T(E)RPLANI str. 4 BATRIVNEJE KAK FTIČI str. 6 ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Monošter, 20. september 2001 Leto XI, št. 19 NAMESTO UVODA V NOVO ŠOLSKO LETO Ko govorimo o ohranjanju slovenskega jezika pri Slovencih v Porabju, najprej pomislimo na narodnostno šolo kot eno od ustanov, kjer naj bi se slovenski jezik najbolj zavestno in odgovorno ohranjal in seveda ustrezno poučeval. Pomislimo na nešteto možnosti, ki se ponujajo vsepovsod: različna izobraževanja za učitelje, tabori in jezikovne šole za učence, bogati programi sodelovanja s partnerskimi šolami za vse. Minili so torej časi, ko se je govorilo, da ni možnosti. In koliko, kot tudi kako, te številne možnosti izkoriščajo porabske narodnostne šole, predvsem pa slovenski učitelji? Mnogo premalo. Čeprav bi naj pisala o začetku novega šolskega leta, se vendarle moram vrniti še v preteklo, predvsem k temi izobraževanje učiteljev. Slovensko šolsko ministrstvo skupaj z Zavodom RS za šolstvo vsako leto organizira v Sloveniji seminar za učitelje; ta seminar smo letos skrčili na pet delovnih dni in ga izvedli v idiličnem koroškem okolju; krasen oddih in učenje obenem, bi rekli praktični ljudje. In kaj se nam zgodi? Na seminarju za učitelje ni bilo nobenega učitelja! Nekaj jih je sicer imelo upravičene razloge, večina ne. Porabski učitelji torej ne čutijo potrebe po izobraževanju. Žalostno. Dragi porabski učitelji, ves čas sem nekako mislila in upala, da je vaš cilj pri pouku slovenskega jezika naučiti učence čim več in čim bolje govoriti slovensko; ohranjati slovenski jezik v rabi; to pomeni, ne le otroke naučiti nekaj slovenskih pesmi in besed - če jih pa vprašaš npr. v sedmem razredu, kako ti je ime, kje stanuješ, v kateri razred hodiš, pa te le prestrašeno gledajo in ne znajo odgovoriti - ampak jih usposobiti za osnovno komuniciranje v slovenskem jeziku! To se, na žalost, v porabskih šolah ne dogaja. Zakaj vendar?? Mar se ne zavedate odgovornosti za svoje početje?? In - komu bomo pripravljali učbenike, učne načrte, izobraževanja? Mar se Slovenci v Porabju kot skupnost res nočete zavedati krutega dejstva, da vaš mlajši in najmlajši rod ne govori več slovensko? Da tudi srednja generacija slovenščino enostavno zamenjuje z madžarščino? Da člani slovenskih kulturnih skupin svojih otrok ne učite slovensko... Da slovenski učitelji s svojimi otroki komunicirate le madžarsko, prav tako slovenski funkcionarji... Mar ni to začetek konca nekega naroda? In to zdaj, ko imate toliko možnosti... Da, manjka gospodarska možnost, uveljavljanje slovenščine kot ekonomske kategorije. Pri tem pa šola res ne more nič. Je pa veliko takih, ki na to temo sestankujejo, se posvetujejo, se dogovarjajo in skoraj dogovorijo, mi vsi pa čakamo “dogodek v mestu Go- gi“... Šolsko leto 2001/2002 se je torej začelo. Z upi, pričakovanji in grenkim priokusom... Majhna sakalovska šola zaprta sameva. Eden od vitalnih kamenčkov v mozaiku slovenstva v Porabju je izgubljen. Brezpogojno in dokončno. Kateri bo naslednji?? Pred začetkom šolskega leta smo se z učitelji srečali na sestanku v zvezi z razpisi za učbenike. Dorekli smo kar nekaj pomembnih stvari, upam lahko le, da bodoči novi učbeniki ne bodo samevali po skladiščih založb, ampak jih bo jemalo v roke vedno več vedoželjnih učencev. Mnogo je odvisno od staršev, mnogo od učiteljev... Tudi vrtec Murska Sobota je spet pripravljen, da njegove vzgojiteljice pridejo pomagat porabskim. Prav tako je še veliko inštitucij in posameznikov, ki se vključujejo v pomoč na izobraževalnem področju. Bo ta pomoč obrodila željene sadove? Jo sploh želite ali vam je res vseeno?? V pravkar začetem šolskem letu želim vsem, predvsem pa učiteljem, da bi mi kdo izmed vas konkretno dokazal, da nimam prav; da je moja ocena jezikovnega položaja v Porabju pretirana; da ni vse tako črno... Da je šola lahko priložnost za rabo slovenskega jezika in da ste učitelji lahko lojalni do svoje materinščine... In da naslednje ali v naslednjih letih vaši učenci na različnih taborih in srečanjih ne bodo le tiho zardevali, ko jih bo kdo vprašal, kdo in od kod so, temveč bodo zmožni vsaj na taka vprašanja brez zadrege in prevajalcev odgovoriti. Prav tako pa si želim, da bi se tudi starši začeli bolj zavedati pomena učenja materinščine v družini, saj živ ostaja le jezik, ki se govori. In živa ostaja le narodnost, ki ohranja svoj jezik. Za to pa lahko poskrbite, dragi porabski Slovenci, le vi sami... Valerija Perger 2 Dr. Karel Gadanyi, novi rektor Visoke sole Daniel Berzsenyi Izzivi, povezani zEvropsko unijo Na Visoki šoli Daniel Berzse-nyi v Sombotelu se je začelo študijsko leto v petek s slovesnostjo v športni dvorani, v ponedeljek pa že s predavanji in rednim delom. S 1. avgustom je postal novi rektor 58-letni redni univerzitetni profesor, doktor Karel Gadanyi, ki je bil dotlej prorektor in predstojnik slovenske katedre, kar ostaja še naprej. V tem študijskem letu je vpisanih 5. 735 rednih študentov in tistih, ki študirajo ob delu, ki imajo na voljo prek 120 različnih kombinacij za študij. Med novostmi je takoimenovani evropski študij, ki poteka na fakultetni ravni in pripravlja diplomante za delo v inštitucijah Evropske unije. Posebna vloga pripada slovenski katedri, ki je lani proslavila 20-letnico dela. Tedaj je bilo rečeno, da je v dveh desetletjih na slovenski katedri diplomiralo 60 študentov, ki zdaj poučujejo v narodnostnih šolah, delajo v novinarstvu ali drugje, kjer je potrebno ali zaželjeno znanje slovenskega jezika. V tem letu imajo vpisanih sedem rednih študentov, deset pa se jih izobražuje ob delu. Na katedro se vpisuje malo mladih, vendar zaradi tega ne razmišljajo o njeni ukinitvi, ampak o uvedbi novih študijskih smeri. Novi rektor je prepričan, da so katedre, kot sta številčno majhni slovenska in hrvaška, posebnost, ki jo morajo negovati in ohraniti, ne glede na število študentov. kljub temu da se je vloga katedre v širšem narodnostnem prostoru zlasti v zadnjem desetletju močno spremenila. Nekoč je slovenska katedra, denimo, pripravljala kulturne prireditve tudi v Porabju, zdaj to vlogo uspešno opravlja Zveza Slovencev v Monoštru. »Naša šolaje kulturni, znanstveni in seveda izobraževalni center tega dela Madžarske, najbližje univerze pa so v Sopronu, Veszpremu in Gy6ru. Po visokošolskem zakonu je na Madžarskem 13 univerzitetnih in 12 visokošolskih centrov, in naša šola spada med slednje, « odgovarja dr. Karel Gadanyi na vprašanje, kam bi umestil Visoko šolo Daniel Berzsenyi. - In kako je s sodelovanjem z domačimi in tujimi univerzitetnimi oziroma visokošolskimi ustanovami? »Sodelujemo tako z domačimi univerzami kot visokošolskimi ustanovami, denimo, v Budimpešti z univerzo Eötvös Lordnd pa z univerzami in visokošolskimi ustanovami v Pecsu, Szegedu, Debrecenu, Egeru, Gyoru in