1964); plodni rezultati bi morali biti zgled 
za prihodnost.
Beardova knjiga tako samo delno zapol­
njuje vrzel. Stroka je bogatejša za pre­
gledno, informativno in zgoščeno publi­
kacijo. Na poglobljeno znanstveno obde­
lavo tega segmenta umetnostnega patri- 
monija pa bomo morali še počakati.
Barbara Jaki Mozetič
LA SCULTURA NEL FRIULI-VE- 
NEZ1A GIULIA, I,: DAL EPOCA RO­
MANA AL GOTICO 
Pordenone, Grafiche Editoriali Artistiche 
Pordenonesi, 1983, ponatis 1988, ed. 
Maurizio Buora, uvod Decio Gioseffi, av­
torji Maurizio Buora, Sergio Tavano, 
Carlo Gaberšček, Maria Walcher, pp. 
394, 198 črno-belih posnetkov med
besedili.
LA SCULTURA NEL FRIULI-VE- 
NEZIA GIULIA, II,: DAL QUATTRO­
CENTO AL NOVECENTO 
Pordenone, Grafiche Editoriali Artistiche 
Pordenonesi, 1988, ed. Paolo Goi, uvod 
Decio Gioseffi, predstavitev Giacomo 
Tasca, avtorji Giuseppe Bergamini, Paolo 
Goi, Giuseppe Tavanello, Gabriella Brus- 
sich, pp. 487, 370 črno-belih posnetkov 
med besedili.
Decio Gioseffi, zdaj že upokojeni profe­
sor tržaške univerze, omenja v uvodu 
knjige nevarnost »faraonskih« načrtov, ki 
po prvih navdušenjih v najboljšem prime­
ru doživijo objavo enega dela ali še kak­
šnega zraven, nato zamrejo. Tako je pred 
mnogimi leti dalo društvo Associazione 
per la conservazione di un Archivio del 
Friuli s sedežem v S. Vito al Tagliamento 
pobudo za sestavljanje sistematičnih pre­
gledov umetnosti Furlanije in Julijske 
krajine, obsežen načrt in želja pa sta ures­
ničena s tema knjigama. Pri delu so bile 
dobra opora iz preteklosti razne stare pu­
blikacije, razstave in razstavni katalogi. 
Načrtno so zbirali dokumentacijo o 
umetninah svoje pokrajine — fotograf­
sko, arhivsko in vse, kar šteje k registraciji 
in strokovni obdelavi umetnin. Vse avtor­
je obeh zvezkov, ki so povečini učenci 
profesorja Gioseffija, zaznamuje interes 
za umetnost v svojih krajih in okolici, ne­
navadna vztrajnost, predanost delu, stro­
kovna usposobljenost, pravične strokov­
ne ocene in kolegialnost — tudi pri nas.
Prvi zvezek, kiparstvo od rimskih časov 
do gotike, je izšel 1983 in je razprodan. S 
podporo pokrajinske uprave mesta Por­
denone in ljudske banke v Pordenonu so 
uresničili in dokončali zbiranje in doku­
mentacijo gradiva, strokovno obdelavo in 
natis drugega zvezka ter ponatis prvega. 
Zajeti so najpomembnejši kiparski in rez- 
barski primerki — veliko število prvič ob­
javljenih in pred nedavnim odkritih — od 
rimskega časa do 20. stoletja. Fotografske 
posnetke za prvi del je zelo dobro izdelal 
Elio Col, za drugi del pa več avtorjev, 
med njimi tudi kar umetnostni zgodovi­
narji sami. Knjigi sta napisani in opre­
mljeni resno, kot je v uvodu prvega dela 
zapisal prof. Gioseffi. Namenjeni sta res­
nim ljudem, ukim in neukim.
Avtorjem se je posrečilo pri vsakem po­
glavju, ki jim je bilo zaupano, zelo berlji­
vo in strokovno predstaviti preteklost po­
krajine, v katero je bila vpletena likovna 
umetnost najrazličnejših stopenj.
