost in mehan,čno?Snfn0^9,taK^
aktov'vmi vo^k^lzra^^lrv^r akF'k ^ gledaliških vsemu ansamblu ne le »alavnpm ^ edahška literatura pripada
socialno obarvan ekst akt ta^ KST- kaj" 9lavna “ebaje
gledališča do teatra absurda ? mil	0(1 soc,a*nega
AKTER je uprizoritveno sposobna ч °r Za9rebška skupina sredstvi doseči svoj iqrskTcili —	izrazn,m'	gledališkimi
presenetljivo in kaže na stieiL samim nastopom deluje duhovno izvolitev Besede ki lih jjbanega človeka, na njegovo več Ofelijmebesede Sv^ Hamle,u Ofelij^mso Bor*, „ vee.okviiih
^	P**~l № me
privajen lepoljub. Druqačnost oledaLškll manl°m snobovsko dihu, kretnji in besedPzdai naiLn j ^32 ' k' se Potrjuje v
prav presenetljivo čudenj tedčuš^etskom^Tk pravza'
no gledališče z izvirnimi slonovi?, ll o?! ,katen ,ež' sleher-besedila s sodobno igro n^trebum'^Tškf ^adn°st sodobnega manj iluzionistični геХеггГdml?kttJ	u primitivne scene, še
ceni dejanja. S ~L	^ do9a^a Pošre-
naključje nuji verjetnost stTogim zakonom T°gafan.!e d°g°dkom, Pomen, akcjo, p^edstad?d?"0? naSpr0tl-
'a
sle v vrednote-je proieknia c , 0,ezenim ciljem ali zasuk od določne življerijskeležnje ase ztmrm rnklrlTT OSf'33 al' 9'edališče je kompenzacija in nadkompenzamia ri * dokončno ne poistoveti; eno besedo, Jzpos^t^S^?^'"1Le,eSnih šlbkos". z ponavadi pričakovali; je qledališče'konta ravna drugače, kakor bi duševnost oziroma k|er se naooni <uv	в' r 0 nad°mešča
tucija, k,er so	V	S'mbole' Je subst,-
učinkovitejši osmotmeqara^aniaal?koldomestn'Cl|j' Postanejo bitja z občuti,,vo з,Гда^1п^, ?а9Ге,М °bramb0 sv°Jega identifikacija notrameaaiala 77.,J ustvarjanje nadjaza ali prevrednotenih vrednot docela na rito, ^^md^^vzomanje
sar11	*	«*sra»iWB
vživeta skupina AKTER je prikazala v ^ri prav gta&klCe
'«amo T.ld^vo	?,eda,lšea m s lem že
kov, izraža vsebinsko тпШ^ .	OJ	P°vezanih dogod-
mdividualno zavest krivdne ohč?!tkOSt raz'rePllenega jaza, se pravi zalupinjenem družbenem svetu nitm" ° leo°st. Asociacijo v stanje z nesprejet, nMom T;^^V?J'[eV V begu' somnabulno gledališke predstave zlo ki qa^ido,!w	nujno	izriva	'z
s prisilnim	sSS^nT	Г1'
pri čemer se zmerom vrne k stavku k izhntS. - Komblnatoriko figur, -zjav, Pravijo, da je Mva nekoč	v	pr'-meru AKTER k
smo prisiljen, videti v takšn, uprizoritvi jSsTa^sm? HČ'' Za'° prvinsko, smerno nagonsko snov vsebmskf tl smrtnfga gona, literarnih odlomkov, agresijo ali neorilanndi	Z°reP' lzhajajoč iz
ne uvidimo razmerja	dokler	dokončno
— uničujoči gon po smrti Iznnian ']1erJaj spolno usmerjeni gon združevanje v v,šji, skupni obliki ki	IZ	P3	njihovo
neuresničenost.naneprilaaodliivnci p m<? igra, kaže na osebno «e premika .e z
javnost dogodkov, a k5i oroti ri^Lk ^ Pokazalo osnovno obrambe prSd skupinikl ZvS ' S ,em ^ vz9'be samo Predmet nagonskega vzg.ba' s^^^?an j09",!?,6?OS,j°- ^otm cijo. v premik od delinja v akcitotltnrtT i, V 9leda,lško simboliza-je gledališka predstavi naša лЈК?*CIJ°' 'Z na9lba v Cl|j Tako •gra v igri.	skupna igra, je igra z občinstvom in
Vladimir Gajšek
Streli na treu
*
I
Partizan kso gledafisee -
gledališče ljudske vstaje
Če ni ozračja, ga naredimo, in publika zna tudi peti, recitirati, na kraju ploskati. Torej, predvsem ozračje! Kulis kakor da ni, pravzaprav so, predstavljajo pa sobo ali senik, kasarno ali vrtec, šolo ali tovarno, pač kraj, kjer se kaj dogaja. Reflektorjev tudi ni, prav tako ni mask in šmink. In kar je najbolj razveseljivo, tudi med gledalci ni bilo tega opaziti. Večerna toaleta ostane pri takem teatru lepč spravljena zraven diamantov in zlatnine v omari (iz plemenitega lesa). Tudi zaves ni. Človek se po vsem tem vpraša, kje je ves ta blišč teatra, kjer se več dogaja pred vrati v avli in po koluarjih kot na samem odru. Ni prišepetavanj „glej ga, danes je pa z drugo" ali „nemogočo
obleko ima, pa še v Trstu jo je kupila" ali ,,ti, ali se ti ne zdi, da nas nočeta več videti", „misliš, da se mi lepo poda tale večerna obleka, šivilja jo je ukrojila zgolj zame" in še kar je takih imenitno gledališko in umetniško ganljivih dialogov, ki kar kličejo, da bi jih nekdo vrgel na papir in postavil na oder.
Partizanskemu gledališču ali gledališči ljudske vstaje, ki ga že vrsto let vodi Voja Soldatovič, ne ostane nič drugega, kot da pozabi na kulise in reflektorje, na šminko in šminkerje. Voja posadi titovko na glavo, obleče komisarski suknjič, zbere ekipo igralcev in muzikantov, pa hajd v hribe, med ljudi. Program je sestavljen okvirno tako, kot na
pravih partizanskih mitingih: recitacije, skeči, pesmi pa spet recitacije, humoreske. In ljudem je to všeč. Tista prava, iskrena publika so. Niso se prišli pokazat, ker se nimajo kam, vsi se poznajo takšne, kakršni so. Le igre, glasbe in smeha so žejni. In ko to dobijo, so srečni in zadovoljni, da bodo še dolgo govorili o tem. Pri njih se ne zgodi tako pogosto, da pridejo tisti, ki so jih videli na filmu ali po televiziji, takole preprosto med njih. Vidijo, da znajo ti igralci biti navdušeni nad tako publiko, ki jih tako toplo sprejme, pa vse skupaj kaže povrhu to, da tako radi odhajajo tja, kamor umetnost le redko seže.
Lucijan Vihar
SLIKE ŽALOSTNIH DOŽIVLJAJEV v izvedbi »Ateljeja 212« je drama slavonske družine Krombergo-vih. Igra je razdeljena na tri dele, ki vsak zase pripovedujejo o različnih obdobjih življenja. Prvi del, ki se dogaja pred vojno, nam oriše razmere,- nekoč bogate družine, ki vedno bolj propada. Ljudje, utesnjeni v svoj svet, postajajo obupani, hudobni. Prav ta obup, ta nemoč pred revščino, osebni problemi, ki jih tarejo, spremenijo njihove dialoge v grobe, a tako močne, da zadiha igra med nami kot resnično življenje. Kljub vsem težavam ljudje živijo naprej, bolj ali manj vdani v usodo in čakajo, da se bo vendarle kaj spremenilo. Drugi del pripoveduje o NOB in Krombergovih, ki so se odločili ali šli v partizane. Stari spori, verski predsodki, vse, kar je delalo njihov mali svet še bolj temen in brezizhoden, prežene skupni sovražnik. Se zaplamtijo med njimi plamenčki neporavnanih računov, a cilj je vsem enak: premagati zločince, ki jih koljejo in ubijajo. Tretji del govori o življenju v mestu. Kromberg postane arhitekt in se poroči s hčerko svoje sestrične. Toda sreče za Kromberge tudi zdaj ni, kot je ni bilo v revščini in kot je ni bilo med borbo. Krombergi ostanejo rodbina degenerirancev in pijancev in naj se svet še tako spreminja, oni ostajajo enaki; „kajti sreče človeku ne more ustvariti niti sistem niti politična partija, srečo si mora človek ustvariti sam ..."