drugimi; sodelujemo z mariborsko in ljubljansko univerzo, z univerzama v Celovcu in Trstu in aktivni smo v Rektorski konferenci Alpe-Jadran. Posebej moram omeniti več kot tridesetletno sodelovanje z mariborsko Pedagoško fakulteto, s katero podpisujemo vsako leto konkreten program sodelovanja. Poleg izmenjave profesorjev in lektorjev pa sodelovanja na znanstvenih srečanjih je zelo važna izmenjava študentov. Tako prihajajo k nam študenti z madžarske katedre, v Maribor pa študenti z naše slovenske katedre, « pravi novi rektor. O že omenjenem evropskem študiju pa: »daje to zelo pomembna usmeritev zato, ker bodo ob članstvu Madžarske v Evropski uniji to iskani kadri in tudi zategadelj, ker nekoliko izgu- bljajo na veljavi druge, učiteljske smeri študija, tako za razredni kot za predmetni pouk. Od nas zahtevajo, da moramo izobraževati tudi za druge poklice in sem sodi evropski študij« Na Visoki šoli Daniel Berzsenyi organizirajo tudi mednarodne slavistične dneve -največja srečanja slovenistov na Madžarskem. In še nekaj o najpomembnejših nalogah novega rektorja, kako je s prehodom na fakultetno raven izobraževanja? »Za postopni prehod nafakultetno raven izobraževanja si bomo prizadevali z vsemi močmi. Pričakujemo, da nas bodo podprla univerzitetna in visokošolska središča na Madžarskem. Zato moramo s temi ustanovami podpisati kakovostne programe sodelovanja. Naloga ni preprosta, kajti na Madžarskem je velika borba za študente. Otrok je malo, manj je dijakov in zato vse visokošolske ustanove iščejo nekaj novega, nekaj, kar bo privabilo študente. Tako pri nas poleg evropskega študija in ekonomije, razmišljamo tudi o tehničnih smereh izobraževanja. Prepričan sem, da bo dela dovolj, celo preveč, vendar upam, da bomo zahtevne nždoge zmogli, tako na celi šoli kakor na slovenski katedri. Imamo redne univerzitetne profesorje, visokošolske profesorje in druge sodelavce, vsega 255 učiteljev. « O nalogi, o kateri se tokrat z novim rektorjem nisem pogovarjal, je tesnejše sodelovanje šole in slovenske katedre s Porabjem, tako z narodnostnimi šolami kakor narodnostnimi organizacijami. V enem prejšnjih pogovorov je novi rektor, tedaj še prorektor, pritrdil oceni, da sodelovanje zdaj ni najboljše in da bi lahko bilo plodnejše. Tako v prid Visoke šole Daniel Berzsenyi in njene slovenske katedre, kakor porabskih Slovencev bi bilo, če bi se odločili za temeljit pogovor o tem, kaj (lahko) pričakuje od šole in katedre narodnost in s čim lahko pomagata šoli Zveza Slovencev in Državna slovenska samouprava. Že dejstvo, da je sedanja raven narodnostnega poukav Porabju prenizka in prispeva pretežni delež k asimilaciji Slovencev na Madžarskem, je lahko izziv za pogovor o kakovostnejšem sodelovanju. Drugo in ne zadnje je, da so na sedanji razvojni stopnji Porabja potrebni tudi izobraženci ostalih smeri, ne samo učitelji za razredni ali predmetni pouk, je ravno tako lahko za vzgib ali pobudo za sodelovanje. V obeh mestih bi se morah zavedati, da je razdalja med Monoštrom in Sombotelom enaka kot med Sombotelom in Monoštrom. eR S 1. avgustom je postal novi rektor Visoke šole Daniel Berzsenyi 58-letni redni univerzitetni profesor doktor Karel Gadanyi, do tedaj prorektor in predstojnik slovenske katedre, kar ostaja še naprej. (Foto: eR) Cimprana iža v skanzni 11. septembra so v Somboteli v Skanzni (Vasi Muzeumfalu) začnili zidati slovensko cimprano ižo. Iža z dijnato kunjo je stala do 1978. leta na Gorenjom Siniki, na Meleknom vreji. Zdaj v Somboteli znauva gorpostavijo cimprano ižo, depa nej v takšoj formi, kak je tistoga ipa bila - iža s sajavo kunjo. Liki eške bole indašnjo - sajavo ižo. Takšno, v šteroj so živeli stari, stari starci Lazame Ilone. Peneze za lejs so dobili od Državne slovenske samouprave, za ritonje pa od Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu. (Foto: Marija Kozar) Porabje, 20. septembra 2001 3 Sobočani v Ameriki Kak so praznüvali peto obletnico pobratenja med Mursko Soboto in Bethlehemom polk do klasične glasbe. No, in zakoj je bilou veselo? Zatou, ka so letos v Bethlehemi vküper z Musikfestom praznüvali tüdi peto obletnico pobratenja z Mursko Soboto. Župan Bethlehema Don Cunningham je zatou k sebipozvo tudi soboško, ga župana Antona Slavica, na Musikfesti pa so nastopali tudi prekmurski muzikanti, stere bole poznate pod imenom Strici. Murska Sobota pa Bethlehem, gde živé okoli 8000 Prekmurcov pa Porabcov, sta se pobrala 8. junija 1996, gda sta bila župana Kenneth Smith pa Andrej Gerenčer. Od tistoga mau se te datum v Bethlehemi praznüvle kak slovenski den. Varaša mata med sebov tüdi dobre stike, za ste- re še v Bethlehemi briga Združenje pobratenih mest Murska Sobota/Bethlehem. Poleg toga eno leto pridejo lidge z Bethlehema na obisk v Soboto, vsako drugo leto pa idejo lidge iz Murske Sobote v Ameriko. Poleg Murske Sobote je Bethlehem pobrateni eške zjaponskim varašom Tondabayashi in nemškim varašom Schivabische Gmünd. Plošče pred občinsko ižo Sicer pa so letos obletnico pobratenja proslavi tudi tak, ka so pred občinsko ižo v Bethlehemi položili spominske plošče z grbi (címer) varašov, steri so pobrateni z Bethlehemom. Na proslavi je biu tudi slovenski veleposlanik v Ameriki Davorin Kračun, svoje pozdrave pa sta povedala tudi soboški župan Anton Slavic in bethlehemski župan Don Cunningham, steroga mati je Slovenka. Soboški župan je pravo, ka je ta obletnica samo zunanji dokaz o tom, ka Varaša sodelüjeta med sebov, zatou, ka so se prave vezi napravite že pred dosta letami, gda so Prekmurci iz Slovenije šli iskat delo v velko pa odprejte deželo, si tam napravili novi dom, svojo slovensko korenjé pa prenašali na svoje potomce. Tej so Zdaj gratali naši novi sogovorniki, je eške pravo župan Slavic poleg toga pa povedo: „Zavüpamo v nouve generacije, stere do zavolo slovenskoga korenja raste naprej in bogatile ameriško družbo in prihodnjo ameriško zgodovino. " Spomini na stare kraje Delegacija soboške občine se je poleg z visokimi predstavniki mesta Bethlehem srečala tüdi s člani drüštva pobratenih mest, steroga komandera Lilian Horvath. Srečali so se v dvorani slovenske cerkvi v Bethlehemi, bole kak kakšnim urad-nim pogovorom pa je bilou srečanje namenjeno pogovorom o Prekmurji, o žlati, stera žive na drugi strani oceana, bilou je puno čustev in topline v srcaj. Tam so bili vsi Prekmurci, steri živejo pa delajo v Bethlehemi, njuva srca pa so v Prekmurji, med njimi tüdi Geza Lepoša, Steve Voroš, Frenk Podle-sek, Štefan Antalič pa Pečkova Mariška, Mencigarova Vera, obej Grajovi Ani, Anikin Bob, Pavkovičova Erika pa Bob in Gloria Rogan pa še pa še bi jih teko doj napisali. Spomine na stare kraje, kak Prekmurji pravijo v Bethlehemi, so zbüdili tudi člani ansambla Strici. Na Musikfesti so Strici nastopali štirikrat. Slovenska muzika je