F L U V I A L N I E L E M E N T I V KRASU A n t o n M e l i k V morfogenetskih študijah v krasu smo v toku zadnjih dveh dece- nijev z novimi raziskovanji krenili na nova pota in postavili nove poglede za tolmačenje marsikaterega od kraških pojavov ter reliefnih oblik. Eden poglavitnih novih pogledov je spoznanje, kako močno so raz- lični klimatski pogoji v različnih geoloških dobah vplivali različno na oblikovanje kraškega reliefa. Ali, z drugimi besedami, kako se kras pod različnimi klimatskimi razmerami ter pogoji različno razvija, postavimo v isti dobi, torej tudi v sedanjosti. In pod vplivom takšnih spoznanj ter dognanj so jeli sistematično proučevati kraške pojave in oblike v različnih klimatskih predelih sedanjosti. Zlasti so postali pozorni na kras in na oblike zakrasevanja v tropskih pokrajinah. Posvetili so mu pozornost in ga jeli proučevati že v prejšnjih časih (Daneš 14), a s po- sebnim interesom v naši dobi (Lehmann 7, Tricart 6, Wissmann 12). Našli so, da ustvarja tamkaj korozija prav posebne kraške oblike, ki se v drugačnih klimatskih področjih ne razvijajo. Proučuje se kras v hlad- nih pokrajinah v zunanjih delih zmernotoplega področja in v arktičnih ter subarktičnih regijah in Corbel je o tem zbral s svojimi sistema- tičnimi študijami izredno zanimivega gradiva, ki prav tako priča o spe- cifičnosti zakrasevanja v tamkajšnjih podnebnih pogojih. Klasično spoznavanje krasa in kraških pojavov je iz zmernotoplega podnebja, prav posebno iz naših krajev, iz Jugoslavije, od visokogorskih položajev v Alpah in Dinarskem gorovju do v legah ob toplem Mediteranu, in sicer docela ob toplem našem južnem morju ter v pogojih toplega in v poletju sušnega sredozemskega podnebja. Lahko konstatiramo, da se proučuje kras dandanes v vseh podnebnih variacijah Od tropov do polarnega sveta in da se prav posebno pozornost posveča kraškim pojavom in reliefnim oblikam, ki se razodevajo kot klimatsko pogojene značilnosti različnih podnebnih predelov. O proučevanju klimatsko pogojenega krasa v različnih podnebnih predelih imamo sedaj objavljenih že obilo rezultatov, a ne bomo trdili, da se že dovolj ujemajo v poglavitnih dognanjih. Intenzivnost zakra- sevanja v vročih in vlažnih tropskih kraj ih z bujno vegetacijo je posebno velika po zaključkih tropskih raziskovalcev (Lehmann, Tricart). Toda Corbel prihaja do ugotovitev, da je zakrasevanje v subpolarnih področjih bolj močno in da bolj naglo napreduje, nego v toplejših predelih (Corbel 1; 5). Drugi aspekt na probleme klimatsko pogojenega zakrasevanja pa se nam nudi, ko pogledamo na stvari z vidika klimatskega spreminjanja po posameznih predelih. Z menjavo klime, postavimo v naših zmerno- toplih krajih, se je menjal tudi značaj zakrasevanja, se je menjala intenzivnost kraškega napredovanja in oblikovanje samo. S tem se seveda stvari zelo komplicirajo. Saj vemo, da niti v powiirmski dobi podnebje pri nas ni bilo vedno isto ter enako. A v pleistocenski pole- denitvi, ko je bilo podnebje v celem bolj hladno in ne manj vlažno, so se ponavljali toplejši interglacialni oddelki, celo dolgi ter zelo topli. In pred pleistocenom, to je bila v glavnem neogena doba, ko se je obli- koval osnovni del našega današnjega reliefa, v miocenu in predvsem v pliocenu. Sledovi rastlinskega in živalskega sveta v fosilijah pripo- vedujejo o mnogo bolj vročem podnebju, ki se mu često pripisuje kratkomalo tropski značaj. A spet tu doznavamo o znatnih klimatskih razlikah med posameznimi mladoterciarnimi obdobji. S tem imamo že vrsto klimatsko različnih obdobij za čas, v katerem se je oblikovalo površje današnjega kraškega ozemlja v krajih Evrope in s tem Jugoslavije. Kakšno je bilo podnebje v obdobju pliocena ter v miocenu, se moramo ob teh vprašanjih zanimati. A za sedaj opozo- rimo le, da se smatra, da je bilo v miocenu podnebje še bolj tropsko (Rakovec 24). Vsekakor pa moramo računati, da je sprva povsod, tudi na apniških tleh, vladalo normalno povrhnje vodno odtakanje ter ustvarjalo normalni fluvialni relief. V tem se ujemajo mnogi razisko- valci krasa in prvotno normalno fluvialno fazo krasa predpostavlja vzemimo Herbert Louis v svojem najnovejšem sintetičnem delu Allgem. Geomorphologie 1959 (8, str. 150) (»Deswegen ist zu erwarten, daB sich in den Karstgebieten zu Anfang ein normales Gewassernetz unter Ein- tiefung von gewohnlichen Talern mit durchlaufend gleichsinnigem Gefalle entwickelt«). Podobno predpostavljajo mnogi drugi. Sele kasneje, ko je epirogenetsko, orogenetsko ali tektonsko dvi- ganje premaknilo apniško ozemlje v višjo nadmorsko višino, se je začelo uveljavljati zakrasevanje. V krasu sedanje dobe, ki je predmet našega proučevanja v zmerno- toplih predelih, imamo dejansko opravka z oblikami in pojavi v kra- škem reliefu in v hidrografiji, ki niso produkt razvoja vse v istem obdobju, temveč so nastale v posameznih zaporednih klimatsko in morfogenetsko medsebojno različnih obdobjih in so spričo tega razno- lične po genezi in starosti. Ni vselej lahko, kaj šele že na prvi pogled možno razlikovanje med preoblikovalnimi učinki ter morfogenetskim in hidrografskimi svojstvi kraških in sploh reliefnih oblik ter pojavov pripadajočih posameznim obdobjem. Nemara je še najbol j izjemno in po izrednosti sredi tipičnega krasa nase opozarjajoče površje, ki je produkt morfogeneze iz pleistocenske dobe. Učinke specifične morfogeneze pleistocenske dobe smo v Sloveniji ugotovili predvsem v kraških poljih pa do neke mere v slepih dolinah (20). Kraška polja Slovenije so v glavnem v nadmorskih višinah med 400 in 600 m. Podoba je, da je bilo zakrasevanje v nj ih doživelo v plei- stocenu oslabitev. Prav gotovo pa je bila v njih akumulacija mnogo močnejša nego dotlej. Zakaj v nj ih so ostale iz pleistocena obilne nasipine ter naplavine. In sicer bodisi kameniti drobir, slabo zaobljeni prod ter pesek, kar kaže očitno, da je bilo fluvialnega nasipanja več ko dandanes. Posebej je treba naglasiti, da je bilo obilo periglacialnega preperevanja ter soliflukcije v vseh kamninah, tudi v apnencu ter dolomitu. Saj smo mogli ugotoviti, da je drobirja, ki so ga proizvajali periglacialni procesi, posebno mnogo v visokih legah, postavimo, v nad- morskih višinah med 700 in 900 m, na primer na Blokah, na Rakitni in drugod. Ponekod je v dnu kraškega polja, ki je danes docela suho, brez vodotokov, na široko in tudi na debelo prodne nasipine, znamenje, da je bilo v pleistocenu tu obnovljeno rečno delovanje. Ob produ so naplavljeni sloji ilovice ter gline, kar kaže, da so se ponekod v polju razvila jezera. Skratka: kraška polja v Sloveniji so bila v pleistocenu področje znatne, pretežno fluvialne akumulacije, čeprav povečini niso velika. Tudi kraška polja v drugih predelih Jugoslavije so imela podobno geomorfološko zgodovino v pleistocenu. Ob proučevanju kraških polj Dalmacije ter Bosne in Hercegovine je v Imotskem polju, v Kupreškem in Vukovskem, v Duvanjskem in Livanjskem, da imenujem samo neka- tere, profesor Josip Roglič dognal, da je pleistocen tudi v njih pomenil dobo zelo močnega zasipanja pod učinkom povečane akumulacije rek, zelo ojačenega preperevanja in zelo izdatne soliflukcije periglacialnega značaja (20). In za najjužnejši del krasa v Jugoslaviji, za Nikšičko polje v Črni gori so raziskovanja prof. Radojičiča in drugih, zlasti Sinanoviča, tudi z vr tanj i v tehnične namene, dognala, da je apniško dno prekrito z vsakovrstnimi nanosi 10—13 m na debelo. »Alogene odkladnine v dnu polja kažejo s svojo množino in značajem drobirja, da so bile naložene v dobi, ko so imele reke mnogo večjo erozivno moč ko v naših časih. Za to dobo je bilo karakteristično vlažno in hladno podnebje; Gračanica (eden od potočkov z obrobja, danes ponikalnica) je takrat odlagala fluvioglacialni drobir na večji del polja ter povzročila zajezitev drugih manjših vodotokov in nastala so manjša jezera na dnu polja, kjer so se odlagale glinene naplavine. Toda ta jezerca niso zavzela vsega Nikšičkega polja, povodnji pa so morale biti še večje ko v naših časih; tako moramo sklepati po dejstvu, da ni mogoče naj t i na dnu polja ostankov jezerskih fosili j, pač pa zadevamo v glinah na veliko število organskih tvorb«. (Radojičič 18, 86). Iz druge razprave o Nikšičkom polju, Sinanovičeve (19), se razvidi, da je pleistocenskih naplavin ter nasipin še več ter da se gibljejo v debelini med 10 in 20 metrov (Sinanovič, str. 58), na nekih krajih celo do 25 m, in sicer so to konglomerati, peskovite gline, glinoviti peski, gline itd. Nikšičko polje je še prav posebno zanimivo, ker je vanj dospeval še drobir fluvioglacialnega izvora, saj so ledeniki z visokih črnogorskih gora segali še tik do Nikšičkega polja. 22 Geografski zborn ik 337 Računati moramo potemtakem, da so bila kraška polja v Jugo- slaviji od Slovenije na SZ do Črne gore na JV v spremenjenih klimat- skih razmerah pleistocena področje izdatne akumulacije. Toda s tem smo v proučevanju pleistocenske morfogeneze za kraška polja šele na polovici pota. Zakaj pleistocen ni bil klimatsko enotno obdobje, marveč hladen in vlažen le v periodah glaciacije, medtem ko je bil v intergla- cialih mnogo toplejši. Kako so te klimatske menjave vplivale na inten- zivnost zakrasevanja, pa na fluvialne erozivne, transportne in denuda- cijske sposobnosti, to so še odprta vprašanja, ki jih še proučujemo. Vsekakor pa je osnovno važno dejstvo, da vsa poglacialna doba ni zadostovala, da bi bila odstranila akumulacijski drobir, ki se je nabral v kraških poljih v toku pleistocena, bodisi da izvira samo od zadnje poledenitve ali tudi od prejšnjih. Akumulacijskega drobirja je na splošno v večjih poljih več kot v manjših, zlasti mnogo tam, kjer so bili najugodnejši pogoji, da so se obnovile znatnejše reke ali rečice (Dobrepolje, Ribnica, Nikšič itd.). Vsekakor se je s klimatskim segret- jem obnovilo intenzivnejše zakrasevanje in je pojenjalo ali docela nehalo fluvialno zasipanje s soliflukcijo. S tem so nehali delovati fak- torji, ki bi mogli odstraniti klastični material, ki se je z akumulacijo nabral v dnu kraških polj. Zakrasevanje se je tudi v tem pogledu izka- zalo kot faktor konserviranja v morfogenetskem inventarju dotlej nastalega reliefa. S tem bi imeli tudi raztolmačeno, zakaj so se v vseh naših kraških poljih ohranile tako velike množine pleistocenskega akumulacijskega drobirja. Naj tedaj zaključim: kakorkoli je upravičen pomislek, da pri pro- učevanju naših kraških polj v pleistocenu nismo upoštevali toplih klimatskih interglacialov in njihovih morfogenetskih učinkov (Tricart 6a), je treba vzeti v vsakem primeru za osnovo — dejstvo, da je v dnu kraških polj, velikih in majhnih, ostala obilna fluvialna ter solifluk- cijska akumulacijska odeja, ki je preoblikovalni procesi ter