KATOUŠK CERKVEN UST.
Ranica" izhaja vsak petek na celi poli in velj* po pošti za celo leto 4 gl. 20 kr.. za pol leta 2 gl. 20 kr.. za četert leta I gl. 20 kr. ¥ tiskarnici sprejemana za celo leto 3 gl. 60 kr., za pol leta 1 gl. 80 kr., za »/4 leta90 kr., ako zadene na ta dan praznik, izide ..Danica- dan poprej.
Tečaj XLVII.	V Ljubljani, 20. vinotoka 1894.	List 43.
Terpeči Kristus.
(Tihomil.)
Na gori križ lesen stoji. Se kvišku proti nebu vzdiga;
Na njem Rešitelj naš visi, Oči v nebo k Očetu dviga.
Dva križa ima na strančh, Na njih — razbojnika visita.
Z Gospodom čaka smert občh; Le — da zasluženo terpita.
Za nas terpi Gospod molčč, K Očetu na višavah moli:
Kaj delajo, njih um ne vč; Za nje prositi zvoli.
Razbojnika na levi, glej! Ki boj se smertjo že bojuje.
Še žali Kristusa brez mej, Preklinja, zaničuje.
A desni? ta za vzor naj bo, Podoba prava je kesanja.
Solze rosijo mu v oko: Prišel do grehov je spoznanja.
„Odpusti vse ti Oče moj: Serce storjeno obžaluje."
„Še danes v raju boš z menoj," V tolažbo Kristus zaterjuje. —
Da čuli bi i mi kedaj Osodne — sladke te besede.
Bi boljše bilo kot sedaj. Ker: prosti bili vse bi bede.
Devica sv. rožnega venca.
Po vsih katoliških cerkvah se zlasti v mescu vinotoku (oktobru) razlega molitev sv. rožnega venca. Velike so pa tudi milosti, ktere se do-
bivajo z zvesto molitvijo sv. rožnega venca. Lis*" „Kanisius-Stimen" je v začetku tega mesca pri' nesel:
Marijine obljnbe v prid častivcev Marijinega rožnega venca.
Kaj tedaj Marija obeta tistim, kteri njen rožni venec vredno in pobožno opravljajo? Obeta v 15. točkah velikih in posebnih milost, točke so naslednje :
1.	Kdor meni stanovitno služi in moj rožni venec moli, bode prejel neko posebno milost. *)
2.	Vsem tistim, ki bogoljubno molijo moj psalter (rožni venec), obljubim svojo posebno brambo in velike milosti.
o. Rožni venec bode kot močno orožje proti peklu, bode pregrehe razdeval in krive nauke zatiral.
4.	Čednost in dela pobožnosti bo povzdignil v novi cvet; dušam bode bogato delil usmiljenje Božje; odvračal bo ljudi od nečimurne ljubezni tega sveta in jih vlekel k ljubezni božji, in budil bo v njih hrepenenje po nebeških dobrotah! O koliko duš se bo s tem posvečevalo.
5.	Duša, ki se meni z rožnim vencem pri-poročuje, ne bo zgubljena.
G. Kdor pobožno moli sveti rožni venec in pri tem skrivnosti premišljuje, ne bo obupal, ne bo neprevidene smerti umeri; temuč bo se spre-obernil, ako je v grehih, ter bo ostal v milosti božji, ako je pravičen, in bode vreden večnega življenja.
7. Kdor goji pravo češčenje do mojega rožnega venca, ne bo umeri brez svetih zakramentov.
*) Op. Dobro pazi na besedo: Kdor Mariji «stanovitno
služi.»
s. 11 očem. da časti vci mojega rožnega venca v življenji in v smerti imajo luč in polnost milosti ter se v smerti dopuste k družbi zveličanih.
'.». Pravi časti vci mojega rožnega venca se bodo v nebesih velike častitljivosti veselili.
10.	( astivce mojega rožnega venca bodo kmalo rešene iz vie.
11.	Kar prosiš z rožnim vencem, boš prejel.
12.	Kdor razširja moj rožni venec, bo od mene v vsaki sili pomoč dobil.
i;>. Od svojega božjega Sina sem dosegla milost, da družbeniki rožnovenške bratovščine v življenji in v smerti imajo celi nebeški dvor za svoje sobrate.
14. Kdor moli moj rožni venec, je moj sin in brat v Kristusu, mojem edinorojenem.
lf>. Pobožuost do mojega rožnega venca je veliko znamnje izvoljenja.
Opomba. Te velike obljube so v svoji celi obširnosti storjene takim, ki molijo celi rožni venec petnajsterih skrivnosti, ki se imenujejo psalter. Kdor tedaj vseh teh obljub hoče v polni meri deležen biti, se mora serčno prijeti molitve in duhovno lenobo premagati, akoravno ni zaveza, da bi se morali ravno vsak dan vsi trije deli obmoliti. Po starodavni navadi molijo ravno vsak "> skrivnost, in sicer: v ponedeljek in četertek veseli del, v torek in petek žalostni del, v sredo, soboto in nedeljo častitljivi del.
Mesec rožnega venca.
i Konec.)
Premišljevanje marijanskega rožnega venca, čegar veliko dobroto smo Vam, Častitljivi Bratje, pojasnili v dvojnem oziru, naj Vam toliko bolj posvetil, zakaj ne jenjamo, zopet in zopet pri-poročevati, da pospešujte to molitev. Kakor smo omenili v začetku, sedanji čas dan na dan bolj potrebuje pomoči iz nebes, zlasti sv. Cerkev stiskajo mnoge hujave, ktere so sovražne njenim pravicam in njeni svobodi, in ker ravno tolike hujave žugajo v temelju izkoreniniti blagostanje in mir kerščanskih deržav. Mi pa zopet in določno izrečemo, da v dosego te pomoči naj več upanja stavimo na rožni venec. Naj vender ta sveta pobožnost povsod zopet pride v doželjeno nekdanjo čast. Naj se po mestih in vaseh v družinah in delavnicah, pri visokih in nizkih zopet ljubi in opravlja kot prelepo skazovanje kersčanskega verskega spoznanja in kot naj boljši pomoček v dosego božje pomoči in milosti.
