PTUJSKI ZBORNIK VI 1996 Zgodovinsko društvo Ptiy ISSN 0552-4571 UREDNIŠKI ODBOR: Bojan Terbuc Marija Hernja-Masten Stanka Gačnik Kristina Šamperl-Purg Aleš Gačnik Brane Lamut Franc Milošič glavni urednik zgodovina umetnostna zgodovina etnologija arheologija oblikovanje Lektorirala Prevodi Izdalo in založilo Prelom besedila Zbornik je finančno podprla Tisk Naklada Pokrovitelj Mira Medved Mišo Koltak, Phil Mason (str. 16 in 32) Zgodovinsko društvo Ptuj, Bojan Terbuc, predsednik Milan Fijan Mestna občina Ptuj Pomurski tisk, Murska Sobota 1200 izvodov /Q ljubljanska banka NOVA LJUBLJANSKA BANKA D.D., LJUBLJANA Za strokovno vsebino posameznih prispevkov odgovarjajo avtorji. Po mnenju Ministrstva za kulturo Republike Slovenije, številka 415-61/96, z dne 9. 2. 1996 se za Ptujski zbornik VI plačuje 5-odstotni davek od prometa proizvodov. PTUJSKI ZBORNIK VI DRUGA KNJIGA UMETNOSTNA ZGODOVINA ETNOLOGIJA *0 Wò't) - !\<\% th ?ny 1+8 ( i MHM KAZALO 2. KNJIGA UMETNOSTNA ZGODOVINA_________________________________________________________ 1. Igor Weigl: Romanski lev s Ptiya............................................... 745 Romanischer Löwe aus Ptuj 2. Matej Klemenčič: Prezbiterjj cerkve sv. Ožbolta na Ptuju............................ 765 Presbiterium der Kirche des Hl. Oswald in Ptuj 3. Jernej Kožar: Parlerjanska stavbna plastika na Slovenskem (Hajdinska skupina) . . . 783 Parlerianische Bauplastik in Slowenien (Die Hajdina-Gruppe) 4. Marija Mirkovič: Ikonologjja refektorjja dominikanskega samostana na Ptuju.......... 799 Ikonologie des Refektoriums im Dominikanerkloster in Ptuj/Pettau 5. Andrej Kropej: Freske Matthiasa Echterja v obednici minoritskega samostana na Ptiyu 815 Fresken von Matthias Echter im Speisesaal des Minoritenklosters in Ptuj 6. Karin Leitner: Franz Ferk in ryegovi podarjeni gotski tabelni sliki v Pokrajinskem muzeju Ptuj........................................................ 839 Franz Ferk und zwei von ihm gestiftete gotische Tafelgemälde im Pokrajinski muzej in Ptuj 7. Jolanda Rebecca Nussdorfer: Dvorec Dornava. Nek^j novih podatkov o freskah v dornavskem dvorcu 851 Schloß Dornava. Einige neue Daten über die Fresken im Schloß Dornava 8. Miran Krivec: Vrtnoarhitekturni spomenik v Dornavi pri Ptuju..................... 869 Garten- und Architekturdenkmal in Dornava bei Ptuj 9. Darja Koter: Podobe starodavnega Ptuja z utrinki glasbenega življenja........... 895 Bildnisse des uralten Ptujs und Fragmente aus dem Musikleben der Stadt 10. Stanka Gačnik: Slikarska kolonjja Poetovio — Ptiy (1969-1984)..................... 915 Malerkolonie Poetovio-Ptuj auf dem Schloß Bori (1969-1984) 11. Marjeta Ciglenečki: Oprema županove pisarne na ptujskem magistratu..................... 929 Die Ausstattung im Bürgermeisters Büro im Ptujer Rathaus 12. Eva Ilec: Restavratorska delavnica za tekstil na ptujskem gradu .............947 Die Restaurierungswerkstatt für Textil auf dem Ptujer Schloß 13. Metka Kavčič-Takač: O preiskavah in stopnji poškodovanosti antičnih nagrobnikov na Ptuju ter o odnosu do naše kulturne dediščine.............955 Über das Verhältnis zu unserem Kulturerbe und die begonnenen Erforschungen der antiken Grabsteine in Ptuj ETNOLOGIJA 14. Marija Makarovič: Viri za rekonstrukcijo štajerskih noš na primeru Lancove vasi in Dolene . 961 Quellen für die Rekonstruktion der steirmarkischen Volkstrachten am Beispiel von Lancova vas und Dolena 15. Vitomir Belaj: Grom in strela v kmečki hiši — mitološko ozadje že pozabljenega verovarya...........................................................979 Donner und Blitz im Bauerhaus — der mythologische Hintergrund eines vergessenes Volksglaubens 16. Jelka Skalicky, Peter Požauko: Panonska cimprana hiša................................................993 Pannonisches Holzhaus 17. Vili Vuk: Dravski splavarji od Ptuja do Boria...................................1017 Dravaflößer von Ptuj bis Bori 18. Sašo Radovanovič: Dva čarovniška procesa na posesti ptujskih dominikancev pri sv. Trojici 1027 Zwei Hexenprocesse auf dem Landeigentum der Ptujer Dominikaner bei Sv. Trojica am Ende des 17. und zu Beginn des 18. Jahrhunderts 19. Franci Golob: Ptujske gostilne od konca 19. stol. do 2. svetovne vojne.............1047 Ptujer Gaststätten vom Ende des 19. Jahrhunderts bis zum zweiten Weltkrieg 20. Martin Šteiner: Filmska kultura na Ptqju v letih 1955-1965 .......................... 1079 Filmkultur in Ptuj zwischen 1955 und 1965 21. Tjaša Mrgole-Jukič: Sprehod skozi zgodovino tenisa in teniških klubov v Ptiyu............1091 Spaziergang durch die Geschichte des Tennis und der Tennisklubs in Ptuj bis 1948 Kataložne kartice prispevkov v 2. knjigi.................................1115 IGOR WEIGL ROMANSKI LEV S PTÜJA* PTÜJSKI ZBORNIK VI/2 Zgodovinsko društvo Ptuj, 1996 UDK 736.033.4(497.12 Ptuj) IGOR WEIGL, študent oddelka za umetnostno zgodovino, Filozofska fakulteta, Aškerčeva 2, SLO,; 1000 Ljubljana IZVLEČEK Autor pokaže na romanski izvor leva s Ptuja ter ga na podlagi stilnih in ikonografskih posebnosti skuša uvrstiti v širši evropski prostor. ABSTRACT The author reveals the Romanesque origin of a lion sculpture from Ptuj, and tries to place it into a wider European context on the basis of stylistic and iconographic features. Ptujski pokrajinski muzej hrani v svojem rimskem lapidariju nekaj, večinoma le fragmentarno ohranjenih skulptur levov. Prevladujejo antična dela, gre za tip levjih ovršij, ki so kronala rimske nagrobnike.1 Tako levje ovršje je še danes moč videti na nagrobniku Valerija, poetovion-skega duumvira,2 imenovanem tudi Orfejev spomenik. Nekateri levi pa so tako oblikovani, da smemo dvomiti o njihovem antičnem poreklu.3 Tovrstne dvome budi, povsem upravičeno, že dlje časa zlasti lev z inventarno številko RL 102. Nanj je že leta 1955 opozoril Emilijan Cevc,4 kasneje se mu je s podobnim mnenjem pridružila tudi Iva Curk.5 Oba sta ga prisodila mlajšemu, srednjeveškemu času. Ta, na ležečo moško figuro naslanjajoči se lev z mogočno in stilizirano grivo je tudi sicer pritegnil veliko pozornosti. V svojem opisu ptujskih znamenitosti in zbirk ga prvič omenja Abramič.6 Opiše ga kot “leva z moškim v orientalski odevi pod šapama. Nepopolna, kasneje po dolgem prežagana skulptura, bržkone s kake grobnice”.7 Morda je leva zaradi takega opisa in podatka, da je bil najden v zemlji na poti proti Krčevini8 kot prava arheološka najdba, tudi Ložar pripisal v svoji razpravi o kostanjeviškem levu9 rimskemu času. V ta čas ga je postavil tudi Blagoje Jevremov v vodniku po ptujskem lapidariju.10 Slika 1: Lev z ležečim moškim, začetek XIII. stoletja; Pokrajinski muzej Ptuj. Foto: Bine Kovačič. Lev z inventarno številko 102, ki je predmet te študije, je 1 ’35 m dolga, 0’39 m široka in 0’75 m visoka marmorna skulptura, ki se naslanja na ležečega moškega. Lev obrača glavo v ostrem loku na svojo desno. Takoj Slika 2: Lev z ležečim moškim, začetek XIII. stoletja; Pokrajinski muzej Ptuj. Foto: Bine Kovačič. pritegne njegova stilizirana griva, tlrejena je v dvakrat valujoče šope petih do sedmih dlak, ki se na koncih polžasto zavijejo. Na levi strani leva so šopi povsem svobodno razvrščeni, medtem ko jih je kipar na desni skušal ujeti v pravilnem ritmu. Ritem prekinja samo simetrala, ki je poudarjala levov obraz in jo je kipar ustvaril povsem preprosto, a nadvse učinkovito. V vsakem nizu je isklesal po en šop v nasprotni smeri kot ostale šope. Stilizacija grive ni nikakor ploskovito izvedena, ampak je poudarjeno plastična. Šopi dlake, naloženi drug vrh drugega, rastejo tudi iz levovih sprednjih tac. Sprednjo desno taco je lev iztegnil po hrbtu ležečega moža. Sprednja leva taca mu daje zanesljivo oporo in nosi vso težo sprednjega dela telesa. To nošenje je poudarjeno s povsem formalnim sredstvom, saj se celotna skulptura nagiba nekoliko na levo. Ko gledamo leva od strani, se zdi trup v primerjavi z gmoto grive nekoliko premajhen. Trup se proti zadnjemu delu zaradi usločenosti leva na desni strani oži. Žal zaključka trupa ne poznamo, saj je ta del do višine obeh šap odbit. Prav tako je odbit levov obraz ter del podstavka za zadnjo desno šapo. Celotna skulptura je po dolgem prežagana. Na vrhu levove glave, kjer so detajli skorajda povsem zabrisani, ter na desni strani trupa se kažejo sledovi preperevanja. Zdi se, da je preperela tudi levova sprednja desna taca. V boljšem stanju je današnji čas dočakala ležeča človeška figura pod levom. Mož se naslanja na podlahti, njegov zgornji del telesa je nekoliko pretirano zvit nazaj. Oblečen je v prepasano, do kolen segajočo srajco, ki je speta na ramenih. Poudarjena je plastičnost vzporedno potekajočih gub oblačila. Le na prsih mu pada kaskada zalomljenih gub v obliki črke V. Obut je v škornje oziroma v nogavice. Žal je glava moškega odbita, vendar smemo po sledovih na telesu sklepati, da jo je nosil izredno tenak vrat. Opis smemo skleniti z mislijo, da se skulptura vseskozi podreja želji po voluminoznem podajanju vsake podrobnosti, najsi bodo to krepki šopi grive, ki ustvarjajo živahno igro svetlobe in sence bodisi globoke vzporedne gube oblačila. S široko razkrečenima, skorajda korakajočima zadnjima nogama in sunkovito zasukano glavo se lev živo in prepričljivo izvija iz kamnitega bloka. Slika 3: Samsonov boj z levom, konec XII. stoletja; Krka na Koroškem. Zaradi mnogih sorodnih potez bi tukaj veljalo omeniti 1925. leta v hodniku župnišča v Krki na Koroškem11 odkrit timpanon z upodobitvijo boja med Samsonom in levom. Ta, 1,24 m dolga reliefna plošča je bila morda namenjena za portal tamkajšnjega, a danes že izginulega križnega hodnika.12 Upodobljen je najbolj dramatičen trenutek boja, ko Samson z golimi rokami razpira levu čeljusti in ga tako tudi ubije. Leva vidimo od strani v korakajoči stoji z navzgor obrnjeno glavo. Griva je sestavljena iz svobodno razporejenih, dvakrat valujočih šopov dlak, ki so na koncih polžasto zaviti. Za levom stoji Samson, čigar oblačilo je prepredeno z vzporednimi gubami. Nenavadno je oblikovan plašč, v katerega je Samson ogrnjen, saj s svojima vrtinčasto razpihanima koncema še najbolj spominja na koroško poznogotsko plastiko. Relief kaže na kiparjev izjemen smisel za obvladovanje materiala ter za podajanje voluminoznosti tako protagonistov kot tudi detajlov. Hkrati je znal celoto razgibati in oblikovati globino prostora. Vendar s ptujskim levom ne gre primerjati zgolj tako ohlapnih, a nedvomno odličnih kvalitet, kot so poudarjena plastičnost celote in detajlov ali pa morda razgibanost kompozicije, ampak vzdrži primerjavo tudi izvedba detajlov. V mislih imam predvsem način stilizacije levove grive in oblikovanje gub oblačila. Tako ptujskega kot tudi krškega leva krasi bujna, na povsem specifičen in obema lasten način stilizirana griva. Ne preseneča samo sorodno oblikovanje dvakrat valujočih šopov dlak, ampak tudi kiparjev smisel za njihovo robustno telesnost. Na podoben način so izpeljane vzporedne gube oblačil obeh mož, vendar prihaja tukaj do odstopanj. Gube oblačila ptujskega moža so vseskozi vzporedne ter delujejo zaradi tega cevasto in nekoliko okostenelo, medtem ko se konci Samsonovega, sicer dosledno vzporedno izpeljanega oblačila razvihrajo v nervoznih vrtincih. Novotny13 je Samsonov relief zaradi podobnosti ornamenta, ki ga obkroža, z okrasjem zahodnega portala in kapitelom jugozahodnega kornega slopa krške stolnice datiral v čas okoli leta 1200. Hkrati pa povezuje kiparja, zaradi njegove odličnosti s francoskim umetnostnim miljejem.14 Zaradi časovne in geografske bližine nastanka gre omeniti skicirko iz cistercijanskega samostana Rein pri Gradcu.15 Na trinajstih folijih, nastalih v letih 1208-1218,16 je iluminator zbral vrsto upodobitev iz vsakdanjega življenja in različnih študij. (Jpodobitvam obrtnikov in njihovih opravil se pridružuje še osem ilustracij Physiologusa ter cela paleta resničnih in izmišljenih živali.17 Mikavni sta zlasti risbi ovna in leva.18 Oven je upodobljen, prav tako kot tudi lev, v pogledu od strani. Nekoliko predolgo telo je golo, dlaka je omejena le na niz stiliziranih šopov, ki se vlečejo po hrbtu ter na levje spominjajočo grivo. Tudi te valujoče šope je moč primerjati z grivo ptujskega leva. Drugačna je stilizacija grive leva iz reinske skicirke. Levovo glavo obkroža več nizov povsem ravnih in kratkih dlak. Njegovo telo je dolgo ter suhljato, upodobljeno v korakajoči stoji. Sprednjo taco je lev dvignjeno iztegnil predse in videti je, kakor da bi jo naslanjal na nam nevidno oporo. Na nadvse podoben način stoji tudi ptujski lev. V krog teh spomenikov je mogoče pritegniti tudi reliefni timpanon župne cerkve iz Špitaliča.19 Kaže nam upodobitev Jagnjeta božjega, ki s spodvito sprednjo nogo nosi križ. Kipar se ni znal ravno najbolje prilagoditi razpoložljivemu prostoru, zato je živali povsem nenaravno spodvil noge. Telo Jagnjeta skorajda povsem izstopa iz ozadja. Zanimiva je stilizacija šopov dlak, ki tokrat prekrivajo telo v celoti, šopi so rahlo vzvalovani, podobno kot so šopi dlak ovna iz reunske skicirke,20 in v nizih obkrožajo Jagnjevo Slika 4: Skicirka iz Reina, 1208 - 1218, Österreichische Nationalbibliothek Wien; cod. 507, fd Vili. telo. Vsak niz valovi v nasprotni smeri kot prejšnji. Vendar deluje dlaka kjub vsej svoji razgibanosti zaradi ploskovitosti izvedbe zgolj kot prilepljen ornament in ne kot nekaj, kar bi celo utegnilo zrasti iz živali. Zanimivo primerjavo ponuja tudi Marijin kip iz Velesovega.2l Upodobljena je sedeča Marija z malim Jezusom, ki ji sedi na desnem kolenu. Po oblačilih obeh se prelivajo vzporedno potekajoče gube, ki se na Marijinih kolenih in otrokovem oblačilu zalamljajo v obliki črke V. čeprav je kip še zavezan kladi, iz katere je nastal, ter se podreja simetriji in frontalnosti, kaže tudi na kiparjev smisel za telesnost upodobljenega. Torej je črpal avtor tega kipa iz sorodnih virov kot kipar ptujskega leva, saj je tudi draperija ležečega moža podobno oblikovana. Cevc22 je kiparja velesovske Marije povezal z lombardsko plastiko iz konca XII. in začetka XIII. stoletja oziroma z deli Benedetta Antelamija23 v parmski stolnici in baptisteriju. Tudi v Antelamijevem opusu oziroma iz njegovega kroga v Parmi najdemo skulpture levov. Pred glavnim portalom parmske stolnice je postavljena lopa, ki jo nosi par levov.24 V stolnici pa hranijo Benedettu Antelamiju pripisano25 katedro, okrašeno z levi in človeškimi figurami. Dva ležeča leva sta uporabljena za podnožje katedre. Nad njima sta dva moža, ki nosita stranici katedre. Drugi par ležečih levov pa rabita za naslonjalo za roke. Na podobnem mestu najdemo leva tudi v parmskem baptisteriju. Ležeč lev z ovnovo glavo med nogami rabi kot podstavek krstilnika.26 Vse parmske leve odlikuje telesnost in razgibanost, kljub stilizaciji pa delujejo prepričljivo. Njihove grive so sestavljene iz nizov vzvalovljenih šopov dlak s polžasto zavitimi konci. Sorodnost parmskih levov s ptujskim ni zanemarljiva, gotovo pa ni niti naključna. Enako velja tudi za leva oziroma vsaj za njegovo grivo s krškega reliefa. Lombardski umetniki so bili v romaniki prisotni skoraj po vsej Evropi, prav tako so domačini skušali bolj ali manj uspešno posnemati njihov slog. Morebiti je tudi avtor ptujskega leva izviral iz Lombardije, morda celo iz kroga Benedetta Antelamija. Gotovo je le, da je bil seznanjen z antelamijevskimi kiparskimi dosežki okoli leta 1200. Kasneje bomo videli, da mu tudi južnofrancosko kiparstvo ni bilo tuje. Verjetno je poznal tudi delavnico v Krki na Koroškem, ki je bila v tem času zaradi nadaljevanja gradnje stolnice živahno umetnostno središče. Zato ne sme presenečati bližnja sorodnost v oblikovanju detajlov krškega in ptujskega leva. Misel, da pripada tudi ptujski lev začetku XIII. stoletja, se ne zdi niti pretirana niti nezrela. Seveda jo je potrebno podkrepiti še z ostalih, zgodovinskih in ikonografskih vidikov, kar pa sledi v nadaljevanju študije. Upodobitve levov niso v srednjeveški Evropi predstavljale nobene izjeme, kvečjemu so bile nepogrešljiv del posameznih ikonografskih sklopov. Zato ne preseneča, če nanje naletimo na območju, ki se razteza od Anglije na zahodu do Srbije na vzhodu ter Švedske na severu, Italijo pa smemo imenovati za njihovo južno domovino. Mesta, ki so jih namenili levom, tudi v cerkvenih stavbah, so bila skrbno izbrana in so nedvoumno kazala na njihovo podrejeno vlogo. Levi nosijo stebre stopničasto poglobljenih portalov, spet drugič arhivolte, ki obkrožajo timpanone. Pogosto nastopijo kot baze stebriščnih lop, ki so stale pred portali. Nanje naletimo tudi v obliki kljuk in tolkačev ali pa so upodobljeni na vratnih krilih. Ponekod obkrožajo levi okna apsid. V nezanemarljivem številu so zavzeli tudi cerkvene notranjščine. Ne manjka jih na kapitelih, konzolah in drugih stavbnih členih. Posamič, v dvoje in tudi v pravih krdelih nosijo prižnice, ambone, krstilnike in tudi na velikonočnih svečnikih jih najdemo. Svojo strah vzbujajočo podobo so levi posodili tudi aquamanilom. Kratek pregled romanskih levov bi zaradi bližine veljalo začeti na ozemlju današnje Avstrije. Vsega upoštevanja je vreden lev iz opatijske cerkve v Admotu.27 Gre za oblo skulpturo leva, ki s sprednjima tacama grabi oblečenega moškega. Morda je bil lev del glavnega portala že omenjene cerkve, saj je na njegovem hrbtu moč videti ostanek baze stebra. Novotny28 ga datira v tretjo četrtino XIII. stoletja. Razen že poprej opisanega Samsonovega timpanona iz krške stolnice velja iz koroškega gradiva omeniti še nekaj levov. Nad osrednjim oknom glavne apside stolnice v Krki je vzidan relief z levom. Rjoveča žival stoji na bazilisku. Relief odlikuje nenavadna monumentalnost in vezanost na kamniti blok, iz katerega je narejen. Lev je datiran v čas med 1160-1180.29 Zanimiva je priljubljenost levov na Koroškem, saj jih je bilo kar nekaj narejenih po romanskih vzorih celo v poznogotskem ali še mlajšem času. To velja za sedečega leva iz Brež (Friesach), za dva ležeča leva, ki nosita stebra kora v Mariji Bistrici (Maria Gail) ter pet levov iz Celovca.30 Novotny jih je pripisal XVI. stoletju. Dva romanska leva sta se ohranila tudi v Salzburgu. Ležeči lev s ploščo, na kateri piše, da ga je dal postaviti Bertram,31 je bil včasih del nekega por- tala. Mogočno žival, ki obrača glavo nekoliko na levo, krasi stilizirana griva. Sestavljena je iz nizov valujočih, na koncu polžasto zavitih šopov dlak. Na levovem hrbtu je še mogoče videti sledove baze stebra, ki ga je nosil. Lev je bil izdelan sredi XII. stoletja. Mlajši, iz let okoli 1220,32 je lev, ki nosi prižnico v cerkvi salzburškega frančiškanskega samostana. Po velikem požaru, ki je leta 1276 prizadejal Dunaj, sta nastala leva v Schottenkirche.33 Odkrita sta bila v južni steni prečne ladje in sta bila del portala, ki je stal na tem mestu. Oba leva ležita na dveh človeških figurah. Griva je enostavnejša, sestavljena je iz zožujočih se, koničasto zaključenih čopov dlak. Soroden način stilizacije grive kažeta leva iz samostana Marijinega Vnebovzetja v Tišnovu na Moravskem.34 Tudi njuna griva kaže na preprostejšo, manj slikovito obdelavo, v kateri je že moč čutiti gotskega duha. Dlake so urejene v ploske, zožujoče se in na koncih zavite čope. Vendar sta tako pomen kot tudi postavitev teh dveh, na človeških figurah ležečih levov še zmeraj romanska. Postavljena sta kot stebronosca pred glavnim cerkvenim portalom, ki sicer usteza tipu Saškega cistercijanskega portala.35 Tišnovski portal, imenovan tudi Porta coeli, je postavljen v leta okoli 1260. Kot ilustracijo velja na tem mestu omeniti Krakovsko Marijo36 iz Narodne galerije v Ljubljani. Prestol, na katerem sedi Marija z otrokom, podpirata dva zmaja s prepletenima vratovoma ter dva ležeča leva.37 Stilizacija griv obeh levov je ploska, čopki se zožujejo in na koncih zavijejo. Torej sta ljubljanska leva sorodna tako dunajskim kot tudi levoma iz Tišnova. Tudi ta relief je datiran v čas okoli 1260. Kot sem že v uvodu poudaril, naletimo na romanske leve tudi dlje proti vzhodu Evrope. Na Madžarskem jih najdemo že v bližnjem Jaku. Dva na dveh človeških figurah stoječa leva sta postavljena pred glavnim portalom tamkajšnje opatijske cerkve.39 Opatija je bila ustanovljena okoli leta 1220, cerkev pa posvečena 1256.40 Zanimivo primerjavo ponuja lev iz Eszter-goma. Do začetka XIX. stoletja,41 ko je bila stara katedrala sv. Adalberta podrta, je skupaj z drugim, danes izgubljenim levom, krasil njen glavni portal. Kot je videti na sliki iz srede XVIII. stoletja,42 je nosil ta ležeči lev, ki obrača glavo na desno, steber na levi strani portala. Njegovo telo je plastično, griva je urejena v nize valujočih, na koncu zavitih čopov. Marosi43 je leva pripisal nekemu v Emiliji izšolanemu mojstru, ki ni poznal samo Antelamijevega opusa, ampak mu je bil blizek tako provencalski milje kot tudi bolj razgiban in ekspresiven izraz osrednje Francije. V takrat izredno živahno umetniško središče v Esztergomu je prišel, kot kaže, v drugi polovici osemdesetih let XII. stoletja. Ne preseneča pa niti pojav romansko občutenih levov v Srbiji. Tja so prišli skupaj z gradbeniki Studenice in Visokih Dečanov, ki so izhajali iz apulijske oziroma