špilateprejkpo cejlom Bethlehemi, bethlehemski Slovenci pa so stopili tüdi na plesišče pred odrom pa po dugom časi pa zaplesali slovenske polke pa valčke. Eške na duga lejta Naj napišemo še, da so si obiskovalci iz Murske Sobote poglednoli tudi New York, gde jih je pozdravo dopisnik slovenske tiskovne agencije, vačik pa Sobočance Robi Poredoš. Delegacija je bila tudi v Washingtoni, gde so jih sprejeli na slovenskom veleposlaništvi, posebne pozornost so bili deležni tüdi v Beloj iži, poglednili pa so si eške, gde Amerikanci delajo pejneze. Obisk v Zdrüženi državah pa je dosegno višek na piknike šteroga so pripravili bethlehemski Prekmurci. Tam se njim je soboški župan Anton Slavic zahvalo za vse, ka so organizirali pa pripravili med njuvin obiskom v Bethlehemi, poleg toga pa še povedo, ka je prepričan, ka de se sodelovale med Mursko Soboto pa Bethlehema nadaljevalo še dosta lejt. Besedilo in posnetek: Dejan Fujs Soboški župan Anton Slavic in župan Bethlehema Don Cunningham sta položila spominsko ploščo pred občinsko ižo. Papiri pripovejdajo Iz Kranja v Vasvár Konrad Glašič se je naraudo 1848. leta na Slovenskom, v Varaši Kranj, paulek Ljubljane. Tistoga ipa so tisti Slovenge slišali cü Avstriji, Slovenci so bili avstrijski državljani. Glašič je kak dominikanski menih - z imenom Egyed - prišo na Madžarsko v Vasvár. Tü je grato plebanoš vasvárske fare, biu je dühovnik gasilcov (un je posvačüvo njini gasilski dom). Vöodebrali so ga za podpredsednika Rdečega križa v Vasvári, pa ljudske stranke, 16. Septembra 1914. leta pa za člana ravnatela Sombotelske püšpekove banke. Pater Glašič je biu tistoga ipa plebanoš v Vasvári in menih (szerzetes) pri dominikancih. Navčo se je madžarskoga in esperanto gezika tö. V Somboteli v Županijskom arhivi smo najšli slovenska pisma, štera ma je piso brat iz Kranja. Brat ma je vse dojspiso, ka se kaj doma godi, što je betežen, šte je mrau. Tak na karti z 10. maja 1877: „Ljubi brat! Še bolj žalostniga serca ti naznanim, de nam je brat Albin... na konca svojiga živlenja, v voljo Božjo vdan, ob pol sedmih zjutrej, 10. dan t. m. u gospodu zaspal. Kri mu je skoz dva dni in dve noči iz ust zgor in spod od njega šla. Nejzreklivo je terpel. Drugikrat kaj več. Z Bogom Tomaž V Krajn 10. /5. 1877 Pogreb bo 11. dan t. m., ob petih popodne, u mil spomin se je rajki vsim prijatlom priporočal. posebno nam. “ Marija Kozar Porabje, 20. Septembra 2001 Tak veselo, kakje bilou letos na Musikfesti v ameriškom Bethlehemi, je nej bilou eške nikdar. Za vse tiste, steri tou ne vejte, naj napišemo, ka je Musikfest najvekši glasbeni festival v državi Pennsylvani, na steroga pride vsakšo leto skoron 2000 muzikantov pa te po cejlom varaši špilajo takšno muziko, ka vsakši pride na svoj račun - od 4 OD SLOVENIJE... Gantar nadomešča Presečnika Potem ko so v SLS+SKD že mislili, da bo prometno ministrstvo vodil pooblaščeni državni sekretar iz njihovih vrst Slavko Hanžel, je predsednik vlade Janez Drnovšek dal vedeti, da se je potrebno o vladnem kadrovanju posvetovati tudi z njim. Premierov obisk v Kliničnem centru pri ministru za promet Jakobu Presečniku (bil je operiran na hrbtenici) je bil dovolj, da se je ta strinjal, da je njegov ministrski kolega iz vrst LDS Pavel Gantar primerna začasna zamenjava. Podpora ratifikaciji okvirnega sporazuma o nasledstvu Parlamentarni odbor za zunanjo politiko je podprl ratifikacijo okvirnega sporazuma o nasledstvu, ki je bil podpisan konec junija letos na Dunaju. Zdaj mora o ratifikaciji glasovati še državni zbor. Vodja slovenskih pogajalcev o nasledstvu Miran Mejak je sporazum označil kot nekakšno mirovno pogodbo, saj je edini, ki ga je podpisalo vseh pet naslednic, v njem pa ugotavljajo, da je SFRJ razpadla in okvirno urejajo način delitve nekdanjega skupnega premoženja. Okvirni sporazum sicer ne rešuje vseh nasledstvenih vprašanj, tako da se bo delo za rešitev posameznih konkretnih zadev nadaljevalo v okviru strokovnih skupin. Zlati lev prihodnosti za Jana Cvitkoviča Scenarist in režiser Jan Cvitkovič je za svoj prvi celovečerni film Kruh in mleko, ki so ga na 58. mednarodnem filmskem festivalu v Benetkah predvajali v programu Novi teritoriji, v močni mednarodni konkurenci dobil nagrado za najboljši prvi film, zlatega leva prihodnosti. Slovenska kinematografija se je na Mostri letos predstavila prvič po 36. letih. Jan Cvitkovič je rojen leta 1966. Po izobrazbi je arheolog. Čeprav je Kruh in mleko njegov prvenec, je Cvitkovič pri filmu že dalj časa, predvsem se je uveljavil kot scenarist, pa tudi kot igralec. Feri, Vendel, Gusti T(E)RPLANI Srečanje porabskih Slovencov je v Porabji konec avgusta povezalo tüdi tri brate T(e)rplane. Feri pa Vendel Terplan sta prišla s Pešte oziroma njene okolice, Gusti Trplan pa iz Ljubljane. -Kak ježe tau bilou, ka je Gusti v Slovenijo prišo? „Mogo sam vujti, če ne bi, bi biu problem. Po končanoj osnovnoj šouli sam v Varaši nej mogo delo dobiti, bojna sé je končala in te so v Porabji iskali mlade lidi, ka bi šli v šole, ka bi narod včili slovensko. Ustanovljena je bila Demokratična zveza južnih Slovanov, štera je probala dobiti slovensko inteligenco. In tak nas je nekaj s Porabja šlo v Pécs na licej za školnike. Dokejč sta Tito pa Stalin nej bila v svaji, je v redi bilou, gda sta se pa skregala, se je začo problem. Pravli so nam, če nemo obsodili Tita pa jugoslovansko vodstvo, se nam dobra ne piše. Mi toga nejsmo škeli, zatou se nas je vsej pet vküp spakeralo pa smo ene lejpe jesenske noči leta 1948 odišli v Slovenijo, " razlago Gusti. Najprlej je šau v Ljubljano šolo končat. „Gda sam grato školnik, so mené pitali, kam Zdaj ščem iti včit. Pravo sam, ka bi najrajši šau vMarkovce, ka tam poznam lidi pa če idem vö na mejo, domanjo ižo Vidim. Tak sam 1. novembra 1949 prišo v Markovce za školnika. Dostakrat sam šau gor na mejo pa sam vido našo ižo pa očo pa mater, gda so delali na njivi. Gunčo pa sam nej z njimi, ka so te že drot potegnili pa mine (akna) so tam polagati. Tam nej daleč od meje je bila hiša Trajbarovih, gde je Köleška Miri bila ta oženjena, ona me je spoznala, te gda so mejni pas kopati. Gda sam dja tam ob meji odo, je ona doj gledala pa je rekla: »Gusti, ti si, mi te poznamo, guči, mi te ne smejmo gledati, ka majo tören pa nas glejdajo. ” Dja sam tam odo pa sam gučo, " se spominja. Gda je Gusti taprejk granice vujšo, je bratoma tüdi težko pri srci bilou. Feri: "Gda je mogo oditi, je nam tüdi biu pro- blem pa žalostno je bilou. Najbole so mati trpeti. Gda je bila revolucija, dja sam ranč sodak bijo, Vendel brat pa je doma biu pa smo brodili, ka bi ta šli v tujinski rosag, samo ka sam zato osto, ka sam matere nej mogo pistili. ” Vendel: „Dosti smo trpeli, gda je brat Gusti odišo. Avoštje so nas furt pazili, našo ižo so furt gledali. Ednauk je bilou takšo, ka