1000 Pavle Zidar Pesmi Marjan Pungartnik O GALJOTU IN DESETNICI I. nekak grk sinjebradec nekak sprejem ločnica čistega in nečistega pelodni napad jokala sem kot pes ni grizla robove roditi zakrnelega otroka rekla sem si njegova prekleta gnila jajca nekak grk vrnem se v pradavnost ženska čista kot list mislim dež nekaj drobnih razpršenih kapelj potem mavričasti odtenek olja potem žvižganje premražene kosovke zapotegnjeni obraz pevke blues o neopranih avtih nekak grk so mi rekli ko so me predstavili sredi svetlobe vitražnih oken kratkovidni in vlažni mogoče bolščeči pogled ki izdaja pasjo naravo potem so vpili glede zgodovinskega spora moral sem mižati pod vekami razpotegnjena v nedogled tista zatohla zaklonišča otroško kričanje nikake lepote samo neke brezpomembne obrobne smrti slediti smo nameravali tej prekleti pesmi ki so jo peli vojaki zunaj to je bilo v neki mrtvi predmestni gostilni prisotni en oficir vojne mornarice dve dekleti iz tobačne tovarne pomislil sem že da se vrača galijot s soljo v laseh pa nič pomislil sem že tudi na desetnico 1001 Pesmi II. v prijetni lisičini v belem uradu kjer sivo uradnikovo oko prežvekuje nihče ne vzame uboge desetnice v zakup ognja žareč jezik pred njenim domom nihče prav nihče ne vzame uboge desetnice v hišo ljudje razpadajo v brezdelju toda nihče je ne vzame bog se je usmili na cesti karta s pijanci reže si kruh z levico plašno požira nastavljene vabe toda nihče nihče se je ne usmili bolj ko je vroče poletje in bolj ko otroci vreščeče zahtevajo njena rumena beločnica oznanja zlatenico toda nihče je ne vzame bolj ko je bleda in prašna in jo oficirji kraljeve garde popravljajo kar pod ozkimi mestnimi napušči toda nihče nihče je ne vzame res veliko obdobje nekrivične ureditve toda na vrtu leže prazne košarice za jagode desetnica sedi in je toda nihče je ne vzame ies dodelana pročelja res higienska stranišča kjer si odpočiva ko se ji zbirajo deževnice v krilu toda nihče je ne vzame v zakup na kraju samem ujamejo zlikovca fotorobot zaradi napake neuporaben na reki posedajo kupi iker toda bister je noben ne vzame pojte za njo ki je umrla v vdolbini pod mostom njeno okrvavljeno krilo vzemite za zastavo plodnosti naučite se njenega jezika žvečite tobak kot ona spite s kraljevimi oficirji kakor ona jejte ukradena jabolka ki še niso povsem zrela uboga desetnica m. galjot v mreži razpadajočih valov ladja kakor večno zaustavljen strah gloda lobanjo oceana z vsemi psi tega sveta pobraten svit na vzhodu jutro v ustih zaprt sijaj v ograjenem prostoru tisoči juter naenkrat razplojena in korenine neprestanega bega zraščene v sebi in z morjem ki potuje z njimi kakor vonj tisočkrat poročene ženske zunaj skovir zunaj okameneli mrtvaški skobljanci v blazinah zunaj megla pobegle oblike od svoje snovnosti kazen s smrtjo prazno kakorkoli pogleda samo meja središče meja nesmiselna kretnja torej 1002 Marjan Pungartnik v goli skladiščni svetlobi ples skrbni jezik ognja v rojstvu in naprej po ozki brvi na bele čolničke utopljenih golih teles kar naprej v sivo na ravni sporednici brega jasnovidno oko globoka rast vse najsvetlejše hiše vase obrnjene vse sestradane vzpetine rok vsako prosojno oko lip brati orumenelo gladino travnika oprati brezkončne črede otrok pobratiti bele siničje vriske razkropiti tok tisočih ovac na smrčku zemlje piti naleti nizkega obzorja šum osipanja kaljenja semen zapiranja starih kmetij pojenjajoči udarci dela odtavanje odpiranje počitek in osamitev utripanje ognjenih očesc v konjskem zrklu blizu prižgejo luč kot pade kamen brlizgajo na hitri poti s spenjenimi prebliski konji kakor vode LIRIKA ženska prepeva s širokim glasom z ROBA in ne mara ljudi okrog sebe treba se ji je samo nagniti treba se ji je samo nagniti nad vodo rodi se čista in umre čista griškina v prsih nosi teman madež modro je jutro umiva se z njegovim spancem z gore prihaja človek z rjavo kredo so na njegovih senceh zapisane plitve besede vsakdanjega življenja gre po ostri poti spotakne se ob odčesnjeno vejo kdo ve kolikokrat je upal v to naključno srečanje ozira se nazaj v goro kmetje na njej upogibajo kose k zemlji jutro je zgodnje ni še pozabljen večerni grm toplote v bregeh IV. 1003 Pesmi več ni v njem usmiljenja grdo je izdal svoje prijateljstvo sploščil se je v togi obris stenskih podob gola vedeževalka spi — odprto je njeno nebo ovce stopajo vanj kot neurejena čreda bela molitev njenega telesa cerkev spi na njenih ustnicah iznad hribov sonce drži svoje roke v baročni oltar premagal je spanec svoje sovražnike zdaj sanjajo o sebi pot muke jim nad usločenim grebenom čela drhti — komaj se spoznam v tej luči resnice TEMA I starkino teme luč skozi njeno preguljeno spominsko verigo gozd lahkih otrok v bosem snegu odpirajo se njene čeljusti v svetlobo izvir sredi belega proda vrtinec deževja pljusne na reko vrtinec metuljev poslanih iz sončnega središča TEMA II odlomljen glas orgel pripeljejo voz nakladač vpije in kaže rumene zobe konji nočejo z mesta okrogle oči vrtijo v strahu zbira se perje popoldanskega počitka nakladač ubija konje s težkim kladivom roke si je obrizgal s krvjo sloni na zleknjenem vozu