faktorji interglacialov in postglaciala niso mogli odstraniti in ki je kljub inter- glacialom element reliefa, in sicer v glavnem fluvialni element, pričajoč o klimatsko pogojeni pleistocenski morfogenetski fazi v toku kvartarja. Upati smemo, da bomo mogli v kratkem močno napredovati, kar se tiče spoznavanija kraške akumulacije v pleistocenu, zakaj nova pri- pravljalna dela za velike graditve, za nove hidrocentrale itd, nas silijo na nove tehnične prijeme, vrtanja, melioracije itd. V. le tu 1959 so s posebnim globinskim vrtanjem dognali v Ljubljanskem Barju, podob- nem kraškemu polju, nič manj ko 105 m debele nasipine, ki so jih v pleistocenu vode nanesle po velikem delu s kraških terenov, ki se začenjajo tik južno od te kotline. In kar je posebno interesantno: pro- učevanje cvetnega prahu v teh debelih usedlinah je pokazalo, da izvi- rajo domala v vsem obsegu iz zgornjega dela pleistocena, v glavnem iz dobe wtirmske glaciacije. Se interesantnejši in še bolj instruktivni so rezultati arheoloških razkopavanj v kraških jamah v Slovenskem Primorju, okrog Postojne, Divače, Črnega Kala itd. Profesor Brodar, naš specialist za paleolitik, je našel — in prav tako njegovi učenci — ob paleolitskih ar tefaktih v vhodnih sektorjih kraških jam metre in metre na debelo raznovrstnih naplavin. Izkazalo se je ob arheoloških kopanjih ter študijah, da so bile te kraške jame na debelo docela zadelane z naplavino v toku vviirma, pa da so se pokazali 2naki, da so bile ponekod naplavine ponovno denu- dirane pa zopet nanešene (Prim. publicirana poročila za Črni Kal, Betalov spodmol, Parsko golobino itd.). V naglem napredovanju graditve elektroenergetskih podjet i j pri- pravljamo izkoristitve kraških polj za vodne akumulacije, kar gotovo ni lahka stvar. V ta namen- so že izvršena na več kra j ih raziskovalna vrtanja, bodisi v pleistocenskih naplavinah ter nasipinah in seveda skoznje, kakor tudi v živo apniško skalo in sicer bodisi v živoskalnem dnu polja kakor tudi v njega obrobju (Cerkniško polje, Planinsko polje, Nikšičko polje in dr.). Pri teh vr tan j ih so marsikje zadeli na stare kraške votline in preduhe, ki pa so bili zapolnjeni s sigo ali z glino in so s tem postali vododržni. Toda ni lahka stvar, dognati v vsem obsegu, k je so apniška tla prevotlena, a k je so »zdrava«, to je nepre- votlena in vododržna, pa nadalje, k je je akumulacijska pleistocenska odeja tako debela in kompaktna ter konsistentna, da more držati vodo v eventualni zbiralni vodni kotanji . Kraška polja bodo tedaj tudi za moderno tehniko zelo interesanten problem, pa zelo odgovoren za ini- ciatorje ter dragocen v pr imeru uspešnega preizkusa. Pri tem se pokaže kot eden temeljno važnih, naravnost usodnih problemov tudi za hidrotehnike — vprašanje spodnje meje prevotle- nosti in podzemskih vodnih tokov v kraški notranjosti . Postavljeno je mnenje, da se je podzemska vodna cirkulacija razvila neodvisno oo, morske gladine in n jene višine (30, str. 118—121). Ali na j takšno do- mnevo sprejmemo kot dognano dejstvo za osnovo našega pojmovanja o votlinskem ter hidrografskem razvoju v kraškem podzemlju? To je velika stvar, ta domneva, zakaj ob n j e j si moramo zastaviti marsikatero novo in ne malo komplicirano vprašanje in se zamisliti ob n jem. Če more kraška voda brez ovir odtekati v notranjost i globoko navzdol brez korelacije s krajevnimi in večjimi erozijskimi rečnimi osnovami ter tudi brez ozira na višino morske gladine, kako in zakaj je potem tako, da vidimo v Slovenskih Alpah — da ostanemo docela konkretni — kako izvirajo močni rečni tokovi na vznožju gorskih pobočij, ob dnu ali celo v dnu rečnih dolin, kakor so Sava-Dolinka, Savica, Mostnica, Bistrica v Vratih pod Triglavom, Radovna, Soča, Bistrica v Bohinju, Kroparica in Lipnica pod Jelovico, Kamniška Bistrica, Savinja in še neštete druge rečice ter potoki? Nikjer tod ni zaznavna spodnja meja kraške gmote. In neštete večje vode, reke, rečice s potoki, kako da izvirajo v robu ravnine ter danj ih rečnih ravnic, na vznožju gorovja ter hribovja, od Ljubl ja- nice, Kamnice, Ižice, Bistre in drugih do Krke z neštetimi močnimi izvirki na vznožju ob dolinskem dnu, pa do izvira Kolpe s kraškimi iz- virki pritokov Bilpe, Dolskega potoka itd., do izvirkov Brkinske Reke, Bistrice, Vipave, Hublja, Lijaka, Mrzljeka itd.? In če je odprta pot skozi votlinske prostore in pretoke v globočine brez ozira na višino krajevne erozijske osnove ter celo morske gladine, kako da se ob kraških poljih, v strmih bočjih alpskih dolin pa v dolinskem dnu po deževju pojavljajo nešteti roji vodnih izvirkov, ki jih bruha na dan prevotlena kraška notranjost? Očitno je v teh neštetih primerih, kako močno so hidro- grafski pojavi kraške notranjosti vezani na erozijske osnove v reliefu, pa na morsko gladino. Seveda moramo pri tem vzeti v poštev tudi dej- stvo paleogeografije, postavimo domnevo, da se je gladina Jadranskega morja nahajala v pleistoeenu okrog 90 m niže ko dandanes. Seveda si ne moremo predstavljati, da je s tem že rešeno vprašanje, do kod navzdol v kraški notranjosti segajo votline in kako globoko gre pretok vode v podzemlju. Menimo pa, da je pri tem raziskavanju najso- lidnejša pot tista, ki pregleda ter analizira vse naše, sedaj že zelo bogate speleološke in podobne podatke, pa dožene v konkretnih primerih, kako globoko segajo najgloblje jame ter votline v kraški notranjosti ter pose- bej, do kod so dognani podzemski vodni pretoki v globočino. V na j - globlje z normalnimi dolinami razrezanih apniških gmotah v Julij- skih Alpah, na Banjščici in podobno so našli najgloblje segajoče kraške jame, ki pa niso segale pod sedanjo ali nekdanjo erozijsko osnovo. Ko izhajamo iz preudarka ali celo iz dognanja, da so orogenetska, tektonska in podobna premikanja ustvarila osnove mnogih votlin v kraški notra- njosti, ne moremo zanikati možnosti, da so se na ta način oblikovale ne le poči ter prepoke, marveč tudi votline v globočinah pod nivojem morske gladine. Drugo vprašanje pa je, kako se hidrografsko izkori- ščajo te globoke votline ter prepoke. Nauk o težnosti kot poglavitnem gibalu vodnega pretoka v teh največjih votlinah se more do neke mere modificirati z dopolnitvami o vodnem toku pod pritiskom in posebej še z upoštevanjem znanih ter še ne znanih paleogeografskih sprememb. Toda za možnost hidrografskega pretoka v globočinah kraške notra- njosti brez relacije do nivoja morske gladine manjka še dokumentacija, je skratka potrebna — empirična pot. Razčistitev na novo postavljene problematike kraškega podzem- skega pretoka je postala prav sedaj osnovno važna, ko smo prešli v novo obdobje izkoriščanja konkavnih zakraselih površin za vodne zbiralne kotanje ali dolinske zapore. — Konferenca o konsolidaciji tal v krasu za hidrotehniške potrebe je v dneh od 23. do 25. novembra 1960 v Splitu obilo razpravljala o tej problematiki, in sicer konkretno ob hidrotehniških pripravah, geoloških raziskavah in izvajanju hidroteh- niških del samih, in sicer za velike nove vodne elektrarne, predvsem za Peručo na zgornji Cetini, za HE Split na spodnji Cetini ter za sistem elektrarn v območju Nikšičkega polja v Črni gori. Zelo je razveseljivo, da bodo vsi ti referati objavljeni v posebni publikaciji, kar bo omogo- čilo izčrpno razpravo o tej osnovno važni akciji. Precej vpogleda v vso to problematiko pa pomeni že objavljeno krajše poročilo o izvedenih hidrotehniških delih in ustvaritvi »Akumulacije ter HE Peruča« (prim. št. 31). Tu v našem gospodarskem in hidrotehniškem delu na veliko ope- rativno posegamo v kraško hidrotehniško problematiko, v konkretno izvedbo izkoristitve kraškega polja ter zakrasele, a še vodno aktivne doline Cetine za namestitev hidroelektrarne. Nemogoče je tu ob krat- kem ter tako rekoč dodatno primerno obsežno razpravljati o teh dveh velikih podjetjih. Brez nevarnosti za pretiravanje pa moremo reči, da smo tu v preokretu naše taktike, kako na j dosežemo odločilno zmago v borbi za obvlado prirodnih ovir, ki jih nudi kras našemu gospodar- stvu. Naj pa opozorimo, da bi mogla tukaj naša teoretska veda o krasu, o kraškem podzemlju in o kraški hidrografiji prispevati temeljno važna spoznanja, dragocena dognanja ter nasvete hidrotehniki. Mimogrede na j v navodilo našim bližnjim študijam opozorimo, da se naši domači pro- jekti za hidrocentrale v krasu močno vežejo na uspehe ter neuspehe v Dalmaciji ter v Črni gori. Toda uspehov v zgradbi hidrocentrale na Peruči nad Sinjem, ki je zdaj že v obratu, ne moremo in ne smemo primerjati z našimi načrti glede zajezitvenega jezera v Planinskem kra- škem polju. Zajezitev Cetine pri Peruči je manj kompleksna in manj težavna, čeprav so se tudi tu že uporabili novi tehnični prijemi v obliki hidrotehniške »zavese« s pomočjo hidrotehniškega injektiranja (31, str. 13 si.). To, kar so tehniki izvedli na Cetini, da so omogočili novo hidrocentralo pri Peruči, ima drugačne prirodne osnove, kot jih nudi Planinsko polje, in sicer takšne, kakor jih imamo v Sloveniji na primer na zgornji Krki od Soteske navzgor. Zdi se po primerjavi, da je tako teren kot hidrografska situacija in pogoji za tehniko zavese ter injekti- ranja na dolenjski Krki mnogo lažji nego je problem zbiralne vodne kotanje v Planinskem polju. Tega moremo upravičeno primerjati z Nikšičkim poljem, kjer so stvari manj preproste, mnogo težavnejše in bolj problematične. Oba primera, vsa tematika in vsa problematika pa kriči po razčistitvi vsega tega, kar se nam še nejasnega mota okrog vprašanja kraške prevotlenosti, vodnega pretakanja v kraškem pod- zemlju in zlasti odnošajev kraškega vodnega pretoka do rečnih erozij- skih osnov ter relacije do nivoja morske gladine, sedanje in nekdanje. Naj ob tem pripomnimo, da moramo geomorfološko sedanjost smatrati za obdobje obnovljenega zakrasevanja. Na mnogih krajih se množijo znamenja, da voda spet bolj intenzivno uhaja v votlikavo notranjost. Kmetje so opazili, da voda iz struge potoka v rastočem razmerju gine v dno struge, med kamenitim drobirjem v živo skalo ter imajo spričo tega tamkajšnji mlini čedalje manj vode za svoje obrato- vanje (okolica Grosupljega). Postali smo pozorni na krajevna imena vasi Studenec, Vir in podobno, toda dandanes nikjer v obližju vasi ni nikakega studenca; očitno je, da je v tej kraški pokrajini še bil vodni izvirek, ko so vas ustanovili v srednjem veku ter ji po njem dali ime. In marsikje l judje pripovedujejo, da je bil ta in ta studenec nekdaj moč- nejši ko danes. — Zelo pogosti so primeri, da se nad podzemsko votlino udre strop in se napravi na površju konkavna kraška vdolbina (Hrovat 27). Zmanjšanje intenzivnosti zakrasevanja ne le da ni bilo enakomerno skozi ves pleistocen, marveč tudi regionalno ni bilo splošno, zlasti ne v