Na to moramo sedaj toliko bolj misliti, ker brezglavila spačenost brezbožnikov vse počenja,
dražiti jezo Božjo in udarce pravičnega kaznovanja nad domovino priklicati. Kajti, ne gledč na druge vzroke, vsi dobri z Nami vred obžalujejo, da celo v naročju katoliških narodov je zelo veliko tacih, kteri se nad vsakim veri storjenim zasramovanjem vesele, in kteri pri nesrečni sedanji svobodi tiska, kakor se vidi, na to mčrijo, da bi naj svetejše verske reči in poterjeno zaupanje na pomoč preblažene Marije Device pred ljudstvom v zaničevanje in psovanje pripravili. V ravno preteklih mescih še celo prevzvišeni Osebi Zveličarja Jezusa Kristusa niso prizanesli. Ni jih bilo groza, taisto zavleči na igravski oder, kteri je bil že sicer s sramotnim počenja-njem umazan, in predstaviti Ga oplenjenega veličanstva božje natore, ker ako se ta taji, mora odpasti tudi odrešenje človeškega rodii. Tudi se niso sramovali, človeka, kteri ima na sebi hudobijo in nezvestobo, ki ni ostudniše v vsi človeški zgodovini, izdajavca Kristusovega, njegovi večni sramoti iztergovati. Storjeno ali nastoječe zver-šenje tacih pošastnosti v italijanskih mestih je splošnji sed obudilo in grenko se toži, da se je razžalila visokosveta pravica sv. vere, in pa žalila in teptala še pri tistem narodu, kteri se pred vsimi in po pravici hvali katoliškega imena. Vsled tega, kakor je prav, se je vnčla čujoča skerbljivost škofov; po vsi pravici so oddali pritoževanje do tistih, ki si morajo šteti v dolžnost, da branijo čast vere svoje domovine. Zraven tega so pojasnili svojim ovčicam, v koliki hudi nevarnosti se nahajajo, in jih tudi opomnili, da naj s posebnimi verskimi svečanostmi zadostujejo za bogoskrunsko zasramovanje, ki se je storilo preljubeznjivemu začetniku našega Zveličanja. Pač hvalno poterjujemo blago volj nost, ki se je mnogotero razodevala pri dobrih vernikih in ta je hladila tudi našo bridkost. Mi pa pri tej priliki ne moremo zatreti glasu Svoje najvišje službe in s pritožbami škofov in vernikov z naj tehtnišo določnostjo sklepamo tudi Svoje pritožbe. Z ravno tisto gorečnostjo apostoljskega serca, s ktero bogoskrunsko pošastno djanje obžalujemo in obsojamo, pošiljamo do kerščanskih narodov, ime-nito do Italijanov, resno opominjanje, da naj neskaženo ohranijo podedovano vero, to naj bogatejšo zapuščino, naj jo moško branijo in vter-jujejo s čednim in bogoljubnim življenjem. Naj se torej tudi iz tega vzroka posamezniki in družbe poskušajo v mescu vinotoku v češčenju velike Božje Matere, mogočne Pomočnice ker-ščanske reči, velike nebeške Kraljice. Mi pa z naj večo rado volj nostjo poterjamo že poprej v ta namen podeljene odpustke.
dobrotnem usmiljenji tako Srednico dal" (S. Bernard de 12 praerogat. B. M. V. n. 2), in ki je „hotel, da naj vse imamo po Mariji" (id. serm. in Nat. B. M. V. 2), naj po njeni priprošnji spol nuje naše skupne želje in nade, k čemur pride še poroštvo apostoljskega blagoslova, kte-rega Vam samim in Vašim duhovnom in ljudstvu podelimo v Gospodu.
Dano v Rimu pri sv. Petru 8. kimovca 1894, v 17. letu našega papežtva.
Papež Leon XIII. Duše v vicah, rožni venec, premišljevanje.
Z veliko gorečnostjo in gotovo tudi z mnogim pridom se obhajajo na Kranjskem že več let Smarnice. Kdo se jih ne veseli in ne želi onega veselega mesca, posebno sedaj, ko je tako pusto vreme in se nam vedno slabeje še obeta. Kad bi napravil tudi v tem pustem, merzlem času tak majnik, Smarnice, seveda ne zunaj v naravi, tistega bo napravil Bog, le poterpljenje: ali dru-zega, v cerkvi nekaj podobnega kot imamo takrat.
Glejte, celi mesec oktober je posvečen D. Mariji, celi mesec preslavljamo D. Marijo in Jo prosimo, da bi pomagala našim potrebam, ktere ima vsak kakšne svoje, pa so tudi občne, ker se povsod širi nevera, se hoče vse staro prekucniti in sozidati nov Babilon. Pa ne bojmo se, sami si bodo glave razbili, le sebi škodovali; D. Marija bode odvernila kakšno večjo nesrečo od nas: saj je naša Mati, nas bo gotovo varovala, nas svoje otroke. Le mi svojo dolžnost storimo, le iščimo najprej božjega kraljestva in njegove pravice; vse drugo nam bo priverženo. Častimo še posebno Marijo, ker s tem zlasti širimo božje kraljestvo v sebi in na zunaj, ter razdiramo kraljestvo satanovo. Toda kako? Takole:
V mnogih krajih so že ta mesec molili sv. rožni venec in litanije M. B., kakor so ukazali sv. Oče papež. Da bi to molitev bolj s pridom molili, imamo jedno knjigo: „Razlaganje sv. rožnega vencau od P. Ilrisogona. Mnogi pridejo že prej nekoliko pred sv. mašo v cerkev, marsi-kteri molijo: drugi pa tudi ne. Te bi rešili tega dolzega časa, ko bi kak vernik, duhoven nima časa, bral pred sv. mašo četert ure ali kakih 10 minut. Ta knjiga ima premišljevanje za vsak dan, ker se tudi za Smarnice lahko rabi. Tako bi enako branje vsem koristilo, onim, kteri se dolgočasijo, pa tudi oni, ki molijo drugači pred sv. mašo, bi lahko to branje porabili za vsakdanje premišljevanje. In če tako vsak dan kaj
premišljuješ, vsaj četert ure, glej jaz ti s sv. Terezijo obljubim nebesa. Zamudili ne bi nič s tem: kteri pride prej, sliši, če pa ne. zamudil ne bo s tem časa nobeden.
Kdor moli sv. rožni venec, naj nikar no pozabi moliti na blagoslovljen molek. Dušam v vicah bo s tem zelo koristil: mnogo odpustkov je zgubljenih brez tega, in vendar je toliko potreb, toliko pokore delati, ker je toliko greha! In vendar pokore nočejo delati. Porabimo torej vsaj take odpustke, s kterimi si izbrisujeino časne kazni! Ne bodimo malomarni v teh rečeh: glejte, kako so posvetni ljudje prebrisani, iznajdljivi, kjer jim gre za časen dobiček.