sam san biu doma, Oča pa mati so bili zaprejti pa so avoštje Prišli, so najšli pištolo pa so vse grdo gučali o mojom oči, mené pa so brsnili, ka sam pet-šest metrov tá spadno. Dosta smo trpeli. " Očo so obsodili za štiri leta. Med drügim je biu zaprejti tüdi v Szegedi vküp z Janošom Kadarom, poznejšim madžarskim predsednikom. Gusti se je med tem oženo, žena je tüdi včila pa sta se preselila v Dolence. »Dokejč je biu na Vogrskom Rákosijev strog režim, smo si samo pisali, leta 1956 pa sam na Črno šau domau. Doma je bila samo mati, ka je Oča še biu zaprejti. Skoron je vküp zletejla, gda me je vidla. Te sam ji pravo, kanaj se spakirain pride na granico. Dja sam jo z autojom počako pa odpelo v Dolence. Pri meni je bila štiri dni, dokeč so nej povedali, ka Rusi idejo od Körmenda pa se lejko zgodi, ka pridejo do granice pa mejo zaprejo, pa te mati nede mogla domau. Pravo sam ji, naj ostane pri meni. Pravla je, ka ma doma še dva mladoletniva mlajša pa krave. Dau sam jo v auto, jo na mejo odpelo, pa gda je sunce doj šlo, je šla domau. Pravla pa mi je: Gusti mi se več nemo vidli. Tak je tüdi bilou. " Mejo so te zaprli. Malo za tistim pa je mati mrla. »Daubo sam telegram, gda de pogreb, samo nej sam mogo domau. Samo predstavi si, kak je tau Žalostno, gda ne moreš na pokapanje svoje matere. Biu sam na meji. Eden vojak mi je dau dalnogled (távcső) pa sam vido sedem mojih bratov pa sester, šteri so šli za mrtvo materjo, za njimi pa župnik. Osmi sin sam nej mogo domau iti. Tau so dogodke ka jih nemo nikoli pozabo. " Vendel (s skuzami očmi) pravi: »Gvüšno smo brodili, ka je on tam pa nas gleda, vsakši je brodo... ” Feri: »Tau je ške gnesden žmetno, gda si na tau mislimo pa se spomnimo. " Gusti je v Ljubljano odišo živet. Ka pa brata? Feri: »Dja sam 51. leta išo v Sombotel, te sam šau v Budimpešto v šifno fabriko, gde sam do- bra slüžo. Po vojski pa sam delo daubo v čokoladni fabriki. Te pa sam 20 let vozo kamione po več kak 30 rosagaj. Zdaj sam v penziji pa moram delati (sé smigej), ka dosta pejnez dobim. Tolmač sam pri carinikaj. " Srbski, hrvatski, litvanski, nemški, angleški? Pa tej jezike vse znate? »Ka meni tam treba, tau znam. ” Vendelje 53. leta odišo v Gyor, sé včijo za ’estergajoša" (varilec), te je pa tüdi on šao v čokoladno fabriko delat pa bijo šofer. 96. leta je šau v penzijo pa se z družino preselo vö s Pešte v Veresegyháza. Kak pa so še T(e)rplanovi vsa ta lejta srečavali? Po revoluciji 56. leta so se začali obiskovati, Večkrat so se srečali tüdi na Balatoni. Najstarejši brat, zdaj že pokojni Geza, pa je večkrat organizira družinska srečanja v Budimpešti. »Nikdar smo nej pozabili na mamo pa na očo. Ka smo preživeli od 48. do 56. leta, itak ne moremo pozabiti. Ka so avoštje delali, tau so nej delali niti Tatari, niti Mongoli, niti Huni, " pravi "Ljubljančan". In kakši so stiki s Porabjom zdaj? Večkrat so še srečali v Monoštri na dnevaj porabskih Slovencov, žau pa njim je, ka so rodno ižo vRitkarovcih odau. Če bi tau vedli, ka do se cajti tak spremenila toga ne bi naprajli. Ka bi se tü leko srečati... Po nauvom pa je od Budimpešte do Ljubljane ške ležje priti, ka tüdi vlak pela. "Gda se mi vküp dobimo, mi skauz slovenski gučimo. Normalni človek rodni jezik ne pozabi, ne more pozabiti, " pravi Feri ob konci našoga pogovora. T(e)rplanovim želejmo, ka bi še ške dostakrat srečali, tüdi v rodnom Porabji, na štero jih veže tüdi dosta bridkih spominov. Prispevek in Slika: Silva Eöry Porabje, 20. Septembra 2001 5 Udeleženci srečanja so nam pisali Najprvin vas pozdravlam in vam vse dobro želejm. Rada bi sse skauz Porabja zahvalila vsem tistim, steri so 25. in 26. augustuša z dosti delom vküpspravili srečanje za Slovence. Tau lejpo srečanje nikdar ne pozabimo, steri smo tam bili. Trno sé mi je vidlo, ka ste nas Slovence gorprijali. Gda smo prišli, ste nas pri dveraj s pakom (knjige, karte ptt. ) čakali pa s palinko punüdili. Ka pa eške znautra bilau (vsefele gesti pa piti), o tistom bi človek gnauksvejta ranč senjati nejsmo. Gda so nas z busom pelali na Tromejo prejk Martinja, sam zatok malo trpetola. Po takši velki bregaj pa dolinaj smo se vozili, ka sam nej vüpala vö na okno gledati, ka se mi je vrtelo. Gda smo pa peški gorprišli na Tromejo, tam so nas že fudaške čakali pa igrali lejpe slovenske naute. Takšno veselje, kak je tam bilau... Moja padaškinja Jolanka mi je pravla, kaje rada, ka sam go nanje vzela, najpride na srečanje. Večer na bali je tö trno dobro bilau, telko lejpi slovenski naut smo čülipa telko stari spoznancov smo srečali... Skor smo tak bili kak ena velka familija. Dapa zatok eno kritiko vam tö moram napisati. Tam na bali po paunauči je Že mrzlo gratüvalo. Jolanka je prinesla rdečo vino, ka nama nede mrzlo. Tisto grozje je gvüšno nin poleg divjaj djapkaj rado ali sé pa ecetova bečka nut obrnaula, ka gda sve pile, bejdvej sve trnok škilile. Tau vino je samo moškom va- laun, vi bi mogli s Saghegya vino nesti. Tü trno dobro vino geste. V nedelo po lejpoj meši smo šli v gledališče, gde so nam pokazali lejpe pesmi pa plese. Tak sam čüla, küje Hanžek Lajoš not navčüu te mlade. Velka vročina bila, vidla sam, ka jim je nej samo po licaj tekla voda, liki indrik tö kvapila. Pri obedi (za dober obed se zahvalimo küjarcam pa küjarom) smo se srečali z Mukič Ferinom pa nam je pravo, ka po obedi pride s fudami igrat. Že smo obed zeli, en čas smo čakali. Te pravim Lenkinoj Micini, Ágini, Jolini, KrpašnojJoli-ni, Ivana Micini, s sterimi smo vküper sejdli, ka je Feri venak pozabo, ka je Obečo. Tak pravijo, ka vraga trbej spominati, te sé skaže! V tistom momenti je s fudami prišo Feri k nam pa začno igrati. Te smo mi tö začnile spejvati, prišle so eške Vera Gašpar, Eva Časar, Marijana Sukič... Vsi smo spejvali, tak ka trno koražno bilau. Samo tau je baja bila, ka so naši busi v tretjoj vöri pelali domau. Tak so te nas s fudami tasprevodili na buse. Müve z Jolanko ve se vsigdar spominate na tau lejpo slovensko srečanje. Trno dobro sve se čütite. Baugi tö zahvalive, ka nam je zdravje dao, ka smo leko z vami vküper bile. Eške gnauk hvala, Franceki pa baugplati za kasete. Rozalia Ropoš Rozsnyai iz Köcska 25. in 26. augustuša je bilo Srečanje porabskih Slovencov. Na to srečanje je nas pozvala Zveza Slovencev na Madžarskem in Državna slovenska samouprava. Kak dosta drugi Slovencov, tak sam jaz tudi poslala nazaj k Zvezi list, šteroga sam vönapisala, ka moja držina pride na to srečanje. Augustuša prve dni smo dobili vabilo. Den se je prebližavo, prišo je čas in mi smo se napotili, moj mož Ištvan in naja deca, Andrea in Žolt. Najprej smo šli na Gornji Senik k mamici in sestri Evi, po poti smo se ustavili pri sestri Ančiki, njo smo tudi poglednili. Pri mami smo se srečali s sestro Eržiko in njeno držino, oni živijo v Somboteli, oni so tudi pozvani