višjih legah, kjer je bilo najhladneje in kjer je bilo velik del ali celo večino leta obilo površja pokritega s snegom. Na takšno tolmačenje nas napeljuje proučevanje sedanjega zakrasevanja v visokem gorovju. Na visokih Alpah Slovenije, ki so domala v vsem visokem obsegu iz apnencev ter dolomitov, vidimo nekatere posebne, višinske oblike kraškega reliefa, ki so med njimi posebno vidni, zelo opazni in dokaj na gosto izoblikovani »kotliči«, kakor se imenujejo v naši domači govorici. V strokovni literaturi se bolj malo navajajo in karakterizirajo. Kotliči so vdolbine v golem zakraselem apniškem reliefu, in sicer nepra- vilnik oblik, a vedno precej ali celo zelo globoke, neobsežne v premeru, najčešče le meter, dva, zelo rogljatih, raztrganih sten in dna, ki se cesto izgublja v globočino v ozkih podaljških. Najčešče vidimo takšne kotliče v apniškem vrhov ju nekako do gozdne zone navzdol, tedaj do okrog 1700—1800 m. V poletnih tednih se v njih drži sneg zelo, zelo dolgo, najčešče še v avgust, tako da komaj v septembru skopni. Očitno je, da snežnica silno pospešuje zakrasevanje v teh kotličih in podoba je, da je sneg s snežnico poglavitni faktor, ki je povzročil izobliko kotličev. Močna morfogenetska učinkovitost kotličev se popolnoma ujema s Cviji- čevim (25) pojmovanjem, ki je snežiščem prisojalo veliko in zelo po- membno vlogo v zakrasevanju. Po svoji zasnovi se kotliči najbolj držijo vrzeli med apniškimi skladi ali drugih vdolbin, ki so iz kakršnihkoli vzrokov nastale v goli, na sploh razdrapani površini. Stare kotliče moremo opazovati posebno pogosto v prostranih gozdnih predelih alpske in dinarske kraške Slovenije v višinskem svetu med 1000 in 1700 m nadmorske višine. To so v gozdnem reliefu prava brezna, ne velikega prereza, a globoka; pašni živini so velika nevarnost, ker jih žival, zlasti ovce, sredi gozdnega rastja ne opazi ter pade vanj in jo pastir dostikrat zaman išče. Očitno je, da so učinek kraškega razjedanja v pleistocenu, ko je bil v obdobjih poledenitve ta visoki svet po večini brez gozdne vegetacije; v takšnih vdolbinah so se držala snežišča skoro celo leto in je snežnica mogla v nj ih naglo napredovati s svojim kemičnim razjedanjem. V takšnih pleistocenskih kotličih je marsikje drobir iz preperevanja krepko zadelal prehode v notranjost, tako da v njih ni prepiha ter stagnira zrak. V takšnih položajih se v njih uveljavlja temperaturna inverzija in razvijejo se v njih prave ledene jame. V visokem apniškem svetu alpskega in dinarskega področja so se spričo močnega kemičnega razjedanja razvile tudi večje, široke kon- kavne kotanje nepravilnih oblik. Posebno vzbujajo pozornost obsežne in tudi dokaj globoke take konkavne kotanje v globlje vrezanih progah ter podoljih v višinah med 1000 in 1700 m, ki smo v njihovem dnu našli obilne morenske nasipe; očitno je, da so se v njih pomikali močni tokovi pleistocenskega ledu. V nekaterih takšnih kotanjah, ki jih živa govorica imenuje »drage«, so bile prave lokalne čelne kotanje, bodisi v Julijskih Alpah, v Trnovskem gozdu in na planoti Snežnika. Očitno je, da se je izpod ledenika pretakalo obilo vode-snežnice ter pomagalo še nadalje poglabljati te drage. V eni od njih, v Smrekovi dragi na Trnovskem gozdu, je dognana posebno močna temperaturna in vege- tacijska inverzija, ki je znanstveno opisana že pred več ko petdesetimi leti (Beck). V visokogorskem in sredogorskem apniškem svetu je bilo tedaj pod učinkom pritekanja vode iz snega in ledu v ledenodobnem in peri- glacialnem podnebju kemično kraško razjedanje prav močno, komaj če kaj oslabljeno. Podobno je jako močno tudi dandanes v alpskem ovršju, pod učinkovanjem zelo dolgo trajajočih snežišč, kar bi se v glavnem ujemalo s Corbelovimi dognanji v severnozahodni Evropi (5). Pripomniti kaže na tem mestu, da je votlikavost visokogorskega terena v visokih apniških Alpah ter dinarskih planotah dosegla izredno velike dimenzije. Docela brezvoden je visokogorski svet, tudi alpska jezerca v višinah med 1400 in 1900 m so brez odtoka, a spodaj v vznožju apniških sten mnogo sto metrov niže prihaja kraška voda na dan v močnih izvirkih, tipičnih sources vauxlusiennes. Tod so podzemske vode izdelale silno dolge, globoke pretoke, ki so nam do zdaj na žalost znani samo v posameznih sektorjih, na primer v Triglavu, nad Bohinj- skim jezerom itd. Podoba je, da je bilo tod kemično razjedanje apniške notranjosti komaj kaj prida oslabljeno, pri čemer pa moramo seveda jemati v poštev gotovost, da so se ti podzemski vertikalni pretoki obli- kovali tudi že v toku mladega terciara. Da zaključimo o kvartarnem preoblikovanju v krasu: v hidro- grafskih in geomorfoloških pojavih ter reliefnih oblikah, ki jih danes vidimo v kraških poljih, moramo gledati nekaj za pravi kras neti- pičnega, nenormalnega, izrednega, nekaj, kar je očitno svojstveno samo krasu v področju pleistocenskih glacialnih ter periglacialnih pojavov. Preoblikovalni procesi, ki jih danes vidimo v kraških poljih, kotlinah in slepih dolinah na delu, potemtakem niso stadij v normalnem enosmer- nem kraškem razvoju, temveč so nekako toliko kot odstranjevanje tega, kar je v njih ustvaril pleistocen s svojo preoblikovalno interven- cijo, ki je v glavnem najbližja normalnemu fluvialnemu preoblikovanju. Za naš nadaljnj i študij je važna živoskalna apniška osnova, ki je prekrita s pleistocensko naplavino ter nasipino v kraškem' polju. Ta živoskalna osnova je predpleistocenske starosti, je končni rezultat morfogeneze ob zaključku pliocenske dobe. Z njo se tedaj tako rekoč vračamo v normalni razvoj ter potek zakrasevanja in hkrati s tem v vso mnogostransko problematiko pliocenskega in sploh mladoter- ciarnega kraškega preoblikovanja. Dejansko vemo primeroma zelo malo zanesljivega in točnega o tej živoskalni osnovi, ki je skrita pod nasipinsko in naplavinsko odejo iz pleistocenske dobe. Najčešče prenašamo predstavo od te pleistocenske odeje, ki je kot fluvialna ali celo jezerska akumulacijska tvorba po- večini ravna, na dno in si predstavljamo, da je tudi živoskalno dno — iz ravnine. V resnici pa takšna domneva ni tako sama po sebi umljiva, posebno ne, ko še vedno ne moremo reči, da so vsa teoretska pojmo- vanja ter tolmačenja, kako so nastala kraška polja, medsebojno v skladu. Ni izključeno, da so ponekod v živoskalnem dnu polja še neizravnana razmerja, da so vegasta, da sestoje morebiti nekatera iz več plitvih sosednih slepih dolin ali kako podobno. Na Planinskem in na Cerkni- škem polju so vrtanja pred nedavnim časom pokazala, da je živoskalna podlaga kvartarnim usedlinam dejansko več ali manj ravna (M. Ple- ničar 26). Toda podrugod, postavimo v Dobrepolju ali v Ribnici se zdi, da je stvar bolj kompleksna. Vsekakor bodo sedanje in bodoče raz- iskave dna kraških polj za potrebe pridobivanja hidroenergetske ener- gije mogle v tem pogledu prinesti mnogo novega, tem bolj, ko točna dognanja v tem smislu morejo pomeniti tudi temeljno važne praktične razčistitve. Ob proučevanju kraških polj Slovenije se nam vedno znova vsiljuje domneva in teoretična predpostavka, da je kraško polje v svoji živoskalni osnovi nastalo podobno kot skromna ravnica ob zaključku slepe doline. Zato najbolj računamo z domnevo, da je živoskalno dno kraškega polja večja ali manjša ravnina, zaključek morfogenetskega razvoja ob koncu pliocena. V glavnem prihaja danes v poštev dvoje tolmačenj za nastajanje ravnih površin v krasu: eno so fluvialne ravnine, ki jih je v apniških tleh izdelala reka s svojo bočno erozijo, in drugo so ravnote v apniški živi skali, ki so učinek korozije, kakor nj ih nastanek v tropskem krasu opisujejo ter tolmačijo raziskovalci reliefa v tropskih pokrajinah. S pomočjo tropske kraške korozije se je do sedaj tolmačil zlasti nasta- nek večjih ravnot v apniških predelih tudi v naših zmerno toplih krajih, pod predpostavko, da so se razvile v tropskem podnebju našega pliocena. Tako se tolmači nastanek velikega ravnika (zaravni) med Uno pri Bihaču in Korano v nadmorski višini 350—370 m (Roglič 17), pa velikega ravnika severne Dalmacije v nadmorski višini 220—320 m, kakor tudi manj obsežni ravniki v porečju Cetine, dalje na obeh stra- neh spodnje Neretve Dubrava-Brotnja v nadmorski višini 270 m, pa ravnik Šuma in Lug pod Trebinjem, v zgornjem koncu Popovega polja v nadmorski višini 250—260 m kakor tudi zaravan Ličkega polja 550 do 570 m (Roglič 16). V tolmačenju nastanka teh, po večini obsežnih ravnikov v apnencu po procesih tropske korozije se naglasa, da teh uravnav ni mogoče razložiti s fluvialno erozijo. Kajti te apniške rav- note se ne vlečejo podolgem ob vodotokih, se ne razširjajo v smeri navzdol, ne prehajajo v smeri navzgor v terase ter se zožijo vanje, kakor sicer opazujemo v normalnih fluvialnih oblikah. Nikjer niso pokrite s kremenovim peskom ter ne kažejo nagnjenosti v smeri dolin- skega stržena (Roglič 17, str. 66). To so zelo tehtne navedbe, ki nam odpirajo možnosti, da računamo z različnimi procesi uravnavanja, bodisi v obliki korozije na tropski način, bodisi na normalen način fluvialnega uravnavanja. Zakaj v Slovenskem krasu imamo na mnogih krajih na apnencu ravnote, ki po svojem reliefnem značaju, po raz- prostranjenosti, po razmerju do vodotokov razodevajo prav tiste zna- čilne poteze, ki se v citiranih opazovanjih karakterizirajo kot fluvialne, v poudarjenem nasprotstvu s korozijskimi uravnavami. V Sloveniji smo se največ pečali s proučevanjem ravnin v apnencu, tudi v zakraselem, ravnin, ki so vrezane v apniška tla, a so pretežno primeroma nevelikega obsega. Za mnoge smo mogli povečini brez težav dognati, da so nastale v pliocenu kot rezultat bočne erozije rek in rečic. Avtorju te razprave še ni bilo mogoče, da bi v tropih proučeval tipe kraškega površja ter tamkaj pridobljene rezultate primerjal z doma opazovanimi ter raziskovanimi kraškimi geomorfološkimi tvor- bami. Pač pa se je mnogo pečal s študijem domačega reliefa. Zato je umestno, da tu pokaže na tiste tipe morfogenetskih tvorb v apnencu, tudi zakraselem, o katerih smatra s pomočjo konkretne in stvarne argumentacije, da so jih izoblikovali normalni vodotoki s svojo glo- binsko ter predvsem bočno erozijo. Mnogi smo prišli do zaključka, da je tudi ravno dno v živoskalni osnovi kraškega polja mogla izdelati s svojo lateralno erozijo reka ali rečica, ki se je iz kakršnegakoli vzroka do tod ohranila v povrhnjem toku in je tekla tod trajno ali vsaj jako dolgo, vijugala po površini ter z bočno erozijo ustvarjala ravnino. Na take predpostavke nas napeljujejo nekatere okoliščine. Pred- vsem dejstvo, da so vsaj kraška polja v Sloveniji položena v podolja, to se pravi v serijo dolin in kotlin, ki se vlečejo po dolgem v dinarski smeri, v progi nižjega reliefa. In docela se ujema s situacijo