Kteri so pa sv. rožni venec že ta mesec molili, oni si tudi lahko napravijo nekake Smarnice prihodnji mesec. Mesec november je posvečen posebno dušam v vicah. In za ta mesec imamo tudi tako knjigo od ravno tistega pisatelja: „Pomoč dušam v vicah" ali premišljevanje in molitve za naše ljube ranjke. Tudi tukaj najdeš za vsak dan tako premišljevanje o duša v vicah. od grozovitega terpljenja, ki ga imajo, pa tudi, kako jim moreš pomagati: s poterpežljivostjo, (reci raji, kadar bi rad zaklel: „Bog se usmili duš v vicah!"), z molitvijo, s sv. mašo, z odpustki, z vsakim dobrim delom, ki ga storiš iz ljubezni do duš v vicah in ga njim daruješ. Pomagaj jim, prosim te jaz za nje, beri to knjigi» vsak dan pred sv. mašo, ljudje se bodo bolj greha varovali, ko bodo videli, kako pravični Bog greh tam kaznuje, in radi bodo pomagali tem revežem, toliko raji, ker so morda kteri teh ranjkih njih starši, otroci, bratje ali sestre, ali sploh, kterim so dolžni pomagati. In blagor njim, ki so usmiljenega serca, ker usmiljenje bodo dosegli. S kakoršno mero vi zdaj drugim merite, z jednako bodo tudi drugi vam odmerjali. Merite torej ta dva mesca s polno mero molitve, svetih odpustkov, radi opravljajte sv. rožni venec, pogosto se vdeležujte odpustkov, posebno pa še sv. maše sedaj, ko Im bolj čas: in zaupajte potem, če tako storite, da bomo od-vernili nesreče, ktere nam prete. Odvernila jih bo Kraljica sv. rožnega venca, D. Marija!
Dom. Janež.
„Pokaži, da si naša Mati!"
Adelajda Auberchon je umirala. Večerno, zahajajoče solnce lilo je mile žarke v lepo in bogato sobo, kjer je onemoglo Človeško življenje bojevalo poslednji boj. Vlažni lasje pokrivali so vsi zmeršeni čelo in velike, oterpnele oči kazale so znamenja bližnje smerti. Ob strani klečal je njen jedini otrok, deček petnajstih let. Reginald ali Regy, kakor so ga
navadno imenovali, čutil je pervikrat bridko žalost, ktera more glodati na otroškem sercu. Svojo pre-Ijubljeno in dobro mater pred seboj videti umirati, to bilo je mnogo preveč, da bi mogel mirno prenesti. Glasno je tožil in jokal se in solze močile so mu mladeniški lici.
Materina bleda roka počivala je na povešeni dečkovi glavi. Tako ostala sta nekaj časa v globoki žalosti; le jokanje hudo zadetega dečka se je sem ter tje slišalo. Naposled spregovorila je mati ter z ljubeznjivimi besedami opominjala sina, naj v Boga zaupa. „Posebno si imej Marijo za mater. Ona, ki je bila tako ljubeznjiva mati za Boga Jezusa, bo podobno ljubeznjiva do tebe in do vseh. ki se priporoče v njeno varstvo in v njeno priprošnjo. Ona je svetla morska zvezda. Ako ti, moj preljubi otrok, vsak dan Marijo pomoči prosiš, te ne bo brez pomoči odver-nila. Obljubi mi, da se hočeš vedno voditi dati tej Zvezdi, ktere blesk je tako čist in brez vsacega madeža, ako bodeš sam in zapuščen na viharnem morju življenja."
Reginald vzdignil je glavo ter pokazal svoj s solzami obliti obraz. „Terdno Vam to obljubim, mati," dejal je jecljaje. In zopet počivala je materina roka na povešeni glavi, med tem ko je z derhtečim glasom molila; na dečkovo uho dospele so razločno besede: „Monstra te esse matrem, pokaži, da si mati!" Z lahkim vzdihom zapustila je nato duša telesne vezi ter se napotila v prihodnji svet.
Z glasnim krikom sklonil se je deček k ljubljeni umerli materi. Pričujoči odnesli so ga nezavestnega iz sobe.
Tedni so pretekli, predno se je zopet zavedel, kajti hudo vnetje v možganih pretergalo mu je skoro nit življenja. Vendar je zmagala mladeniška moč in zopet je vstal z bolniške postelje. Vsak dan jokal je na grobu svoje matere in njegov edini izrek bile so zadnje materine besede: „Marija, moja Mati, pomagaj mi!"4 Bi li ostala njegova molitev neuslišana?
Mladenču preskerbela je njegova teta, kteri je bil izročen, sprejetje v neko versko zavetišče. Pa tukaj mu ni vgajalo. Njegova dosedanja, premehka vzgoja bila je pričeta edino le od njegove matere, ktera pa ni poznala nobene resnobe, nobenih mej v prizanašanju. V njegovi celi naravi vkoreninjen bil je ošaben značaj, in njegova prevzetna naprava upirala se je tem bolj vsem nasprotnostim, čim bolj se je pri njem zgubljal spomin na umerlo mater. 1'čeniki. kterim je bilo znano njegovo prejšnje življenje. so se zelo nad tem žalostih, da se v njem vzbujajo take prehude strasti. Gorjč mlademu človeku. ki se ni naučil premagovati samega sebe! lieginald ni hotel preterpeti nobene omejitve ter je zapustil v svojem dvajsetem letu šolo. Ko je postal polnoleten, dobil je nekaj premoženja, ktero mu je mati zapustila.
Sedaj prične se najžalostnejši del naše dogodbe. Do zdaj ostal je pri vseh svojih napakah vendar le zvest katoličan; odslej pa se je vdal navadam svoje okolice, tacih mal<»pridnežev, kteri so se mu le zavoljo denarja prilizovali. Popolnoma se je odtegnil vajam svete vere. Nič več ni prosil za pomoč svojo božjo Mater, tudi več molil. V svojem 25. letu bil je že v vseh pregrehah izurjen, vanje pogreznjen. Vsako noč si ga utegnil najti med igravci ali pa po naj-MStudnejših, skrivnih potih. Ker je hotel izbrisati si
vsak spomin na svoje prejšnje pošteno življenje, začel je tudi gerdo kleti, tako, da so stermeli celo njegovi zgubljeni tovarši. ko je začel kaj tacega govoriti. Ko mu je slednjič zmanjkalo denarja, oziral se je po sredstvih, da bi si ga pridobil; prišel je pri tej priliki med zlobne tatove, kteri so v njem dobili spretnega pajdaša. Skovali so načerte, kako bodo oropali neko blagajnico ter določili kraj, kjer naj bi se sošli, namreč v bližini svojih stanovanj. Bilo je ravno pri vhodu v cerkev „brezmadežnega Spočetja."