bili na srečanje, zato smo se Skupaj vrnili v Monošter. Pri Slovenskem domu je nas Čako Martin Ropoš, kak smo šli naprej smo se z več spoznancami srečali, štere že dugo lejt nej smo videti, tam je nas srečala Irena Barber in tudi Vera Gašpar. Pri hladnoj piti in dobroj hrani smo pripovejdali. Potem se je začelo pogučavale o Slovencih pa o Porabju. Gda je to minolo, smo imeli izlet na Tromejo. Mi smo bili s svojim autonom, zato smo lahko šli domou po našo mamo in tudi njo pelali na Tromejo. Tam smo se skupaj zelo dobro čütili. Mama se tudi srečala s stari spoznana, štere je že dugo lejt nej vidla, z njimi Skupaj smo spevali lepe slovenske pesmi. Vsi smo bili zelo veseli, čas je hitre mind in smo se vrnili domou. Potem smo z mojo sestro Eržiko in z njeno držino šli v Slovensko ves na večerjo, kje je potistim biu bal. Veselo je bilo. Drugi den tega srečanja se je začno s sveto mešov v Varaši, na šteri je bilau dosta Slovencov. Po meši je biu kulturni program, tam je nastopile več skupin, zelo se je nam vidlo, preveč pa meni, ker gda sam jaz Sama doma, tudi rada pojem te lejpe slovenske pesmi, zato ka té ne morem pozabiti. Obed je biu v 13. uri v Slovenskoj vesi, po obedi pa zbogom davanje in smo se vrnili domou. Zelo dobro smo se počütili te dva dni in še doma smo en keden od tega pripovedali pa tudi gledali, šteli knjige, štere smo tam dobili. Lepa hvala za nji in tudi lepa hvala tistim, šteri ste to urediu, za nas trüdili, ka smo se mi, Porabski Slovenci, lahko srečali in Skupaj veselili. Veliko zdravje in sreče vam želi Szabó Istvánné (Valerija Emberšič) in njena držina iz Hahóta Na dvodnevnom srečanji v Porabji 25. in 26. augustuša je lepau bilau. Škoda, ka sta dva dneva tak brž odšla. Takšno kak tau, je v Porabji šče vendar tak nej bilau. Porabski Slovenci smo vküper Prišli s cejloga orsaga pa iz sausada orsagov tö. Srečali so se takšni, steri so doma z ene vesi pa so se štirideset lejt nej vidli. Spoznali smo delo slovenske organizacije, bili smo na Tromeji. Šli smo taprejk meje v Slovenijo in tak gora v gauščo na brejg, gde je lejpi spomenik na meji Avstrije, Vogrske, Slovenije. Tau je bilau enkratno doživetje. Kelko lejt nas je ta meja laučila od matične domovine! Kak dobro, gda je vse tou že mimo. V nedelo je v varaški cirkvi bila dvojezična meša. Mešo je slüžo Ferenc MerkU, nauvi župnik z Gorenjoga Senika. Takšno mešo pa predgo rejdko mamo. Skunzile so se nam oči. Končno mamo svojoga dühovnika, našoga, steri je doma v Porabji. Nej sam mislila, da do toga pride. Vüpam se, da tau tak ostane. Nam Sta- rejšim je ta meša bila najlepša, tau ne pozabimo. Mi, peštarski Porabski Slovenci v Pešti nejmamo možnosti, da bi mešo poslüšali v slovenskom matemom jeziki. Zatau je tau za nas bilau nika posebnoga. Mladim se je gvüšno kaj drügo vidlo, odličen ansambel iz Slovenije pa ples. Skupine, stere so gor staupile v gledališki dvorani, so tö sploj dobre bile. Srečanje je organizirala Zveza Slovencev na Madžarskem in Državna slovenska samouprava. Obej organizaciji se moramo zavaliti, da so tau tak lepau vküp spravile. Kak so nas gor prijele! Tisti sprejem, gda smo prišli, piknik na Tromeji, Obadva dneva smo čütili gostoljubnost. Če že nej vsakšo leto, za par lejt bi pa dobro bilau, če bi kaj takšoga napravili. Dosta nas je bilau, žau je leko tistim, steri so doma ostali, zdaj do pa čüli, ka smo se dobro meli. Čestitamo in se šče enkrat zavalimo za tau lejpo prireditev. I. Pavlič predsednica drüštva v Budimpešti ... DO MADŽARSKE Porabje, 20. Septembra 2001 Pripravija se zakon o zaščiti madžarskega jezika S 3. septembrom se je začelo jesensko zasedanje parlamenta, ki je začel razpravlati o osnutku zakona o zaščiti madžarskega jezika. Po sprejetju zakona bi se morali v madžarskem tisku vsi tujejezični oglasi objavljati tudi v madžarščini. Enako bi veljalo za reklame ter napise na trgovinaj javnih stavbah. Francoska gimnazijo na Madžarskem V Budimpešti je Raymond Forni, predsednik francoskega parlamenta, položil temelj ni kamen za novo francosko gimnazijo, v kateri se bo od leta 2002 učilo 700 dijakov francoske in druge narodnosti. Investicija bo stala 230 miUjonov forintov, večino tega bodo pokrila francoska podjetja na Madžarskem. Prireditve, programi • Zveza Slovencev na Madžarskem je organizirala 15. Septembra romanje v Slovenijo. Romarji so obiskali Ponikvo in Ptujsko Gora, kjer je služit sveto mašo župnik Ferenc Merkli. • 20. Septembra so v Slovenskem kulturnem in informativnem centru v Monoštru odprti fotorazstavo Franca Hochstadterja iz Murske Sobote. Razstava je na ogled do sredine oktobra. • 22. Septembra pripravlja Folklorna skupina iz Bogojino v okviru Košičevih dnevov kulture 3. folklorni večer, na katerem bodo sodelovau tudi folkloristi z Gornjega Senika. • Slovensko društvo v Budimpešti prireja 22. Septembra slovenski dan. V okviru dneva bo sv. maša v cerkvi sv. Mihaela na ulici Váci. Mašo bo daroval odranski župnik, gospod Lojze Kozar. Pri sveti maši bo sodeloval MePZ Avgust Pavel. Zvečer bo v prostorih društva (ul. Rumbach S. 12. ) nastopila Števanovska gledališka skupina. 6 Janez Mataj o najbaukšom Prekmurskom piloti BATRIVNEJE KAK FTIČI Mlašeča (otroška) düša je takša kak kakši rentgen. Spomin na dva mladiva zgoreniva pilota je tak gorzgoro na düšo maloga Janeza Mataj a v Murski Soboti, kak so gorzgorena našo okajana plüča na škliskom padarskom filmi. Merikanarski Liberator fligar, šteri je med drügo bojno bombardero Budimpešto, je biu blüzi Murske Sobote dojstrejldjeni. Eden od zgoreni sodakov, devetnajsetlejtni pojep, je ranč tisti den emo rojstni den. Slejdnjoga v svojom preveč kratkornžitki. Gda je mali Janezek vekši in vekši gratüvo je spomin na tisto strašno smrt mladi vojakov ostano na tenkom filmi njegve male düše. Sledik si je mislo, ge pa tačas nemo mera emo, ka na zvejm, ka se je zgodilo s tistimi fanti v fligari iz Anglije, Južne Afrike in Nove Zelandije. O tem je gospoud Mataj, bi je sam tö biu športni pilot, napiso ene knige (Letala nad Prekmurjem). Drüge pa o Štefani Hozjani, tistom batrivnom Prekmurskom Slovenci, šteri je biu v prvi svetovni bojni med najbaukšimi austrijskimi in vogrskimi pilautari. Pa vejte, kak je grato pilot? Tak ka je sodački fligar, steroga je na skrbi emo in ga popravlo - vkradno. Sledik pa je grato skor takši divdji eroplanski garabonciaš, kak če bi sam vrag lejto po lufti. Ranč grrnance in obliskanja se je nej bujo. Ne smejmo pozabiti, ka so v prvi bojni eške nej tak moderni eroplani bili kakgnesden, liki so bili narejeni - što bi si mislo - iz lesa in platna. Tau ka so pilautarge v prvi bojni povprečno (dtlagban) nej duže živeli, kak tri kedne, ka so je dojstrlili, Štefan Hozjan pa je cejlo bojno vösprevodo in živ austo, je tö skor boža čüda bila. Gospaud Mataj, vi tü v vaši iži