v sloven- skih poljih sintetična navedba Herberta Louisa (8) iz leta 1959 (Allge- meine Geomorphologie, str. 148), da imajo kraška polja vedno vsaj na eni strani dolini podoben izhod iz konkavne kotline, po navadi ne več ko 50—60 m nad dnom. Te proge nizkega reliefa, ki so v njih položena polja, niso nič drugega, tako smo mogli dognati na Slovenskem krasu, kakor območje sprva povrhnje tekočih rek in sicer Ljubljanice (Planin- sko, Cerkniško, Ložko polje), Rašice (Radensko, Dobro polje) ter Rib- niško in Kočevsko ob prvotni Bistrici-Rinži, pritoku Kolpe. Kraška polja so se razvila v tistih sektorjih, v katerih so se iz kakršnihkoli vzrokov fragmenti rek ohranili na površju. In vsa polja so ohranila podolgovato obliko v smeri prvotnega rečnega toka. Ker ne želim v tem razmotrivanju v celoti razpravljati o domnevah glede nastanka kraških polj v celoti ter glede živoskalnega njihovega dna še prav posebej, marveč je moj namen postaviti v ospredje naše razprave staro problematiko, kako nastajajo in kako morejo nastati morfogenetske ravnote v kraškem reliefu, se ne morem spuščati v mor- fogenetsko analizo kraških polj v Jugoslaviji na splošno. Vendar na j iz okolice primerov opozorim na Nikšičko polje, ki leži ob skrajnem jugovzhodnem koncu Jugoslavije, v osredju Črne gore in ki je v zadnjih letih postalo objekt prav posebnih študij ter tehničnih raziskav, z vidika, da se preizkusi, koliko je sposobno za melioracije ter za zbi- ralne vodne kotanje ob projektiranih hidrocentralah. Ko razpravlja o genetičnih osnovah Nikšičkega polja, Sinanovič ne skriva, da pripisuje razen tektoniki poglavitno morfogenetsko vlogo rečnim tokovom. »A brez ozira na evolucijo, ki je pogojena s starimi rečnimi tokovi, katerih sledovi se danes določno vidijo, in ki so se nekdaj stekali v Gornjem polju (to je v severnem delu Nikšičkega polja), je to polje po mnenju sodelavcev Inštituta »Jovan Cvijič« ohra- nilo svoje osnovne tektonsko-morfološke karakteristike. Namesto starih vodotokov, ki so pritekali z okolnih pobočij, so se pojavili manjši tokovi, ki jih hranijo mnogoštevilni izvori in studenci, prihajajoči na dan na robu polja samega.« (Sinanovič 19, str. 20). Od zunanjih raziskovalcev jugoslovanskega krasa naj navedem Kurta Kayserja (10). Ko je raziskoval kras v zahodni Črni gori, je prišel glede kraških polj do naslednjega zaključka: »Wie weit die hier aus einer Anzahl von Fallen abgeleitete Entstehung von Karstpoljen aus dem ,blinden Tal' allgemeinere Bedeutung beanspruchen kann, miiBte erst noch die weitere Untersuchung der dinarischen Polje klar- stellen. Es ist sehr schade, daB Cvijič (1901, p. 76) den vom blinden Tal zur Entstehung des Karstpoljes fiihrenden Weg ganz kategorisch ab- geschnitten hat. Entsprechend der grossen Manigfaltigkeit des Karst- formenschatzes mochte ich zwar die von Cvijič (1901) so sehr in den Vordergrund geriickte Poljenentwicklung aus der .Karstmulde', die bei ihrem Tiefenvvachstum unterirdische Wasserbahnen anschneidet und nun einen eingeebneten Boden durch Aufschiittung und Seiten- erosion erhalt, nicht ohne weiteres ablehnen. Jedoch darf gesagt vverden, daB diese Entwicklung auf keinen Fall die beanspruchte allge- meinere Giiltigkeit haben kann und wahrscheinlich sogar hinter den beiden andern Moglichkeiten der Poljenbildung, tektonisch aus dem Grabenbruch und erosiv aus dem blinden Tal, zuriicksteht.« (10, stran 93); — » . . . ist ja fiir die Poljenbildung stets das Hinzutreten beson- derer, nicht im reinen ProzeB der Karstdenudation einzureihender Umstande notig, seien es tektonische Vorgange, sei es die Vererbung von Formen und Vorgangen aus der Zeit normaler fluviatiler Ent- waBerung.« (10, str. 94). Glede povezave kraških polj z nekdanjim normalnim rečnim omrežjem na apniških tleh naj navedem ugotovitve iz ene od najno- vejših raziskav iz Taurusa v Mali Aziji, ki ga smemo računati tako rekoč za podaljšek dinarskih zakraselih gorskih predelov, iz razprave Herberta Louisa iz leta 1956 (9, str. 33) »The polje basins are always situated in vales which were once sections of a genuin valley netvvork and which were formed before the fractures in the limestone had become active in the karst hydrography. In many cases, but not always, major guiding lines of this valley mesh are tectonically determined . . .« A glede nastanka kraških polj je kljub temu, da skuša postaviti svoje tolmačenje, vendarle mnenja, da »The question of the origin of karst poljes stili remains open despite certain advances achieved during recent decades« (9, str. 33). Nastajanje polj v Sloveniji sodi po vseh okoliščinah v obdobje mlajšega pliocena. To je tista doba, ki je imela toplejše podnebje in za katero vidimo zaključke, da so takrat pod učinkovanjem korozije nasta- jale obsežne ravnine v živoskalnem apnencu (Roglič 15—18; Tricart 6, 6 a itd.). Pri prizadevanju, da bi proučevane živoskalne ravnote v našem krasu tolmačili s korozijo tropskega značaja, imamo prve težave že v opredelitvi pliocenskega podnebja. Za našo pokrajino menijo geologi- paleontologi glede podnebja takole: »V spodnjemiocenski dobi je vla- dalo tropsko podnebje, kakršno je bilo že v starejšem terciaru. Razen tega Je bila klima tedaj, kakor tudi še v poznejšem miocenu aridnejša od današnje« (Rakovec 24, 133). »V dobi srednjega miocena se je v srednji Evropi ozračje precej shladilo. Namesto tropskega podnebja je zavladalo subtropsko« (Ib. str. 136). »V pliocenski dobi je postajalo podnebje še hladnejše, dokler se ni ob zaključku dobe tako ohladilo, da so postale temperaturne razmere že skoraj enake današnjim« (24, 138). Ob takšni paleoklimatski karakteristiki je težko delati zaključke glede spora o predominanci korozije ali fluvialne erozije. Tembolj težko, ker moramo pri tem upoštevati tudi možnosti klimatskega učinka raz- ličnih nadmorskih višin in bi morali jemati v poštev tudi variacije paleoklimatskih predpostavk po višinskih pasovih. Spričo vsega tega se nam zdi najrealnejša pot ta, da konkretno skušamo analizirati dejansko stanje in možnosti tolmačenja ne toliko teoretsko načelno, marveč praktično, konkretno in realno, kolikor se najbolj da aplicirati za zgornjepliocensko obdobje. Naš kraški svet v Sloveniji nam kaže obilo površinskih oblik, o katerih po intenzivnem raziskovanju ne moremo dvomiti, da jih je izdelala fluvialna erozija. Naj v naslednjem predstavimo poglavitne od teh morfogenetskih tvorb. Ena najbolj tipičnih fluvialnih erozijskih oblik v zakraselem apnencu je »dol«: globoko vrezana, a jako ozka dolina, dokaj strmih, a zelo nerazgibanih pobočij. Višinska razlika med dnom takšnega dola ter vrhom pobočij znaša od nekajkrat deset metrov do več sto metrov. Običajno je dno zelo ozko, tako da v njem ni dosti več prostora kakor za rečno strugo. Dole imamo na Slovenskem a) še aktivne ter b) fosilne, brez živega vodnega toka. Med aktivnimi je najvidnejši in največji dol reke zgornje Kolpe, ki teče med Slovenijo in Hrvatsko, skozi docela sklenjene mezozojske apnence, od Kostela pa do Bele krajine. Da teče ta dol Kolpe skozi docela zakraselo apniško pokrajino, lahko najlepše demonstriramo z dejstvom, da dobiva Kolpa tu, v dnu dola, močne tipične kraške izvirke, Bilpo in Dolski potok, pod Starim trgom pa še nekatere manjše. Povirje Kolpe je nad dolom v škriljevem ozemlju med Gabrom in Kostelom; Kolpo z dolom bi mogli tedaj imenovati alogeno reko. Toda pripomniti moramo, da so takšni »otoki« razgaljenih vodo- držnih plasti v našem krasu dokaj pogosti in da imamo še marsikje podobne alogene reke, rečice ter doline-dole. V podobnem tesnem dolu teče Soča od kraja Plave pa do Solkana—Gorice, k jer prestopi v fliš Vipavske doline, pa više gori med Tolminom ter Avčami pa tudi Idrijca in njeni pritoki. Podobni doli, že na kanjone spominjajoči, so na spodnjem toku Idrijce in Bače pri Tolminu, pa na spodnji Reki, kjer prestopi v podzemski svet Škocjanskih jam. Sava teče po podob- nem dolu-kanjonu v sektorju pod Kranjem, kjer se je zarezala skozi kvartarne apniške konglomerate. Da so vsi ti in še mnogi manjši doli ter kanjoni fluvialne oblike na zakraselem, naglašam, na zakraselem apnencu, je izven dvoma. Ali to še ni vse. Nad globokim aktivnim dolom Kolpe so v zmernih in v večjih višinah nekajkrat deset in nekaj sto metrov više, vrezane v zakrasele mezozojske apnence terase, ki spremljajo rečno dolino na obeh straneh ter se z njo vred vzporedno enakomerno spuščajo navzdol, a se hkrati razširjajo mestoma ob nekdanjih pritokih rečne doline navzdol proti Beli krajini (Prim. Bošnjak 22). Še bolj določno bi se dal spremljati ta fluvialni razvoj, ako ne bi bilo v zgornjih legah tako mnogo znakov in sledov prvotnih proti JV usmerjenih rečnih tokov, ki so se razlikovali od usmerjenosti sedanje vodne mreže in ki kažejo na krepke hidrografske spremembe v toku pliocena. A da so visoko nad dolom sedanje Kolpe dobro vidne, zares prave fluvialne terase, o tem nam pripoveduje geomorfološka situacija v zgornjem delu Pokupja. Tam imamo nad dolino Čabranke, ki je tako rekoč prava izvirnica Kolpe — ta sama izvira, kakor znano, na desni, iz močnega kraškega vrela —, okrog 350 m nad njenim dnom, zelo lepo izoblikovano suho dolino Draga-Loški potok. Odprta je nad globoko vrezano Cabranko- Kolpo, tako da je izven vsakega dvoma, da jo je izdolbel v pliocenu levi Kolpin pritok. Ta značilna, zelo dolga suha dolina, podobna dolu, ima pri Podpreski z leve strani kot pritok prav tako suho dolino Pod- preska-Mrtalozi. Malo niže od Drage-Trave, kjer visi ta pritočna suha dolina kakor odsekano nad globoko vrezano Cabranko, je ohranjena med Borovško goro in Goteniškim Snežnikom suha dolina Draga—Ravne 880—740 m visoko, pričajoč, da je sprva Cabranka tekla tod skozi proti JV. — Pri Starem trgu se odpira na dol Kolpe prostorna suha dolina Poljanska, ki jo je izdelal, očitno je to, nekdanji povrhnji pritok Kolpe, prednik sedanjega Dolskega potoka. Več je še manjših pritočnih suhih dolin, kakor je na primer Draga nad Damljem. Docela določno se zdi, da izhaja iz teh fosilnih geomorfoloških reliefnih oblik, da je imela Kolpa v srednjem pliocenu obsežno normalno povrhnjo hidrografsko mrežo in da so ti vodotoki, pritoki Kolpe, vre- zovali z globinsko in bočno erozijo svoje normalne fluvialne doline ter dole, tako kot Kolpa sama. V kraškem reliefu Slovenije imamo tudi drugod lepe fosilne suhe doline v obliki tipičnih dolov. 