južnodalmatinske tradicije. Marijina cerkev v Studenici44 je bila sezidana kot zadužbina Štefana Nemanje v letih 1183-1196. Bogato okrašena stavba ne skriva svojih romanskih korenin. Tak je tudi njen glavni stopničasto stopnjevani portal. Ob njegovem vznožju sta dva stoječa leva, nosilca stebrov. Drugi par levov je stal na vrhu teh stebrov in je danes samo še fragmentarno ohranjen. Grobna cerkev v Visokih Dečanih je bila kot ustanova Štefana Dečanskega sezidana v letih 1327-1335.45 Napisna plošča na južnem stranskem portalu nam sporoča, da jo je sezidal fra Vito, minorit iz Kotorja. To, sicer apulijsko arhitekturo zaznamuje preplet romanskih in gotskih stilnih elementov. Na zahodni fasadi je bilo šest stoječih levov, ki so nastopali v parih. Dva leva stebronosca sta ob notranjem portalu, ki vodi iz narteksa v naos. Tudi ta dva leva stojita, sprednji taci pa opirata na človeško glavo.46 Njuni grivi sta razdeljeni v povsem ploske, zožujoče se in na koncih zavite čope. Zadnji par levov v Dečanih najdemo na dveh konzolah ob trifori glavne apside. Zal se je zaradi katastrofalnega potresa leta 1667 v Dalmaciji ohranilo le malo intaktnih romanskih spomenikov. Svoje so seveda prispevale tudi kasnejše prezidave. Vabljiv dokument romanske plastike v Dalmaciji je Radovanov portal trogirske stolnice, ki je nastajal skozi vse XIII. stoletje.47 Delo na portalu je začel okoli leta 1220 neki mojster, ki je svoj slogovni izraz oblikoval pod vplivom stoletje starejših opusov Mojstra Wiligelma v Modeni, Piacenzi in Veroni. Temu mojstru je med drugim mogoče pripisati tudi oba leva z Radovanovega portala. Stoječa leva sta postavljena na dveh konzolah ob vznožju portala ter nosita skulpturi Adama in Eve. Izhodišča za romansko arhitekturo in kiparstvo južne Dalmacije ter deloma tudi Srbije gre iskati v Apuliji. To velja tudi za plastike levov, ki jih najdemo tukaj na številnih mestih. Pred severnim portalom, imenovanim tudi Porta dei Leoni, cerkve sv. Nikolaja v Bariju sta postavljena dva leva stebronosca iz let okoli 1105.48 V cerkvi pa hranijo katedro iz okoli 1098,49 ki jo nosijo trije demoni ter dva leva. Prvi lev stoji na zmaju, drugi na človeški figuri. S štirimi levi iz okoli 1200 je okrašena velika roža na zahodni fasadi stolnice v Troji.50 Skoraj barbarsko željo po okrasu kaže zahodno pročelje stolnice v Bitontu.51 Tako glavni portal kot tudi veliko rožo sta obstopila dva para levov iz četrte četrtine XII. stoletja. Stebriščno lopo oziroma pontile pred cerkvijo sv. Ciriaka v Anconi nosita dva monumentalna leva iz XII. stoletja.52 V tem pogledu je zanimiv tudi sarkofag Friderika II. v stolnici v Palermu.53 Nosita ga dva para sedečih levov. Njihove grive so sestavljene iz valujočih, simetrično urejeni šopov dlak. Pod levjimi tacami se zvijajo človeške figure. Friderikov sarkofag je bil postavljen okoli leta 1250. Številne so tudi upodobitve levov v srednji in severni Italiji. Stebriščna lopa pred stolnico v Ferrari je pripisana mojstru Niccoloju in datirana v leta okoli 1135.54 Stebra nosita dva spačena demona, ki stojita na dveh ležečih levih. S sprednjima tacama držita leva dve rogati živali. Preprosta lopa, sestavljena iz dveh levov ki nosita stebra, ter zidanega nadstreška, stoji pred glavnim portalom veronske cerkve San Zeno Maggiore. Zahodna fasada te cerkve je bila dokončana leta 1138.55 Leva sta se znašla tudi nad glavnim portalom stolnice v Pisi. Stolnica je bila posvečena 1118. leta, vendar so jo kasneje do leta 1170 podaljšali proti zahodu.56 Dva, v primerjavi z razsežnostjo fasade po vsem nepomembna ležeča leva nosita arhivoito. Med ta- cama tlačita človeški figuri. Nadvse pa je pomemben napis pod enim izmed levov, ki roti “ de ore leonis libera nos, Domine”.57 Pomen tega biblijskega citata58 v Pisi ter njegovo vlogo drugod po Evropi bom skušal osvetliti v nadaljevanju. Vabljiv je opus Benedetta Antelamija v Parmi, saj zajema tudi upodobitve levov. Levi nosijo lopo pred parmsko stolnico, z njimi je opremljena katedra, zadnji pa nosi krstilnik v parmskem baptisteriju. Francovich60 jih je postavil v čas okoli 1180. Tudi v Franciji najdemo mnogo romanskih levov, vendar bom tukaj omenil le tri lokacije. Pravo levje krdelo se pojavi na zahodnem portalu opatijske cerkve v Saint-Gilles-du-Gardu.61 Stebre portala iz časa okoli 1160 nosijo ležeči levi. Grive nekaterih so polžasto stilizirane, spet drugih pa se približujejo, verjetno pod vplivom antične skulpture, realizmu. Tudi človeške figure grabijo le nekateri, drugi držijo živali, tretji so praznih rok. Omeniti velja tudi kapitel iz nekdanje stolnice Notre Dame v Lescarju v francoskih Pirenejih.82 Na njem sta upodobljena dva leva. Prvi drži v tacah žival, drugi majhno človeško figuro. Zanimiva je stilizacija njunih griv. Grivi sta sestavljeni iz valujočih, na koncu zavitih čopov dlak ter spominjata na grivo ptujskega leva. Kapiteli iz Lescarja so nastali v prvi polovici XII. stoletja kot odvod delavnic v Moissacu in Toulousu.63 Zadnji francoski spomenik, ki ga tukaj omenjam, je zahodni portal cerkve Saint Trophime v Arlesu. Tudi ta portal je nastal pod vplivom rimskih slavolokov v letih 1175-1190.64 Ležeči levi nosijo stebre in svetniške sohe. Omeniti pa velja glavo apostola Jakoba.65 Njegova brada je sestavljena iz plastičnih, dvakrat valujočih in na koncu zavitih šopov. Naneseni so simetrično ter se podrejajo simetrali, ki poudarja sredino apostolovega obraza. Torej sta tako način stilizacije njegove brade kot tudi njena ureditev s simetralo sorodni simetrično urejeni grivi ptujskega leva. Zato smemo domnevati, da je avtor ptujskega leva poznal tudi provansalsko plastiko. Kot odvod skulpture iz Saint Trophime in tudi lombardskih vplivov gre razumeti štiri figuralne stebre, ki so se ohranili v stolnici v švicarskem Churu.66 Pred vsakim stebrom je postavljena svetniška soha, kot baze pa rabijo ležeči levi, ki s sprednjimi tacami grabijo človeške figure. Levje grive so sestavljene iz svobodno razvrščenih, valujočih in na koncu zavitih čopov. Torej kažejo tudi ti levi podobnost s ptujskim levom. Ti stebri izvirajo iz let okoli 1208. Danes so postavljeni na sekundarnem mestu, pred vhodom v stolnično kripto. Prvotno so morda nosili ostrešje lope pred vhodom v stolnico ali pa prižnico v njej. V njihovo bližino sodi lev iz stolnice v Baslu.67 Leži na konzoli ob oknu in nosi steber. Tudi njegova griva je sestavljena iz plastičnih, valujočih in na koncu zavitih šopov dlake. Preseneča nenavadno oster zasuk glave navzgor. Spominja namreč na Samsonov relief iz stolnice v Krki na Koroškem. Morda je imel tudi mojster, ki je izdelal okoli leta 1200 leva v Baslu, pred seboj predlogo za Samsonov boj z levom. Na koncu pregleda skulptur romanskih levov bi omenil še tri aquamanile iz tega obdobja. V stolnici v Mindenu hranijo bronast aquamenile v obliki leva,68 ki s sprednjima tacama stoji na človeški figuri. Ta podoba prema- ganega zla, ki služi Cerkvi, izvira iz XII. stoletja. Narodni muzej v Pragi hrani levji aquamanile, ki izvira iz Hradca Kralove na Češkem.69 Ta lev je stoječa, štiriglava pošast, ki s svojo nazaj obrnjeno levjo glavo požira moža v oklepu. Lev je verjetno češko delo iz druge polovice XII. stoletja in je nastal pod vplivom spodnjesaških in italijanskih aquamanilov. Zadnji levji aquamanile, ki ga omenjam, hranijo v hamburškem muzeju za umetnost in obrt (Museum für Kunst und Gewerbe).70 Gre za upodobitev sedečega leva, ki s sprednjima tacama tlači dve kači oziroma zmaja. Tretji zmaj sedi na levovem hrbtu in rabi za ročaj. Levova griva je sestavljena iz svobodno razporejenih, valujočih šopov dlak. Ta bronasti aquamanile je severnonemški izdelek iz prve tretjine XIII. stoletja. Antično ter še starejše orientalsko izročilo povezuje leva predvsem s smrtjo in nevarnostmi podzemnega sveta. Lev je bil znamenje uničujočega ognja, hkrati pa tudi smrti, saj je prav on žrl ljudi.71 Podoben pomen je dalo levu tudi krščanstvo. Zlasti romanska doba je še videla v levu predvsem simbol zla in peklenskih sil. Za potrditev takšne razlage so bila Cerkvi in njenim teologom na voljo številna mesta v Svetem pismu, kjer je lev omenjen. Zanimivo misel je podal Tomaž Akvinski: “Tako lahko denimo lev pomeni našega Gospoda zaradi ene podobnosti in Zlodeja zaradi druge”.72 Njegova misel zgovorno priča o zapleteni ikonografiji levov, vendar bom tukaj predstavil le upodobitve levov, ki imajo negativni predznak. Pomemben vir, ki priča o levovi peklenski naravi, so predstavljali psalmi. Psalmov oziroma psalterijev niso samo iluminirali, ampak so jih uporabljali tudi kot pomembno literarno predlogo za večje kiparske sklope. Nikakor ne gre prezreti dejstva, da so dele posameznih psalmov vključili tudi v cerkveno liturgijo.73 Tako je lahko spoznal njihovo vsebino tudi širši krog vernikov. Tukaj se omejujem le na tri psalme, ki omenjajo leva, ter na njihove odmeve v likovni umetnosti. V sedmem psalmu74 naletimo na prošnjo nedolžnega preganjanca, ki govori: “a me kdo ko lev ne zgrabi, raztrga in me nihče ne reši”. Miniaturo, ki sodi k temu psalmu zasledimo v kopiji utrechtskega psalterja iz Canterburyja.75 Lahkotnejša risba kaže na nastanek okoli leta 1000. V pokrajini so razporejene skupine ljudi in živali, ki ustrezajo posameznim verzom sedmega psalma. Tako je v levem spodnjem kotu lev, ki zmagoslavno stoji na ležečem človeku. Tretji verz sedmega psalma se v latinski obliki pojavi tudi v maši, ki so jo peli za umrlimi.76 Na veliko širši odmev je v likovni umetnosti naletel 22(21). psalm, kar velja predvsem za verz:77 “Iz levjega žrela me reši, z bivolskih rogov, mene ubogega.” Različica tega verza je, kot sem že prej omenil, vklesana v podstavek leva s človeško figuro na stolnici v Pisi.78 Naj jo še enkrat ponovim: “De ore leonis libera nos, Domine.” V Vulgati najdemo ta verz preveden takole: “Salva me ex ore leonis.” Torej gre zgolj za formalno razliko, vsebina pa se je ohranila. To velja tudi za skulpturo leva, ki s sprednjima tacama drži človeško figuro. To ugotovitev pa smemo prenesti na številne sorodne upodobitve levov, ki so se ohranile po vsej Evropi. Tukaj bi znova omenil le nekaj levov tega tipa. Lev, ki je bil del portala in drži moško figuro, je ohranjen v Admotu. Enakemu tipu pripadajo tudi levi v dunajski Schottenkirche, v Jaku ter Visokih Dečanih. Množice italijanskih in francoskih levov tipa Salva me pa gotovo ni potrebno znova naštevati. V to skupino gre uvrstiti tudi ptujskega leva, saj njegove poteze nedvoumno kažejo na uporabljeni svetopisemski vir.79 Lev se ponosno opira na nemočno žrtev, ki se obupano zvija v poslednjem boju. Brez dvoma “Salva me ex ore leonis” v pravem pomenu besede. Podobno razlago leva kot simbola zla beremo tudi pri Petru.80 Tako nas posvari: “Trezni bodite in čujte! Vaš sovražnik hudič hodi okrog kakor rjoveč lev in išče, koga bi požrl.” Seveda sta bili taki simbolični razlagi leva nadvse vplivni in sta odmevali še takrat, ko se je njun prvotni pomen že izgubil. Spomnimo se samo številnih upodobitev pekla kot velikanskega levjega oziroma živalskega žrela. Levov tipa Salva me ne najdemo le na portalih, ampak se pojavljajo tudi v obliki aquamanilov. O tem pričata posodi iz Mindena81 in Hradca Kralove82 na Češkem. Tudi v teh dveh primerih je lev simbol zla, ki je nepopolno in premagano in mora služiti Cerkvi. Gotovo je tako mogoče razložiti mnoge romanske aquamanile, ki so prevzeli obliko siren, grifonov ter drugih negativnih bitij. Zanimiv problem predstavlja še en lev,84 ki ga hrani Pokrajinski muzej Ptuj. Kip ležečega leva, sodeč po drži in dimenzijah, izvira s kake rimske grobnice. Verjetno je bil v srednjem veku predelan. Na to kažeta griva, ki je sestavljena iz nizov ravnih dlak, in levova zadnja taca. Na hrbtu sta sekundarno vsekani dve pravokotni vdolbini, ki sta mogli rabiti kot utora za predmet, ki ga je lev nosil. V skledo je predelana živalska glava, ki jo je lev držal s sprednjima tacama. Morda je bil lev uporabljen kot kropilnik v kaki cerkvi. Žal se podatek, kje je bil lev najden, ni ohranil. S postopnim prehodom v novo, miselno in slogovno gotsko obdobje se je počasi pozabljala tudi romanska razlaga tega psalma. Zanimivo ilustracijo tega prehoda predstavlja lev iz dunajske Schottenkirche, ki je datiran v čas po 1276.85 Tip še ustreza romanskemu Salva me, a se je pod levovimi tacami znašla figura moža, pokritega z značilnim koničasto zaključenim judovskim klobukom. Nekdanji svarilni pomen, ki ga je lev imel, je bil tukaj nadomeščen z novim, nedvomno antisemitskim pomenom. Zadnji psalm, ki ga v tem pregledu omenjam, je psalm 91(90).86 Osebo, ki v trinajstem verzu zmaguje nad peklenskimi bitji, so že od poznokrščanske dobe dalje razlagali in upodabljali kot Kristusa.87 Znane so številne variante tega motiva. Le redko je upodobljen Kristus oziroma križ, ki zmaguje nad vsemi štirimi živalmi hkrati. Večkrat je upodobljen ali samo lev ali pa le zmaj. V začetku XIV. stoletja pa začne Kristusovo vlogo prevzemati Marija.88 Uveljavljeno ikonografsko rešitev kaže portal grajske kapele na Malem gradu v Kamniku.89 Portal je bil na današnje mesto prenesen ob povečavi kapele v XII. stoletju.90 Pred tem je stal na mestu sedanjega slavoloka spodnje kapele. V slavoloku sta še zmeraj ohranjena portalna stebra s figuralnima kapiteloma. Na prvem je upodobljena človeška postava, na drugem pa sirena oziroma nereida z dvojnim repom. Na timpanonu portala je upodobljen križ z dvema angeloma adorantoma. Timpanon nosita dva, prav tako figuralno okrašena podboja. Na levem je upodobljen lev, na desnem pa krilat zmaj. Vsebino portala je moč pojasniti z verzom iz psalma 91(90),91 ki pravi: “Stopal boš čez gada in modrasa, z nogo poteptal leva in zmaja.” Ta verz so običajno povezovali s Kristosom, zmagovalcem nad Smrtjo, in seveda upodabljali, nemalokrat pa stopi na njegovo mesto Marija.92 Portal je torej izveden kot opozorilo, ki vstopajočega opominja, da zapušča grešni svet ter da vstopa v svet dobrega, ki je premagalo zlo. Zato so lev, zmaj in sirena, skratka simboli zla, upodobljeni na podrejenih nosilnih elementih in tudi tako kažejo na superiornost Cerkve. Kiparski okras malogra-jskega portala je bržkone delo potujočega lombardskega kiparja in je verjetno nastal še konec XII. stoletja.93 Na leva, ki ga je mogoče razložiti kot odvod psalma 91(90), naletimo tudi pri kipu Marije z otrokom iz župne cerkve sv. Petra v Šempetru v Savinjski dolini.94 Upodobljena je sedeča Marija z malim Jezusom v naročju. Ta ji ponuja goloba. Lev leži pod Marijino levo nogo in rabi kot podstavek zanjo. Zanimivo je, da tudi otrok sedi na njeni levi. Lev, ki ga Marija tepta, simbolizira premagano zlo.95 Hkrati pa je Marija, ker ji Jezus ponuja goloba, označena v smislu Visoke pesmi (2,14; 5,2) kot Nevesta.96 Kip je nastal verjetno za celjske minorite okoli leta 1320.97 Pomen boja dobrega in zlega, ki mora biti premagano, je dobil tudi Samsonov boj z levom.98 Samson je predpodoba Kristusa, ki je s svojo žrtvijo odrešil svet.99 V taki povezavi ga najdemo upodobljenega na klosterneu-burškem oltarju,100 ki ga je leta 1181 izdelal Nikolaj iz Verduna. Samsonov boj rabi kot predpodoba Kristusovega spusta v predpekel. Enak pomen pa ima tudi že prej omenjeni timpanon iz Krke na Koroškem.101 Pri nas se motiv Samsonovega boja z levom pojavi na oboku v južnem kraku cistercijanskega samostana v Stični.102 Fragmentarno ohranjena freska je naslikana znotraj krajšega ciklusa s Samsonovim življenjem. Na sireno naletimo tudi v cistercijanskem samostanu Stična. S tem bajeslovnim bitjem je okrašena konzola v severozahodnem kotu križnega hodnika.103 Tako je njeno negativno bistvo,104 ker je Cerkvi podrejena in ji služi, razvrednoteno. Sirenino ptičje telo nosi glavo elegantne dame, ki spominja na upodobitve dobrotnic v koru naumburške stolnice.105 Zaradi te sorodnosti ter hruškastega profila reber, ki jih konzola nosi, je Cevc sireno datiral v čas med 1250-1260.106 Izjemno pomemben in razširjen vir naravoslovnih študij je v srednjem veku predstavljal Physiologus.107 S tem imenom običajno zaznamujemo zgodnje-krščansko besedilo, ki opisuje kakih petdeset resničnih ali zgolj izmišljenih živali, rastlin ter kamenin. Njihove lastnosti pa razlaga kot predpodobe Cerkve, Kristusa ali Hudiča. Tekst je bil vsekakor zelo odmeven, saj naletimo na njegove vplive v literaturi, likovni umetnosti in ne navsezadnje tudi v ljudskih vražah. Seveda Physiologus ni mogel obiti leva in mu je pripisal tri pozitivne, s Kristusom povezane, lastnosti.108 Po prvi zabriše lev s svojim repom lastne sledi in tako zmede lovca. Tako je tudi Kristus prikrival svoj božanski izvor. Po drugi lastnosti sodeč, spi lev z odprtimi očmi. Spalo je tudi Kristusovo telo na križu, medtem pa je njegova božanskost bedela na Očetovi desni. Zadnja levja lastnost je še najbolj bizarna, a je doživela v likovni umetnosti najširši odmev. Levinja bi naj povrgla mrtve mladiče. Tretji dan po porodu pride njihov oče in jih tako, da jim dahne v obraz, obudi v življenje. Tudi Kristus je tretji dan kot zmagovalec nad Smrtjo vstal od mrtvih. Ta motiv je bil upodobljen tudi na Slovenskem. Na oboku v južnem kraku križnega hodnika v Stični najdemo med freskami tudi leva, ki s sapo oživlja svoje mladiče. Zal so freske zelo slabo ohranjene, zato je možna le okvirna datacija v XIV. stoletje. Kot ilustracijo navajam tudi plastiko stoječega leva z vznožja slavoloka v mariborski stolnici. CIpodobljen je v trenutku, ko s svojo sapo obuja mrtvorojene mladiče. Lev je datiran tako kot kor stolnice v čas okoli 1400.109 Drugačna sta vloga in pomen leva, ki je upodobljen na timpanonu portala cerkve sv. Martina v Domanjševcih.110 Upodobljena je korakajoča žival z nazaj obrnjeno glavo. S sprednjo taco drži križ. Cevc opozarja predvsem na heraldične vire, ki pa se prepletajo z biblijskim izročilom. Tako smemo tega leva razumeti kot Kristusa, zmagovitega leva iz rodu Judovega, ali kot kraljevo heraldično znamenje, s katerim je povedana lojalnost kraljevi hiši. Domanjševski portal kaže na bližnje sorodstvo z deli, nastalimi v Jaku v njegovi drugi gradbeni fazi, zato je njegov nastanek postavljen v drugo četrtino XIII. stoletja.111 Drugačen pomen imata leva ob prestolu že obravnavane Krakovske Marije.112 Prestol, ob katerem sta stala dva leva, je imel že Salomon.113 Torej imamo opraviti z upodobitvijo tipa Sedeš Sapietiae, ker sedi Marija na Salomonovem prestolu. Žal moremo o sklopu, za katerega je bil ptujski lev namenjen, le ugibati. Pri tem so nam lahko v oporo poškodbe, ki so sčasoma na njem nastale. Zadnji del levovega telesa je odbit, ker se je, kot domnevam, sesedel pod težo bremena, ki ga je lev nosil. Na tem mestu bi ponovno spomnil na številne leve, ki po vsej Evropi nosijo stebre lop pred cerkvenimi portali. Glede na to smemo tudi ptujskega leva pripisati neki danes žal izgubljeni portalni arhitekturi. Verjetno je lev z zadnjim delom telesa podpiral steber. Morda je na tem mestu primerno omeniti dogodek, ki je pomembno vplival na razvoj Ptuja. Gre za zmago Gospodov ptujskih ter Nemškega viteškega reda nad Madžari leta 1199 pri Veliki Nedelji. Po tej zmagi se je meja z Madžari premaknila dlje proti vzhodu. Hkrati pa se je začel zaradi delne umiritve razmer razvoj mesta pospeševati. Na Ptuju je bila v začetku XIII. stoletja gotovo tudi kakšna dovolj imenitna cerkvena stavba, ki je imela tako bogat portal. Izvzeti gre seveda cerkvi Slika 5: Franc Jožef Fellner: Ex voto, izrez, 1766; Pokrajinski muzej Ptuj. Foto: Božena Kmetec-Friedl. dominikanskega in minoritskega samostana. Pa ne le zaradi njunega poznejšega nastanka, ampak predvsem zaradi narave obeh redov. Morda je bila s takim portalom opremljena cerkev sv. Ožbalta, ki je takrat še bila mestna župna cerkev. Omeniti velja tudi še neidentificirano kapelo ptujskega gradu ter kostnico114 pri cerkvi sv. Jurija. Vendar se zdi še najbolj smiselno povezati leva prav s ptujsko proštijsko cerkvijo sv. Jurija. Ta cerkev je že takrat prekašala s svojo imenitnostjo vse ptujske. Njeno odličnost je zlasti poudarjala zahodna empora. Tak je moral biti tudi portal, ki je v pritličju na zahodni strani vodil vanjo. Morda je ta, še romanski portal upodobljen na Ex votu,115 ki ga je naročil leta 1766 ptujski magistrat pri Francu Jožefu Fellnerju.116 Slikarje dokaj natančno podal mesto ter njegove posebnosti. Tako vidimo na zahodni fasadi cerkve sv. Jurija stebriščno lopo, ki je stala pred glavnim portalom. Lopa je sestavljena iz strešice, ki jo nosita dva stebra. Žal se zaradi streh sosednjih hiš ne vidi, na čem sta stebra stala. Misel, da je bil obravnavani lev del te portalne arhitekture, se zdi dokaj verjetna. Ne vemo pa, kam je izginil drugi lev iz tega sklopa. Morda je bil popolnoma uničen, morebiti pa se bo tudi ta pojavil ob kakšnih arheoloških izkopavanjih. Izginila sta tudi lopa in ostali kiparski okras tega portala. Verjetno je bil celoten sklop odstranjen117 leta 1840, ko je Simon Povoden plačal novi cerkveni portal. S tem dejanjem se je začela obširna regotizacija cerkve sv. Jurija. Neogotski portal iz 1840, ki ga je izdelal Jožef Fahr,118 je ohranjen še danes. Tako je šel po zlu pomemben spomenik romanskega kiparstva na naših tleh. OPOMBE * Članek je prirejeno besedilo seminarja iz 1994/95. Mentorje bil prof. dr. Janez Höfler. 