Naš spor z Italijo se polega. Na&e raizmerje do Italije povzroča vlastodržcem v državi veliko brige, državljanom pa ranogo skrbi in strahu. Nekateri so grožnjam Mussolinija proti naši državi pripisovali tak pomen in takšno moč, da bi mogle dovesti do oboroženega spopada. Zaključenje našega parlamenta, ki je došlo tako iznenada, je pri nekaterih pojačilo in pommožilo ta strah ter je vsepovsodi dalo povoda za razna ugibanja. V resnici — in to smemo izjaviti z dostavkom: hvala Bogu — pa stvar ni tako huda. Prilike sp niso razvile tako daleč, da bi dobile tako strašno obliko. Za to ne gre hvala Mussoliniju, poglavarju italijanskih fašistov in italijanslke države. Ako bi šlo po njegovem, bi se že začel na Balkaim siloviti metež. Italijanski fašizem je skoz in skoz napadalen in osvojevalen tudi na polju zunanje politike. Mussolini samja o vzpostavitvi nekdanje rimske državp, ki je gospodovala v vseh pokrajinali, 'sžečih na obalih Sredo'zemskega morja. Zdaj iztegne svojo roko proti tej pdkrajini, zdaj proti drugi. Osobito je svoje oči obrnil na Bal- kan, kjer upa na obilno žetev kot sad razdora med posameznimi balkanskimi državami. Italija je obilno žela tudi od naše države. Gorica, Trst, Istra, Zader, Reka itd., vse to tvori bogato vsebino italijanske žetve. Z raznimi pogodbami z našo državo si je Italija hotela tako žetev na gospodarskem polju zagotoviti tudi v bodocnosti. Ker je ljudstvo v naši državi začelo pomišljati ter ozbilnejše misliti na obrambo svojih življenskih interesov, je italijanski fašizem proti naši državi nastopil z obkroževalno politiko. Hoce jo osamiti ter na osamljeno pritisniti, da pristane na italijanske zahteve. V svoje kroge je pridobil Albanijo, katero je s tiransko pogodbo popolnoma podvrgel italijanski nadvladi. Italijanska vlada lovi v svoje mreže Bolgarijo, Grško in Rumuaiijo; z Madžarsko je sklenila prijateljsko pogodbo, da bi to državo pritegnila v svoje politiono območje. Ti diplomaticni uspehi so italijanski fašizem olirabrili, da je v postopanju proti naši državi pustil v nemar vse tiste obzirnosti, ki so v diplomatični borbi običajne. Fašistovko časopisje je v svoji hujskajoči gonji zoper našo državo kbruhalo proti nam toliko struppnosti, da je naposled evropska javnost postala pozorna. Evropa je začela obračati svojo pozomost rafzmeram, ki vladajo v jugoiztočnem delu evropskpga ozemlja. Vse, kar v Evropi sodi nepristransko, je v našem sporu z Italijo stopilo na našo stran. Poslednji oas je tudi Anglrja začela korigirati (popravljati) svoje stali&če napram naši državi. Angleška diplomacija je zadnje leto podpirala Italijo v njenih zunanjepoliticnih stremljenjih. Kajpada jo je pri tpm predvsein vodil ozir na lastne politicne koristi, ne pa kakšna posebna ljubezen do italijanskega fašizma. Visoko angleško zaščitništvo je faštistovki Italiji pripomoglo do marsikaterega poiltičnega in gospodarskega uspeha. Z uspehi je rastpl fašistovski pohlep, ki se ne da brzdati. Tako je tudi Anglija uvidela, da se naši ^državi od strani Italije dela krivica, in zato je začela fesno razmišljati o tem, kako bi fašistovski pohlepnosti nadelauzdo. Angleško casopisje, ki je prej skoro brezpogojno bilo na italijanski strani, je počelo MussoMniju očitati njegovo nespravljivost ter ga svariti, naj napravi z našo državo sporazum, in sicer potom direktnih pogajanj z našo državo. Ako bi se to ne zgodilo, potem ne bi preostalo drugo, nego da se izpolni naša poslednja zahteva, katero med drugimi tudi brani francosko časopisje, da se namreč naš spor z Italijo radi Albanije predloži Društvu narodov. Rožljanje s fašistovsko sabljo je torej rodilo druge sadove, nego jih je pričakoval poglavar italijanskih črnosrajcnikov.