2e iz dosedanje geološke in geografske literature je izmed njih posebno znan in ponovno proučevan (Kossmat, Winkler) Cepovanski suhi dol med Sočo ter Idrijco. Cepovanski dol je zarezan med docela zakrasele 800—900 m visoke apniške planote, in sicer do 300 m globoko, gotovo eden najizrazitejših suhih dolov na svetu sploh. V njegovem dnu se je po izobliki, ki pripada vsekakor nekako srednji pliocenski dobi, uveljavilo zakrasevanje, ki pa je le malenkostno spremenilo fluvialne tvorbe dna in strmih, nerazčlenjenih pobočij. Fosilne suhe dole iz pliocenske dobe imamo še po drugod, na primer okrog 1300 m visoko v vzhodnih Kamniških Alpah (»Dol«) ob Veliki Planini (Prim. mnoga krajevna imena Suhi Dol, Suhadole in podobno). Za našo razpravo posebno zanimiva v Sloveniji je dolina dolenjske Krke, ki tudi teče po kanjonskem dolu, dasi primeroma ne globokem, a po sredi docela zakrasele apniške pokrajine, ki ima značilno /egio- nalno ime »Suha krajina«. Dolenjska Krka opozarja nase po tem, da nikakor ni alogena reka, marveč izvira iz tipičnih kraških studencev skoro 30 km južnovzhodno od Ljubljane in teče v dinarski smeri proti J V do Soteske, in sicer v plitvem, vsekakor še mladem dolu, ki je vrezan v 1 do 1,5 km široko živoskalno dno rečne doline, ki je vsekakor izoblikovana v zgornjem pliocenu. Nekoliko je vegasto to dno in neko- liko zakraselo, enakomerno je široko, a reka v vsem tem sektorju ne dobiva povrhnjih pritokov, marveč le posamezne kraške izvirke. Nikjer ob dolini ni vododržnih kamnin, vse je izoblikovano v mezozojskem apnencu ter dolomitu. V strugi Krke, zlasti niže navzdol, so plitvi pragovi iz sige, ki se izločuje iz rečne vode. Podoba je, da tu res ne moremo dvomiti, da je tako rečni dol, kakor v živo skalo vrezano dolinsko dno učinek fluvialne erozije. Kakih sto metrov više imamo izoblikovane na obeh straneh reke v živi apniški skali dokaj obsežne, s preperelino obilno prekrite terase, ki se vzpenjajo ob rečni dolini navzgor. V določenih presledkih vidimo više še terase v docela podob- nih položajih (29). Ne more biti dvoma, da je vse to proizvod močne rečne bočne erozije iz pliocenske dobe. V celem tedaj po genezi dolina., Krke spominja na dolino Kolpe, samo da je zadnjo izoblikovala alogena reka, a prve nikakor ne. Podobnega značaja so morfogenetske tvorbe ob rečicah v Beli krajini: ob njih je izoblikovan plitev dol, ki zasluži ime kanjona. In ta podoba se nam še marsikje ponavlja, med drugim tudi ob vodotokih, ki teko čez pleistocenski apniški konglomerat, na primer na Kokri in Savi pri Kranju, na Soči nad Gorico, ob spodnji Neretvi v Hercegovini, ob Cijevni ter Morači pri Titogradu v Črni gori itd. Posebno so še instruktivne morfogenetske tvorbe v podoljih med kraškimi polji. V kraško polje pri Ložu se v nizki podolžnodinarski progi spuščajo tri vzporedne suhe doline, ki delajo vtis normalnih rečnih dolin, izoblikovanih v pleistocenski dobi pred formiranjem dana- šnje kotline Ložkega polja, saj nehajo nad nj im kakor odrezano. V podolje teh polj se izteka pod Planinskem poljem suha dolina Hotenjska, glede katere je že geolog F. Kossmat ugotovil, da jo je izdelala pliocenska Idrijca, ko je pred piraterijo še odtekala v dolino prvotne predkraške Ljubljanice (Kossmat, Die Entwicklung 21). Enako je sila interesantna rečica Cerkniščica, ki teče še danes v Cerkniško polje in je v pleistocenu nanesla vanj zelo obsežen, dasi bolj plitev vršaj. Toda pred koncem pliocena je še tekla mimo vasi Begunje proti Logaški kotlinici niže dol v Ljubljaničinem podolju, preden jo je pira- terija kratkega pritočka Cerkniškega polja pretočila nase. Se zdaj pa se vidi suha dolina prvotne Cerkniščice od Begunj proti SZ, vrezana v propustne apnence, na gosto razjedena z neštetimi vrtačami. Na tole suho dolino prvotne Cerkniščice ob Begunjah in Bezuljaku ter pod Dobcem prav posebno opozarjam. Zakaj po vsej pravici jo smemo in moramo šteti za dokumentarno reliefno obliko fluvialne geneze v krasu. Ob Cerkniškem potoku vidimo v ustrezni višini nadaljevanje v terasah na obeh straneh potoka — iste ravnice, ki jo vidimo od Begunj dalje proti SZ v znatni širjavi do okrog enega kilometra. Rečna terasa je v Begunjah na desnem robu 611 m, a na levem pod kopo Brezje (625 m) za spoznanje više. Od Begunj proti SZ se vrstijo v dnu nadmorske višine 605 m pod Bezuljakom, 598 m pod Dobcem in 578 m še dalje proti ZSZ. Očitno je, da imamo tu opravka z danjo ravnico v dnu doline ob Cerkniškem potoku, ki je tekel prvotno od tod proti logaški pokrajini. Kmetje so opazili to izrazito ravnoto, zato so ji dali značilno ime Ravnik. Dokaz nam je, kako more reka ali rečica v apnencu izdelati s svojo bočno erozijo pravo, docela izrazito ravan, v istem apnencu, v katerem so se kasneje na gosto izoblikovale vrtače in druge kraške oblike (28). In še druge suhe doline so nam ohranjene v podolju ter ob njem; ne dopuščajo dvoma, da jih je izoblikovala normalna bočna erozija povrhnje tekočih rečic, kakor se posebno prepričevalno vidi pri Cerkni- ščici, kjer so od Begunj navzgor dobro ohranjene rečne terase, med njimi tudi glavna, ki ni nič drugega ko nadaljevanje suhe doline pod Begunjami. In zaradi vsega tega se moramo odločiti za zaključek, da je bila za razvoj reliefa v pliocenu v tem podolju dominantna bočna erozija nekdanjih povrhnje tekočih rek ter rečic. Podobno so ohranjene suhe in slepe doline v podolju dolenjske Rašice, ki so v njem kraška polja v Dobrepoljah in pri Račni pa še plitva zaprta kraška kotlina ob Grosupljem. Tod se močno mešajo apniške zakrasele ploskve in vmes tudi vododržne kamnine s povrhnje tekočimi potoki, s ponikalnicami ter slepimi dolinami. In v suhih doli- nah vidimo najčešče v zaporednih višinah bočne terase, ki se vzpenjajo vzporedno s strženom doline v zaporedne višine, kar so vse znamenja normalne fluvialne erozije. In na neštetih kraj ih vidimo, da stare fluvialne terase, bodisi v živih, bodisi v suhih dolinah režejo enako- merno apniški in vododržni relief. Posebno vzbuja pozornost relief na Krasu. Tam, kjer gine v pod- zemske Škocjanske jame voda Brkinske Reke, se nadaljuje po sredi zakrasele pokrajine suha dolina iste Reke, ponekod v obliki suhega dola (prim. imena vasi Dol, Danje, Veliki Dol, Mali Dol itd.), podrugod v obliki plane, suhe doline, na primer pri Brestovici). Tudi tu ne more biti dvoma, da imamo opravka s sledovi nekdanjega povrhnjega toka Reke, ki so se vanjo iztekali mnogi pritoki, kakor pričajo stranske suhe doline ob njih, in sicer v zgornjem pliocenu. V tem tolmačenju soglašajo dosedanji raziskovalci (Marussi 23). Skratka: na kraškem področju v Sloveniji so dominantne suhe plane doline normalnega fluvialnega sistema in doli ter fosilne rečne terase, vse to izoblikovano v toku pliocena. Po popolni prevladi verti- kalnega kraškega odtakanja v votlikavo apniško notranjost se je kasneje, zlasti v zgornjem pliocenu, na teh fosilnih fluvialnih tvorbah razvilo zelo mnogo drobnih kraških oblik, predvsem obilo pravih nor- malnih vrtač, ki je z njimi apniško površje kakor prevlečeno. Zelo je treba naglasiti, da so uravnane kraške površine najbolj na gosto po- sejane z njimi. Tudi udorne vrtače vidimo največ na takih tleh. Naj opozorimo na zelo interesantno dejstvo, da tudi v razvoju tropskega krasa računajo z učinki ter dediščino predkraškega fluvial- nega reliefa. Ko je govor o razporejenosti »cockpitov«, to je, reči mo- remo, tropskih vrtač, na Jamaiki, Portoricu, na Celebesu, se navaja med faktorji-direktrisami te razporejenosti: »il est sans doute en partie la consequence d'un reseau hydrographique superficiel a 1'origine, assujetti a la karstification (Lehmann, 7, s. 3). Posebno zanimiv je v krasu kompleksni indirektni tip fluvialnih oblik, ki se vežejo na podzemske tokove rek, kjer so ostale negloboko pod površjem. Tu vidimo, da so nastale nad podzemsko rečno strugo velike udorne vrtače, in sicer tam, kjer se je nad podzemsko rečno votlino udri strop in je udor segel do površja ter je v njem ostala koleševka. Ponekod moremo po koleševkah ugotoviti podzemski rečni tok in v dnu nekaterih so mogli doseči podzemski vodotok. — V Ljub- ljaničinem podolju imamo primer, med Postojno ter Cerknico, da se je postopoma več ko en kilometer na dolgo udri strop nad podzemsko reko ter je ta v tem sektorju postala normalna nadzemska reka Rak, ki so se tu, tam, čeznjo ohranili ostanki prvotne apniške odeje kot prirodni mostovi. Tam, kjer take podzemske reke stopajo na dan, so nastale nad izvirom večje ali manjše zatrepne stene. Nad izvirom je korozija jako močna in trajna, vrh tega je nad izvirkom v goli skali tudi mehanično preperevanje zelo izdatno in tako se skalna stena zajeda čedalje bolj v vznožno bočje, da raste tako rekoč zadenski. Marsikje se je ob reki izvirnici na zadenski način izoblikovala zaprta zatrepna dolina z mo- gočno navpično steno v koncu. To je pravo tipično ozadje ali okvir ob source vauxlusienne, kakor jih posebno lepo vidimo ob izviru Ljub- ljanice pri Vrhniki in še na neštetih krajih, na primer nad izvirom Une v Blagaju v Hercegovini itd. itd. — Nad tistimi kraškimi izviri, ki so mladega nastanka, še ni mogla, da bi se razvila zatrepna dolina s steno, kar je dober pripomoček za presojanje starosti hidrografskih dejstev. Na podoben način se razvija v živo apniško skalo ob ponikvi v pol- krogu večja ali manjša zajeda, ki prav tako raste v višino, bolj ko je kolebalo vodno stanje ali še koleba višina rečnega toka, ki ponikuje v globino. Marsikje, kjer se držijo ponikve z ustaljenim dotokom, so se razvile znatne kotanje nad ponorom, z golo steno v polkrogu, tudi znatne relativne višine. Tudi pri tem sodeluje razen korozije mehanično razpadanje. Lepe take zatrepne doline so v severni Istri ob brkinskih ponikalnicah. Korozijo opazujemo dandanes pri nas, in sicer v strugah naših rek in rečic, kjer teko čez apniško živo skalo, kjer je popolnoma brez vege- tacije in brez prstene ali prodno-peščene odeje. Lepo jo moremo opazovati v Julijskih Alpah v Bohinju v strugi Mostnice, tam, kjer teče skozi morenske nasipe. Povsod tam, kjer je morena odstranjena in je rečica dosegla živoskalno osnovo bolj ali manj gladkih ploskev, tam se je začela uveljavljati v živi skali erozija v obliki korozije, zlasti na tistih živoskalnih ploskvah, ki so ob rečnem strženu v nekoliko višji legi, tako da jih dosega voda le v višjem stanju ter ob povodnji. Ko rečica upada, se drži voda v malih kotanjah in kraških ponvah še dolgo ter s korozijo razširja in globi konkavne kotanje. Polagoma se začne v največjih ustavljati pesek, kasneje tudi prod, ki ga začne voda vrteti, tako da z njim z docela mehanično erozijo poglablja in razširja kotline- vdolbine in izoblikuje iz njih prave erozijske lonce, podobne tistim, ki jih voda ustvarja pod slapovi v tolmunih. Sosedni erozijski lonci se pri nadaljnjem razširjanju in globljenju strnejo ter končno docela združijo, da nastanejo erozijski kanali in končno prava korita, pri nas tudi Vint- gar ali Predoselj imenovana. Iz sodelovanja korozije in mehanične erozije so se na isti Mostnici