Igra je tako prepričljiva, so vsi po vrsti odlični in njihova zasluga, da so iz igre naredili, kar je, da je doživljajsko močna, pa groba in nedvoumna.
Lucijan Vihar
»ŽENSKI NA PODEŽELJU« D. MARIANINJEVE
je tipična drama italijanskega trenutka, soočenega z mnogoterimi problemi v družbi, v odnosih med ljudmi, pa še posebej nad ženskami medseboi. Drama sestavlja pogovor dven starih prijateljic, ki sta se srečali po dolgem času in obujata spomine, se pogovarjata o svojih družinah, možeh, otrocih. Vendar je to le podlaga za odnose, ki se razvijejo med njima. Različno vzgojeni imata tudi različne poglede na svet, različno razumeta odnose do svojih mož, nekje v notranjosti sta še vedno deklici, ki sta potlačili vse svoje neizpolnjene otroške želje v sebi. Še vedno potlačena hrepenenja se zrcalijo za odrasle ljudi v prav smešnih željah, ki jih imata ena do druge. Želita si topline, ljubezni, ki jih od svojih mož nista dobili v tolikšni meri, kot sta si to predstavljali. O seksu popolnoma nepoučeni si pripovedujeta prve ljubezenske izkušnje, kjer se kažejo še prav posebej vplivi vzgoje. Ena je imela mamo, ki je ni ljubila toplo in materinsko ljubeče, kot si je želela, ampak hladno, vzvišeno, meščansko moralno. To je pustilo v njej sledove kot neizpolnjena otroška travma, ki izbruhne na dan v trenutkih tesnobe, nemoči in samote z vso močjo. Druga je bila vzgojena pri nunah in spoznala vso lažnivost take vzgoje, kjer je za jagode, ki jih je dobila od nune, lahko pri njej spala v postelji.
Obe iščeta smisel svojega življenja med pogovorom, ki je odkrit in zaupljiv, ne da bi vedeli, da tako kritizirata puritansko vzgojo, meščanske odnose in lažno moralo.
Igra dveh članic SSG Trst je bila vseskozi prepričljiva kljub temu, da je bila izvedena na improviziranem odru Gimnazije Miloša Zidanška, kjer je slišnost slaba, šumnost p>a moteča. Igra je imela poudarek zgolj na besedilu in poanti brez teženj, da bi bila velika po sceni in kulisah, zato pa ostane kot iskrena in razmisleka vredna predstava.
Lucijan Vihar
Partija remija vdorna
(Igra: Zlata Rodošek in Jožko Lukež, režija: Dušan Mlakar, SSG Trst)
M. Moers in Ch. Biihler, zlasti Buhlerjeva v Psihologiji življenja
našega časa (Knaurs, 1972), ugotavljata primerjavo življenjskih dob odraščanja s potimi dejanji klasičnih dram: — mladost: ekspozicija, — doraščanje: zavozlavanje dogodkov in njihov zaplet, — odraslost: vrh, kulminacija, — zrelost in starost: razplet in razrešitev — s katastrofo, smrtjo. Ni naš namen, da bi psihologLzirali ali sociologizi-rali in vsevprek filozofirali, ko govorimo o določni gledališki predstavi, natančneje, o večerni uprizoritvi D. L. Caburna PARTUA REMIJA. Toda večrazsežnost vsebinske problematike, kakor jo je prikazala igra, vsebuje in s tem prekriva tudi vprašanje o psihologiji starostnika, o gerontologiji in geriatriji, o mentalni higieni, o pomenu vsakršnega —- tudi študentskega? — domskega življenja, vprašanje generacij in osebnosti v njih.
Pomeni štipendija študentu, kar upokojencu pokojnina? Sta študent in starostnik v globalni družbi le marginalna predstavnika skupnosti, ki živita vzorčno kot del ptopulacije v domovih? Bi bile mogoče kakšne primerjave med študentskim m , upokojenskim življenjskim standardom? In pri tem vendarle vemo, da je študent na začetku in upokojenec na koncu, se pravi, da govorimo o dveh izrazitih življenjskih kontrastih našega človeškega rodu? Se ta nasprotja in obe nasprotji kje izenačujeta? Domsko življenje, prodražitve, problem oskrbe z živili in prehrano, zdravstveni in rekreacijski, kulturni in telesnokulturm, pa tudi družbenopolitični in ekonomski problemi študenta in starostnika pokažejo na tiste socialne pia aktualne parame-tre, ki jih je treba razreševati nemudoma, jih uskladiti medsebojno racionalno, sporazumno. Pri tem pa vemo, da imata tako upokojenec kot študent-mladostnik tipične psihosocialne značilnosti. Kar pomeni za študenta, ko se oddalji ponavadi od staršev in se osamosvoji, izguba matere, pomeni za starostnika, posebno na osamelih kmetijah, v predmestnih četrtih in urbano nasičenih naseljih, odhod oziroma izguba otrok. Družino v obeh primerih nadomešča domska skupnost, dasr vemo, da ie
družina osnovna organska družbena celica, dom pa samo njen nadomestek. In če smo slišali o otrocih kokakole in K. Магха in o študentskem gibanju, bi lahko govorili tudi o gibanju starostnikov in njihovi celoviti organizaciji v društvih upo kojencev, na izletih, v 6lih in zrelih spodbudah mladim. To vprašanje, namreč gibanje, ni postavljeno generacijsko, атрзак epohalno. Podobno je razmerje med tradicijo in avantgardo v družbenopolitičnem in kulturnem ali umetniškem življenju .V študentskih domovih in v domovih starostnikov se srečujejo različni ljudje iz različnih družinskih, delovnih, socialnih in kulturnih okolij, se medsebojno povezujejo in tako tvorijo posebno domsko skupnost. Lačni študent in lačna starost sta znana že iz narodnih piesmi, v pregovorih nemala vseh ljudstev, prav tako je znano oboje živahno nagnjenje k žlahtni kapljici. Prav zavoljo problemov v naših, študentskih domovih ,e predstava SSG Trst spodbudila kritično zavest iz igre, ali reševanje domske problematike. Tudi tu gre bolj za občasno skrivanje adutov, ko se pokažejo le karte, s katerimi naj zmaguje in češ dobiva le ena stran. Pogovori o študentski problematiki v domski skupnosti, o cenah stanarin, o prehrani in vsakdanjem standardu se ne bi smel spremeniti v paartijo remija.
Splošno bi o tem občestvu lahko rekli, da gre za univerzo in minulo delo, seve za vsako področje posebej. Muhavost mladih niso kaprice starih. Socialni podpiranci po lep dokaz za nekatere ustanove, ki ne varujejo zgolj zdravstvenih in osnovnih človeških pravic, ampak tudi produktivnost človeka v najširšem smislu. Ali v prispodobi: sprehajalna palica, na katero se opira starostnik, ne more postati vzgojna palica. Starostna meja človeškega življenja je čedalje višja, študentska doba je vse krajša, vse intenzivnejša v tempu sodobne serijske proizvodnje in v družbenih zahtevah po novih, predvsem po tehnološko izšolanih kadrih če bi se vprašali, kaj je življenjska uspešnost, smotrnost in sreča, lahko to troje vidimo v živahnejšem življenjskem ritmu, v gi-
banju in upanju. Kolikor živimo še zmerom v patriarhalni družbi, toliko moramo spoznati zavest o naši dobi industrijskih pripomočkov, velikih medicinskih preobratov, novih znanstvenih preskušenj, vojaško-vojnih nevarnosti, krizo zakonskega in družinskega razmerja, pomen izobrazbe in socialistične vzgoje... Biti zdrav, a osamel pa brez svojcev (Domeni v razvitih industrijskih središčih in poslovnih jedrih ali na osamelih kmetijah nemoč, družbeno nepokretnost, otujitev. Tudi o tej nemoči in o begu pred samim seboj ter iz resničnosti je spregovorila igra PARTIJA REMIJA.
