-----    239-----
Zgodovinske stvari.
0 zgodovini slovenske zemlje.
Spisal P. Hicinger.
Mnogokrat je bila v poslednjem času želja izrečena, naj bi slovenska zemlja skupno in edino vlado dobila, ter ne ostajala v množino posameznih dežel razcepljena. V deželnem zboru krajnskem 1861 je predvsem svetom glasno povdarjal to željo dr. J. Blei-weis.*) — Vendar posamezne dežele, v kterih Slovenci stanujejo, se ne dajo lahko po sami narodnosti deloma razkrojiti in deloma zopet skupaj zediniti; v posameznih deželah se nahaja razun slovenskega iz davnih časo? na eni strani nemški narod, na eni pa italijanski, in dolga zgodovinska zveza je med temi narodi vstvarila tudi historične pravice, ktere se ne morejo mimogrede pobrisati, da bi ostala, kakor pravijo „tabula rasa" za zgolj narodno vredbo slovenske zemlje.
Po takem tedaj , če se hoče slovenska zemlja po svoji vladi bolj zediniti, ne ostaja druga pot, kakor da se ravnd na historični podlagi.
To podlago ob kratkem naznanuje im6 „notranjo-avstrijske dežele", ker pod tem imenom je slovenska zemlja v novejših časih mnogokrat že bila zedinjena. Tako zedinjenje naše zemlje je pa veljalo ne samo v novih, temuč tudi v starih časih, in sicer še veliko večkrat, kakor se pa navadno meni. Naj sledeče besede ta izrek bolj pojasnijo.
Ako je resnica, kar je trdil poprej Vodnik, in dokazuje bolj obširno Trstenjak, da stari Panonci, No-ričani, Karni in Istrijani so bili po narodu Slovenci, je to prvo spričevanje o zedinjenji naše zemlje. Res, da Panonija, Norik, Karnija z Istrijo in Venecijo vred so bile pod rimsko vlado posamezne dežele ali provincije; vendar večkrat, in po raznih straneh so bile že takrat bolj zedinjene. Za Ilirsko se je mnogokrat klicala vsa zemlja od jadranskih morskih bregov do srednje donavske pokrajine, Dalmacija, Panonija, Norik in včasih še Venecija in Istrija skupaj. (Appian. Bell, illyr.~) Vojaške zadeve so dodale večkrat, da je bil en visi poglavar postavljen nad vso ilirsko stran; na pr, Septimi Sever od 180. do 193. leta po Kr., Avreli Klavdi pred 268. letom, Avrelijan do 270. in Avreli Prob do 276. leta, so bili poglavarji in vojvodi vse ilirske strani, in so bili potem povzdignjeni na cesarski prestol (Herodian L I. Polito in 30 tyr.; Kopiscut in Proboj. Po vladni vredbi cesarja Konstantina 330. leta je zahodnji Iiirik, to je Dalmacija, Panonija in Norik, imel svojega vikarja ali namestnika, ki je sta! pod visim poglavarjem italijskim. Ko je Teodozi 394
*) „Triesterca", „Tagespoata", „Oest. Zeit." , „Donau-Zeit." ii vsa truma „desperationsfondlarjev", kakor jih „Kikiriki" imenuje, in ae zadnji cas tudi „Laibachericau so za razodeto pra vično željo na vse grlo kričali: na križ ž njim! na križ ž njim
leta rimsko carstvo razdelil na dvoje, je z ah o d nji Iliri k še skupaj ostal pri zahodnjem cesarstvu, in dalje od 493. leta po zmagi kralja Teodozija pri iz-hodnje-gotiškem kraljestvu.
Z Longobardi so se leta 568. poslednji nemški pre-seljevavci od Donave pomaknili v Italijo; za njimi tedaj so krog leta 592. prišli novi slovenski rodovi, ter so se razširili ob Savi, Dravi, Muri in Soči, in po njih se je okrepčal stari slovenski živelj v teh straneh. Res, da takrat so Slovenci stokali pod jarmom divjih Avarov, pa oprostil jih je hrabri Samo krog 630. leta, in 36 let so Slovenci združeni pod njegovo vlado srečno bivali. Pa Samotovi smrti je veči del Slovencev zopet prišel v avarsko stisko ; majhen del ob Soči in Zilji je stal v longobardski oblasti, in drugi del na Korotan-skem je stopil v bavarsko brambo. Premenil pa se je čas s Karolom velikim, in slovenska se je boli zedimla.