na treh krajih razvila prava korita. — V podobni situaciji vidimo korozijo v dnu gorskega potoka Koritnice pod Mangartom, in sicer ob ustju Možnice. Vidimo jih tudi v strugi Soče ter ob n je j v Julijskih Alpah med Trento ter Bovcem, pa tudi niže doli v območju mesteca Kanal, kjer teče reka v pravem kanjonu. Končni učinek korozije je povsod tod vintgar ali celo kanjon. Dejstvo, da moremo brez težav zelo mnogo geomorfoloških oblik v našem kraškem reliefu raztolmačiti kot fluvialne tvorbe iz pred- kraške dobe, pa jih docela neprisiljeno razložiti z normalnimi preobli- kovalnimi činitelji globinske ter bočne rečne erozije, to dejstvo je v krasu na Slovenskem tako močno in očitno, da ne moremo mimo tega spoznanja drugače, kakor da ga sprejmemo kot nujno in prepri- čevalno. Zato nam proučevanje krasa na Slovenskem narekuje ugoto- vitev, da pomenijo fluvialni reliefni elementi zelo velik in važen sestavni del površja v našem krasu. Pri tem niti nismo posegli na obravnavanje pobočij in gorskih hrbtov, pogorij ter posameznih gora, hribov in gričev, kjer so normalne fluvialne doline, žive, aktivne in suhe posredovale normalno denudacijo, preperevanje in pospeševale morfogenezo tudi na podoben način kakor v normalnem fluvialnem reliefu. Reči moramo, da je v reliefu na Slovenskem krasu zelo mnogo fluvialnih geomorfoloških tvorb, reliefnih oblik ali vsaj njihovih za- snov, ki so marsikje tako rekoč samo kakor prevlečene s kraškimi oblikami, s hidrografskimi in morfogenetskimi učinki zakrasevanja. Ob sebi se razume po vseh teh ugotovitvah, da računamo s prvo fazo krasa v prvotnem sklenjeno fluvialnem reliefu. Povrhnje tekoče vode, reke, rečice in potoki so oblikovali le fluvialne oblike, dokler ni zakrasevanje seglo v globino in so se začele tvoriti žile podzemskega pretoka ter so nastajale ponikve, podzemske jame ter ostali inventar normalnega, dasi sprva le plitvega krasa. Ob koncu ne bo napak, če se na tem mestu, ob dani priložnosti izreče in zapiše pobuda v naslednjem smislu. Dandanes, ko se pogosto organizirajo delegacije, da gredo v inozemstvo, pa ekskurzije, da si ogledajo posamezne dežele ali države bodi v prirodnem bodi v eko- nomskem pogledu, in še marsikaj podobnega, ne bi bilo napak, ako bi se lotili organiziranja znanstveno-študijske ekskurzije v tropske kraje kraškega značaja. Treba bi bilo poslati t j aka j v dobro izbrana področja naše znanstvene delavce, zlasti mlajše, da bi si iz avtopsije ogledali kraške oblike v tropskem podnebju, pa da bi te tipe kraškega površja in hidrografskih pojavov primerjali z lastnim znanjem domačega krasa. Sodelavci na teh ekskurzijah na j bi bili iz raznih pokrajin Jugoslavije, ki imajo kras, in na j bi bili dobro opremljeni z natančnim poznavanjem domačih kraških tipov pokrajinskih in specifično zakraselih reliefnih in hidrografskih tvorb. Ko moramo računati z verjetnostjo, da se je marsikakšna kraška oblika našega današnjega površja, reliefa in pod- zemlja, razvila pod drugačnim, morda skoro tropskim podnebjem mla- doterciarne dobe, ob drugačni tropski vegetaciji, je nujno, da si te oblike površja ogledamo tako rekoč v avtentični izdaji originalnega tropskega krasa. Mi v Jugoslaviji, ki smo v matični deželi spoznavanja in študija krasa, smo skorajda dolžni, da krenemo na to pot direktnega seznanjanja z osredjem današnje kraške znanstvene problematike. Saj bo imelo vse to tudi neprecenljive praktične rezultate za naše poglobljeno spoznavanje krasa, osnove za velik del naše gospodarske dejavnosti. Zavedati se moramo, da imamo v svojstvih našega krasa, tudi na Slovenskem, marsikakšno še nepojasnjeno, premalo pojasnjeno in ne zadovoljujoče razloženo stvar, vzemimo v Kočevskem, v Ribni- škem polju, pa v Dobrepoljah in na žalost še mnogo, mnogokje. Zdaj, ko se je razodelo, da se je marsikaj, kar je del današnjega reliefa našega krasa, razvilo in se izoblikovalo pod učinki drugačnega pod- nebja v davni pleistocenski in terciarni preteklosti, nam to spoznanje narekuje potrebo, da z ogledom ter proučitvijo na kraju samem, kjer v tropih še t ra ja jo takšni preoblikovalni procesi, obogatimo naše znanje v direktnem kontaktu ter prenesemo dragoceno spoznavanje na domače probleme, ki jih pač sami najbolje poznamo. Pojmovanje na klimo navezanih geomorfoloških procesov, torej klimatsko specifičnih preobli- kovalnih pojavov, ki dandanes prevladujejo v geomorfološki znanosti, naravnost zahteva takšen postopek in ga nam svetuje kot najbolj smotrno zasnovani način raziskovalnega dela. Dasi se je raziskavanje krasa in tolmačenje kraških pojavov silno ojačilo v toku zadnjih desetletij, se razširilo skoro po vsem svetu in se poglabljalo, vendarle ne moremo reči, da se je približalo h končnim stadijem, kaj šele, da bi se bilo uspešno zaključilo. Obogatilo je znanost s spoznanji, da se je kras razvijal v raznih klimatskih dobah različno in prav tako, da se dandanes razvija v različnih deželah ter kontinentih različno, drugače v tropskih in drugače v polarnih ter subpolarnih pod- ročjih in spet različno v zmernotoplih predelih v nizkih nadmorskih 23 Geografski zbornik 353 legah, pa v visokih gorovjih ter v vmesnih položajih. Nadalje so razlike po kakovosti apniških in dolomitnih kamenin, po posebnih svojstvih podnebja, po temperaturah in obilici padavin, po tektonskih specifično- stih in še po čem. Razlikovati je treba klimatsko vezane, dedovane učinke zakrasevanja iz različnih zaporednih obdobij, kjer so se ohranili v isti pokrajini do naših dni. Iščejo se še kriteriji za primerjavo ter klasifikacijo in terminologijo, a predvsem se uporabljajo novi pogledi za tolmačenje ter se mešajo in prepletajo s starimi. Toda vse to je že v toku, še v delu ter bo v toku in delu prav gotovo še lep čas. V takšnem raziskovalnem obdobju se zdi, da je najsigurnejši način dela ta, ki se predvsem zaglobi v dejansko stanje ter ga razišče in tako rekoč po naj- boljših spoznavnih močeh konstatira, v genetičnih tolmačenjih pa računa s čimbolj širokimi možnostmi primerjave ter primerjalnega tolmačenja in teoretskega razčiščevanja. LITERATURA 1. Da s Kanstphanomen in den verschiedenen KUmazonen. Baricht von der Arbei ts tagung der Internacionalen Karstkommiasion in F rank fu r t a /M Dez. 1953. Zusammengasetzt von H. L e h m a n n mit Bei t ragen von J. Roglič, C. Rathjens , G. Lasserre, H. Harraisowitz, J . Corbel urad P. Birot. Erdkunde VIII. Bonn 1954. Str. 112-122. 2. H. W i , s s m a n , T i , Der Kars t de r humiden heiissen und sommerheissen Ge- biete Ostasiens. Erdkunde VIII. Bonn 1954. Str. 122-130. 3. H. L e h m a n n , Der t ropische Kegelkarst auf den groBen Antillen. Erd- k u n d e VIII . Bonn 1954. Str. 130-139. 4. J . C o r b e l , Erosion en te r ra in calcaire (vitesse d'erosion et morphologie). Amnales de Geographie LXVII I 1959. Mars-Avril. Str. 97-120. 5. J e a n C o r b e l , Les Karisits du Nordouest de 1'Europe. Etude sur le Role dlu Climat dans l'erois:on des Calcaire. Inst i tut des Etudes Rhodaniennes de 1'Universite d e Lyon. Memoires et documente 12. Lyon 1957. Str. 541. 6. T r i c a r it (J), Modele kars t ique et modele iperiglaciaire dans les Causses. Rev. de Gžomorphologie dynamique VI. No. 6. Par iš 1955. 6a. T r i c a r t (J), poročilo o delu Melik, Kraška pol ja Sloveni je v pleistocenu. V Revue d e Geomorphologie Dynaimique. Pariis 1956. No. 1 -2 . Str. 23-24. 7. H. L e h m a n n , La terminologie classique du karst sous l 'aspect critiique de la monphologie cl imatique moderne. Revue de geographie de Lyon. Lyon 1960. Str . 1 -4 . 8. Dr. H e r b e r t L o u i e , Allgemeine Geomorphologie. Berl in 1960. Str. 354. 9. H e r b e r t L o u i s , Die Enitisteihung der Pol jen u n d ihre Stellung in der Karstabtragumg auf Grund der Beobachtungen im Taurus. E rdkunde X. Bonn 1956. Str. 33-53. 10. K u r t K a y s e r , Morpihologische Studi en in Westmontenegro II. Die Rumpt reppe voin Ce t in je und der Formenischatz de r KarBtaibtragung. Z. der Gesellschaft f u r Erdkunde zu Berl in 1934. Str. 26-48, 81-102. 11. K u r t K a y s e r , Kars t randebene u n d Poljeboden. Erdkunde IX. Str. 60 do 64. Bonn 1955. 12. H e r m a n n W i s s m a n n , Kansterscheinungen in Haidramaut. G e o - m o r p h o l o g i s c h e S t u d i e n , Erganzun.gisheft Nr. 262 zu Pe te rmanns Geogr. Mitt. Miiinchen 1957. 13. A n d r e B l a n c , Repertoire bibl iographique cri t ique des Etudes de relief kar.stique en Yougoslavie depuis Jovan Cvijič, Cent re nat ional de la Re- cherche scientifigue. Memoires et Documents VI. Pa r i š 1958, S t r . 135-227. 14. J . D a n e š , Geomorphologisehe Studi en iim Kars tgebie t Jamaikas . Comptes Reindus IX. Congr. In terna t . Geogr. 1914. 15. J o s i p R o g l i č , Cepičko pol je . Geografski Glasnik X I - X I I . Zagreb 1950. Str . 147-148. 16. J o s i p R o g 1 i č , Zaravni na vapmemciina. Geografski Glasnik XIX. Zagreb 1958. Str . 103-134. 17. J o s i p R o g l i č , Umsko-Korareška zaravan i Pliitvička jezera. Geomorfo- loška p r o m a t r a n j a . Geografski Glasnik XI I I . Zagreb 1952. Str . 50-68. 18. B. R a d o j i č i č , Nikšičko polje. Geografski Glasnik 1953. Str . 71-84. 19. Dr. ing. S t e v a n A. S i - n a n o v i č , Mel ioraci je Nikšičkog i Grahovskog pol ja i z n a č a j mel iorac i ja kraških pol ja za u n a p r e d j e n j e po l jopr ivredne pro- izvodnje d inarske k a r s n e oblasti . Beograd 1959. Izdavačko preduzeče »Grad je - viriska knj iga«. Strani 232 in i lustracije. 20. A n it o n M e l i k , K r a š k a po l j a Sloveni je v pleistocenu. Dela SAZU Inšt i- t u t a za geogra f i jo 3. L j u b l j a n a 1955. Str. 162. 21. F r a n z K o s s m a t , Die morphologische Entwickelung der Gebi rge im Isonzo- und oberen Savegebiet . Zeitischrift d e r Gesellsichaft f u r Emdkunde zu Berlin. Berl in 1916. 22. R a d i v o j B o š n j a k , Dolina g o m j e Kupe . Posebna izd. Geogr. dr. sv. 10. Beograd 1931. 23. A. M a r u s s i , II Pa leo t imavo e ranitica idrograf ia suibaerea del Carso Triestino. Bollet ino d. Soc. Adr. di Science Natura l i i n Tr ies te 38. Udine 1940. 24. I v a n R a k o v e c , Geološka 'Zgodovina l jub l j ansk ih tal. Zgodovina L jub - l jane , P r v a knj iga . L j u b l j a n a 1955. 25. J o v a n C v i j i č , O snežaniokoj i ledničkoj erozij i . Glasnik Geogr. dr. sv. 7 i 8. Beograd 1922. 26. M a r i o P l e n i č a r , p r i spevek h geologiji Cerkniškega pol ja . Geologija (razprave, poročila) I. L jub l j ana 1953. Str. 111—1,19. 27. Ing. A 1 o ji z i j H r o v a t , K r a š k a ilovica. L j u b l j a n a 1953. 28. A n t o n M e l i k , Pl iocensko poreč je Ljubl jan ice . G . V . I V . L jub l j ana 1929. 