Maurizio Buora je obdelal rimsko umet­
nost, Carlo Gaberšček zgodnji srednji vek 
in romaniko, Marija Walcher gotiko. V 
drugem delu je Giuseppe Germanini zajel
15. in 16. stoletje, Paolo Goi 17. in 18. sto­
letje, Giuseppe Pavanello 19. stoletje in 
Gabriella Brussich 20. stoletje. Vsak avtor 
ob koncu svojega poglavja objavlja staro 
in najnovejšo literaturo po abecednem re­
du piscev, med katero najdemo dosti del 
in člankov naših raziskovalcev (E. Cevca, 
F. Steleta, B. Uršiča, S. Vrišerja in dru­
gih), vendar je spregledana recimo prav za 
to ozemlje pomembna knjiga Sergeja Vri­
šerja Baročno kiparstvo na Primorskem, 
Ljubljana 1983, nadalje prispevki Milana 
Železnika, Marijana Zadnikarja itn. 
Knjigi sta opremljeni s kazalom krajev in 
zemljepisnih imen, nadalje z imenskim in 
predmetnim kazalom in sta, kot že pred 
leti izdana Storia dell’arte nel Friuli 
Venezia-Giulia, Reana del Rojale, 1984, 
pomembni in uporabni za raziskavo ki­
parstva v Severni Italiji in vseh obmejnih 
deželah.
Ksenija Rozman
NATURA MORTA IN ITALIA 
Milano: Electa 1989, zv. 1—2, uvod in 
strokovna ureditev Federico Zeri, ed. 
Francesco Porzia, 38 avtorjev, pp. 1094, 
1266 črno-belih in barvnih posnetkov.

Najobsežnejši repertorij italijanskega ti­
hožitja je razdeljen topografsko: Ligurija, 
Piemont, Lombardija, Veneto, zahodna 
Emilija, Bologna in Romagna, Toskana, 
Umbrija in Marche, Rim, Neapelj, Puglia 
in Basilicata, Sicilija. Zajet je čas pravih 
tihožitij, t.j. od konca 16. do začetka 19. 
stoletja.
Delo v zvezi z monumentalno, grafično 
lepo in pregledno urejeno publikacijo je 
vodil Federico Zeri. Za posamezna po­
glavja je skupaj z urednikom Francescom 
Porzijem zbral najboljše strokovnjake in 
jasno pišoče avtorje. Francesco Porzia je 
skrbno opravil težko in dolgoletno delo s 
številnimi sodelavci. Namen tega dela je 
bil: zbrati umetnike tihožitij s slavnimi 
imeni in one, ki so bili do danes prezrti ali 
odrinjeni zaradi prevelike »primitivnosti« 
(in nad katerimi bi se tudi pri nas zmrdo­
vali). Objavljena so dela brez imen avtor­
jev, nove skupine italijanskih slikarjev ti­
hožitij in tujcev v Italiji, lokalnih šol, 
povezave italijanskih velikih in malih sre­
dišč z evropskimi, nadalje signirana, dati­
rana in z gotovostjo dokumentirana dela, 
malo znani, še vedno premalo znani ali 
povsem neznani umetniki, od katerih po­
znamo le slike. Nakazana so nova spoz­
nanja o začetkih italijanskega tihožitja, 
vzporednih z začetki holandskega tihožit­
ja, objavljeni so dvomi o nekaterih starih 
atribucijah, neskladnostih trditev, o 
zmešnjavah podatkov in rezultatov, na­
šteta so nerešena in napol pojasnjena 
vprašanja, negotovosti tudi po tem in to­
likšnem delu in s pomočjo tolikih umet­
nostnih zgodovinarjev.