Mogočni frankonski kralj Karol veliki je namreč 774. leta si prisvojil longobardsko kraljestvo, je leta 788. tudi bavarsko vojvodstvo popolno zedinil s svojim posestvom; dalje so njegovi vojvodi na dveh krajih nazaj pobili Avare, in Istrija, Liburnija in še druge slovenske strani so bile med leti 789. in 799. pridjane frankonskemu kraljestvu. Od tedaj je južni del slovenske zemlje na desnem podravskem bregu stal pod oblastjo furlanskih vojvodov Henrika, Kadaloa in Bal-derika do 828. leta: severni del na levem podravskem bregu pa je slušal vojvode izhodnje pokrajine, med kte-rimi se zlasti pomni Gerold 811., in Ratbod 836. in dalje ; pod njihovem poveljem so bivali posebni knezi raznih slovenskih strani. Za letom 828. se je veliko furlansko vojvodstvo razbilo, in le Istra in Furlanija ste ostali pod enim knezom, in s tem ste se bolj na italijsko stran obračali; nasproti se je Krajna in zlasti slovenska stran med Dravo in Kolpo pridružila izhodnji pokrajini, da si ravno ste, kakor se kaže, za-se ohranili svoje kneze. (Primeri: ,,De Rnbeis Monumenta eccL AquiL p. 413 etc.u; naproti Ano ny mu s „de con-versione Carentan.")
Ko se je velika frankonska država leta 843. razdrobila , je Karola velicega vnuk, Ludevik nemški, prejel vse izhodjne pokrajine; iz njegovih rok je njegov sin Karloman leta 854. dobil Korotan, in leta 876. še Panonijo. Po takem je bil veči del slovenskih dežel združen pod koroškimi vojvodi, med kterimi se dalje imenujejo Arnulf, Karlomanov sin, Lui-pold, Arnulf, Eberardin Bertold. Cesar Oton L je leta 948. Korotan podelil svojemu bratu Henriku; leta 952. mu je izročil še Furlanijo z Istro; potem je bila vsa slovenska zemlja zedinjena pod korotanskimi vojvodi do 1077. ali prav za prav do 1093. leta, samo razun tega, kar so si bili Madžarji prisvojili. V tem času so se za Henrikom I. poredoma vrstili vojvodi Henrik II., Oton, Henrik III., po tem cesar z imenom Henrika II., Konrad L, Adalbero , Konrad II., Velf, Bertold, Markvard in Luitold; pod poveljem teh vojvodov so stali posebni knezi in markezi v Furlanii, Istri, Krajni, v Korotanu, v gornji korotanski strani, in v doljni korotanski ali slovenski strani.
Z letom 1077., ali prav za prav 1093., je ta edinost slovenskih dežel zopet začela razpadati; takrat je namreč cesar Henrik IV. Furlanijo, Istro in Krajno z delom lovenske strani podelil akvilejskemu patriarhu Sigehardu in po tem Vodalriku I. v oblast. Nasproti je Korotan, gornja in doljna korotanska stran za čas še ostala v oblasti koroškim vojvodom; vendar zveza je bila če dalje bolj rahla. Stirski knezi Otokar V., VI. in VIL, ki so se imenovali po mestu Štiri (Steier) poleg Aniže,   so  si časoma do leta 1129. prisvojili vso
------    240   ------
gornjo korotansko stran , in so ji podelili ime štirske strani; Otokar VII. je leta 1249. podedoval še doljno korotansko stran dj) Save, in tedaj se je oboja stran skupaj klicala za S ti rs ko. Koroškim vojvodom Henriku mlajšemu, Engelbertu in njegovim naslednikom je fio takem ostal sam Korotan; pa vojvoda Ulrik III. eta 1257. in dalje si je vedel toliko pomagati nasproti akvilejskim patriarhom, da^ je tudi Kranjsko spravil v svojo last. Med tem se je Stirsko ali Stajarsko še bolj odločilo od druge slovenske zemlje, došlo je 1186. leta avstrijskemu vojvodu v dedšino. Nasproti so si velik del Istrijskega prisvojili Benečanje, drugi del Istrijskega in del Furlanskega so goriški knezi odtrgali od akvi-lejskega posestva; velicega dela na Krasu so se polastili devinski gospodje.
Iznova pa, in naglo se je slovenska zemlja, skoraj vsa zedinila pod češkim kraljem Oto-karjem II. Ta kralj je po smrti avstrijskega vojvoda Friderika II. 1246. leta na-se spravil z Avstrijo vred tudi Stirsko; 1269. leta po smrti koroškega vojvoda Ulrika III. si je za dedšino vzel Kranjsko in Koroško, vrh tega se je posilil za varha akvilejski cerkvi. Vendar njegovo gospostvo ni imelo obstanka; 1276. leta mu je cesar Rudolf I. vzel z Avstrijo vred tudi slovensko zemljo, ter jo je 1282. leta, razun Koroškega, izročil svojima sinoma Albertu in Rudolfu. Avstrijskim vojvodom in nadvojvodom iz habsburške hiše je po smrti vojvoda Henrika goriškega došlo Koroško, in 1374. leta po smrti kneza Alberta IV. goriškega Metlika in Istra; 1382. leta se jim je vdal Trst, 1492. leta so podedovali devinsko gospostvo; 1500. leta po smrti kneza Leonarda goriškega pa še goriško knežijo. Takrat tedaj, za cesarja Maksimilijana I. so bile zopet slovenske dežele zedinjene pod enim gospodarjem, in tako so ostale pri Avstrii in habsburški rodovini do sedanjih časov.