1. Jevremov Blagoj: Vodnik po lapidariju 1, Ptuj 1988. 2. Curk Iva, Ptuj starih dob, Maribor 1991, pp 14-17. 3. Lev z inv. št. RL 134, lev z inv. št. RL 124, del podstavka s šapo in človeško nogo z inv. št. RL 920, levja glava z inv. št. RL 942, lev z ležečo moško figuro z inv. št. RL 102. 4. Cevc Emilijan, Problem kamnitega leva iz Kostanjevice ob Krki, Arheološki vestnik VI, 1955, pp 33-49. 5. Curk Iva, Ocena vodnika, ČZN 1989/2, pp 296-297. 6. Abramič Mihael, Poetovio, Ptuj 1925, p 52. 7. Idem, ibid. 8. Inventarna knjiga rimskega lapidarija, hrani Pokrajinski muzej Ptuj. 9. Ložar Rajko, Lev s Starega gradu v Kostanjevici, ZGZ XVI, Ljubljana 1939-40, pp 62-75. 10. Jevremov Blagoj, ibid. 11. Movotny Fritz, Romanische Bauplastik in Österreich, Wien 1930, pp 78-81. 12. Idem, ibid. 13. Idem, ibid., p 79. 14. Novotny Fritz, Romanische Bauplastik in Österreich, Wien 1930, p 80. 15. Reuner Musterbuch, Cod. 507, Österreichische Nationalbibliothek, Dunaj. 16. Mazal Otto, Buchkunst der Romanik, Graz 1978; p 233. 17. Idem, ibid. 18. Hermann Hermann Julius, Die Deutschen romanischen Handschriften, Leipzig 1926, pp 352-362, repr. XLII. 19. Cevc Emilijan, Srednjeveška plastika na Slovenskem, Ljubljana 1963, pp 42 - 45. 20. Hermann Hermann Julius, ibid. 21. Cevc Emilijan, Romanski Marijin kip v Velesovem, ZGZ n. v. I, Ljubljana 1951, pp 86-118. 22. Cevc Emilijan, Srednjeveška plastika na Slovenskem, Ljubljana 1963, pp 56-58. 23. Idem, ibid., p 57. 24. Decker H., L’art roman en Italie, Mulhouse — Paris — Lyon 1958, repr. 235. 25. Venturi A., Storia dell'arte Italiana III, L’arte romanica, Milano 1904. 26. Ricci Corrado, Romanische Baukunst in Italien, Stuttgart 1926, repr. 57. 27. Idem, ibid., p 94. 28. Idem, ibid., p 94. 29. Ginhard Karl in Grimschitz Bruno, Der Dom zu Gurk, Wien 1930, pp 47-48. 30. Idem, ibid., p 85. 31. Küenburg Cristoph, Lagernder Löwe mit Schrifttafel, Romanische Kunst in Oesterreich, Krems an der Donau 1964, p 135. 32. Idem, p 135. 33. Novotny Fritz, Romanische Bauplastik in Österreich, Wien 1930, p 49. 34. Bachmann Erich, Romanik in Böhmen, München 1977, p 192, repr. 156. 35. Idem, ibid. 36. Hrani Narodna galerija Ljubljana, inventarna številka NG P 681. 37. Cevc Emilijan, Srednjeveška plastika na Slovenskem, Ljubljana 1963, pp 68-72, repr. 68. 39. Merhautova Anežka, Romanische Kunst in Polen, der Tschechoslowakei, Gngarn, Rumänien, Jugoslawien, Wien —München 1974. 40. Dercsenyi D., Zur siebenhundertjährigen Feier der Kirche von Jak, Acta Historiae Artis IV, 1957, p 173 ff. 41. Marosi Ernö, Die Anfänge der Gotik in Gngarn, Esztergom in der Kunst des XII.-XIII. Jahrhunderts, p 13. 42. Neznani slikar, Zahodni portal katedrale sv. Adalberta v Esztergomu, o. pl., sreda XVIII. stoletja, Krščanski muzej Esztergom. 43. Marosi Ernö, ibid., pp 59-61. 44. Radojčič Svetozar, Geschichte der serbischen Kunst, Berlin 1969, p 21. 45. Idem, ibid., pp 67-69. 46. Trifunovič Lazar, Jugoslawien Kunstdenkmaeler, Beograd 1988, repr. p 87. 47. Höfler Janez, Die Kunst Dalmatiens, Graz 1989, pp 95-102. 48. Fillitz Hermann, Das Mittelalter I, Berlin 1990, p 240, repr. 300. 49. Decker H., L’arte roman en Italie, Mulhous — Paris — Lion 1958, repr. 184. 50. Idem, ibid., p 219, repr. 238. 51. Idem, ibid., p 219, repr. 239. 52. Romanini Maria Agniola, L’arte medievale in Italia, Firenze 1988, p 312. 53. Souchal Francois, Visoki srednji vek, Ljubljana 1968, p 173. 54. Romanini Maria Agniola, ibid., p 291 55. Zarnecki George, Deuchler Florens, Hutter Irmgard, Romanik Gotik Byzanz, Stuttgart, p 78, repr. 76. 56. Idem, ibid., p 78. 57. Kirschbaum Engelbert, Lexikon der christlichen Ikonographie, Rom — Freiburg — Basel — Wien 1971, p 115. 58. Ps 22(21), 22. 60. Francovich G. de, Benedetto Antelami architetto e scultore e l’arte del suo tempo, Milano — Firenze 1952, p 161 ff. 61. Fillitz Hermann, Das Mittelalter I, Berlin 1990, p 238, repr. 289. 62. Rupprecht Bernhard, Romanische Skulptur in Frankreich, München 1975, repr. 211. 63. Deschamps Paul, Die romanische Plastik Frankreichs, Berlin 1930, p 32, repr. 27. 64. Fillitz Hermann, ibid., p 238, repr. 291. 65. Ganter Joseph, Kunstgeschichte der Schweiz I, Leipzig 1936, repr. p 222. 66. Idem, ibid., pp 219-222. 67. Suisse Romane, Paris 1958, p 306. 68. Weigert Hans, Geschichte der deutschen Kunst, Berlin 1942, p 73. 69. Achmann Erich, Romanik in Bömen, München 1977, p 249. 70. Barrai Xavier I Altet, Avril Francois, Gaborit-Chopin Danielle, Romanische Kunst I, Mittelund Südeuropa 1060-1220, München 1983, p 291. 71. Deonna W., “Salva me de ore leonis”, Revue Beige de Philologie et d’historie, 28, Bruxelles 1950, pp 479-511. 72. Akvinski Tomaž, Quaestines quodlibetales, ed. p. Mandonnet, Paris 1926, VII, 14, p 275. 73. Idem, ibid., p 489. 74. Ps 7, 3. 75. Grodecki Louis, Muetherich Florentine, Taraion Jean, Wormald Francis, Die Zeit der Ottoner und Sailer, Muenchen 1973, p 76. Deonna W., ibid., p 489. 77. Ps 22(21), 22. 78. Kirschbaum Engelbert, Lexikon der christlichen Ikonographie, Rom — Freibürg — Basel — Wien 1971, p 115. 79. Ps 22(20), 22. 80. 1 Pt 5, 8. 81. Weigert Hans, Geschichte der deutschen Kunst, Berlin 1942, p 173. 82. Bachmann Erich, Romanik in Böhmen, München 1977, p 249. 83. Niehr Klaus, Horaz in Hildesheim-Zum Problem einer mittelalterlichen Kunsttheroie, Zeitschrift für Kunstgeschichte 1, München 1989, pp 1-24. 84. Inventarna številka RL 124, dolžina: 0,93 m, širina: 0,56 m. 85. Novotny Fritz, Romanische Bauplastik in Österreich, Wien 1930, p 135. 86. Ps 91(90), 13: Super aspidem et basiliscum ambulabis et conculabis leonem et draconem. 87. Molsdorf Wilhelm, ibid., pp 130-131. 88. Idem, ibid., pp 130-131. 89. Cevc Emilijan, ibid., pp 32-36. 90. Cevc Emilijan, Typologische Kontinuitait des altchristlichen Mausoleums in der romanischen Zeit und die Anfänge der Doppelkapelle auf Mali grad in Kamnik, Arheološki vestnik XXIII, Ljubljana 1972, pp 397-406. 91. Ps 91(90), 13. 92. Molsdorf Wilhelm, Christliche Symbolik der mittelalterlichen Kunst, Graz 1984, pp 130-131. 93. Cevc Emilijan, ibid., 36. 94. Cevc Emilijan, Srednjeveška plastika na Slovenskem, Ljubljana 1963, p 77. 95. Molsdorf Wilhelm, Christliche Symbolik der mittelalterlichen Kunst, Graz 1984, p 131. 96. Menaše Lev, Marija v slovenski umetnosti, Celje 1994, p 71. 97. Cevc Emilijan, ibid. 98. Sod 14,5 in 14, 6 99. Künstle, Ikonographie der christlichen Kunst I, Freiburg in Breisgau 1928, p 128. 100. Kötzsche Dietrich, Zum Stand der Forschung der Goldschmiedekunst des XII. Jahrhunderts im Rhein — Maas — Gebiet, Rhein und Maas, Kunst und Kultur 800-1400, Köln 1973, pp 191-236. 101. Ginhart Karl in Grimschittz Bruno, Der Dom zu Gurk, Wien 1930, pp 46-47. 102. Zadnikar Marijan, Križni hodnik pripoveduje, Ljubljana 1988, pp 90-92. 103. Zadnikar Marijan, Križni hodnik pripoveduje, Ljubljana 1988, pp 54-58. Avtor jo imenuje, verjetno napak harpija. 104. Mosdorfer Wilhelm, Christliche Symbolik der mittelalterlichen Kunst, Graz 1984, p 133. 105. Cevc Emilijan, ibid., p 65. 106. Cevc Emilijan, ibid. 107. Wissowa Georg, Paulys Realencyclopaedie der classischen Altertumswissensschaft, zvezek XX, 1 Philon-Pignes, Stuttgart 1960, stolpci 1074 in 1129. 108. Idem, ibid., stolpca 1078 in 1079. 109. Štefanac Samo, Kor mariborske stolnice, ZÜZ, n. v. XXVIII, Ljubljana 1992, pp 37-52. 110. Cevc Emilijan, ibid., pp 46-47. 111. Idem, ibid., p 47. 112. Kambič Marjeta, Ikonografske opombe k Solčavski in Krakovski Mariji, ZGZ XXIV, Ljubljana 1988, pp 11-19. 1 13. I Kr 10, 19. 1 14. Zadnikar Marijan, Romanika v Sloveniji, Ljubljana 1982, pp 480-481. 115. Hrani pokrajinski muzej Ptuj, inventarna številka G 120 s. 116. Ciglenečki Marjeta, Ptuj na starih vedutah, Ptuj 1973, pp 11-12 in p 24. 117. Gedenkbuch der Stadtpfarre in Pettau 1842-1939, p 2, hrani Župnijski urad sv. Jurija, Ptuj. 118. Reisp Ferdinand, Pettau, Steiermarks älteste Stadt und ihre Gmgebung, topografisch — historisch geschildert, Graz 1858, p 22. ROMANISCHER LOWE AUS PTÜJ ZUSAMMENFASSUNG Das Landesmuseum bewahrt in seinen Sammlungen mehrere Löwenplastiken. Sie stammen vorwiegend aus der Zeit des Römischen Reiches, unter ihnen befinden sich auch jüngere, mittelalterliche Plastiken. Das Studium von stilistischen und ikonographischen Eigenheiten weißt darauf hin, daß der Löwe mit der Inventarnummer RL 102 romanischer Provenienz ist, und daß er, als die bildhauerische Übersetzung des Psalms 22 (21), einer leider verlorengegangenen Portalarchitektur gehörte. Im Bezug auf gleichartige Löwen anderswo in Europa kann man ihn in die Zeit um 1200 datieren. Sein Autor stammte vermutlich aus dem Antelamius Kreis, der aber auch die zur gleichen Zeit entstandenen Kunstwerke der provenzalischen Bildhauerkunst gekannt hatte. Ein fremder Bildhauer in diesem Teil von Mitteleuropa stellt keine Überraschung dar, er beweist nur, daß um 1200 eine rege künstlerische Zusammenarbeit herrschte. MATEJ KLEMENČIČ PREZBITERIJ CERKVE SV. OŽBOLTA NA PTÜJÜ* PTUJSKI ZBORNIK VI/2 Zgodovinsko društvo Ptuj, 1996 ÜDK 726.591(497.12 Ptuj) MATEJ KLEMENČIČ, dipl. umetnostni zgodovinar, Oddelek za umetnostno zgodovino, Filozofska fakulteta, Aškerčeva 2, SLO, 1000 Ljubljana IZVLEČEK V članku je poznogotski prezbiterij cerkve sv. Ožbolta, zgrajen v prvih dveh desetletjih 16. stoletja, povezan s prezbiterijema Marijinih cerkva v Jarenini in na Gorci nad Malečnikom. Vsi trije so delo neke štajerske delavnice, povezane z delavnico, ki je zgradila prezbiterija župnih cerkva v Gnasu (morda okoli 1500) in Riegersburgu (do 1500/1505) na Vzhodnem Štajerskem. Skupna značilnost vseh teh cerkva, oporniki, ki so na zaključku prezbiterija zalomljeni, kaže na možnost povezav s Koroško (cf. St. Leonhard an der Saualpe). ABSTRACT ln the article is the Late-Gothic presbytery of St Oswald church, built in the first two decades of the 16th century, connected with the presbyteries of two St Mary churches in Jarenina and in Gorca over Malečnik. Those three presbyteries are the work of a Styrian workshop, connected with the workshop that built the presbyteries of the parish churches in Gnas (about 1500) and in Riegersburg (till 1500/1505) in East-Styria. The common characteristic of those churches, the abutments that are ruptured at the end of the presbytery, shows the possibility of connections with Carin-thia (St Leonhard an der Saalpe). Prezbiterij ptujske cerkve sv. Ožbolta je odlična poznogotska stavba, ki pa je bila v umetnostnozgodovinski literaturi le redko omenjena.1 Cerkev leži na vzhodnem delu mesta nad cesto, ki vodi v Slovenske gorice. Poznogotski prezbiterij s tremi polami in petosminskim zaključkom obdaja vrsta tristopenjskih opornikov. Štirje na zaključku se zalamljajo vzporedno s steno (skica 1). Okna segajo do vrha opornikov. Pod okni obdaja ves prezbiterij venčni zidec (sl. 1). Na južni strani je profiliran portal. Troj-noparalelni obok prezbiterija nosijo služniki, ki so spodaj polkrožni, nato pa nekoliko nad spodnjim robom oken prehajajo v poligonalne (sl. 2). Na dveh služnikih se je pod tem prehodom ohranila plastična dekoracija, na enem od njiju lahko razberemo trto in grozdje (sl. 8). Rebra so klinasta z obojestranskim žlebom. Slavolok se ni ohranil. Slika 1 : Ptuj, sv. Ožbolt: zunanjščina prezbiterija. Cerkev se prvič omenja med letoma 1320 in 1322. Po divjem turškem vpadu leta 1532, ko je bil upostošen velik del Slovenskih goric, so jo morali leta 1535 na novo posvetiti.2 Zaradi protestantizma v mestu je bil od okoli 1540 do 1562 tu sedež ptujske župnije.3 V poznogotskem času je dobila cerkev nov prezbiterij, pri čemer se omenjata dve dataciji. Prva ga postavlja v prvo tretjino 16. stoletja.4 Zaradi posvetitve leta 1535 pa se je pojavila tudi domneva, da je bil namesto starega prezbiterija iz 14. stoletja novi zgrajen šele po turškem vpadu leta 1532.5 V petdesetih letih se je začelo v slovenski umetnostnozgodovinski literaturi, sprva le v konzervatorskih poročilih, pisati o poznogotski arhitekturi v Skica 1: Ptuj, sv. Ožbolt: tloris (INDOK center Uprave R Slovenije za varstvo naravne in kulturne dediščine). Slika 2: Ptuj, sv. Ožbolt: notranjščina prezbiterija. Slovenskih goricah kot o neki posebni skupini ali celo tipu.6 Kmalu so jo začeli imenovati slouenjegoriška posebna gotika,7 omejena pa je bila celo kot posebna renesansa.8 Zanimivo pa je, da so ob omenjanju dosti manj pomembnih cerkva na območju med Dravo in Muro na ptujskega sv. Ožbolta vedno pozabili. Omenil ga je šele Emilijan Cevc, ki pa je terminu slouenjegoriška gotika upravičeno pripisal le topografski pomen.9 Ptujsko cerkev od večine bližnjih poznogotskih cerkva že na prvi pogled loči nekaj posebnosti. Nenavadni so zalomljeni oporniki, profil reber se razlikuje od v Slovenskih goricah običajnega, dvakrat žlebljenega profila. Pozornost zbuja tudi vegetabilna dekoracija, ki pa je le delno ohranjena. V tem času je na Štajerskem kakršna koli bogatejša vegetabilna plastična dekoracija zelo redka.10 Kot zadnjo posebnost bi lahko omenili še členjene služnike. Najbolj očitna je gotovo prva posebnost. Na slovenskem Štajerskem sta le dve cerkvi s tako oblikovanimi oporniki, in sicer Marijini cerkvi v Jarenini11 in na Gorci pri Malečniku,12 ki so ju povezovali s slouenjegoriško gotiko.13 Slika 3: Jarenina, Marijina cerkev: zunanjščina prezbiterija. Prezbiterija obeh cerkva obstopajo plitvi, le rahlo stopnjevani tridelni oporniki.14 Spodnji zidec teče pod okni in čez opornike. Na vzhodu se oporniki zalamljajo vzporedno s steno. Okna v Jarenini so šilastoločna, a so plod regotizacije. Le na vzhodnih stranicah je bil pri obnovi v omet vrezan rob prvotnih okenskih odprtin. Prvotno okno je bilo le rahlo zašiljeno, podobno kot še ohranjena originalna okna prezbiterija na Gorci (sl. 3, 5, 6, skica 2). Primerjava notranjosti pokaže nekaj razlik. Na Gorci je prostor prezbiterija visok, primerljiv s ptujskim, medtem ko je jareninski nižji in širši. Oba sta dvopolna s petosminskim zaključkom. V Jarenini sestavljajo obok rombaste zvezde, na Gorci pa je dvojnoparalelen (sl. 4 in 7). Obok v obeh cerkvah nosijo služniki, ki so na Gorci polkrožni, v Jarenini pa so podobno kot na Ptuju spodaj polkrožni in zgoraj poligonalni ter v višini spodnjega roba oken prekinjeni z rastlinskim vencem. Večina jih sega do tal, ostali pa rastejo iz stene in imajo rastlinski venec na isti višini kot prejšnji (sl. 9). Ker so na Slika 4: Jarenina, Marijina cerkev: notranjščina prezbiterija. njih vidni kasnejši posegi, zareze, so morda prvotno vsi segali do tal. Profil reber se tako v Jarenini kot na Gorci ujema s ptujskim. Sklepnikov ni ne v Jarenini ne na Ptuju, najdemo pa jih na Gorci. Krogovičja so ohranjena le na Ptuju, tako da primerjave niso možne. Najverjetneje je vse tri cerkve zgradila ena delavnica, saj so si med seboj močno podobne, in to prav v elementih, za katere smo že na začetku omenili, da so pri nas neobičajni, če ne izjemni. Vendar je zaradi razlik, ki cerkev na Gorci ločijo od ptujske in jareninske, možno, da je Gorca časovno nekoliko odmaknjena od drugih dveh, najverjetneje nekoliko starejša. Največja težava ostaja datacija teh treh cerkva, saj nimamo nobenih neposrednih podatkov. Za Jarenino lahko časovno opredelimo le očitno bistveno mlajšo ladjo, ki je bila obokana leta 1546 (sklepnik na oboku), zahodni portal pa je iz leta 1548 in je že povsem renesančen.15 Za cerkev na Gorci imamo več podatkov. Prezbiterij je morda stal že pred letom 1500, gotovo pa pred letom 1517, koje bila dokončana ladja.16 Če torej upoštevamo, da je prezbiterij na Gorci nastal že pred letom 1517, morda celo konec 15. stoletja, lahko ugotovimo, da je bila Curkova umestitev sv. Ožbolta v prvo tretjino 16. stoletja povsem upravičena. Najverjetneje sta tako ptujska kot jareninska cerkev nastali že v prvih dveh desetletjih stoletja. •k k ic (jtttonM ^Td** . dfttv£+~Z/ I mm * uÄ H 1 , n ; ■ 1 • : 1 1 1 M ?*- ft n ff n Bi *" jj¥ - 2 - 2 ••- T~1--1--1-1--1-1—T Slika 5: Gorca, Marijina cerkev: Haasova risba, rekonstrukcija brez negotskih prizidkov (IN-DOK center Uprave R Slovenije za varstvo naravne in kulturne dediščine, Ljubljana). Na avstrijskem Vzhodnem Štajerskem imata Marijina cerkev v Gnasu in župna cerkev sv. Martina v Riegersburgu skoraj povsem enako oblikovane opornike. Za prvo datacija ni znana,17 prezbiterij druge pa je bil zgrajen pred letom 1505.18 Oporniki so spet tridelni, le pod rahlo zašiljenimi okni ni venca (sl. 10). Notranjost se močno razlikuje od naše skupine. Služniki so poligonalni in neprekinjeni, rebra pa klinasta s posnetimi stranicami. Po primerjavi notranjosti19 lahko domnevamo, da sta oba prezbiterija delo iste delavnice, medtem ko je bila slovenjegoriška delavnica, v kateri so nastali načrti za Gorco, Ptuj in Jarenino, z njo nekako povezana. Ali gre za filiacij-sko razmerje ali le za prehajanje mojstrov iz ene v drugo delavnico, pa za sedaj ne moremo ugotoviti.20 Tudi ta dva primera zalomljenih opornikov sta na Štajerskem osamljena in se moramo pri iskanju morebitnih izvorov pomuditi še na Koroškem. Prav na Koroškem, Salzburškem in Tirolskem so namreč pogoste razne oblike Slika 6: Gorca, Marijina cerkev: zunanjščina prezbiterija. zalomljenih ali diagonalno postavljenih opornikov. Celo pri nas na Gorenjskem, v Kranjski Gori, lahko najdemo daljne sorodnike tega tipa.21 Vendar so jim res podobni le oporniki cerkve v St. Leonhardu na koroški Svinji planini (Saualpe).22 Seveda je možno, da gre za vpliv s Koroške na Štajersko, vendar ga ne moremo ne potrditi z zgodovinskimi dejstvi ne kako drugače dokazati.23 Župna cerkev sv. Ožbolta na Ptuju iz prve četrtine 16. stoletja je torej delo delavnice, ki je zgradila še Marijini cerkvi na Gorci in v Jarenini. Njena dela se močno razlikujejo od drugih slovenjegoriških in spodnještajerskih cerkva nasploh. Pač pa nas slogovne povezave vodijo v Avstrijo, na Vzhodno Štajersko, kjer sta kakšno desetletje prej, na prelomu stoletja, nastali cerkvi v Gnasu in Riegersburgu, ter še dlje, na Koroško. Pomanjkanje zgodovinskih virov za sedaj še onemogoča trdne sklepe o filiaciji slogovnih značilnosti in Slika 7: Gorca, Marijina cerkev: notranjščina prezbiterija. delavnic ter potrditev Koroške kot njihovega izvora, formalna analiza pa nam omogoča vsaj dokaz slogovne sorodnosti. DODATEK: Kamnoseški znaki Čeprav v tem članku o kamnoseških znakih skoraj ni govora, vseeno objavljam najdene primerke. Skica 3: Gorca, Marijina cerkev: tabla na jugozahodnem ladijskem oporniku: 1517, mojstrska znaka. Slika 8: Ptuj, sv. Ožbolt: služnik. Slika 9: Jarenina, Marijina cerkev: služnik. Skica 4: Kamnoseški znaki. Skica 4: Kamnoseški znaki. Slika 10: Gnas, Marijina cerkev: zunanjščina prezbiterija. oporniki L l_L • t > r OPOMBE * Članek je razširjeno besedilo enega izmed poglavij diplomske naloge Poznogotska cerkvena arhitektura v Slovenskih goricah, ki sem jo leta 1994 oddal na Oddelku za umetnostno zgodovino na ljubljanski Filozofski fakulteti. Za pomoč in nasvete pri delu se zahvaljujem svojemu mentorju prof. dr. Janezu Höflerju in doc. dr. Samu Stefancu. 1. Iva in Jože Curk, Ptuj, Ljubljana 1970, pp. 83-84. Komelj omenja cerkev le mimogrede: Ivan Komelj, Gotska arhitektura, Ljubljana 1969 (Ars Sloueniae), p. LXIV; Ivan Komelj, Gotska arhitektura na Slovenskem. Razvoj stavbnih členov in cerkvenega prostora, Ljubljana 1973, p. 290. Poleg omemb v raznih vodnikih naj omenimo še Matija Maučec — Marjeta Ciglenečki, Ptuj, Krajevni leksikon Slovenije, IV. knjiga: Podravje in Pomurje, Ljubljana 1980, p. 380. 2. Pavle Blaznik, Historična topografija Slovenije II. Slovenska Štajerska in jugoslovanski del Koroške do leta 1500, II. H-Ž, Maribor 1988, pp. 161, 179. Dne 28. oktobra 1535 je bila obnovljena posvetitev prezbiterija z dvema oltarjema (sv. Jakoba starejšega in sv. Margarete) — cf. Matej Slekovec, Krajevnozgodovinsko gradivo, Fond Matej Slekovec, Pokrajinski arhiv, Maribor, fase. 12/50. 3. Curk 1970, p. 92. Po vizitacijskem zapisniku škofa Eberleina je Ljubša domneval, da je bil sedež ptujske pražupnije prvotno pri sv. Ožboltu, ker je v zapisniku ob cerkvi zapisano, da je bila nekoč župna (»Visitatio primae vicaria lis ecclesiae s(ancti) Oswaldi extra urbem, quondam parochialis.i). To pa se gotovo nanaša na obdobje med letoma 1540 in 1562. Omenjeni zapisnik je namreč iz leta 1617. Cf. Matija Ljubša, Zemljepisni razvoj župnij v pražupni-jah Ptuj, Velika Nedelja, Radgona, ČZH, XX, 1925, pp. 1-2; za Eberleinovo vizitacijo cf. Jože Mlinarič, Prizadevanje sekovskih škofov Martina Brennerja (1585-1615) in Jakoba Eberleina (1615-1633) kot generalnih vikarjev salzburških škofov za katoliško versko prenovo na Štajerskem v luči protokolov 1585-1614 in vizitacijskih zapisnikov iz 1607, 1608 in 16171619, Acla ecclesiastica Sloueniae 5, 1983, p. 160. Tezo o sedežu pražupnije pri sv. Ožboltu omenja tudi Janez Höfler, O prvih cerkvah in pražupnijah na Slovenskem. Prolegomena k historični topografiji predjožefinskih župnij, Ljubljana 1986 (Razprave Filozofske fakultete), p. 18. 