v Murski Soboti vse puno fligarov mate, vej pa je don nej pri vas soboško letališče? Nej, nej, zato mam telko fligarov v moji pisarni, ka je moja najvekša lübezen v živlenji bila - nigaraj, letalstvo. Vi ste najprva, kak mali pojbiček, tö spapera delali eroplane? Ja, kak vsaki dečko, ges tüdi. Gda sem pa opazo tiste fligare, šteri so med drügo bojno lejtali prejk našoga Varaša in prejk našoga orsaga, sam si pravo, ges mo pa mogo biti nigdar svejta pilot. Drügo svetovne bojno sem ges doživo v Soboti, kak mali dečko, gde sem odo najprej v vrtec (ovodo), 44. leta pa sem začo prvi razred osnovne šole. Te so Mursko Soboto Večkrat preletavala zavezniška (szövetséges) letala, štera so šla bombarderat Sombotel, Győr pa Budimpešto. Tü je 44. leta doj spadno en velki angleški bombnik, šteri je vnoči od 5. do 6. julija bombardero Budimpešto. Od toga fligara ges mam ene falate tüdi tü v svoji pisarni: cilinder pa ventili (szelepek). Na drügi den vgojno smo kak mali dečkoni šli gledat, fligar je ešče gora. Na žalost pa so vsi piloti, šteri so bili v eroplani, zgoreli. Zvün enoga, šteri je vöskočo, depa tomi nesrečniki pa se je v lufti pa-dalo (ejtőernyő) vužgalo in gda je na njive spadno, se je bujo. V tom bombniki so bili večinoma mladi lüdje, najstarejši je biu 32 lejt, najmlajši pa 19 lejt, te je emo ravno tisti den rojstni den. Te ste vi kak mali dečko šli velko čüdo gledat? Že moj oča mi je namesto autonov vsigdar fligare prineso za igračo, zašpilo. Kak mali pojbiček ste še nej bodjali tisti strašno velki in grdi železni ftičov, šteri takše djejce dojpüščavajo, štere dünila in iže riišijo, vesi gorvožigajo, lüstvo kolejo? In bi eške na vašo ovodo ali rojstno ižo tö leko gorspadno! Med bojno sem si dobra zapomno, ka je „riadó” (alarm). Gda so začele sirene strašno kavüliti, te smo vsi morali bejžati v kleti. Kak dejte sem se nej bojo, ka deca ešče ne poznajo straja. Tiste mrtve pilote ste vi tö vidli, ali pa so je tačas že odnesli ali odpelali? Vido sem, gda se jim je padalo vužgalo, in tüdi dva zgoreniva pilota sem vido in to se mi je zelo vtisnilo v mojo malo otroško düšo. Mogoče sem si zatoga volo tö gordau, ka morem napisati o tej mladi lüdaj knigo, morem znati, od kec so Prišli, ka so mogli takšo strašno smrt gorvzeti tak daleč od svoje domovine. Gda ste se pa vi začnili spravlati, ukvarjati z eroplani? Ges sem z eroplanom začo leteli 1954. leta, z jadralnim (vitorlázó) letalom, takšim, šteri ešče nema motor. Z njim sem dugo-dugo lejto na soboškom letališči, 58. leta pa sem biu eden od najmlajši motorni pilotov v Sloveniji. Biu sem pa tüdi padalec (ejtőernyős), mam prek 120 skokov iz fligarom Trikrat se mi je zgodilo, ka se mi je padalo (drženca) nej odprlo, sem mogo nücati rezerve (tartalék) padalo. Gnesden je že naleki, ka so moderni mašini, depa za cajta prve bojne so eške tisti fligarge, vüpam, ka vas ne razžalim, zavolé primitivni bili. Vi ste o tistom časi eno knigo napisali Batrivneje kak ftiči (Drzneje od ptic), v šteri stepisali o Štefani Hozjani. Što je biu té človek? Tau se mi zdi (vidi) dužnost, ka predstavi, nut pokažem Štefana Hozjana, kak ednoga od najbaukši pilotov v časi prve svetovne vojne. Tau je biu naš prekmurski slovenski človek, šteri je med bojno dosego takše uspehe (sikereket), ka so o njem pisale tüdi razne novine. Na priliko madžarske novine Estso že 1917. leta napisale, ka je Hozjan eden najbaukši pilotov vogrskoga letalstva Kak je un pravi pilot grato, vejpa je njegvo maštrija tau bila, ka je eroplane popravlo, nej pa vozo. 1913. leta se je sam zglaso k sodakom, tau pa zato, ka se je njegva mama ločila, razpitala od njegvoga očo in tau je njega tak razžalostilo, ka je zapüsto Lendavo, gde je delo kak šlosar. Istina, ka je pri sodačiji biu letalski mehanik, depa vsigdar je velko želo emo, ka bi se gnauk un tö rad pelo s fligarom pa nej samo popravlo. Ednok ma je pilot zapovedo, naj eroplan puno natanka, v red deje. Gda je pilot odišo, je Štefan Sedo v eroplan, ga zakurblo in odleto, pa je normalno tüdi pristano, dojseu. Po pravim povejmo, je un tisti eroplan vkradno. Ja. Vsi so mislili, ka ga po pristanki včasik zgrabijo in ga v zapor, vauzo zaprejo. Predjen se je fejst koriu z njim, naslejdnji pa so ga poslali v šaulo za vojne, sodačke pilote. In gda je skončo šaulo 14. leta, so ga včasik poslali na fironto v Galicijo, v Rusijo. Sodački oficeri radi majo, če majo batrivne sodake, depa Hozjana so njegvi prejdnji don že malo preveč batrivnoga meli. Zaka? Bodjali so se za svoje fligare? Kak je zagledno ruski eroplan, ka je prauti njemi šeu, je Hozjan Včasik vöpotegno pistolo iz žepa in začo strejlali kauti sebe. Gnesden, ka vidimo strašne velke, moderne sodačke fligare, v šteroj je vse zaprejte, si ne moremo zbroditi, kak so leko iz eroplana s pistolami strejlali. Tačas ka so 15. leta nej vönajšli strojnico, mašinsko pükšo, so piloti samo tak bole za hejc malo strejlali v lufti, so se dostakrat z odprejte strejo pelali, kak v kakšom športnom auti. V začetki so té eroplani samo zato bili, ka so z zraka doj gledali, gde je protivnik, gde se kaj pripravi gde majo štüke pripravlam, kakšo sodačijo májo... Z mašinsko pükšo pa so že začali strejlali en drügoga in strejlali na zemlo tö, začali so metati bombe. Tistoga časa so bombe meli obejšene zvüna eroplana in so z rokami dojlüčali tiste približno 5-kilske bombe. V prvi bojni so bili fligarge samo iz lesa in platna... Hozjan je na ruski fronti najprva eno nisko letalo dojstrejlo, šteroga pilot je tüdi mrau. Te pa je s svojimi ročnimi bombami dosta škode napravo enomi ruskomi letališči (reptér). Gda je odhajo nazaj „domau” na svojo bazo, ga je napadnilo, je šlau prauti nje- mi pet ruski fligarom depa zaman, nej se jim je posrečilo, ka bi Hozjana dojstrejlili. Zgaudilo se je ranč naaupek. Hozjan je vse pet fligarov tak na nikoj djau, ka so več nej mogli na njega strejlali. Že te je Hozjan daubo svojo prvo žlato medaljo, sledik pa ešče več. Ovak pa je un lejto v takšom vrejmeni tö, gda drügi nej: gda je dež copoto in je grmelo, un je biu edini, šteroga je nikanej brigalo, nej grmanca, nej obliskanje. Vsigdar je srečno zopodo. Samo dvakrat se ma je motor od-povedo, pobantivo. Ranč tau je emo srečo, ka je un originalno mehanik (szerelő) biu in si je sam fligar popravo. V vaši knigaj sem prešto, ka so kakši gavaleri bili na začetki bojne piloti, ka še je takše tö godilo, ka bi leko enoga drügoga strlili pa so don nej. 1916. leta so Hozjana poslali na italijansko fronto, ranč zate, ka je biu eden od najbaukši pilotov Austro-Ogrske. Par gni po tem so ma zapovedali, naj pogledne z lüfta, gde so tisti štüki, šteri strejlajo na italijanski Varaš Gorica. Te sta ga napadla, se na njega spravila dva italijanska fligara. Eden Italijan je že dvajsti mejtarov biu za Hozjanom