Reginald, ki je bil zelo lisičji v tem poslu, prišel je na določeno mesto mnogo prezgodaj, med tem, ko se je obhajala popoldanska služba božja. Ne da bi mislil na cerkev, je stopil vanjo. Misli si pa njegovo ostermenje, ko se je zapazil pri večernicah v katoliški cerkvi! Zbor čistih otroških glasov pričel je ravno peti „Ave maris stella." Reginald je radovedno poslušal, dokler ni slišal besedi: „Monstra te esse matrem." Te besede dozdevale so se mu kakor glas iz druzega sveta Tako molila je njegova umirajoča mati, tako mu je moliti velevala.
Padel je na kolena in v trenutku spomnil se je na svoje prejšnje življenje, na svojo otroško nedolžnost, na dobre nauke svoje matere in svojih učiteljev, pa na svoje poznejše življenje, polno za-nikarnosti in pregreh. Klečal je na istem mestu še dolgo potem, ko se je že vse ljudstvo vernilo domu in so se žarki zahajajočega solnca že zgubili. Cerkovnik je prišel ter prižgal luči; kmalu za njim prikazal se je sivolas duhoven, ki ga je na rame potipal ter na spovednico opomnil. Reginald prikimal je z glavo ter šel za častitljivim božjim služabnikom. Kaj se je nato zgodilo, ne moremo vedeti, kajti spo-vedna skrivnost je neoskrunljiva. Ko je spokornik vstal, bil je ves objokan.
Reginald klečal je pri oltarju presv. Device ter molil. Kmalu nato so se cerkvene vrata odperle in njegovi tovarši pogledali so skrivej v njo. Ko so ga zapazili, stopil js najderzniši k njemu. Reginald je vstal, šel za njim ter dejal: „Le eno še imam vam povedati, to je: vas zahvaliti, da ste me privedli na ta kraj. Z Bogom!" Precej vernil se je v cerkev ter v molitev se zatopil. Drugo jutro prejel je sv. obhajilo. To pa še ni bil konec njegovega spreobernjenja.
Nekaj mescev pozneje stopil je v frančiškanski red ter si prizadeval, s spokomim življenjem zadostovati za svoje grehe. Dve materi ste iz nebes čuvale zgubljenega sina. Čast in hvala božji Materi Mariji, ki se svojih otrok tako usmili! (GL: Leo. 1894. Nr. 21.)	___
Ogled po Slovenskem in dopisi
Iz Ljubljane. (Rusija ovira, car umira!) Veselo naznanilo se je razširjalo, da jutro vi patri-jarhi se imajo zbrati v Rimu pod predsedstvom sv. Očeta, ter se posvetovati v prid orientalske cerkve. Kar neprevidoma poči glas, da turški sultan ne pusti armenskega patrijarha v Rim in da tudi cerkveni francoski zastopnik je spoznal za primerno odložiti popotvanje. Tako tedaj bi se vsaj za zdaj posvetovanja sv. Očeta s patrijarhi ne bi mogle zverševati. Tega je kriva sedanja politika in ruski cepin, ki zna dobro cepiti versko edinost, ne pa je pospeševati! Sicer pravi telegram iz Rima, da 24. t. m.
je bilo pervo posvetovanje pod papeževim predsedstvom v prid zedinjenja vzhodnje cerkve s katoliško.
Čudno je to, ali pa tudi ne, da ravno v tem času, ko se tako gerdo dela zoper papeža in sv. Cerkev, se pa ruski car smerti bliža. Časniki pravijo, da ima kri zastrupljeno, ter je nekaka rakova bolezen, pa da tudi carinja in drugi udje cesarske hiše terp6 na tej bolezni. Slučaji, ki menda niso slučaji. Še nobeno zatiranje papežev in katoliške Cerkve ni imelo dobrih nasledkov in jih tudi to ne bo.
Zraven teh nesreč v carovi družini so pa še nihilisti vedno za petami in preže na to, kako bi pokončali samoderžko vladarsko hišo, da bi potem zmešnjavo napravili in kje republiko na dan spravili. Pa kakor že bo, toliko je gotovo, da rovanje zoper katoličanstvo Rusiji in njeni vladni rodovini ne bo obrodilo blagra. Leon XIII, serčni starček, živi in dela z mladenško živostjo za sv. Cerkev v Rimu, car pa hira in umira v veliki Rusiji in še umirajoč, rad ali nerad, spodkopuje od daleč katoličanstvo! Kteri bo zmagal?
„II Popolott piše: P. Vannutelli, dominikan, ki je obiskal glavna mesta in pozvedoval pri vzvišenih osebstvih, on spričuje, da med razkolniki je zelo znamenito gibanje v prid katoličanstva, mnogi in mnogi celo med razkolniškimi svečeniki zdihujejo po tisti uri, v kteri bi se zedinili z rimsko Cerkvijo, pa plašenje od strani politike zadušuje versko spla-menitev, da ne more na dan... In vender bi Rusija ničesar ne zgubila, tudi v politiškem oziru ne, temveč mnoge koristi si pridobila, ako bi focijansko raz-kolstvo poginilo.
Zidanje nove farne cerkve v Št. Juriju pod Kumom- Naj nese „Zgodnja Danica" med verno slovensko ljudstvo veselo vest, da nam je šlo delo, s katerega pričetku smo pred štirimi mesci v tem listu poročali, srečno izpod rok. Saj smo storili letos še mnogo več, kakor smo ob pričetku mislili storiti. Cerkev je sedaj dozidana, če tudi še ne popolnoma dokončana. Pokrili smo jo s cementom in obokali z žgano opeko. Menili smo najpervo cerkev z lahkim kamnom obokati, a pozneje smo spoznali, da izhajamo boljše, če za to pripravimo žgane opeke. Jeli smo toraj po prazniku sv. aposteljnov Petra in Pavla žgati opeko za obok in sežgali smo je tri peči. Vsakdo vč, da je dalo to mnogo truda in dela. In če se še pomisli, da je bilo treba vso to opeko kakor tudi kamen, les, pesek in drugo pripravo za zidanje voziti po hudih slabih potih v hrib, v6 vsakdo, da smo imeli v resnici precej težav in skerbi. A vneti in pogumni naš gospod župnik vodil je naše verle farane tako, da so z veseljem vse storili, da se le tem hitreje zgradi nova farna cerkev.
In sedaj, hvala Bogu. imamo že tako prirejeno, da bomo mogli po zimi v nji opravljati službo božjo. Sedaj jo še znotraj snažijo. Do praznika vseh svetnikov bode to delo končano in tedaj se za zimski čas preselimo v novo cerkev.