4. Curk 1970, p. 84. Za starejši prezbiterij Curk ugotavlja, da je bil ožji in višji, na kar sklepa po ostankih ometa na podstrehi. 5. Maučec — Ciglenečki 1980, p. 380. 6. Ob obnovi cerkva v Vidmu in Jurovskem dolu leta 1956 je v Zadnikarjevem konzervator-skem poročilu omenjena ***ì4aé» tatui fiotti mraat. -trtontelntfirrtnsftt iti Ditto Quatti tt tjmmtw tt h tor o » tinoo 4 a ub nepyHOBbiMi CTpbianaMi. (“Ko nekje trešči blisk, to je, kot da bi se vkopal; saj se v zemlji lahko najde tale strela in ona sama pride čez sedem let na površje. Takšne strele imenujejo pri nas perunove strele.”) (Hb3H0B-TonopOB 1974:85) Rusi takemu kamnu pravijo rpoMOBaa CTpena. Enaka verovanja in enaki izrazi za pojav pričajo, da imamo pred seboj skupno praslovansko izročilo iz časov pred razpadom praslovanske skupnosti v V.-VI. stoletju. Enako verovanje je dobro izpričano tudi pri Nemcih (Olbrich 1929/30). Najdeno neolitsko sekiro so imenovali Donnerstein, Donnerkeil, Donnerraxt (gromski kamen, klin, sekira) pa tudi Donnerhammer, Strahlstein (gromska sekira, strelni kamen). Strela naj bi se ob udarcu na zemljo vgreznila 7 ali 9 klaftrov globoko (ali tako globoko, kot je visok cerkveni stolp) in v sedmih letih (ponekod po devetih letih) naj bi prišla na površje. Uporabljali so jo za obrambo pred bliskom, v ljudski medicini, pomagala je v lovu, zakopali bi jo v njivo, da bi bolje rodila, ali pa v tla v hiši (zanimive uganke za arheologe!). Pravi gromski kamen je pri bližajoči se nevihti nemiren, poti se, vrti. Kjer je gromski kamen, ne more treščiti in so ga zato ob bližajoči se nevihti postavili na mizo ali k ognju. Zabeleženi so celo primeri, kako so jih lastniki takih kamnov izposojali drugim za denar. Podobna poročila imamo tudi s Skandinavskega (Šved. Thors vigge, dan. torđenkile, torenstraale), s Shettlandskih in Orkneyskih otokov (angl. thunderbolt), z Madžarskega, od finskih narodov. Mordvini ob Volgi poznajo gromovnika Purgine-pas, v zemlji najdeno kamnito orožje in orodje pa imenujejo Purgine-k'eu, “gromske strele”. Enaka verovanja so bila znana Kirgizom, celo v Indiji in na Kitajskem pa tudi v zamorskih deželah. Verovanje v okamenele bliske lahko zasledimo pri ameriških Indijancih, afriških narodih, v Indoneziji.4 Gre za verovanje, zastopano pri najrazličnejših ljudstvih skoraj po vsem svetu. Stari Slovani torej niso bili njegovi ekskluzivni lastniki, podedovali so ga še iz indoevropske skupnosti, ki je razpadla najpozneje v četrtem tisočletju pred Kristusom, in tudi ta ga je delila s številnimi drugimi starimi etničnimi skupinami. Zdaj se odpira novo vprašanje: je to verovanje bilo del mitološkega sistema ali je samostojen pojav. Manjši opisi ruskega poganstva vztrajajo na podatku, da je imel Perunov kip v Novgorodu v roki kamen, ki je simboliziral blisk. Prvi je, kot se mi zdi, dal Perunovemu kipu kamen v roke poljski kronist Stryjkowski 1582: sam tulów jego /t.j. Perunovega kipa v Novgorodu/ byl z drzeiva misternie rzezany, gioiva miai srzebrzna odlewane, uszy zlote, nogi želazne, a iv reku trzymal kamieh, na ksztalt pioruna patajacego, rubinami i carbunculussem ozdobiong. (Samo njegovo telo je bilo mojstrsko izdelano iz lesa, glavo je imel zlito iz srebra, brke zlate, noge železne in v roki je držal kamen, podoben gorečemu blisku, okrašen z rubini in karfunklom /ognjevcem/.) Stryjkowski se je v veliki meri naslanjal na Moskovske komentarje našega Žige Herbersteina (Rerum moscouiticarum commentarli, Dunaj 1549). Toda opis Perunovega kipa, ki se v zadnji liniji naslanja na opis, ki ga zasledimo že v znani Nestrojevi kroniki rioBbcrb BpeMeHHbix nbrb (zapisan k letu 980: ...BonoflUMept... nocTaBn... llepyHa ApeBFma, a rnaBy ero cbpeópnHy, a yCb 3narb ...Vladimir... je postavil... lesenega Peruna in njegovo srebrno glavo in zlate brke...), je Stryjkowski sam nekoliko “izpopolnil” po zgledu na nekatere litovske opise. Stryjkowskega je, še ko je njegovo delo bilo v rokopisu, posnel Alexander Guagnini v svoji Sarmatiae Europae desciptio (1578), za njim pa je sredi prve polovice 17. stoletja prevzel ta podatek sestavljalec Hustynske kronike (redigirana 1670 kot rycTbiHCKaa nbTormcb), ki je ruske vire izpopolnjeval iz poljskih del. Na njo se naslanjajo nadaljnji opisi iz 17. stoletja, npr. v t.i. Južnoruskem Vladimirovem življenjepisu (10>KHopyccKoe WHTHe) in v Gize-lovem Sinopsisu iz leta 1674: b pyKaxt we Aepwawe KaMeHb no noAOöifo llepyHa nanaioma, pyönHaMU n KapöyHKynewb yxpaLueHt... (V rokah je držal kamen po podobi žgočega Peruna, okrašen z rubini in ognjevcem.) Kot vidimo, se je ta podatek vtihotapil v opise ruskega poganstva šele v 16. stoletju in dokumentira razmišljanje in predstave časa, ko je nastal, ne pa časa, ki ga želi opisati. Toda ne smemo popolnoma odvreči možnosti, da vendar le reflektira vsaj bled spomin na starejše izročilo. V izročilih o novgorodskem Perunu beremo namreč, da je imel Perunov kip, ko so ga kristjani vrgli v reko Volhov, ob sebi palico, ki jo je vrgel na most: 14 BpuHyiua ero Bt BorixoBt. OHt we nonnoBe cKB03b Bennn Mocrb, Bepwe naniuK) cbokd Ha MOCTb... (v Novgorodski 4. in Sofijski kroniki), oz. da je palico, ki jo je nekdo vrgel nanj, vrgel nazaj: Bepwe HbKTO HaHb Harmpy ApeBaHy, OHt we Bpbwe Hanyuy Ha MOCTb. (TBepcKOiži CóopHHKt; v Man-sikka 1922:63,65). V. J. Mansikka je prevedel besedo nantfua s Keule, “kij, mlat”, ne pa Stab, Stock, in je verjetno imel prav, ker so s to palico kot z orožjem pogani ubijali ljudi: Eiowe Hblub 6e3yMHin yÖHBatOLuecH yrbxy TBOpaTb 6bC0Mt., toda beseda nannua je, kot smo že videli, še danes v okolici Krakowa ljudsko ime za v zemlji najdeno gromovniško orožje: piorunouoa laska (laska je skrčeno od laskoma palica, “leskova palica”). Enak pojem se skriva tudi za sintagmo pretek piorunowg, prat od pioruna (“perunova šiba”) na severovzhodnem Poljskem. Že “praoče" primerjalne indoevropske mitologije, Jakob Grimm, je v svoji Nemški mitologiji (Deutsche Mythologie 1835) skušal povezati slovanska verovanja o gromu in blisku (in besede povezane s temi pojavi!) in praslovanskem gromovniku Perunu s podatki pri drugih indoevropskih narodih in jih vključiti v indoevropski mitološki sestav. Izhodišče tukaj obravnavanih verovanj bi naj bil indoevropski mit o gromovniku, ki vrže orožje - blisk v podobi strele ali kladiva — na sovražnika, mit dobro znan pri germanskih narodih. Z današnjim stanjem lingvistike lahko samo pritrdimo večini Grimmovih domnev. Tako danes nihče več ne dvomi, da so besede, izpeljane iz praslovanske osnove ‘perunt-, ki se uporabljajo še danes, npr. v Ukrajini, Belorusiji (nepyH, rmpyH), na Poljskem (piorun) Slovaškem (parom) ter v severovzhodni Sloveniji (periln, pariln) v pomenu “grom” in so jih poznali tudi polabski Slovani (peräunedän = “četrtek”) in vsaj do 18. stol. Rusi (nepyH), istega izvora kot ime praslovanskega gromovnika Penina in litovskega Perkunsa, kot gotska beseda fatrguni “gora”, albanska Perendi “Bog”, ali pa islandsko ime Fjorgynn “mati gromovnika Thora”, indijsko Parjänyah “bog nevihte” oz. beseda parvata “gora”, hetitsko perlina- “skala”, Pirua “ime nekega hetitskega božanstva”, dardsko Pärun “bog vojne”, pa tudi mordvin-sko ime Purgtne-pas, “gromovnik” (to bo pri njih menda iranska izposojenka). Vsem tem besedam je izhodišče v indoevropskem korenu *per- “udarjati” (od tod tudi naše besede prati, perilo, pravica, razprava; s tem korenom so povezane tudi indoevropske besede za hrast in goro oz. skalo): gromovnik udarja, razbija s svojim orožjem. Kot praindoevropsko ime boga, ki razbija s svojim bliskom, so lingvisti rekonstruirali obliko *p/h/er(k/h/°)u-no-. V grščini imamo paralelo (s prehodom p>k) v drugi prevojni stopnji v obliki *ker- “razbijati, udarjati" in od tod keraunos “blisk”; grški Kepauvos popolnoma odgovarja slovanski besedi perun. Zevs ima včasih epiteton Zeus Kepauvios, Zevs, ki bije z bliskom. Enako tako lahko izpeljemo iz ie. *mel- “mleti, mlat” številne besede v različnih indoevropskih jezikih, kot so praslovansko *ml5ti- in slovensko mlin, mleti (predvsem žito), meljava, pa tudi narečno mela (iz nemškeg Mehi). Sem sodi tudi praslovansko *mlatb- cmoltt-, slovensko mlat, mlatiti (udarjati po žitu), pa tudi ‘nrblrii, hrvatsko munja, slovensko narečno molnja, rusko mo/ihmh “blisk”, ali pa litovsko milinys in starois-landsko myln “ogenj”, cymriški mellt “blisk”. Toda za nas bosta posebej važni dve paraleli: v litovskem je mulna pomenila “kladivo (mlat) gromovnika Perkunasa”, v nordijskem pa mjpllnir “kladivo (mlat) gromovnika Thora” (tudi v hetitščini je mlatt pomenilo neko orožje). S tema besedama lahko sklenemo prvi krog dokazovanja: z lingvistično analizo smo prikazali, da je na mitološki ravni blisk etimološko povezan z gromovnikovim orožjem. To orožje je v starejši plasti mlat ali kladivo. Mjpllnir je hamarr (vzporedi nemško Hammer “kladivo”), hamarr pa je etimološko povezan s praslovansko besedo *kamy, rodilnik ‘kamene, in staroindijsko ašman- “kamen” (prvo iz ie. *Hk/h/-eH-, drugo iz njegove variante *Hak/h/-). Že Grimm je vedel, da hamar bedeutet ursprünglich einen harten stein, in je pokazal na slovanski kamen in litovski akmuö “kamen”. Orožje indoevropskega gro- movnika, ki so ga Germani poznali kot Thora/Donnara, Balti kot Perkunasa in Slovani kot Peruna, je torej bilo prvotno kamnito. S tem lahko prikažemo v drugem dokaznem krogu, da je bila indoevropska mitska podoba gromovnika s kamnitim kladivom gotovo izoblikovana še v času kamnite dobe. Oglejmo si še tretji krog. Praslovanska ‘mtjlrt je, kot smo videli, etimološko povezana z besedami, kot sta mleti, mlin, Toda za to opravilo imamo še druge besede. To so slovensko žrmle, praslovansko *žr"bny, rodilnik *žr"bn"bve, hrvatsko žrvanj. Tej slovanski besedi etimološko popolnoma ustrezajo latvijsko dzCrnus “mlin”, litovsko girna “mlinski kamen” in staroindijsko gravan “kamen za razbijanje (stiskanje sakrajnega napitka some)”, vse izpeljane iz indoevropskega korena *gwr-n-u. Čemu rabijo na mitski ravni mlinski kamni, razen za pridobivanje some? Belorusi so še v drugi polovici 19. stoletja pripovedovali, da “Perun drži v rokah dva nenavadno velika mlinska kamna, tare z njima in udarja s prvim po drugem; s trenjem in udarci proizvaja grom in izvablja blisk. Drobci žrmelj letijo na zemljo in padajo kot strele.” (BorflaHOBHH 1895:76) V Vedskih himnah gromovnika Indro apostrofirajo z vzklikom: go asmanor antàr agnim jajana, “kdo je rodil ogenj med dvema kamnoma” (RV, 11, 12,3). Indoevropski gromovnik je torej proizvajal grom in strelo s pomočjo mlinskih kamnov oz. žrmelj. Zdaj se nam nenadoma odpira razlaga pre£ navedenega verovanja, zapisanega pred več kot sto leti v okolici Celja: Ce se pustni dan melje, rado nad hišo grmi... Pustni običajo so večinoma zelo stari, predkrščanski novoletni obredi, in sicer takšni, ki niso mogli biti krščansko interpretirani, ter zaradi občutenega poganskega obeležja preneseni na božič in na veliko noč. Novo leto pa je ločnica med dvema časovnima svetovoma, trenutek, ko so dejanja ljudi in bogov ozko povezana: če na novo leto obračamo kamen na žrmljah, se bo enako godilo v nebeških sferah, kar bo, logično, imelo za posledico grmenje. Zdaj ne more biti več dvoma, da imamo pred seboj koherentni mitski kompleks indoevropskega izvora. Preoblikujmo zdaj prejšnje vprašanje: ali lahko povežemo ljudska verovanja slovanskih narodov s praslovansko mitologijo? Nekateri namreč še vedno dvomijo, da bi bil Perun praslovanski bog in vidijo v njem samo interpretatio slavica skandinavskega Thora, ki da ga je častil samo skandinavski (varjaški) vojaški sloj. Zares imamo z območja južnih in zahodnih Slovanov le posredne podatke, ki bi jih lahko interpretirali tudi kot odsev besede perun v splošnem pomenu “blisk, grom” in ne “gromovnikovo ime”. Sama beseda perun v pomenu “grom, blisk” dejansko še ni dokaz za obstoj predstave o bogu, ki naj bi ga nekoč imenovali Perun. Pri reševanju tega vprašanja se nam postavljajo velike ovire. Nimamo namreč ohranjenega niti enega samega pristnega praslovanskega mitskega teksta! Če želimo interpretirati praslovansko mitologijo, jo moramo najprej rekonstruirati. Virov pa imamo v glavnem dve vrsti. Prva so poročila o slovanskih poganskih bogovih, o njihovih lastnostih in celo čaščenju. Toda bogovi Kijeva in Novgoroda ali Wolina, Szceczyna so opisani nekaj stoletij po razpadu praslovanske skupnosti. Kakršni pa so opisani, niso bili več praslovanski bogovi. Drugi vir je sodobna folklora slovanskih narodov. Ljudski običaji so deloma razkrojeni starodavni obredi praslovanske religije, ljudske pesmi pa ohranjajo drobce mitskih tekstov. Prva naloga pri rekonstrukciji praslovanskega verstva je povezati stara poročila o poganski religiji z recentnim etnografskim oziroma folklornim gradivom. Toda ti dve skupini podatkov pripadata različnima kategorijama: srednjeveški viri opisujejo organizirano verstvo s hrami in svečeniki, recentni pa ostanke zasmehovane in prepovedane vere preprostih vaščanov. Druga težava je dejstvo, da imamo opravek z velikim časovnim presledkom in da nimamo kriterijev za dokazovanje genetskih zvez med dvema sicer podobnima fenomenoma. Najtežje je vprašanje, kako med seboj povezati skope podatke o pristnem poganstvu, ki ponujajo imena akterjev brez opisa dejanja, in izredno bogato folklorno izročilo, ki vsebuje opise dejanj, nima pa imen poganskih bogov. Ključ za razrešitev tega problema so našli filologi šele takrat, ko so analizirali strukturo izročil in dodatno izpostavili paralele, ki so se pokazale na ravni strukture, lingvistični analizi. Tako je etimološka sorodnost ključnih besed (ne le imen bogov) in celo rekonstruiranih fraz končno le dala dolgo iskano oporo pri vspostavljanju vezi med prej omenjenima kategorijama podatkov. Na indoevropski ravni je to poskusil npr. G. Dumezil,5 na slovanski pa sta prebila led V.N. Ivanov in V. N. Toporov6 s svojimi študijami o dvoboju med Gromovnikom in Kačo/Zmajem. Od južnoslovanskih raziskovalcev se jima je pridružil dunajski slavist R. Katičič.7 Ivanov in Toporov sta kot izhodišče za svojo eksplikacijo vzela belorusko pripoved o borbi med Bogom in Nesnago (hudičem), ki bo prišla prav tudi nam: faro cnopyeaB Bor (Bap. Hnba) 3b HaancbpHKOM: “R pabe, Kaepb, 3a6hio! — A RK Tbi MRHe 3a6béLu: r cxyBatoca! — Kypbt? — nop aanoBeKa! — R HanoBeKa 3abhto, rpèxy RMy ornymy, a pabbe 3abbto! — A a nor kohr! — R h kohr 3abhK>; aanoBexa Ha rarbiM Mecbpn Harpapwy, a pabe 3abhto! — A a nor KopoBy cxyBatoca! — R iTt xopoBy 3abhto: xo3RHHy Ha raro Mecro Harpapwy, a pabe 3abhto. — A a nop bypbiHOK! — R h bypbmoK cnanto; aanoBexa Ha rarbiM Mecbpn Harpapmy, a pabe 3abhto! A a nop p3epaBo cxyBatoca: raM Tbi MRHe He 3abheuj! — R p3epaB0 pa3obhto u pabe 3abhio! — Hy, a nop KaMeHb cxyBatoca! — R h KaMeHb pa30bhto, h pabe 3abbto — Hy, pbiK a, Kaepb, cxyBatoca y Bopy nor Kopa, nor Konopy! — Hy, raM TBoe Mecro, raM cabe byp3l“ JjbiK raro kojih ypapupb np3e napyH, pbiK raro Bor HaancbpHKa bhepb. (PoMaHOB 1891:155, Hb3hob-TonopOB 1974:76) Tako se je kregal Bog /varianta: Elija/ z Nesnago: “Jaz te bom, kot kaže, ubil! — A kako me boš ubil: skril se bom! — Kam? — Pod človeka! — Jaz bom človeka ubil, grehe mu bom odpustil in tebe /pod njim/ ubil! — A jaz pod konja! — Jaz bom tudi konja ubil: človeka bom na tem mestu nagradil /izplačal odškodnino/, a tebe ubil! — A jaz se bom skril pod kravo! — Toda jaz bom tudi kravo ubil: gospodarja bom na mestu nagradil in tebe ubil. — A jaz pod stavbo! — Jaz bom tudi stavbo sežgal; človeka bom na mestu nagradil in tebe ubil! — Ampak jaz se bom pod drevo skril: tam me ne boš ubil! — Vendar bom jaz drevo razbil in tebe ubil! — No, jaz se bom skril pod kamen! — Jaz bom tudi kamen razbil in tebe ubil. — No, torej se bom jaz, kot kaže, skril v vodo, pod korenino, pod klado! — No, tam je tvoje mesto, tam si bodi!” Tako torej: kadar kamorkoli udari blisk, to Bog Nesnago ubija.) Na prvi pogled gre za krščansko pripoved, v kateri krščanski bog ali njegov svetnik preganja hudiča. Bog bo sicer naredil veliko škodo, toda plačal bo odškodnino, in bo tudi ubil človeka, toda prej mu bo odpustil grehe. Sele na koncu, ko je Bog zadovoljen, da se je Nesnaga skrila skrila v globino vode in je ne preganja več, ker je tam njeno mesto, opazimo, da imamo pred seboj krščansko interpretirani poganski tekst. To, da bog bije, razbija, da ima njegovo razbijanje za posledico, da bo hiša pogorela, kaže na gromovnika kot njegovo hipostazo. Izhajajoč iz tega motiva sta Ivanov in Toporov uspela odkriti drobce praslovanskih mitskih tekstov in rekonstruirati, vsaj v konturah, vsebino starega mitskega pripovedovanja o dvoboju med gromovnikom in kačo/zmajem ter ga povezati s podobnimi izročili pri drugih indoevropskih narodih. Toda gradivo sta vzela v glavnem iz vzhodnoslovanske in baltske folklore. Radoslav Katičič je potem pokazal, da se številni elementi istega izročila najdejo tudi pri južnih Slovanih, in sicer v enakih medsebojnih strukturnih odnosih. Najzgovornejši so menda podatki iz neke listine iz 1178, v kateri se kot mejna točka omenja neki kamen, che in schiauon si chiama Smi-camic (“zmij/sk/i kamik); le-ta je stal nad vasjo Žrnooica južno od Splita, na obronkih gore z vrhovi Perun in Perunić. V neki drugi listini z istega območja se omenja tudi kot mejni kamen Trischieni kamik (triščeni kamik, kamen, v katerega je treščilo). Zmiji kamik ima jasno paralelo v beloruskih pripovedkah iz istega mitskega kroga, v katerih se omenja 3MRèB KaMeHb, v katerega je treščil rmpyH. Tudi drugi toponimi iz tega kraja vsebujejo elemente praslovanskega mitskega govora. (Katičič 1988) Toda tudi Katičič je imel na razpolago samo toponime. Končno je le uspelo pokazati, da imamo pri južnih Slovanih ne samo sledove fragmentov omenjenega praslovanskega mitskega teksta, ampak tudi pripoved samo (Belaj 1988). Gre za makedonsko izročilo iz Velesa, v katerem je tekst sicer precej skrčen in tudi junaka sta spremenjena (na vzhodnem delu Balkana je ime “zmaj” prešlo s kače /zmaj je samo moška oblika samostalnika zmija/ na nebeško mitsko bitje iz gromovnikovega kroga, kača pa je JiaMHa, iz grškega /.apice “prikazen”), toda sorodnost z belorusko pripovedjo je več kot očitna: — Cßern Pinija rpMH coc KORujara. 3Meor cppna on*H no naMhbara m axo ce cxpue naMhbara bo neiuno: y noBex, y xaMeH nnxi y luho na 6 un o, K’e cppnxi 3Meor Ha roBa Mecro co crpena — coc ocrpnna on xaMeH — n axo ro noronxi, x’e ro rpeujHH. (Sveti Elija grmi s kočijo. Zmaj /antropomorfni lik/ meče ogenj po lamnji /bitje, podobno našemu zmaju/, in če se lamnja skrije v nekaj: v človeka, v kamen ali v karkoli, bo zmaj vrgel na to mesto strelo — s kamnitim rezilom — in če ga zadene, ga bo raztreščil.)8 Elijev pomočnik (Elija je krščanski substitut za poganskega gromovnika) bije in treska z ognjem (bliskom), ki je obenem strela (puščica) coc oc-rpuna on xaMeH, s kamnitim rezilom! Tu imamo zdaj pred seboj uporabo bliska v obliki kamnitega orožja jasno potrjeno v nedvomno praslovanskem (in ne nordijskem) mitskem kontekstu. S to pripovedjo mitskega izvora se lepo ujema slovansko ljudsko izročilo, po katerem je blisk orožje, vrženo z nebes v zle demone. Tako so npr. ruski Kozaki ob Tereku (na robu Čečenije) verovali, da so zračni vrtinci “hudiči, ki bežijo po cesti, do koder jih oči nesejo, in sv. Elija jih ubija s puščicami, kar pomeni z bliskom”. V Ukrajini so to bili “hudiči, ki bežijo pred udarcem perunove strele.” (Moszyriski 1967:473) Podobno je zapisano tudi pri Slovencih: Z bliskom preganja namreč Bog hudega duha, ki se skriulje za križe, pa tudi za take ljudi, ki se prekrižujejo. Zato se lahko primeri, da blisk takega čloueka ubije, ker se je hudi duh za njim skril. (Iz Sv. Urbana/Desternika pri Ptuju; Pajek 1884:7) Torej imamo tudi na Slovenskem ohranjen motiv o bogu, ki bo z bliskom/strelo ubil človeka, samo da lahko pride svojemu sovražniku, ki se skriva za tem človekom, do živega. In ta blisk lahko najdemo kot kamnito sekiro, strelo v zemlji! S tem lahko tudi sklenem: naše gromske strele, perunski kamni so zares preživele priče nekdanjega visokega praslovenskega, praslovanskega in praindoevropskega mitskega sistema, v katerem so igrale vlogo orožja enega najvišjih, če ne celo najvišjega in najmočnejšega boga, praslovanskega Peruna oziroma praindoevropskega *p/h/er(k/h/°)u-no-. OPOMBE 1. Pojem “prazna vera” lahko obstaja le v nasprotju s “polno vero” in je kot tak važen za razumevanje določenega teološkega sistema, gledanega z njegovega lastnega gledišča; za etnološko znanost je neuporaben. 2. “Gromske strele” so Pahičev prevod Vrbnjakovega nemškega izraza “Donnerkeil” (Pahič 1968:229, n. 65). Sam nisem več utegnil preveriti, aii je Vrbnjak zapisal še kaj zanimivega. Glejte tudi Lubšina-Tušek 1993:32. 3. Malov članek, ki je bil objavljen v Glasniku Muzejskega društva za Slovenijo XXI/1940, sta šele po vojni ostro kritizirala zaradi napačnih jezikoslovnih dokazovanj in nekritičnega odnosa do romantično navdihnjenih virov Rajko Nahtigal (v Slavistični reviji 111/1950:141) in France Bezlaj (v Slovenskem etnografu III-IV/1951:342-352). Mal jima je odgovoril v Slovenskem etnografu V/1952:251-256, ne da bi popravil vtise, ki jih dajejo njegove Slovenske mitološke starine. Polemika se ni dotaknila problema, ki ga tukaj obravnavam. 