29. A n t o n M e l i k , Hidrograflski i n morfološki razvoj na s rednjem Dolenj- skem. Geogr. vestnik VII. L j u b l j a n a 1931. 30. J. R o g 1 i č , Das Vrhaltniis der Flusserosion zum Kanstprozess. Zeitischrift f u r Gecmorpholo^ie Berlin 1960. Hef t 2. Str. 116-128. 31. A k u m u l a c i j a i h e p e r u c a. Split 1960. Dalmat inske hidroelektrarne . Split . Str. 64. A n t o n M e l i k LES ELEMENTS FLUVIATILES DU KARST R e s u m e Au cours de vingt dernieres annees, l'etude morphogenetique du karst, basee sur de nouvelles recherches, a pris une voie nouvelle et propose des hypotheses nouvelles qui pourraient expliquer bien des phenomenes et des formes du relief karstiques. Un des principaux points de vue nouveaux est la reconnaissance du fait que les conditions climatiques, differentes selon les diverses periodes geologiques, ont exerce des influences differentes sur la for- mation du relief karstique. En Slovenie, les effets de la morphogenese specifique du pleistocene ont ete constates surtout dans les poljes. La plupart des poljes slovenes ?y 355 se trouvent entre 400 et 600 m d'altitude. Tout indique que la karstifi- cation y fut affaiblie au pleistocene, tandis que 1'accumulation etait plus importante que precedemment. Le pleistocene y a laisse en effet des alluvions et des eboulis tres abondants en forme de cailloux, de galetp peu arrondis et de sable, ce qui prouve que 1'alluvionnement fluviatile etait plus important que de nos jours. On doit souligner le fait que la desagregation periglaoiaire et la solifluxion etaient tres importantes dans toutes les roches, done aussi dans le calcaire et la dolomite. Nous avons en effet oonstate que les debris caillouteux, produit des processus periglaciaires, etaient particulierement abondants a des altitudes assez elevees, entre 700 et 900 m, p. ex a Bloke. Les fonds des poljes qui sont aujourd'hui a sec, presentent parfois de larges et profondes nappes de galets, se qui signifie que 1'activite fluviatile y a repris au pleistocene. La nappe de galets est bordee par des depots d'argile et de glaise, ce qui prouve qu'il y avait dans ces poljes aussi des lacs. Bref: au pleisto- cene, il y avaiit dans les poljes slovenes une accumulation importante, dans la plupart des cas fluviatile, bien que tous ces poljes soient rela- tivement petits. Les autres poljes yougoslaves avaient au pleistocene une histoire geomorphologique analogue. En etudiant les poljes de la Dalmatie, de la Bosnie et de 1'Herzegovine, notamment ceux de Imotski de Kupres, de Vukovsko, de Duvno et de Livno, le professeur Roglič a constate que le pleistocene avait ete la aussi une periode d'alluvionnement tres important produit par l'accumulation accrue des rivieres, de desagre- gation accentuee et de solifluxion tres abondante de caractere perigla- ciaire. Quant a la partie la plus meridionale du karst yougoslave, le polje de Nikšič au Montenegro, les recherches du prof. Radojičič et de quelques autres, ainsi que des forages qui avaient un but technique, ont montre que le fond calcaire etait recouvert par une couche d'allu- vions epaisse de 10 a 20 m. »Les depots allogenes dans le fond du polje, par leur quantite et la dimension des particules qui les forment montrent qu'ils ont ete deposes a une epoque ou les revieres avaient une force erosive beaucoup plus grande que de nos jours. Cette epoque etait caracterisee par un climat humide et froid; la Gračanica (un des ruiseaux de la bordure qui se perd de nos jours sous terre) a alors depose des alluvions fluvioglaciaires sur la majeure partie du polje, elle a provoque l'endiguement des autres cours d'eau moins importants, et des petits lacs, ou se sont deposes des sediments argileux, se sont formes au fond du polje; mais ce lac n'a toutefois pas occupe la tota- lite du polje, bien que les inondations devaient etre eneore plus impor- tantes que de nos jours.« On doit done supposer que les poljes yugoslaves depuis la Slo- venie au NO jusqu'au Montenegro au SE du pays etaient dans les conditions climatiques changees du pleistocene la scene d'une accumu- lation intense. Mais cette constatations nous fait faire seulement la moitie du chemin. En etudiant la morphogenese des poljes au pleisto- cene, il faut tenir compte du fait que le climat n'etait pas egal pendant toute cette epoque; il etait froid et humide pendant les periodes gla- ciaires, mais beaucoup plus chaud pendant les interglaciaires. Quelle fut 1'influence de ces oscillations climatiques sur Fintensite de la karsti- fication et sur les forces fluviales d'erosion et de denudation — voici une question que nou3 etudions encore. De toute fagon il faut retenir le fait fondamental que toift le postglaciaire n'a pas suffi pour emporter les debris d'accumulation deposes dans les poljes au cours du pleisto- cšne, soit q'ils datent de la derndere periode glaciaire, soit des perioden precedentes. Ces depots sont en general plus abondants dans les grands que dans les petits poljes, surtout la ou les conditions etaient plus favorables a la reinstallation des cours d'eau (Dobrepolje, Ribnica, Nikšič, etc.). Le rechauffement climatique a sans doute accelere la karstification et ralenti ou meme arrete l'alluvionnement fluviatile et la solifluxion. L'action des facteurs qui auraient pu emporter les debris deposes dans le fond des poljes par 1'accumulation a done disparu. La karstification representait done un facteur de conservation dans 1'inventaire morphogenetique de relief forme jusqu'a ce temps-la. Ce serait aussi une explication du fait que nos poljes avaient conserve des ouantites si grandes de debris d'accumulation pleistocenes. Nous pouvons esperer de faire bientot un grand pas en avant en ce qui concerne la connaissance de l'accumulation karstique au pleisto- cene. Les travaux preldminaires pour la construction de nouveaux barrages etc. exigent des methodes nouvelles, des forages etc. En 1959, nous avons trouve, au cours des forages profonds au Marais de Ljub- ljana qui ressemble aux poljes, une couche d'accumulation de 105 m depose au pleistocene par les eaux qui venaient en majorite des terrains karstiques situes au sud de ce bassin. Et ce qui est particulierement interessant: l'examen des pollens dans ces sediments a prouve qu'ils dataient presque tous du pleistocene superieur, en principal de la periode glaciaire de Wurm. Plus interessants et plus instructifs encore sont les resultats des fouilles archeologiques dans les grottes karstiques du Littoral slovene, dans les environs de Postojna, de Divača, de Črni Kal, etc. Le pro- fesseur Brodar, premiere autorite slovene sur le paleolithique, et ses eleves ont decouvert dans les cavernes karstiques, outre les pierres taillees, des couches de sediments divers profondes de plusieurs metres. On a etabli que ces cavernes furent entierement obstruees par des depots au cours de la periode de Wiirm, mais certains signes montrent que les depots ont ete denudes a plusieurs reprises, et puis accumules de nouveau (cf. les rapports deja publies sur les cavernes de Črni Kal, Betalov spodmol, Parska golobina, etc.). Les grands travaux pour la construction des centrales hydroelectri- ques ont fait naitre l'idee de 1'utilisation des poljes comme basins d'accumulation, ce qui n'est pas une tache aisee. On a effectue deja en plusieurs endroits des forages d'exploration, soit dans les depots pleisto- cenes, soit dans la roehe calcaire vive dans le fond des poljes et dans leur bordure (poljes de Cerknica, de Planina, de Nikšič, etc.). Lors de ces forages, on a decouvert souvent des cavites karstiques remplis de concretions calcaires ou d'argile, ce qui les avait rendus impermeables. Notons ici que le present geomorphologique doit etre considere comme une periode de reprise de la karstification. On trouve en maint endroit des signes que l'eau disparait de plus en plus vite dans lers cavites souterraines. Des paysans ont obsefve que l'eau des ru ;sseaux se perdait dans leur lit meme, qu'elle disparaissait a travers le gravier dans la roche vive, et que les moulins en manquaient souvent (environs de Grosuplje). Quelques villages de cette region portent des noms comme Studenec, Vir (ce qui signifie source, fontaine), mais de nos jours, il n'y a aucune source dans leurs environs; il est evident qu'elles exi- staient encore au moyen age, lorsque ces villages furent fondes. Et les paysans racontent que bien des sources etadent jadis plus abondantes que maintenant. — II arrive aussi frequemment que la voute d'une cavite souterraine s'effondre, laissant a la surface une depression karstique. Dans les hautes et moyennes montagnes calcaires, en climat gla- ciaire et periglaciaire, il y eut une importante corrosion karstique de nature chimique, provoquee par l'eau de la glace et de la neige fon- dantes; le meme fait se produit de nos jours sur les sommets alpins sous l 'effet des neves qui s'y maintiennent longtemps. Dans les poljes, la roche vive calcaire qui date d'avant le pleisto- cene est recouverte par des alluvions et des eboulis pleistocenes; elle represente le resultat final de la morphogenese a la fin du pliocene. De nos jours, on interprete la formation de ces surfaces planeš du karst de deux manieres: la premiere vaut pour les plaines fluviales mo- delees dans un sol calcaire par 1'erosion laterale des rivieres, et la seconde pour les surfaces planeš dans la roche vive calcaire qui sont le resultat de la corrosion; c'est de cette maniere que les specialistes du karst tropical expliquent leur formation dans les pays chauds. Jusqu'ici, on a interprete ainsi aussi la formation des plaines plus etendues dans les regions calcaires de la zone temperee, en supposant qu'elles s'etaient developpees dans le climat tropical du pliocene. En Slovenie, nous avons etudie surtout les surfaces planeš dans le calcaire karstifie, qui sont en majorite relativement petites. Souvent, nous avons pu constater sans difficulte qu'elles dataient du pliocene et qu'elles etaient le resultat de l'erosion laterale des rivieres. L'auteur de ce rapport n'a pas eu encore 1'occasion d'etudier les types du karst tropical et de les comparer avec les resultats des explorations geomorpholo- giques obtenus dans le karst dinarique, mais il a etudie minutieusement le relief karstique de son pays. II lui semble done indique de donner ici un rapport sur les resultats de ces travaux et de presenter les types des formations morphogenetiques dans le calcaire, aussi dans le calcaire karstifie, qui sont, selon son opinion basee sur des argument:; concrets, le resultat de 1'erosion en profondeur et laterale des cours d'eau normaux. II y a des explorateurs du karst qui sont arrives a la con- clusion que le fond plat des poljes