Pomniti se mora vendar, da je v tej dolgi dobi slovenska zemlja dvakrat bila v nevarnosti, da bi ne bila za vselej se razcepila. Prvikrat je bilo to, ko sta vnuka cesarja Maksimilijana Karol V. in Ferdinand I. avstrijske dežele hotela med seboj razdeliti; takrat si je Karol hotel Gorico, Trst, Kras, Istro in Metliko pridržati in jo s španjskimi deželami zediniti. Pa blagi stanovi krajnske dežele so se uprli zoper tako početje, in niso nehali terjati, dokler 1522.1. ni bila nova pogodba med cesarskima bratoma storjena, po kteri so slovenske dežele skupaj ostale pri Avstrii. Drugikrat je bilo v poslednjih časih, ko so Francozi s silo posedli Primorje, Kranjsko in gornji Korotan 1809. leta; pa njihovo gospodarstvo je trajalo samo do 1813. leta, in potem je prišel še tisti del slovenske zemlje k Avstrii, ki je poprej stal pod beneško oblastjo.
Zemjjepisna lega, narodni vpliv in zgodovinska zveza je Stajarsko, Koroško, Kranjsko in Primorje tudi po tem tesneje skupaj sklepala, ko so bile te dežele z mnogimi drugimi deželami združene pod avstrijskimi vladarji; mimo druzih avstrijskih dežel se jim je kmali prilastilo ime ^notranja Avstrij a", in s tem imenom so imele skoraj vedno nekaj skupnega v političinih rečeh, pa tudi v sodnijskih, vojskinihjnv verskih zadevah.
V posebno celino se je Stajarsko, Koroško, Kranjsko, Goriško, Trst in Istrijsko zedi-nilo po zadnji volji cesarja Ferdinanda I. 1564. leta; njegov tretji sin Karol II. je prejel te dežele v dedšino, si je odbral v Gradcu svoj sedež, in je ondi vstavil notranjo-avstrijsko vlado. Blagi stanovi teh dežel so bili-v raznih zadevah bolj v tesni zvezi med seboj; pošiljali so si poročnike, skupaj so odpravljali odbornike na cesarski dvor, zlasti so se v veči množini snidili   na občnem zboru v Bruku 1578. leta.
Ko je 1619. leta nadvojvoda Ferdinand II, prišel na cesarski prestol, se je ,,notranja Avstrija" zopet združila z drugimi avstrijskimi kronovinami; vendar posebna „notranje-avstrijska vlada" je še ostajala v Gradcu za Stajarsko, Koroško in Kranjsko skupaj. Za čas cesarice Marije Terezije je nad notranjo-avstrijskimi deželami stala „visoka reprezentacija"; cesar Jožef 11.^ pa je 1782. leta zopet odločil vesoljnega poglavarja za Stajarsko, Koroško in Kranjsko s Primorjem, dasiravno ta naredba ni za dolgo obstala. Se o poslednjih prena-redbah za vlado avstrijskih dežel je bil mnogokrat glas, da bi se eno poglavarstvo odločilo za notranje-avstrij-ske dežele.
Ravno tako kakor v političinih rečeh se je pred časom v sodnijskih rečeh obračalo iz posameznih dežel na notranje-avstrijsko vlado v Gradcu. Ko je pa 1785. leta ondi nehalo vesoljno poglavarstvo, je ostala saj edina viša sodnija za notranjo Avstrijo; le da je bila prestavljena v Celovec, dokler vladne prenaredbe 1850. leta niso stopile na svetlo.
Tudi vojaške zadeve so Stajarsko, Koroško, Kranjsko in Primorje nekdaj edinile; na eni strani je bil dolgoleten boj zoper grozovite napade divjih Turkov, na drugi strani bila je večkratna vojska zoper Benečane. Vse notranje-avstrijske dežele so skupaj skladale stroške za brambo uuanjih mejnikov, skupaj so odbirale vojake za boj; za karlovško trdnjavo je 1579. leta dajala Stajarska, Koroška in Kranjska delavce in denar, pri Sisku so^ se bili 1593. leta hrabri vojaki iz vseh teh dežel. Se celo v veliki francozki vojski 1809. leta je stopila posebna notranje-avstrijska vojna na noge, in brambovci imenovanih dežel so bili namenjeni v eno stran.
Kar pa se tiče cerkvenih zadev, so se tiste zlasti edinile v verskih prenaredbah 16. stoletja, in v odpravljanji nove vere v začetku 17. veka.
Da se pove še poslednja beseda o šolskih zadevah, je to, da vseučilišče v Gradcu je bilo 1586. leta ustanovljeno za ,,notranje-avstrijske dežele" skupaj.
Po vsem takem tedaj glas o zvezi notranje-avstrij-skih dežel ni tako nov, ni še le od včerajšnjega dneva, vreden je tedaj resnega prevdarka.