Ko se je avtor tega razmisleka pogovarjal z igralko SSG Trst Zlato Rodošek, je med drugim povedala: -Prav je, da napišete kaj tudi v Katedro o naši predstavi PARTIJA REMIJA, kjer sva z Jožkom Lukežem zaigrala po svojih najboljših močeh. Veste, v gledališkem listu ni nikjer omenjeno, da nastopa Stalno slovensko gledališče iz Trsta na Malem Borštnikovem srečanju, niti ni omenjena PARTUA REMIJA kot spremljevalna manifestacija BS. Mi v Trstu pa bomo zelo veseli, če bo kaj izšlo prt vas. Tako lepega sprejema kot na velikem odru'mariborskega teatra pač ne doživiš vsak dan Z gledališkega gledišča p>a pomeni PARTIJA REMIJA besedilo, ki ponuja možnost starejšim — morda tudi upokojenim? — gledališkim poklicnim igralcem, da ne prenehajo z delom, ampak še naprej navdušujejo občinstvo. Predstava PARTIJA REMIJA je uprizo 'ritveno pokazala osamelost starostni kov in njihovo zasebno zbliževanje v domski skupnosti, kjer se vrstijo sicer na robu življenja socialni problemi. Ali se tudi v študentskih — mariborskih — domovih dogaja kaj podobnega? Je kontekst igre PARTIJA REMIJA podoben, čeprav seve na svojevrsten način, socialnemu okol|u v domski skupnosti? Kje se podirajo hišice iz kart?
Človek v stiski ali ravnotežju, preobremenjen z znanstveno revolucionarnimi, prekrivajočimi, z navidezno površnostjo porabništva, ta domače odtujeni človek se vse bolj in bolj poobčuje, izgublja hkrati zasebnost, svoj jaz, kolikor p>a je še subjekt ali samozavest, se zna|de, podložnik predmetnosti, večkrat na robu, v hiralnici in domski skupnosti, a je ponavadi že prepozno, da bi se uresničil s svojim "prav. Tudi družbene razmere so kdaj kakor PARTUA REMIJA, če da so tod pravila stroga, neuslišnjo krvava, ker ni mogoče robotizirati bitja, a tudi zategadelj, ker je človeška svoboda vse manj v blišču protokolarnih, ploskajočih, pozdravnih videzov in vse bolj v omejitvi in nuji. Med eksistenco in esenco se vriva domska skupnost-člo-veštvo. Toda pri tem vendarle ne moremo zamenjati civilizacije za kulturo, redarjev in biljeterjev ne z igrci in režiserji.
Vladimir Gajšek
D.L Coburn: Partija remija
Predstava SSG iz Trsta nas je prepričljivo popeljala v svet ostarelih ljudi, ki so, pozabljeni od svojcev, prisiljeni preživeti jesen življenja v domi za ostarele.
V predstavi nastopata dva tika: VVeller, nevrotičen, ciničen in rahlo otročji starec, ki ga je izigralo življenje in mu je remi edina preostala vrednota, in Fonzia, starka, ki nikoli v življenju ni imela sreče z moškimi. VVeller nauči igrati Fonzio remi, ona pa vedno zmaguje; to je osnova predstave, ki ie v
prvem delu precej umirjena, kar je uspavalo velik del pubiike te nočne predstave. V drugem delu pa postane dogajanje bolj dinamično ih oba igralca sta s prepričljivo igro prebudila zaspani avditorij, za kar sta na koncu predstave požela dolg, zaslužen aplavz.
Predstava prikazuje na tragikomičen način samoto ostarelih in posledice te osamljenosti; Weller bi rad vsak trenutek s Fonzio izkoristil za remi, Fonzia pa igra z njim zaradi ljubega miru, čeprav bi se rajši pogovarjala. Ker pa Weller nikoli ne zmaga, se mu zmeša.
Striptease,
Željka Vukmirice
ZGODOVINA MOJE NEUMNOSTI
Katedra: Zakaj pravijo za tvojo predstavo »Zgodovina moje neumnosti«, da je totalni striptease?
Vukmirica: Ker je to izpoved. Jaz povem vsetiste stvari, ki jih ljudje v vsakdanjem življenju vidijo, doživljajo, vendar jih je sram te stvari govoriti v javnosti. Zato sem naredil to dramo, v. kateri se vse to vidi od rojstva do moje diplome na igralski akademiji. In nekako občutim, da imajo ljudje zaupanje v to, da sem pristal, da bom zanje neumen. Ljudje se s tem, o čemer govorim, strinjajo in mi dovoljujejo več stvari, kot si bi jih lahko kakšen igralec v kakšni drugi situaciji.
Katedra: Ali je predstava zelo naporna, ker je tako odkritosrčna?
Vukmirica: Predstava je težka predvsem koncentracijsko. Predstavljaj si, da se moraš oz. hočeš izpovedati publiki stokrat. Za to je potrebna neka vrsta koncentracije, da greš pred publiko popolnoma čist. Kajti ne smeš pustiti, da gre nekaj, kar se je v dvorani zgodilo, mimo tebe.
stopam le sam. Tako je zgolj s to predstavo. V Zagrebu smo imeli skupino Gledališka delavnica Pozdravi in vse, česar sem se naučil ali naredil, sem napravil v tej skupini. Dosegli smo celo velike uspehe, ta predstava (Zgodovina moje neumnosti) pa je na svoj način protest zaradi odnosa družbe do te skupine. S tem ne mislim, da je kakšen delovni človek kriv, če se kulturi jemlje zamah, mislim le na birokratski aparat v kulturi, ki duši nove skupine in nova gibanja.
Katedra: Kakšen je položaj slovenskega gledališča v Jugoslaviji?
Vukmirica: To se zmeraj spreminja. Trenutno je Slovenija v zelo dobrem položaju, po mojem osebnem prepričanju zato, ker ima najbolj odprto gledališče. V Sloveniji se je mogoče zelo lahko dogovoriti za delo, za gostovanja, kar se vidi tudi po številu režiserjev in igralcev, ki gostujejo v Sloveniji, medtem ko je v drugih okoljih veliko bolj zaprta scena. Poleg tega pa je kulturološka situacija v Sloveniji najbolj zrela. Publika je najbolj zrela.
Če nekdo, na primer, zeha, ne smeš iti mimo tega, ampak ga moraš vprašati, zakaj zeha. Samo zato imam pred vsako predstavo tremo, saj se vprašujem, ali bom tudi tokrat vzdržal do konca, namreč v tem smislu, da bom pripravljen na vse.
Katedra: Si angažiran igralec?
Vukmirica: če ne bi mislil, da sem angažiran, potem tega ne bi delal. Mislim, da je angažiranost v tem, da govorim stvari, o katerih dosti ljudi misli tako kot jaz, pa si tega ne upajo povedati. Ljudje se temu smejijo, srečni so, ker so se poistovetili s tem, smeh pa je osvobajanje. Vse to se najlepše vidi v tistem delu, ko najbolj preklinjam. Sem pravzaprav ogledalp publike. Angažiranost je, da govoriš resnico.
Katedra: Zakaj nastopaš največ sam?
Vukmirica: Ni res, da na-
Vukmirica: Imamo vrsto predstav, ki so mlačne, srednje dobre, srednje slabe. In kaj [Dorečeš rra to? Boš žvižgal? Jaz pa še nisem videl predstave, ki bi bila tako slaba, da bi sredi predstave vstal in kričal Fuj, dosti itd.
Katedra: Kaj pa igralec tvojega kova, pričakuje od publike?
Vukmirica: Sodelovanje.
Katedra: Dosti se govori, da je teater v krizi .