4. Tukaj ni potrebno zahajati v podrobnosti. Dovolj bo, če omenim slovstvo, ki ga je zbral še J.G. Frazer 1911:374, n.2. 5. Eno njegovih najvažnejših del je znano tudi slovenskemu občinstvu (Tridelna ideologija Indoevropcev, Studia humanitatis, ŠKUC, Filozofska fakulteta, Ljubljana 1987). 6. Gre predvsem za knjigi CnaBRHCKne nasbiKOBbie MoaennpyioujMe ceMnoTtwecxne cmc-reMbi, MocKBa 1965 in IdccnegoBaHun b o6nacrn cnaBRHCKHX apeBHOCred, MocKBa 1974 ter za številne druge članke. 7. Katičič je to počel v svojih študijah o fragmentih mitskega teksta o dvoboju med Gromovnikom in Kačo/Zmajem pri južnih Slovanih in o pomladanskem prihodu (zelenega) Jurija/Jaryla v naš svet v Wiener slavistisches Jahrbuch, od št. 33/1987 in zagrebški Studia ethnologica ematica od 1/1989 naprej. 8. To pravljico je objavil fl. MaTeBt v CóopHMKb Ha Hapognu yMOTBoneHun, Hayxa n KHHMHHHa 9/1893 v posebno paginiranem oddelku HanoßHM yMOTBOneHMB na str. 132. SLOVSTVO Belaj, Vitomir (1988), Randbemerkungen zu Katičič' “Machlese". V: Wiener slauistisches Jahrbuch 34:159-161. BorflaHosnH, A. E. (1895), nepewMTKM apeanero Mnpoco3epuaHnn y öenopyccoB. TpoflHa. Frazer, James George (1911), The Golden Bough. I., The Magic Art and the Euolution of Kings, 2. voi. London. Tretja izdaja. l/lBaHOB, BRHecnaB BceBonoflosuM — TonopoB, BnannMnp HuKonaeBnn (1965): CnaBBHCKMe Ha3biKOBbie Moßenupyioupue ceMMorrmecKMe cucreMbi. MocKBa. HßaHOB, BRnecnaB BceBononoönn — TonopoB, BnaflMMVip XnKonaeBnn (1965): Plccne-poBaHMH B oónacTM cnaBBHCKux ppeBHOcreü. MocKBa. Katičić, Radoslav (1988): Machlese zum urslawischen Mythos vom Zweikampf des Donnergottes mit dem Drachen. V: Wiener slauistisches Jahrbuch 34. Kupiszewski, W. (1969), Siouinictwo meteorologiczne w gwarach i historii jszyka polskiego. Warszawa. Kuret, Miko (1967), Praznično leto slouenceu II., Celje (2. izd., Ljubljana 1989). Lubšina-Tušek, Marija (1993), Kamnito orodje v severovzhodni Sloveniji. V: Ptujski arheološki zbornik ob 100-letnict Muzeja in Muzejskega društua. Pokrajinski muzej Ptuj, 31-158. Mal, Josip (1940), Slovenske mitološke starine, V: Glasnik muzejskega društua za Slouenijo XXI, 1-37, poseben odtis. Mansikka, V. J. (1922), Die Religion der Ostslauen (=FF Communications 43), Helsinki. Möderndorfer, Vinko (1946), Verouanja, uuere in običaji Slouenceu, Peta knjiga: Borba za prido-biuanje usakdanjega kruha, Celje. Moszyriski, Kazimierz (1967), Kultura ludowa Sbwian 11-1/1934, Krakow. Tukaj navedeno po drugi izdaji iz 1967. Olbrich (1929/30), Donnerkeil. V: Hoffmann-Krayer, E. — Bächtold-Stäubli, Hanns, Handwörterbuch des deutschen Aberglaubens. Walter de Gruyter Co., Berlin-Leipzig, 325-331. Pahič, Stanko (1968), K predslovenski naselitvi Slovenskih goric in Pomurja. V: Suet med Muro in Drauo, Obzorja, Maribor, 158-255. Pajek, Josip (1884), Črtice iz dušeunega Žitka štajerskih Slouenceu, Ljubljana. P0M3H0B, E. P. (1891), EenopyccKHü cöopHMK IV, Cks3km KoaMoroHn^ecKne m KynbrypHbie. BMTeÖCK. DONNER CIND BLITZ IM BAÜERNHAÜS DER MYTHOLOGISCHE HINTERGRUND EINES VERGESSENEN VOLKSGLAUBENS ZUSAMMENFASSUNG Der Autor schildert die weite Verbreitung eines schon weitgehend in Vergessenheit geratenen Volksglaubens dar, nach welchem die in der Erde aufgefundenen neoliti-schen Geräte versteinerte Blitze seien und das Haus vor dem Blitzeinschlag schützen. Von der slowenischen Steiermark ausgehend, begleitet er seine Verbreitung samt einigen der wesentlichen Züge und der Namen flüchtig durch die Welt. Es sind dies z. B. die slowen. Ausdrücke gromski kamen, perunou (perunski?) kamen, gromska strina mit Entsprechungen bei anderen ie. Völkern. Sie waren aber auch den (Jgrofinnen bekannt. Die mit dem Donner verbundenen slawischen Ausdrücke stimmen mit indoeuropäischen überein. Der Name des slaw. Donnergotte Perunt>, ie. *p/h/er(k/h/°)u-no-, wird von der ie. Wurzel *per- “schlagen” abgeleitet; ursl. ‘nrblrii (“Blitz”) geht, zusammen mit ‘mleti- (“mahlen") und ‘mlatfe- cmoltt- (“Flegel”) auf ie *mel-“mahlen, stampfen, schlagen” zurück. Daraus wurden u.a. lit. milina und island. mjollnir “Hammer des Donnergottes” abgeleitet. Dieser war aus Stein. Mjollnir ist hamarr, was mit urslaw. ‘karny, gen. ‘kamene und altind. àéman- “Stein” (ie. *Hk/h/-eH-/Hak/h/-) etymologisch zusammenhängt. Somit wird auf der lexikalischen Ebene die Kohärenz der ie. mythischen Vorstellungen aufgedekt. JELKA SKALICKY PETER POŽAUKO PANONSKA CIMPRANA HIŠA PTUJSKI ZBORNIK VI/2 Zgodovinsko društvo Ptuj, 1996 CIDK 728.6(497.12-11) JELKA SKALICKY, dipl. umet. zgod. in etn., samostojni konservator, Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Maribor, Slomškov trg 6, SLO, 2000 Maribor PETER POŽACJKO, arhitekt, Tomanova 22, SLO, 2000 Maribor IZVLEČEK V sestavku je opisana lesena panonska hiša, pokrita s slamnato streho, kakor se pojavlja na Dravskem in Ptujskem polju, v Halozah in Slovenskih goricah. Ljudsko stavbarstvo te vrste danes hitro izginja, ker ni več funkcionalno. ABSTRACT The article presents the Pannonian wooden house covered with a thatched roof that can bee seen in Dravsko and Ptujsko polje, Haloze and Slovenske gorice. Such folk architecture is nowadays disappearing very fast, because it isn’t functional anymore. Cimprana hiša, ponekod ji pravijo tudi cimprana koča ali cimprača je stavba zgrajena iz tesanih brun pokrita s slamnato streho. Take, kakršne poznamo danes, izvirajo iz 19. stoletja, le redke so še iz 18. stoletja. Beseda cimper, kakor pravijo leseni kladni konstrukciji, je nemška popačenka. V njej je skrita beseda zimmern — tesati in Zimmermann — tesar. V izvirni obliki ohranjene cimprane hiše so danes že silno redke. Nekaj več je ohranjenih v okrnjeni obliki. Ponekod stoji še stanovanjski del hiše, gospodarski del je že nov, zidan. Slamnato streho sta zvečine zamenjala opeka ali salonit. Pogosto stoji ali raste na mestu odstranjenega gospodarskega dela stavbe nova in bahavo čaka, kdaj se ji bo starka umaknila.1 Te, ki še stojijo na Dravskem in Ptujskem polju, v Halozah in Slovenskih goricah, bomo predstavili v zborniku in jih vsaj tako poskušali iztrgati pozabi. Pri tem se bomo omejili na ptujsko regijo. Cimprana hiša je nizka in ozka, narejena iz grobo obtesanih brun, ometana z ilovico in pobeljena z apnom. Spodnji pas je sive barve. Pokriva jo slamnata streha. Okna so majhna, opremljena z železnimi križi in polkni. Skrbno in lepo oblikovani kmečki domovi pričajo o domiselnosti in oblikovalskem čutu graditeljev. Lepo oblikovani so leseni okenski okviri in vratna polnila vhodnih vrat, prezračevalne line na svislih in konzole napušča z vrezanimi okraski, ki so pogosto pobarvani z rdečo barvo. S stanovanjskim delom so pod eno streho povezani gospodarski prostori: na slemenih, kjer ni veliko prostora, kar v ravni vrsti, drugod je gospodarski del priključen hiši pravokotno. Stavba, kjer se vrstijo prostori v ravni vrsti pod isto streho, je enoten ali stegnjen dom,2 hiša s pravokotno priključenim gospodarskim delom pod isto streho pa dom na vogel ali “akl”.3 Včasih sta stanovanjsko in gospodarsko poslopje ločeni, vsako pod svojo streho.4 Za večje kmetije so bili značilni gručasti domovi, kjer so poleg hiše stala posebej še dva ali tri gospodarska poslopja.5 Razporeditev prostorov je tipična. Bivalni del sestavljajo veža, imenovana priklet, kuhinja, velika soba, ki ji pravijo hiša, mala soba ali “hiška” in shramba, rečejo ji tudi špajza ali kamra pa tudi kamura. Pri domu na vogel je pod zadnjim delom hiše včasih izkopana klet — pivnica, kamor vodijo strme stopnice iz shrambe. Stanovanjskemu delu stavbe sledijo gospodarski prostori. Najprej je navadno zrnska klet (kašta), prostor, v katerem so hranili žito, nato parma, za njo skedenj, ki mu ponekod pravijo gumno, na koncu je hlev, “štala” z listnjakom. Pod širokim strešnim napuščem je mogoče ob vsakem vremenu udobno prehajati iz bivalnega dela v gospodarske prostore. Dom kočarjev je manjši, navadno nima hiške pa tudi gospodarskih prostorov je manj. Najpreprostejše stavbe so “vrhi”, vinogradniški objekti v Halozah z majhno kletjo — pivnico, nad njo je prostor s prešo, kjer je tudi ognjišče, zraven pa prostor za bivanje, kjer navadno stoji krušna peč. Včasih je za prostorom preše še manjši gospodarski prostor. Še preprostejše so lesene kleti, “ klečaje”5 v okolici Juršinec, Senčaka in Kukave. Klečaje so eno- ali dvoprostorne, redke so take s prešo. Za vinorodni del Haloz in Slovenskih goric so značilne viničarije.7 Kmečke viničarije so preproste in majhne, večkrat so nastale kar iz “vrhov”, medtem ko so gosposke viničarije večje in jih včasih težko ločimo od kmečkega “Hiša” Herbersteinove viničarije na Mestnem vrhu. doma. V gosposki viničariji je bil v hiši večkrat tudi prostor za gospodarja, v hlevih pa so redili živino, predvsem zato, da so imeli gnoj za vinograd. Viničarija v Gaberniku, okno s križem. Okno hiše v Bukovcih. S polkni zaprto okno “vrha” na Belskem vrhu v Halozah. Okno s propadajoče cimprane hiše v Spuhlji. Enokrilna vrata hiše v Bukovcih. Detajl ganka z vhodom v klet, Dobrina pri Žetalah. Kletna vrata v hiši v Vitomarcih, zunanja so Dvokrilna vrata cimprane hiše v Markovcih, mrežasta. Značilni dom na “akl” v Bukovcih; vhod v hišo in gospodarske prostore ščiti širok napušč. Bukovci, tloris: 1. hiša s krušno pečjo, 2 veža s črno kuhinjo 3 shramba, 4 “hiška”, 5 klet, 6 mizarska delavnica, nekdaj klet, 7 gumno, 8 “štala", 9 listnjak, 10 stranišče. Senčak, stegnjen dom Senčak, tloris 1 “hiša”, 2 “priklet” (veža),3 črna kuhinja, 4 zadnja “hiša", 5 gumno, 6 “štala", 7 listnjak. Vinogradniška hiša “vrh" na Belskem vrhu v Halozah Belski vrh, tloris pritličja in kleti 1 “hiša” s krušno pečjo, 2 prostor preše z ognjiščem in ohranjeno leseno prešo, 3 shramba, nekdaj hlev, 4 vinska klet. *r~ Prezračevalne line podstrešja v lesenem zatrepu svisli v Vitomarcih in Kukavi. KAKO SO HIŠE GRADILI Obliko in konstrukcijo določajo potrebe pa tudi možnosti, razpoložljivo gradivo, oblika in sestava tal ter podnebje. Na območju, ki ga obravnavamo, je razmeroma malo kvalitetnega lesa, ki je bil vedno tudi primerno drag. Hiše so gradili iz cenenih, slabših vrst lesa, zato so bile majhne in ometane z ilovico. Temeljev večinoma nimajo, le osnovni okvir je včasih močnejši in iz hrastovih brun. Za stene so uporabljali hrastov, bukov, hojkin in tu in tam celo topolov les. Bruna so obtesali in jih vodoravno skladali ter med seboj povezali z lesenimi klini — mozniki. Na vogalih in na stikih prečnih sten so bruna preklapljali in vezali na križ. To je običajna kladna konstrukcija. Le redko srečamo povezavo sten z roglji “na lastavičji rep”. Zadnji vrsti brun v zaključnem vencu sta bili daljši. Na vrhu stičenih sten sta tako vedno po dve konzoli, ki nosita kapni legi. Spodnja konzola, ki je nekoliko krajša, nosi šibkejšo lego, na katero se opira deščen pod podstrešja oziroma opaž napušča, daljša konzola nosi kapno lego, na katero se opirajo špirovci. Pri manjših hišah oziroma pri enostavnejših izvedbah je samo ena vrsta konzol, konzole poleg špirovcev nosijo tudi opaž, ki v tem primeru poteka vzporedno z lego. Konzole na čelni steni hiše so podaljšani stropniki hiše in nosijo tram za opaž zatrepa. Konzole so vedno lepo oblikovane. Z žlebastim dletom so vanje vrezani preprosti okraski. Tudi lege imajo večkrat vrezano dvojno okrasno črto, redko celo oblikovan rob, za kar je bil potreben profitni oblič. Podobno so okrašena včasih celo tesana vrata gospodarskih poslopij in preš. Okraski so pobarvani opečno rdeče; danes je barva že močno izprana. Pripravljali so jo tako, da so opečni prah mešali s svinjsko krvjo, pozneje so uporabjali tesarski barvni prah ali pa so barvo kupili v trgovini. Okenske odprtine so v kladne stene preprosto izrezali, vratne podboje so s čepi povezali s kladami. Okenske okvire so vstavili v odprtine. Okenske obrobe so oblikovane, znotraj so okna zgoraj zaključena s profilirano vodoravno strešico oziroma s poličko, redko je tak zaključek tudi zunaj. Okovje okenskih kril je kovano ali lito, nežno in lepo oblikovano. Lasigovci, konzole strešne konstrukcije; Nenavadna je lesena opora za trto. Lepo oblikovane konzole z značilnim vzorcem, ki je običajno rdeče pobarvan. Pacinje, popotni utrinek panonskega stegnjenega doma. Velika soba — "hiša” je imela včasih pod stropom prezračevalno lino, zaprto z leseno loputo. Hišna vhodna vrata so večkrat bogato oblikovana. Tudi če so enokrilna, so polnila sestavljena tako, kakor da so dvokrilna. Vrata bivalnih prostorov so kasetirana. Ostala vrata so iz desk ali plohov, tesarsko narejena z lesenimi tečaji in zapahi. Ostrešje, ki mu pravijo riišt, je večinoma narejeno na škajje. Slemensko lego nosijo opirači — škarje, ki so včepljeni v poveznike. Škarje same so rahlo, komaj opazno stesane v loku navzven, da tako preprečujejo upogib navznoter. Ta konstrukcija izhaja iz konstrukcije tako imenovanega ležečega strešnega stola, ki delno razbremenjuje poveznike, zato so le ti lahko šibkejši od poveznikov, ki nosijo vertikalne sohe stoječega stola. Strešno konstrukcijo na stol srečamo redko, le pri večjih stavbah ali pri hišah, kjer je slamnato kritino zamenjala težja opeka, pa je bilo ostrešje na škarje prešibko. Pri takih “adaptacijah” so često podprli konzole ob stenah s trami. Prvotni videz je tako močno zakrit in izničen. Streha je oblikovana na čop, da ji veter ne more takoj do živega. Špirovci na čelih so tesani ali rezani, oglati, da je nanje mogoče pritrditi zatrepni opaž ali svisli. V tem opažu so vrezane prezračevalne odprtine, ki so pestro in lepo oblikovane. Ostali špirovci so iz okroglega lesa. Oglatim špirovcem pravijo špere, okroglim lemezi. Iz okroglega lesa so tudi vetrne vezi, ki diagonalno povezujejo špirovce, pravijo jim maček. Late so iz polokroglega lesa, tesanega samo po eni strani. Pri malo večjih strehah je vsak par špirovcev povezan še s prečno vezjo — goltnikom. Vse zveze so narejene z lesenimi klini iz trdega lesa, akacije, kostanja ali drena. V zadnjem delu so strehe zaključene večinoma s celostranskim čopom. Kladno konstrukcijo so zunaj in znotraj ometali z za prst debelim ilovnatim ometom “blatom”. Pripravili so ga tako, da so ilovico premešali s plevami, narezano slamo in vodo ter to zmes v plitvi jami z bosimi nogami dobro pregnetli, potem pa z rokami nanašali na stene. Ometane stene so prebelili z apnom. Mazanje ilovnatega ometa je bilo žensko opravilo. Vsako leto pred veliko nočjo so ženske po potrebi tudi popravljale poškodovani omet, posebej pri tleh se je rad poškodoval ali umazal, nakljuvale so ga tudi kokoši. Hiše so prebelili z apnom, spodnji pas pa pobarvali sivo. Z ilovnato zmesjo so prevlekli tudi pod podstrešja, tla v hiši in podstenj. Podstenj, ki mu rečejo tudi pocje, je hodnik pod širokim strešnim napuščem. Zidane so bile le kuhinjske stene, včasih samo stena pri kurišču, ki ločuje kuhinjo od hiše. V hiši stoji ob zidani steni krušna peč, ki jo zakurijo iz kuhinje. Krušne peči imajo pravokotne lončnene pečnice z različnimi okrasnimi motivi. V kuhinji je bilo razen kurišča za peč pred njim na polici — “na kómeni” še odprto ognjišče. Dim si je utiral pot skozi odprtino v stropu ali oboku v dimnik, ki je danes večinoma zidan, le redki so še leseni. Od dima, ki je oblizoval stene in strop, so sčasoma ostajali debeli sloji lepljivih črnih saj, zato se je te kuhinje prijelo ime črna kuhinja. Ohranile so se le redke. Najdemo jih še v Gorišnici, v Spuhlji, Bukovcih, Vitomarcih in Senčaku. V večjih domovih je bila tudi v manjši sobi — “hiški”, večkrat manjša, preprostejša krušna peč, ki so ji rekli tudi bik. Stropovi v “hiši” so tramovni, pokriti z deskami, ki se prekrivajo (opaž na preklop). V večjih prostorih so trami podprti še z močnim prečnim tramom, ki je včasih po robih posnet, pogosto pa je na tramu vrezana letnica postavitve hiše.8 KAKO SO HIŠE POKRIVALI Današnje vrste žit so manj primerne za pokrivanje, ker so krajše in manj odporne. Po pripovedovanju domačinov je še najprimernejše “rusko žito”, ki je precej podobno starim vrstam. Žito je ime za rž. Za pokrivanje uporabljajo pšenično in rženo slamo. Z rženo, ki je daljša, vedno prekrijejo sleme, bogatejši kmetje pa so z njo prekrili vso streho. Slama za kritino ne sme biti poškodovana, zato žita ne smemo žeti s stroji, temveč ročno s srpom. Nekdaj so to delo opravljale žanjice. Požeto žito so povezali v snope in jih postavili v kopico, ki ji pravijo tudi rastava. “Rastava” se na njivi še nekaj časa suši, nato snope pripeljejo v gumno. Zrnje ločijo od snopov tako, da udarjajo s snopom po praznem sodu, nato pa žito še pomlatijo s cepci. Slamo za pokrivanje je treba še škopati (tudi šopati ali čeliti). Snop vtaknejo v šopar, to je lesen primež, ki mu pravijo tudi bik in je pritrjen na steni gumna. Potem slamo s posebnimi grabljami češejo — šopajo. Ponekod nimajo bika, škopajo pa tako, da snope vlečejo skozi velik lesen glavnik, ki ga pritrdijo v kladno steno. Tako pripravljene škope, Mestni vrh pri Ptuju, pokrivanje strehe na Herbersteinovi viničariji imenovane tudi ridke ali podrajčjake, spravijo na gumno, kjer čakajo pokrivača — krovca. Pri pokrivanju sta običajno dva: pokrivač in pomagač-podavač. Pomagač prinese in poda škop krovcu. Ta škop razprostre, položi nanj leskovo palico — škopnico ali rajico in jo s kolenom stisne k lati. Pri tem si nekateri krovci pomagajo z vzvodom in kavljem. Vzvod zataknejo med late — okroglice, škopnico pritisnejo ob lato in jo s kavljem “haklom” spnejo z lato.9 Preden priveže krovec škopnico na lato, poravna slamo najprej z roko, nato še s krovno desko, ki ji pravijo šprekla. Sedaj škopnico veže na lato z" gožica- Orodje za pripravo slame za prekrivanje. mi" iz pintovca — pletivom iz vrbovine, danes tudi z žico. Tako veže skop za škopom do konca škopnice. Potem vrsto “rižo” sčisti s krovno desko, z njo poravna, zravna tudi spodnji rob. Ko pride do slemena mora uporabiti daljše, ržene skope, ki jih ovija čez prvo in drugo stran. Dobro je, če je kritje na slemenu dvojno. Na vrhu mora uporabiti tri škopnice, spodnji dve nista vidni in sta leskovi, kakor vse ostale, vrhnja, zaključna škopnica ostane vidna in je iz kostanja. Na čelnih robovih strehe splete slamo v kito, da je veter ne more cefrati. Pri delu na strehi, posebej pri popravilih, si krovec pomaga s kratko lestvijo — hlapcem, ki ima na vrhu dolg železen klin, s katerim zatakne lestev za lato, ne da bi pri tem poškodoval slamo. Tak klin Orodje za pokrivanje in prekrivanje slamnate strehe. ima tudi krovna deska, da jo lahko odloži na slamnati strehi. Pri popravljanju strehe uporablja krovec še “rebro”, rahlo upognjen lesen vzvod, s katerim dvigne staro slamo, da pod njo položi nov škop. Slamnato streho rad poškoduje veter, a tudi ptiči jo včasih nakljuvajo, “go-žice” pa rade pregriznejo podgane, zato je treba streho redno pregledovati in popravljati. Vsakih nekaj let je potrebno obnoviti sleme. S kvalitetno slamo dobro pokrita in redno vzdrževana streha zdrži tudi do petdeset let. LE NEKAJ JIH JE ŠE Od ljudskega stavbnega izročila je cimprana, s slamo krita hiša gotovo najbolj ogrožena. Način gradnje in zasnova prostorov sodita v preteklost. Ilovica, slama pa tudi les so občutljivi materiali, ki jih je treba redno vzdrževati. Pri taki hiši je potrebno vsako leto kaj postoriti: popraviti ilovnata tla in omete, pobeliti stene z apnom in skrbeti, da je vedno v zalogi nekaj škopov za popravila slamnate strehe. To so delali nekdaj gospodarji in gospodinje sami. Danes v teh hišah živijo stari ljudje, ki vsega tega več ne zmorejo pa tudi denarja imajo premalo. Nekoč so pokrivali s slamo, ker je bilo to najcenejše, danes je slamnata streha dražja od vseh ostalih. Slamo za kritino je treba obdelati ročno, zato je draga. Dobri krovci so redki in tudi večinoma starejši ljudje. Bivalna kultura, način življenja in gospodarjenja sta se tako spremenila, da sodobna kmečka družina v teh hišah ne more živeti. Kmečke domove po vaseh bi bilo mogoče z manjšimi preureditvami, ob ustrezno oblikovani novi hiši, nameniti za preužitek. Dalo bi se jih vključiti v turistično ponudbo ali jih muzejsko prezentirati. Stavbe po vinogradih, ki se uporabljajo občasno, je mogoče obnoviti in uporabljati brez bistvenih sprememb. Pri ohranjanju in obnavljaju redkih v izvirni obliki ohranjenih hiš je nujno potrebna finančna pomoč države oziroma zainteresiranih investitorjev ob sodelovanju strokovnih ustanov. A tudi to je premalo, če lastniki niso pripravljeni sodelovati.10 Žal večina ljudi ne zaznava duhovne razsežnosti povezave s preteklostjo, svojo dediščino prezira ali se je celo sramuje. Prizadevanja za spreminjanje odnosa do stavbnega izročila in kulturne dediščine nasploh mora biti raznovrstno, integrirano v poskuse za turistično promocijo naših krajev, v vsakdanjo ekonomsko propagando, predvsem pa v vzgojne in učne procese od prvih začetkov in poljudnega izobraževanja do strokovnega in visokega šolstva. Zdi se, da se počasi vendarle začenjamo zavedati svojih korenin, jih iščemo in cenimo. Lepo je bilo slišati gospo Angelo iz Gorišnice, ko je, ne brez kančka ponosa, pripovedovala, kolikokrat obiščejo učitelji s šolarji Dominkov dom, njeno rojstno hišo in si jo z zanimanjem ogledujejo. Brezovci, stanovanjska hiša nekdanjega doma v gruči. Viničarija na Zamušanskem vrhu. Holčeva klečaja z Gomile. Lasigovci, stara cimprana hiša se umika novi zidani. Stegnjen dom s Pacinja Kukava, cimprana hiša iz 18. stoletja. Fotografija je iz leta 1990. Hiše ni več, umakniti se je morala novi “moderni” zidani hiši. Dominkov dom v Gorišnici sodi med zelo redke panonske domačije, ki so ohranile izvirno podobo. V ‘‘hiši’’ je razporejeno originalno pohištvo. Tudi gospodarski del je tak kot nekoč, z lojtrnim vozom in vsakovrstnim domačim orodjem. V obokani črni kuhinji Dominkovega doma je ohranjeno ognjišče s starim posodjem. V “hiši” stoji lončena peč s klopjo. OPOMBE 1. Take hiše še stojijo v Stojncih št. 92, v Lasigovcih št. 15, v Lasigovcih št. 17, v Kukavi št. 9, v Bukovcih št. 92, v Grajenščaku št. 25. 