Risanje v ljudski šoli po sedanjih zahtevah.+) Spisal F r. S u h c r. Ena ura risanjaje več vredna nego 10 ur samega nazornega nauka, Gilbert (II. kongr.) Gojitev lepega sodi ravnotako k humaniteti kakor uresničenje dobrega in spoznanje resničnega. Ant. Springer. Kdor misli, da zavzema risanje v Ijudski šoli isto mesto kakor pisanje, se ne bo mogel prečuditi, da dandanašnji ne govore in ne pišejo o nobenem predmetu ljudske šole toliko *) S to razpravo brez dvoma ustrežemo svojemu čitateljstvu, ker je vprašanje o risanju aktualno. Uredn. kakor o njem. Kdor pa ume sedanje stremljenje po narodni omiki, ve, da izvršuje risanje višje naloge umetniške vzgoje in da stoji v tem oziru med vsemi predmeti Ijudske šole v prvi vrsti. Tudi godbi in poeziji prisojajo velik pomen za umetniško vzgojo, a trde, da je bila poezija in godba do zdaj vobče^manj zanemarjena nego obrazna umetnost, ki sloni na risanju. — Vprašanje, je li imajo obrazne umetnosti isti pomen in isto vrednost za vzgojo in splošno omiko mladine kakor znanosti in vede, se je že razmotrivalo. — Dokazovalo se je, da nas zamore tudi obrazna umetnost dovesti do zmožnosti, da pojmimo in spoznamo velike resnice in harmonije v svetovnem naziranju. Velika razlika pa je, kako storita to znanost ali naobrazna umetnost. Kar dožene znanost po naporu uma, po dolgem abstrahirajočem premišljevanju, to dožene naobrazna umetnost po lahkem prostem naziranju, združenem s čudovitim užitkom To je prednost, ki jo imajo obrazne umetnosti kot vzgojni faktor in ki jo do danes še nismo uvidevalMn upoštevali dovolj. Naglašajo nadalje, da ie treba duhu ravnotežja sedaj, ko se pečamo samo s suhoparno vedo in skrbimo samo za hrano umu. Naš duh naj se počine težkega dela. V tem oziru mu je umetnost najpripravnejša hrana in najboljše razvedrilo, ki nas vodi v deželo veselja in lepote, kjer hodi duh svobodna pota, kjer se razvija v človeku to, kar je pristno človeškega, namreč srce in dušnost. Umetnost naj bi postala last celemu narodu, ne samo privilegiranim stanovom in vodila naj bi ga po potih, kjer se nudijo najslajši in najplemenitejši užitki ter ga odvračala od pustolovskega uživanja, ki vodi v pogubo: od plesišč in krčem in še pogubnejših naprav. V ta namen snujejo umetniške zbirke in muzeje, y ta namen priporočajo ljudski šoli, da bi naj mladina ogledovala in motrila umotvore, in v ta namen so preosnovali metodo pouka v risanju. Naložile so se risanju težke naloge in povzdignil se je naš predmet do vrednosti prvega sredstva, ki z njim stremimo po dosegi ravnokar označenih vzvišenih smotrov. Naravnost se naglaša, naj bi se gojil na našem polju — kakor v godbi — diletantizem, da bi budil veselje do dela in zbujal srečo, ki jo čuti, kdor sam kaj izumi, kdor sam ustvarja. O formalni vrednosti risanja govore knjige, govore znameniti možje znanosti, umetnosti in tehnike. A ravno tako važna in velika je njegova materijalna vrednost. Ni nam namena, naštevati vse slučaje in dokaze za to vrednost, navesti moramo le samo izreke veljakov v tem oziru. Diderot pravi: »V obrtniškem tekmovanju ljudstev se bo godilo tistim narodom trajno najbolje, kjer bo o njihovih proizvodih sodilo doma največje število vzgojenih oči. Narod, ki ne goji lastnega okusa, podleže energičneje razvitemu okusu svojega sosednega naroda in zapade njegovemu tributu«. Na drugem mestu slišimo: »Narod, ki goji risanje v šoli tako kakor čitanje in pisanje, bo v polstoletju najbogatejši na zemlji« (Diderot). S tem naj bo materijalna stran zadostno označena in obenem naj zadostujejo ta dejstva kot dokazi, da je tudi nam treba svojo pozornost obračati risarskemu pouku, ako premišljujemo o stanju svojega naroda in upoštevamo nje- gove življenske vire in vzgojne smotre. Kakor je prevzel risarski pouk te naloge v formalnem in materijalnem oziru, je umevno samo ob sebi, da niso več zadoščevale stare metode. Vrvenje, ki se je že začelo pred 25 leti v umetniji, obrti in šoli, je imelo posledice, da so se zavrgle tik pred tem časom veljavne metode. Tekom teh let so se izcimile nove metode po resnem delu, globokih studijah zgodovine in novih prikaznih na umetniškem, estetiškem in dušeslovnem polju in deloma kot sad hudih borb. Z risarskim poukom in njegovo metodo se ne pečajo samo učitelji, ampak umetniki, estetiki ter učenjaki na pedagoškem in posebno psihološkem polju. Da označimo na kratko novodobni risarski pouk, naj navedemo Reina, menda najimenitnejšega sedaj živečih nemških pedagogov, ki pravi, da je risarski pouk umetniški vzgoji glavno sredstvo. »V ta namen mu deluje oko in roka; risarski pouk vadi tako videti in opazovati, kar je bistvenega in karakterističnega na slehrnih stvarch. Risanje je elementarni umetniški pouk. Svoje snovi jemlje zato iz umetnosti in narave, in sicer iz domače umetnosti, iz domače narave.« To je neovrgljiv smoter novodobnemu risarskemu pouku, pa tudi nerazrušljiv temelj mctodi v dosego pravega smotra. (Dalje prih.)