V vsej tišinl sejeposlavila od nas Metka Aniurje-v«, naša dobra tovarišica. Ne morcmo verjeti, da Je ni več, da ne bo vei vsakodnevnih srečanj, niti pomenkov, ki so nostll v sebi neskončno mehak utrip in naravnost srebrn posluh za človeka, ki je v vmakem iskai tn našel nekaj dobrega.
Življenje Je kruto, neusmiljeno. Jemlje tedaj, ko se BMJmanj nadejaš udarcev.
Naša Metka Je od znlade skojevke, drobne dekllee, ki smo Jo srečale v prislli, trasla po letu 1945. v nmdvse močno, vvavnano osebnost, kl seje preda-
V spomin
METKA ANŽUR
no lotevala v našem vsakdanju teškib In odgovor-nih nalog. Povsod smo Jo srečavali. V mladinskih brigmdah in akrfjah seje vtpenjala razvojno naprej /n je ob tatonu življeaja delala za uresničitev gradi-tve, ki Je last oije in širše domovine. Kako zavzeto Je znala pripovedovati o svojem Cankarjevem do-mu! SedaJ to lahko povemo, saj nam sicer ne bi dovolila malo hvale. Ta dom je z njo tivel, bila je v ojem in ob njem. Žal, ne bo je, ko botno stopali skozi vrata tega hrana kulture.
Vgasniia je. Vedeli smo, da je bolna, hudo bolna. Vendar smo se zanašali na njen pogum, na njeno v bojih preizkušeno življenjsko moč. Nič več se ne bomo mogli pogovarjati o tistih nepozabnih težkih dneh, ko smo bili mladi in smo radodarno razsipali svoje moči za skupno blaginjo. Izgubili smo tovari-ša tn prijatelja, enega tistih domovini predanih in zvestih ljudi, ki so Ljubljani prislužili častni na-slov - mesto heroj.
Tovarišica Metka, kadarkoli bomo skupaj tvojl, tebi tvesti, bomo zapeli večno lepo »Počlvaj jeaero v tihoti*. Vsetej boš x nami!