Res nas čaka še tudi prihodnje leto dokaj dela, ker zidanje zakristije, kora, snaženja zunanjščine smo prihranili za prihodnje. A vendar smemo reči, da je težavneje delo sedaj končano. Upamo pa tudi, da nam bode dobrotljiva roka božja, ki nas je doslej pri tem delu tako modro vodila, tudi zanaprej vedno pomoč delila in da se bomo mogli ob letu veseliti sadu našega dela in truda — dodelane farne cerkve.
Par iskric iz prijateljske roke od daleč. „Da naj pridejo v čeme bukve dečaki, kteri se v cerkvi nespodobno obnašajo." Tako je prav! Pa nekaj se pogreša, namreč: Palica! —
Danes sem v pervo videl „novo obljubno cerkev sv. Jožefa" v \Veinhaus-u (župnik gosp. vrednik dr. Jožef Dekert). O, ta cerkev je kaj lepa! Povem Vam, kar stermel sem. Ta cerkev je biser — vse po cerkvi se leskeče. Kaj tako krasnega se pač ne vidi — na dolgo in široko ne.
Nektere dni je, kar sem ogledal nekdanji častitljivi veliki karmeliški samostan v Leopoldovem, v kterem razun svetnega župnijskega duhovstva stanuje tudi en karmelit. Pokazal mi je velikansko knjigarno nekdanjih karinelitov; videl sem ondi res stermenja vredna dela. Nadja se karmeliški red, da samostan zopet dobi v posest. — že so se storili koraki v ta namen. Bil sem povabljen, da naj zopet pridem in natanko ogledam predragoceni zaklad, ki je v tej knjigarni.
Z Dunaja. (O Gospod, daj jim večni mir!) Zelo me veseli, da morem povedati blagim bralcem in bralkam dogodbo. ktera se je pripetila pred malo leti v neki gorski vasici, kjer sem pozneje poletni čas tudi prebival nekaj tednov; ta dogodbica je prav sposobna, da nam pojasni skrivnostno previdnost Božjo.
Se ni dolgo tega, kar sem bival tu kot gost tamošnjega, kakih deset minut od vasi oddaljenega in v prav lepem gradu stanujočega gospodarja, ter se veselil, da me je tako blagoserčno sprejel, in to tembolj, ker je on s svojo družino vred n oj somišljenik, in ker z besedo in z djanjem popolnoma od-kritoserčno, očitno kaže svoje katoliško prepričanje. Le škoda, da so me moje službine zadeve poklicale že čez 14 dni zopet v službo. Pervi dan prosil sem svojega pogostovavca. naj me predstavi, ako mu čas dopušča, čast. gospodu župniku, s kterim sta bila dobra prijatelja. Povsod namreč imam navado, kamor pridem za delj časa, oglasiti se pri duhovnem pastirji, vem, da je dolžnost in tudi. ker si s tem pridobim ljubega, pravega in zvestega prijatelja, s kterim se morem sem ter tje kaj pogovoriti in razvedriti, pa tudi, kar je veliko več vredno, ker zvem z večkratnim pogovorom veliko znanstvenega, zraven pa si tudi mnogo pridobim in priučim za dušo in serce. Obiskala sva torej proti večeru pervega dne gospoda duhovnega, ki je po vsi okolici priljubljen in spoštovan zaradi dobrotljivosti, zvestega spolnovanja dolžnosti in zarad osoljene dobrovoljnosti. Ostala sva celo uro pri njem; pokazal mi je takoj svoj lepi in dobro obdelani vert, nato tudi bogato bibli-joteko ter me povabil, kadarkoli bi me veselilo, natančneje si jo ogledati. Tega si nisem dal dvakrat reči, ter ko sem videl, da mu nisem bil nikoli nadležen in je on tudi rad z menoj občeval, sem šel vsak drugi dan v župnišče Dobri gospod bil je vedno tako Ijubeznjiv, da me je spremil do bližnjega griča in me na to vsakrat zopet znova povabil. Tako preživel sem v njegovi tako ljubi družbi nekaj meni popolnoma nepozabljivih, zelo prijetnih ur, za kar mu moram pač vedno hvaležen biti.
Nekega dne, ko me je zopet spremljal iz hiše proti mojemu Ijubeznjivemu stanovanju na višini mogočne skale, začudil sera se proti njemu, da so sicer vse vaške hiše na novo krite, streha ene same
hiše pa je stara in skoro popolnoma obrabljena. Gospod duhoven pa mi odgovori: „Poterpite malo, povedal bom vam dogodbo, ki je se ravno tukaj veršila in je zares čudovita, pa tudi zelo pripravna, da človeku zbudi premišljevanje, ter ga prav iskreno opomni na previdnost Božjo."
Še malo korakov, in stala sva pred omenjeno hišo. Poglejte, rekel mi je. to na steni visečo podobo! Spoštljivo vzela sva klobuke z glave in zerla na podobo, ki je visela v precej visoki votlini pred hišo za močnim steklom, ta podoba predstavlja ljubo Mater Božjo Karmelsko; zelo mil in prav materinsk je njen pogled; v levi roki derži Božje Dete in oba deržita v rokah škapulir. Spodaj pa vzdigujejo proseč roke iz strašnih plamenov uboge duše, terpeče v vicah, ter pričakujejo rešitve in gotovo zveličanje po pre-mogočnih priprošnjah preblažene nebeške Matere milosti in usmiljenja. Kako močno osupne zvestega gledavca in s kolikim zaupanjem do Marije ga na-polnuje! Nato mi je povedal, zakaj se je tu postavila tako lepa in umetna podoba Pred 2 letoma dejal je. bili so po vročem poletnem dnevu skoro že vsi vaški prebivalci pri počitku, kar začne goreti na koncu vasi vsled nepazljivosti nekega hlapca. Razširjal se je razsajajoči plamen od hiše do hiše tako naglo, da je bila vsa vas tekom ene ure eno samo veliko ognjišče. Prebivalci te hiše, oče. mati in trije že odrasli sinovi imeli so že več let navado, vsak večer sveti rožni venec moliti, ter ga ljubi Materi Božji darovati v tolažbo ubogih duš v vicah. Ravno so tudi oni tako nesrečni večer skupno molitev skon-čali ter molili zadnjo češčenasimarijo za uboge duše, kar zaslišijo zunaj klic: Gori, gori! Nato reče pridna mati: Otroci, klečajte še malo časa! Mi molimo še tri očenaše za vse po nagli smerti pred sodbo poklicane kristjane, naj bojo ti pri ljubem Bogu naši zagovorniki, da nas revne grešnike milostno ohrani pred ognjem ter naše imetje obvaruje; naj nam ljube duše pomagajo v tej tako strašni uri! Vsi so v trenutku na kolenih, molili prav iskreno in polno zaupanja še tri očenaše. češčenamarije in dostavek: Gospod, daj jim večni mir! in izročili so sebe in svoje imetje varstvu Božjemu Nato vzel je oče nekaj blagoslovljene vode. pokropil z njo sebe, svoje in hišo, ter izlil slednjič nekaj kapljic tudi na tla z lepim namenom, da naj se terpečim kristjanom v vicah podeli olajšanje bolečin