Vukmirica: To je klasika. Najbolj normalna stvar je, da je teater v krizi, kot je v krizi vsaka družba. Gledališče je ogledalo družbe in logično je, jda je tudi teater v krizi, če je v krizi družba. Vse to je povezano. Zdaj je stabilizacija. V Jugoslaviji je stabilizacija razumljena malo narobe. Prva stvar, ki jo stabilizirajo, jedmar za kulturo. To pa je napaka. Kajti kultura je že tako na zadnjem mestu, potem pa te udari še stabilizaija.
Vasja t.igner
10
ERNEST BLOCH: LENINIST 0DRA/GLEDALISCA(1938)
Karkoli delamo, lahko bi bilo drugače. Slika ni nikoli naslikana, knjiga ni nikoli do konca napisana. Pravkar natisnjenemu bi se dal spremeniti konec. In ko bi bilo tako daleč, bi se začel trud znova.
Težko je razlikovati, kaj od tega je nečimrno ali pa vestno. Zelo pogosto je takšno vedenje samo nervozno in se ne tiče nikogar drugega kot samega avtorja. Vendar gre pri Brechtu — in on je matador spreminjanja, opisovanja soi-disant’ — dovršenega — za nekaj drugega. Tvorbe kot »Opera za tri groše«, »Mahagonny«, celo »Mož je mož« so dejansko prezgodaj napisane, to pomeni, da še niso prav primerne snovi in njenim problemom. Če torej Brecht, kot vesten in v sebi zgoščen avtor, spodbija fronto svojih stvaritev, tedaj štrle iz vrste določene burleskne, enkrat anarhistične, drugič znova vse preveč kolektivistične poteze (zlasti v »Mož je mož«). Vendar je važnejša neka druga nedovr-šenost, ki jo moramo nadvse pozitivno vrednotiti, in ta se ne tiče samo avtorja. Brecht hoče s svojimi produkti spremeniti samega gledalca, tako tudi spremenjeni gledalec (in Brecht sam sodi mednje) deluje nazaj na produkt. Redka so manj vzvišena dela kot Brechtova; ona to sploh niso v postvarelem smislu te besede, ampak so — po enem zgodnejših izrazov avtorja — »Versuehe« (»Poizkusi«). Zatorej moramo pri Brechtovih Zbranih delih (I in II zvezek, izšlo pri založbi Malik, London2) na poseben način razumeti tako to »Zbrana« kot tudi »delavnost«. To »Zbrano« ni nikakršen prikaz žetve, ki jo z zadovoljstvom zapeljemo v kaščo. Setev, žetev, povez, mlačev, ta neprenehljiva dela so vendarle še vsa prepoznavna/za prepoznati. V pomenu »kakor je zapisano« bi lahko na primer komad »Mož je mož« razumeli kot kolektivistično propagando. Zdaj Brecht v dodatni beležki uči, da bi se anti-individualistična parabola komada lahko »brez velikega truda ... namesto v Indiji, odigrala v Nemčiji«. Tukaj se ni kasneje naprej delalo ali se tudi samo pretol-mačilo samo na prelomih, tukaj je čas o nečem učil, in uči znova vrnjeno v komad. Torej razen tega »Zbranega« tudi ta »delavnost« ne potegne črte pod absolvirane napore; mnogo bolj te tvorbe oblikujejo pravilno vedenje v socialnem osvobodilnem boju in oblikujejo ga zmerom znova. Ona so eksperimenti-drže v laboratoriju odra, nikakršno tihožitje dopo lavoro3.
V zadnjem času se širijo v javnosti razne informacije in dezinformacije o dogodkih o študentskih domovih v Mariboru. Na-
men tega članka je informirati javnost, kaj se v resnici dogaja.
Letos je ob vselitvi stano-
valce čakalo na oglasnih deskah obvestilo, da RIS s 1. 9. 1981 ne bo več pokrivala izgub v študentskih domovih, zato je svet študentskih domov na svoji
6. redni seji sprejel sklep o valorizaciji stanarin za 27% in dvigu cen hrane pri kosilu za 12 din in pri večerji za 5 din. Vse bi bilo v redu, če bi bil sklep o povišanju
cen sprejet v skladu z določili, vendar ni bilo tako. Sklep je bil sprejet v poletnih mesecih, ko študentov stanovalcev ni bilo v domovih, pa tudi delegacija študentov ni bila sklepčna, torej tudi svet ni bil sklepčen.
Zaradi tega je bil 15. oktobra na pobudo predstavnikov študentov iz študentskih domov sklican sestanek predstavnikov DPO in samoupravnih organov v domovih, ki so se ga udeležili tudi predsednik UK ZSMS, prorektorica študentka, direktor študentskih domov in Robert Černe, sekretar RK ZSMS. Na sestanku so bili sprejeti naslednji sklepi.
Uprava mora z ozirom na negativno poslovanje v najkrajšem času predložiti sanacijski načrt.
Najprvo je tukaj volja za spreminjanjem, ta si zmeraj opomore/zleze ven. V njej so seveda različne poteze, ki se ne sklenejo tako gladko, kot je namen. Smoter enostranosti je vzbujanje radovednosti; ta enostranost je kakor vsa svetloba sestavljena iz številnih barv. Iz barve nekega povsem originalnega človeka; pesnika, ki mu še tako odvraten ali obrabljen izraz dobro zazveni. Mladeniča, ki s svojim Kiplingom potuje po Indiji, vendar pa tudi ne prezira Bakerstreet s Sherlockom Holmesom ob kaminu in z dr. VVatsonom, zatopljenim v af-
ganistanske spomine. Starca, ki ljubi svoje klasike, da bi iz njih učil mnogoglasno kot igralec, intolerantno kot duhovnik. Najbolj prodornodelu-jeta dva različna tonovska načina iz tistega časa, eden na sebi vprašljiv (safno Brecht si gaje lahko privoščil) in tisti veličastni politično revolucionarni, ki določa Brechtovo celotno pisanje. Vprašljiv tri-but je označen z določenim približevanjem včerajšnji suhoparni modi. Z meščansko »novo stvarnostjo4« Brecht nima nič skupnega, s tistim zoževanjem in utesnjevanjem, ki je razumelo resnico kot sušo, realnost pa kot pomanjkanje fantazije; gotovo pa s tistim, kar je mišljeno kot nemeščansko in je nastopilo kot »likvidiranje5«. Vendar je Brecht znal oživiti tudi to efemerno bit, jo vsaj ustvarjalno izkoristiti; Brecht ima, kot je zase rekel, »hladnost velikih gozdov«, v katerih gaje nosila njegova mati. To je očitno neka druga hladnost od tiste »likvidiranja«; Brecht hoče »skop jezik, čisto postavljajoč
ki pa ne sme zajemati samo dviga stanarin kot edini element sanacije. Osnova za sanacijski načrt mora biti analiza učinkovitosti dela.
študentje v študentskih domovih se morajo v najkrajšem času organizirati in izvesti javno razpravo o sklepih RIS. 0 neregularnosti sprejetja akontacij stanarine je treba obvestiti vse študente stanovalce. V najkrajšem času bo potrebno urediti samoupravne splošne akte študentskih domov, za kar naj bi bila zadolžena pravna služba Univerze. Izvršnemu odboru RIŠ pa bo potrebno predložiti predlog posameznih elementov stanarine, ki bi jih le ta sistemsko subvencionirala.
Sklicana sta bila tudi oba zbora stanovalcev v starih in novih domovih. Študentje so bili na zborih z vsem tem seznanjeni in so v celoti zavrnili zapisnik 6. redne seje Sveta študentskih domov, ker delegacija uporabnikov ni bila sklepčna, saj sta bila prisotna samo dva študenta. Zbor je izrekel nezaupnico predsedniku Sveta in obsojal ravnanje obeh delegatov študentov, ki sta bila na svetu, ker sta izrabila zaupanje ostalih študentov.
