574
GLOSE IN KOMENTARJI
MIMOGREDE
V članku Boža Levca Za zdrave odnose v kulturnem življenju (Mlada pota 1961/62, št. 7) beremo med drugim tudi tole misel: »Seveda ne moremo kar na splošno vseh kulturnih navad preteklega ali sedanjega časa preprosto imenovati za meščanske.« Svojo misel naš avtor takole zaključi: »So pa nekatere oblike in odnosi, ki so zrasli na domačih tleh ali na zapadu pod krinko boja proti »ždanovstvu« v kulturi, ki ustvarjajo izrazito nezdravo atmosfero v kulturnem življenju zlasti v naših kulturnih središčih.« Ce naš avtor v resnici želi pledirati za zdravo socialistično atmosfero v našem kulturnem življenju, kot sam zatrjuje, potem pač ne bi smel pozabiti na dejstvo, da s takšnimi simplifikacijami, kot je zgornja, nikakor ni mogoče kaj prida vplivati na razmere v domačem kulturnem hramu. S poenostavljanji namreč ne bomo prišli daleč. Tako nekdo proglaša vse, česar ne razume ali kar mu ne ugaja, za sentimentalni humanizem, drugi spet prav isti pojav opredeljuje kot dosežek in izraz meščanske (v pejorativnem pomenu seveda) kulture, tretji izjavlja, da je kultura tista, ki bega sodobno človeštvo, katero noče slepo zaupati tehno-kratskim etatističnim špekulacijam našega časa, četrti zopet kot kak novodobni
Arakčejev naskrivaj izjavlja, da bi bilo najpametneje spraviti vse človeštvo v kasarno ali pa proizvodne komune in ga tam prav previdno administrativno in birokratsko pripravljati za vstop v višje faze družbenega razvoja itd. itd. Skratka, živimo v dobi vsesplošnih poenostavljanj, ki so tem bolj preprosta, čim bolj je naš svet zapleten, in s katerimi poizkušajo posamezni preroki in vidci na mah razrešiti vse, kar se zdi njihovimu čistemu umu in praktičnemu razumu nejasno, zapleteno, če že ne s stališča njihove ideološke temperature naravnost — sumljivo.
Kaj se pravi, da »ne moremo kar na splošno vseh kulturnih navad preteklega ali sedanjega časa preprosto imenovati za meščanske?« Sancta simpli-citas — kdo in katera teorija pa sploh sili našega avtorja v takšne opredelitve? Ali ga silijo v to sumljive navade v našem kulturnem življenju? Ali pa morebiti ideološki razvrat posameznih generacij? Pa ne da bi bila avtorjeva misel izraz domotožja za birokratsko-administrativnim upravljanjem življenja? Ali pa ga moti »mednarodni kontrabant« idej in estetskih teorij, da o filozofiji sploh ne govorimo? In kaj je zdaj z Ivanom Cankarjem in njegovimi nenavadnimi navadami? Kako naj jih klasificiramo, da bo novodobnim sociologom to všeč? Se pravi, takrat, ko je Ivan Cankar pisal Hlapca Jerneja, so bile njegove navade proletarske, a takrat, ko je boemsko dobre volje poslal iz ljubljanske gostilne svojo palico s fijakarjem na Rožnik, se je močno približal, če se celo ni identificiral s svetom meščanskih navad in razvad. Torej, kot vidimo, na splošno vseh navad preteklega ali sedanjega časa res ne moremo kar mehanično opredeljevati in točkovati kot meščanske ali pa nemeščanske. Zakaj zgodba o palici ali pa o spovedi igra v Cankarjevem življenju določeno vlogo, ki pa jo lahko razumemo samo tedaj, če ne poenostavljamo življenja. Kajti nikakršna sociologija ne bo nikoli znala do konca razložiti ne Hlapca Jerneja ne palice, to menda je zdaj že jasno.
Vse te misli našega avtorja pa bi ostale v okvirih dobronamerne, a malce nejasne bojevitosti, če nam ne bi hkrati zatrdil, da se marsikaj dogaja tudi pri nas pod krinko boja proti ždanovstvu v kulturi. O tem, da je imel Zdanov zelo nejasne in nesrečne pojme o kulturi, ne kaže več razmišljati. Res pa je tudi, da se zaradi najbolj ekstravagantne slike Salvadorja Dalija še nikomur ni skrivil las na glavi, medtem ko so se zaradi enega samega stavka »postanovlje-nija« krivile hrbtenice in lomile življenjske usode. O tem pa velja še kar naprej razmišljati, toda ne v okvirih simplifikacij našega avtorja, ki mehanično reže kulturno in umetniško problematiko v nekoliko vulgarne sociološke rezine.
cT
575