Nato berzo zgrabijo sinovi potrebne stvari, ter se pridružijo onim, ki so se že pečali z reševanjem, in ti so zelo pridno sodelovali in reševali. Oče in mati ostala sta doma med tem, ko je mati vodo donašala, polival je njen soprog streho, ter se potem tudi pripravil, da bi v slučaju skrajne nevarnosti imel pri rokah vse potrebne reči. Ni preteklo pol ure, ko so iskre letele že na sosednjo hišo; kmalo se je tudi ta užgala; in sedaj leteli so zelo hitro ogorki tudi čez to hišo. in zgorele so na ta način vse nadaljne hiše do gozda na koncu vasi. Vročina bila je tolika, da je posestnik, ki je iz strešnih oken polival krovke, vso nadaljno rešilno delo moral popustiti, ter se podati v hišo. Na desni in levi strani bilo je vse v ognji; le samo ta hiša bila je popolnoma obvarovana, kakor zelen otok sredi suhe in prazne puščave; razun nekaj tersk na dvorišči, kamor so iz sosednje hiše goreči tramovi padli, ostalo je celo posestvo popolnoma nepoškodovano. V dveh urah bila je vsa vas
kup pepela in ogorkov; ta hiša pa je stala sredi med pogoriščem ravno tako, kakor jo sedaj vidite. Jaz, kakor tudi moji farani in vsi, ki so prišli do današnjega dne ogledat nesrečni kraj, niso mogli drugač razložiti te čudne rešitve, kakor da je čudež; tu je tedaj najberže božja roka neposredoma pomagala; priprošnja revnih duš je pridne prebivalce z vsem imetjem vred rešila. Enoglasno sklenili so tedaj zastopniki občine napraviti v spomin te čudežne rešitve podobo milostljive nebeške Kraljice, na ktero se z največim hrepenenjem za usmiljenje ozirajo revne duše, kot k svojemu najslajšemu zavetju, in vsako soboto in nedeljo gori pred podobo viseča lučica na stroške prebivalcev.
Te dogodbe ne mogel bi bolje skleniti, kakor če si derznem. obernivši se do dobrih sere, ljubih bralcev, jih lepo prositi, da se prav velikokrat spominjajmo svojih že v večnost poklicanih bratov in sester, ki so umerli v veri, ter sedaj počivajo v posvečeni zemlji. Ti so že božji prijatelji, pripravljeni svoj dan preseliti se v nebeške prostore, v večni Jeruzalem. Pridobimo si v njih najboljše in najzve-stejše prijatelje, pomagajo nam potem s svojo pri-prošnjo v stiski, bolezni in tugi, prosijo ljubega Boga za nas, za prav srečno zadnjo uro; in ko smo oči za ta svet zaperli, potem spremijo nas pred Božji sodnijski stol, govore za nas uboge grešnike, kažejo na naše za nje opravljene molitve in dobra dela v tem za vso večnost odločilnem trenutku, in sprosijo nam usmiljenje in milost od Boga,
Prof. Janez Repič.
Kneipp in njegov poklic.
(Dalje.)
Povedal sem zadnjič, kako je Kneippovič prišel do tega. da star cirka 20 16t je jel latiniti in sklanjati „mensa — ae.u toda le doma pri g. vikariju osebujno. privatno. Ko bi bil takrat kdo rekel: Veste, ta le „starčevič — dijak" bode svoj dan tako sloveč gospod in učenjak, da ga bo ves svet občudoval, cesarji in kralji bodo pribegali pod peruti njegove učenosti, njegove pomoči iskali; kaj bi bili odgovorili tacemu vedežu? Po hervaško reči: „bio bi mu svaki u zube pljunio," češ: ti si bizjaški prerok.
V tem takem pa je dijak le nadaljeval:
Nominativus: mensa, der Tisch.
Genitivus: mensae, des Tisches.
Ali kakor sedanji verli P. zlatomašnik Matavž, ko je prišel tudi že dosti postaren iz Zagreba v Karlovec in je moral pokazati, kako se je učil u Zagrebu hervatski sklanjati, n. pr.:
N. llic lupus. ovaj vuk.
G. Hujus lupi, ovoga vuka.
D. Huic lupo. ovomu vuku.
Vocativus. Viiče! itd.
Taki prizor s postarnim dijakom je pa P. profesor Adalbert Zgubic nam pokazal, djal bi, le za razvedrilo; kajti Karlovec se je štel pod „vojaško granico," ki je bila „tajč" in mi dijaki smo se učili „tajč," — se vč, da tudi malo magyarščine pod Slovakom Mihajlom Banyi-em.
Ali ... zaneslo me je zopet od poti, od starega dijaka Sebast. Kneippa k ne mlajšemu hervaškemu.
dijaka, sedaj frančiškanskemu zlatomašniku P. Feli-cijanu Antonu Matovžu! Tedaj, natrag!
Kadar je Kneipp dijak prišel od gosp. vikarija Merkle-ja iz vikarišča, se je urno in prav pošteno naučil svoj „lekcijon." kakor se je takrat reklo. Potem, ne da bi se okrog potikal, kakor dostikrat n. pr. ljubljanski dijaki, ki jih je večkrat videti n. pr. „pod Turnom", pri Savskem mosti, na Gradu, ali še drugod, kjer bi jih ne bilo treba. Vsled premnogih izletov pa ob koncu semestra 20 forintov Sava odnese na Hernaško. večkrat pa tudi še dijaka samega odplove v Karlovac ali ga še kje na Kranjskem popusti, n. pr. v Litiji.
Kneipp dijak pa je bil praktičen mladeneč; kadar je šolske dolžnosti imel doveršene, je skušal domačim, kjer je bil v stanovanji, pri delu pomagati ter jim koristen biti, kakor si bodi. Zdaj je bil pri živini v hlevu, zdaj je prijčl za žago, za sekiro, matiko. Vse mu je šlo dobro od rok.