pa ga don nej dojstrejlo. Ka mislite zaka? Na začetki prve bojne je med piloti včásik bila velka solidarnost. Gda je eden pilot vüdo, ka naleki leko drügoga za njegvoj hrbtom dojseli, ga je nej strejlo. Piloti so se radi strejlali iz oči vöri. V prvi bojni so piloti skor takši bili kak kakši vitezi. Za par vör po tistom, ka so Hozjana drejk nej strlili, je Hozjan enoga italijanskoga fligara pred sebov tö sam rad nej strejlo, si je mislo, Baugi naj se zavalo nemo ga strejlo. Hozjan je biu sam pilotski vrag, depa naslejdnje je zato un tö ranjeni grato. Gda je bojna že preveč strašna gartüvala, te so več nej bili takši viteški, gavalerski kak na začetki. Hozjan je 16. letanad Gorico gnauk zagledno dva italijanskiva bombnika. Včasik se je za njima zagnau in enoga je strejlo. Gda je üšo za drügim bombnikom, te sta ga strejlila dva drügiva italijanskiva sodačkiva fligara. Hozjan je te 400 mejtarov kraužo, kraužo, če gli je biu fejst ranjeni, je vse krvavi biu, je srečno na zemlo prišo. Besedilo in posnetek: Francek Mukič Porabje, 20. Septembra 2001 7 Baba, stera je eške vraga znaurila Biu je eden pop, steri je emo eno küjarco. Te pop se tak rad karte špilo, ka je vsakši večer vujšo. Küjarcaje več ranč večerjo nej mogla dati njemi. Gnauk, gda je üšo domau prauti paunauči, se je srečo z vragom. Vrag pravi: -Sto si pa ti? - Ej, pa ge sam dühovnik. - Ti si dühovnik, pa te bi ti mogo najbola znati, ka eden gorposvečeni dühovnik po paunauči ne smej vanej ojdti. - Jaj, vej pa vejš, so mi tak dobro šle karte, ka sam nej mogo tam pistiti. Mogo sam se kartati. - Vejš ka, če eške gnauk do paunauči vö ostaneš, te mi boš mogo povedati, kelko lejt sam star, ka če nej, te te bujem. Na drugi večer küjarca pravi popi: - Gospaud, Zdaj te vam brž večerjo dam, ka mi pa vujdete. -Jaj, drago dejte, vej pa šeu bi pa se malo bogim. Vrag me snočkar zaodopami pravo, ka me samo tak pisti, če vönajdem, kelko lejt je on star. - Pa te ma nika zlažajte! - Tam na križni pauti de me Čako. Pop dé, pa so ma pa dobro karte šle. Pogledne na stensko vöro v krčmej pa vidi, ka včasin dvanajset vöra bau, brž gor skauči pa leti. Leti, leti, na pauti vrag že ta pa nazaj odi. - Zdaj si pa pontoški biu, de pa eške gnauk pa boš z menov. Znaš, ka sam ti pravo, ka moreš vönajti, kelko lejt sam star. Pop je cejlo nauč nej mogo spati, ka pa če se tau rejsan zgodi. Drugi den Žalostno pri zajtrki sedi, küjarca pa etak pravi: - A, gospaud, vej pa ne bojte tak žalostni, vi samo povejte meni, gda te domau šli, pa ges mo vas tam čakala. Samo vejte ka, dajte mi v en velki škaf med nutri vlejati. Potistom ge že ta naredim, ka de trbelo. Gospaud, vi se samo mirno špilajte, vej ge vas obranim. Pop rejsan lüča karte, dobro ma dejo, eške pejneze si prislüži. Paunauč je že minila, vrag je že pá tam stau. Baba sé vö iz zelenoga grma vleče. Baba se je doma nut v škaf vdarila, steri je puno meda biu. Ta pa nazaj se je naga mlatila v medi, po tistom si je eno drvenko perge gor nase sipala. Tak je üšla vö na križno paut. Gda je vidla, ka je vrag prišo, ona se je po štiraj tö vö iz grata vlekla. Vrag gleda. - Ka je pa tau za čüdne stvari? 99 lejt sam star pa sam takšne eške nej vüdo. Baba je li po štiraj ojdla. Vrag je babi nika nej djau. Vrag pravi: - Od zajek ta stvar tak vö gleda, kak če bi koza bila, depa koza vümen zajek ma, ta ga pa naprej ma! Babini cecki so doj visali. Vrag samo gleda njo pa kaulekvrat nje odi pa guči: - 99 let sam star, tašo čüdo sam eške nej vüdo. Baba se gnauk samo doj s te pauti spravi pa na brejg odide. Prauti popi de, zna, ka Zdaj že more pridti. Pop nej znau, ka za čüda stvar dé prauti njema pa se zbojo: - Jaj, jaj Baug pomagaj! Küjarca pravi: - Tijo bojte, gospaud plebanoš, tijo, tijo. Tam naprej že vas vrag čaka. Vejte, kelko lejt je star? 99 lejt. Meni je že pravo. Pop mimo dé naprej, baba pa domau s svojo nago tejlo. Vrag pravi: - No, Zdaj ta mam, Zdaj si moj. Pop pravi: - Nej, nej, ge znam, kelko lejt si star. -Kelko sam pa te? -99 lejt. - Tau ti je pa sam vrag pravo, ka drugi ne vej. Vidte, tak je baba eške vraga znaurila. Zapisal: Judita Kardoš Ilustracija: Marija Kozar O poletni šoli Če učenci, dijaki ali pa študenti slišijo te besede, skoraj vsi mislijo na slabe stvari. Njim sta ti dve besedi protipomenki, ker če je poletje, to pomeni, da je zabava, če pa šola, potem pa jesen. Meni pa še nekaterim učencem in dijakom pomeni nekaj drugega. Tega ne vem, kakšne so poletne šole na Madžarskem v Avstriji, Nemčiji ali v Italiji, toda to vem, kakšna je v Sloveniji. Moram vedeti, ker sem letos že petič bila udeleženka Poletne šole slovenskega jezika. To šolo so letos spet organizirali v Domžalah. To mesto je 15 kilometrov od Ljubljane. Na koncu julija smo se napotili proti Sloveniji. Zelo nestrpno smo že čakali ta dan, eni zato, ker še nikdar niso bili v poletni šoli, jaz pa zato, ker sem točno vedela, kako bo. Vseeno, če bom pri družini ali pa v dijaškem domu. Tam so nas že čakali z okusnim kosilom. Potem smo pisali razvrstitveni test. Tako smo že v ponedeljek točno vedeli, v kateri skupini bomo začeli. Pri pouku smo imeli vsak dan slovnico in tudi literaturo. Vadili smo sklanjatev samostalnika in pridevnika, pisali smo test pravopisa (dobili smo tudi oceno). To ni bilo nič hudega, ker če česa nismo razumeli, so nam vse razložili. Poletna šola ne pomeni samo učenja, ampak vse, kar imamo mi mladi radi: zabavo, petje, ples in pogovarjanje. Letos smo obiskali različne kraje, bili smo na morju, v Celju, Podsredi, Logarski dolini in Ljubljani. Najtežje je pa vsako leto: posloviti se. Tako je to bilo tudi letos. Vsi smo se napotili na različne poti, v različne smeri. Šli smo proti Italiji, Švici, Nizozemski, Makedoniji, Jugoslaviji, Madžarski itd. Mi, srečni, smo prišli samo domov, žal so pa bile takšne sošolke, ki so morale iti v državo, kjer je vojna. To je pa gotovo, da smo se vsi počutili zelo dobro. Žuži Sulič Gimnazija Monošter Lepe, toda kratke počitnice Počitnice so se začele 15. junija, že sem jih težko čakala. V maju je bilo že lepo vreme in v takšnem vremenu sem se zelo težko učila. V začetku junija sem bila s svojim razredom na izletu v Sopronu. Dva dneva smo preživeli tam. Prvi dan smo imeli lepo vreme, naslednji dan pa je na žalost deževalo. Mesto je bilo zelo lepo in zanimivo. Veliko smo se sprehajali, ogledali smo si muzeje, bili smo v Plazi. Naslednji dan smo šli na bob progo. Na žalost je začelo deževati in smo mogli kreniti z vlakom domov. 23. junija sem bila v Sakalovcih na gasilskem srečanju in tekmovanju. Gasilski četi sta prišli tudi iz Slovenije, s Hodoša in iz Grada. Lep dan smo preživeli, zabavali smo se pozno v noč. 30. junija sem bila v Slovenski vesi na nogometnem turnirju. Popoldan smo igrale nogomet tudi me, ženske, zvečer pa je bil ples. 8. julija je bilo v Sakalovcih proščenje. Zjutraj smo šli k maši, popoldne na nogometno tekmo, zvečer pa na ples. Naslednji dan smo začeli pleskati stanovanje. Mami sem pomagala čistiti. 