Na 7. seji sveta študentskih domov, dne 29. 10. 1981 je delegacija študentov zahtevala, da se stanarine in cene hrane
besede«, toda ravno s tem hoče eksaktno fantazijo, ki reče bobu bob in se ne pusti okrniti. Brechtova enostavnost nima zato z abstraktnim »likvidiranjem« nič skupnega; veliko bolj se javlja politična jedkost in polnost. Njen način izražanja je videti točno tako variabilen kot narava njenih predmetov, zveni oholo (»tu bi se lahko kaj naučili, Brovvn«), potem neprijetno/zapleteno (»Življenje je največ, kar nam je dano, dugega ni, nekaj največjega, nič drugega ni pripravljeno«), potemf ormula-torno (»O mesu, ki ga ni v kuhinji, ne bodo odločali v
kuhinji«). In kjer narava predmeta sama ne kaže nobene enostavnosti, se obrazi vzvišeno bogat izraz. Kot v duetu o žerjavih (iz »Mahagonnya«), pesnitvi izrednedragocenosti, dostojni poznega Goetheja (»Tako pod sonca in lune malo različnimi lici/Letita neznano kam, drug drugemu predana«). To je starec v Brechtu, ki svojo enostavnost uporablja ali lomi, starec z Luthrovo nemščino in realizmom iz Shakespeara; reve-nant6 iz kmečkih vojn, potem razsoden človek iz stare Kitajske, ki v revoluciji časti mero in o njej govori kot o legendi. Tak nenavaden antikvaričen zvok prežema Brechtovo celotno delo, čudno se meša s tropskim soncem indrznostjo, pomenljivo z režijo ravnanja in marksizmom. Zelo pogosto obstaja Brecht v švabski pozni gotiki, h kateri sodi njegov habitus, to je oblika, za katero se zdi, da je v surovem nasprotju z vsebino; to najdemo v naslovu pesmi »Hišna postila«, v »Koralu« na koncu »Opere za tri groše« in v
vrnejo na raven, ki je bila pred 1. 9. 1981 in sicer naj bi to veljalo od 1. 10. 1981 dalje. Delegacija delavcev pa je bila proti temu, zato se je pričel postopek usklajevanja, ki po Statutu traja 15 dni, medtem pa je direktor zadržal sklep. O tem sta bila seznanjena tudi družbeni pravobranilec samoupravljanja in CK ZKS.
Pred sejo sveta se je sestal aktiv ZK na Gosposvetski cesti. Komunisti so sklenili, da je potrebne^ nesoglasje med Upravo ŠD in študenti sostanovalci reševati tako, da se bo objektivno presojalo delovanje na obeh straneh. Zaradi tega bo potrebno nadzorovati aktivnost delegatov študentov.
Na osnovi vseh teh razprav se je predsedstvo UK ZSMŠ odločilo, da • se je o vsem tem potrebno pogovoriti tudi s predstavniki DPO na celotni univerzi in občini. V teku je tudi formiranje komisije za pregled poslovanja študentskih domov, za pomoč smo prosili tudi profesorje VEKŠ. Pregled poslovanja je pomemben pri usklajevanju interesov študentov ter DO Uprave študentskih domov, študenti smatramo, da bi lahko z bolj ekonomičnim poslovanjem zmanjšali stroške in s tem tudi cene stanarin in prehrane.
CVETKA JERMAN
drugih cerkvenih pesmih brezvernosti. Toda tudi še tako razsvetljena vsebina redko učinkuje pri Brechtu nesumljivo, nekaj straši tod, in vidimo, koliko tiči v ateizmu, če ga več ne dojemamo po meščansko, kot zgolj zanikanje, ki je postalo všečno. Tako se mešajo barve, na poti se obenem odigra več kot en proces, skoraj bi lahko rekli: v Brechtovem pisanju je del zelo starega nemškega boljševizma.
Zganjati to novo, to različno, to zapadlo, to je preizkušeno tukaj od primera do primera. V primeru, ko gre zares, je podtaknjen odrski primer; na njem naj bi raziskali pravilno ravnanje in bi ga naj na mode-lupreizkusili.Tojezdaj pristen Brechtov davek času, namreč tistemu, ki nosi novo družbo. In ta davek ne izhaja samo iz revolucionarne solidarnosti avtorja, temveč tudi iz njegove specifične nadarjenosti: iz tiste konkretnega režiserja. Ona se povezuje temeljito z učnim gonom v tem pesniku, z voljo, da bi oder spremenili iz »kraja zabave« v »glasilo«. Zato se Brecht obrača proti »aristotelski dramatiki vživlja-nja«, ki dopusti gledalcu, da svoja čustva razplete v užitek, namesto da bi s posegom vmes učinkovala nanj. Ta poseg v družbeno vedenje gledalca izhaja po Brechti edino iz »parabolne dramatike« in njenega epičnega stila, ki je oprt na geste in ga moremo objektivno opazovati. Eno njegovih sredstev, da najpomembnejše, je montaža, pri Brechtu to pomeni: izvze-manje človeka iz njegove dotedanjesituacijeinprefunk-cioniranje v neko novo ali preizkušanje nekega, iz drugih razmerij izvirajočega, pravila vedenja v spremenjenem razmerju. Eksperiment s pomočjo montaže ni abstrakten, nikakršen »razkrajajoč« poseg v domnevno sklenjeno povezano dejanskost; mnogo bolj je sama dejanskost polna prekinitev. V svoji vseskozi dialektični povezanosti in prav zaradi nje je intermitentna, to pomeni, polna skokov in polna obratov, ki še niso razrešeni, vmeščeni kot dokončani. In prav tu se izkaže Brechtov poizkušani leninizem, elastičen eksperiment o držah in ravnanjih na situacijah, kakor jih kot manevre proizvedemo na odru. »Poučno učni komadi« te vrste so predvsem »Tisti, ki govori da«, »Ukrep«, »Sveta Ivana« in dramatska predelava »Matere« Gorkega; vsem je skupno (dialektično) prefunkcioniranje enega elementa. V »Tisti, ki govori da« je element star običaj, v »Ukrepu« četverna morala, v »Sveti Ivani« pridiga abstraktne človečnosti, v »Materi« materinstvo. Za njo je pokazano, da delujevfamiliji reakcionarno, v partiji pa, če se je tjakaj pre-
mestila, progresivno, propagandistično, konspirativno. Ta stil poučnih iger je brez dvoma (s premikanjem situacije, z zaustavljanjem dramat-skega vala, s postavljanjem tistega, kar se je v prejšnjem stoletju označevalo z vzklikom: »Tableau!7«) ena najbolj plodnih obnovitev. Živost je tu neizogibna, živost ne le situacij, temveč predvsem tega elementa, ki ga naj preverimo, maksime, ki jo naj konkretno spremenimo. Kjer pa maksi-ma ostane identična — zaradi svoje vse preveč jasne enostavnosti — in je že na začetku takšna kot na koncu, tam ni predvajan nikakršen dialektični poučno učni komad, temveč samo primer v svarilo; tako je v eni izmed zadnjih Brechtovih dram: »Puške gospe Carrar«. Tudi to je koristno, samo da tukaj ni raziskovana, preizkušana, variirana neka maksima, ki je že v naprej brez vsake opore, temveč je ta pripeljana ad absurdum. V vseh drugih poučno učnih , komadih pa je tema med svojim izvajanjem nekaj doživela, in to je karakteristično za Brechtove drame; one so teorijatpraksa-manever na odru.
