Za poduk in kratek čas. Vesela aleluja. (Pripovest iz Savinjske doline.) (Dalje.) Ia šli so v župno cerkev, kjer je bil narejen Božji grob in izpostavljeno preaveto Rešnje telo, obdano z mnogobrojnimi lučicami in cvetlicatni. Tamkaj je pokleknila bleda žena s svojima otrokoma in molili so, o molili so tako goreče ! Otroka bila sta vsa zamaknjena v farobno rasvetljavo, in le njuue male ustnice 80 ae mezile, in večkrat se je slišal napol glasni izrek ,,atej." Mati, ki je poleg otrok klečala, zrla je v presyeto Rešnje telo; in. svitle solze kapale so nji ena za drugo iz modrih oči čez bledo lice, njena prsa dvigala so se krčevito, grozna bolest morala je biti v njenem arci. Pobožno ljudatvo, ki je krog te. v gorečo molitev zatopljene kopice klečala, je občudovalo pobožnoat nedolžnih otrok, in videlo solze uboge trpeoe blede matere. Saj pa je tudi vse poznalo pridno in pa pošteno Pušno Jero, ali uje mož je bil poklican že pred letom dni k vojakom, ker je bila vojska, in se od tega č-asa ni več vrnil nazaj. Nihče ni vedel, je-li še živ ali je že mrtev, a vaem se je zdelo zadnje gotovejše, kajti vai, kateri so tudi ob iatem čaau bili poklicani k vojakom, bili ao se vrnili, le Pušnega Gašperja ni bilo več nazaj. Ker je bil on kot dninar jako priden in delaven mož, edina podpora iii v preužitje svoji rodbini, ter ni imel razven kočice in malega vrta okrog nič posestva; bilo je vsem prav lehko razurnljivo, zakaj da je uboga zapuščena žena vedno objokana. Vaem se je emilila uboga rodovina v srce. In ko so jo videli pred živim Bogom klečati in tako goreče moliti, vedeli so pač, zakaj da njej kapljejo aolze po bledih licib. Saj ni imela uboga žena jutri na Veliko noč dati kaj avojima gladaima otrokoma, nič druzega, kakor nekoliko podzemljic, katere nji je neka uamiljena soaeda darovala. Krog klečece žene 80 ai nekaj tiho na uho poaepetale, ter uatale in ao odšle iz božjega hrama. Počaai odgla je tudi večina druzega pobožnega ljudstva, kajti bližal se je že večer in veselo ustajenje Gospodovo; le to ae je tukaj veliko aoboto večer obhajalo. Zdaj je ustala tudi Jera, in vzdramila še vedno v molitev zatopljena nedolžna otroka avoja, ter ae zelo potolažena podala proti domu. Bila je mirna in potolažena, neki znotranji čut ji je oznanjeval. da je Bog uslišal njeno in njenih otrok goreeo molitev, da bode tudi za nje priiel enkiat dan ustajenja nove sreče, novega življenja. ,,Jaz sem pa tako lacen, mama'', rekol je napolglaaao Janezek, ko so se doma že raspravili in prižgali trsko v hladni, nezakurjeni sobi. ,,Tudi jaz bi prosila koaeek kruhka, mama", prosila je Barbika milo. ,,Le potrpita, ljuba moja, tolažila je bleda žena, ko so nji te beaede, kakor nož prešinile arce; le potolažita ae, draga otrokaj ljubi Bog bode nam že ktuhka poslal-1. Otroka ae stisueta v kot pri peči, in žena je krpala neko obleko, katere ni bila še podnevi dogotovila. (Konec prih.) Smešnica 15. ,,Ne hodi", svari hlapec tovariša, ,,ne hodi tako blizo konja, sieer te brcne." ,,No", reče le ta, ,.kaj pa bode tedaj!" ,,Če druga nič", odvrne hlapec, ,,nogo si vlomi na tvoji trdi buči".