Je li pa zdaj vendar saj mir imel, sodi jenjale zadrege za reveža Kneippa?.. 0 kaj še! Tisti rborgo-mastro," kakor torinska knjižica župana imenuje, imel je reveža starega dijaka svoj pot na muhi, kakor da bi mu bil kak dijak že v želodcu obležal! Imel je bore Kneipp n. pr. eno samo srajco, ne kakor v marsikterem kolegiju, ki morajo tudi reveži prinesti vsaj po 4 ali več srajc. To je „borgomastra" ščipalo in mu budilo nevarne sume zoper našega dijaka. Rekel je njegovi gospodinji: „Slište, ta reč meni ni nič prav všeč; noben človek mu nič ne pošlje, nihče se ne briga zanj: moral je berž ko ne nekaj načiniti ?
Ubogemu dijaku je to prišlo na uho, in zopet nov strah! Vender njegova gospodinja ga je proti svojemu možu zagovarjala in prosila ga, naj dijaku nič ne povč o tem. revšče živi že tako v vedni bridkosti, ko je vender tako dobra duša! Boječ je kakor kak služabni ubožec; če se mu tudi nič ne reče, se ves trese! Svesta sem si, da se bo vse to na dobro pojasnilo.
Pa res! Na luč je prišlo veliko prej, kot je zadolženec mislil. Njegova družina, vsa v sto in tisuč skerbeh, zvedela je, da se sin pri gosp. vikariju uči latinščine v Groenembachu. Starejša hči je dobila nalogo, da naj gre rekognoscirat, pozvedovat in iskat upornega tkavca. Slučilo se je, da pride sestra prav v hišo, kjer se je brat nahajal. To pot je bil „stu-diosus" prav za prav izdan. Gospodar, ginjen od vsega, kar je sestra vse povedala, mu je odpustil; toda kaj poreče g. vikarij? Tako je sam sebi govoril naš latinošolec, ko se je bližal na kosilo v vikari-jevem stanovanji. „Zdaj je po meni,- si je mislil dijak. Služabnica, ki je že vse vedela je bila tudi sitna muha ter popraša čast. gospoda Merkle-ja: „Veste, kaj lepega je naredil Vaš gojenec? Zakaj je zapustil svoje domače? Hlinil se je, da gre v Švico, ter se bo naučil novih šeg tkanja; namesto tega pa — eccolo qui — vidite ga tukaj: uči se latinščine, če tudi so mu njegovi domači to prepovedali?" Ubogi dijak je bil bolj mertev kot živ, ko so taka očitanja bila kakor stope na njegovo glavo. K sreči je gosp. vikarij razumel bridkosti in borbe svojega varovanca. Ko mu je dijak s solznimi očmi razodel vse boje svojega življenja, je vikarij odgovoril: „Ne, ti pač nisi inogel drugač delati, in jest ti odpustim. Poklic je od Boga. Glej, da bo kaj iz tebe."
0 kako je moral ta duhoven svoj dan vesel
biti, da se je tako pohlevno obnašal do reveža Kneippa. Kneipp, pozneje mašnik. je imel neugasljivo hvaležnost do svojega dobrotnika. Ostala sta si naj bolj priserčna prijatelja; toda malo let je, kar je monsignor Merkle umeri v Woershofenu v naročji tega drazega tkavca, kterega je Bog storil svetnika in duhovitega zdravnika.
Ako kdo misli, da smo pri koncu s Kneippovira terpljenjem, se jako moti. Toda ne bojte se: Kneipp je junak! Njegova močnodušnost se ničesar ne ustraši. Tega se bomo še nadalje prepričali, ako Bog da!	(Dalje sledi.)
Vstoli te v.
(Zakasnjeno. i
lluda zguba je zavila Faro N .... v bridkost. Zlata zora pa rodila Nam je serčno veselost: Pred oltarjem že stojijo Naš pastir zaželjeni; Sveti blagoslov delijo Župnik novoizvoljeni.
Le veselo nas vodite Vse — na pot pobožnosti; Grešnike pa posvarite V svoji ljubeznjivosti. Skerbno vladajte mladino, Bogu zvesto služiti. Kličite nas v domovino Večne slave in časti.
Kje je cvetka brez bodljaja. Če še tudi tak' diši? Sladka steza svet'ga raja Tudi brez težave ni. Mili Jezus naj podpira Krepko vas vse bridke dni; Solzno oko naj ozira Se na križ preblaženi.
Da bi serce zmiraj zvesto In pobožno nam bilo, Da bi vsi dospeli v mesto Kjer bridkosti več ne bo: Nas podpiraj. Jezus ljubi! Varuj slehernih krivic, Nas nobenega ne zgubi, Svojih zvoljenih ovčic.
Simon Gaberc.
I. Br&tovske zadeve
molitvenega apostoljstva.
Nameni za mesec listopad (november):
a) Glavni namen: Katoliški misijo ni na G trškem in p Turčiji. b > Posebni nameni:
1.	Praznik vseh svetnikov. Ta in vsak dan mesca vse
naznanjene, a ne še zaznamovane ali hitro nastale zadeve. Po-življenje vere v občestvo svetnikov.
2.	Vernih daš dan. Dušni mir umerlih kristjanov. Zadeve najpotrebniših prositeljev. Keršeanske pogrebne navade.
3.	S. Plrmin. Južna Nemčija. P.azsvitljena vera. zaupanje v Boga in edinost za zastopnike katol. ljudstva. Cerkveno zidanje.
4.	S. Karol Boromej. Skupno odvračanje strašne nesramnosti po mestih in po deželi. Duhovska m deška semenišča.
5.	S. Zaharlja. Medsebojno spoštovanje in zvestoba zakonskih. Spridc-ni sinovi in hčere. Nagli jezi in poveršnosti vdani zakonski možje.
*». S. Engelbert. Spreobrnjenje krivoverskih staro-katohkov. Ohranitev dragocenih sadov sv. ekserric'j in ljudskih mis; nnov.
i'Dalje nasl.)
II. Bratovske zadeve N. lj. Gospé presv. Jezusov. Seroa.
V molitev priporočeni :
Na milostljive priprošnje N. lj. G. presv. Jezusovega Serca «v. Jožefa, sv. Nikolaja, ss. Hermagora in Fortunata, naših angeljev varhov in vsih naših patronov, Bog dobrotno odverni od naše de-iele poboje, umore in samomore, odpad in brezverstvo, prešest-vanje in vse nečistosti, sovraštva, preklinjevanja in vse pošastne pregrehe. — Bolna na nogah za posebno pomoč. — Neki grešnik, da bi se spreol»ernil. — I^hkomišljen mladeneč za poboljšanje. — Goreče v bratovsko molitev priporočena, da bi na prošnje Marije čistega spočetja, sv. Jožefa, sv. Antona Pad. zadobila ljubi pogled nazaj, ker je že skoro slepa, in tudi v velikih telesnih bridkostih, da bi se ji z božjo pomočjo polajšalo, ako je volja Božja. — Če bo uslišana. hoče zahvalo naznaniti. — Neka bolna prosi za ozdravljenje iz hude bolezni, po priprošnji Marije-Pomagaj. sv. Jožefa, sv. Antona, sv. Filomene in 14 ss. mučencev.