22. julij a smo bili z gasilci na gasilskem tekmovanju na Hodošu. Bili smo zelo veseli, ker smo dosegli drugo mesto in smo dobili tudi pokal. Konec julija smo z družino odpotovali na Blatno jezero. En teden smo se kopali in sončili, ker je bilo zelo vroče. Ta teden je minil zelo hitro. Avgusta je naša družina za 3 dni dobila goste, sorodnike iz Budimpešte. Zadnji tedni poletja so minili zelo hitro. Poleti sem mnogo bila s prijatelji, ogromno smo se igrali in zabavali. Na žalost, spet se je začela šola. Anita Vajda Gimnazija Monošter Porabje, 20. Septembra 2001 Paut de kreda! Tau pravijo prejdnji, ka se mejni prehod Verica-Čepinci ešče tau leto odpre. Dapa dočas se paut mora naprajti. Če je stoj prvin odo proto meje pa de Zdaj pá üšo, de si mislo, ka je zablaudo. Na mesto voske pauti Zdaj edna sedem mejtrov šurka cesta pela vö proti granici. Istino ka je še prašnata, dapa nej na dugi se asfalt potegne - je pravo Janoš Dorman, eden delavec izmed tisti, steri paut redijo. • Gda ste začnili delo tü na Verici? »Pred trejmi kedni smo pripelali mašine. « • Te ste brž delali. Leko vidi, ka ste dosta zemle vöskopalipa tazvozili. Tau tak brž dé? »Nede tak hitro, dapa s tejmi nauvimi mašini že bola brž leko dela kak starejšimi. Petnajset gezero kubični metrov zemle smo mogli tazvoziti. Najvekši mašin edno pa pau kubični meter velko žlico ma. Še s tau velko žlicov najmenje deset gezerokrat trbelo zagrabti, naj ta zemla odtec kraj odide. « • S čim ste začnili delo? »Tü pri pauti je puno hrastje bilau. Najprvin smo tiste panjé mogli vöpobrali. Gda smo je začnili vöbrati, cejla ves je vöprišla pa so se čüdivati, ka tej mašinge kak naleki vöberejo tiste velke panjé. « • Kama vozite zamlau? »Srečo mamo, ka nam nej trbej daleč voziti. Zato, ka na drugoj strani meji je ed- na velka graba pa v tisto obrnjačemo notra. Če bi nej bila tista graba, dosta pomalej bi šlau, zato ka tovornjaki bi mogli dalač voziti. Etak tö 500-600 litrov nafte ponücajo na den mašini, če bi dala mogli voziti, te bi pa tau še več bilau. « • Vas pistijo prejk meje? »Pa Zaka bi nas nej prejk pistili? Vej pa tisto paut, ka je že na njigvom, tisto tü mi bomo redli. Oni samo šauder pa asfalt dajo. Sploj fejst mora človak gledati, če šče videti, ka gde je meja med dvöma rosagoma. Še par lejt pa meje tak tazbrišejo. Gnauk sam zato za meje volo goraplačo. V vesi Murakeresztúr. Pri Müri smo nasip redli. S traktorom sam na to- vonjak gorasklau zamlau, tisti pa pelo notra v ves. Dočas ka se je obrno, sam pau vöre časa emo. Gda je odrügim zamlau tapelo, dja sam vö iz traktora staupo pa sam se šeto pri Müri. Gnauk sam samo vido, ka v travi gobe razstejo. Dja se je samo brau pa brau pa sam nej vpamet vzejo, ka sam prejk meje prišo. Zato, ka je tam samo kamen bijo notra v zamlau djani pa tisto je bila meja. Gda sam gora pogledno, te sta že dva črniva Srba stala za menov. Pükšo sta v rokej mela pa sta jo v me držala. Te sam se zato malo zbojo. Zaman sam jima kazo, ka tam delam pa sam prejk zablaudo, ona sta ma notra v kasarno pelala. Drügi den so me samo tapistiti, prejk mejnoga prehoda sam leko nazaj prišo. Dapa ka ne morem pozabti tau nej tau, ka so me v kasarnjo zaprli, liki tau, ka tistiva dva Srba kak sta vonječiva bila. Skur mi je lagvo bilau. Tisto sago še Zdaj v nausi mam. Zdaj, gda sam prvin prejk meje staupo, mi je pa na pamet prišlo, kak sam te zapodo. « • Zdaj srečo mate, ka nejga deža, zdaj na tebi leko delate, nej? »Vraga, zdaj bola težko delamo kak če bi dež üšo. Vsakši tau misli, ka če dež de, ka te ne more z zamlauv delati. Tau nej istino. Zemla, ka se zmoča, tau nej več kak deset petnajset centimetrov. Tü djeste tašo mesto, gde smo tri mejtre globoko zamlau vöpobrali. Za nas volo bi cejli keden leko dež üšo. Mi bi še radi biti. Bola na leki bi leko delati, nej bi nas mantrau te vrajži pra. Vseposedik notra pride. Zaman so dvera zaprejta, prejk vsakše male lüknje notra pride v mašin. V cejloj deli je te pra najlaguvejši. « • Kak šurka baude paut, če zgutauvili? »Sedem mejterov šurka bauda, gde de se leko vozo. Na dvöma kraja pa se šanc napravi. « • Vsakši den od daumi odite delat ali tü špile? »Z dauma Odimo vsakši den. Nejsmo tak dalač, ka bi nam tü trbelo spati. Dja iz Sorkikápolne Odim. Dapa zato ranč dojde vsakši den od ausme do pau pete delati pa te še zazranka pa večer se voziti v slüžbo pa nazaj. Zato človek trüden grata, istino ka sé nej trbej pretrgati, dapa cejli den na tau žrdjavo sunci ranč dojde. Pa tau delam zdaj že trideset lejt. « • Pravijo, ka se mejni prehod tau leto odpre? Zgutauvite dočas? »Paut gvüšno ka baude, dapa mejni prehod... « K. Holec Paradižnikovo zelje (Paradajsova kapüsta) Paradicsomos káposzta 1 kapüsto, paradajs, žir, malo mele, soli, kün, cuker pa malo edna Kapüsto na tenki zrejžemo, v pisker dejemo in z vodauv sküjamo. Če je meka, z žirom frigaš naredimo. S paradajsom gorpistimo, cüdejemo sau, kün, cuker pa malo ecina. Da gorzavré, té je gotovo. Dober tek! Hilda Čabai NIKA ZA SMEJ... Dobro ma je povedla Pred dostimi lejtami se je zgodilo, ka je na cugi, steri je vozo iz Lurda, edna ženska pobožno molila rožni venec. Nasproti njej je sejdo eden moški, pa gda je vido, ka ona rožni venec moli, bi se rad z nje norca brau pa ji etak pravo: »Leko se zravan iz Lurda pelate? « Ona pa: »Ja, gospauda. « Of pa: »Te ste pa tam gvüšno vidli redne stvari? « Ona pa: »Vidla sam, vidla. « Of pa: »Mogoče ste vidli celou Marijo? « Ona pa: »Buma, vidla sam Marijo. Pa nej samo njau, liki ešče Jožefa pa maloga Jezuša v bet- lehemski štalici. Samo somara (osla) nej bilau tam, toga zdaj vidim. « Rejšo se ga je Gustek je etognauk v Varaši bio pa se je že fejst paščo, zatok ka je cajt nikak tazaodo. Kak je etak stapo, je vido, ka prauto njema de njegvi padaš Vili. Se je že naprej bojo zatok, ka Vili sploj dosta loboče, nej se ga mogoče rejšili. Tak je bilau. Če je Gustek vsebole gučo, ka se pašči, Vili je vseveč loboto. Zdaj je Gusteki nika napamet prišlo, pa je etak pravo Vilici: »Vili, ka ti misliš, če se srečata dva, eden čeden pa eden norlavi, steri de prva odišo? « Vili pa: »Po mojem čeden. « Gustek pa Zdaj: »Te pa z Bogom! « I. Barber ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Izhaja vsak drugi četrtek Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Górdonyi G. ul. 1, p. p. 77, tel.: 94/380-767 e-mail: porabje@mail. datanet. hu ISSN 1218-7062. Tisk: SOLIDARNOST D. D. Arhitekta Novaka 4 9000 Murska Sobota Slovenija Časopis izhaja z denarno pomočjo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Javnega sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem.