MLADIKA
+ DRUŽINSKI LIST +
XXI LETO
siujm
ŠT. 8
VSEBINA AVGUSTOVSKE ŠTEVILKE
LEPA POLJANA Trop brez zvoncev (Janez Jalen) | Beli pingvin (Sonja Sever) | Slovaška pola (Viktor Smolej) | Gosposki hlapec (Ivan Zorec) | Tabor (Narte Velikonja) * PESMI Dekliške postave (Rainer Maria Rilke - Ivan Čampa) ♦ PISANO POLJE f Matija Malešič j Tržna in obrtniška znamenja (dr. Josip Žontar) | Nove knjige | Naše slike ♦ DOM IN DRUŽINA Okrogli prt za mizo (Eliza Skalicky) Dobra kuharica (M. R.) ♦ ZABAVA IN ŠALA Anekdote in smešnice | Uganke in mreže
SLIKE Roger Chapelain - Midy: Poletni koncert | Ivan Zajec: Orači | Nikolaj Omerza: Ljubljana | Evgen Sajovic: Šempeter | Fran Zupan: Žetev | Tine Gorjup: Moja mati | Alojzij Gangl: Groteska | K članku Slovaška pota: Semeniška ulica v Trnavi; Lesena hiša v slovaški vasi; Mesto Trenčin na Slovaškem; Kopališki otok v Pieštanih na Slovaškem | K članku Tržna in obrtniška znamenja: Tržna roka v Kranju; Na praznik kovaškega, ključavničarskega in kleparskega ceha v Škofji Loki; Cehovska skrinja; Kamniten mo? v Zgornjem Otoku pri Radovljici | Fotografije (Fr. Krašovec): Žanjica; Poletni popoldan | Matija
Malešič | Dve sliki k članku: Okrogli prt za mizo
KROJNA PRILOGA Ravnotežje v zakonu; Nespečnost pri dojenčku in otroku; Odmor poklicne žene; Zobje in nočni počitek; O telesni negi dojenčka; Nasveti | Nekaj najnovejših vzorcev čipkastih in popoldanskih oblek
DOBILI SMO V OCENO
Dr. Andrej Snoj: Uvod v Sveto pismo nove zaveze. Založila Jugoslovanska knjigarna. Ljubljana 1940 Salezijanski knjižici: Slomšek. Posvečuj Gospodov dan
MLADIKA se tiska v Celju in izhaja točno prvega dne vsakega meseca ♦ NAROČNINA za Mladiko je letno din 8-4'—, s krojno prilogo vred din 100-—. Da uprava ustreže najširšim slojem, sprejema naročnino tudi polletno (din 42’—) in četrtletno (din 21"—). V INOZEMSTVU pa stane din 100’—, s krojno prilogo dinll6‘—; v Ameriki dol. 2’—, s krojno prilogo dol. 2‘40 * ČEKOVNI RAČUN imamo za Jugoslavijo
v Ljubljani št. 11.412 Družba sv. Mohorja, Celje.
NAROČNINO IN REKLAMACIJE je pošiljati na naslov: UPRAVA MLADIKE V CELJU. Reklamirati se more vsakikrat le zadnja številka ♦ ROKOPISI naj se pošiljajo na naslov: dr.Jože Pogačnik, tehnični urednik publikacij Družbe sv. Mohorja, Ljubljana, Poljanska c. 28, telefon 31-68 + UGANKARSKO GRADIVO sprejema Janko Moder v Dolu pri Ljubljani. Na isti naslov je pošiljati tudi rešitve ugank ♦ IZDAJA Družba sv. Mohorja (dr. Franc Kotnik) v Celju. Za uredništvo: Fran Milavec, Celje. Tiska Mohorjeva tiskarna, registrirana zadruga z omejeno zavezo, v Celju (Fran Milavec, Celje)
M*fe.L\*A£rD.%l* Km*A
DRUŽINSKI LIST S PODOBAMI XXI. L.
TROP BREZ ZVONCEV
JANEZ JALEN
Ciganski lcrižokljuni
Noč-ilo se je. I/. Save je vstajala prosojna megla. Pričel je pritiskati mraz. Onstran vode pod Koriti je zalajal lisjak. V pečeh nad cesto se je oglasila sova. Potegnil je veter in na rahlo zamajal drevje.
Hribarjev Peter je pričel hitreje hoditi. Od Rota na Beli, kjer se je bil zadnjič ustavil in se podprl s pečeno prteno klobaso in poličem vina, se mu skozi Obrne in Sotesko ni nič prav mudilo. Bolj se je obotavljal kakor podvizal. Ni maral priti za dne v Bohinj. Niti do Nomenja ne. Kar gotovo se je že vsenaokrog razvedelo, da ga dolže Bitenčevega umora. Če drug ne, je Kranberger raznesel to novico. In pa Tkalec je bil dvakrat klican na pričevanje. Tja in nazaj grede so ga ljudje ustavljali in poizvedovali. Če je hotel sebe prati, je moral njega grditi. Ljudje so pa taki, da se za slabo govorico spopadejo kakor prestradani psi za usmrajeno kost. Potem jo pa obirajo in glodajo in obračajo na vse strani. Beseda pa, ki je kaj prida, jim smrdi kakor v toplem gnoju kvašen maček, kakršnemu tudi na najbolj nerodno nastavljenem sklopeu ne more prizanesti noben lisjak. Kaj bi se jim kazal in se jim odgovarjal! Učakoval je noči.
Peter je zavil okrog zadnjega skalnatega ovinka. Ugledal je razsvetljena okna na Nomenju in brž sklenil, da se vtisi ogne. Zdelo se mu je še prezgodaj. Ljudje so še vrdevali živino. Tudi če se mu bo sneg udiral, ne bo nič zamudil, ko je pot čez polje kračja. Staro puško, ki jo je nosil prek rame, je predejal v roke in stopil s ceste. Sren je res slabo držal. Kljub temu da je previdno hodil, se mu je tu pa tam noga vdrla, včasih celo obe hkrati. Kar oddahnil si je, ko je dospel spet na trdo zvoženo cesto.
Mirno Lepene in skozi Bitnje si je potegnil polhovko nizko na oči. Na razpotju je postal. Truden je bil že in zamikalo ga je, da bi zavil po najbližji poti proti domu v Zgornjo dolino. Pa kakor je premišljal, mu ni kazalo drugega, kakor da najprej govori z Venceljnom.
Na savskem mostu mu je spet obstala noga. Bližnjica čez senožeti ga je vabila. Nič bi ne pomišljal, če bi za trdno vedel, da dobi Hrubečko doma. Če ga ni, bo moral pač počakati, da se vrne. Odločil se je, da se v gradu še nocoj in čiinprej oglasi. Prestopi 1 se pa ni koj. Popadla ga je togota, da je kar zaškripal z zobmi. Pod njim je v strugi enakomerno šumela Sava. Zaželel si je, da bi od kod prišel žandar Kranberger. Potuhnil bi se in čakal, da bi prikorakal tik do njega. Potem bi ga pa naglo, še preden bi utegnil seči po puško ali sabljo, zagrabil čez pas, dvignil čez ograjo in vrgel v Savo. Saj tak pes strela ni vreden. Šele ko je hitel spet po celem — sren je že bolj trdno držal — mimo cerkve in za vasjo proti gozdni upravi v gradu, se je spomnil, kako nespametno bi ravnal, če bi se res hotel nad Kranberger-jem znositi. Koj bi ga obdolžili in zaprli. Ne izvil bi se jim. Prav bi imeli. Vrne pa satanu, vrne. Saj ni še vseh dni konec.
Grad je bil še vedno odprt. V veži je bila trda tema. Uprasnil je žveplenko ob hlače, si posvetil in obstal pred Venceljnovimi vrati. Zaslišal je v sobi nadgozdarjev korak in se razveselil. Potrkal je.
»Naprej!«
Preden je Peter otipal kljuko, je Hrubečka že odprl. Prišleca je koj spoznal. Za hip je obstrinel. Pa že je razprostrl roke, jih dvignil in presrčno razveseljen pozdravil: »Bog te sprimi, Peter!« Najrajši bi ga bil objel. Pa se v Bohinju še ženskam kaj takega ne spodobi.
Stopila sta v zakajeno sol>o. S srnjakove kože, razgrnjene po tleh, je poskočil nizkonogi Črt. Veselo je zacvilil in se vzpel na Petra. Začel mu je lizati roko v zapestju, kakor bi vedel, da se mu je bila Kranbergerjeva veriga prav tam zajedala v kožo. Petru se je dobro zdelo. Poigral se je s psom in mu dopovedoval, da ne pojdejo na lov, čeprav vidi puško na njegovi rami.
»Beži no, beži!« je oporekal Vencelj: »Zajci in lisjaki mu še na mar ne hodijo. Naju vidi in prav tako čuti kakor midva. Morebiti celo sluti, da je hudih dni zate konec in da se tvojim nasprotovalcem bliža dan plačila.«
»Bog daj!« Peter je odložil puško in sam od sebe sedel. Vencelj pa je hitel znašati na mizo, kar je bil
8 n
25?
Mladika, avgust 1940
pripravil. Troje vrst žganja, dve steklenici različnega vina, velik kos sira, pečeno meso, klobase in pol lileba kruha: »Duša lovska! Jej in pij. Pogovoriva se kasneje. Nazadnje pa zavrem še čaja.«
Preden se je Peter pritaknil jedi in pijače, se je zahvalil Venceljnu, ki se je z vsem svojim ugledom na vse strani potegoval zanj. Hrubečka pa ni maral o zahvali kar nič slišati. Samo silil je Petra, naj pije in je, da čimprej prežene ričet iz črevesja. Peter se ni dal ravno preveč prositi. Je bil res potreben.
V	peči je prasketal ogenj. Črt je sem ter tja dvignil glavo in prisluhnil redkobesednemu pogovoru.
»No, daj še, daj!« Vencelj je spet porinil pečenko pred Petra.
»Lepo zahvalim. Kakor se mi je prileglo, ne morem več.«
Peter si je popravil brke, Vencelj pa je natočil vina in dvignil kozarec: »Peter! Naj ti da Bog še dolgo zdravemu in zadovoljnemu pasti po goščavah in skalovju trop brez zvoncev.«
Petru se je milo storilo. Molče je trčil in odpil. Ko je pa postavil kozarec nazaj na mizo, je za vinom še debelo požrl sline in priznal: »Ne bom tajil. Hudo je bilo kakor še nikoli ne. Moglo bi pa biti še huje. Da me je Kranberger gonil skozi Sotesko v Radovljico, četudi vklenjenega, bi bil menda raztrgal verigo in ga vrgel v Savo. S stražmojstrom sva pa hodila, kakor gresta dobra znanca vsak po svojem opravku. Dvakrat sva se grede okrepčala. Na Beli in v Lescah pri Krištofu. Vso pot mi je pravil, naj me nikar nič ne skrbi. In da bi mi rad še več povedal, pa ne sme. Da bom že še zvedel, ko pride čas, je rekel.
»Je že prišel tisti čas,« je posegel v besedo Vencelj. In je zaupal Petru, kako bi se stražmojster Ku-renc rad znebil Kranbergerja, pa se ga ne more, ko je Nemec po rodu. Višji kar vselej z njim potegnejo. Prav zavoljo tega si Kranbergerjeve hudobije ni upal potlačiti. Bi utegnil še sam imeti sitnosti. Tako jih je pa imel le Peter. Da ni bil Kurenc uvideven, bi se utegnilo za Petra vse drugače izteči. Popisal da je Petra tako dobro, kakor bi ga lastna mati ne mogla lepše. Tkalcu je pa vzel vso verodostojnost. Boštjana je znal tako zmesti, da je priznal, kar je bilo tudi res, da ga je Kranberger upijanil in mu prav za prav sam položil na jezik obdolžitev zoper Petra. Nazadnje je pa stražmojster še samega sebe vrgel na tehtnico. Skliceval se je na zapisnik, ki ga je bil sestavil ob komisijskem ogledu ponesrečenega Bitenca in katerega sta podpisala tudi Vencelj in župan, potem ko na kraju nesreče niso ugotovili nič drugega kakor res samo nesrečo. Da pusti službo, je izjavil, če njegov in zraven še dva tako veljavna podpisa ne drže.
Peter, ki je med Veneeljnovim pripovedovanjem ves čas nemirno vlekel čedro, se je kakor opravičil:
»Nisem mislil, da morejo biti med žandarji tudi taki možaki. Mu že kako povrnem.«
»Ni delal zavoljo povračila. Vest ima. Da si ga videl, kakšne volje je bil, ko sva se včeraj vračala iz Radovljice, kjer nama je sodnik povedal, da te danes za vselej izpusti.«
»Kaj?« se je nagnil Peter čez mizo: »V Radovljici ste bili in me niste prišli nič pogledat?«
»Sem hotel, pa me sodnik ni pustil. Veš, sodniki imajo svoje muhe. Predvsem se jim nikamor nič ne mudi. Da mora še spis prej urediti, preden ga podpišeš, je rekel. Kdaj te je pa spustil?«
»Danes zjutraj.«
Zdaj je pa Vencelj zrasel: »Jaz te pa že od opoldne čakam. Saj vidiš, da sem ti pečenko pripravil. Sem že mislil, da te ne bo. Zameril bi ti, če bi se ne bil najprej pri meni oglasil. Kje si pa hodil ves dan?«
»Noči sem učakoval. Me je bilo sram podnevi priti v Bohinj. Gotovo so me obrekovali, da so nekaterim kljuni kar navzkriž sekali.«
»Jim še. Pa ne po tebi. Posrečilo se mi je, da sem jih zasukal proti Tkalcu in Kranbergerju. Boštjan se nikamor ne upa pokazati. Jerco sem pa v nedeljo na Bistrici videl pri maši. Doma jo je sram iti v cerkev, mi je zaupala. Vsa črna je pod očmi. Menda vse noči ne spi. Smili se mi.«
Peter se je obrnil od Venceljna in se zagledal v tla.
»Kranbergerja sta si pa pred včerajšnjim Grmova Špelca in tvoj Resa privoščila.«
»Kaj pravite?« Peter je sunkoma dvignil glavo in nestrpno pogledal Hrubečko.
Vencelj se je namuznil: »Deklič se ga je bil lotil kar vpričo vseh na sredi vasi in ga je spovedoval in pral, da so se vsi smejali. Pa mu ni nič takega rekla, da bi jo mogel prijeti. Najbolj mu je očitala babe. In da se je nad tabo zato znosil, ker si ga bil na Ovčariji od Jerce izpodrepil. Kranberger se je spozabil in je nad Špelco zavpil: »Verfluehtes Luder, lialts Maul!« Takrat se je pa Resa pognal proti njemu in začel razkačeno lajati. Žandar se ga je skušal ubraniti. Snel je puško z rame, da bi ga z bajonetom prebodel. Okretnega Reso bo z bajonetom zadel! Še oprasnil ga ni. Pes je bil nazadnje tako razdražen, da še lajati ni več mogel. Samo še zobe je kazal in ščekal. Kranberger se je penil od jeze, ko na vasi in med ljudmi ne sme streljati. Pa si ni mogel pomagati. Kakor polit cucek je moral oditi.«
Vencelj se je glasno zasmejal. Prinesel je na mizo dva nova kozarca, odmašil steklenico dragega vina in natočil. Peter mu je grede zatrjeval, da tako lepe povesti še ni slišal. In se je rotil, da je še ni konec. V isti sapi je pa na vsa usta hvalil Špeleo. Rese še omenil ni, kakor ima vsak lovec navado, da svojega psa, če je količkaj prida, nad vse povzdiguje.
258
Roger Chapelain - Midy: Poletni koncert.
»Kako pa, da si Reso Špelci izročil v oskrbo?« je Vencelj nagajivo pomežiknil Petru in si pogladil brado.
»I, rada se imata in prilika je bila.« Peter je bil kar v zadregi.
»Modro si naredil,« se je iznad brade in izpod brk smehljal Hrubečka: »Glejta pa, da se še vidva ne navadita. Se je namreč zdaj tako zaobrnilo, da ti lahko tožiš Tkalca zavoljo osumljenja, Špelca pa Kran-bergerja zavoljo razžaljenja časti.«
»Nihče ne bo nikogar tožil.« Peter je naglo vstal.
»Saj vendar ne moreš vedeti, kaj mislita Špelca in Grm, njen oče,« je narejeno pomišljal Vencelj.
»Za trdno res ne morem reči. Pa mi kar tako nekaj pravi.«
Peter se je sprehodil po sobi. Vencelj je pa stopil za njim, ga prijel za roko in privedel k mizi: »Fant! Ta kozarec primi. In pod roke si seziva in izpijva do dna. Na zdravje!«
»Na dobro srečo!«
Nadgozdar Vencelj Hrubečka in zapriseženi lovec Peter Hribar sta v dušku izpraznjena kozarca postavila
na mizo. V Bohinju naseljeni šolani Čeh je krepko stisnil roko sebi podrejenemu preprostemu slovenskemu fantu: »Odslej naprej sva pobratima. Ti si Peter, jaz sem pa Vencelj. In tikati me moraš.«
»Ne bom vas lahko,« se je branil počaščenja Peter.
»Kadar koli mi še rečeš vi namesto ti, boš vselej moral dati za bokal vina, čeprav se nisva poljubila, kakor imajo nekateri navado ob sklepanju bratovščin. O, ne rečem, z brhkimi dekleti! Ali pa ženske med sabo. Če se pa dva moška poljubujeta, je pa eden izmed njiju kar gotovo pridanič, navadno pa oba.«
Pobratima sta sedela pozno v noč. Kar ni jima hotel poteči pogovor. Vencelj je povabil Petra, naj bi pri njem prenočil. Pa ni maral sprejeti. Da se je v zaporu dovolj naležal, je rekel, in da bo zjutraj še pred dnem odšel v gore. Mu je dolgčas po divjadi. Pa ljudem se umakne za nekaj dni izpred oči. Vencelj mu je moral dati prav.
Skoraj polna luna, ki je medtem vzšla, je svetila Petru čez Senožeti. Sneg je trdo premrznil in je škripal pod nogo. Vasi v Zgornji dolini so že pogasile
S a *
259
luči. Peter se je pa spomnil, da bo heniano grdo naredil, če ne sporoči Špelci, da se je vrnil. Že zavoljo Rese mora. Naj kar ostane še nekaj dni pri Grmu. Se ne bo utegnil ukvarjati z njim.
Kar se je dalo potihoma je Peter prišel do Grmove hiše. Vse je že spalo. Nadejal se je, da ga Kesa začuti in mu priteče naproti. Veselo bi cvilil in lajal in bi predramil speče. A psa od nikoder ni bilo. Zaskrbelo ga je, če mu Kranberger le ni prizadejal kaj zlega. Morebiti ga je res celo ustrelil. Nak. Ni mogel naprej. Mora prej poizvedeti, kaj je s psom. Samo kako?
Dlje časa je Peter stal na voglu in premišljal. Zeblo ga ni. Ga je še vedno grelo vino. Če na rahlo potrka na vrata, ne bo nikogar priklical. Če pa trdo porobenca, zbudi vso hišo in še sosede naokrog. Kaj mu bo potlej pomagalo, da se je čez dan prikrival in da se namerja umakniti v gore. Še nocoj bo zaščebe-talo nekaj opravljivih kljunov. Pa prav zavoljo Špelce. Lepo bi ji povrnil dobroto.
V	konjaku je pričela biti kobila ob lesena tla. Najbrž jo je prijel krč v nogo. Peter je pa premišljal in premišljal in se nazadnje domislil, da mu prav nič drugega ne kaže, kakor da prav natihoma, no da, prav po fantovsko pokliče Špelco. Da spi v zgornjici, je vedel. Nekaj časa se je še obotavljal, potem je pa šepetaje samega sebe ozmerjal, da se vede kakor neodraslo fante. Poiskal je ob luninem svitu lestvo in jo prislonil na zid. Pritajeno je stopal po klinih navzgor, pridržal sapo in pogledal skozi nezagrnjeno okno. Kljub luni ni mogel nič videti. So bila stekla za-mrzla. Na rahlo je potrkal in poklical: »Špelca!«
Špelca je koj vstala, se naglo oblekla in ogrnila ter prišla k oknu. Peter je začutil kakor grenkobo v ustih. Trdno je bil preverjen, da je deklič vajen vasovanja. Samo z njim ne. S kom drugim. To se bo začudila, ko ugleda njega namesto svojega fanta. Zamikalo ga je, da bi se hitro spustil nazaj po lestvi, pa je bil prekasen. Špelca je že odpirala okno. »Peter!« je šepnila.
Peter se je zveselil: »Špelca! Kako si brž uganila, da sem jaz.«
»Saj te že dolgo slišim hoditi okrog hiše.«
Peter se je začudil: »Kako si pa mogla vedeti?«
»Mi je zjutraj že navsezgodaj Vencelj sporočil, da danes prideš. Pa se mi je koj zdelo, da podnevi ne boš rad hodil po Reso. V hlevu je. Je zunaj pre-
111	raz. Kar vrata odpri in ga pokliči.«
»Lej, kako skrbna je za psa,« je pomislil Peter. Špelco pa je poprosil, naj Resa ostane še nekaj dni pri njej. Špelca bi ga najraši za zmeraj obdržala. Peter jo je prijel za roko in rekel, naj se rajši kar k njemu preseli, pa bosta z Reso lahko vedno skupaj. Nič ni odgovorila, samo roko mu je stisnila.
Peter se je bal, da bi se Špelca prehladila. Čeprav je zatrjevala, da je nič ne zebe, se je kmalu poslovil. Saj je zvedel vse. Odnesel je lestvo na prejšnje mesto in lahkih nog, kakor bi danes ne bil še nič hodil, odšel proti domu.
Pod Studorom se je na Tkalčevo Jerco samo mimogrede spomnil. Tudi na Boštjana ni bil več jezen. Saj če bi ne bil zaprt, bi se mu življenje ne bilo tako na prav zasukalo, kakor se mu je.
Doma se mu ni ljubilo zakuriti. Legel je kar v mrzlo posteljo.
Zjutraj, ko je vas ob starem kladivu šele vstajala, je Hribarjev Peter že za Hudičevim mostom zavil v Voje.
Od jutranje zarje rožnato ožarjeno nebo je obetalo jasen in sončen dan.
*
V	Vojah so v Duplarjevem zidanem stanu sedeli pri zakurjeni peči Hribarjev Peter, nadgozdar Hru-bečka in profesor Novak. Pravkar so povečerjali. Skuhal in pospravil je bil Peter. Lovec in gozdar sta si krajšala čas s tobakom. Da bi večer še hitreje minil, je pa na vse kraje učeni profesor, ki se je bil slovenščine od jeseni že popolnoma naučil, začel pripovedovati, zakaj ima križokljun kljun kakor pretegnjene klešče, in zakaj je po trebuhu ves rdeč:
»Smrekar, kakor je bilo križokljunu včasih ime, je na tisti veliki petek, ko so poganski Rimljani pribili na les svetega križa našega Odrešenika, Gospoda Jezusa Kristusa, ki so ga bili iz sovraštva in zavisti izdali v smrt zatiralcem lastnega naroda judovski prvaki, ves preplašen zavoljo teme, ki je bila nastala sredi popoldneva po vesoljni zemlji, prifrfotal na Kalvarijo. Zaslišal je besede od vseh, celo od Boga samega zapuščenega Odrešenika: »Eli Eli, lama sa-baktani.« Mislil je, da ga kličejo tovariši, ki so že našli primerno drevo za prenočevanje. Odzval se jim je: »Gli gli, cok.« Spustil se je navzdol in sedel na desko napisa, ki je v treh jezikih sramotil, da umira kralj Judov. Kako se je revež prestrašil, ko je zagledal pod sabo trnovo krono pa ranjeni in opljuvani Kristusov trpeči obraz. Pograbila ga je silna jeza. Začel je klicati svojo jato, da bi se zaprašila v pismarje in farizeje, ki so se norčevali iz umirajočega Boga in človeka, in jim izkljuvala oči: »Vkup, vkup!« Pa se nihče ni oglasil. Nič več ni utegnil čakati. Zletel je z napisne deske na Kristusovo prebito roko. Zgrabil je za žebelj, da ga izruje. Kljun se mu je križno ukrivil navzgor in navzdol. Ves se je okrvavil po glavi in prsih. A vendar ni zmogel. Odnehal pa ni, dokler ni Gospod izročil svoje duše Očetu in se je pričela zemlja tresti in pokati skale.
Zgrožen je odletel smrekar s Kalvarije na Oljsko goro. Našel je svojo jato. Vsa preplašena se je preletavala v vrhovih oljk, pod katerimi so prejšnji večer, ko je Kristus potil krvavi pot, apostoli Peter, Jakob in Janez spali. Nič se ni utegnil ustaviti. Dvignil je jato in jo v enem samem letu popeljal v cedre na Libanonu.
Od takrat imajo nekdanji Smrekarji kleščaste kljune in so krvavordeči po glavi in po prsih. Ljudje so jih prekrstili v križokljune. Pa kakor cigani se morajo klatiti po svetu, ker niso prišli o pravem času svojemu vodniku pomagat reševati Gospoda s križa.«
Hribarjev Peter je koj prvi dan, ko je prišel v Voje, spazil, da se preletavajo po Trstju in Zatrepu in vse naokrog čudni ptiči. Sprva je misli, da so kalini. Pa so se vse drugače vedli. Kar nič se ga niso bali in čimdalje več jih je bilo. Tudi sklicevali so se vse drugače. Obešali so se na veje z glavo navzgor in navzdol, plezali naokrog in si pomagali s kljunom, trgali smrekove storže in jih prenašali z drevesa na drevo, ali jih pa kar priraščene luščili in jedli črno seme. V vrhove visokih smrek za stanovi se jih je bilo pa pod noč vse rdeče naletelo. Živahno so gomazeli naokrog. Zdaleč je bilo videti, kakor bi v temnozelenih vejah gorelo na stotine lučk. Peter se je spomnil profesorja Novaka, ki mu je bil naročil, naj brž sporoči, če bi med ptiči kaj izrednega opazil. Čeprav nerad, je enega izmed ptičev ustrelil in odšel z njim na Bistrico k Venceljnu. Bo že on uredil.
Hrubečka je ptiča koj prepoznal za križokljuna in je svojega prijatelja drugo jutro brzojavno povabil, naj jih pride opazovat.
Profesor Novak se je že tretji dan mudil v Vojah. Od jutra do večera sta s Petrom hodila za križo-kljuni. Sprva Peter ni hotel verjeti, da ti ptiči tudi
pozimi znašajo gnezda in vale. Danes je pa moral splezati na visoko smreko in prinesti profesorju gnezdo z vejo vred, na katero je bilo pripeto. V njem je bilo že troje zelenkijatih, rjasto nadahnjenih in črno lisastih jajčec. Gnezdo je bilo skrito pod goste veje. Niti ena snežinka bi ne mogla pasti vanj. Sedaj je razumel, zakaj samci vrh smrek še v mrazu prepevajo in se veselo spreletavajo, kakor se drugi ptiči šele pozno spomladi.
Profesor Novak je bil z vsem zadovoljen, najbolj pa s svojimi raziskavanji. Le nečesa je pogrešal, Grmove Špelce. Naganjal je Petra, naj bi šel ponjo, pa Peter nikakor ni hotel. Je že dobil kakšen izgovor.
Profesor je 'končal pripovedovanje o križoklju-nih. Pogovor se pa kar ni mogel razživeti. »Če bi bila Špelea tukaj, bi se pa ves stan vrtil. Vsaj pokazat naj bi se prišla. Pa ji Peter noče sporočiti. Ne vem, zakaj?« Profesor Novak je vprašujoče pogledal Hru-bečko.
Vencelj je hudomušno dregnil Petra: »I, pa bi ustregel gospodu profesorju.«
»Misliš.« Peter je pogledal na uro. »Grem pa kar koj. Saj še ni tako pozno.« Pokril si je polhovko in skoraj stekel za Mostnico navzdol.
Klicati mu ni bilo treba. Pri Grmovih še niso spali.
Drugi dan je prišel Grm v Voje po drva. Zavoljo lepšega seveda. V resnici je pa le Špelco pripeljal. Strašno brhko se mu je zdelo, da sta se profesor in Špelea tako dobro razumela. Precej debelo je pa pogledal, ko je Vencelj pripomnil, da bi bila Peter in Špelea lep par. Rekel pa ni nič. Peter je iz zadrege odšel ven po praznem opravku. Špelea je pa zardela.
V	vrhovih smrek so pa križokljuni v mrazu peli svojim valečim družicam.	(V	drugo naprej.)
Ivan Zajec: Orači.
Nikolaj Omerza: Ljubljana.
BELI PINGVIN
SONJA SEVER
Mehko je pihal lahki zefir okrog skalnatih čeri Marionovega otoka. Pošastno kakor gradovi . morskih duhov so plule mogočne ledene gore v daljavi. Zamolklo je pelo Ledeno morje svojo večno pesem, le zdaj pa zdaj je pljusknil kak prešeren val, se radovedno vzpel na visoki breg in glasno zaklokotal: »Kje ste danes, veseli otočani, da vas ni v naše naročje?«
Ljubki pingvini res niso imeli časa za brezskrbne igre v valovih. Od ranega jutra so se mrzlično zbirali na širokem obrežju; že jih je bilo toliko, da je na otoku kar mrgolelo. Vsi so si nečimrno gladili in česali snežnobele telovnike, ki so jim segali od kljuna do tal, in živahno gagali. Skrbno so si čedili blesteče črne suknje, zakaj Bog obvaruj, da bi jih na tako slovesen dan kazil kak madež! Starešina je imel tačas polno dela, da uredi to veliko družino. Strogo se je držal prastarega reda in razvrščal pingvine po starosti in spolu: dekleta sem, fante tja, enoletne na levo, drugo-letne na desno in tako dalje. Končno se je vrvenje poleglo in pingvini so stali kakor vojaki v dolgih vrstah. Da bi bili kar se da lepi, si je vsak brž še potegnil skoz kljun plavutasta krila, s katerimi je ves čas živo mahal kakor z drobnimi ročicami. Nato se je začela čudovita promenada.
Kakor smešni prebivalci kakega začaranega mesta so. se pingvini v lepem redu in z dostojanstveno držo sprehajali po obrežju gor in dol. Gospodične so spogledljivo obračale glavice, češ kdo je pravi junak zame? Gospodje pa so z veščim očesom opazovali lepotice. Izbira res ni bila lahka, ko pa jih je bilo toliko! Dolgo dolgo so se tako sprehajali. Naposled si je le vsak izbral svojo nevestico. Z živahnimi pokloni in vabečim gaganjem sta se izvoljenca sporazumela.
Ta mehki pomladni dan je bil najvažnejši in najlepši v življenju drobnih otočanov. Vse je že kazalo, da se 1)0 to lepo svatovanje mirno in srečno končalo. Že so se zaljubljeni pori drug za drugim zibali proti bližnji pečini, na kateri je ležalo gnezdišče.
Toda gorje! Še pravkar tako složni pingvinski rod je nenadoma prevzel silen nemir. Divje so začeli kriliti s plavutmi in hripavo vreščanje iz tisoč in tisoč grl se je dvigalo do neba. Kakor bi trenil, so se samci razdelili na dva tabora. Nastal je tepež, da je bilo joj. Drug drugega so srdito obdelovali s svojimi močnimi plavutmi. Hrušč in trušč sta bila čedalje večja, a boj vse bolj krvav. Neusmiljeno so si kljuvali oči in pulili luskinasto perje, da je kar frčalo po zraku. Nevestice niso stale le kot neme gledalke ob strani, srdito so se vrgle tudi one v boj in pridno pomagale svojim izvoljencem. Kaj kmalu je bilo nič koliko hudo in lahko ranjenih, slepcev z izkljuvanimi očmi, pohabljencev z zlomljenimi krili, a mnogi so celo mrtvi obležali na bojišču.
Zakaj se je neki tako iznenada vnel ta neizprosni boj? Deklet je primanjkovalo in samci, ki so ostali brez nevest, so hoteli s silo iztrgati svojim srečnejšim tovarišem izvoljenke.
Na srečo se je boj prav tako hitro polegel, kakor je naglo vzplamtel. Premaganci so se klavrno zatekli v morje hladit svoje rane, a zmagovalci so čisto mirno, kakor da se ni nič zgodilo, zapustili bojišče. Parčki so si po poti še brž nabrali polne kljune mehkega perja, ki je na debelo ležalo okrog. »To bodo otročički mehko spančkali!« so se veselili.
Velika skalnata ravan visoko nad morjem je bila sedaj cilj vseh pingvinov. Nerodno se prekopicavajoč so plezali navkreber. Pri tem so si spretno pomagali s plavutmi kakor s komolci in se tako še dokaj urno skobacali na pečino. Ravan se je vse bolj polnila in kmalu je bila pokrita kakor z živo valujočo črno belo odejo. Starešina je spet imel čez glavo dela. Tudi sedaj se je držal prastarih običajev.
»Prvi letnik gnezdi tukaj, drugi letnik tik za njim, tretji letnik tam na robu!« je ukazoval in vsi so ga ubogali. Čudno hitro in brez posebnega vpitja je vsak parček zavzel svoj prostorček za gnezdo.
Naši pingvini, prebivalci tega skalnatega otoka, niso bili tako srečni kakor njih tovariši na daljnem peščenem obrežju. Tam so si pingvini pod zemljo izkopali varna gnezda s prostorno spalnico, ki je bila s čednim hodnikom zvezana s spalnicami sosedov. Taka gnezdišča pod zemljo so bila mnogo varnejša. Od zunaj ni bilo skoraj nič opaziti, le ozke, kakor od človeške noge izhojene stezice so vodile do njih. Po podzemeljskih hodnikih so drug drugega obiskovali, zakaj pingvini so silno družabni. Gnezda in hodniki so bili zgrajeni in med seboj zvezani po natančno določenem načrtu,
262
zakaj kako bi starešina skrbel za svoj rod, če bi bil razkropljen po širnem otoku? Mar jih niso prastare skušnje učile, da ima sovražnik kaj lahko delo, kjer ni reda in skupnosti!
Prebivalci skalnatega Marionovega otoka so si morali pač po svoje pomagati. Tesno drug ob drugem so si zgradili na trda kainnitna tla kaj preproste domke. Malo kamenja in peska, ogradek iz drobcev skale, nekoliko perja — in gnezdece je bilo pripravljeno. Kaj kmalu je bila vsa skalnata ravan posejana s takimi kupčki.
Zvečerilo se je. Kakor orjaška obločnica se je dotaknilo sonce morske gladine in se začelo potapljati v biserni vodi. Prebivalci Marionovega otoka so prenehali z delom. Dovolj je bilo za danes! Parčki so udobno posedli v svoja gnezda in s čudovitim petjem pozdravljali zahajajoče sonce. Iz tisoč in tisoč grl se je razlegalo do neba strašno hreščeče vpitje, podobno oslovskemu riganju. A sonca to še malo ni motilo. Ni se užaljeno potopilo globoko v morje, marveč se je spet začelo dvigati iz sinjih valov in je s svežimi, umitimi žarki ljubeče objelo ves pingvinski rod. Nežno je pobožalo vsakega pridnega pevca in mu iz hvaležnosti za pesem pobarvalo beli telovnik z rožnatim zlatom. Sonce je bilo pač kakor ljubeča mati, ki radostno sprejme vse, kar ji poklanjajo otroci zemlje. »Kria... kria ...!« je zmagoslavno zakričal pingvinski zbor, »kria... kria ...!« je pozdravljal novi dan.
*
Pik ob robu ravni sta med prvoletniki imela svoje gnezdece junaški črnokljunček in lepa Belovratka. Že prvi pogled na sprehajališču je združil njuni srci. Sedaj sta se pridno smukala krog svojega domka, pridala še tu kak kamenček, položila še tam kako perce. Nazadnje se jima je le zdelo vse v redu. Zadovoljno sta sedla pred gnezdece in si drug drugemu ljubeče gladila perje. Razgovarjala sta se o lepih otročičkih, ki se bodo kaj kmalu kotalili po gnezdecu.
»Ah, kako sem že radovedna nanje!« je nežno za-gagala Belovratka in se sanjavo zagledala v sinje morje pod seboj. »Gotovo bodo najlepši v vsem gnezdišču! Mar ne misliš tudi ti tako, dragi? Zakaj molčiš?« Ljubeče se je stisnila k svojemu drugu.
»Mislim, mislim,« je raztreseno prikimal črnokljunček. »Le nekaj me skrbi: tisto neumno belo perce na tvoji sicer tako lepo črni suknji. Zakaj je zraslo ravno tam? No, seveda, sedaj ga ni več — pri pretepu si ga srečno izgubila! Pa tudi to me skrbi: kako je že za nama klical nasprotnik? ,Spački naj se vama izvale!‘ Res, ni bilo prav, da si ga še umirajočega dražila z izrodkom! Čeprav nama je kot šibkejši podlegel, le ni zaslužil tvojih porogljivih besed! Junaško se je držal. Kaj, če bi najini otroci sedaj res...«
Evgen Sajovic: Šempeter.
»Ne, ne govori tako!« mu je vsa preplašena segla v besedo družica. »Najini otroci bodo lepi, lepi, s čisto črno blestečo suknjico in snežnobelim telovnikom. Tako lepi, kakor si ti, njih očka!«
Beseda očka je črnokljunčka kar omamila; na mah je pozabil vse temne misli. Ponosno je dvignil glavo, široko zakrilil s plavutmi in se s klicem »kria! kria!« obrnil proti zlatemu soncu.
Vse je kazalo, da se bo izpolnila vroča želja ljubečih staršev. Že je ležalo prvo veliko pikčasto jajce v gnezdu. Starša se ga kar nagledati nista mogla. Ljubeče sta ga obračala s kljunom.
»Ah, kako lepo je poslikano oikrog in okrog!« je gagala mamica. Brž je sedla na jajce, da se ne bi shladilo ali da ga ne. bi kdo izmaknil, kar bi se v tej gneči prav lahko zgodilo. Mar ni sosedi izginilo jajce, ko je le za hip zapustila svoj dom?... Bog ve, katera pingvinka ga ji je izmaknila in spravila v svoje gnezdo, zakaj za pingvina ni večjega veselja, kot sedeti na čim več jajcih in s toploto svojega telesa zbujati življenje v njih. Če ne pazi, lahko s plodovi vred še dom zgubi. O, take stvari se pogosto dogajajo v pingvinskem rodu. Sede ti vanj kaka nesrečnica, kateri je roparski galeb odnesel jajce, in nobena sila je ne spravi več ven. Starešina to celo odobrava, zakaj postava veli: gnezda ne smeš niti za trenutek zapustiti. Če gre mamica v morje po zajtrk, mora sedeti očka v njem.
Belovratka in črnokljunček sta bila nad vse skrbna starša. Ko je v gnezdu ležalo že drugo in tretje jajce, sta še na jed pozabila. Ves teden ju ni videlo morje, zakaj nevarnost je bila velika.
Nad gnezdiščem so venomer krožile velike požrešne ptice — viharnice, govnačke in galebi. Kolikokrat je prerezal ozračje obupen krik oropanih staršev!
263
Nekega jutra bi se bila kljub temu skoraj /godila nesreča. Ko sta Belovratka in črnokljunček skrbno obračala jajca in od sreče za trenutek pozabila na nevarnost, je kakor strela planil mednje roparski galeb in že držal jajce v krempljih. Toda črnokljunček je bil junak. Takoj se je znašel in se s celim telesom vrgel na roparja. S kljunom ga je tako neusmiljeno stisnil za vrat, da je presunljivo zacvilil, spustil plen in pobegnil. Vsa trepetajoča od groze je Belovratka natančno pregledala jajce; hvala Bogu, nič se mu ni zgodilo! Odslej sta Belovratka in črnokljunček še bolj pazila, toliko da nista oba hkrati sedela v gnezdu.
Čas valjenja je mineval. Neko jutro je Belovratka vsa iz sebe zagagala: »Poslušaj, dragi, poslušaj, mar ni v jajcih nekaj začivkalo?« črnokljunček se je najprej pozorno ozrl okrog sebe, če ni kaka roparica v bližini, nato se pa skrbno sklonil nad gnezdom in položil glavico na jajca.
»Aj, seveda čivka, seveda!« ji je ponosno pritrdil in s kljunom rahlo potrkal na lupino. »Ven, otroci, ven, čas je že!« je vabeče zaklical.
»Pij pij!« so se odzvali malčki in »pik pok!« so se druga za drugo razpočile pikčaste hišice; iz njih so pokukale zaspane glavice drobnih pingvinov.
»Kako so ljubki!« je presrečna zavreščala mamica in brž pomagala svojim puhastim malčkom iz oklepa, očku pa so se od ponosa kar prsi širile. Zaklical je svojo srečo v svet in živo mahal s plavutmi. Tedaj se je spomnil svoje nove dolžnosti. Mladi zarod je lačen. S težkim srcem jih je moral zapustiti, da jim prinese hrane.
»Pazi nanje kakor na svoje oči!« je še enkrat naročil ženici in se urno skobacal čez čeri k morju. Tu si je brž napolnil golšo s slastnimi ribicami in hitro, kolikor so ga nosile nerodne noge, spet plezal navkreber. Ko se je vrnil, se je postavil pred gnezdo, nekajkrat glasno zarigal in široko zinil. Malčki so drug za drugim urno vtaknili kljunčke v globoko očetovo grlo in srebali slastno hrano iz golše. Medtem ko je oče hranil otročiče, je mama že hitela k morju in tako sta pridna starša ves dan menjaje se pitala svoje večno lačne mladiče.
Tudi drugim pingvinom v obširnem gnezdišču so se izvalili mladiči, da so imeli dela na pretek. Po čereh gor, po čereh dol je ves ljubi dan neutrudljivo plezalo na tisoče skrbnih staršev. Največ skrbi pa so jim nakopavali sovražniki, ki so čedalje bolj pritiskali na otok. Koliko malčkov je že izgubilo svoje mlado življenje!
»Kria kria! Sovražnik!« je nekega dne spet zadonel obupen klic iz 'tisoč grl. Belovratka je zatrepetala po vsem telesu. Ne daleč izza čeri se je prikazala črna, brkata glava. »Tjulenj! Tjulenj!« je zavreščal Črno-kljunček. Divje so mu zablestele oči, ko se je pognal
proti zveri. Kakor bi trenil, sc je s starešino na čelu zakadila cehi vojska bojevitih očetov proti črnemu brkaču in ga srdito napadla s plavutmi in kljuni. Matere so trepetaje pokrile s svojimi telesi preplašene malčke in v strahu čakale, kaj bo. Boj je bil strašen. Toda vsa hrabrost junaških pingvinov ni nič zalegla. Njih ostri kljuni so kar zdrseli ob napeti koži sovražnika, njih najmočnejši udarci s plavutmi pa so ga le prijetno ščegetali po debelem salu. Pošast se je valila od gnezda do gnezda in požrešno goltala drobne malčke. Nič se mu niso smilile obupane mamice, ki so se zaman zaganjale vanj in klicale na pomoč. Že se je tjulenj približal robu pečine in jo mahal naravnost proti Belovratki, ki je vsa otrpla od groze bolščala vanj. črnokljunčka je popadla strašna besnost. Zakadil se je zveri pred žrelo in ji z dobro namerjenim udarcem zapičil ostri kljun naravnost v oko. Tjulenj je zarjul, se vzpel na zadnje plavuti, zgubil pri tem ravnotežje in se kakor težka natreana vreča skotalil po strmini navzdol. Grdo potolčen in na pol slep se je hitro skobacal nazaj v morje. Zmagoslavno kričanje pingvinov je spremljalo njegov beg.
»Junak ti moj!« je zagolčala Belovratka in ljubeče naslonila kljun svojemu drugu na rame.
♦
Dnevi so minevali in malčki so kaj urno rasli. Že so nerodno kobacali iz gnezd, da jih je kar gomazelo po planjavi. Sedaj šele so imeli starši skrbi! Vedno so jim morali biti za petami, da jih ne bi odnesel ta ali oni sovražnik. Tudi črnokljunčkovi malčki so se že veselo kotalili okrog gnezda. Očka in mamica sta ljubeče opazovala njih veselo igro; preroške besede umirajočega pingvina so bile že davno pozabljene.
Toda nekega dne se je mamica prestrašila. Enemu malčku je zablestelo na hrbtu izpod sivega puha malo belo peresce. Brž je priskočila k nesrečnemu otroku in mu izpulila to nakazo. Toda o groza! Kaj šele so odkrile njene oči, ko si je malčka natančneje ogledala! To ni bilo samo eno belo perce. Sinčku je rasel izpod puha namesto lepe črne suknjiče bel telovnik. Spaček! je kakor z ostrim nožem zarezalo v njeno srce. Hitro je pregledala še druga dva otročička, toda na srečo jima je pod piihom rasla lopa, čisto črna suknjiča.
»Spački naj se vama rode!« so ji zvenele v ušesih besede umirajočega pingvina; vsa potrta je povesila glavo.
»Zakaj si tako žalostna, draga ženica?« je vprašal črnokljunček, ki je prinesel kosilo.
»Ah nič,« se je izmikala Belovratka. »Pravkar je sosedovim jastreb zopet ukradel otročička; tako se bojim!«
»Nikar,« jo je tolažil drug, »saj jih popeljemo v morje. Tam ni več tolike nevarnosti zanje. Glej, že
264
jim odpada puli in novo perje se kaže.« Belovratki je zastala sapa, zakaj očka se je sklonil prav nad nesrečnega sinčka in mu s kljunom jel prebirati perje. Kakor od puščice zadet je zdajci planil kvišku. »Kaj je to? Saj je ves bel! Kakšna nesreča! Kakšna sramota!« je zavreščal. »Niti enega črnega perca na vsem telesu!« Jezno je planil na nesrečnega malčka in gotovo bi ga bil pri priči zadavil s kljunom, da ni mati z lastnim telesom zakrila otroka.
»Nikar, nikar, pusti ga živeti!« ga je milo prosila. »Nemara mu pa še zrase črna suknjiča!«
»Kako bi mu zrasla!« se je zadrl oče. »Zakaj sta pa druga dva že črna pod puhom! Tega si kriva ti! Sedaj ga pa imaš, spačka! Mar ti nisem rekel? O kolika sramota! Tvoja zloba se ti maščuje... Zakaj ga ni rajši tjulenj požrl!« je obupno vzdihnil črnokljunček in se spustil v morje.
Odslej očka ni več s toliko ljubeznijo skrbel za otroke. Nesrečnega malčka še pogledal ni, kaj šele hranil! Belovratka pa ni zapustila sinčka nebogljenčka. Hranila in negovala ga je še z večjo ljubeznijo kakor prej. Čutila se je krivo njegove nesreče. O, kako se ji je smilil mali revček! Globoko v srcu pa ji je še vedno tlela iskrica upanja, da mu morda le še zrase črna suknjiča. Toda že čez nekoliko dni ji je tudi ta iskrica upanja za vselej ugasnila. Malčkom je odpadel puli in nesrečni sinček je bil od kljuna do repa bel ko sneg!
»Pri črnokljunčkovih imajo spačka!« je završalo po vsem gnezdišču in okrog črnokljunčkovega gnezda se je ves dan kar trlo pingvinov, ki so zaničljivo gledali nakaznega mladiča. Končno je priracal še starešina, dolgo strmel v belo čudo in zmajal z glavo: »Kar sem živ, ne pomnim take nesreče v našem rodu! To je slabo znamenje, hudo slabo znamenje! črnokljunček, Belovratka, kaj neki sta zagrešila, da je prišla taka kazen nad vaju in ves naš rod?«
Črnokljunček in Belovratka sta potrta povesila glave, starešina pa je globoko zamišljen odracal.
Za nesrečnega belega pingvina se je začelo hudo življenje. Nihče ga ni maral. Vsak ga je gledal po strani in ga, če le mogoče, nemilo dregnil s kljunom. »Belinko, Belinko!« so ga dražili in to ime se ga je tudi prijelo. Oče ga sploh ni več pogledal, sestrici pa sta mu nagajali od ranega jutra do poznega večera. Postajal je vse bolj plašljiv in se držal le mamice, ki je edina še imela srce zanj.
Kolikokrat jo je revček žalostno vprašal: »Mamica, povej, zakaj nimam tudi jaz lepe črne suknjiče?« in vroče solzice so mu kapale čez kljunček.
Mami je hotelo počiti srce. Kaj bi nedolžnemu otročičku odgovorila? Mar to, da je ona, prav ona, njegova ljubljena mamica kriva, da je izrodek? S plavutmi mu je kakor z drobno ročico nežno brisala solzice in ga z mehko besedo skušala potolažiti: »Nikar
ne bodi žalosten, sinček moj! Mogoče ti pa kasneje zrase črna suknjiča. Gotovo čaka tudi tebe veselje in sreča, če boš priden.«
♦
Dnevi so minevali in prišel je čas, ko so malčki prvič šli v morje. To je mrgolelo po čereh! Starši so imeli obilo dela, preden so nerodne malčke spravili čez visoko steno. Sicer pa so se bolj kotalili kot plezali.
Kakor so bili pingvinčki nerodni na suhem, tako spretni so bili v vodi. V veliko veselje staršev so kaj kmalu plavali kakor najurnejše ribice in nič jih ni bilo strah največjih valov. Kako so se znali navihanci globoko potapljati, koliko bistroumnosti so pokazali, ko so jih starši opozarjali na razne nevarnosti v morju in jih učili loviti hrano! Tako jim je bilo všeč v valovih, da so vedno bolj silili na odprto morje. »Nikar, nikar!« so jih svarili skrbni starši, »če pridejo tjulenji, ste zgubljeni, preslabe so še vaše plavuti, da bi jim mogli ubežati!«
Pingvinčki pa se niso ravno preveč zmenili za svarila staršev in marsikateri si je upal mnogo predaleč od brega. Najbolj daleč od vseh je bil Belinko. Ta bi bil sicer rad ubogal mamico, toda poredni tovariši so se od vseh strani zaganjali vanj in ga podili od sebe.
Starešino, ki je na visoki čeri z ostrim očesom opazoval gladino morja, je nenadoma prevzel silen nemir. V daljavi so se pognale sive zavaljene pošasti iz morja in se zopet potopile.
»Tjulenji, tjulenji!« se je zadrl iz vsega grla. V vodi je nastal silen vrvež, vse je hitelo proti obali. Malčki, ki so poslušali nasvete staršev, so se hitro rešili na suho. Toda mnogo jih je bilo predaleč na morju in nesrečni starši so morali gledati, kako so jih tjulenji dohiteli in neusmiljeno goltali, ne da bi jim mogli pomagati.
»Belinko, moj Belinko!« je obupno vzkliknila Belovratka, ko je zagledala tudi njegov beli hrbet med strašnimi tjulenji.
»Pusti ga, bo vsaj sramote konec!« jo je mračno zavrnil črnokljunček.
Toda Belovratka se je nenadoma vrgla v valove in junaško hitela svojemu otroku na pomoč.
»Nikar, Belovratka, nikar!« so zavreščali prepadeni pingvini na obali. Toda Belovratka se ni zmenila za njih svarila. Naglo se je približala požrešnim tjulenjem.
»Belinko, Belinko, brž k meni!« je zaklicala nesrečnemu otroku, ki se je ves zbegan sukal med roparji.
»Mamica, mamica!« je zagolčal Belinko, toda preden je dospel do nje, so tudi njo obkrožili tjulenji.
»Zbogom, moj sinček!« je zdajci strahovito zavre-ščala in že izginila v žrelu orjaške zveri.
Tjulenji so požrli vse mladiče, katere so mogli dohiteti, toda glej čudo, Belinka se niso dotaknili. Gotovo
8 b
265
so mislili, da je to kaka bela, neprebavna ptica, in živ in zdrav je splaval na suho.
Pingvini so prepadeno strmeli v Belinka. Nikakor jim ni hotelo v glavo, zakaj si ga tjulenji niso upali požreti. In kar strah jili je bilo belega tovariša.
»Čemu si se pa ti vrnil!« se je črnokljunček znesel nad sinom. »Še tjulenji te ne marajo! O, moja Belo-vratka, zakaj si se žrtvovala zanj!« je bridko vzdihnil, krenil proti čeri in kakor izgubljen taval med stenami.
Ubogi Belinko je bil ves zmeden. Nikakor ni mogel verjeti, da ni več dobre mamice in da ne bo nikoli več slišal njenih ljubečih besed.
»Mamica, moja mamica, kje si?« je klical na odprto morje. »O, mila moja mamica!« je končno bridko zaihtel in še innogo mnogo dni jokal za njo.
*
Pingvini se niso več vrnili z malčki v gnezdišče. Ostali so na obrežju, dokler se niso otrokom dovolj okrepile plavuti za veliko popotovanje po visokem morju.
Sedaj ni bilo več toliko nevarnosti za mladi zarod. Pred roparskimi pticami so se lahko urno skrili pod valove, a požrešni tjulenji niso več marali zanje. Odkar so namreč splavali in si sami lovili hrano, je postalo njih meso netečno kakor meso starih pingvinov.
Žanjica. (Fot. Fr. Krašovec.)
Tudi Belinko je imel odslej mirnejše življenje. Sestri in tovariši 11111 niso več nagajali, le po strani so ga gledali in se ga izogibali kakor pošasti. Če se je hotel včasih pridružiti njihovi veseli igri v valovih, so se takoj razkropili in zbrali na drugem oddaljenem kraju. Belinka je to silno bolelo in žalostno je taval okrog. Mamice, ki je edina še imela usmiljenje zanj, ni bilo več. Tako je ostal popolnoma sam.
Bližala se je zima in mladiči so že popolnoma dorasli. Tedaj je starešina zbral ves svoj rod na obrežju in ga razvrstil v velika krdela. Med glasnim vreščanjem in gaganjem so končno vsi odrinili v morje proti toplejšim krajem na večmesečni ribji lov.
Grobna tišina je zajela ves otok. Le tu pa tam je čepel na visoki čeri kak star pingvin, ki ne bi več zmogel dolgega potovanja, in otožno gledal za odhajajočimi. Bo li še dočakal njih vrnitev? Najbrž ne... Ko so ga obhajale te mračne misli, so mladi tovariši že izginili za obzorjem.
Pingvini so v dolgih urejenih vrstah potovali tisoče in tisoče kilometrov daleč. Spredaj je plaval starešina in jih vodil. Brž ko so naleteli na večji trop rib, so jih na dano povelje zajeli kakor najbolj spretni ribiči. Kakor v mreže ujete so jih vodili s seboj in se cele tedne mastili z obilnim plenom. Seveda so se neznansko naglo zredili. Kaj kmalu jih je nosilo le salo in plavuti so jim rabile večidel le kot krmilo. Sovražnikov skorajda niso več imeli. Tegobe prejšnjih dni so bile pozabljene — bilo jim je, kakor bi se bili rešili težke more.
To je bilo življenje! Pingvini so bili čedalje bolj veseli. Razposajeno so se predajali šumečim valovom in se zibali na njih kakor črnobele žoge. Vse se je radovalo lepega popotovanja, le Belinko je bil vsak dan bolj žalosten.
Tudi na tem ribjem lovu so se ga vsi izogibali in ga niso kar nič upoštevali, čeprav je spretneje kot marsikateri tovariš priganjal ribe. Naposled je sprevidel, da si nikoli ne bo mogel pridobiti naklonjenosti svojih drugov; odslej je plaval sam kot zadnji v krdelu.
*
Minilo je več mesecev popotovanja in starešina je zavil nazaj proti domačemu otoku. Spet je toplo sonce tajalo ledene gore in mehki zefir je pihal okrog skalnatih čeri.
Na Marionovem otoku se je začelo staro življenje. Kaj kinalu se je zbral ves pingvinski rod k veselemu svatovanju na obrežje. Starešina jih je zopet razvrstil po spolu in starosti in čudovita promenada se je začela.
Gospodje in gospodične so kar se da dostojanstveno stopali gor in dol po obrežju. Tudi Belinko je bil med njimi, zakaj tudi on si je želel družice. Kako ljubke so bile nevestice! Prenekateri se je dvorljivo priklonil,
266
toda vsaka se je brž okrenila, marsikatera pa je celo prezirljivo zagagala: »Spaček!« Kakor nož je zbodlo Belinka v srcu. »Niti ena me ne mara. A kako bi jo ljubil!« Njegovi tovariši so si že vsi našli nevestice. Celo preveč je bilo deklet to leto, tako da so se začele ravsati in kavsati zavoljo ženinov, a Belinka kljub temu nobena ni marala. Že so se srečni parčki drug za drugim vzpenjali v gnezdišče, on pa je ostal sam na obrežju, sam s svojimi žalostnimi mislimi in s svojo veliko ljubeznijo v srcu.
Težko je leglo nanj spoznanje, da je res izobčenec in da ne spada v ta pingvinski rod. »Proč, le proč od tod!« je klicalo v njem. »Kria, kria!« je še enkrat žalostno pozdravil rodno grudo in se z močnimi plavutmi vrgel v valove. Bliskovito je rezal sinjo gladino in hitel na odprto morje. Niti enkrat se ni ozrl. Ne, nič več ni maral videti svojega rodu, ki ga je tako kruto zavrgel.
Belinko ni plaval po običajni poti. Brzel je v novi, neznani svet. Domači otok je že zdavnaj izginil na obzorju in daleč naokoli ni bilo videti nobene obale. Le tu pa tam je srečal kako mirno plavajočo ledeno goro, prečudno izlizano od toplih valov. Zvečerilo se je. Sonce se je jelo potapljati v morje in gladina je bi!n kakor tekoče zlato. Belinko se je prepustil zlatemu valu in se zagledal v večerno zarjo. Silna žalost in hrepenenje sta ga obšla. Sam je bil, čisto sam na širokem, daljnem morju, medtem ko so njegovi tovariši v družbi ljubljenih družic peli večerno pesem v gnezdišču. Spomnil se je tudi ljubljene mame in vroče solze so se mu zalesketale v očeh. Že se je žareča sončna plošča do polovice potopila v morje. »Še sonce me zapušča!« je bridko vzdihnil in črna senca mu je legla na srce. Kako neizmerno žalosten in mračen se mu je naenkrat zazdel svet. Nič več mu ni bilo do življenja.
Toda glej, kakor da bi bilo soncu žal zapustiti nesrečnega pingvina! Ustavilo se je in jelo počasi zopet vstajati iz globin. Belinko, ki je še vedno negibno strmel v rdeči svit, se je nenadoma zdrznil. Mar mu ne pojo zlati sončni žaTki in mu kličejo mamine besede kakor strune: »Pogum, sinko, le pogum, tudi tebi bo še sijalo sonce sreče!«
»Tudi meni, tudi meni!« je zvenelo v njegovem srcu in vse žalostne misli so skopnele. Kakor se je sonce dvigalo iz morja, tako je tudi v Belinkovem srcu začelo rasti upanje. Mlado jutro je zbudilo v njem spet veselje do življenja. Črne sence so izginile in svet se mu je mahoma zazdel silno lep; nič več se ni čutil zapuščenega. »Tja proti soncu grem, tam me čaka lepše življenje!« je živo zamahnil s plavutmi in kakor blisk brzel proti žareči zarji. Plaval je in plaval, kakor bi g« sončni žarki s skrivnostno močjo vlekli k sebi. Sonce se je čedalje bolj dvigalo in nenadoma obviselo nad visokimi čermi. Belinko se je zdrznil, kakor bi se
zbudil iz sna. »Kaj je to?« se je čudil in si pozorno ogledoval čeri. Tako čudnega otoka še nikoli ni videl. Dvakrat je plaval okrog njega. Stene so navpično padale v morje in nič življenja ni bilo videti na njem. A kaj se tako belo blešči tam na mali čeri ob obali? Neznana slutnja ga je obšla in radovedno se je približal. Ves prepaden je nenadoma obstal. Mar je mogoče? Ali sanja? Tam na čeri stoji on sam, beli pingvin od kljuna do repa. »Kria, kria!« je glasno zaklical, da bi preplašil varljivo prikazen. Toda čuj! »Kria, kria!« je zazvenelo tudi s čeri z nežnim ženskim glasom. »Nevestica, bela nevestica!« je radostno prešinilo Belinka. Mogočno je zamahnil s plavutmi in kakor blisk švignil proti čeri. Ni se zmotil. Tam na skali je res stala prelepa bela pingvinka, ki je začudeno gledala na belega gosta.
»Kria, kria!« ji je zavriskal Belinko v pozdrav in »kria, kria« mu je ljubeznivo in vabeče odgovorila. Omamljen od sreče se je Belinko vrgel na velik val, in pljusk, pljusk priplaval prav pred nevestico.
Dolgo sta nemo strmela drug v drugega. Svojim očem nista mogla verjeti, da sta se našla v tej daljni divji samoti. Končno se je Belinko ojunačil in zagagal:
»Pozdravljena! Belinko mi je ime, doma sem pa z Marionovega otoka.« In hitel je pripovedovati zgodbo svojega bednega življenja. Bela pingvinka je pozorno poslušala svojega gosta in zdaj pa zdaj sočutno prikimala. Ko je Belinko končal, je nežno zagagala:
»Meni je ime Belka, doma sem pa s Peščenega otoka. Zdi se mi, da si pripovedoval zgodbo mojega lastnega življenja. Tudi mene so vsi prezirali, tudi jaz nisem mogla najti druga za življenje, zato sem zapustila svoj
Poletni popoldan. (Fot. Fr. Krašovec.)
8 b *
26?
rod in splavala na široko morje. Naposled sem naletela na ta samotni otok. Tu sem sklenila ostati in sainotariti do konea svojih dni, daleč od vseli. Dasi me je cesto prijelo silno hrepenenje po mojemu rodu, po domači grudi, sem le ostala in si tu zgradila prijeten dom. Nič več se ne jezim na svoj rod. Kaj morejo oni za to, da se me izogibajo, ko so pa prepričani, da jim prinašam nesrečo.«
»O, kako si dobra in pametna!« je zagagal Belinko. »Veš, tudi jaz mojim nič več ne zamerim. Prav si rekla: Kaj morejo oni za to? Res, čuden je ta svet. Toda povej mi, kje prebivaš? Kako si si vendar mogla na teh golih stenah zgraditi prijeten dom?«
»O, pa še kako prijeten,« se je nasmehnila Belka. »O, da bi vedel, kako lepo je za temi stenami! Pojdi z menoj, pokažem ti svojo novo domovino!« Gibčno se je vrgla v valove in Belinko jo je urno ubral za njo.
Nekaj časa sta plavala tik ob navpični steni, nato sta se potopila in glej, globoko pod morsko gladino je bila v steni votlina. Belka je brž zavila vanjo. Jama se je zožila v dolg rov, ki pa se je kmalu zopet razširil; v daljavi se je začelo svitati. Zdajci ju je oblila prekrasna modrozelena svetloba, njuni telesi sta se srebrno zalesketali. Naenkrat je bilo rova konec; znašla sta se v vodi, skoz katero so prosevali sončni žarki. Brž sta splavala na površje.
»O, kako je tu lepo!« se je začudil Belinko, ko je pomolil glavico iz valov. Bila sta sredi majhnega jezera s prekrasno peščeno obalo, okrog in okrog pa so ga varovale visoke navpične stene pred mrzlimi vetrovi in sovražnikom. Sinje nebo z jasnim soncem se je bočilo kakor čudovit strop nad tem pravljično lepim krajem.
»Glej, tam je moj dom!« je dejala Belka in odpeljala Belinka na obalo. Tu je bil v mehkem pesku izkopan kaj udoben hramek z dolgim hodnikom. »No, kako ti je všeč?« je vprašala gosta, ki od samega začudenja ni prišel do besede.
»Tako lepo je, da bi najrajši za zmeraj ostal tukaj,« je naposled dahnil Belinko.
»No, pa ostani,« se je nasmehnila Belka.
»Bi me res vzela za druga?« je presrečen zagolčal Belinko.
»Potem vsaj ne bom tako suma na svetu,« je komaj slišno zagagala Belka in s toplim pogledom objela belega druga.
»Ah, poslej ne boš več tako sama, nikoli več ne! Kria, kria, hvala ti, sonce, prineslo si mi srečo!« je iz prepolnega srca zavreščal Belinko. Nežno je naslonil glavo na ramo nevestice, ki se mu je zdela najlepša na svetu. Ona pa mu je s kljunom ljubeče česala beli vrat. Zahajajoče sonce je s svojimi rdečimi žarki nežno božalo srečni parček. »Kria, kria!« sta zapela večerno pesem in srečno novo življenje se je pričelo.
Kaj kmalu so ležala v gnezdecu štiri lepa pikčasta jajca in ponosna starša sta jih vneto valila. Kako lepo je bilo tukaj med visokimi stenami! Nikjer ni bilo ptic roparic, požrešni tjulenj ni mogel do njih. Srečno so se izvalile štiri puhaste žogice. Že čez teden dni pa se je malčkom na hrbtu črno posvetilo. Očka in mamica svojim očem nista mogla verjeti: prav vsem so pod puliom rasle prekrasne črne suknjiče.
Na prej tako pustem otoku je kmalu zrastel in se hitro množil nov pingvinski rod s prelepimi črnimi suknjicami in belo blestečimi telovniki. Presrečna Belinko in Belka pa sta še mnogo mnogo let vodila svoje potomce na ribji lov.
DEKLIŠKE POSTAVE
RAINER MARIA RILKE * IVAN ČAMPA
I
Ko si našel me bil nekoč, bila sem mala, mala in kakor lipe grozd cvetoč le vate sem dišala.
Premajhna za imena sem le tiho hrepenela; ko del si: prevelika sem, da bi ime imela,
čutila sem, kako edina sem z bajko, morjem, majem, in težka ko vonjivost vina se duši tvoji dajem...
II
Po rekah mnogo brodov pluje, na enem on prišel bo, vem; a jaz poljubiti ne smem in dalje odšel bo na tuje. —
Zunaj je majnik cvetel.
Pri nas s starinskega stojala sveč je par gorel; mati je s smrtjo golčala, tedaj ji je glas onemel.
Ko majhna v tihoti sem stala tako, nisem mogla v tujo deželo, ki mati je vanjo stopila plaho; do postelje roba sem segla samo, našla le nje bledo roko, ki od nje blagoslov sem prejela.
A oče, ki mu je razum otemnel, nad njena me usta je zavihtel, da blagoslov so mi vzela.
268
III
Sirotica sem. Nikdar še nikdo zastran mene ni pravil kaj takega, kar deco poteši, strah ji prežene.
Od kod zdaj vse to mi prihaja? Čigava nji roka je dala?
Zanj vsako bom pravljico znala in vse, kar ob morju se baja.
IV
Bila otrok sem, polna sanj in tuj mi bil je maj; nek mož spev strun na našo stran prinesel je tedaj.
Pogled sem dvignila od tal: »Prostost mi, mati, daj ...«
Saj plunke prvi zvok zadal je srcu kaj vem kaj.
In že sem vedela takoj: življenje moje bo.
Ti tuji mož, ne poj, ne poj: življenje moje bo.
Spev moje sreče in boli mi poješ in potem: prerano usoda mi zveni, ki v svoje jo cvetoče dni živeti več ne vem.
S korakom glas je odzvenel, ker moral je od tod; in pel moj spev, ki ni bolel, in pel moj raj, ki mi spolzel, in me odvel in me odvel — sam Bog ve, kam in kod...
Fran Zupan: Žetev.
SLOVAŠKA POTA
VIKTOR SMOLEJ
Velika noč v Švancbaliu
Dalje so bile rahlo meglene. Po poljih in travnikih je že sijala svetlorumena smaragdna travica, mlada še in sveža, ker je bila šele prva pomlad. S postaje Pezinok, dvajset kilometrov nad Bratislavo, me je pot vodila dobre pol ure na praznike v slovaško vas. Poljska pot je držala med ozimino in na pol ozelenelimi pašniki. Konec dolgih njiv je stala gruča vrb. Cvetna nedelja se je okrasila z vrbovimi vejami, dodala česminovega cvetja in mačic. A sedaj je v zraku že veliki teden in nestrpno pričakovanje aleluje.
Vaške hiše stoje v dveh vrstah ob cesti, ki drži skozi vas. Ena vrsta hiš je tik ob cesti, druga pa je precej odmaknjena od nje, tako da je med obema velik trg. Na njem stoji zvonica luteranske cerkve in gasilski dom. Po cesti in trgu smo se zvečer sprehajali in se ustavljali zdaj pri dekletih, zdaj pri ženah, zdaj pri možakih, ki so prišli moževat. Dnevi so bili polni prazničnega pričakovanja. Luterani tu nimajo cerkve, katoličani pa. Cerkvica je majhna; ob jutrih sem poslušal pasijon, ki so ga z deljenimi vlogami prepevali pevci na koru. Peli so brez not in večina cerkve je pogosto odpevala. Melodija je bila preprosta in kakor recitativ. Izražala je pobožno čustvo ravninskega, naravnega človeka. Cerkvica je bila polna prekipevajočega trepetanja za Krista in njegovo usodo, polna veličastja božje besede in božjih dejanj.
Sonce je raslo. Zemlja je puhtela in poganjala drobne cvetove, da so dekleta že zbirale šopke in otroci piskali na trobentice. Dalja je bila vedno bolj sinja od presvetljenih meglic in vlažnega zraka. Za hišami so siva gumna še bolj sivela. Za vsako hišo je ležalo ograjeno dvorišče z drevcem ob meji, ob vsej vasi pa je vzporedno z glavno cesto tekel za hišami kolovoz, dohod s polj v gospodarska poslopja. Ob kolovozni poti so stale oslice, velike ko hiše. Vrhnja slama je bila počrnela, a kjer je bila oslica načeta, si videl čisto, rumeno žitno slamo.
Na veliko soboto so potresli pred hišami belega peska in pomedli vso cesto skozi vas. Veje so slonele ob hišah, kakor bi rasle iz zemlje. Vstopil sem tu in tam v hišo na pozdrav in voščilo. Veže so bile temne, ker dobivajo svetlobo samo od vrat, toda sijale so v praznični čistosti. Po kuhinjah so se blesteli lonci in medenina, v »hiši« pa belo platno in barvaste vezenine, kakor da je tudi tu pognala pomlad kakor pod okni. Stene so kakor sveže pobeljene, miza rumena, po stenah vise baryaste slike na steklo in nekaj papirnatih romarskih tabel. Peč je velika, zelena kakor pri nas, a postelja visoka, da moraš pristaviti pručico, da sple-
269
zaš nanjo. Sedaj so nn njej naložene blazine do pod stropa, kjer na prečnikih vise majolike in vrčki s starimi rumenimi in mrzlo zelenimi barvami in starimi letnicami. Vse je pripravljeno, lahko bo zapeti alelujo in sesti za prazniško pogrnjeno mizo.
Cerkev sredi popoldneva sprejema praznične žene in dekleta. Cesta je polna postajajočih fantov in mož z velikimi molitveniki ali cerkvenimi pesmaricami pod pazduho. Našopirjene in naškrobljene, v načičkanih robcih, prevezah, šapljih in pisanih predpasnikih hite dekleta mimo in čez majhno pokopališče z lesenimi krivimi križi zavijajo v cerkvico. Vsaka stopnja ženskega življenja ima svoje znamenje, pokrivalo in tudi dele obleke: dekle ima svoje, mladji žena svoje, starejša žena in vdova pa svoje. Spoznam jih po šapljih, po pasicah, po rutah, po barvi obleke. Bela in rdeča barva se veže z mladostjo, črna s starostjo in smrtjo.
V	mladem soncu sijejo beli domovi ob cesti, zelene veje na dnu pobeljenih hišnih sten, hiteča bela krila, plahutajoči robci v rokah, šumeča pokrivala, naškrobljene krone in avbe, lesketajoči se škornji. Moški so prinesli iz sveta že meščansko obleko, a nekaj mladih gospodarjev in stari možaki so si še oblekli tesne črne hlače s pisanim trakom ob šivih in na kolenih ter obuli bleščeče škornje kakor njih žene.
Zadonela je aleluja iz cerkve. Iz nje usipajoča se množica in pred njo stoječi so se razvrstili v vrste in nebo z vstalim Kristusom je šlo pred njimi. Znova je zasijalo sonce v živih odbleskih, zaigrala je belina, zatrepetale so barve. Nagnjeno nad vinske gorice Ma-
Scmcnišku ulica v Trnavi, /.mlaj stolnica.
lih Karpatov v daljavi je spremljalo mlado sonce sprevod, ki je prepevajoč alelujo stopal skozi vas. Gole glave možakov, da so se svetili beli in črni lasje in gola temena, so se risale poleg bogato nališpanih glav žena in deklet. Otroci so prepevali z visokimi glasovi in prehitevali druge. Ves sprevod je pel. Kot potok, ki se je komaj rešil ledenega oklepa zime, je počasi in sproščeno med zelenjem in belimi žarki stopala procesija z vstalim Kristusom. V njej je bilo veselje nad prerojenjem, nad odrešenjem in vrisk nad sijočim dnem. V tem vriskajočem razpoloženju ni ljudstvo našlo drugega izraza kot vedno isto preprosto pesem, sestoječo samo iz dveh stihov, v katerih pa je bilo vse:
. Aleluja, hvalimo Boga,
Krista našega!
Glasovi so začeli na višku, padali so v stopnjah navzdol in umolknili v globini, nato pa se spet pognali do viška in kakor velika radost iz višine padli navzdol.
Vriskajoča pesem, pisane barve in svetli domovi so sredi ravnine praznovali praznik vstajenja: vstajenje duš in vstajenje v sonce pomladi.
Velikonočna nedelja je bila slovesen praznik. Spoštljiva resnost in veličasten mir je ležal po vasi in v ljudeh. Celo govorjenje je bilo dostojanstveno mirno, da ne bi motilo slovesnosti velikonočnega praznika. Šele na velikonočni ponedeljek se je slovesnost umaknila domačnosti. Hodili smo z vrbovimi vejami po vasi in tepežkali. Nabirali smo si kar v klobuk pirhe, rdeče, rumene, inodre in rožnate. Po vasi se je razlegal smeh tepenih deklet in klici tepežkarjev. Sonce se je smejalo z globokega neba.
IV. OB VAHU NAVZGOR Slovaški Rim
Od Nitre iprihajamo v dolino reke Valia. (Reka se po slovaško imenuje Vah, toda glas h se izgovarja, kakor izgovarjajo nekatera primorska narečja glas g na primer v stavku: Ma smo ha!) Nitranska proga se priključi na povasko pri Leopoldovi!, nekdanji trdnjavi, ki jo je zoper Turke dal sezidati cesar Leopold I., ko so na južnem Slovaškem zavzeli Nove Zamke. Od Bratislave prideš v Považje, če greš od Donave naravnost na sever. Iz prestolnice vodi železnica pod Malimi Karpati, mimo Sv. Jura, kjer je pred vojsko služboval tudi naš častnik Maselj-Podlimbargki, pod vinorodnimi goricami, mimo Pe-zinka, od koder sem za veliko noč obiskal Švancbah, in mimo Modre, kjer gojijo visoko umetniško domačo keramično obrt, do mesteca Trnave. Če pridem od nitranske strani, se morani nekoliko vrniti proti Bratislavi.
2?0
Središče zahodne ravninske Slovaške je Trnava. (£e prihajaš od Bratislave, se ti mestece skriva v ravnini med zelenjem in ne pokaže razen nekaj tovarniških dimnikov nič posebnega. Ko pa prihajam takole pod večer od Leopoldova, od severne strani, me pozdravi gozd cerkvenih stolpov, zvonikov in kupol, ki se pnejo nad mestecem in mu dajejo značaj slovaškega Rima, kakor ga nazivajo. Nekateri šilasti, drugi debelušni zvoniki kličejo v spomin čase, ko je mestece bilo cerkvena prestolnica ogrskega kraljestva, ko so se po ulicah sprehajali redovniki in duhovniki, meščani in najemniški hlapci, sholarji in škofje. Razen cerkva ni Trnavi nič ostalo od nekdanjega sijaja cerkvenega in vseučiliškega mesta. Postalo je trgovsko mesto svoje široke okolice, križišče cest od Podonavja proti poljskim mejam in na Baltik ter cest, ki vodijo s Češke in Moravske v slovaško podonavsko ravnino ter na jugovzhod proti panonski ravnini in Balkanu. Madžari so Trnavo imenovali Soboto, s čimer so poudarili njen trgovinski pomen; na soboto so se namreč vršili svoj čas sejmi in trgi.
Sredi ravnine leži mesto s 25.000 ljudmi. Skozi majhen park pridem do mestnega obzidja. Do današnjih dni je mesto ohranilo četverec obzidij! Skoraj pravilen štirikotnik oklepa mestece in mu varuje davni videz. Sicer ulica od vhoda tja proti središču še ne kaže ne okusnega in ne starega lica. Tu govori šele preteklo stoletje. Po teh nizkih, enonadstropnih hišah brez pravega sloga bi sodil, da je mestece nastalo v zadnjih sto letih, da vladajo v njem malomeščanske razmere in imajo ljudje malomeščansko obzorje, izenačeno, povprečno in brez okusa. Toda sredi obzidanega četverca leži središčni trg z mestnim stolpom. Ta pa je že srednjeveško reprezentativen. Hiše so tu že dobile odličnejši obraz, s sten sijejo ponekod freske, ponekod okrašeni nadstreški in okrašeni okenski okviri. Mestni stolp samozavestno nadzira drobno mrgolenje pod seboj. Včasih je kazal vsemu mestu, svojim trgovcem in obrtnikom, ure, danes se vsakdo ravna po svoji uri. Zdaj ure hitreje tečejo kot včasih. Tam pri vhodu je mestece zidal suhoparni duh malega trgovstva prejšnjega veka, tu pa so gradili ponosni trgovci in cehovski mojstri z umetniškim okusom in samozavestjo.
Nad ulico se dviga v ozadju dvoje zvonikov. Tja krenem.
Ulica je tlakovana s kamnom, na obeh straneh pa jo obdajajo visoke stene, polne bleščečih oken. Malce dvignjena nad ulico stoji stolna cerkev sv. Miklavža z visokim pročeljem in dvema zvonikoma ob straneh. Ludovik. Veliki, ki je sredi 14. stoletja Ogrski pridružil Dalmacijo in celo del srbskih pokrajin, postal Po ujcu Kazimirju Velikem kralj na Poljskem in je svojo hčer Jadvigo dal litvanskemu knezu Jagelu za
Lesena hiša v slovaški vasi.
ženo, je v Trnavi umrl. To katedralo sv. Miklavža je dal postaviti on. Stolnica s tremi ladjami, visokimi stenami in stebri in prostranim sanktuarijem tone v temini in mraku. Za poznejšimi spremembami in pre-naredbami se skriva gotika. Tu se na gotskem ozadju prelivajo še renesančni in baročni elementi, tako da cerkev umetniško ne učinkuje enotno. Polno je pozneje pristavljenih in prizidanih kapel. Najznamenitejša kaže čudežno podobo Matere božje, ki je ob času kuge in vstaje leta 1708 krvavi pot potila. Še dandanes se vršijo velikanski romarski shodi, ki privabijo v Trnavo ljudstvo od blizu in daleč. Včasih je prišlo pred ta oltar do 50.000 romarjev, dandanes jih je pač manj. Velikanski sprevodi, v katerih so nosili vsa znamenja Kristusovega mučenja, bandera, zastave in prapore, so bili bolj podobni sprevodom, kot jih imajo južnjaški Španci in Italijani, kakor pa jih poznamo mi, hladni Srednjeevropejci.
Blizu stolnice stoji vrsta cerkvenih hiš: nadškofijska rezidenca in kanoniške hiše, odlična bivališča knezov in oblastnikov cerkvene hierarhije. A rajši se vrnem nekaj korakov po isti ulici, da zavijem nato v Ulico Jana Hollega, pesnika iz dobe našega Vodnika. Študiral je v Trnavi in postal glavni pesnik literarne šole Bernolaka, ki je bil v nadškofijski palači konec 18. stoletja škofijski uradnik in je utemeljil zapadno-slovaško narečje kot književni jezik v slovaškem slovstvu.
Trnava, mali Rim, je bila nekaj stoletij cerkveno središče Ogrske in je kot taka imela polno cerkvei, internatov, semenišč, redovnih hiš in tudi jezuitsko univerzo. V svetovnoznani bitki proti Turkom pri Mo-liaču leta 1526, ko je utonil v močvirju tudi sam ogrski kralj, se je odprla Turkom vsa Ogrska. Cesar je moral
2?!
prenesti sedež države iz Pešte v Bratislavo. Bili so to divji časi, menda res tako razviharjeni, kakor so dandanes. Turška povodenj se je razlila po panonski kotlini. Kar je bilo izven meja turškega cesarstva, je več trpelo kot zemlja pod njihovimi kopiti; v zasedenih krajih je kristjan plačeval pač davek v krvi in denarju, izven turških meja pa je bil vsak dan, vsako uro izpostavljen napadom, ropu in morjenju. Meja na jugu Ogrske je z Moliačem padla in obmejna pokrajina je postala proti Turkom Slovaška. Zemlja, ki jo je pojila slovaška kri. Da so bili Madžari branik krščanstva? Treba bi bilo samo pregledati, koliko zaveznikov so dobivali Turki prav pri madžarskih fevdalcih in graščakih. Iz nasprotstva do habsburškega Dunaja so se vezali s Turki in tako so se španske, italijanske, nemške in druge najemniške vojske bile s Turki na hrbtih Slovakov. Da, Turkom pod okrilje so lezli celo protestantje in kalvinei, da so se mogli bojevati proti nemškemu Dunaju. Verska zmeda, gospodarski propad, kmečki upori, turško prodiranje, graščinsko izžemanje, suženjstvo, novo nastajajoče denarno gospodarstvo — koliko dejstev, da razumemo noro zmedo ob prelomu iz srednjega v novi vek. A Turki so drli naprej na sever, na zapad. Leta 1543 so zasedli Ostrihom, sedež vrhovne ogrske nadškofije, pod katero je spadala tudi vsa Slovaška. Ostrihomski nadškofje so bili vedno prvi velikaši na Ogrskem. Imeli so cerkveni primat in so edini smeli kronati ogrske kralje. Ko so Turki zasedli Ostrihom, so morali zapustiti svoj sedež; umaknili so se v slovaško Trnavo, kjer so ostali skoraj tri sto let. Tako je Trnava postala cerkveno središče ogrske države, kakor je bila istočasno Bratislava — samo nekoliko manj časa — njeno politično središče. Z nadškofom in njegovim dvorom so se preselile v Trnavo tudi cerkvene družbe, mnogoštevilne pisarne, zastopniki zasedenih škofij z Madžarskega in Ogrskega sploh, tiskarne ter vse polno seminarjev in šol. Tako je nastala cela vrsta današnjih redovnih hiš in njihovih cerkva: jezuitska, pavlinska, frančiškanska, uršulinska i. dr. S cerkvenimi knezi so prišli tudi posvetni gospodarji, cerkveni patroni; tako so začeli tudi posvetni vladarji tekmovati v zidanju cerkva ali vsaj kapel »v božjo čast in svoje dušno zveličanje«. Trnava je doživela svoj razcvet v dobi katoliške verske obnove, v času 17. stoletja. Krono te baročne dobe, ki jo ponekod imenujejo po glavnih stebrih te obnove jezuitsko, je postavil kardinal Peter Pazmany, ki je leta 1635 ustanovil tu tudi univerzo s filozofsko in teološko fakulteto. V poznejših dobah sta se razvili še pravna in končno medicinska fakulteta. Ta visoka' šola pa se je leta 1777 preselila v Budimpešto. Vseučiliško življenje je Trnavo pač najbolj razgibalo. Na univerzi je bilo tudi nekaj profesorjev Slovakov in Cehov, a dijaštva je bilo razmeroma naj-
več slovaškega. V Ulici Jana Hollega stoji še danes mnogo stavb nekdanjih univerzitetnih konviktov, dandanes šol in seminarjev. Tako je sedaj v lepi baročni stavbi škofijsko semenišče. Kako mrtve so dandanes zgradbe, zlasti cerkvene in šolske, kako živo pa je to bivališče! Kvadratno dvorišče pokriva živozelena trava, sredi njega stoji skupina dreves. Vse priča, da so tu bivali ljudje srčne izobrazbe in odličnega okusa. Koliko topline je v skrivenčenih lokih dvoriščnih zidov, v tej travi, ki prerašča četverec soncu odprtega dvora, kolika plemiškost v teh zračnih balkonih! Sosednja hiša je sedaj gimnazija, ki pa ji je sodobnost že vzela osebni izraz. Zato ne vpliva semenišče s tako plemiško zadržanostjo in vzvišenostjo. V teh stavbah so stanovali sholarji, kleriki, študentje, profesorji, se-minaristi: tu je dom za plemiške sinove, tam »rdeči seminar« za semeniščnike vse Ogrske, ki so nosili rdeče plašče, ondi spet zavod za laike in klerike itd. Ti sholarji so trnavske meželjne motili in budili iz meščansko zaspane udobnosti. Tepli so se z vojaki, ker so nosili svoje meče, se posmehovali kapitanu, ki je vodil čarovnice na grmado, in ga izžvižgali, na pust do štirih zjutraj plesali in pretepli biriče, ki so jih prišli spravljat domov, na mestno oglasno tablo izobe-šaji posmehljive napise, strašili dekleta s streljanjem iz pištol in ponoči prirejali mačje godbe pod okni najbolj sitnih mestnih svetovalcev, ki so se tožili njih rektorju in oblasti. Življenje je plalo po ulicah, križali so se meči, sekali jeziki. Taberne so odmevale od latinskih popevk, ulice so bile polne Ciceronove govorice pa jezika Slovakov, Madžarov, Hrvatov, Ukrajincev, Čehov, Nemcev, Italijanov. Ko je dijaško življenje utihnilo, to je, ko so se izselili z univerzo v madžarsko Pešto na jug, je trnavski meščan dobil spet svoj mir, docela pa je uplahnilo trnavsko gospodarsko in kulturno življenje. Ostali so mu samo še spomini na slavno dobo slovaškega Rima, denar pa se mu hi več pretakal kakor nekdaj. Mrtvilo je prav za prav vladalo do najnovejšega časa po vojski, ko so trnavski meščan, trgovec in industrialec zaživeli novo življenje modernega trgovskega industrijskega mesta.
A sedaj stoji pred mano baročna cerkev bivše univerze. Visoko kipi nad malim trgom široko pročelje z dvema zvonikoma ob straneh. Nad vhodom blesti v velikih črkah napis, da je dal cerkev postaviti palatin grof Nikolaj Esterlmzy. Bilo je to pred sredo 17. stoletja. V drznem zaletu se dviga cerkev s tal. Pripovedujejo, da je njen graditelj izvršil samomor; ko so imeli odstraniti zidarske odre, inostovže in opore, se je namreč bal, da se bo cerkev zaradi drznih lokov in višine podrla. Vanjo ne morem. Zaprta je in nikjer ni dobiti ključev. Cerkev je namreč vojaška last. Vojaki [ki ne vedo, kje bi bilo mogoče dobiti ključe. Celo iz mestnega župnega urada odgovarjajo po tele-
fonu, da ne vedo zanje. Tako se moram zadovoljiti le z ogledom cerkvene zunanjščine in s presojo njene velikosti. Menda bo to res največja cerkev na Slovaškem (?0 m dolga, 17 m široka, višina sten 21 m). Pozneje so mi trnavski duhovniki pravili, da segajo oltarji skozi tri nadstropja, da so polni stebrov, figur, nadzidkov in okrasja, da ima glavni oltar štirideset kipov v nadnaravni velikosti, da so oboki polni štukatur in fresk iz življenja Janeza Krstnika, kar je vse delo italijanskih mojstrov. Cerkev je zaradi svoje velikosti Napoleonovim vojakom rabila za taborišče. Z oltarja so lomili les in dim njihovih ognjev v cerkvi je zatemnil pozlačeno okrasje na stropovju. Poleg cerkve je vojaška last tudi palača bivšega vseučilišča, ki se je tesno drži. Pred hišo stoji straža. Tako se je končno v prostorih, v katerih se je nekoč razglašala katoliška verska učenost, naselilo vojaštvo, ki pač ne misli več na predavalnice, knjižnice, tiskarne, študente in profesorje...
Stoletja vihrajo preko ljudstev in dežel. Kar je bilo včeraj še cerkev, je danes že prodajalna, in kjer so včeraj barantali kramarji, je danes našla svoj dom resnica. Padajo zidovi in mesta, usihajo prekopi okoli gradov in selišč, vstajajo tovarniški dimniki in se širijo proletarske naselbine. Ogenj, bolezni, meč in smodnik, vsemu pa primešana še človeška zlobnost, požrešnost in nevoščljivost, se vrtinčijo preko sveta in spreminjajo njegovo lice.
Nato pridem iz zazidanega mestnega štirikota. Pred menoj leži travnik; po napisih Ribnik sodim, da je s te strani poleg obzidja branila mesto tudi voda. Vzdolž še stoječega zidu zavijem okoli mesta in se nato spet vračam proti kolodvoru. Za Ribnikom stoji največja slovaška sladkorna tovarna. Ob obzidju se vrste drevesa Bernolakovega parka in teče Trnavka. Preko te vode, teli jarkov in obzidij so vihrali časi in poleg sholarske in vagantske pesmi je tod donel tudi krik umirajočih vojakov, ropajočih lancknehtov in obupanih meščanov. Preveč bogato je bilo mesto in preveč pri roki vsakomur, ki je prihajal od vzhoda in jugovzhoda, da ga ne bi zaskominalo, zdaj pa zdaj kaj izropati in odnesti. Za temi obzidji se je velikokrat bila borba tudi za samo golo življenje.
(V drugo naprej.)
TABOR
LJUDSKA IGRA V DVEH DEJANJIH
NARTE VELIKONJA
ŠTIRIINDVAJSETI PRIZOR Prejšnji, Jaka, Jurij.
Jaka (prihiti ves preplašen): Vrata v klet so bila odprta, Boštjana pa nikjer. Miklavž je videl senco, ki je zginila v rov.
Urh: Zdaj nam je ušel in rov bodo zastražili Turki! Ali nisem dejal, da bi bilo bolje za nas, če bi ga bili koj obesili. Tega je samo vaša počasnost kriva!
Janez: Brez sodbe ne bomo nikogar obešali in tudi utegnemo ne. Če hitro greste za njim, boste ušli, preden bo mogel priti do sape in Turkov.
Vida: Kdo more tako hitro bežati?
Pepca: Če že moramo umreti, naj umremo! Nikamor ne gremo! Dokler bomo mogli, se bomo branili. Vsaj ne bo mogel nihče reči, da smo ubežali.
Janez: Prav, a jaz odgovarjam za druge! Otroci, bolniki in dekleta naj gredo. Do ovinka naj jih kdo spremlja, potem pa —.
Pepca: Potem pa bodo brez varstva! Zapovej otrokom, naj bodo mirni in tihi, če moreš! Če bi se v mravlje spremenili!
Vida : Tu ostanemo in Bog nam bo pomagal! Naj otroci rajši župniku roke podpirajo. (Slišijo se sipel udarci v zidu.)
Jaka: Spet vrtajo v zid! Ali se je malta že sprijela?
Urh: Kje se bo sprijela? Saj smo kamenja navalili.
Marko: Potem pa naj se postavi kdo in čaka! Treba bi bilo zazidati tudi rov.
Janez: Zakaj? Rov lahko brani en sam.
Jurij (z mostovža): Dračje nosijo k vratom!
Vida: Zažgali jih bodo! Pripravite vode za gašenje!
Jože : Hlode pripravljajo. Vrele vode, da jih boste oparile, pesjane, ko bodo spet prinesli. (Ženske nosijo vodo v škafih, iz njih se kadi sopara.)
Jaka: Bolj na levo in zakrijte se! (Ženske na levo.) Pripravite se, oj, bolj na levo! (Zunaj divje vpitje): Alah il Alah! Djaur! (Nerazumljivi rezki klici, lomljenje dračja, slišati je, kako padajo hlodi im udarjajo deske.)
Jože: Kdo je pred rovom? Zdi se, da se nekdo plazi med grmovjem. Videl sem senco. Vrata so napadli samo zato, da bi odvrnili pozornost.
Janez (omahuje ob zidu): O, ne samo zato! Če se jim posreči skozi vrata, ne bo treba čez zid in ne skozi rov. Ali je kdo pred rovom?
273
Ambrož: Miklavž!
Jurij: Miklavž ga bo česnil, če le glavo pokaže. (Vpitje žensk): Zid podkopavajo! Valite kamenje! O, otroci, otroci! Ježeš Marija!
PETINDVAJSETI PRIZOR
Prejšnji, Iv a n ček, Boštjanček, Peterček.
Ivan če k: Kaj otroci! Otroci so vsi kakor vojaki! Prače imamo in kamenja je povsod dovolj.
Boštjanček: Kadar bom ukazal!
I v a n č e k : Kaj boš ukazoval! Kdo je rekel, da boš ukazoval?
Boštjanček: Še zmerom sem ukazoval, zakaj bi pa še zdaj ne!
I v a n č e k : Zdaj gre zares, kajne, Vida, da gre zares!
Vida: Da, zares!
Boštjanček: Pa se sami pojdite, jaz bom povedal očetu.
Jože: Da, ti boš povedal očetu!
Boštjanček (se vrže 'na Ivainčka): Da. Očetu bom povedal, vam bo že pokazal. Pri nas se ustavljajo gospodje, ti pa niti kruha nimaš!
Ambrož: Zdaj sta gospod in hlapec enaka, samo da hlapec nič ne zgubi, če mu gori hiša, gospodar pa vse.
Boštjanček: Nam ne bo zgorela, oče je rekel, da ne. Rdečo cunjo je obesil na svisli.
Jaka: Le povej, Boštjanček! Le povej! Rdečo cunjo je obesil, kajne, in dejal —?
Boštjanček: Da sva brez skrbi. Če me Turki zajamejo, naj vpijem: Mohamed, Mohamed! Djaur!
Pepca: Če bodo prišli skozi rov, vpij: Mohamed! Djaur! Boštjanček naj bo pri rovu! Janezu je slabo;
Mesto Trenčin na Slovaškem.
rekla sem, naj ga odpeljejo v cerkev in mu močijo senca z jesihom. Vi, fantiči, pa s pračami pred vrata! Če bi zgorela, lučajte kamenje! Pa dobro merite!
Jaka: Saj kar komandiraš!
Pepca: Otroke in ženske že, moški ste pa svoje-glavni, še Janez vam ni bil kos.
Jaka: Najbrž se je preveč bal, saj včasih nisi vedel, kaj bi, ko je preveč ugibal.
Pepca: Janez je na vse mislil.
J ti k a : Da, preveč! Ali nima vsak svoje glave? Treba je samo reči: Ti to, oni to! On pa: Ali je vse v redu, ali je dovolj kamenja, ali je ogenj, ali so otroci siti, ali je kdo bolan, kje je ta, kje je oni?
Pepca: Premalo ljudi je imel.
Jože (na nvostovžu): Zdaj zažigajo dračje. Vode, vode!
ŠESTINDVAJSETI PRIZOR Prejšnji, ženske.
Ženske (gredo sipet z vodo čez oder): Moj Bog, moj Bog! O Marija! In otroci!
Pepca: S pračami čakajo pred vrati.
Ženska (pride izza ogla): Moj ne, moj ne! Če udarijo skozi vrata, jih bodo koj zajeli.
Pepca: Pred vrata sem jih postavila, tam naj bodo! Če vderejo, jih bodo v taboru tudi zajeli!
Ženska: Ti si jih postavila? Janez zapoveduje!
Pepca: Jaz sem jih postavila. Tam naj bodo! (Ženska se umakne.)
Jaka: Janezu je slabo.
I v a n č e k (prihiti na	oder): Grmovja smo	si	nanesli in se prikrili; zdaj	lahko	pridejo.
Jaka: Nobena si ni	upala	oporekati.
Pepca: Ni časa, je	rekel	Janez! Vode	naj	pri-
nesejo! (Vipije:) Vode, vrele vode! (Hiti za cerkev.)
Vida:’ Na mostovž jo podajajo.
Pepca (v ozadju): Da se ne boste same oparile, pazite! (Po 'kulisi se začne valili dim, nato rdeč sij.) Zdaj! (Slišati je šumenje ognja, 'ki ga gasijo, im krinke pred obzidjem.) Za zdaj smo jih odgnali! (Tedaj se v ozadju na zidu pokažejo turbani. Jože ustreli, Turki tudi. Urh se opoteče na desno.)
Urh: Zadel me je. Fantje, korajžo! O, Marija!
Vida: Spravite ga hitro na tla, da ga obvežemo!
Urh: Sam bom zlezel! (Omahne mrtev čez mostovž.)
Dekleta (zaženejo vriše).
Pepca : Fantki, s pračami! (Videti je. kako se je usulo kamenje na obzidje. Kamen pade pred ikuliso.)
I v a n č e k : Više meri, da ti ne bo odletelo ob zidu! Skoraj si ga vrgel Ambrožu v obraz.
Lojzek: Če pa je zid tako visok! (Medtem je videti, 'kako Turki omahujejo z obzidja ter si tiščijo čelo ali lice, zakrivajo glave, turbaini padajo čez zid.)
274
Peterček (zagrabi 'turban).
Ivance k: Meni ga daj!
Peterček: Drugega vzemi!
Ivanček: To je bila poveljnikova kapa! Moja je, jaz sem jo zbil!
Peterček: Jaz sem meril vanj!
Ivanček: Jaz tudi!
Peterček: Na! (Jo vrže na tla.) Po drugo grem!
Jože (se ozre in vidi fanitka): Ne hodi, zdaj gledajo skozi line!
Peterček: Splazil se bom ponjo! (Se plazi do turbana, vidi se Turek, kako se prijemlje za vrh na obzidju. Ko ise Pe(terček priplazi do turbana, se sproži pod Turkovo roko kamen in pade Peterčku na glavo. Deček zastoka in se zgrabi za glavo, nato se zravna, pograbi (turban in se čez kamenje im ruševine zažene v ospredje): Imam ga! (Nato se kakor brez zavesti opoteče im klecne na turban.) Imam ga!
Ivanček (gleda, sname turban z glave ter mu ga ponuja); Ta je lepši, le imej ga!
Peterček: O, moj je lep! Vrti se mi in tema se mi dela... (Omahne za 'kuliso.) Imam ga pa le!
Ženski glas: Moj Peterček, moj Peterček!
SEDEMINDVAJSETI PRIZOR Prejšnji brez Peterčka, Pepca, Vida, Jože.
Pepca (iz ozadja): Spet sta dva mrtva na levi!
Jože: In Peterček tudi!
Vida: Mati se je kakor brez uma vrgla na mrliča. Vse nam je šlo po zlu! Bog vedi, kaj je s Francetom in Šimnom. Janez leži. In koliko je mrtvih!
Pepca: Povedala sem jim, da se ne vdamo! Rekla sem dečkom, naj imajo nared prače, deklice pa naj prevzamejo skrb za ogenj in cefranje. Da bi le po rovu ne poskušali!
Jože (iz ozadja): Spet se zbirajo! Kar v trumi gredo po bregu. Kakor bi vedeli, da moramo varčevati s smodnikom.
OSEMINDVAJSETI PRIZOR Prejšnji, Bara.
Bara (prihiti vsa razgreta iz cerkve): V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Marija se je nasmehnila in ukazala iti.
Vida: Bara!
Bara: Ukazala, da! Ženinu naproti! Turki gredo, vsi v rdečili hlačah in na glavah imajo peresa. O, zdaj pride moj ženin!
Deček (s stolpa): V dragi se vidijo rdeče hlače!
Ambrož: Zdaj nam ostane samo še beg!
Marko: Beg je gotova smrt; pripravimo se na smrt!
Ambrož: Če bi nas župnik obhajal!
DEVETINDVAJSETI PRIZOR Prejšnji, ženske in otroci.
Pepca: Vsaj odvezo naj nam da! Najprej ženske! (Odide, slišati je 11 jen glas, nato se zgrnejo v cerkev ženske im otroci.)
TRIDESETI PRIZOR Prejšnji, možje.
Marko (vpije): Pripravite se, možje! Hitro! (Možje se spuščajo z inostovžev in prihajajo izza ozadja utrujeni in zaspani.)
Jaka: Če bi ostali, bi zaspal na zidu!
Jože: Hudo je, a vsaj na svojem si! Kadar pomislim, da bodo gnali vse v tuje kraje, če nas dobe, se mi vrnejo moči.
Peter: Kolikokrat sem rekel, da nas je premalo. Vidiš, Marko, tista o Gedeonu tu ne velja!
Marko: Je že tako božja volja.
Pepca (iz cerkve): Zdaj pa vi! Ženske bodo ko j iz cerkve. (V cerlkev se usuje jo moški, iz cerkve pa ženske.)
Vida: Kje so že Turki?
Pepca (pokuka skozi lino): Pod hribom!
Vida: Ali bomo mogli še o pravem času v rov?
Pepca: Pripravite se! (Ženske se poiazgube, slišijo se klici): Kje je moja ponev? Kje je rdeča cunja? Kam ste dali vrečo? Ali bomo vzeli s seboj tudi kotel? Seveda ga bomo! Težak je. Škaf je ves razsut. (Otroški jok.)
Glas prve ženske: Kaj boš mrtvega otroka jemala s seboj?
Glas druge ženske (tožeče, obupano): Kaj bom brez Peterčka? (V cerkvi se slišijo prestrašeni klici): Dvignite ga! Dvignite ga! (Na prag prihiti Ambrož.)
Kopališki otok v Pieštanih na Slovaškem.
275
Ambrož: Ko je stopil od oltarja, je padel.
Jože: Vznak in roke je imel razpete.
Pepca: Kdo?
Jaka : Kdo! Župnik! Obhajal nas je; ko je zaprl tabernakelj, je omahnil pred Marijo. Otročiči moji! je dejal in izdihnil. (Oglasi se mrtvaški zvon, možje se odkrijejo, žensike v jok.)
Ambrož (se pokriža): Bog mu daj večni mir in pokoj!
Vida: Zdaj ne bomo nikogar imeli, ki bi molil za nas!
Marko: Še mrtev je strmel v nebo. Ali ne more pri Bogu moliti za nas?
ENOINTR1 DESETI PRIZOR Prejšnji, Bara, ženske, Janez.
Bara (se na vratih cerkve prikaže z banderom v rolki.)
Pepca (ji zastavi pot): Kam?
Prva ženska: S procesijo!
Druga ženska: S procesijo!
Pepca: Nikamor! Vsi nazaj! Pred oltar, kdor ne more braniti, drugi na mostovže! Kamenja, vode in hlodov!
Janez (omahuje na podboju cerkve): Vsi v rov! Bolniki in stari ljudje so že šli skozi druga vrata. Pepca, pojdi iz tabora!
Pepca: Nikamor, dokler bom živa, nikamor! Kdor hoče, lahko gre, a jaz ne. Vida, lahko greš, Jože, ti tudi, vsi lahko greste, jaz ne pojdem! Na obzidje pojdem, ko odidete! Mene more odpeljati samo France!
Vida: Ali si ob pamet? Kdo še verjame, da je France živ? Pepca, spametuj se in pojdi!
Ambrož: Čebele bom vrgel nanje, da jih zmotimo. (Hiti v ozadje in se vrne s painjem.) Pomagajte, glejte samo, da koga ne opikajo. Razdražene so od vašega potu in vročine. Hude so!
Jože: Še bolje!
Ambrož: Tako mi je, kakor bi slovo jemal od otrok.
Jaka: Boš pa druge dobil, vsak ti bo nekaj dal.
(Se zavihti na mostovž.)
Ambrož: Ko bo vse mimo, nobeden niti vedel ne bo. da je Ambrož dal svoje čebele. (Težka panj.) Ta je bil v kotu, matica me je poznala. Na roko mi je sedla, ko sem jo ogrebel na tistem okleščenem orehu. (Odhiti in prinese nov panj.)
Jaka (pri lini): Zbirajo se, med obzidjema se gnetejo!
P e p c a : Zvonite, zvonite, da bo hrup čim večji! (Zvonovi začno zvoniti.) Ko l>om zamahnila z robcem, spustite! (Gleda skozi lino.) Kdor nima drugega, naj meče kamenje! Fantki, prače! Dekleta, vode in smole!
(Zamahne z robcem.) Zdaj! Marija, pomagaj! (Slišati je zamolkle padce panjev.)
Ambrož (se nasloni na zid): To je zadnji! (Slišati je vrišč in kletve napadalcev.)
Jaka: Ali vidite? Otepajo se jih in beže! Gneto se k izhodu in kriče. Čebele se zaganjajo vanje, Turki beže po bregu, ali jih vidiš? Ali naj ustrelim za njimi? Nekaj jih je na tleh. Kakor mrtvi so!
Pepca: Ustreli! (Sliši se pok.)
Jaka: Od gozda se trgajo nova krdela. Že se razločijo rdeče hlače in peresa na čakali.
DVAINTRIDESETI PRIZOR Prejšnji, Vida.
Vida (prihiti): V rovu se čujejo koraki. Vidi se luč!
Jože : Izdani smo, nihče ne bo mogel ven!
Pepca: Če poznaš pot, se lahko skriješ in braniš!
Jože: Če jih pa Boštjan pelje? Ve, koliko nas je, ve za vsa skrivališča v rovu.
Pepca: Jih pa počakajte! Če vam rov zazidajo, boste tako prišli nazaj. Bolje je od lakote umreti, kakor pa da bi vas vlekli s seboj!
Jaka: Ali vidite? S Turki gredo tudi domači ljudje!
Jože: Kakor da bi si s tem kaj opomogli. Zid bodo pomagali podkopavati in kamenje nositi; ko bo vsega konec, jih bodo pa vlekli s seboj. Uprli naj bi se! Ali vsaj pomagali ne!
Jaka: Vsak misli, kako bi si rešil golo življenje. Tudi mi ne bi bili drugačni.
Pepca : Zdaj nam bije zadnja ura! Skozi rov ne moremo, Turki so dobili pomoč. Ambrož, tvoje čebele so jih sicer odpodile, odgnale pa ne.
TRIINTRIDESETI PRIZOR Prejšnji, Bara.
Bara (pride iz cerkve): Zdaj gre, zdaj gre! Njegov korak slišim. Vse rože sem potrgala, samo takih za venec ni.
Vida: Koraki v rovu so čisto blizu! Ali naj ga pustimo, ali naj —?
Pepca: Naj živi! Vsaj eno življenje si bomo izgovorili zanj.
ŠTIRIINTRIDESETI PRIZOR Prejšnji, R o z a, Š i m e n, Miklavž, množica.
Roza (prihiti): Ne uganete, kdo je! Toliko da nismo mahnili po njem.
Jaka: Kaj praviš?
Š i m e n (pride turško oblečen): Nič ne pravi! Jaz sem! (Vse osupne.)
Jaka: Ti si? In v tej obleki?
276
Tine Gorjup: Moja mati.
Miklavž: Če bi ne bil zaklical, bi ga bil mahnil. Po glasu sem ga spoznal.
Jože: Ali te niso Turki?
Š i m e n : Kakor vidiš!
Jože: In tvoja glava? V cunje zavita glava?
Š i m e n : Kakor vidiš, jo še imam.
Jaka: Ne boš je več dolgo!
Š i m e n : Seveda ne. Star sem že.
Vida: Turki gredo in kogar ujamejo saj
bolje veš kot mi!
Šime n: Kakšni Turki?
Jaka : Ali si živel na luni? Kakšni Turki? Turki! Medtem ko si bil ti v rovu, so se zgrnili po bregu. Razločno se vidi, da ženejo tudi ujetnike s seboj.
Š i m e n (skoči na mostovž in se začne smejati): O, to pa niso Turki, to so naši. Še nosila vidim med njimi. Dva je nekoliko oprasnilo, ker se drevesa niso hotela hitro podreti. Mrliča pa nimamo! (Vsi molče strmijo vanj, nato od veselja ne vedo, kaj ibi; eni hite v cerkev, drugi k vratom. Zasliši se 'pritrkavanje. Klici): France! Naši! Odprite vrata! Streljajte v zrak! Mož-*iar j i! (Jz cerkve se usuje množica, sili v Šimna, ki nekaj živahno (pripoveduje, nato zavpijejo): K vratom! Hitimo jim naproti!
Peter: Če ni kakšna prevara? Šimen nas je lahko Prodal Turkom in mi jim bomo odprli vrata! Počakajmo, da vidimo!
Pepca: Odprite vrata, Šimen nas ni prevaril. Šimen je svetoval podžagati drevje in Šimen je pregovoril Franceta, da je šel z njim.
PETINTRIDESETI PRIZOR Prejšnji, Janez.
Janez (se ves bolan prikaže na vratih): Če bi Šimen ne bil pogodil, bi nas bili Turki zajeli!
Pepca: In če bi ostali vsi v taboru, tudi. Kdo bi se bil upiral tako veliki drhali! Alo, fantki, vi boste prvi šli skozi vrata!
ŠESTINTRIDESETI PRIZOR Vsi.
Bara: In jaz ženinu naproti! (Vrata se odpro; na bregu je videti glave fantov, preoblečenih v Turke.)
Šimen: Ko so Turki obležali, sem fantom naročil, naj se preoblečejo, da bodo nemoteno prišli do obzidja. Toliko ujetnikov so imeli s seboj, da jih vseh še preobleči niso mogli. Nekaj Turkov smo ujeli. (Po bregu se približuje itruma im se nazadnje med vzklikanjem dn vriskanjem usuje skozi vrata.)
Bara (strmi vsa s cvetjem opleitena ob strani, potem se vrtže na visokega, zvezanega Turka): Kako sem te čakala, a si vendar prišel. (Preden se zavedo, mu pade Okoli vratu, Tnrdk se zavrti in zadavljen oanabne.) Moj fant!
Pepca: On jo je bil ugrabil! (Vse utihne; molk pretrga Boštjan, (ki je prišel z drugimi vred.)
Boštjan: Ali nisem rekel?
Jaka: Boštjan je tu!
Boštjan: Da, pripeljal sem jih!
Tomažek: O, smo sami prišli.
Boštjan : Pripeljal sem jih; saj veste, zakaj sem ubežal skozi rov.
Jaka: Kako pa! Obesili te bomo!
Marko : Nikogar ne bomo obešali. Naj bo Bogu v zahvalo!
Bara (gre kakor mesečna sikozi vrata in drži turban v rolki): On je bil. Moj ženin! In zdaj je mrtev! (Zmatne si oči, pade na kolena in vrže cvetlice od sebe, kakor bi se prebudila.) Da sem tako hodila okoli! (Dvigne se in strmi v množico.) Zdaj razumem vse, zdaj razumem vse! (Omahne na tla, si zakrije obraz in zajoka.)
Pepca : Bara, Bara, saj bo vse dobro, Bara!
France (se dklotni Ik njej): Bara, vstani, saj bo vse dobro.
Bara (se vrže na obraz in zajoka): Vse ne bo dobro! O, vse ne bo dobro!
Boštjanček (se pririne k očetu): Ali je rdeča cunja pomagala?
Zastor
2??
GOSPOSKI HLAPEC
IVAN ZOREC
NADALJNJI SPOMINI ROTARJEVEGA NANETA
8.	O g e r
Sprevodnik mi je v vlaku odpri predel, ki ga je izpod stropa le motno razsvetljevala okroglo zavešena svetilka. Na dolgi klopi je po vsem dolgem ležal prileten gospod. Vzmeti mehke klopi in zamolklo drdranje voza so ga enakomerno zazibale, da še slišal ni odpiranja in zapiranja, tako trdno je spal. Na drugi klopi nasproti njemu sem se po oblazinjenih sedežih zleknil tudi jaz, anti daleč je do Trsta pa noč je in naspati se moram, da ne pridem v službo, kakor bi vso noč prekrokal. Na, zaspati pa vendar nisem mogel ves čas ne, same neumne in pametne sanjarije in skrbi so mi dramile oči.
Nekoliko pred Divačo je prišel sprevodnik in v najin predel glasno zaklical: »Divača — prestop na vlak v Herpelje in Pulj.«
Oba sva poskočila in se uredila, da bi izstopila.
»Kam potujete vi?« me je gospod sopotnik po nemško vprašal in obenem povedal, da se pelje v Pulj, kjer mu je sin pomorski častnik. Stava in izgovorjava besedi sta razodevali Ogra.
Gospod, ki sem mu nato povedal, kam se peljem in čemu, se mi je kmalu prav prikupil. Na postajnem hodniku, kjer sva postajala in čakala, da bi naju pobral vlak, sva se menila, kakor bi se že dolgo poznala.
»Tako?« je zateglo dejal. »V službo se peljete? In v tako pusto in mrtvo službo?« Vsak samoglasnik je široko zatezal in me skoraj sočutno gledal.
Odgovoril sem mu, da mi ne kaže drugega in da sem te službe prav vesel.
»Ne,« je odmajeval, »služiti zato, da se človek preživi, to se mi zdi najbolj hudo. Tisti, komur služiš, ti meče neko plačico, premajhno, da bi ob njej spodobno živel, a preveliko, da bi kar od lakote umrl; milostno ti jo meče, kakor bi psu vrgel kost, in si potlej nemara še misli, da mu za to moraš biti do komolca hvaležen! To je suženjstvo. Vrag vzemi vsako službo. Človek vendar ni pes, da bi stal na zadnjih nogah in lepo proskal za kost!«
Skušal sem nekako ugovarjati, češ postave, državna uprava, ves red človeške družbe potrebujejo vendar nosilcev in izvrševalcev svoje moči in volje. In pa: zakaj je svojega sina dal v službo?
»O, to je pa drugačna pesem!« je skoraj glasno rekel in ves zažarel. »Veste, moj sin ne potrebuje tiste plačice, zadosti sem bogat jaz sam, da mu lahko dam, kolikor hoče in potrebuje; če pa vendar nosi častniško uniformo, služi le veliki misli in volji našega junaškega ogrskega naroda, ki še ni dokončno razširil vseh
svojih mej«! na kopnem in na morju in ki bo danes ali jutri potreboval tudi na morju izurjenih ljudi.«
Magjar-Orszag — ogrska država da hoče prav zase imeti ne samo Reko, marveč tudi vso hrvaško in dalmatinsko morje; to da bi ji bila vrata in okno v široki svet, se je vnemal bolj in bolj.
»Da, tak goreč in zagrizen rodoljub bi moral biti tudi vsak Slovenec,« sem si rekel, ko so mi misli trenile do uskokov in omahljivcev, do ponižnih hlapcev tuji roki in do vseh, ki pobožno obožujejo in občudujejo, kar ni naše, domače pa odrivajo in zametujejo...
9.	Trst
V	Herpeljah sva se z Ogrom ločila. Med vožnjo proti Trstu so me dohajale njegove mrke misli o službi. Malo manj ko bati sem se začel usode, ki se ji zadajam za vse življenje.
Iz poniglavih sanjarij me je dregnil pogled na morje, ki mi je nenadoma pomežiknilo iz vedrega jutra. Morje sem sicer že videl pred leti, pogled nanj pa me je vendar tudi zdaj nepopisno navdušil. Kar gledal, gledal sem ga in se skoraj ponosno spominjal naše himne Adrijanskemu morju: Buči, morje Adrijansko ...
Na postaji Sveti Andrej se je vlak ustavil. Ves motoglav in zamišljen sem izstopil, dal spraviti prtljago in stopil na cesto.
»Sveti križ božji — začelo se je,« sem si rekel.
Mimo je trudno pricingljal konjski tramvaj. Brez pomisleka sem skočil vanj in povedal, da bi se rad peljal do železniškega ravnateljstva. No, sprevodnik me je le gledal in nekaj po italijansko drdral. Pa že me je po naše ogovorila neka gospa in mi pomagala, da mi je sprevodnik prodal vozovnico, čez čas pa me je opozorila, naj izstopim in v katero smer mi je iti.
Tako sem res kmalu prišel do palače, kjer je bilo železniško ravnateljstvo in kjer sem si uhodil čisto novo, bridko in lepo življenjsko pot.
10. Načelnik
Tako sem se pretipal do palače, kjer je železniško ravnateljstvo samosvoje vladalo skoraj vsem železnicam na slovenskih tleh. Postal sem in jo z očmi strahoma premeril od vrha do tal, srce se mi je plaho stisnilo kakor že pred leti, ko mi je bilo prvič prestopiti prag novomeške gimnazije. Pa tačas sem bil otrok, ubog in neskušen, z eno samo skrbjo, ali pridem do šolanja — zdaj seni bil mož, že nekoliko prekaljen v bridkostih in težavah, po vsem drugačnem merilu in občutju ubog pa še dosti bolj. Skozi možgane so mi kakor blisk trenila in me močno močno vase zajela vsa leta trpljenja, ponižanja in siroščine, odkar sem zapustil ubogi svoj domek.
278
In zdaj postajam uradnik ali gosposki hlapec, mi je bistra mati dejala. Kakšna mi bo usoda posilimal? Tako sem še mlad, neumen in neveden, pa se že zavezujem in privezujem za vse življenje; jaz ne bom več jaz, vsega me bo imela služba gosposkega hlapca. Res, zbogom, mladost, zbogom, svoboda.
Tako sem ondi postal trenutek, dva, preden sem prestopil usodni prag. V veži je predme stopil mož v posebni, s precej širokimi srebrnimi pasovi obšiti uniformi. V roki mu je bila kakor fižolni natič dolga črna palica, navzkriž opletena z rumenim motvozom in na gornjem koncu še okrašena s primerno debelo bunko iz pozlačene kovine. Pri vojakih sem tako palico videl v roki mogočnega polkovnega bobnarja, kadar je koračil pred polkovno godbo in z njo vžigal vesele koračnice.
»Prosim, kam bi radi?« je vprašal, štorknil s palico ob tla in jo s stegnjeno roko napošev oprl ob nogo, res kakor pravi polkovni bobnar, ko pozdravi in ,ra-port da‘ poveljniku.
Povedal sem. Dostojanstveno, vendar pa prav prijazno mi je pojasnil, do katerega nadstropja mi je iti in kam se potlej obrniti.
»Če je že Cerberus tako mogočen, kakšni bodo šele bogovi,« sem si mislil, ko sem počasi pobiral stopnice, da ne bi zasopljen prišel na uradni Olimp.
Na prvem ovinku stopnic sem se ozrl po vratarju. Paradni mož je gledal za menoj in še stal, kakor sem ga pustil. Vedel je pač, da ni zato tu, da bi ljudi odganjal od urada, marveč zato, da jim pomaga, saj mora biti urad ob uradnem času odprt za vsakogar, ker je pač zavoljo ljudi tu, niso pa ljudje zavoljo urada.
V	takih mislih o namenu in pomenu urada sem prišel do kraja in na somračnem hodniku vprašal nekega bolj preprosto uniformiranega moža, kje bi dobil gospoda načelnika. Spoštljivo se mi je priklonil in spremil do vrat načelnikove pisarne, naj kar vstopim, gospod načelnik je sam v pisarni.
Glejte, tudi načelnik se ne skriva in zagraja, vsakdo sme do njega, kadar ga je volja. Meni je pa le plaho zastalo srce, anti vedel sem, da s tem trenutkom prav za prav nastopam službo, ki sem jo tako težko čakal in ki mi jo načelnik, če je siten tresoritec, lahko preklemano zagreni. Ampak: kar bo, pa bo, tukaj sem, Bog daj srečo!
Potrkam. Iz izbe ujamem glas, odprem, vstopim. Izba ni bila velika, imela je eno samo okno.
Tamle za mizo se nad nekimi papirji sklanja že prileten gospod. Stopim bliže, gospod dvigne oči in vstane. Povem, kdo sem, in mu pomolim pisanje, ki mi ga je bilo ravnateljstvo poslalo.
Gospod načelnik mi seže v roko in migne na stol °b koncu mize, češ naj sedem.
Alojzij Gangl: Groteska.
»Zakaj niste prišli že prej?« me nekoliko trdo vpraša. »Ves mesec smo vas čakali, malo je manjkalo, pa bi bili sprejeli koga drugega.«
Da te, ustrašil sem se, da me je kar mrzlo oblilo. Vljudno sein se opravičil in jedrnato povedal, da sem obenem s poklicem v službo prejel tudi poklic na prve orožne vaje in da sem se po vajah samo preoblekel in se precej odpeljal v Trst.
Voljno me je poslušal, obraz mu je zažarel, stol je kar odrinil izpod sebe in švignil pokonci, jaz pa tudi.
»To vas opravičuje prav do kraja, ne govoriva več o tem,« je skoraj slovesno rekel. »Služba v polku je služba za domovino, njej se mora podrediti vse!«
Še presrčneje mi je spet stresnil roko, spet sva sedla in se menila o samih vojaških stvarehi
»Glej ga no,« sem si venomer mislil, ko mi je strokovnjaško govoril le o vojaški in nič o železniški službi, »tale ti pa mora biti velik ,Komniiftknopf\ Paziti bom moral, da se s kakšno civilistovsko grčo ne obrsnem obenj. Taki možje so kaj občutljivi in zamerljivi.«
Kakor bi bil slišal mojo misel, je odskočil od navdušenja za ,soldaški stan‘ in me takisto goreče naskočil z opominom in nauki, kako se mi je vesti in
279
kako se do vsega dna impregnirati — prepojiti s službo, da postanem spodoben in sposoben uradnik.
Pridigal je in pridigal, kakor bi se bil učil pri moji materi. Ko se mu je zazdelo, da sem za to pot z nauki že nabit kakor vojaški top na strelišču, je pozvonil in dal nekoga poklicati.
Pridrobental je star, plesniv in plešiv uradnik.
Načelnik je naju seznanil, potlej pa naročil, naj me počasi uvaja v službo, da postanem kdaj trden zob v kolesju uradnega mehanizma, posebno pa naj mi omogoča učenje in priprave za strokovne skušnje.
Preden sva s starim gospodom šla, sem se načelniku, pornneč, da mi je opraviti s človekom, ki mu je vojaščina največja krepost na svetu, prav vojaško jedrnato zahvalil za ljubeznivi sprejem in poudaril, kako zvesto se bom ravnal po modrih besedah, ki mi jih je blagovolil dati na pot uradniške službe.
»Prav veseli me, da ste me tako lepo razumeli,« je dejal spet ves žareč, »in Bog daj srečo!«
Na hodniku me je stari gospod vprašal, kaj sva se s ,starim* menila.
Povedal sem, da me je nekoliko pičil, ker sem tako kasno prišel, in kako sem se opravičil; kaj več pa nisem hotel povedati, načelnik bi utegnil zvedeti in mu morda ne bi bilo prav, če bi vse izčesnal.
»O, vojaške vaje so bile res najboljša opravičba,« se je starec smehljal. »Veste, stari je — stara sablja. Bil je poklicen častnik, pa se je odpovedal vojaški službi in prišel v železniško, da se je lahko oženil, ker ni imel kavcije — varščine ali dote za vojaško ženitev.«
Zdaj se mi je posvetilo, rekel pa nisem nič; saj bi tudi ne bil mogel, ker je oni s pravo starčevsko zgovornostjo že dalje pravil:
»Častnik, da boste vedeli še to, sem bil tudi jaz. Ko sem bil še čisto mlado in noro tele, sem s cesarjem Maksimilijanom prav po nemarnem smolo nesel v Meksiko. Še sreča, da sem se mogel vrniti. Zdaj pa se mi nikoli še sanja ne o zlatem portepeju — resastem čopu na sabeljnem ročaju,« je odmahnil z roko in zajel sapo. V ta kratki presledek njegove zgovornosti sem brž segel z vljudno opombo, da njegovo moško vedenje, korak in drža telesa vendarle ne morejo zatajiti starega častnika.
Hoj, kako sem se mu prikupil! Kolikor je le mogel, je povečal korak in se zravnal, kakor bi ob najlepši paradi spet vodil strumno stotnijo.
Preveč si je zaupal, postal je in me, oddihajoč se, naravnost pogledal.
»Oh, naj vam še povem, da ste staremu menda že prav globoko zlezli v srce,« mi je skrivnostno šepetal, kakor bi hotel veselje vrniti za veselje... »Vaše besede, preden sva šla, so ga pa posebno lepo pobožale. In je prav, da ste mu napravili tako veselje, saj je res moški in prav dober človek.«	(V	drugo	naprej.)
PISANO POLJE
it MATIJA MALEŠIČ
Malešič je umrl prezgodaj; telesno je bil šele v 49. letu, načrtov pa je imel še toliko! Dolgo dolgo bomo še brali njegove doslej neobjavljene povesti! In mnogo nam je hotel še povedati. Zato naj tudi ob tej ob-smrtnici, ki mu jo postavljamo v našem listu, kjer je največ sodeloval, govori največ sam po svojih pismih! Kaj bi mi ljudje temu čistemu možu dodevali! Naj govori o svojih velikih načrtih in svojem literarnem delu vobče!
Leta 1932 je moral naš Matija iz Črnomlja v Banjaluko. Samo Bog ve, kaj je zaradi tega pretrpel — tako je pisal od tam. Imel pa je v sebi moč, da je dal svoji boli in svojemu gnevu duška v — povesti. Tedaj je napisal belokranjsko povest Simoniči, ki so izšli leta 1933 pod naslovom Izobčenci v Slovenskih Večernicah. Tedaj je pisal Mohorjevemu uredništvu: »Bila je to prva povest, ki sem jo napisal brez nikotina, nič misleč na alkohol, brez vsakega zamaknjenja. In sem mislil: ne bodo me! Tudi če so me vrgli v Banjaluko, jim pokažem pesti in zobe. Drugače jim ne morem pokazati, kaj znam, kakor v literaturi.«
Popravkov med tiskom ni mogel opraviti, ker je bil tako daleč; kar smo ugladili uredniki, mu ni bilo všeč; tako ni bil prav nič zadovoljen s povestjo v Večernicah. Tudi kritiki niso bili, kar ga je znova zelo zelo bolelo. Vstal pa je zato znova v njem njegov svojski stvariteljski odpor: »Zdaj pa nalašč. Vojni roman in druge stvari...« Zbolel je. Trikrat so ga, je pisal, prav resno klicali z onega sveta, vendar je ostal; pol živega so ga prepeljali na zagrebško kliniko. Zaradi prevelike oslabelosti ga niso operirali, temveč najprej poslali domov v Slovenijo, da si opomore.
In vendar je v teh svojih najtežjih dneh napisal celo povest iz dijaškega življenja: »V zelenem polju roža«, ki še danes čaika v našem uredništvu.-Iz Svečine pri Mariboru jo je poslal. Komaj je čakal obvestila, kakšna bo njena usoda: »Okoli 10. oktobra moram nazaj na zagrebško kliniko. Zadnjič sem bil preslab, da bi me operirali. Ali boste še pred tem terminom prebrali in me obvestili, kaj mislite s poslano povestjo? Bom imel vsaj še na operacijski mizi malo zadoščenja, dasi je bila prav ta povest pisana v prilikah in razmerah, kakor še nobena.«
Povest je bila sprejeta, a končne pile ji Malešič ni dal in zato še danes čaka... Uspeh ga je spodbodel, da je resno snoval svoj vojni roman, ki ga pa dejansko ni napisal nikdar. Takrat mu je dal naslov: »Bella gerant alii« (Vojskujejo naj se drugi). Takole je pisal: »Tri knjige so, ki pa so zase več ali manj celota: I. Srbija 1914; opozarjam na to: Slovenec v polku, ki je srbskohrvatski; II. Soča; opozarjam na tragedijo naših ljudi ob Soči v letu 1915; III. Bolnišnice — romanje iz ene v drugo po vsem zaledju, po Ogrskem, po Dunaju; življenje v ozadju, trpljenje, da se človek prebije do globokega spoznanja: Le naj se vojskujejo drugi, bella gerant alii... Domišljujem si, da ga
280
bodo ljudje radi brali in (ežko čakali nadaljevanja in konca...«
Dobesedno je res, da je smrt Malešiču iztrgala pero iz rok. Literarni zgodovinarji ga bodo postavili med nove, zmerne realiste, toda najlepšega svojega dela Malešič ni še napisal. Prijetno lepotno ugodje je bila njegova Zgodba o povišanju, priobčena pod skritim imenom Stanka Bora v Večernicah 1915, presenetljivo moč je pokazala njegova povest Kruli v Mladiki 1926, ki je njegova najboljša stvaritev, socialen je postal v Živi vodi leta 192? v Mladiki.
Malešič je pisal iz notranje potrebe ter si je v literarnem delu iskal hladeče utehe v najbridkejših urah. Ni se ukvarjal z estetskimi teorijami, a lepoto je ljubil z vsem žarom svoje občutljive duše. V pismih se je razodeval: »Pisateljevanje na koncu koncev človeku, ki mora drugod skrbeti za svoj kruh, ni drugega ko skrb in muka. Tisto malo veselja, ki ga ima človek ob spočetju, mu ubije, ko je delo na papirju, zavest, da ni tfiko, kot je bilo nameravano, da ni tisto, kakor bi moralo biti. Kljub vsemu ostane še tisti drobec veselja: Ko vidi človek svoje delo tiskano ...« Tako je pisal iz Banjaluke. In ob povesti »V zelenem polju roža« je pisal: »Kar je, je! Je to moja prva stvar, ki sem jo deloma pisal kar na čisto. Prej me je prepisovanje konceptov bolj mučilo ko pisanje samo. Sedaj sem si med pisanjem vedno mislil, da že še kaj predrugačim, prej ko dam iz rok. Za predrugačevanje in popravljanje pa sedaj nimam ne časa ne volje. Kar torej je, je. Bog ve kaj si na povest ne domišljujem. Trpim kakor pri vsaki stvari; včasih me prime, da bi vse skupaj zagnal v ogenj, včasih šepeta napuh, da tako čisto zanič le ni in da bo branja le vredno. Kaj porečete, sem zelo radoveden... S to povestjo naj bo tudi konec tipanja in iskanja, ali kako bi človek imenoval te poskusne vaje. Prihodnjo, ki jo dobite — boste že videli!« Tako je bil Matija vedno skromen, a poln vere vase. Isto je pokazal, ko so ga kritiki prijemali izaradi Izobčencev: »Sem občutljiv, res, ali tudi trmast! In taka kritika me ne bo zlomila. Človeka seveda 'potare za nekaj dni, svojo slabost, nepomembnost in ničvrednost občuti, ali nato stisne pesti in zobe: zdaj pa nalašč! Da, zdaj pa nalašč, nalašč, nalašč! In ipa po Vaše: Oh le naprej, dokler je še vetra kaj!... Hotel sem pokazati tistim ljudem v Ljubljani, da sem še tu in da ine ni niti Banjaluka s svojim podnebjem strla.« Mislim, da je s temi stavki pisatelj Malešič sam najtočneje orisal svojo osebno podobo. Mehka duša je bil, pravi sin Bele Krajine, dober od srca, da ni mogel trajno zameriti, zato je tudi urednikom hitro odpustil! A odločen, zvest služabnik lepote.
še eno naj omenim: Malešič je silno ljubil pokojnega prošta Andreja Kalana. Kot gojenec Marijanišča v Ljubljani je tega izrednega moža spoznal, v njegovem zavodu je kakor mnogi drugi vzljubil lepo besedo in dobil pisateljski poklic. Marijanišče mu je bilo drugi dom, kamor je pošiljal prispevke za Ilustrirani Glasnik in kamor se je vračal ter pošiljal od povsod pozdrave. Proštu se je rad podpisal »ves Vaš Tiče«. Ganljivo je, kako je po bolezni leta 1931 pisal iz Plavča našemu uredništvu: »Moji dnevi v Sloveniji se iztekajo, treba bo nazaj v tisto nesrečno Banjaluko, ki sem jo zapustil pol mrtev. Prej ko se vrnem, Pojdem še na Brezje. V Ljubljani se ustavim le toliko, da boni mogel po kakih skrivnih potih in da me nihče ne vidi na grob prelata Kalana.« Za god leta 1926 pa je bolnemu
gospodu proštu pisal takole otroško prisrčno pismo: »Tako mi je pri srcu, ko mi morda še ni bilo vsa ta leta na ta dan, na Vaš god. Vroče in toplo, toplo Vam voščim in prosim' Boga, da bi Vam podelil ljubo zdravje. Iz leta v leto človek bolj občuti, kaj ste mu bili tedaj, ko je bil pod Vašim vodstvom, kaj ste mu vsa ta leta, kaj je prejel od Vas. — Sami ste mi napisali: Radi smo se imeli, radi se imamo — to je najlepše na svetu, O, kolikokrat, zlasti te dni, mislim na te prelepe Vaše besede. — Ozdravite, ozdravite, gospod prošt! Še bolj — ako je to sploh mogoče — se bomo radi imeli. In napravili Vam bomo še kako veselje in Vam s tein pokazali, kako Vas imamo radi.« Zato je bila njegova srčna želja, da bi marijaniščniki vzidali »gospodu prelatu« na rojstni liišd v Stari Loki spominsko ploščo. Gospod Matija, to Tvojo oporoko bomo izvršili v proštov in tudi Tvoj spomin! Pa tudi Tebi v Črnomlju jo bomo vzidali!
Počivaj v miru sredi zelenja na škofjeloškem pokopališču, naš dobri Matija! Zdaj si Ti sam — v zelenem polju roža...
TRŽNA IN OBRTNIŠKA ZNAMENJA
DR. JOSIP ŽONTAR
V	večjih naselbinah (trgih in mestih) je bil trg najvažnejše pozorišče družabnega in gospodarskega življenja. Zato najdemo na njem razne pravne starine, predvsem tržna znamenja, zlasti roko z rokavico, ki drži meč.
V	tej pravni starini se združujejo razni simboli. Roka z rokavico je znak vladarja, ki je podelil kraju tržno pravico, rokavica je tudi simbol moči, meč pa simbol tržnega sodstva. Zato se nanaša ta tržna roka predvsem na posebne svoboščine, ki veljajo na dotičnem kraju ob času, ko se vrši zlasti letni sejem. V Kranju so po listinskih poročilih od 15. stoletja do srede 19. stoletja na dan teden-
Tržna roka v Kranju. (Fot. Fr. Planina.)
281
skega sejma zjutraj obesili na mestni hiši zastavico v znamenje, da smejo kupovati živila le domačini. Šele po enajsti uri, ko so odstranili zastavico, je bilo dovoljeno tudi tujcem, tla nakupujejo potrebščine. Tržno roko, t. J. pest ali podlaket z roko, ki je oblečena v rokavico in drži meč, iz-obešajo ob letnih sejmih še danes v Kranju, Kropi, Novem mestu, Pliberku in Velikovcu. Ljubljanska tržna roka je sedaj v mestnem muzeju. Lemberška tržna roka, ki je bila pozlačena, je prišla v graški muzej. Zdaj moli iz zida nad vrati občinske hiše železna roka z mečem trajno.
V	Laškem je bila nad vrati občinske hiše lesena roka, ki je držala neke vrste handžar. Zdaj je v Valentiničevem muzeju v Laškem. Izobešanje tržne roke se je vršilo nekdaj zelo svečano. V Kranju so jo izvesili na večer pred pričetkom letnega sejma, obenem so zvonili zvonovi farne cerkve. Ponekod jo je moral izobesiti najmlajši meščan. Po končanem letnem sejmu, ki je trajal več dni, so jo zopet slovesno sneli. To je pomenilo poseben tržni ali sejmski mir, v katerega varstvu je bil vsakdo upravičen nemoteno obiskovati sejem in sklepati tam kupčije.
V	občinskih hišah hranijo med drugimi starinami pogosto tudi sodniške palice. Ta simbol sodne oblasti je primerno okrašen, izrezljan, večinoma iz lesa, deloma iz kovine. Izvrševalec sodne oblasti ga je moral držati v rokah. Kdor je prisegal pred mestnim ali trškim sodnikom, se je moral dotakniti te palice. Z izročitvijo palice se je prenesla oblast na drugo osebo. Pri občini hranijo ponekod tudi stare javne mere, po katerih so se morali meščani in okoličani ravnati. Kajti tja do 19. stoletja je imel vsak kraj ali pokrajina svojo posebno mero, zlasti votlo, dolžinskih in ploskovnih pa ne toliko. Iz naših krajev ne poznam nobenega primera, da bi bila pri kakšni cerkvi na vratih ali zidu vdelana ali označena kakšna osnovna mera ali da bi kropilnik ustrezal določeni votli meri. Pač pa hranijo ponekod v rotovžih in graščinah verige za dolžinsko mero in lesene ali kovinske vrče.
Izredno zanimivo tržno znamenje predstavlja kamnit-ni ribič v Celovcu. Kip je iz leta 1606. Predstavlja ribiča, ki ima klobuk v roki; telovnik, ki ga nosi, se tesno oprijemlje života. V sodčkih ima poleg sebe ribe in rake, ki jih prodaja. Pod njim je zapis: Tako dolgo hočem tu stati, da mi poidejo ribe in raki. To ni zabaven rek, marveč pravi predpis v prodaji. Predpis, da morajo ribiči pri prodaji rib in rakov na trgu stati in ne sedeti, biti gologlavi ob vsakem vremenu in da ne smejo imeti ogrnjenega plašča, najdemo že v tržnih svoboščinah vzhodnoalpskih mest 14. stoletja, toda izvore teh določb moramo iskati v Sredozemlju, v Benetkah v 12. stoletju, najstarejše pa že v Atenah Solonove dobe. V teh krajih so se ribe hitro kvarile.
Zato so prodajo rib pospešili s tem, da ribiči po Solonovem predpisu niso smeli sedeti na trgu. V srednjeveških Benetkah so morali biti še bosi in gologlavi. Na hladnejšem severu so dodali še predpis, da si ne smejo ogrniti suknjiča ali plašča v nasprotju s kmetovalci, ki so smeli nositi kučmo na glavi in topel plašč ter se greti pri ognju.
Razen kmetijstva je bila od nekdaj obrt zelo razvita v slovenskih krajih. Še danes marsikaj spominja na nekdanje cvetoče obrti po mestih, trgih in v podeželju. Ponekod se je obdržala kakšna obrt pri hiši po več rodov. To velja zlasti za gostilne. Na starih krčmah najdemo tu pa tam na pročelju slike, ki razodevajo obrtno udejstvovanje. V vasi Zg. Otok pri Radovljici je na vogalu hiše posestnika Jakoba Belca zelo značilna skulptura, možiček s sodčkom pod levo pazduho, v desni roki drži kozarec in kolač ima na glavi — simbol stare gostilne. Na podbojih hiš v Kropi je na več krajih vklesano srce s tremi žeblji, baje žeb-Ijarski znak. V Motniku je v eni najstarejših hiš kot star znak za usnjarsko obrt vsekan usnjarski nož v podboje glavnih vrat. Obrtniki iste ali podobnih strok so bili tja do dobe francoske Ilirije po večini organizirani v cehe in bratovščine. V 19.stoletju so se te skupnosti večinoma razšle. Njihov inventar, ki so ga tvorile listine svoboščin, pečatniki, bandera, skrinjice in cehovski vrči, se je večinoma porazgubil. Le drobce najdemo v raznih javnih in zasebnih zbirkah. Na Vrhniki hranijo na primer izvesek strojarske bratovščine in zastavo. Le v nekaterih krajih gojijo pripadniki nekdanjih cehov vsaj družabnost ter se shajajo ob prazniku cehovskega patrona. Škofja Loka je tudi v tem pogledu ohranila nekatere konservativne poteze. Kovači, ključavničarji in kleparji praznujejo še vedno praznik sv. Aloja ali Eligija dne 25. junija, čevljarji pa sv. Krišpina dne 25. oktobra. Še vedno odklepajo v svečanem razpoloženju staro cehovsko skrinjo, ki je zdaj shranjena v mestnem muzeju, si ogledujejo stare listine, volijo odbor rokodelske organizacije in se razvesele ob dobri vinski kapljici, ki jo točijo iz mogočnega cehovskega vrča. Lepa tradicija je, da opravljajo kvatrne maše, da spremljajo umrlega stanovskega tovariša z debelimi cehovskimi svečami v rokah na njegovi zadnji poti. Kovači še danes nosijo krsto umrlega loškega kapucina, morda v spomin na dušno pastirstvo, ki so ga kapucini opravljali pri kovaškem cehu. Gotovo so tudi loški obrtniki pred leti pri pasijonski igri z isto vnemo sodelovali kakor njihovi predniki pred mnogimi stoletji v okviru posameznih cehov.
Na praznik kovaškega, ključavničarskega in kleparskega ceha v Škofji
Loki. (Fot. Fr. Planina.)
282
NOVE KNJIGE
Robert Hichens: ALAHOV VRT, roman. Prevedel Anton Anžič. Založba Naša knjiga. Izdala Jugoslovanska knjigarna. Str. 404. — Alahov vrt je obširen roman angleškega pisatelja, ki ga doslej pri nas še niso prevajali. Pisatelj Hichens postavlja v Alahov vrt, to je v afriško puščavo, predvsem dvoje ljudi in nam razkriva njuno zgodbo v preteklosti in sedanjosti. Menih je ušel iz samostana za glasom sveta, ki ga je hotel spoznati. Samoten tava po obrobju puščave in po afriških zelenicah ter končno naleti na Domini, versko in umstveno izredno globoko Angležinjo. Usodi obeh se tako zapleteta, da skleneta zakonsko zvezo. Polagoma Domini odkrije, kdo je njen sedanji mož. V hudih bojih s samo seboj in z njim povede svojega moža, nekdanjega meniha, spet v obzidje samostana, kamor ga vežejo njegove večne redovne obljube. Mož postane zopet menih, ona pa se vrne v Alahov vrt, kjer ji bo kot v spomin nanj ostal otrok njunega zakona. Vprašanje, ki ga v romanu rešuje pisatelj, je za Slovence pač zelo nenavadno, skoraj neresnično. Mislim, da mora vsaka knjiga, ki se pri nas prevede, imeti svoj pomen tudi za našo duhovno življenje. Ta angleški roman je literarno odlično delo, po svoji idejni vsebini pa nam bo ostal zelo, zelo daleč. Ko sem to knjigo bral, sem imel občutek, kako neprimerno nižje boje in stiske moramo doživljati In reševati Slovenci, za ljudi pa, ki tu nastopajo, ne obstoji ne vprašanje kruha ne denarja. Pri branju me je stalno spremljala misel, kako prav za prav ti ljudje žive brez skrbi za vsakdanji kruh in kako lahko vse svoje duševne sile porabijo le za duhovno izživljanje in duhovno rast. Ker jim sil ne izčrpava boj za eksistenco, zato je njih duhovna kultura mogla doseči tako visoko stopnjo. Tega, kar sem zapisal, seveda nisem pripomnil s stališča književnega ocenjevalca, temveč sem dodal le kot opombo slovenskega bralca, ki tudi v tujih knjigah išče samega sebe in opore za reševanje lastnih vprašanj. Z literarnega stališča moram reči, da je knjiga polna bleščeče lepote. Verjetno bo bralca tako zamamila, da do gornjih misli sploh ne bo prišel. Opisi Alahovega vrta in vsega afriškega sveta sploh so silno sočni in kar zamamljajo. Iz romana diha prečuden svet afriških zelenic, vasic, samot, sonca in prebivalstva. Zaradi tega bo knjiga našla mnogo hvaležnih bralcev, kar tudi zasluži, a našlo naj bi tudi globokih ljudi, ki bodo mimo eksotike
Cehovska skrinja. (Iz zbirk Narodnega muzeja v Ljubljani. (Fot. Iv. Laznik.)
Kamniten mož v Zgornjem Otoku pri Radovljici.
znali dojeti v knjigi tudi globoko versko jedro o božji moči nad človekom in njegovo usodo.	Viktor	Smolej.
Dr. Aleš Uš e nič n ik, IZBRANI SPISI III. zvezek. Jugoslovanska knjigarna, Ljubljana, 1940. — Kakor je reden A. Ušeničnik sam, tako si redno sledijo tudi zvezki njegovih Izbranih spisov. V rokah imamo že tretjega, ki ga prav tako kakor prva dva odlikuje lepa zunanjost, skrbna urejenost in posebno globoka vsebina. V tem zvezku priobčuje naš veliki filozof svoje filozofske razprave v tesni naslonitvi na posamezne starejše in tudi najbolj moderne filozofe. Ušeničnik razpravlja o Platonu, Avguštinu in Tomažu Akvinskem, kritično pa se srečuje tudi z Mahničem, Dergancem, Vebrom in drugimi. Ob vsakem se vprašuje o njegovi osnovni misli, pri vsakem zanimivo išče, kakšna je njegova zveza z našo dobo. V Ušeničnikovih rokah dobijo vse te osebnosti tisto podobo, ki naj jo imamo o njih katoličani, da ne bomo kje v zmoti. Za naš čas so še posebno zanimive in pomembne kritične opombe ob Mahniču. Tudi ta zvezek Izbranih sipisov bo s pridom vzel v roke vsak, ki mu je do objektivne resnice, ki jo Ušeničnik tako zdravo črpa iz svojega velikega učitelja, sv. Tomaža Akvin-skega.	V. F.
D r. J. J e r a j : SLOVENCI IN JUGOSLAVIJA. Ljudska državljanska vzgoja. Maribor. Tiskala in založila tiskarna sv. Cirila. (Letnice ni, izšla je knjižica 1940.) — Droben zvezek je pisan s srčno ljubeznijo do slovenskega naroda in jugoslovanske države. Upravičeno je posvečen »dr. Antonu Korošcu, voditelju Slovencev, soustvaritelju Jugoslavije«. Jeraj zna pisati! Toplo govori o poslanstvu Jugoslavije, o vzajemnosti med oblastjo in državljani, vdanosti in delavnosti, o ljubezni do občine — kako važna zadeva! — in jedrnato očrta našo zgodovino, kjer dovolj podčrtuje še posebno, da je prav nesloga kriva vseh naših narodnih nesreč. Ko nam državljanske vzgoje tako manjka in učbenikov za to naše šole ne poznajo, zato je Jerajeva kratka knjižica izpolnila prevažno nalogo. V sedanjih razmerah je še bolj aktualna! Knjižico naj bi imel v žepu vsak član fantovskega odseka, vsak višješolec in vsak vojak.	J. P.
Pavle Sedmak: KAPLAN MARTIN ČEDERMAC. Slovaški prevod slovenske povesti. Prevedel Koloman K.Ge-raldini. Izdala Spoločnost priatelov klasickych knih v Bratislavi 1940. Strani 218. — Naši prevajalci poznajo vse preveč le zahodne književnosti, kakor francosko, angleško in celo ameriško, ne poznajo pa dovolj srednjeevropskih ali slo-
283
vanskih slovstev. Res da dela, ki jih .prevajajo, predstavljajo po večini umetniške vrhove, toda brez dvoma bi bilo tudi v drugih slovstvih najti marsikaj umetniško vrednega in celo enakovrednega. Proti zahodni kulturni orientaciji, da tako imenujem to prevajalsko manijo, ne govorim zato, ker je nimam za pravilno. Toda večkrat sem že ob branju naših prevodov iz svetovne književnosti prišel na misel, kako nam je marsikatero delo tuje. Tuje nam je po vprašanjih in idejah, ki jih pisatelj obravnava. Marsikateri problemi iz zahodnih književnosti so pri Slovencih nemogoči in nepereči, toda knjiga vendarle izide pri nas — menda iz neke literarne napihnjenosti, češ če imajo drugi, moramo imeti tudi mi. Nočem s tem reči, da mora vsaka knjiga nečemu služiti, brez dvoma pa pomeni zapravljanje našega denarja, če se v prevodih oskrbujemo s knjigami, ki nam ne morejo nič povedati. Te misli so me jasno obšle, ko sem dobil v roke slovaški prevod povesti iz naše Beneške Slovenije. Tu so Slovaki segli po knjigi, ki bo pomagala njim samim pri reševanju istega vprašanja, ki jim bo tolažilo v istih bolečinah, kakor so naše slovenske. Slovaki so namreč v letu 1938 izgubili veliko svojega narodnega ozemlja, ki je po dvajsetih letih svobode zopet prišlo ipod blagoslovljeno krono sv. Štefana, pod budimsko plemenitaštvo, ki noče poznati drugega naroda kakor madžarskega od Karpatov do Jadrana. Število Slovakov pod Madžari presega število naših Slovencev pod Italijo. Sedaj bo Slovakom slovenska knjiga v pobudo in bodrilo v enakih bolečinah in v enakih bojih za svobodo besede. Knjigi je P. S. dodal epilog, kjer podaja sliko Beneške Slovenije v preteklosti in njen narodnostni značaj. Knjigi je priložen zemljevid naše dežele do Tilmenta. Jasno so začrtane državne in narodne meje. Prepričan sem, da bo knjiga med Slovaki storila več za spoznavanje naše narodne bolečine kakor vrsta dolgih člankov. Prevod K. K. Geraldinija je odličen, oprema (prevoda prav tako.	Viktor	Smolej.
Jan Plestenjak: BAJTARSKA KRI. Povest za mladino. Ilustriral Jan Mežan. Vrtčeva knjižnica, zvezek 4. Izdala in založila Slomškova družba v Ljubljani 1940. Natisnila Jugoslovanska tiskarna v Ljubljani. — Bol j kakor povest je to pisateljev lastni življenjepis: tam od Sv. Barbare, škofjeloške podružnice, ga je vodila pot k nunskemu cerkovniku za kloštrskega muca, od tam v škofove zavode v Št. Vid, kjer je študiral latinske šole. »Povest« je obenem spomin na pok. škofa Gnidovca, pisateljevega rektorja v Št. Vidu, še lepši spomin pa na mater, ki je onemogla v skrbi in žrtvi za sina dijaka. Tudi vzgojno delo naših duhovnikov je dobro podčrtano. — Ponekod so spomini močnejši kakor pisateljsko stvarjenje. Močnih scen v »povesti« pisatelj ni izrabil, temveč snuje lahno kramljaje. Plestenjak je zmožen bolje izdelanih stvari! Ilustracije so razen naslovne manj dobre.	J.	P.
Gustav Strniša: UGANKE. Ilustriral Polde Pehani. Založba »Sidro« v Ljubljani. 1939. Str. 48. — Pred božičem so dobili naši malčki lepo darilce: zbirko ugank. Ta pesniška vrsta je pri nas na visoki stopnji in gre njen razvoj od Vodnika preko Levstika do prvaka Župančiča. Uganke, ki jemljejo snov iz vsakdanjega otrokovega okolja, so s svojimi zavitimi vprašanji zares izvrstno sredstvo za vzgojo in vajo duha. Tudi pesnik Strniša je zajel snov in modrost za svoje sto štiri uganke predvsem iz domačega živalskega in rastlinskega sveta. Za spoznavanje narave je postavil pred otroka lastnosti živali in rastlin v vprašanjih, ki so večkrat brez skoraj potrebnega dvoumja. Nekatere uganke so prav posrečene (gosenica-senica, breza, čebelnjak, usta in zobje,
mavrica, zobje itd.; prav lepa je o srcu; vines je celo sodobna o bombniku in čebeli), druge so manj nazorne (uganki o Pegazu, pesniškem konju, otroci ne bodo kos). Tako so Strniševe uganke v lepem pesniškem jeziku otroku približale življenje in svet v skriti podobi. Pehanijeve ilustracije so nazorne in bodo malčkom všeč.	Leopold Stanek.
Silva Trdina: V PROVINCI. Drama v treli dejanjih. Izdala Založba iger v Ljubljani 1940. Str. 72. — Del s snovjo iz dijaškega življenja pri nas ni malo. So to po večini prozna dela, ki nam mirno podajajo kulturnozgodovinske slike iz naše srednje šole, skoraj nikjer pa se v njih ne oglaša pisatelj kritik, ki bi se zaustavil na vzgojni, etični ali mladinski problematiki srednješolskega naraščaja. Trdinova je s svojo dramo iz srednješolskega življenja hotela pokazati trdo stran tega življenja, njegovo neidiličnost in mnogokrat usodno tragičnost. Delo so naši listi sprejeli dosti laskavo, vendar hočem tu pokazati na nekatere negativne strani, v kolikor se tičejo razmerja šole in doma, profesorjev in družine. Na gimnaziji izvrši dijak samomor in vprašanje nastane, kdo je kriv tega tragičnega dejanja. Krivca iščejo dijaki med profesorji, ravnatelj v dijakovem domu, ker njegov oče živi ločen od svoje žene in se vdaja pijači, profesorji ipa deloma v sebi, deloma v dijaku samem. Kdo je kriv, pisateljica ne dožene. Saj je to tudi skoraj nemogoče, kajti krivda za take tragične primere more biti kvečjemu v celi vrsti dejstev, ne pa v enem samem vzroku ali celo le povodu. Pisateljica kaznuje »krivce« tako, da oblast razreši ravnatelja službe, enega profesorjev pa prestavi drugam. S tem seveda krivde ni ugotovila in vprašanja ne rešila. Pisateljica prikazuje svoje osebe na dva načina. Dijaško zgodbo pojmuje in podaja tragično — iskanje krivcev samomora je globoko resno — profesorje pa podaja kot pravcate karikature. Na njih ni nič resnega in v karikiranosti nič globoko tragičnega, da bi mogli stati v nasprotju z dijaškim krogom. Dva, trije profesorji, ki govorijo pisateljičine misli, nikakor ne zabrišejo vtisa, ki ga ustvarjajo profesorske karikature. Umetniško neenotno in. človeško nepravično je, da dijaški tragediji nasproti ne postavi enako resne, tragično očiščevalne igre njihovih učiteljev. Majdičeva, po kateri govori pisateljica sama, se zdi, da pripisuje šoli take vzgojne naloge, kot jih šola po svojem bistvu nima. Njeni profesorski tovariši v drami so klavrni duševni omejenci, ne pa vzgojniki; zato nikakor ne morejo reševati zastavljenega problema. Majdičeva pa se temu vprašanju tudi ne jnjsveti popolnoma, ker rešuje svoje vprašanje, namreč vprašanje ljubezni dijakove do sebe in obratno. Ljudje, ki tu v profesorskem /boru> nastopajo, so taki duševni nebogljenci, da se bodo starši pri branju ali gledanju igre nehote vprašali, če so res vzgojitelji naše srednješolske mladine take žalostne prikazni. Hkrati bodo čutili, da mladega človeka ne ugonabljajo samo profesorji, ki so lahko hinavski, zlobni, podkupljivi, nesocialni itd., ampak tudi družina ali družba ali čas i. dr. šola je samo eden izmed vzgojnih činiteljev. Dijaki, ki bodo dramo brali ali gledali, bodo ploskali profesorskim karikaturam, se posmehnili sentimentalni Majdičevi z njeno ljubeznijo do dijaka, tragičnemu konfliktu pa niti malo ne bodo prišli do dna, ker so premalo zreli in jim ga tudi pisateljica ne reši. Rekli bodo samo, da jim šola dandanes povzroča težke konflikte in da jim mnogokrat njihovo mladostno rast ovira. To je res in v kolikor je pisateljica to rano pokazala, zasluži priznanje. Toda to je za umetniško delo premalo. Vprašanje je zastavila ali vsaj pokazala nanj, rešila ga pa mi.	Smolej	Viktor.
284
SLOVENSKE MARIJE. Zbral in uredil France. Stele. Celje 1940. Založba DSM. — Kot (14. zvezek Mohorjeve knjižnice je izšlo to zanimivo in lepo delo, ki je — kakor pravi pisatelj — poklonjeno ljubiteljem umetnosti in Marijinim častilcem. V razmeroma tesnem okviru monogra-fične študije je jasno in izčrpno obdelan predmet, tako da bo po tej knjižici s pridom segel tako umetnostni zgodovinar in estet kakor tudi pobožni vernik, kateremu bo odkrila njena vsebina marsikatero oblikovno novost in razložila mnogo doslej prezrtih ali nerazumljivih podrobnosti. — Delo ima na 3? straneh i>esedila članek »Marnja v slovenski umetnosti«, v katerem univ. profesor dr. Stele prav do podrobnosti razčleni problem likovnega upodabljanja Marije v svetovni in posebej v slovenski oblikujoči umetnosti. Pri tem oriše tri poglavitne skupine, značilne za pojmovanje in oblikovno prikazovanje Marije. To so zgodovinska, ikonska in simbolična skupina. Umetnine prve, zgodovinsko-pripovedne skupine, podajajo na bolj ali manj realističen način 'posamezne značilne in pomembne prizore iz življenja Matere božje, kakor so rojstvo, oznanjenje, smrt, poveličanje. Pisatelj podaja zgodovinski razvoj tega upodabljanja in sproti navaja primere iz slovenske umetnosti od najstarejših do del iz naših dni. Poglavitni del raz/prave je pa odmerjen postanku in razvoju Marijine nabožne podobe, namenjene pobožnemu opazovanju, premišljevanju in če-ščenju. V teku vekov in po raznih krajih so se končno ustalile različne tipične podobe Marije, ki so vplivale tudi na naše slikarje, da so ustvarjali v duhu teh posebno priljubljenih in češčenih izvirnikov ali pa jih sploh kar enostavno obnavljali. Pisatelj prav izčrpno popisuje in razlaga različne likovne itipe Marije, kakor so to včasih zmagoslavna Kraljica, včasih ljubezniva, doječa, včasih Žalostna Mati (Pieta), pa spet zavetnica kristjanov s plaščem, Brezmadežna, rožnovenska Madona ali lurška Devica. — Tudi simboliko v umetnostnem oblikovanju Marije, ki se na viden način skuša približati venskim Skrivnostim in dogmam, pojasnjuje in tolmači knjižica. — Opombe k slikam so dragocen pripomoček za pravilno gledanje in dojemanje reproduciranih umetnin. Na 64 straneh so objavljena domača slikarska in kiparska dela od 13. stoletja do konec minulega veka. Zastopane so Marijine podobe najboljših slovenskih in na naših tleh delujočih tujih umetnikov, med kraji, kjer se pa te slike in kipi nahajajo, vidimo najbolj znana imena. Škoda, da niso objavljene tudi Marijine podobe novejših naših umetnikov, zlasti tudi sodobnikov. — K svojim znanstvenim delom o zgodovini cerkvene umetnosti in o cerkvenem slikarstvu /pri nas je dr. Stele pridružil zdaj še to ljubeznivo knjižico, ki bo šla med ljudstvo in našla tam gotovo mnogo resničnih prijateljev med vernimi Marijinimi častilci. S »Slovenskimi Marijami« je pa pisatelj tudi spet obogatil naše razmeroma še skromno izvirno umetnostno-zgodovinsko slovstvo. Želeli bi, da bi tej sledilo še več enako skrbno sestavljenih monografij.	K. D.
NAŠE SLIK E
R o g e r C h a p e 1 a i n - M i d y : POLETNI KONCERT. Prizor, ki ga kaže naša podoba, je skrajno preprost: tri dekleta v deloma zavešeni sobi, od katerih igra ena klavir, drugi dve pa pojeta. Ob mizi s tihožitjem (roža in sadje) Ježi na stolu kitara. Vsa moč slike je v njeni čustveni izrazitosti. Slikar je hotel podati tisto pokojnost in skladnost, ki jo ustvarja plemenita in poduhovljena glasba. Dih miru,
miline in odmaknjenosti od sveta veje od podobe, kjer se toni tako skladno zlivajo v enotno barvno sožitje. Nastro-jenje je tisto, kar podobi daje prepričevalnost in privlačnost. Opazujte samo, kako prijetno in pridušeno učinkujejo bela oblačila deklet kot nasprotje temnim zavesam in skozi nezastrto okno prodirajoče sončne luči. Slika je res izrazito harmonično uravnovešena in navzlic prav za prav nepomembnemu in vsakdanjemu dogajanju skoraj monumentalno učinkuje. Je prav dober primer novejšega francoskega slikarstva, ki išče pota k novemu klasicizmu.
Slikar Roger Chapelain-Midy se je rodil leta 1904 v Parizu, kjer je nekaj časa obiskoval umetnostno akademijo. Pozneje je delal v ateljejih Ch. Guerina, Favoryja in Picart-Ledouxa, mnogo popotoval, izvršil več velikih javnih naročil in dobil razne nagrade, med njimi tudi Carnegiejevo. Slika žanrske kompozicije v notranjosti in pokrajine, mnogo se je pa udejstvoval v dekorativnem slikarstvu.
♦
PO JUBILEJNI RAZSTAVI. V letošnji 5. številki je Mladika objavila venec reprodukcij po delih, ki so bila zbrana na jubilejni umetnostni razstavi, prirejeni v spomin štiridesetletnice prve slovenske umetnostne prireditve sploh. Leta 1900 so namreč v ljubljanskem Mestnem domu odprli prvo skupno razstavo slovenskih kiparjev in slikarjev, ki je pomenila pričetek nove dobe v naši upodabljajoči umetnosti. Udeležili so se je vsi tedaj živeči domači umetniki, njen pomen za razvoj umetnosti v Sloveniji je bil pa izreden. — Danes objavljamo še nekaj del s te zanimive in zaslužne spominske prireditve, ki je bila letos meseca aprila v Jakopičevem paviljonu.
Pokojni kipar Alojzij Ga n gl, čigar hudomušno »Grotesko« (karikaturo gališkega Žida) objavljamo, je znan kot tvorec več ljubljanskih spomenikov. Izdelal je Vodnikov in Valvasorjev spomenik, dovršil razne alegorične kipe in skupine na poslopju ljubljanskega Narodnega gledališča in bil zlasti v mlajših letih umetnik velikega znanja in stvariteljske samostojnosti. Tudi kot portretist se je uspešno uveljavil. Zadnja leta življenja je preživljal v Pragi, kjer je tudi umrl. — Prav prikupna je plastična skupina »Orači«, ki jo je zasnoval kipar Ivan Zajec, še živeči tvorec Prešernovega spomenika, izredno plodovit -in marljiv umetnik, čigar dela so razširjena po vsej Sloveniji. — Slikarja Frana Zupana naši bralci itudi poznajo, saj smo objavili že nekajkrat njegove akvarele s Koroškega in Dalmacije. Njegova poglavitna moč je v slikanju z vodnimi barvami, kjer je dosegel zares veliko tehnično spretnost in visoko dvignil ta izrazni način. — Zanimiva sta oba pogleda iz Ljubljane, deli dveh mladih, po značaju precej različnih slikarjev. To je »Šempeter«, kakor ga je v zimi naslikal Evgen S a j o v ic , in pa jutrnji pogled z nebotičnika na ljubljanski Grad, ki ga je vjel na platno Nikolaj Omerza. Sicer docela drugačni, sta si ti podobi le v nečem podobni, namreč v poštenem hotenju podati čist, nepotvorjen izraz njenih doživetij in z 'barvo samo ustvariti tisto skladnost, resničnost in zlitost, ki je znak umetnine. — Tudi slikar Tine Gorjup ni nepoznan našim bralcem. Precej njegovih del smo objavili lani, ko se je prvič predstavil javnosti. Letos je priredil zelo uspelo razstavo meseca junija v Kranju, kjer poučuje zdaj na gimnaziji risanje. Oljna slika »Moja mati« je lep primer njegove solidne tehnike in nemalega znanja.	K. D.
285
DOM IN DRUŽINA
OKROGLI PRT ZA MIZO
ELIZA SK A LI CK Y
V
C e si hočemo napraviti za temno pohištvo lep prt, si ga delamo iz surove svile in s čipkami, izdelanimi s prejieo iste barve.
Za okroglo mizo je najlepši okrogel prt ali mnogokotnik. Posebno (lep je tak prt, če delamo zvezde, ki imajo osem ali deset kotov.
Prt na naši sliki je sestavljen iz surove svile in iz zvezd »fnivolite«. Te so izdelane s čolničkom in s kvačkan-cem CMS številke 50 v surovi barvi »ecru«. Zvezde imajo deset kotov in prt deset zvezd. Za izdelavo teh zvezd potrebujemo dva čolnička. Lahko jih izdelamo s poljubno prejieo, na primer tako, ki jo dobimo v predencih. Ne sme biti predebela, sicer bi bile zvezde prevelike. Število vozlov in potek dela je razviden iz risbe na krojni poli v tej številki. Prt na sliki meri v premeru približno 100 cm. Če si hočemo iz teh zvezd napraviti manjši prt, moramo vzeti tanjšo prejieo, da dobimo manjše zvezde.
Podoben prt si lahko napravimo tudi s kvačkanimi ali klekljanimi zvezdami.
DOBRA KUHARICA
ZELENJADNA JUHA Z JAJCEM
Skuhaj v dveh litrih vode dve pesti različne zelenjadi, n. pr. grahova luščine, solato, liste od karti jole, špinačo, kolerabieo in en krompir. Kuhano z vodo vred pretlači. Napravi v kozi bledo prežganje iz dveh do štirih žlic olja, žlico drobno zrezane čebule in peteršilja, pri lij zajemalko mrzle vode in zmešaj, da se prežganje razpusti. Nato pretlačeno z vodo vred prilij, osoli in kuhaj četrt ure, prideni žlico paradižnika in vlij v to zavrelo juho dobro raztepeno
jajce; ko prevre, zlij juho na opečene žemljeve rezine. Aiko hočeš juho zboljšati, ji dodaj, preden jo postaviš na mizo, za oreh surovega masla.
KUHANO GOVEJE MESO
Skuhaj 1h kg govejega mesa. Kuhanega zreži na tanke rezine. Raztopi v kozi 4 dkg sardelnega masla, prideni pol žlice moke, ko pa nekoliko zarumeni, prilij zajemalko juhe. Raztopi v kozi za lešnik masti, potresi z drobtinami, naloži na listke zrezan kuhan krompir, osoli, potresi z drobnjakom in zrezanim mesom, naloži zopet krompir in polij s sardelno omako. Deni v pečico, da nekoliko zarumeni. Pečeno stresi na krožnik in postavi s kumarami v solati na mizo.
KORENJEVA JED
Skuhaj dva srednje debela na rezance zrezana korenja, posebej pa eno pest graha in eno pest solate (dobra je zelena, ki ni za solato). Ko je vse kuhano, osoli in stresi v bledo prežganje, ki si ga pripravila iz dveh žlic olja ali žlice masti, iz žlice moke in žlice drobno zrezane čebule, prilij nekoliko korenjevke in, ko vse pet minut vre, stresi na krožnik in obloži s paradižniki, ki si jih takole pripravi: zreži dva olupljena srednje debela paradižnika na plošče (odstrani seme) in jih stresi v žlico razgretega olja, da se nekoliko popražijo. Posebej pa postavi na mizo krompirjev pire.
BRESKOVA SOLATA Z JABOLKI
Polij z vrelo vodo deset breskev, jih takoj odcedi in olupi, prereži čez pol in naloži v skledo, po vrhu polij sok polovice limone, žlico ruma in potresi tri žlice sladkorja. Položi v kozo tri srednje debela oprana jabolka, prilij nekoliko vode, jih pokrij in pusti, da se (zmehčajo. Zmehčana pretlači, zmešaj z breskvami in |>ostavi s piškotki na mizo.
FIŽOLOVA PLOŠČA
Skuhaj v slani vodi 'Ia kg na poševne rezine zrezanega stročjega fižola. Kuhanega odcedi, stresi v skledo in prilij eno do dve žlici olja in kisa. Posebej skuhaj opran krompir, kuhanega olupi, zreži na listke in polij z dvema žlicama olja in kisa. Zreži 10 dkg ikuhanega mesa, prideni omako, ki si jo takole pripravi: zmešaj žlico gorčice, žlico čebule, zrezan paradižnik in žlico drobnjaka ter zmešaj z mesom.
286
Stresi meso na sredo velikega krožnika in ga potresi z enim v trdo kuhanim in sesekljanim jajcem. Okrog mesa naloži krompir, okrog krompirja fižol, okrog njega pa tanke rezine črnega kruha, nadevane z zelenjadnim nadevom. Nadev: Mešaj 15 dkg kravjega sira, dve žlici mrzlega mleka, žlico drobnjaka in ščep kumne; nadevane rezine pot resi z drobno zrezano zeleno papriko.
GRAHOVA SOLATA
Skuhaj oluščen grah v slani vodi, kuhanega odcedi in oblij z oljem in kisoin ter potresi z drobno zrezanim česnom.
GRAHOVE LUŠČINE
Luščine zelenega graha posuši na plošči v pečici, na soncu ali v peči, toliko da so popolnoma suhe. Stresi jih v papirnato vrečico in shrani na suhem. Dodajaj jih k juhi, ki tako dobi prijeten okus.
KROMPIRJEV NARASTEK Z GOBOVO OMAKO
Skuhaj pet srednje debelih olupljenih krompirjev v slani vodi. Kuhane odcedi, prilij majhno zajemalko vročega mleka in dodaj za debel oreh surovega masla. Zmešaj en rumenjak, pridem ohlajeni krompir in sneg enega beljaka, vse dobro premešaj in stresi v skledo, ki si jo dobro namazala s surovim maslom, ter z vilicami poravnaj krompir. Skledo postavi v pečico, da se nekoliko zapeče. Postavi ga z gobovo omako na mizo.
KROMPIRJEVA SOLATA Z MESOM
Zreži v skledo pet kuhanih, olupljenih in na listke zrezanih krompirjev, dve kisli (kumarici, zeleno papriko iz kisa, 10 dkg kuhanega govejega mesa, kuhano zeleno in majhno čebulo, osoli in polij s tole omako: zmešaj kuhan rumenjak, žlico gorčice in kisa po okusu. Vse na rahlo premešaj in pusti eno uro. Nato še enkrat premešaj, naloži v skledo, potresi z drobno sesekljanim beljakom in drobnjakom ter postavi s solato na mizo.
MRZLA JAGODOVA OMAKA Z VINOM
Pretlači ‘/4 kg jagod, jim primešaj 20 dkg sladkorne moke in štiri do pet žlic rdečega vina. Daj na hladno in postavi z otroškimi piškotki ali pečenjakoin na mizo.
DUŠENI PARADIŽNIKI ZA SLADKORNO BOLNE
Pol kilograma olupljenih paradižnikov prereži čez pol in jih duši v treh do štirih žlicah olja z drobno sesekljanim česnom in zelenim peteršiljem. Osoli, dodaj ščep popra in jih, ko so skoraj pripravljeni, potresi z dvema žlicama v žlici olja praženih drobtin (od graham kruha).
BEZGOV SOK
Kuhaj 1 kg bezgovih jagod vil vode eno uro. Ohlajeni sok precedi skozi platneno krpo. Nato zlij sok v lonec, prideni na liter soka 60 dkg kristalnega sladkorja in kuhaj četrt ure. Še <vroči sok zlij 'V tople steklenice, ki jih takoj zamaši s prekuhanimi zamaški.	M.	R.
ZABAVA IN SALA
ANEKDOTE IN SMEŠNICE
NA VOLIVNEM SHODU Znani italijanski državnik Crispi je imel nekoč volivni shod na deželi. Med njegovim govorom je nekdo vstal in mu začel ugovarjati. Nekdo drug je temu sitnežu zavpil: »Sedi, osel!«
Prvi kmet se je razjezil in brž vrnil:
»Kdo me zmerja? Ali morda brata išče?«
Crispi ju najbrž to mi bilo posebno všeč in je vzkliknil: »Zdi se mi, da je tu nenavadno mnogo oslov, -toda rigajo naj drug za drugim!«
Prvi kmet se je tedaj po bliskovo povzpel na stol in zaklical Grispiju: »Kar začnite torej!«
REDKOST
Roda Roda je srečal na cesti od sreče žarečega mladega moža, ki je pravkar prišel od Petra Alteniberga, ki mu je poklonil svoje najnovejše pesniško delo in ga opremil s primernim posvetilom.
»Kajne,« je zaklical mladi mož, kažoč Rodi Rodi knjigo, »kajne, to je zelo velika redkost!«
»Ne bodite v zmoti,« je rekel Roda Roda, »knjiga Petra Altenberga je ile takrat redkost, če mi v njej nobenega posvetila.«
PESNIŠKO IZRAŽANJE Matthias Claudius je bil nekoč vprašan, kakšen razloček je med njegovim in Klopstoekovim načinom pesniškega izražanja. Claudius je odgovoril:
»Če bi Klopstock zaklical: ,Ti, ki si manjši kot jaz in vendar meni enak, približaj se mi in oprosti me, sklanjaje se k meni, težkega bremena, s prahom prepojene telečje kože!‘ — bi rekel jaz samo: Janez, sezuj mi čevlje!4«
PRED SODIŠČEM »Obtoženec, niste torej pobrali samo denarja, ampak ste odnesli tudi prstane, zlate ure in drugo okrasje!«
»Da, gospod sodnik!« Mislil sem pač na rečenico, da sam denar ne osreči človeka!«
ZAMENJAVA
Gospodinja novemu stanovalcu: »Kako ste spali prvo noč v novem stanovanju?«
»Ne prav dobro, astma (naduha) mi je celo noč nagajala.«
Gospodinja: »Kaj pravite? Še nikdar mi ni kdo kaj takega rekel, pa sem imela že visoko gospodo na stanovanju. Ne verjamem vam, prav gotovo ne. Za ves mesec vam dam hrano in stanovanje zastonj, če le še eno najdete.«
PREVIDNOST Žena: »Zakaj si pa izrezal iz časopisa tisti članek: Kako poslanem sto let star?«
Mož: »Zato da ga tašča ne bo videla!«
ODJEMALEC Odjemalec: »Kdo je v tej trgovini odgovoren?«
Učenec: »Ne vem, kdo je odgovoren, toda zaušnice vse jaz dobim.«
28?
UGANKE IN MREŽE -
KDO JIH RAZVEŽE
ČRKOVNICA
(Nace Cuderman, Tupaliče. — 16 pik.)
KONJIČEK
(Efes, Bohinj. -	- 20 pik.)	
e d ž a g o	a	not
e r r r t j	d	smo
o h d t ž e	a	e i t
i v d a t z	k	r 1 p
i m z o c e	r	lom
a r d o g u	d	o o e
o v 1 b t h	b	b o p
EVROPSKE DRŽAVE		
(Sfinks, Ljubljana		19 pik.)
Država Površina v		
Albanijo . . .		27.510
Jugoslavija .		249.180
Nemčija . .		635.240
Slovaška . .		38.140
Estonska . .		47.130
Andora . . .		640
Portugalska .		88.430
Bolgarska . .		103.280
Romunija . .		294.230
Islandija . .		103.230
Španijo . . .		511.150
Finska . . .		300.240
Belgijo . . . .		30.370
Norveško . . .		322.450
UGANKA
(Branimir, Ljubljana. — 14 pik.)
Kateri umor nas ne žalosti? POSETNICA
(Koznm, Ljubljana. —_18 pik.)
©r. OMozes <Pitin
Sarajevo
KNJIGA
(Prokijon, Ljubljana. — 24 pik.)
SONCE
(France, Mošnje. — 12 pik.)
UGANKA
(Janko Moder, Dol. — 15 pik.)
Veriga člene tri ima; naprej jih beri, pa pomeni orožje prvi, kos lesa, prirejaš drugega jeseni, po cestah -tretji ropota.
Vse troje členov skupaj zveži, osnova je prometni mreži.
Če ti rešitev težko gre, nazaj preberi; člen ti prvi za iklic besedico pove, navadno drugi je na 'vrvi, a tretji pošlje strel v srce.
ČRKE
(Tone, Ljubljana. — 22 pik.)
r e e , s j r a s-eotmšr
o e	e	. s	u	b d
t e	s	i z	a	t s
t ,	r	a k	0	i s
o i	0	k ,	v	r g
ŠTEVILNICA				
(J-ša. Rožna dolina.				— 23 pik.)
8 ¥ 1		8	¥	24 14 ¥
9 | 22		9		5 14 i
22 + 25	t	22	+	5 t 1 Y
8 24		8		24 j 9
1 14	1 n	22		25 ^ 22
KOLEDAR				
(Rajko, Medno.			-	17 pik.)
Četrtek		1		Peter
Petek		2		Alfonz
Sobota		3		Klora
Nedelja		4		Pij IV.
Ponedeljek		5		Rajmund
Torek		6		Egidij
Sredo		4		Hiacint
Četrtek		8		Evzebij
Petek		9		Lovro
Sobota		10		Helena
Nedelja		11		Kordula
Ponedeljek		12		Dominik
Torek		13		Apolonij
Sreda		14		Kajetan
Četrtek		15		Marta
Petek		16		Brigita
Sobota		17		Roman
Nedelja		18		Frančišek Povl.
Ponedeljek		19		Ivano
Torek		20		Simeon
Sredo		21		Konrad
Četrtek		22		Roza
Petek		23		Kozina
Sobota		24		Serafina
Nedelja		25		Maksimiljan
Ponedeljek		26		Nikolaj
Torek		27		Liberat
Sreda		28		Bernard
Četrtek		29		Ludvik
Petek		30		Rok
Sobota		31		Leopold
REŠITEV UGANK V JULIJSKI ŠTEVILKI
Steklenica. Jemlji vsako četrto skupino črk najprej spodaj, nato zgoraj. — Po slabi družbi rada glava boli.
Konjiček. Kako srečen in pameten je, kdor se sedaj v življenju prizadeva tak biti, kakršen želi biti ob smrtni uri. Tom. K(empčan).
Jugoslovanski otoki. Decimalke ti povedo črko iz otoka. — Buči, buči, morje'Adrijansko!
Okno. Razdeli abecedni kvadrat na štiri dele, kot to vidiš na sliki. Zgornje
število ti nato pove številko kvadranta, spodnje pa črko v njem. — Ni nesreča, če ti kruh v med pade.
Serpentine. Zapiši abecedo v kvadrat, a tako, da bodo prva, tretja in peta vrsta pisane z leve v desno, druga in četrta pa z desne v ilevo, torej v serpentinah. Ob strani ob vrste in zgoraj nad stolpce pa napiši naslovno besedo: serpe-ntine. — Zvijača je sili kos.
Posvetilo. Ključ: čmrlj, vzpon, Kaš, duh, gib, list. — Sveta si, zemlja, in blagor mu, komur plodiš, z oljeni mu
lečiš razpokano dlan, shrambe mu polniš in vina mu vračaš za znoj, daješ sena in otave za vola, ki vlačil je brano.
Po d o b a. Jemlji nazaj vsako tretjo črko. — Ne sodi človeka po obrazu.
M nože n j e. Množence napiši z besedami ter vzemi iz teh tiste črke, ki jih pove innožitelj. — Poravnaj naročnino!
Posetnica. Cvetličar in umetni vrtnar.
Resnica. Dober biti je težko.
Rešitve je treba poslati do 20. vsakega meseca na naslov: Janko Moder, Dol pri Ljubljani. — Zastavljavci ugank naj
pošiljajo tudi svoje rokopise na isti naslov.
288
LISTNICA UREDNIŠTVA
Josip Dor ko, Zamušanski. Spoznali ste vrednost svojih prvih pesmi in sedaj pošiljate nekaj novih, ki se Vain zde boljše. Res, riteni, rime in kitice so precej v redu vendar to še niso prave pesmi, ki bi bile besedna umetnost. Kaj jim torej še manjka? Zdi se mi, da bi Vam to menda kar težko dopovedal, kajti to je treba občutiti. Mogoče pa se Vaše stvari obdrže, če bodo res kaj prida, kot narodno blago? Z umetno pesmijo menda ne bo šlo daleč. Predvsem me motijo pri Vas nasilno vzgojne misli. Tudi slovnico (poglavje o slogu) bi si morali prisvojiti, da bi v pesmi prevečkrat ne ponavljali istih besed, postavljali osebnega zaimka k vsakemu glagolu itd. Pesništvo je lepo obdelal na primer tudi lanski »Kres«. V ostalem pa je treba mnogo brati in zopet brati. Dva protialkoholna motiva bi se morda kje porabila za bojna gesla treznoistnega gibanja. Malo nenavaden je Vaš pogled na mladost — »norost«.
A. R., B e o g r a d. Vaša dva pesniška poizkusa »Vojna« in »Po vojni« nista zrela za objavo. Sta polna patosa in nesmislov. Pesnik, ki mora biti za to rojen, se izraža preprosto in smiselno, pri Vas pa mrgoli neslovenskih izrazov, celo iz vojaškesa okolja. Med drugim (menda?) obsojate tiste, ki so »tratili čas« s pisanjem knjig, a jasno je, da so žalostnih časov krivi tisti, ki se niso držali tistega, kar je pisano po dobrih knjigah ...
UGANKARJEM MLADIKE
REšILCI UGANK IZ JULIJSKE ŠTEVILKE
Vse so rešili: Blaj Franc, Dijaški zavod Kranj, Eržen Ivanka. Kleč Ela, Vovk Jože, Pogačnik Marija, Šinkovec Frančiška.
Kovačič Franc (140), Modrinjak France (174), Provinci-jalat frančiškanskega reda (116), Rotar Marija (1"4), Žemlja Julka.
Videnšek Ana ("6).
IZŽREBANI SO BILI
Za prvo nagrado: Eržen Ivanka, soproga zdravnika, Kranj.
Za drugo nagrado: Pogačnik Marija, Kranj, Zlato polje 9; Dijaški zavod, Kranj.
Za tretjo nagrado: Modrinjak France, kaplan, Loče pri Poljčanah; žemlja Julka, Žirovnica, Vrba; Vovk Jože, kaplan, Kranj.
TEKMOVANJE ZASTAVLJAVCEV
E. Kleč, Kranj (2); Prokijon, Ljubljana; Janko Moder, Dol; J-ša, Rožna dolina; Dolores, Prosenjakovci (1).
RAZPIS NAGRAD ZA AVGUST
Za 1. nagrado: Električni likalnik v vrednosti 100 dinarjev.
Za 2. nagrado: Dve knjižni nagradi iz založbe Mohorjeve družbe v vrednosti po 30 dinarjev.
Za 5. nagrado: Tri knjižne nagrade iz založbe Mohorjeve družbe v vrednosti po 20 dinarjev.
Prvo nagrado naj izžrebani vselej dvigne v podružnici Mohorjeve knjigarne v Ljubljani, za ostale naj si pa izžrebani ogledajo podrobna navodila v letošnji prvi številki Mladike.
POMENKI
š. F., K r a n j ; P. M., Kranj : Vajine junijske rešitve sem prepozno prejel.
\
<b
V
J?
O
*'< y,i'- "v-
% '"v;	*
*
"s;
*- ^V,
So '
Naročila po pošti izvršujemo točno in v najkrajšem času
'V"'
(K
'°*o
Lastna
izdelovalnica
štampiljk
MOHORJEVA TISKARNA V CELJU
STUDENCI	ZBIRKA RELIGIOZNIH KNJIG
ŽIVE VODE	obsega sedaj tri zvezke
1. cajnkar stankO: LUČ SVETI V TEMI
Broširan izvod stane 27 din (za neude 36 din), vezan izvod stane 36 din (za neude 48 din)
2. fr. SAL. Finžgar: SEDEM POSTNIH SLIK
Broširan izvod stane 9 din (za neude 12 din), vezan izvod stane 15 din (za neude 20 din)
5. CAJNKAR STANKO: OČENAŠ
Broširan izvod stane 30 din (za neude 40 din), vezan izvod stane 39 din (za neude 52 din)
Vaša domača knjižnica
naj vsebuje samo vezane knjige in revije. Broširana dela veže na zahtevo napol v platno, v platno, napol v usn je, v usnje, z ali brez napisa, po vaši želji, lično in trpežno
Knjigoveznica Mohorjeve tiskarne v Celju, Prešernova ulica /7
Naročila po pošti izršuje v najkrajšem času in po zmernih cenah.
Pri večjem naročilu popust!
V LJUBLJANI sprejema naročila
Knjigarna Mohorjeve tiskarne, podružnica, Miklošičeva c. 19 V MURSKI SOBOTI prevzema Mohorjeva tiskarna in knjigarna, podružnica, Glavni trg 5
HRANILNICA DRAVSKE BANOVINE
CELJE ♦ KOČEVJE ♦ LJUBLJANA ♦ MARIBOR
Obrestna mera za vloge znaša do 5 °/o
Za vloge In obresti Jamči Dravska banovina z vsem premoženjem In vso davčno močjo I