Zahvale.
Mati in en dečko sta umerla za neko boleznijo in bala sem se. da bi tudi jest ne zbolela; obljubo sem torej storila k Materi Božji in sem bila tudi uslišana. Zato naznanjam priserčno zahvalo Mariji D. za njeno pri prošnjo in pomoč. Prosim pa tudi. naznanite v ..Dan.," da sem «rrešila, ko sem zahvalo predolgo odlašala, ker zgodilo se je to že pred 2 letoma.	Ana M.
Letošnje poletje bil sem zelo hudo bolan. Terpel sem nepopisne bolečine in bridkosti, ter izgubil že vse upanje, da še kdaj ozdravim. Zato se začnem priporočati Materi Božji. sv. Jožefu. sv. Antonu Padovanskemu, sv. Boku. in sv. Notburgi. in obljubil sem. če ozdravim, v čast M. Božji in imenovanim svet--ii.om uslišano prošnjo v .,Danici" naznaniti in iti na božjo pot k Mariji Pomočnici. Zato se priserčno zahvaljujem za zadobljeno zdravje Mariji Devi«i. sv. Jožefu, sv. Antonu Pad., sv. Boku in sv. Notburgi. O sv. devica Marija in sv. Anton! prosita za me v vsaki nadiojîi in nevarnosti in stojita mi na strani zlasti ob moji smertni uri!	R. K.
Bil sem obljubil sv. Jožefu, da objavim zahvalo po Vašem listu ..Zjrodnji Dani« i." ako l>ode moja prošnja uslišana. Zatekel sem se bil k sv. Jožefu v tej zadevi; že 5 I«'t sem rokodelec, a neko delo pri izdelovanju usnja mi ni šlo prav. četudi sem si prizadeval na vse mogoče načine. Vkljub vsi moji skerbi nisem mogel priti do zaželjenega znanja. Pride mi na misel sv. Jožef, ki je tudi bil rokodelec in vé za vse težave rokodelskega stanu, zato sem se iskreno njegovi priprošnji priporočil, in na moje obilno veselje sem bil uslišan. Zato iz serca želim, naj bi se vsak rok«>delec. kteri je v tej ali oni zadevi, obernil se do sv. Jožefa z gorečim zaupanjem in pristavkom: če je moji duši v zveličanje. Vse drujrač pomaga priprošnja sv. Jožefa, kakor pa ostudna preklinjevanja, katerih se ravno v tej zadevi toliko in
toliko zgodi! Te verstice želim podati v zahvalo sv. Jožefu in vljudno prosim, da jih sprejmite.	Brez imena došlo.
Listek za raznoterosti.
Ljubljana. Premeščena sta čč. gg. Fr. Krum-pestar z Leskovca v Ribnico, Anton Pfeifar iz Dobrepolj v Leskovec. Novomašnik čg. Fr. Traven gre za kapi. v Dobrepolje.
Gorica. *V nadškofovi kapeli sta bila preteklo nedeljo mašnika posvečena čč. gg. Jurij Bartoli in Jožef B i a n c h i. S. J.
V	Šempeter pri Gorici gre za duh. pomočnika čg. Fr. K na v s. Umeri je v Zdravšini 19. t. m. vi-karij čg. Jožef Ceriani. R. I. P.
Dijamantno sv. mašo bode obhajal 29. t. m. č. g. Jožef Sovdat, župnik v pokoju.
Kolera v Galiciji še zmeraj dosti hudo razsaja; 24. t. m. jih je zbolelo 67 in umerlo 41.
V	St. Hipolitu je v deržavni zbor voljen verli katoliški učenjak in profesor dr. Scheicher z 237 glasovi. Veliko veselje za katoličane, pa tudi zaupljivo velika korist za katoliško stvar.
V	Belgiji so pri volitvah zmagali katoličani zoper liberalce in imeli bodo v zbornici veliko večino. Hvala Bogu! Tam namreč so liberaluški gadje žo hude reči počenjali.
Mladolaška vlada je po vsi Italiji prepovedala in razgnala socijalistiška rogoviljska društva. Če ji> bode to kaj dosti pomagalo, ko je kr... iz hleva?
Dobrotni darovi.
Za dijaško mizo: Iz Žuženberka 10 gld. — V. č. g. uršul. spovednik Bok Merčun 2 gld. — Prečast. g. kanonik Anton Urbas 5 gld. — Preč. g. dekan Tom. Kajdiž 5 gld. — Čast. g. župnik Peter Vartol o gld. — Monsignor dekan Mat. Kožuh 10 gld. — Č. g. duhovni pastir J. Dernovšek 2 gld. „ob godu." — Novakovi 2 gld. - G. K. P. 25 gld. — Domino 1 gld. — Iz Selic prijatelj mladine 2 gld. — Č. g. župnik Anton Kerčon 5 gld. — Čast. g. župnik Jem. Stergar 2 gld. — V. č. g. Jan. Smrekar 1 gld. 50 kr.
—	V. č. g. prof. dr. J. Dolenec 5 gld. — Vis. čast. g. župnik Jož. Kerčon 5 gld. — Čast. g. župnik J. Novak 10 gld — G. g. kapi. J. Krumpester 3 gld. — V. č. g. župnik Mat. Preželj 5 gld. — Č. g. župnik Tom. Šlibar 5 gld. — Čast. g. župnik Lor. Krištofig 1 gld.
Zt sv. Detinstvo: Č. g. župnik Lor. Krištofič 1 gld. 50 kr.
—	Marija 1 gld.
Zi katoliški dom v Ljubljani: Neimenovan iz Primorskega 100 gld. nepovračilno. — Neimen. 50 gld. — Č. g. župnik Peter Vartol 5 gld.
Za sr. Očeta: Iz Žuženberga 25 gld.
Za razne dol/re namene: Iz Žuženberga 15 gld.
Za razširjanje sr. vere: G. prof. dr. J. Dolenec 2 gld. 10 kr.
Za cerkev sv. Jožefa v Vrjedoru: Č. g. Fr. Bemik 5 gld.
Za afrikanski misijon: Nepozn. oseba po preč. g. župniku Fr. Vohincu 5 gld.
Za katol. delavsko društvo: Preč. gosp. dekan Mih. Tavčar 25 gld.
Za katol. družbo gg. vseutilisinikov na Dunaju: Preč. gosp. dekan Mih. Tavčar 25 gld.