83
Zemljepisni in narodopisni obrazi.
Nabral Fr. J aro si a v.
25. V gosteh pri poljskem plemiču.
(Dalje.)
Gospa ima dve stari gospodičini za častno postrežbo, gospodu pa so se natvezili štirje dvomi sli-neži, eden iz Krone, eden Rusin, in dva Litvanca. Lažejo, daje strah, sladkajo se, in kar slišijo drugod, brzo prineso domu. Skrbeti morajo za goste in zabavati deco, zato vsakateri dobiva sto zlatov in novo obleko na leto, pa tudi par konj sme rediti na stroške gospodarjeve. Razen teh je bilo še mnogo strežnikov in ko-zakov v dvoru, pa gospod Štefan Glembocki, imenovec in prijatelj gospodarjev.
Gostje se sprehajajo po  sobanah,   kakor bučele po ulu.    Gospodar   prav  srčno  prosi  goste,  naj použivajo
dar božji in plod truda njegovega. Eai strežniki nalivajo medico, eni višnjevko in eni vino, kar se koma poljubi. Gospa sprejema krasni spol brez razločka na dostojanstvo in na ime, kakor pristuje soprogi poljskega plemiča starodavnega rodu in prevnukiuji atamaiia koši vega. Krasni spol ima si veliko povedati, vsaka bi rada sama govorila, zaporedoma si segajo v besedo, in če uže ni drugače, vsaj po eno ali dve besedi vrže vmes ta ali ona, in dobro jej je pri srcu. Živo se vrte ti jezički, kot mlinska kolesa, in besede se tako gosto in brzo vsipajo, kakor moka skozi sito.
Nenadoma sta prišla še dva gosta, častnika poljska in pobočnika generala Branickega, stotnik konjiče Ja-nikovski, in zastavnik Zajonček. Ko so se pozdravili, namigne stotnik gospodarju, da bi stopila malo v stran. „Čestiti gospod, obžalujem, da sem prišel v službenih zadevah v vašo hišo, ali kaj hočem. Raje bi bil prišel sam od sebe, in se poklonil jasni gospodi. Ali vojak sem, in vojak mora slušati in delati, kar in kakor mu načelnik zaukaže. Jasni in blagorodni gospod general želi, da bi gospod komornik Droževski, vaš gost, neu-tegoma šel v Belocerkev."
Komornik to začuvši mahoma priskoči ter zarohni: „Grom po dolini, ali sem jaz vojaški hlapec generalov, da mi kar tako zaukazuje? Jaz sem plemič poljski, in na svojem domu sem enak vojvodi. Mili gospod, pustite me na miru."
„Gospod komornik, jaz imam ukaz, ki ga moram izvršiti.   Ne srdite se gospod, pa idite samo."
„Grom po dolini, kako pa hočete izvršiti ukaz? Ali hočete silo delati poljskemu plemiču?"
„Tudi če ni drugače, saj imam dve četi ulancev."
Sedaj je jeza prijela gospodarja. »Gospod stotnik, spoštujte moj dom in moje goste. Niti tu pri meni, uiti drugej nikjer ne trpim, da bi kdo gazil pravo plemiško. — Hoj, pokličite Bilovusa!" veli služabnikom. „Vi, gospod stotnik, imate ulance, a jaz imam koza&e. Poskusimo, kdo je silnejši, in ko bi mi šlo tudi za glavo, in bi se imetje moje spepelilo, jaz ne trpim, da bi se krivica ali nasilje godilo kateremu koli plemiču, naj si je moj gost ali ni."
„Grom po dolini, naj vas objamem, gospod Mihael. To je moško!"
Stotnik je molčal. Sedaj je prišel Bilovus, široko-pleč junak, v sivih šaravarah, v sivem kontušu, opasan z belim pasom in s sabljo ob bedru.
„Dečko !" zaRliče mu Glembocki — „pri tej priči naj se orože moji kozaki, polovica peš, polovica jež. Tudi sporoči v Pšeničino, v Lohvin, v Tarhau in v Mihalovko. naj bodo gotovi vsi za orožje sposobni možaki. Kedar bi kje kak ulanec ali kak drug človek se osmelil, napasti jih, ali protiti jim, ubijejo naj ga pri tisti priči! Ali si slišal?"
»Slišal očka, bodi po vaši volji."
„Gospod Glembocki", oglasi se Zajonček, »midva nisva prišla borit se, nama so ukazali iti, in šla sva. Saj znate, gospodje, da je ukaz prednikov svet, vzlasti ob vojski." *)
„Gospod, vojaška suknja bi ne smela spremeniti plemiča poljskega v hajduka. Tudi mi ne maramo biti vas, pač pa napad odbijati, če bi bilo potreba. Idita z Bogom, od koder sta prišla, nobene Žale besede vama ne porečemo. —¦ Ali če hočeta, ostanka pri nas, pogostita se po prijateljski.  Prosim toraj, gospoda moja!"
Stotnik se je   bil ohladil od prve vzkipelosti.    Gospodar, prosiva,   da ne zamerite,   ker sva nehote nepo*)  To je  bilo ob  hajdain*ški  ustaji  na Ukrajini.
koj napravila tu. Rtda sprejmeva vašo gostoljubnost Gospod general ve, da proti vodi se ne more plavati. Sploh pa nama tudi ni izrecno ukazal sile delati. Ko bi tako bilo, morala bi s tožnim srcem sablje nastaviti svojim rojakom.    To je pač dolžnost vojakova."
„Grom po dolini, gospod stotnik, kaj se vam blede? Vojaii kot državljan naj goni neprijatelja, ali domačinu naj nikdar ne nastavlja orožja. Vojak najemnik je kaj drugega.    Saj ste Poljak, a ne najet iVeinee."
Stotnik je hotel odgovoriti, ali Glembocki ga je zadržal z roko. „Mirno, mili gospodje. Kdor hoče pokojno vživeti, naj malo govori, pa mnogo je in pije. Gospod Štefan, dajte mize pogrniti, mi pa stopimo med tem k krasnemu spolu, da vidimo, kaj dela."
(Konec prihodnjič.)
84