Ko bo brezrazredni cilj nekoč dosežen, takrat se ne bomo več mogli toliko naučiti, iz del te vrste. Vendar ostane-jodragocenosti, tudi nenavadnosti, ki nas vseskozi zadevajo, kot najboljša pesnitev. Mednje sodi tudi omenjeni spev o žerjavih, predvsem tudi pomenljivo globoki rezultati, vznemirljivo ostre slike, ki so naseljene skoraj povsod v Brechtovem pisanju. »Pod našimi mesti so lijaki./V njih ni nič in nad njimi je dim« — ali se kapitalistična praznina lahko bolj slikovito izrazi? »Toda cel ta Mahagonny / Je le, ker je vsetako.slabo/ Ker ni miru/ Ni sloge/ In ker ničesar ni/ Česar bi se lahko držali« — ali se lahko za Utopijo najde bolj demagoška, bolj človeška reklama? Preberimo si v »Ma-hagonnyu« VIII prizor (»Vsi tisti, ki resnično iščejo, bodo razočarani«) in naleteli bomo na eno najbolj trajnih človeški pričevanj, kar jih je. Paul Ackermann ponavlja na vseh mogočih postajah sreče svoj nestatični refren: »Todafnekaj manjka«. To je središčni stavek, nič, kar že zdaj obstaja, ga ne naredi nepotrebnega in nesmiselnega. Toda Paul se je z besedo odrešil, se na žalost z nami vrne v Mahagon-ny. Kar se tiče pesmi Јеппу piratke v »Operi za tri groše«, se moramo vrniti vse do gnostikov8 in cerkvenih očetov, da bi srečali takšno fantazmagorijo inkognita, maščevanja in vstajenja. Sodnik svetov, okoli katerega kroži uboga mrcina v beznici, je gusar — »In trebušasta ladja/ s topovi v dveh vrstah/ bo odplula z menoj«. Item9, je
nekaj v Brechtovem delu, kar Epitaf, 14. Vlil. 1956: je pripravno in večinoma učinkuje v korist tega, kar se počasi spreminja, kar zadeva prihodnje. Za to delo velja, kar obljublja nek plakat za »Maha-gonny«: »Včeraj so tam za vas spraševali«. In temačnosti odgovorijo, jezno kapitalu prijazni, ki niso bili vprašani, omejeno shematiki na levi, ki tega ne razumejo.
Udarec, ki nas je zadel z Brechtovo smrtjo, je udušil sam Brecht. Kajti življenju kot smrti je bil pesnik pravičen s preudarno-globoko, polno-zvočno-natančno modrostjo. Drugačen Zahodnovzhodni divan, popolnoma nov in prav tako prastar, 18. Brumaire in Laoce se snidejo, ko berejo eden drugega in se tako potrdijo. Oblak, »ves bel in silno daleč«, ki govori iz Brechtovega »Spomina na Marijo A.«, ne bo nikoli zatonil. Ona je postala on sam, visoko in blizu, zgolj luč in povsem človeška.
OPOMBE prevajalca:
(1) soi-disant /fr./ tako imenovani, dozdevni
(2) Bertolt Brecht: Collec-ted VVorks, Malik Books Inc., London 1938
(3) dopo lavoro /it./ po delu
(4) nova stvarnost; nemška književna usmeritev, ki se je pojavila ob začetku tridesetih let kot reakcija na ekspresionizem, katerega patos je prezirala, namesto tega išče maksimalno enostaven izraz, ki se včasih približa novinarstvu; najpomembnejši predstavniki: F. Bruckner, A. D6-blin, E. Kastner, H. Kesten, J. Roth in A. Zvveig
(5) likvidiranje: književno gibanje, reakcijanalogiciranje in matematiziranje sveta, ki je tipično za »novo stvarnost«
(6) revenant /fr / oseba, ki je bila pogrešana, a se je vrnila
(7) tableau /fr./ prizor
(8) gnostiki; pripadniki miselne sekte, ki je poizkušala miselno raziskati teološke dogme
(9) item /lat./ prav tako, enako, dalje, tudi
Bloch je esej prvič objavil ob izdaji prvih dveh knjig Brechtovih zbranih del v »Die neue Weltbuhne« (20/1938) — tedniku za politiko, umetnost in gospodarstvo, ki je v tridesetih letih predstavljaj, posebno za nemško inteligenco, ki je pred nacizmom emigrirala v različne države Evrope, pomembno oporišče. Ob Brechtovi smrti je Bloch eseju dodal epitaf in ga nekoliko stilistično popravil. Esej je nato izšel v posebni številki revije »Sinn und Form«, ki je izšla ob Brechtovi smrti. Bloch ga je kasneje uvrstil v drugo izdajo svoje knjige »Erbschaft dieser Zeit«, odkoder je tudi preveden.
prevedel jože novak
SPREJETI IN BITI MEŠČAN
»Razumljivo, da komu ni všeč, saj je predstava namenjena mladi publiki in starim revolucionarjem. Meščanska publika se počuti nelagodno in tudi mi je nimamo radi na predstavah.« Tako je v nekem ekskluzivnem razgovoru za bilten Borštnikovega srečanja 1981 govoril režiser Mis-se in a minor Ljubiša Ristič. Predstava nas je spravila v železni primež: kakorda jetreba le sedeti in slediti muhavim prizoriščem resnice, kakor da smo bili tam, na pručkah in pod grmečimi oblaki južnoameriške maše, razpoložljiv material za odtiskovanje Resnice.
Puščam ob strani operetno (vse preveč popevkam podobno) petje, puščam ob strani, zakaj bi
se mi moralo naenkrat priljubiti zborovsko recitiranje, če sem ga neprekinjeno zasovražil skozi vse osnovnošolske, gimnazijske, vojaške in množičnomanifestacijs-ke recitale. Puščam ob strani, da je avtor predstave zamudil priložnost dati gledališče, da je dal le predstavo — v slike — zvoke zapakirane ideje.
Mnoge od teh rekvizitov smo videli že prej. Kdor ni pozabil vizualnega formalizma gledališkega eksperimentiranja spred desetih, petnajstih let, ni mogel prikriti zadovoljstva, da so se tudi že prepričevalne veščine estetizirale in da po im-pozantnosti predstava mogoče ni dosegla kitaj-sko-korejskih množičnih sprejemov ali simultane-
ga gledališča stalinskih parad iz tridesetih let, da pa ustreza vlogi komorne parade. In prav na to vlogo komorne parade se nanaša Rističeva izjava. Predstava je izvrstno postregla gledalcu, ki si želi biti gotov glede sebe — da je revolucionar! Izvrstno streže strahu pred odkritim konformizmom, ko zmanjkuje blaga v pisanem butiku idej. Na javno preverjenih stvareh se je mogoče samoopre-deliti za ne-meščana, zdržati je treba vso predstavo v sprejemajoči pozi — ker tako nisi meščan. Zatreti vsak pomislek, zatreti humor, ki naenkrat sredi presme-šnega govorniškega boja glede vojne ali miru sili k sodelovanju, sprejeti in ne biti meščan!
M. PUNGARTNIK
PROBLEMATIKA V ŠTUDENTSKIH DOMOVIH
ul
11
POLJSKI VTISI
SINDIKALNI ODNOSI TUDI POLITIČNI
Verjetno je bil to najbolj nenavaden dan v zgodovini Gdanska, morda pa tudi najbolj čuden v zgodovini delavskih stavk. V vsem mestu se ni nič dogajalo, le nihče ni nič delal.«1
Tako se opisuje 14. avgust 1980, dan, ko so se v Gdansku začele socialne in politične stavke v vseh podjetjih, v vseh službah. Delale so le varnostne službe, pa tudi te so imele izrecno nalogo skrbeti za red in ne nastopati proti stavkajočim. Delavci so prihajali v podjetja, toda preprosto niso delali, zbirali so se v skupine, se pogovarjali, in ni bilo nobenih izgredov, nobenih pohodov, nikakršnega javnega demonstriranja. V Gdansku je tiste čase delala le preskrba prebivalstva, zdravstvena služba in policija. Edina organizacija, ki je v tistih dneh delala, so bili stavkovni komiteji, ki so se organizirali v vsakem podjetju; ustanovili so tudi medstavkovni komite in njegovo predsedstvo, ki je tudi začelo prve razgovore z vlado: le-ti so bili uspešni ne le po socialnih zahtevah, pač pa tudi po političnih. Dovolitev PZDP, da si lahko delavci ha Poljskem organizirajo lastne sindikate, je pomenila rezultat:
— velikega nezadovolstva med prebivalstvom
— dobre organiziranosti stavkajočih.