2. Tip stegnjenega doma stoji v Pacinju št. 1 in v Senčaku št. 22. 3. Dom oblikovan na L, na “akl”, je ohranjen v Bukovcih št. 94, v Spuhlji št. 46, v Gorišnici št. 12,v Gorišnici št. 59, v Vitomarcih št. 42, v Desterniku št. 55. 4. Takšni domovi stojijo v Jablovcu št. 16, v Kukavi št. 18, v Senčaku št. 13, v Vitomarcih št. 58, v Kočicah št. 3, v Zasadih št. 3, na Mestnem vrhu št. 90. 5. Takšnega doma v gruči s cimpranimi, s slamo kritimi stavbami danes ne najdemo več. V Brezovcih št. 7 stojita le še stanovanjska hiša in del nekoč velikega gospodarskega poslopja. 6. Klečaja, Ormož skozi stoletja 4, Ormož 1993, str. 104-1 18. 7. Stavba med vinogradi, kamor je lastnik naselil viničarja — delavca z družino, ki mu je obdeloval vinograd. 8. Letnice na tramih imajo hiše: v Lasigovci št. 15 (1824), v Lasigovcih št. 17 (1810), v Zamušanih št. 105 (1826), v Vitomarcih št. 58 (1808). 9. Tako si je pomagal krovec Jakob Skale iz Bukovja pri Slivnici, ki je prekrival Herbersteinovo viničarijo na Mestnem vrhu pri Ptuju v pozni jeseni 1994. 10. V Kukavi številka 61 je stala značilna cimprana hiša, ki je imela na tramu vrezano letnico 1776. Kljub temu da je bila hiša z odlokom razglašena za etnološki spomenik in so bila za obnovo odobrena republiška sredstva, je lastnica hišo samovoljno podrla in na istem mestu postavila novo, ki z regionalno arhitekturo nima nič skupnega. INFORMATORJI Terezija Plohl, Lasigovci št. 17 Ana Strafela, Bukovci št. 94 Franc Strafela, Bukovci št. 94 Alojz Simonič, Brezovci št. 7 Marija Simonič, Brezovci št. 7 Terezija Veldin, Gorišnica št. 159 Angela Arnuš, Gorišnica št. 12 Elizabeta Murko, Pesnica pri Mariboru št. 49/b Julijana Murko, Mestrni vrh 90 PANNONISCHES HOLZHAUS ZUSAMMENFASSUNG Das pannonische Holzhaus ist ein Bauwerk, das aus horizontal gelegten Zimmerbalken gebaut und mit einem Strohdach gedeckt ist. Das Haus ist niedrig und schmal, es ist mit Lehm verputzt und mit Löschkalk weißgefärbt. Obwohl es schlicht aussieht, ist es sorgfältig und schön geformt und beweist die Findigkeit und den Gestaltungssinn seiner Erbauer. Derartige Häuser, die wir noch heute kennen, stammen aus dem 19. Jahrhundert, nur seltene stammen aus dem 18. Jahrhundert. Diese Häuser sind charakteristisch für Dravsko und Ptujsko polje, Haloze und Slovenske gorice. In diesem Artikel haben wir uns auf das Ptujer Gebiet beschränkt. Mit dem Wohnhaus sind meistens unter dem selben Dach die Wirtschaftsräume verbunden. Auf den Dachfirsten, wo nicht viel Platz vorhanden ist, folgen die Räume geradlinig aufeinander. Solchen Typ nennt man das ausgestreckte Haus. Bei der anderen Art des Raumentwurfs sind die Wirtschaftsräume unter dem selben Dach an das Wohnhaus rechteckig angeschlossen. Das ist auf die Ecke, oder auf “akl” gebautes Wohnhaus. Manchmal sind das Wohnhaus und die Wirtschaftsräume getrennt voneinander, jeder unter seinem Dach. Auf größeren Bauernhöfen standen neben dem Wohnhaus noch zwei oder drei Wirtschaftsgebäude. Die Raumeinteilung war typisch, die Größe und die Zahl der Räume variierten nur in Hinsicht auf den wirtschaftlichen und sozialen Status des Besitzers. Von der erhaltenen volkstümlichen Bauüberlieferung ist das pannonische mit Stroh gedecktes Holzhaus das meist gefährdete, weil es heute nicht mehr seine Funktion erfüllt, die Instandhaltung, besonders die Strohdeckung ist sehr kostspielig. Die bis heute erhaltenen Häuser sind überwiegend im Besitz der in schlechteren sozialen Verhältnissen lebender Bevölkerungsschicht, die nicht im Stand ist die Häuser zu renovieren. Man müßte für diese Häuser eine entsprechende Bestimmung finden. Man könnte sie in das touristische Angebot einschließen, oder sie als Freiluftmuseen präsentieren, einige von ihnen könnten als Altenteil benutzt werden. Bei der Bewahrung und Renovierung der seltenen, im Originalform erhaltenen Häuser, ist die finanzielle Hilfe des Staates dringend erforderlich, bzw. die Hilfe der interessierten Investoren im Zusammenarbeit mit entsprechenden Fachinstitutionen. Aber auch das ist zu wenig, wenn die Besitzer nicht genügend motiviert und der Tatsache bewußt sind, daß das Kulturerbe eine Kostbarkeit darstellt, die man ohne Rücksicht auf unmittelbare materielle Nutzen bewahren soll. VILI VUK DRAVSKI SPLAVARJI OD PTUJA DO BORLA PTUJSKI ZBORNIK VI/2 Zgodovinsko društvo Ptuj, 1996 ÜDK 626.74(497.12 Ptuj) VILI VUK, dipl. etnolog in prof. slovenščine, Pokrajinski muzej, Grajska 2, SLO, 2000 Maribor IZVLEČEK Razprava se ukvarja z navezanostjo dravskih splavarjev na Ptuj in Ormož od 16. do 20. stoletja ABSTRACT The paper deals with the attachment of the Drava raftsmen to Ptuj and Ormož from the 16th to the 19th century. Zaokrožene raziskave o dravskih splavarjih še ni, na primer take, kakršno so pred leti doživeli savinjski splavarji.1 Celo fragmentarne obdelave so redke in prek njih ni mogoče pogledati na celoto svojevrstnega načina življenja, ki so ga splavarji razvili skozi stoletja. Se najbolj sistematično, vendar znanstveno premalo obsežno, neustrezno širini splavarstva kot etnološke teme se je z dravskimi splavarji ukvarjal graški zgodovinar Franz Leskoschek,2 ki ga današnji raziskovalci dravskega splavarstva štejemo pri tej problematiki za izhodiščnega avtorja. Slika se bo pa počasi vendarle zaokrožila in upati je, da bo slovenska etnologija dobila monografsko obdelavo dravskega splavarstva. Splavarstvo kot promet in transport je ustvarilo s splavarji posebno socialno skupino, ki je imela opazen položaj v gospodarstvu in odločno besedo v družbi. Splavarji so s svojo dejavnostjo spremenili ekonomske in kulturne razmere v Dravski dolini, v 19. stoletju so bili redka skupina, ki si je lahko s svojimi vožnjami po Dravi v Donavo z ustavljanji v obdravskih in pozneje obdonavskih mestih, ob srečevanjih s tujimi ljudmi širila svoje obzorje in tako prinašala v domače kraje razglede od sosedov in iz tujine. V nerazvitih potovalnih navadah in možnostih je bilo še v začetku 20. stoletja srečanje s številnimi mesti vzdolž dravske vodne poti prava redkost. Splavarji pa so poznali Maribor, Ptuj, Ormož, Varaždin, Osijek, Sremsko Mitrovico, Beograd, tudi Novi Sad in še druge kraje. Družili so se s tamkajšnjimi ljudmi, kupovali, spoznavali hrano in navade, narečja in srbohrvaščino, nošo, časopise, skratka vse, kar je zunaj njihovih domačih okolij oblikovalo vsakdanje življenje. Tako kot je fragmentarna celotna podoba dravskega splavarstva, je neraziskana tudi zveza med dravskimi splavarji in Ptujem, z Ormožem in Borlom. Zanimiv je zlasti Ptuj, ki je po podatkih, zapisanih v Leskoschkovi razpravi,3 pobudnik rečnega prometa na Dravi. Franz Leskoschek ugotavlja, da ima med vsemi štajerskimi rekami Drava najstarejšo plovno tradicijo. To gre pripisati rimskemu Petoviu, ki “tedaj ni bil le pomembno cestno križišče, temveč tudi oporišče rimske panonske flote”.4 Rečno ladjevje je po Dravi prevažalo vojaštvo in drugo blago, saj je vodna pot segala od Ptuja prek Osijeka daleč v Donavo, v primerjavi s cestnimi transporti pa je bila tudi znatno cenejša. Samo domnevati je mogoče, da so se med rimskim ladjevjem pojavljali tudi splavi, ki jih je omogočilo gozdnato območje Pohorja. Zanesljivo pa se je Ptuj srečeval s splavi na začetku 13. stoletja. Leskoschek omenja listino kralja Andreja II., ki je dal leta 1209 Varaždinu pravico do ureditve blagovnega pristanišča, v glavnem pa je šlo za les. Skozi čas pa so začeli splavi, ki so tudi mimo Ptuja prevažali blago v Varaždin, poudarjati Ptuj kot pristaniško mesto. Proti koncu srednjega veka je Ptuj že bil pomembno pristanišče z živahno in cvetočo trgovino. Nastala je rečna transportna zveza med Beljakom in Ptujem, sredi 16. stoletja so Ptuj imeli za “ključ in vrata v Koroško ter Štajersko”.5 Leskoschek še poroča, da so stoletje prej Ptuj dobro poznali niirnberški trgovci. S severa so pozimi kot tržno blago prihajali v Beljak sodi s slaniki, ki so jih s splavi odpeljali proti Ptuju, kjer je bila končna postaja, spotoma so jih že prodajali v Beljaku, Št. Vidu in Velikovcu, s Ptuja pa so šli slaniki v prodajo v Radgono in Celje. Poleti je iz Aachna, Frankfurta na Maini, Kreuznacha, Nürnberga in Speyerja s splavi prihajalo na Ptuj sukno, ki je imelo enake kupce kot slaniki. Sukno pa so s Ptuja prodajali tudi na Madžarsko. S splavi je s Koroškega prihajalo na Ptuj še beneško blago, iz leta 1498 je znan podatek, da so madžarski trgovci za splav beneškega blaga plačali dva guldna pristojbine.6 Zaradi razvitega splavarskega prometa na Dravi je bil Ptuj v 16. stoletju pomembno trgovsko mesto, ki se je po svoji vlogi lahko primerjalo z enako razvitim Beljakom, medtem ko je bil v tistem času Maribor, ki je prav tako imel svoje rečno pristanišče, še v ozadju. Drava je s splavi pomagala tudi pri transportu orožja in vojaštva v času turških vdorov in Napoleonovih pohodov. V 19. in 20. stoletju se je pomen pristaniškega Ptuja spremenil in je postal zlasti pri splavarstvu tiste vrste, ki se je ukvarjalo s transportom lesa, nebistven. Na Dravi je prevzel vodstvo Maribor, ki si je dobršen kos svoje podobe prislužil prav na račun splavarstva in splavarjev. Na Ptuju so se končali le kakšni splavarski transporti rezanega lesa, količevja za vinograde, strešnih lat in orehovih desk. Ptuju se ni posrečilo v razvitem dravskem splavarstvu 19. stoletja, ko je postal les iz pohorskih gozdov iskano trgovsko blago za vzhod, razviti status splavarske postojanke, kjer bi se menjavale splavarske ekipe, kjer bi se splavarji oskrbeli za pot s hrano, kupili še kaj drugega, napolnili pristaniške gostilne in večkrat tudi prespali. Vse to se je ustalilo v Mariboru, Ptuj je postal za splavarje le tranzitno mesto, ki je omogočalo pristanek splavov, če so se splavarji zaradi vremenskih, časovnih in drugih razmer tako odločili. Tega tudi 20. stoletje ni spremenilo, pravzaprav sploh ni moglo spremeniti, ker je že njegov začetek napovedoval splavarstvu na Dravi mračno usodo. Na Fali so začeli leta 1913 graditi elektrarno in s tem postavljati težko premagljivo oviro tedaj še številnim dravskim splavom. Ptuj v splavarskem izročilu ni obstal kot točka širšega spomina, zato v pričevanjih splavarjev, s katerimi so bili opravljeni pogovori,7 nima svoje zgodbe. Vsa pričevanja so enotna in se ustavljajo pri Ptuju, ki je bil za splavarje postojanka le, če je bila v Dravi proti Ormožu in Varaždinu prenizka vodna raven in so čakali na višjo vodo, če so iz Maribora namenoma odpeljali v takem času, da so morali prespati na Ptuju in so bili s tem vendarle nekoliko bliže cilju, ali če se je zgodila nesreča. Dravski most na Ptuju je bil po pričevanju splavarjev nevarna ovira, ker je bilo treba med stebri mostu speljati neke vrste slalom. Večkrat se to ni posrečilo. Če so splavarji zaradi omenjenih razlogov ostali na Ptuju, se niso izogibali gostilnam, kot najbolj obiskovana jim je ostala v spominu gostilna Beli križ.8 O splavarskih nesrečah je Ptuj in njegovo okolico vzdolž dravske struge omenjal tudi tisk. Zanimivo zgodbo, ki ima ne le splavarsko, temveč še širšo pripoved, je mogoče najti zapisano v Slovenskem gospodarju 14. oktobra leta 1926: “Pod Ptujem pri Sv. Marku se je pripetila zadnjo soboto krog poldneva nesreča, ki bi bila lahko usodepolna. Vojaštvo ima pod Ptujem vaje in pionirji so zgradili pri Sv. Marku pontonski most. Dolžnost bi bila, ako je Slika 1: Splav v bližini Ptuja; posneto leta 1934. Slika 2: Pri ptujskem mostu; posneto 1934 Slika 3: Bližanje Ptuju; posneto 1934. Slika 4: Splavarji pod Borlom; posneto 1934. Vse foto: Ludvik Cepec, splavar. zgrajen most preko Drave, da se opozori na to splavarje potom časopisja ali s stražo. Pred prevratom je bila v takih slučajih pred Ptujem straža z rdečo zastavo in čolnom, da je svarila in ustavljala splavarje. Sedaj pa zasadijo pri Ptuju okroglo rdečo tablo ob Dravi brez posebne straže. Večkrat stoji ta svarilna tabla in splavarji vozijo mimo Ptuja naprej, ne da bi zadeli na kak vojaški most ali na vojaške vaje. V soboto zjutraj je odpeljal iz Maribora proti Ptuju splav lesnega trgovca iz Dravske doline ter oddrčal mimo one table naprej. Pred pontonskim mostom je ovinek in splavarji so opazili nevarnost, ko se ni bilo mogoče več izogniti. Splav se je zaletel v sredino mosta s tako silo, da je iztrgal štiri pontone in eden je celo padel na splav. Z odtrganimi pontoni je odplavalo po Dravi tudi hlodovje, ki je bilo položeno preko pontonov. Splavarjem se ni zgodilo nič, pač pa so se potrgala na splavu vsa vesla razen enega. Splav je odplul proti Varaždinu in pred njim pontoni, katere so polovili pri Varaždinu. Pet minut predno je trčil splav ob most, je korakalo preko nekaj 100 vojakov, ki imajo tamkaj vaje." Ker je šlo v ptujskem primeru za vmešanost vojske v splavarske težave, je Slovenski gospodar, očitno spodbujen zaradi teže problematike, teden dni pozneje, 21. oktobra, nadaljeval z obdelavo nesreče: “O nesreči pri Sv. Marku niže Ptuja, kjer je splav razbil pontonski most, je Slovenski gospodar poročal. Po trčenju so se polomila razen enega vsa vesla na splavu, ki je drčal navzdol po Dravi proti Ormožu. Ravno pri Ormožu in Središču je na Dravi vse polno plavajočih mlinov in to ravno tamkaj, kjer je reka najbolj deroča in koder plavajo tudi splavi. Splavarji na splavu z enim veslom so prestali nepopisen strah, ko so morali uporabiti vse telesne sile, da so se izognili mlinom, ker bi bil sunek ob kak mlin smrtonosen za vseh 6 mož. Pomilovanja vredni veslarji so se oddahnili šele blizu Varaždina, kjer je struga Drave prosta. Vsakdo bi pričakoval, da bo ta nesreča opomnila vojaško oblast, da vselej pravočasno obvesti splavarje, kedaj lahko vozijo in kedaj ne. Zadnjo sredo so pionirji zopet zgradili pontonski most preko Drave in sicer bolj proti Varaždinu, a obvestila o tem delu ni prejelo ne ptujsko okrajno glavarstvo ne splavarji. Tokrat je šlo slučajno brez nesreče, ker si splavarji sploh niso upali voziti. Poudarjamo, da je svoječasno vojaška oblast v slučaju vojaških vaj na Dravi pod Ptujem brzojavno obvestila o tem ptujsko okrajno glavarstvo, to pa mariborski mestni magistrat. Mariborski magistrat vzdržuje ob Pristanu posebnega čuvaja, ki opozarja splavarje na morebitne že javljene nevarnosti. V Mariboru ob Pristanu mora pristati vsak splav, ki pride iz Dravske doline, in bi ga bilo torej prav lahko opozoriti, kdaj sme in kdaj ne sme od Ptuja naprej po Dravi.” Da je bilo splavarstvo močno navzočo v aktualnem življenju v drugi polovici 19. stoletja, pričajo časopisna poročila, ki življenja splavarjev niso puščala ob strani. Zgovorna je zgodba iz Slovenskega gospodarja iz leta 1876: “Iz Ormuža — Meko večer proti koncu oktobra se pripeljejo po Dravi flosarji s 3 flosi naloženimi z lesovino do našega mesta, jih zaustavijo in z novim vožjem privežejo za sohe na premišču. Trudni flosarji se podajo spat in proti polnoči res trdno zaspijo. Sedaj prileze hudoben flosar nekega drugega flosa, prereže novo vožje in ga ukrade. Mi dolgo trpelo in flosi začnejo po Dravi plavati, česar pa speči flosarji niso čutili. Flosi plavajo naprej in zadenejo v mlin niz Ormuža, kar je tudi flosarje vzbudilo; dva planeta brž kvišku in splazita na mlin, eden pa skoči v Dravo in obtiči srečno na bližnjem produ. Mlin se sicer ni strgal, ali veliko dela so imeli flosarji, preden so flose izpraznili in jih zopet od mlina h kraju spravili; zgodila bi se lehko bila mnogovrstna nesreča na življenju in imetju, to pa vse zavolj hudobne poželjivosti po nekoliko sežnjih svežega vožja. Tat je vožje skril pod streho mlina, pa je bil zasačen, ko je poznej po nja prišel — vendar ničesar neče obstati in vse trdovratno taji. Človek je res pravi hrust s kosmato vestjo.” Slikovitost pojava, ki so ga predstavljali na Dravi splavi, in poseben način življenja splavarjev, ki so bili simbol možatosti in poguma, sta nagovarjala tudi umetnike. Redki so bili slikarji, ki na vedutah mest, ležečih ob Dravi, ne bi bili upodobili splava na Dravi. Dravski splavarji pa so dobili tudi svoje leposlovno delo, Ingoličev roman Na splavih, ki je izšel leta 1940. Antonu Ingoliču so dali navdih za pisanje romana o splavarjih prav njegovi ptujski pogledi na atrakcijo, ki se je skoraj vsak dan dogajala na Dravi. Trideseta leta 20. stoletja je Ingolič preživljal na Ptuju kot profesor na tamkajšnji gimnaziji, kot je povedal sam,9 pa so ga splavarji, ki so pluli mimo Ptuja ali pa se tam ustavili, privlačevali z željo, da bi šel z njimi in bil z njimi. Ptujski most prek Drave ali pa obrežje ob ptujskem parku sta bila za Ingoliča točki, od koder je radovedno gledal splave in splavarje. O tem pripoveduje: “Že kot srednješolec sem rad opazoval z mariborskega mosta splave, kako so pluli pod mano po Dravi; še rajši sem se ustavljal zadnja leta na ptujskem mostu in čakal, kdaj se bo daleč zgoraj pod Panoramo prikazalo nekaj temnega, se bližalo in večalo, sčasoma dobilo določnejše obrise in se končno izoblikovalo v splav z uto, ognjiščem in šestimi splavarji, enakomerno zamahujočimi z dolgimi vesli. Pa komaj sem se dobro razgledal po splavu, že je zdrknil med mostnicami in plul dalje proti železniškemu mostu... Mnogokrat se mi je zdelo, da prav splavi dajejo našemu sicer zanimivemu in slikovitemu Ptuju nekaj živahnosti, ki jo sicer tako pogreša...”10 Ingoliča je gnalo k splavarjem, vendar je bilo priložnosti za živa srečanja z njimi na Ptuju malo, ker so pluli mimo mesta. To potrjuje tudi pisatelj: “Tu in tam je sicer v Ptuju kak splav obstal, da sem se lahko pogovoril s tem in onim splavarjem, kar me je še bolj pridobilo za pot, ki bi naj bila kakor odrešitev iz mojega večletnega enoličnega življenja.”11 Znanstvo s sinom enega od lesnih trgovcev iz Dravske doline12 je Ingoliču omogočilo, da je leta 1937 odpotoval s flosarji in vožnjo tudi srečno opravil. Pot s splavom je Ingolič opisal v nekaj reportažnih spisih13 in najtemeljiteje, z zgodbo, ki je v celoti dokumentarna, v romanu Na splavih. Dogajanja tega romana ni brez Ptuja, ki je bil pisateljevo domače okolje, za raziskavo o dravskih splavarjih pa ima lahko pričevanjsko vrednost tudi tak odlomek: “Sele v mraku so se približali Ptuju. Ko so pristali niže mestnega parka, je bila že skoraj noč. Večinoma so odšli v mesto, v gostilne, Marko pa je poiskal Drejča, ki je hodil v četrti razred ptujske gimnazije. Petrun je spet ostal na splavu, naročil pa je Tinču, naj mu prinese tobaka. Zakuril je in pristavil lonec z vodo za kavo...”14 Ptujski pristan, ki je bil od 15. do 18. stoletja najpomembnejši na štajerskem območju toka Drave, je v 19. in 20. stoletju izgubljal svojo veljavo. Prometni red so urejali s predpisi, pristan, ki so ga vzdrževali zemljiški lastniki, je imel tudi cenik za pristajanje, razkladanje in nakladanje.15 Pristan je bil tudi v Ormožu, za splavarje pa je bilo pomembno pristajališče pod Borlom. Če so iz Maribora odpeljali zjutraj, je bil Bori obvezna postaja, s tem pa tamkajšnja gostilna obvezen cilj splavarjev, eden od še živečih splavarjev si je eno od natakaric izbral celo za ženo.16 Da Ptuj v dravski splavarski dejavnosti v 19. in 20. stoletju ni predstavljal večjega središča, dokazuje tudi to, da okolica Ptuja ni dala splavarjev. Večina jih je prihajala iz Dravske doline, zadnji kraj, kjer so splavarstvo kot dejavnost še poznali, je bil Duplek. OPOMBE 1. Angelos Baš, Savinjski splavarji, Ljubljana 1974. 2. Franz Leskoschek: Schiffahrt und Flößerei auf der Drau, v Zeitschrift des historischen Vereines für Steiermark, Graz 1972. 3. Prav tam. 4. Prav tam. 5. Prav tam. 6. Prav tam. 7. Pripovedovanja splavarjev Konrada Pušnika iz Radelj ob Dravi, roj. 1912, Ludvika Cepca z Javnika nad Radljami, roj. 1908, umrl 1990, Ivana Verbotna iz Bresternice, roj. 1922. 8. Pripovedovanje Ivana Verbotna. 9. Pogovor z Antonom Ingoličem 6. decembra 1989. 10. Anton Ingolič, Žika 1937, str. 167. 11. Prav tam. 12. M. Čas, posestnik in lesni trgovec, Brezno ob Dravi. 13. Žika, Naš rod. 14. Anton Ingolič, Na splavih, Maribor 1964, str. 49. 15. Nataša Kolar, Plovba po Dravi v prvi polovici 19. stoletja, v Kronika 40, št. 3, 1992. 