a pu etre modele par 1'erosion laterale d'un cours d'eau qui s'y est maintenu, pour une raison quelconque, seulement en surface assez longtemps pour creer une surface plane. II y a certaines circonstances qui parlent en faveur d'une tel le hypothese. II y a surtout le fait que tous les poljes slovenes sont situes dans une serie de vallees et de bassins orientee dans le sens du massif dinarique, dans une zone de relief moins eleve. La situation dans les poljes slovenes est entierement conforme a la constatation synthet.ique de Herbert Louis (Allgemeine Geomorphologie, 1960, p. 148), a savoir que les poljes possedent toujours au moins une issue qui ressemble a une vallee et qui se trouve tout au plus a 50—60 m au-dessus de leur fond. Dans le Karst slovene, nous avons pu constater que ces zones de relief bas representaient en effet le territoire des rivieres qui coulaient jadis en furface. Cest le cas de la Ljubljanica (poljes de Pla- nina, de Cerknica, de Lož), de la Rašica (poljes de Račna, de Dobro polje) et de la Bistrica-Rinža primitive, affluent de la Kolpa (poljes de Ribnica et de Kočevje). Les poljes se sont developpes dans les secteurs ou, pour une raison ou pour une autre, des fragments de rivieres s'etaient maintenus a la surface du sol. Et tous les poljes ont conserve une forme allongee dans le sens du cours d'eau primitif. Le karst slovene presente une multitude de formes de relief qui doivent leur origine indubitablement a l'erosion fluviatile, ce qui a ete verifie par des explorations minutieuses. Nous esquisserons ici les plus importantes de ces formations morphogenetiques. Une des formes les plus typiques dans le calcaire karstifie modele par 1'erosion fluviatile est le DOL: c'est une vallee encaissee, tres etroite, aux versants peu accidentes. La .denivellation entre le fond et le bord superieur varie entre quelques dizaines et quelques centaines de metres. Le fond est d'habitude tres etroit, ainsi qu'il est occupe presque en entier par le lit de la riviere. Les dols slovenes sont a) actifs, b) fossiles, sans cours d'eau vivant. Parmi les premiers, le plus important est le dol de la Kolpa superieure qui separe la Slovenie de la Croatie, et qui passe, entre Kostel et la Carniole-Blanche, a travers une masse continue de calcaires mesozoiques entierettient karstifies. La karsti- fication complete de cette region est confirmee par le fait que la Kolpa regoit la, au fond du dol, des sources karstiques abondantes, la Bilpa et le Dolski potok. Les sources de la Kolpa elle-meme se trouvent en amont du dol, dans les terrains schisteaux entre Čabar et Kostel; on peut done considerer la Kolpa avec son dol comme une riviere allogene. Notons toutefois que de telles »iles« de couches impermeables denudees sont assez frequentes dans le karst slovene, et que nous pouvons ob- server en maint endroit de tels dols, rivieres et ruisseaux allogenes. II n'y a aucun doute que tous ces dols et canyons, et d'autres moins importants, sont des formes fluviatiles modelees dans le calcaire maintenant karstifie. Mais ce n'est pas tout. Au-dessus du profond dol actif de la Kolpa, il y a a quelques dizaines et a quelques centaines de metres des terras- ses taillees dans les calcaires mesozoiques karstifies; elles bordent la Valle sur les deux cdtes, s'elevent parallelement a la vallee et s'elargis- sent vers 1'aval, vers la Carniole-Blanche. II s'agit d 'authentiques terrasses fluviatiles, ce qui est confirme par la situation dans le bassin superieur de la Kolpa: dans la vallee de la Čabranka, aff luent gauche de la Kolpa, on voit a quelque 350 m au-dessus de son fond 1'entree de la vallee sšche Trava-Loški potok qu:i ressemble a un dol, et cette vallee possede elle-meme un aff luent gauche ancien, la valle seche Podpreska—Mrtalozi; les deux vallees datent du pliocene. Ces formes geomorphologiques fossiles indiquent clairement que la Kolpa a possede au pliocene moyen un reseau d 'aff luents important, et que les terrasses dans le calcaire karstifie au-dessus de sa vallee actuelle sont des for- mations fluviatiles normales. Le relief karstique de la Slovene presente aussi de belles vallees seches fossiles en forme de dol typique. Le mieux connu est le dol sec de Cepovan entre la Soča et l 'Idrijca qui fu t l 'objet de plusieurs etudes (Kossmat, Winkler). Le dol de Čepovan est creuse entre de hauts plateaux calcaires (800—900 m), il est profond de 300 m, et il represente sans doute un des plus caracteristiques dols secs du monde. Son fond, qui f u t modele sans doute au pliocene moyen, a subi les effets de la karstification qui cependant n'a modifie que peu les formations f lu- viatiles de son fond et de ses verstants abruptes et assez unis. La Slovenie possede encore d 'autres dols secs fossiles du pliocene, p. ex. dans les Alpes de Kamnik orientales, a une altitude d'environ 1300 m (»Dol«). Une vallee particulierement interessante en ce qui concerne notre discussion est celle de la Krka en Basse-Carniole qui coule dans un dol a l 'air de canyon, mais qui n'est pas tres profond. La region qu'elle traverse est de calcaire et entierement karstifiee et elle porte le nom significatif de »Suha krajina« (pays sec). La Krka merite notre attention par le fait qu'elle n'est pas du tout une riviere allogene; elle nait des sources typiquement karstiques a quelque 30 km de Ljubljana, et s'6coule dans le sens dinarique vers le SE jusqu'a Soteska par un dol peu profond, sans doute assez recent, creuse dans le fond de roche vive de la vallee qui est Iarge de 1 a 1,5 km; cette vallee date sans doute du pliocene superieur. Ce fond est quelque peu ondule et karstifie; dans tout ce secteur, la riviere ne regoit aucun affluent en surface, mais seulement quelques sources karstiques. Tout au long de la vallee, il n'y a aucune roche impermeable, on ne voit que des calcaires mesozol- ques et des dolomites. Dans le lit de la Krka, surtout vers 1'aval du secteur, il y a des seuils bas formes par des concretions de calcaire. Tout indique que le dol de la riviere ainsi que le fond de la vallee creuse dans la roche vive sont un resultat de 1'erosion fluviatile. Quelque cent metres plus haut, on voit sur les deux rives des terrasses assez etendues taillees dans la roche calcaire vive; encore plus haut, on voit par intervalles d 'autres terrasses en situations analogues. II n 'y a pas de doute que tout cela est le produit d'une erosion fluviatile laterale tres intense au temps du pliocene. La vallee de la Krka ressemble done par sa genese a celle de la Kolpa, excepte le fait que la Krka n'est pas allogene. Particulierement instructives sont les formations morphogenetiques dans les systemes de vallees entre les poljes. Au polje de Lož aboutissent trois vallees seches paralleles qui donnent 1'impression des vallees flu- vlales normales formees au pliocene avant la formation du bassin actuel du polje de Lož, puisqu'elles se terminent d'une maniere abrupte au- dessus de son niveau. Dans le systeme de ces vallees aboutit sous le polje de Planina la vallee seche de la Hotedrščica; dej a le geologue F. Kossmat a constate qu'elle est un produit de l'Idrijca pliocene qui s'ecoulait avant la pira- terie dans la vallee de la Ljubljanica primitive prekarstique (Kossmat, Die Entwicklung 1916). Une petite riviere tres interessante est aussi la Cerkniščica qui s'ecoule encore de nos jours dans le polje de Cerk- nica et qui y a depose au pleistocene un cone de dejections tres etendu, bien que peu profond. Mais avant la fin du pliocene elle passait encore pres du village de Begunje et s'ecoulait vers le bassin de Logatec; plus tard, la piraterie d'un petit affluent du polje de Cerknica la detourna vers celui-ci. Mais on peut voir toujours la vallee seche de la Cerkniščica primitive orientee de Begunje vers le NO et creusee dans des calcaires permeables perces de dolines innombrables. Dans cette region, il y a maintes autres vallees seches qui ne laissent subsister nul doute sur leur origine: elles ont ete modelees par 1'erosion normale laterale des rivieres coulant a la surface du sol, ce qui est evident surtout pour la Cerkniščica ou on peut voir en amont de Begunje des terrasses bien conservees, dont la principale n'est rien d'autre que la continuation de la vallee seche en aval de Begunje. Et tout cela nous impose la conclu- sion que le facteur dominant de l'evolution du relief dans cette region a l'epoque du pliocene fut bien l'erosion laterale des cours d'eau qui coulaient jadis a la surface du sol. Des vallees aveugles et seches pareilles sont conservees aussi dans le systeme de Rašica en Basse-Carniole a qui appartiennent les poljes de Dobrepolje et de Račna ainsi qui le bassin karstique ferme et peu profond pres de Grosuplje. On y trouve une confusion de surfaces calcaires karstifiees, de roches impermeables, de ruisseaux normaux, de cours d'eau karstiques, de vallees aveugles. Dans les vallees seches, on voit souvent des terrasses laterales qui montent paralelement avec l'axe de la vallee par intervalles successifs, ce qui est un signe de l'erosion fluviatile normale. Et en des endroits innombrables, soit dans les vallees vivantes soit dans celles seches, on peut observer des terras- ses anciennes taillees d'une maniere uniforme dans le calcaire et dans les roches impermeables. Le relief le plus interessant est naturellement celui du Kras. La, ou la Reka disparait dans les Grottes de Skocjan, la valee seche de cette riviere se prolonge a travers une region karstifiee, par endroits en forme de dol sec (cf. les noms des villages Dol, Danje, Veliki Dol, Mali Dol, etc.), et ailleurs en forme de vallee seche plus large, p. ex pres de Brestovica. La non plus on ne peut conserver le moindre doute sur le fait qu'il s'agit de 1'ancien lit normal de la Reka avec ses nombreux affluents, ce que prouvent les vallees seches laterales; ces cours d'eau etaient encore vivants a l'epoque du pliocene superieur. Bref: ce qui domine dans les regions karstiques de la Slovenie, ce sont les vallees seches, les dols et les terrasses fossiles d'un systeme fluvial normal qui ont ete formes au cours du pliocene. Au moment ou predomina l'ecoulement karstique vertical de l'eau vers le reseau des cavites souterraines, c'est-a-dire surtout a l'epoque du pliocene supe- rieur, ces formations fluviatiles fossilisees devinrent la scene d'une karstification qui crea une multitude de petites formations karstiques, notamment de nombreuses dolines normales qui parsement toute la surface calcaire. Soulignons surtout le fait qu'elles sont concentrees justement sur les surfaces karstiques nivelees, ou on trouve fre- quemment aussi des dolines d'affaissement.