Napaka partijske politike je bila v tem, da je predvidevala in razvijala le nominalni razvoj družbe, torej ni razvijala celovitih družbenih odnosov. Tako je nastajalo in se krepilo nasprotje, kajti dejanskemu razvoju in krepitvi materialnih vrednot družbe ni sledilo ustrezno preoblikovanje družbenega sistema, medtem ko se je družbena skupnost, spreminjala. PZDP ni nikoli razmišljala o bistvenih spremembah njihovega sistema, toda ta bi moral slediti novim proizvodnim odnosom in, je to vzrok konfliktne situacije v Poljski, kar je pripeljalo tako daleč, da se sedaj vse reforme izf)eljujejo v globoki družbeni in ekonomski krizi. ' Novi družbeni odnosi se gradijo sedaj brez vrednot in dobrih strani starega, kajti kriza je tako globoka, da je v njej vse staro videti slabo, neuporabno. A tudi ta pristop povzroča težave, kajti vedno je potrebno upoštevati izhodiščne razmere, ne pa da se sedaj hoče doseči vse, kar se v dosedanjih povojnih letih ni doseglo. Odkrita konfrontacija, ki ne daje premora nobeni strani, je gotovo izredno trda pot za spremembe v družbi, vprašanje je, komu v tej konfrotaciji ustreza ekonomska kriza? Ali Solidarnosti, ki ji je to vir nenehnih obtožb o neučinkovitosti vlade, ali vladi, ki lahko govori o stavkah in nizki produktivnosti kot o glavnem viru težav? To medsebojno obtoževanje je izraz teženj, da vsaka od obeh strani reši probleme sama zase, da si tako pridobi tudi zasluge za rešitev.
Tukaj se pojavlja še vloga cerkve, ki ie bila doslej edini fjartner oblasti, sedaj pa je to partnerstvo razdeljeno na tri, cerkev pa nastopa tukaj v novi vlogi, v vlogi pomirjevalke in spodbujevalke k razumnim rešitvam, medtem ko so sindikati v svojem boju zelo trdi. Ta boj ni omejen le z vlogo sindikatov v skrbi za pravice delavcev, ampak se vključuje tudi v preoblikovanje novih odnosov v proizvodnji in družbi.
Za takšno delovanje so novi neodvisni sindikati potrebo vali moč, torej podporo delavcev, in to so nedvomno tudi
imeli, kajti velika večina delavcev je pristopila novim sindikatom, v njih so ljudje videli možnost, da se upoštevajo njihovi interesi. Češdata možnost resnično obstaja, pa te skušajo prepričati na vsakem koraku.
Kako občutiš na Poljskem ta dialog, odnos med vlado, med birokratičnim vrhom in delavskimi sindikati?
— Prvo, kar opaziš na ulici, je akcija novih sindikatov. To so panoji, oklici, pozivi, propaganda.
— Drugo so članki o dejavnosti sindikatov, ostališčih in njihovi predlogi za nadaljnji razvoj na Poljskem.
— Tretje pa so mnenja ljudi, ki so vključeni v sindikate in mnenje tistih, ki niso vključeni, čeprav mimo njih ne more nihče več; sindikati so močna družbena sila. To, da skrbijo za interese delavcev, je jasno, toda ali niso hkrati politična organizacija? Pravijo, da niso.
V razgovorih so nam povedali, da sta v njihovem delu dve poglavitni liniji — področje socialnega položaja, plačilni sistem, pravice delavcev kot prva, kot druga pa področje izobraževanja, pravne ureditve. Toda prisiljeni so ves čas delati s politiki in jim to daje politični značaj. Vendar so v široki liniji boja za težnje delavcev prišli tudi na politični sistem in so prisiljeni delati politično ne le v okviru države, ampak sveta. V času, ko je ves svet v krizi, je vodenje politike konflikta, ki jo izvaja sindikat, izredno občutljiva in postavlja pred svet mnoge možnosti.
Ob tem se krepijo sindikati organizacijsko in akcijsko, v analizi družbenih razmer in v ukrepih so izredno hitri in uspešni, dosti bolj, kot bi lahko sicer pričakovali od mlade organizacije. Neodvisni sindikati Solidarnosti so organizirani regijsko, združeni pa so le v koordinacijski komisiji, ki združuje predstavnike vseh regijskih organizacij na federativnem načelu. V njihovi organizaciji je dovolj zagnanih ljudi, prav tako so vkjučeni pravniki, sociologi .. . Ime neodvisni imajo zato, ker je sindikalnih združenj zelo veliko, svojo organizacijo pa imajo tudi študentje in kmetje, in vse te organizacije so formalno ločene.
Kaj pomeni za poljske državljane ta sindikat?
Po pogovorih sodeč, jim pomedi predvsem njihovo organizacijo, tisto ki bo skrbela za njihove interese, za interese delavcev. Ta skrb je opazna v vsakdanu Poljske, saj je skoraj vsak dan bila v kakšnem časniku zapisana kakšna nova zahteva po zvišanju plač, po boljši oskrbi. Tedensko so se pojavljali večji nesporazumi ali konflikti, ki so nakazovali ves okvir delovanja novih sindikatov: to so bili konflikti o svobodi tiska pa o novih ugodnostih za delavce, potem način izbiranja direktorjev. Za Poljske je gotovo veliko že to, da se kdo odkrito postavi na stran njihovih interesov, zato je za Solidarnost sporazum z vlado vprašljiv uspeh, bolje je, da se priznajo zahteve z silo, torej s stavko ali z grožnjo za njo. Ljudje pa vidijo v sindikatih tudi silo, ki bo spremenila družbeno življenje v državi in morda zagotovila delavcem možnost za uveljavitev njihovih ciljev, kajti doslej je po vsaki krizi partija zagotovila delavcem samoupravo, delavske svete in boljši standard, toda spremenila ni ničesar. Delavski sveti, ki so se oblikovali so vse bolj postajali organ uprave v podjetjih, svoje vloge pa niso izpolnjevali Mašinerija, — velikanski
birokratski aparat je vladal na Poljskem — in vse organizacije so ji sledile. Delavski razred pa je bil postavljen v položaj najemne delavske sile in vsi avtentični interesi delavcev so bili zapostavjeni v dolgem procesu odločanja. Zato je na novo ustanovljeni sindikat obenem že tudi proces osvobajanja interesov poljskih delavcev izpod birokratskega vrha, s tem pa lahko pojasnimo dodobra masovnost solidarnosti, kajti prav te pozicije ji zagotavljajo podporo naroda.
Novi sindikati uresničujejo tudi narodnostne interese, saj se postavljajo za poljsko tradicijo, za poljsko kulturo. Slediti narodnim interesom pomeni postavljati se na položaje delavskega razreda, zato je Solidarnost delav-
To taktično delovanje je bilo prisotno vse do uradnega priznanja PZDP, namreč da ima v vodenju države novega partnerja. Takšno priznanje pa je lahko opazno le v novem programu, zato je bila jasna želja partije, da se čimprej prilagodi novim razmeram na Poljskem in temeljito spremeni politiko. S temi nameni je PZDP sklicala izreden kongres, njena želja pa je bila, da se partija tudi demokratizira, saj je bilo njeno članstvo resno ogroženo. PZPD je že v pripravah na kongres, na volitvah kandidatov in na oblikovanju smernic uporabila nekatere metode, ki so vsaj formalno zagotavljale bolj demokratične odnose.
Za sindikate je kongres pomenil novo stopnjo v njihovem razvoju, postavil jih je v položaj partnerja, njeni osnovni nameni, varstvo interesov delavcev, bodo uresničeni, če bo dosedanji dialog prešel v partijsko prakso.
Zaradi tega in zavoljo vprašanj lastnega bodočega razvoja se je čakalo na kongres, sklican je bil sredi julija z veliko negotovostjo. Kongresu so v poljskem vsakdanu
odločno stala na svojih pozicijah. Najbolj značilna za to stanje je bila grožnja z stavko v letalski družbi LOT, njen začetek pa je bil napovedan za čas takoj po kongresu. Vzrok za to stavko pa je bilo dejstvo, da je Solidarnost zahtevala, naj se samostojnost podjetij, kar je osnova za ostvaritev njenih programskih ciljev, zagotovi že pri določanju direktorjev; ti naj bi bili zanaprej izvoljeni v podjetju in država ne bi neposredno določala vodstvenih delavcev. Takšna sprememba je za dosedanji sistem zelo radikalna, pomenila pa je resno in stvarno možnost za samostojnost podjetij, čeprav za takšen korak partija pred kongresom ni bila sposobna in je to negotovost pred kongresom le povečevalo.