16. Konrad Pušnik, splavar iz Radelj ob Dravi. DRAVAFLOSSER VON PTÜJ BIS BORL ZUSAMMENFASSUNG Es besteht noch keine ethnographish-monographische Studie über die Dravaflößer, deshalb wurde auch deren Verbindung zu der Stadt Ptuj nicht völlig erforscht, die von 15. bis 17. Jahrhundert ein bedeutsamer Binnenhafen mit gut entwickeltem Handel war. Im 19. und 20. Jahrhundert wurde die Rolle der Stadt Ptuj in dieser Hinsicht abgeschwächt, das bedeutet, daß Ptuj für die Dravaflößer nur eine Transitstadt darstellte und nicht jene Funktion erfüllte, die in der erwähnten Zeit die Stadt Maribor zeigte. Die Dravaflößer hielten in Ptuj nur in dem Fall an, wenn sie sich zu spät aus Maribor auf den Weg gemacht hatten und in Ptuj übernachteten, oder wenn sie wegen schlechter Wetterverhältnisse auf höheren Wasserstand warten mußten. Ein ganz andere Bedeutung hatte Bori, wo die Flößer im 20. Jahrhundert, bis 1941, als die Flößerei an der Drava beendet wurde, pflichtgemäß angehalten hatten und sich vor dem Eintritt in den kroatischen Teil der Drava mit Lebensmitteln und Getränken versorgten. Die Flößer machten sich aber bei den Ptujer Bewohnern bemerkbar, die Floßfahrt galt nämlich als eine Großtat. Auf diese Weise wurde Ptuj doch in das gesamte Floßwesen eingeschlossen, darüber erzählt in seinen Reportagen und im Roman “Auf den Flößen” der Schriftsteller Anton Ingolič. SAŠO RADOVANOVIČ DVA ČAROVNIŠKA PROCESA NA POSESTI PTUJSKIH DOMINIKANCEV PRI SV. TROJICI KONEC 17. IN V ZAČETKU 18. STOLETJA PTUJSKI ZBORNIK VI/2 Zgodovinsko društvo Ptuj, 1996 ÜDK 291.33:34(497.12 Haloze) SASO RADOVANOVIČ, prof. zgod., Pokrajinski muzej Maribor, Grajska ulica 2, 2000 Maribor IZVLEČEK Razprava nam na dueh čarovniških procesih na prelomu 17. stoletja prikaže vso nesmiselnost in krutost preganjanja čarovnic. ABSTRACT The paper reveals, on the basis of two trials for witchcraft at the turn of the 17th century, the absurdity and cruelty of persecuting the witches. Do čarovniških procesov je prišlo na slovenskem Štajerskem tudi pod vplivom raznih naravnih nesreč (poplave, požari), kužnih bolezni in vojn, ki so divjale po našem ozemlju ali njegovi soseščini. Požari so bili v 16. in 17. stoletju strah in trepet ne le mest na slovenskem Štajerskem, temveč po vsej Evropi. Mesta so bila grajena iz lesa in hiše so stale druga ob drugi, ker je obseg mestnega obzidja omejeval širjenje mest. Tako je na primer Maribor v 16. in 17. stoletju kar petkrat skoraj popolnoma pogorel. Velike poplave so prizadele slovensko Štajersko v letih 1436, 1675 in 1684, temu so se pridružile še slabe letine leta 1560 in naval kobilic. Poseben strah je ljudem vlivala kuga, ki je po naših krajih pobirala smrtni davek v letih 1348, 1449, 1474, 1478, 1618 in 1679-1683, Med leti 1392 in 1704 so Turki kar šestindvajsetkrat vdrli na slovensko Štajersko. Temu so se v 17. stoletju pridružili še roparski pohodi Krucev, ki so med leti 1680 in 1711 pogosto ropali po Murskem polju in Slovenskih goricah. Pogostost in nerazumljivost teh nesreč sta preprosto ljudstvo zelo preplašili in zaradi nevednosti so odgovore iskali v delu temnih sil - čarovnic. S surovimi in krvavimi procesi proti njim so ljudje tolažili lasten strah pred prihodnostjo. Procesi so se odvijali pred krvnim sodiščem, ki je moralo imeti še prostor za mučilnico z mučilnimi pripomočki in seveda ječo. Ječe so bile navadno v kleteh starih stolpov. To so bile temačne, mrzle in vlažne luknje, polne umazanije, podgan, miši in druge nesnage, ki se je marsikdaj stekala z ulic. Jetniki so bili velikokrat z močnimi verigami pripeti k steni in so se le s težavo premikali. Lokacija morišč pa je bila določena že pred davnimi časi, največkrat za pokopališči, na križiščih cest ali na gričih v bližnji okolici, da so bila že od daleč vidna. Poleg vislic je tukaj stal še tako imenovani sodni križ. Čarovniški procesi na Ptuju in okolici 1 — obtožene ženske 2 — obtoženi moški 3 — skupni število obtoženih 4 — mučeni 5 — obsojeni na smrt 6 — oproščeni Leto Deželsko sodišče 1 2 3 4 5 6 1660 Ptuj 1 1 1694 Ptuj 1 1 1695 Sv. Trojica 1 1 1701 Sv. Trojica 4 1 5 1 1 4 Sv. Trojica pri Podlehniku 1695 Proces proti Marini Schepp zaradi čarovništva Deželsko sodišče dominikanskega samostana na Ptuju pri Sv. Trojici pod Podlehnikom 28. junija 1695 so privedli na zaslišanje zaradi čarovništva pred cesarskega krvnega sodnika Marino Schepp, vdovo staro 50 let. Pisar Martin Löwen je obtoženki še enkrat predočil rezultate deželnosodne preiskave. 10. maja 1695 so jo z gospoščine Turnišče privedli pred deželsko sodišče dominikanskega samostana pri Sv. Trojici, kjer so jo 26. maja dobro zaslišali. Obtoženka je povzela svojo prvo izjavo in skušala nekatere stvari pojasniti. Rožo je dobila okoli prejšnjega pusta, toda ni hotela povedati kje jo je dobila ali vzela ter zakaj jo je skrila na podstrešju svoje hiše. Istega dne popoldne je pri temeljitem zaslišanju priznala, da je vzela pred tremi leti, ko se je njena hčerka Marinka, ki tačas živi pri Filipu Perpeneku na Gradišču, poročila z Jožefom, vratarjem na Borlu, iz hčerkine skrinje njen deviški venec. Skrinja je bila takrat odprta, ker je bil ključ zlomljen in celo sam gospodar ji je pomagal odpreti skrinjo. Iz tega venca je tudi roža, ki jo je dala mitničarki. Takšne rože je dobila tudi is svetega drevesa, ki je bilo pri hiši. Vse to ji je svetovala njena nespametna glava, čeprav je sama sebi govorila molči, molči. Priznala je zato, da bi dobila nekaj hrane. Tudi pri mučenju s palčnicami1 ni priznala ničesar, temveč je prosila, naj potrpijo do naslednjega dne, ko naj jo vzamejo v mesto, kjer bo povedala kar ve in da si želi le, da bi ji vzeli življenje. Pri drugem mučenju s paličnicami je priznala, da je pred dvema letoma, ko ni rada molila, srečala na dan posvečenja pri Sv. Barbari (Cirkulane) na poti iz gostilne proti domu hudiča v podobi nekega Kranjca, oblečenega v črno obleko. Ta jo je nekaj časa pregovarjal, naj ne verjame v Boga, nakar je v trenutku popolnoma izgubila razum ter počela razne neumnosti. Hudič ji je sicer obljubil, da bo dobila hrano, toda kljub temu je ostala beračica. Pred enim letom, na post, je s hudičem, v podobi nekega moškega, zvečer na cesti na nekem razpotju spolno občevala. Hudič ji je tedaj pod desno roko naredil hudičevo znamenje. Hkrati ji je prepovedal verovati v Boga in sveto Trojico. Toda prav tedaj je zelo močno verjela prav v sveto Trojico. Obtožena se je kmalu pokolebala glede svojega prvega priznanja, ker da zaradi hudega mučenja ni vedela, kaj govori. Kmalu nato je dejala, da se ji je hudič le prikazal, toda ni hotela priznati, da je z njo govoril, ali da mu je prišla v roke. Priznala je le, da jo je popolnoma zmešal. Hkrati je zanikala, da je hudič z njo govoril, da ji bo priskrbel hrano, in nikoli ni govorila, da se je zapletla s hudičem in da ji je naredil hudičevo znamenje. Nato so ji dali čas do popoldne, da o vsem dobro razmisli. Ob peti uri popoldne so jo ponovno privedli na zaslišanje ter jo vprašali, če si je medtem premislila glede svojih odgovorov. Obtoženka je ponovno zanikala vse kar je prvič priznala. Po dolgem prigovarjanju je vendarle priznala, da je vse, to govorila na deželskosodnem zaslišanju le zato, da bi jo prenehali mučiti. Sicer ne bi nikoli dejala, da ji je hudič svetoval že prej navedene reči, češ da naj ne verjame v Boga. Z njim ni spolno občevala in ni ji naredil nobenega znamenja. 29. maja ob peti uri popoldne je gospod krvni sodnik, po njenem priznanju na zaslišanju pred deželnim sodiščem o hudičevem znamenju naročil krvniku, naj ga poišče. Znamenja niso našli pod desno roko, temveč na levem ramenu. Da gre resnično za hudičevo znamenje, je potrdil preizkus s preiskovalno iglo. Le-to je krvnik zapičil za dve in pol dolžini sredinca (srednjega prsta) globoko v znamenje in iz njega ni pritekla niti kaplja krvi pa tudi obtoženka ni pokazala nobene bolečine. 30. maja so jo ob šesti uri zjutraj privedli k novemu mučenju. Priporočili so ji, naj rajši v dobrem prizna resnico. Naj ne taji resnice, tako kot je tajila za hudičevo znamenje, ki so ga našli in jo sedaj hudo obtožuje. Ker kljub temu ni hotela priznati, so jo dali v tako imenovano vezavo.2 Ker je vztrajala, da je nedolžna, so jo odvezali in jo poslali na višjo stopnjo mučenja. Ob šesti uri popoldne so jo dali na natezalnico3 in jo pozvali, naj pove resnico. Toda obtoženka še vedno ni hotela ničesar priznati, še vedno je trdila, da je nedolžna. Ob tem je tudi preklela svojo neumno pamet. Ko jo je gospod krvni sodnik vprašal, od kod potem prihaja hudičevo znamenje, ni na vprašanje odgovorila. Čez četrt ure so jo nato izpustili z natezalnice. 1. julija so ob četrti uri zjutraj obtoženko najprej postrigli, nato pa posadili na stol.4 Po šestih urah in pol sedenja na stolu je dala poslati po krvnega sodnika in priznala, da se je vse zgodilo tako, kot je prvič izpovedala, da se je v resnici spetljala s hudičem, ki ima mrzel spolni ud in ki ji je naredil najdeno hudičevo znamenje. Spolni odnos s hudičem je imela pred dvema letoma ponoči na dan Filipa in Jakoba (3. maj) na nekem razpotju. Hudič se ji je dvakrat prikazal v grozni podobi, oblečen v črno obleko. Prvič ji je ukazal, naj zanika Boga in našo ljubo gospo ter da ne sme več obiskovati nobene cerkve. Na njegov ukaz mu je morala obljubiti tudi svojo dušo, v zameno pa ji je hudič obljubil, da ji bo priskrbel hrano. Obtoženka je nato pričela prositi in zatrjevati, da ni naredila nobenih drugih čarovnij, s katerimi bi škodila ljudem, živalim ali komu drugemu. Prav tako ne ve za nobene sodelavke ali tovarišice. Pribor za čaranje, ki so ga našli, ne izhaja iz nobene čarovniške druščine, temveč je last hudiča samega, zato tudi ne more vedeti za nobeno sodelavko. Sicer pa tudi gospod krvni sodnik ni hotel od nje nobenega priznanja o sodelavkah. 2. julija so obtoženko ob dvanajsti uri dopoldne privedli pred sodni stol, da je od točke do točke potrdila svoja priznanja, izrečena med in po mučenju. Obtoženka je priznala storjene zločine. Nato so jo opomnili, naj se z resničnim kesanjem in obžalovanjem pripravi na napovedano smrt. 3. julija so ji poslali duhovnika, da jo je spovedal in obhajal. 4. julija pa so jo privedli pred cesarsko krvno sodišče na končno obravnavo. Prisedniki krvnega sodišča so bili gospodje Friderik Staiber, Janez Ludvik Mörthl, Sebastijan Schiffkorn, Andrej Pisoritz, Andrej Mähr, Hainrich Kheller, Andrej Weispuecher, (Jrban Zasputä, Gregor Wasserman, Luka Sinica, Gašpar Struzi, Jožef Hrustej. SODBA Po obtožnici, zagovoru obtoženke in po deželskem sodnem redu za Štajersko, so gospodje prisedniki in razsodniki deželskega sodišča spoznali Marino Scheppin krivo kaznivih dejanj, kakor so bila zapisana v sodbi. Izročili so jo cesarskemu krvniku, ki jo je odpeljal na običajno sodno mesto (mori- šče), kjer jo je z mečem obglavil. Nato je telo skupaj z odsekano glavo sežgal na grmadi v pepel in ga nato zakopal v zemljo. Sv. Trojica, 4. julija 1695 Dr. P.L. von Apostelen, cesarski krvni sodnik v območju Celja IZVLEČEK STROŠKOV Prvič ima gospod krvni sodnik od doma in nazaj 2, v kraju 7, skupaj 9 dni, vsak dan po 6 šilingov........................... 6 gld 45 kr 1695 28. junij za dve zaslišanji Marije Scheppin, v dobrem, na zaslišanje po po 6 šilingov............................ 1 gld 30 kr 29. junija za iskanje hudičevih znamenj...............................45 kr 30. junija za eno boleče zaslišanje obtoženke z vezavo................45 kr prav tako za eno boleče zaslišanje na natezalnici.................45 kr 1. julija za eno zaslišanje na stolu.................................45 kr za eno zaslišanje pred sodnim stolom..............................45 kr za dve sodbi po 1 gld 4 šilinge....................................3 gld za vodenje procesa........................................ 1 gld 30 kr ............................................................. gld 30 kr Pisar krvnega sodišča ima prav tako 9 dni, na dan po 4 šilinge 4 gld 30 kr za obtožbo..................................................... 1 gld 10 kr za olajšave............................................................35 kr za zanesljivo spremljanje..............................................15 kr . . . . . ........................................... ...... . . 6 gld 30 kr Krvnik skupaj s svojim hlapcem ima prav tako 9 dni, na dan po 6 šilingov........................................... 6 gld 45 kr za postavitev natezalnice..............................................15 kr za preiskavo znamenj................................................... 1 gld za striženje las........................................................8 gld za dve boleči zaslišanji v vezeh in na natezalnici..................... 1 gld za napravo in posaditev na stol........................................45 kr za usmrtitev zločinke..................................................15 kr za upepelitev telesa...................................................45 kr za plačilo grmade......................................................45 kr za gasilni kavelj......................................................30 kr za pokop pepela........................................................ 1 gld za sodno malico . . ...................................................48 kr .............................................................14 gld 48 kr Skupno 37 goldinarjev in 48 krajcarjev5 Navedena vsota 37 goldinarjev in 48 krajcarjev je bila 4. julija 1695 izplačana dr. P.L. von Apostelenu, cesarskemu krvnemu sodniku v območju Celje. OPOMBE 1. Paličnice so bile narejene iz dveh nazobčanih železnih ploščic, ki sta imeli na obeh koncih vijaka. S privijanjem vijakov sta se ploščici približevali druga drugi. Obtoženec je moral dati palca med ploščice, ki jih je nato krvnik privil, tako da je izza nohtov pričela teči kri. 2. Poseben način mučenja je bila tako imenovana vezava, ki so jo delili na četrtinsko, polovično in celo vezavo. Pri tem so obtožencu zvezali roke na hrbtu, tako da so bile dlani obrnjene navzven. Po stopnjah so mu zvezali roke le do dlani (četrtinska), do komolcev (polovična) ali pa do ramen (cela vezava). Pri tem je krvnik tako zategnil vrvi, da so se zarezale do kosti, ob tem sta se močno razširila ramenska sklepa, kar je povzročilo močne bolečine. 3. Posebna vrsta natezalnice je bila sestavljena iz škripca, ki je bil pritrjen na stropu mučilnice in dolge vrvi, s katero je rabelj zvezal žrtvi roke na hrbtu in jo nato z narobe zvitimi rokami potegnil kvišku. Nato so žrtev dvigovali navzgor in navzdol. Večkrat so ji na noge obesili še več kilogramov težke uteži in jo pustili viseti četrt do pol ure. 4. Najbolj priljubljena mučilna naprava za trdovratne čarovnice je bil tako imenovani “čarovniški stol”. To je bila v bistvu 2,5 m dolga lesena klop, kije imela na enem koncu 1,5 m na drugem pa le 60 cm visoke noge. Na klopi so bili zelo ostri navzgor obrnjeni robovi, na katerih je morala sedeti žrtev. Rabelj je žrtev slekel do golega in jo oblekel v raševinasto srajco, izdelano v enem dnevu, da je hudič ni mogel začarati. Nato je morala žrtev sesti na klop tako, da je imela noge na višjem delu klopi. Noge ji je rabelj zvezal, tako da se je vrv zajedla v meso do kosti. Roke ji je zvezal na hrbtu, trup pa je s tremi vrvmi prek pasu, hrbta in ramen privezal na kavelj, ki je visel pod stropom. Tako je žrtev napol visela v zraku in se ni mogla niti malo premakniti. Takšna nepremična lega je čez čas povzročila neznosne bolečine, ki so jih morale žrtve trpeti tudi po nekaj dni, tako da so mnoge med njimi zaradi bolečin zblaznele ali celo umrle. 5. 1 goldinarje bil vreden 8 šilingov ali 60 krajcarjev ali 240 srebrnikov 1 šiling — 7,5 krajcarjev ali 30 srebrnikov 1 krajcar — 4 srebrnike SV. TROJICA PRI PODLEHNIKU 1701 PROCES PROTI HELENI KLANEČNIK ZARADI ČAROVNIŠTVA A. Temeljito zaslišanje 19. julija 1701 so zaslišali Heleno Klanečnik, ki je do nedavnega živela pod minoriti v svobodni zvezi in stanovala zdaj tu zdaj tam. Zaradi ukvarjanja s čarovništvom so jo prijeli na gospostvu Turnišče ter jo iz Schmidtove hiše predali dominikanskemu samostanu na Ptuju kot deželsko sodni oblasti. Na običajna, vnaprej pripravljena vprašanja ni v dobrem ničesar priznala, temveč je le govoričila sem in tja. 1. Po mučenju z vezavo je priznala, da so jo k tej hudi pregrešnosti, čaranju, zapeljali slabi ljudje. Pred osmimi leti, ko je na pašniku pasla samostansko živino, je najprej prišla k njej Urša, žena Andreja Klanečnika, gozdarja minoritskega samostana, v podobi modrasa. Pred njo si je spet nadela človeško podobo, pričela z njo govoriti ter ji dala jesti gibanice. Medtem je prišla mimo tudi žena Mihe Bezjaka, podložnika pri minoritih (njenega krstnega imena ni vedela). Tudi njej je dala jesti gibanico, nato pa je obe ženski pregovorila, da sta šli z njo, ju dvignila v zrak in skupaj so poletele na Donačko goro, kjer so jedle, pile in plesale ter nato spet poleteli proti domu. 2. Priznala je, da je s svojim hudičem Šimekom enkrat spolno občevala. 3. Priznala je tudi, kako ji je njen hudič naložil, da mora zatajiti našega ljubega gospoda Boga, sveto Trojico, sveto Mater božjo in vse svetnike. Ne sme jih več klicati, temveč mora verovati levanj. 4. Priznala je, da je na hudičevo željo hotela ukrasti sveto hostijo. Ko je imela hostijo v ustih, se ji je zataknila v grlu. Zato je hudič s svojimi kremplji segel v njeno grlo, izvlekel hostijo in jo obdržal zase. B. Kriminalni proces 30. septembra 1701 je bila cesarskemu krvnemu sodniku za območje Celje predstavljena neporočena ženska, po imenu Helena Klanečnik, stara 44 let, ki so jo izročili z gospoščine Turnišče zaradi suma čarovništva. Kaspar Štrucl, tamkajšnji uradnik, je predložil deželskosodne zapiske prvih zaslišanj, ki jih je obtoženka od točke do točke obnovila in potrdila. Prvič, da je prišla pred osmimi leti, ko je na pašniku pasla samostanske krave, k njej v podobi modrasa žena Andreja Klanečnika, gozdarja minoritskega samostana, Urša, ki je takoj prevzela človeško podobo, pričela z njo govoriti in ji dala jesti eno gibanico. V tem je mimo prišla Špela, žena podložnika minoritskega samostana Mihe Bezjaka. Ko je pojedla nekaj gibanice, sta jo obe ženski pregovorili, naj gre z njima. Takoj nato sta jo dvignili v zrak in skupaj so poletele na Donačko goro. Tam so v ptičjem gnezdu jedle žgance s češnjami. Razen tega jedla, ker je dobila le eno drobtino žgancev. Razen tega so še pile in plesale ter nato poletele domov. Drugič je priznala, kako je s svojim hudičem Šimekom v črni kmečki obleki le enkrat spolno občevala. Hudič je imel mrzel spolni ud in ji je na desni nogi naredil znamenje. Krvnik, ki ga je našel, je to potrdil. Tretjič je priznala, kako ji je hudič naložil, da mora zatajiti našega ljubega gospoda Boga, sveto Trojico, sveto Mater božjo in vse svetnike. Ne sme jih več klicati, temveč mora verovati vanj, kar je obtoženka tudi storila in mu obljubila svojo dušo. Ker je bila tedaj obtoženka noseča, je hudič zahteval, da mu obljubi tudi otrokovo dušo. Cetrič je priznala, da je hotela na hudičevo željo zanj ukrasti sveto hostijo. Ko je imela hostijo v ustih, je ni več mogla dobiti ven, ker ji je obtičala v grlu. Nato je hudič segel s svojimi kremplji v grlo, izvlekel hostijo in jo spravil za svoje potrebe. Petič je priznala, da je začarala križ in molila, naj se z božjo močjo in pomočjo naše ljube gospe bolezen od obolelih umakne in z božjo ter pomočjo svete Trojice konča. Nadalje ni storila nič škodljivega in ni delala drugih čarovnij, razen da so eno deklo uporabili pri svojih čarovniških srečanjih. Šestič je priznala, da je uporabljala kristale, zaradi katerih so ljudje govorili resnico in jih našli v njenem ušesu. Ovadila je naslednje sokrivce: Miho Bezjaka iz Stavešincev, podložnika pri minoritih in njegovo ženo Špelo ali Elizabeto, Uršo, ženo gozdarja Andreja Klanečnika, stanujočo pri minoritih v Zgornjem Vrbnu, Marino, ženo Jurija Sireča, doma iz Stavešincev, podložnika minoritskega samostana, Ženo Vida klenečnika iz Pavlovec, gornika pri minoritih. Jerneja Drenovška iz gospoščine Bori, ki jo je hotel med veliko nevihto skupaj s prej ovadenimi ženskami osvoboditi iz zapora in je z roko segel skozi okno. Tedaj pa je ona poklicala stražo. Pred tremi leti je letel z njo nad Podlehnikom in pri čarovniški druščini služil kot trobentač; Sestro Klanovščkove žene, po imenu Jera Miška, podložnico minoritskega samostana iz Ptuja v Stavešincih, Antona Smirca, potepuha in tesarskega pomočnika prej omenjenega Jerneja Drenovška. Nato so dali obtoženki čas do druge ure popoldne, da še enkrat o vsem dobro razmisli in pove vso resnico. Popoldne Ob drugi uri popoldne so obtoženko znova privedli in jo ponovno izprašali. Obtoženka je potrdila svojo dopoldansko izjavo, tako svoje lastne zločine kakor tudi zločine ovadenih. 