Objavljena so tihožitja iz italijanskih in 
tujih javnih in zasebnih zbirk, muzejskih 
in galerijskih skladišč, ambasad, dražb, 
starinarnic, med njimi mnogo del, ki niso 
bila do zdaj nikoli obdelana in reproduci­
rana. Objavljeni so plemiški inventarji, 
seznami zbiralcev, računi umetnikov in 
druga dokumentacija, ki omenja tihožitja 
v preteklosti. Avtorji ne razlagajo umet­
nin le kot posamične slike, temveč v okvi­
ru dekoracij notranjščin, reprezentativnih 
in domačnostnih prostorov podeželskih 
ali mestnih rezidenc veljakov, lokalnih 
mogočnikov, novega meščanstva, ki se je 
ekonomsko in socialno vzpenjalo.
Članek Eugenia Battistija »Meditando 
sull’inutile« je imeniten pregled pomena 
in razvoja tihožitja z novimi, duhovitimi 
in razumnimi razlagami ali pa z jedrnati­
mi povzetki starih ugotovitev. Alberto 
Veča piše o vrstah tihožitij, Nicole Dacos 
o virih italijanskega tihožitja, o Giovanni- 
ju da Udine in tihožitnih motivih na fe- 
stonih, Giuseppe Olmi o tihožitjih in ilus­
tracijah v starih znanstvenih publikacijah, 
Antonella Casazza in Marco Rosci sta se­
stavila statistični pregled tihožitij, imeno­
vanih v starih italijanskih inventarjih od 
leta 1624 do 1817. Najobsežnejša so po­
glavja o pokrajinah, ki so najpomembnej­
še za razvoj italijanskega tihožitja: rim­
skega (A. Cottino, L. Laureati, L. 
Trezzani), neapeljskega (N. Spinosa?, R. 
Middione, A. Tecce), florentinskega (M. 
Gregori in 15 sodelavcev), lombardskega 
(A. M orandotti, M. Natale), emilijanske- 
ga (D. Biagi Maino) in beneškega (E. A. 
Safarik, F. Bottari).
Razlage so jasne, dvomi so pošteno zapi­
sani, viri modrosti našteti pri življenjepi­
sih umetnikov in pri posamičnih slikah, 
pomoč, nasveti, posredovanje neobjavlje­
nih podatkov in rešitev — med temi se 
največkrat pojavi ime F. Zerija — so, kot 
se spodobi, navedeni.
Umetnost se ni končala za obzidjem veli­
kih središč niti pred izhodnimi vrati ve­
ljavnih, petičnih in izobraženih družin. 
Namen te publikacije je bil — kar seje tu­
di posrečilo — načeti vprašanje prepleta 
tihožitij do mestnih, pokrajinskih in dr­
žavnih meja in čeznje in vključitev v zem­
ljevid kulturnih, političnih in socialnih 
podob starega sveta. To je tudi nepretr­
gano vodilo drugih Zerijevih raziskav, ki 
jim omogočajo njegovo obsežno in enci­
klopedično znanje, kritičnost, nenavadni 
spomin, tisočere knjige, obsežna zasebna 
dokumentacija, ki jo je tudi to pot dal na 
voljo, interes za zanemarjene evropske 
dežele v strokovnem svetu in za njihovo 
neraziskano ali slabo raziskano umet­
nostno posest. V repertoriju italijanskega 
tihožitja sta se znašli tudi deli iz Narodne 
galerije Vaza s cvetjem Mojstra vaz z gro­
teskami (str. 206—207, sl. 230) in Ribe, 
pletenki, čebula in orehi Jacoba van 
Kerckhovena (str. 356, sl. 429). Vsi slikar­
ji italijanskih tihožitij, katerih dela so bila 
predstavljena v Narodni galeriji leta 1983 
na razstavi Tuji slikarji od 14. do 20. stolet­
ja in leta 1989 na razstavi Evropska tiho­
žitja iz slovenskih zbirk, so obdelani v pri­
čujočem zajetnem in pomembnem delu.
Ksenija Rozman