Toda kongres je minil brez velikih pretresov, po treh dneh je bil edini pomen za bodočo jDolitiko le še izvolitev novega sekretarja. Izvolitev starega sekretarja je za Poljake pomenila ostajanje na poti dialoga in na možnostih za resnično rešitev iz krize. Če bi kongres sprejel program PZDP- perspektivno, bi se
V. ec/yslaw Bern Museum of Art. L
Kuction 1 927
sko gibanje, čeprav je v
njem veliko propagande. Agitacija na ulicah, plakati, pozivi, javno postavljanje proti vsemu, vse to ni le smoter interesov, je hkrati kampanjski pristop k večjemu članstvu; ta pristop je opazen najbolj v baltiških mestih, v Gdansku in Gdinji, torej tam, kjer so stavke sprva izbruhnile. Nov spomenik, ki je postavljen pred vhodom v ladjedelnico Lenin, na kraju, kjer se je leta 1970 zgodila velika tragedija, ko so oblasti z silo zatrle delavske demonstracije, je svojevrsten simbol sedanjosti na Poljskem: predstavlja nastanek sindikatov, kako so' rasli iz žrtev, kako so se oblikovali njihovi interesi v težkem delu v ladjedelnici, nato sledi upor in nagel razvoj; zrasli so nad Gdansk, čez vso deželo.
Zakaj so rasli? Vsekakor nam organiziranost stavk in popolni red med stavkami kažeta, da so bile te stavke na novi stopnji stavkovnega gibanja, predvsem na podlagi krvavih izkušenj, in da se je vlad srečala z organizirano skupino. Ta skupina je nastopala taktično, počasi je oblikovala svoje zahteve in njem postopki niso bili izraz izbruha nezadovoljstev, marveč izraz teženj delavskega razreda.
dali tako velik pomen, da praktično nihče ni vedel kaj bo? Občutek vprašanja, kam se bo obrnilo na Poljskem po kongresu, je bil tako globok, ljudje pa tako vdani v usodo, da je bil ta izraz nemoči in negotovosti resnično neponovljiv. Vprašanje, kakšna bo odločitev PZDP, kako bodo naravnani njeni ukrepi, kakšno stališče bo zavzela do novih Sindikatov, je pripeljalo do položaja, da so ti na vsa vprašanja o ekonomskem razvoju, o reševanju krize, ne le globalne, ampak tudi konkretne v podjetju, odgovarjali zgolj s tem, da je potrebno počakati na kongres. Tako je vsa Poljska čakala na volitve prvega sekretarja, kajti prav temu so ljudje dajali velik pomen ob novih članih centralnega komiteja. V tisku so bile takrat izpostavljene volitve za delegate in stališča Katovi-škega foruma. Stavk in groženj z njimi ni bilo in prevladovala je ocena, da novi sindikati nočejo zaostrovati razmer. Toda te ocene niso bile pravilne, kajti nenadoma seje, situacija teden dni pred kongresom, zelo zaostrila. S to zaostritvijo, ki jo je izzvala sindikalna organizacija, se je pokazalo, da v njenem boju ne bo kompromisarstva, da bo
PZDP vključila v reševanje krize, toda tega ni bilo in je s tem pomenilo le ostajanje na starih pozicijah odločanja in sodelovanja. Tako lahko razumemo tudi kongres PZDP kot uspeh sindikatov, saj je bil ustrezno priznan kot novi člen družbe, ki naj skrbi zainterese delavcev. Sam program solidarnosti pa zahteva sočasno preoblikovanje družbe, premik k bolj demokratičnim načelom, česar kongres partije ni zagotovil, čeprav je bil neposredno obveščen, da se bodo te zahteve zmeraj ponavljale. Solidarnost je po kongresu pripravila program reforme gospodarskega sistema in tako prehitela vlado, ki je tudi pripravljala takšen program. Glavne poante tega predloga so bile: večja samostojnost podjetij, bolj svobodno delo vodstvenih delavcev in svobodno torej sindikalistično določanje direktorjev. Ta program je tudi prikazal, da se sindikati direktno vključujejo v spremembe sistema in iščejo s tem svojo novo vlogo v tem sistemu, ta (Da ni le sindikalistična, ampak je več kot le zagovarjanje socialnih interesov delavskega razreda. Nova vloga postavlja sindikate v konfliktni položaj saj mora zagotoviti izvajanje s
svojega programa, zraven pa si mora izbojevati tudi novo mesto v družbi, ki ji bo postavljalo nova področja dela, Sam sindikalizem ni več na prvem mestu, pomembnejša je vloga ocenjevalca in prvega rektorja vseh ukrepov vlade in njenega, morda v prihodnosti, prvega . nasprotnika. Sam Sindikat se mora novi vlogi čimprej prilagoditi, in to mu spet uspeva. Uspeva mu tudi zato, ker je to organizacija, ki še ni obremenjena z birokratsko strukturo ali zato, ker še vedno sledi interesom delavskega razreda. Ti pa so tako radikalni, da so se že takoj po kongresu PZDP, ko so se začele priprave na prvi kongres sindikatov, že postavljala vprašanja, ali je dosedanje vodstvo še sposobno za takšen dialog z oblastjo, ki bo imelo enake uspehe kot doslej. Delavski interesi so gotovo hoteli resnično soupra-vo, pravičnejšo delitev narodnega dohodka, in večno novo stanje v konfliktu vlada-sindikat jih je vedno postavljalo v negotovost, ali bo sindikat na njihovih pozicijah, ali pa bo popustil. In ker sindikat vedno zagotavlja in ostaja na interesih delavstva, ljudje še vedno sindikatom zaupajo.
Konflikt, v katerem se sedaj nahaja sindikat, je politično odločanje, ali bodo zagotovili boljši položaj delavcev v danem odločilnem trenutku ali pa bodo sledili dolgoročnim interesom, demokratizaciji družbe. V tem pa se postavlja v ospredje koordinacijska komisija s člani, saj je delo v glavnem prepuščeno njim. Tako je sedanji položaj postavil sindikate pred svojo organizacijsko dilemo. Toda sam kongres sindikatov in sedanje razmere vse bolj nakazujejo, da je v sindikatih prevladala sila, opredeljena za dolgoročne interese delavskega razreda.
Sindikati se postavljajo na načela nacionalne svobode in dornokratične preosnove, to pa pomeni, da je tudi vloga v družbenem sistemu ena izmed pomembnih točk njenega boja, da pa to mesto neposredno meri tudi na oblast, na vlogo v družbenem odločanju. Takšna vloga pa postavlja že spet nove položaje v razvoju sindikata, vprašanja njenega mednarodnega položaja in njenih stališč do delavskega razreda v svetu. Tukaj pa se je poljsko gibanje moralo ustaviti, saj se mora na takšno vlogo temeljito pripraviti, naučiti se mora poiskati pravo pot med politično Scilo in Karibdo.
Toda zadnja sporočila s Poljske nam kažejo, da je v boju za nove odnose nevarnost poraza vseh, saj sedanje stavke na vseh straneh Poljske nekatere trajajo že štirinajst dni in tudi neuspešnost posredovanja vodje koordinacijskega sveta Lecha Vale-se očitno omenijo, da tudi sama'solidarnost v globalu ne more več enotno nastopati. Ali je radikalnost delavskih interesov tako globoka, da se ne da več dosegati sporazuma, ali pa je pomankanje tako globoko, da ljudje želijo takojšnje ukrepe?
Zadnje spremembe v PZDP pa kažejo tudi na to, da oblast na Poljskem vidi edino rešitev v koncentraciji moči in politike, v nastopanju edine avtoritete oblasti, ki je še ostala. Toda tukaj ni novih rešitev vse se zanaša na delo Ij udi, ki so že do kraja obremenjeni z delom, in ki so svoje metode že pre-izskusili v praksi. Zanimivo v sedanjem trenutku je to, da je le predsedstvo Solidarnosti pripravljeno za dialog in mirno reševanje krize, že njeni komisiji pa sta dosti bolj radikalni, še bolj pa so najbrž za spremembe navdušeni delavci.	rf
Literatura '
1) VLADO STEFANOVIČ: Poljska 80
Janez stamč: Razpotja komunizma
Studijski zvezek: Pota Poljske