1. oktobra 1701 ob 7.30 dopoldne je dal gospod krvni sodnik pripeljati obtoženko (ker je pri zaslišanju prejšnjega dne trdila, da je noseča, je dalo sodišče poklicati določene ženske, ki naj bi jo preiskale in to potrdile), da je odgovorila na naslednja vprašanja: 1. Ali je resnično noseča? Odgovorila je z da. 2. Kdaj misli, da je zanosila? Odgovorila je, da je zanosila konec meseca januarja tega leta. 3. Ali ve, kako dolgo in koliko mesecev ženske navadno nosijo sad, preden rodijo? Odgovorila je, da devet mesecev, obtoženka in njena mati pa sta vedno rodili štirinajst dni prezgodaj. 4. Ali je v tem času imela mesečne krvavitve in kako pogosto? Odgovorila je, da jih po sv. Fabijanu in Sebastjanu (20. januar) 1701 ni več imela. 5. Ali je nosila več otrok? Odgovorila je, da je razen tega rodila sedem otrok. 6. Ali otroka v maternici resnično občuti, kako pogosto in kdaj ga je občutila zadnjič? Odgovorila je, da pogosto in ves včerajšnji dan. Istega dopoldneva so poklicane priče — ženske, ki so že pred tremi tedni obtoženko pregledale zaradi njene nosečnosti, ponovno, v prisotnosti gospoda krvnega sodnika in sodnega pisarja obtoženko pregledale in pod prisego dale izjave, ki so jih zapisali. Prva priča Helena Sotler, stara 56 let, je povedala naslednje: Ko je pred tremi tedni prvič pregledala obtoženko, ji je le-ta dejala, da je noseča in da bo v štirinajstih dneh, najkasneje v treh tednih, rodila. Toda priča na obtoženki, na njenem telesu in na prsih ni opazila nobenih znakov nosečnosti. Tudi danes v prisotnosti krvnega sodnika in sodnega pisarja, potem ko je priča obtoženki preiskala vse dele telesa, ni mogla, tako kot prvič, najti nobenega znaka nosečnosti. Njene prsi so bile prav majhne, in če si se jih dotaknil, nisi čutil nobene napetosti. Priča je dodala, da je bila obtoženka že pred približno štirimi leti privedena pred urad deželskega sodišča minoritskega samostana na Ptuju, kjer se je prav tako izgovorila z nosečnostjo. Ko so pozneje obtoženko našli v bližini Boria, ji je zaradi nevarnosti, da bi pobegnila, pater Jožef iz minoritskega samostana dal odvzeti vso živino in obleke. Del oblek je dal nato županovi družini. Druga priča Anica Ferencin, vdova, stara 60 let, je povedala, da obtožena že več let ni nosila nobenega otroka (ni bila noseča). Tudi pred štirimi leti, ko je bila pred uradom deželskega sodišča minoritskega samostana obtožena čarovništva, se je izgovorila, na nosečnost, nato pa ni bilo iz tega nič, le da se je obtoženka izvlekla brez kazni. Ko jo je turniški podložnik Jurij Letina prijel, je dobila mesečno krvavitev. To sta videla in ji povedala Jurij Letina in njegova žena. Nato so obtoženki prebrali izpovedi obeh prič in jo vprašali, ali ima kaj pripomniti. Na izpoved prve priče je dejala, da da sta jo prva in druga priča pred tremi tedni res preiskali in jima je dejala, da bo v štirinajstih dneh ali treh tednih rodila. Zanikala je, da ne bi bila noseča. Male prsi, v katerih ni ničesar čutiti, pa ima zato, ker malo je. Potrdila je tudi, da je bila pred štirimi leti pripeljana k minoritom na Ptuju, ampak le zaradi ukradene gosi in je v ječi ostala le čez noč. Zanikala je, da bi se izgovarjala na nosečnost, saj je tedaj imela otroka, ki ga je še dojila. Na izpoved druge priče je odgovorila enako kakor prej in dodala, da njen najmlajši otrok ni starejši kot štiri leta. Zanikala je, da bi imela ob prijetju menstruacijo. Potrdila pa je, da je takrat malo krvavela. Ko so namreč prišli ponjo sodni sluge in jo s silo izvekli iz veže, je padla na kolena in se potolkla do krvi. Nato je gospod krvni sodnik pregledal njena kolena, toda na njih ni opazil nič. 3. oktobra sta bili poklicani in zaslišani priči, ki sta pri obtoženki videli mesečno krvavitev v času, ko je bila prijeta in zaprta. Trenja priča Jurij Letina, star 34 let, je povedal, da je obtoženka večkrat ponoči na skrivaj obiskala svojo sosedo, vdovo Kunigundo Kauc in prav tako na skrivaj spet odšla. Pred tremi leti in pol je dala grofica Draškovič zaradi čaranja usmrtiti njenega očeta in brata ter je naročila iskati tudi njo. Zato je priča tedaj vprašal župana Antona Štekleca na posesti ptujskih minoritov, zakaj obtoženke ne prime. Župan mu je odvrnil, da ne ve, čemu naj bi svoji gosposki nakopal to sitnost. Zato je priča neko nedeljo zvečer, ko je bila obtoženka spet pri Kunigundi Kauc, poklical k sebi 12 sosedov in obtoženko prijel. Odpeljali so jo v njegovo hišo in jo pripeli na verigo. Naslednji dan so jo odpeljali na gospostvo Turnišče. Medtem ko je bila obtoženka uklenjena, je opazil, da ima med nogami na golem telesu popolnoma krvavo capo. Nato je obtoženka pričo prosila naj jo spusti, češ da je nekoliko umazana, in ni želela, da bi na njej opazili krvavo srajco. Četrta priča Uršula, Letinova žena, stara 36 let, je izjavila, da je njen mož meseca julija neko nedeljo zvečer obtoženko prijel pri njeni sosedi Kunigudi Kauc, jo odpeljal v njuno hišo in jo tam pripel na verigo. Ko so se naslednji dan odpravili na gospostvo Turnišče, jih je obtoženka ves čas prosila, naj jo izpustijo ali ji dajo vsaj košček železa, da se bo lahko osvobodila verige. Če jo bodo predali deželskemu sodišču, namreč ne bo več mogla uiti. Po poti je obtoženka prosila tudi njihovega hlapca Gregorja N., naj jo izpusti in mu obljubila moško suknjo iz dragega sukna. Medtem je priča opazila, da ima obtoženka krvavo srajco, in ker tudi madežev na beli steni, kjer je bila obtoženka zaprta, niso mogli narediti duhovi, je sklepala, da je obtoženka v resnici morala imeti menstruacijo. Obtoženki so nato predočili tudi ti dve izjavi in jo vprašali, če ima kaj za pripomniti. K izpovedi tretje priče je pripomnila le to, da ni imela nobene krvave cape na golem telesu, priznala pa je, da je imela svoj čas vedno ob polni luni. Tudi izpoved četrte priče je potrdila, zanikala je le to, da bi imela mesečno krvavitev. Za krvavo srajco pa so bili krivi sodni sluge. Nato so poklicali za pričo gospoda dvornega sodnika minoritskega samostana na Ptuju Karla Cortija. Povedal je, kako je na svoje oči videl, da je obtoženka ob prijetju imela menstruacijo. Obtoženka je dejala, da se zaveda svojega majhnega telesa. Sama je zadovoljna z dejstvom, da je noseča, ker je bila takrat s svojim možem. Nato so obtoženko soočili z Miho Bezjakom, ki mu je v obraz dejala, da je z njo letal na čarovniške shode na Donačko goro in na Pohorje, ter da jo je ob veliki nevihti hotel rešiti iz ječe. Soočeni je vse to zanikal in dejal, da ga je ovadila le zaradi sovraštva, ker je pred tremi leti kot župan po nalogu oblasti moral odpeljati v zapor dve ženski, ki sta pri obtoženki vedeževali. Obtoženka je nato potrdila svojo izjavo in prisegla na svojo dušo, da je vse, kar je povedala, resnica. Soočeni je spet vse zanikal in hotel dokazati, da je bil tedaj skupaj s tremi drugimi v svojem vinogradu na trgatvi. Toda nobene priče ni poimensko navedel. Nato so obtoženko soočili s Špelo Vezjak. Njej je obtoženka v obraz dejala, da sta bili skupaj na čarovniških shodih na Donački gori in na Pohorju. Prisotna pa je bila tudi ob veliki nevihti, ko so jo poizkušali rešiti iz ječe. Soočenka je vse zanikala in želela priseči, da je v vsem nedolžna. Nato je obtoženka poudarila, da so vse njene izjave resnične. Tudi to, da je soočenka obtoženko prvič zapeljala, ko se je na pašniku pojavila v podobi modrasa, se v trenutku spremenila v človeka ter ji dala jesti gibanico. Nato je obtoženko namazala ter z njo poletela na Donačko goro. Tudi to izjavo je obtoženka vzela na svojo dušo. Soočenka pa je nasprotno vse zanikala. Nato so obtoženko soočili z Uršulo Klanečnik. Obtoženka ji je v obraz povedala, da je bila na Donački gori, kjer je kuhala žgance. Soočenka je vse zanikala in dejala, da je žgance kuhala in jedla le pri Borlu usmrčena Katarina Šnajder. Nasprotno pa je obtoženka vzela na svojo dušo, da je vse, kar je povedala, resnično. Soočenka je nato ponovno vse zanikala. Obtoženko so zatem soočili z Marino Klanečnik. Tudi njej je obtoženka v obraz povedala, da jo je videla na čarovniških shodih in med veliko nevihto, ko so jo poizkušali rešiti iz ječe. Soočenka je vse to zanikala. Ko si jo je obtoženka nato bolje ogledala, je pričela dvomiti, ali je bila to ona. Vsekakor pa je videla neko osebo, ki ji je bila povsem podobna. Soočenka je nato ponovno vse zanikala. Nato so obtoženko soočili z Jero Miško. Tudi njej je obtoženka v obraz dejala, da je bila na čarovniških shodih, videla pa jo je tudi med veliko nevihto pri njeni ječi. Soočenka je vse zanikala. Ko si jo je nato obtoženka bolje ogledala, je pričela dvomiti ali je prava, zato je pripomnila, da je videla nato njej podobno. Sicer pa soočenka ni bila z njo na nobenem drugem čarovniškem shodu. Soočenka je nato ponovno vse zanikala. Nato so obtoženko soočili z Jernejem Drenovškom. Njemu je v obraz dejala, da je bil z njo na čarovniških shodih na Donački gori, Pohorju in pri Podlehniku, videla pa ga je tudi pri ječi ob veliki nevihti letos poleti, ko so njo poizkušali rešiti iz ječe. Razen tega je na čarovniških shodih igral na trobento. Soočenec je vse zanikal. Obtoženka je nato ovadbo vzela na svojo dušo. Soočenec je kljub temu trdno ostal pri svojem zanikanju. Opoldne Obtoženko so soočili z Marino, ženo Jurija Sirca, ki ji je obtoženka v obraz povedala, da je bila med veliko nevihto skupaj z ostalimi pri njeni ječi, ko so jo poizkušali iz nje rešiti. Soočenka je vse zanikala. Obtoženka pa je svojo ovadbo vzela na svojo dušo. Soočenka je kljub temu ostala trdno pri svojem zanikanju. V nadaljevanju je obtoženka ovadila še Tomaža N. “Duroskhy” pri gospe grofici Draškovič v Trakoščanu, ki je z obtoženko na binkoštni večer leta 1698, leta 1699 pa na dan sv. Janeza Krstnika (24. junij) poletel na “Pirchl-berg”, od tam pa na Donačko goro. Tam je z vodo iz vodnjaka naredil točo, ki jo je čez Donačko goro in prek “Spittala” poslal proti Sv. Trem kraljem (na Hrvaškem), kjer je naredila veliko škode. Ker s Hrvaške niso poslali na deželsko sodišče nobene osebe na soočenje, so sklenili, da bodo po koncu procesa tja poslali izvleček tega zaslišanja. 4. oktobra so obtoženko privedli pred sodni stol ter jo ponovno zaslišali o njenih zločinih in ovadbah. Obtoženka je vsa svoja priznanja in ovadbe potrdila in priznala, da ni noseča. Nato je krvni sodnik obtoženki nakazal, da lahko pričakuje smrt in naj se odvrne od zla, ker bo pojutrišnjem zasedal tajni svet, ki bo sprejeto obsodbo poslal v potrditev notranjeavstrijski vladi, ona pa se naj medtem vrne k Bogu ter obžaluje svoje grehe. 6. oktobra so obtoženko pripeljali pred tajni svet, kjer je še enkrat ponovila svoje zločine in podane ovadbe. Prisedniki so bili: gospodje Janez Ludvik Marchi, Hans Mittermayr, Jernej Sälat-inger, Andrej Seidl, Fabian Žak, Matija Tkhauzauitsch, Janez Dreschinger, Melchior Späner, Gregor Wassermann, Andrej Vindiš, Anton Seklšek in Luka Senica. Sodba Po obtožbi, zagovoru, sodnih izsledkih in resničnih izpovedih ter po kazenskem zakoniku štajerskih deželskih sodišč so gospod sodnik in prisedniki tega sodišča ugotovili in sklenili, da je Helena Klanečnik storila kazniva dejanja, kot so zapisana v obsodbi, zato so jo tega dne predali v roke in verige cesarskega krvnika, ki naj jo zastraženo odpelje do običajnega sodnega mesta. Tam naj jo zadavi z zanko, truplo pa naj sežge na grmadi v prah in pepel. Pepel naj nato zakoplje globoko v zemljo. “Bog naj bo ubogi duši usmiljen in milostljiv. Amen.” Spodneji urad pri Sv. Trojici v Halozah, 6. oktobra 1701. Izvršitev zgornje obsodbe sodišča je počivala do odločanja o pomilostitvi. C. Dr. P. L. v. Apostelen cesarski krvni sodnik v območju Celja “Jaz Marina, žena Jurija Sirca, priznam s tem javno in pred vsemi, potem ko me je Helena Klanečnik ovadila, da sem jaz bila njena tovarišica pri čarovnijah, da to ni resnično. Navedene ovadbe, iz časa kriminalnega procesa, po obsegu in vzroku niso bile izrečene le v soočenju z menoj in pred sodnim zborom, temveč potrjene tudi pred tajnim sodnim svetom. Zato naj bi bila jaz zaradi teh obtožb sojena in po preiskavi kaznovana. Toda ni v navadi, da bi zaradi ene same ovadbe brez nadaljnjih drugih dokazov pričeli proces, dokler se ne pojavijo novi dokazi. Ker sem bila tokrat zaradi svoje izjave (izjava izpuščenega jetnika — (Jrfehde) izpuščena iz zapora, me lahko v primeru novih dokazov proti meni zato kadar koli spet pokličejo. Do takrat pa me morajo teh sumljivih dejanj oprostiti. Tukaj obljubljam in prisegam na tem mestu, da bom vse pravkar izrečeno spoštovala, zato sem dala svojo izjavo izpuščenega jetnika spoštovanemu in strogemu gospodu Petru Lucretyu von Apostelen, doktorju prava, cesarskemu krvnemu sodniku v območju Celja. Spodnji urad deželskega sodišča, 6. oktobra 1701." Dr. P.L.v. Apostelen cesarski krvni sodnik v območju Celja Popolnoma enake izjave so dali še Miha in Špela Bezjak ter Uršula Klanečnik. D. Izvleček sodnih taks in potnih stroškov. Prvič ima gospod krvni sodnik od doma in nazah 3, v kraju 7, skupaj 10 dni po 45 krajcarjev............................... 7 gld 30 kr 30. septembra 1701 za dve pismi na gospostvo Bori in gospodom minoritskega samostana na Ptuj v katerih zahteva privedbo 8 sokrivcev, po 30 kr..................................... 1 gld Za dve preiskavi obtoženke s pričama Heleno Sotler in Ano Ferencin, po 45 kr.................................... 1 gld 30 kr Za posredovanje njihovih izjav obtoženki...........................45 kr Za 1 pismo gospostvu Turnišče zaradi privedbe dveh prič............30 kr 30. oktobra 1701 za zaslišanje dveh prič, Jurija Letine in njegove žene Urše......................................... 1 gld 30 kr Za pripombe obtoženke na izjave dveh prič..........................45 kr Za eno soočenje obtoženke z Marino, ženo Jurija Sirca..............45 kr Enako za šest soočenj z, Miho Bezjakom, njegovo ženo Špelo, Uršo Klanšič, Marino Klanečnik, Jero Miško in Jernejem Drenovškom po 45 kr.......................................... 4 gld 30 kr Za eno zaslišanje obtoženke zaradi “dvorška” gospe grofice Draškovič.............................................45 kr Za podobno zaslišanje 4. oktobra 1701 .............................. 45 kr Za štiri prisege izpuščenih Mihe Bezjaka in njegove žene Špele, Urše Danšič in Marine Širzin, po 1 goldinar 30 krajcarjev..........6 gld Za dve sodbi po 1 gld 30 kr........................................3 gld Za vodenje procesa........................................... 1 gld 30 kr Za poročilo notranjeavstrijski vladi v Gradcu poleg vodenja procesa.............................................. 1 gld 30 kr Skupaj.......................................................32 gld 15 kr Pisar krvnega sodišča ima prav tako 10 po 30 kr....................5 gld Za obtožbo................................................... 1 gld 10 kr Za omilitev sodbe..................................................35 kr Za natančno zapisovanje............................................15 kr .....................................................................7 gld Krvni sodnik skupaj s svojim hlapcem ima prav tako 10 dni po 45 krajcarjev...................................... 7 gld 30 kr Za preiskavo hudičevih znamenj..................................... 1 gld ..............................................................8 gld 30 kr Skupno 47 goldinarjev in 45 krajcarjev. Navedeno vsoto 47 gld 45 kr je 6. oktobra 1701 v celoti izplačal gospod Alan Peer, prokurator dominikanskega reda na Ptuju. Spodnji urad pri Sv. Trojici 6. oktobra 1701. Dr. P.L.v. Apostelen cesarski krvni sodnik v območju Celja E. Nadaljevanje procesa Naslednje zaslišanje Helene Klanečnik je vodil komisar notranjeavstrijske vlade. 8. oktobra 1701 je vladni komisar dal poklicati predse Heleno Klanečnik. Najprej jo je vprašal,če je pripravljena še enkrat potrditi svoja priznanja in ovadbe, ki jih je dala krvnemu sodniku. Obtoženka je popolnoma potrdila vsa svoja prej podana priznanja in ovadbe. Nato je bila dalje posebno izprašana. Prvič, kdaj je prvič pričela s tem. Odgovorila je, da je prišla pred 12 leti, na dan pred sv. Jurijem (24. april), proti večeru k njej Špela Bezjak v podobi modrasa. Ko se je obtoženka za trenutek obrnila in nato spet pogledala na prejšnje mesto, je tam zagledala že omenjeno Špelo Vezjak, ki si je medtem nadela človeško podobo. Ta ji je nato dala jesti kos kruha. Cim pa je kruh podjedla, ji je glava postala težka in pred očmi se ji je stemnilo. Hkrati se je dvignil močan veter, ki je obe dvignil v zrak, in nato sta obe poleteli na Donačko goro. Tam je videla polno duhov. Videla je tudi veliko premoga, toda ogenj ni bil rdeč, temveč modrikast. Bilo je tudi devet vodnjakov in okoli vsakega so stale tri ali štiri mize. Na mizah so stale luči, ki prav tako niso gorele naravno rdeče, temveč modrikasto. Obtoženka je bila le pri eni mizi, na ostale pa ni bila preveč pozorna. Pri mizi je spoznala svojega brata Urbana Ovčarja, ki je bil v Klanonečku na Hrvaškem usmrčen skupaj z dvema Hrvaticama, Jero in Magdaleno. Pri mizi sta bila še Drenovšek in Anton Šmorc, ki je bil vodja shoda. Razen teh je na shodu videla še Uršo Klanečnik, ki je takrat na Donački gori kuhala žgance, Lucijo Fleisman in Katarino Kristovič, ki sta bili zaradi čaranja usmrčeni na gospostvu Bori, Miho Bezjaka in njegovo ženo Špelo, ki je bila tudi ob veliki nevihti prisotna pri njeni ječi. Ko je obtoženka prišla na omenjeni kraj, je prišel k njej hudič. Oblečen je bil v črno obleko nemških meščanov (na nogah je imel kopita in hkrati čevlje, na prstih pa kremplje) in jo sprejel. Kmalu nato ji je dejal, da je njegova. Z nosljajočim glasom je od nje zahteval, naj zataji Boga in našo ljubo gospo in da vanju ne sme več verovati, v kar je ona privolila. Nato je jedla žgance in pila vino, ki ga je točil Ovčar iz nekega suhega smolnatega drevesa. Nihče se ni niti pokrižal, niti se ni upal pokoriti Bogu. Če bi kdo to poizkusil, bi ga hudič pretepel z železno palico. Obtoženka se je hotela za Veliko noč spovedati, česar pa ji hudič ni dovolil. Zato se je enkrat spovedala nekemu petrinarju (posvetni duhovnik), ki pa ji ni hotel dati odveze. Zato se je spovedala nekdanjemu župniku iz Ruš, ki pa ji od takšnih hudodelstev ni hotel dati odveze. Medtem pa je hudič ni pustil pri miru. Tudi v družbi je z njo javno spolno občeval. Njegov spolni ud je bil kakor leden zamašek in končal je hitro kakor petelin. Od nje je zahteval, da mu da svojo dušo, kar mu je obljubila. V zameno pa ji je obljubil, da bo naredil vse, kar si bo zaželela. Ko si je na primer zaželela slabo vreme, se je to zgodilo. Prvič pred šestimi leti, na Veliko noč, in drugič pred petimi leti med “Frauen tagen”. V tem vremenu je ona letela in poslala točo z Donačke gore prek “Špitala” proti Sv. trem kraljem na Hrvaškem. Tako ljudje danes govorijo, da toča pada že več let na isto območje in tam naredi ogromno škodo. Obtoženka je priznala, da je v vseh teh letih najmanj tri do štirikrat letno letala na čarovniške shode na “Pirckhberckh”, Donačko goro in Pohorje ter da je v zimskem času jedla sveže češnje in jabolka. Obtoženka je poletela pred štirimi leti na večer pred dnevom sv. Janeza Krstnika (24. junij) s Katarino Kristovič in Lucijo Fleisman na “Pirckhberckh” in od tam na Donačko goro. Nato so obtoženko z grožnjo s smrtjo opozorili, naj se resnično pokesa in obžaluje svoja dejanja. Poslali so ji duhovnika, ki jo je 9. decembra spovedal in dal sveto odvezo. 10. decembra so jo pripeljali pred cesarskega krvnega sodnika na končno obravnavo. Prisedniki šobili: gospodje Janez Ludvik Marchi, Jernej Sälatinger, Andrej Seydl, Fabijan Sckhockh, Gregor Wassermann, Andrej Viniš, Anton Zakošek in Luka Senica. Janez Karl Curty ni bil prisoten. Dodatni zapis. Sodbo, ki je bila izrečena 6. oktobra 1701, so 10. decembra 1701 spremenili zaradi obtoženkiniga polletnega zapora in njenega izjemnega vidnega kesanja. Tako so jo namesto z zanko usmrtili z mečem, obglavili so jo. Dr. P.L.v. Apostelen cesarski krvni sodnik v območju Celja F. Nadaljevanje Takse in potni stroški krvnega sodnika v nadaljevanju procesa proti Heleni Klanečnik v mesecu decembru 1701. Prvič ima gospod krvni sodnik od doma in nazaj (v teh kratkih dnevih) 4 in v kraju, upoštevajoč pri tem le sodnikovo delo, 8. 9. in 10., 3 dni, skupaj 7 dni po 45 krajcarjev......................... 5 gld 15 kr za zaslišanje pri sodnem stolu in najavo smrti.....................45 kr za sodbo po 1 gld 30 k.............................................3 gld za vodenje procesa........................................... 1 gld 30 kr ...........................................................10 gld 30 kr Pisar krvnega sodišča ima prav tako 7 dni po 30 kr na dan .... 3 gld 30 kr za obtožbo................................................... 1 gld 10 kr za omilitev sodbe..................................................35 kr za natančno pisanje................................................15 kr ______ . . . .7................ . ... . . . . . . .........5 gld 30 kr Krvnik skupaj s hlapcem in prav tako 7 dni po 45 kr na dan......................... za postavitev grmade.................... za zakop vrvi........................... za usmrtitev z mečem in sežig trupla.... za zakop pepela......................... za malico (sodno?....................... Skupno 25 goldinarjev 48 krajcarjev 5 gld 15 kr ____ 45 kr .....1 gld .....1 gld .....1 gld ____ 48 kr 9 gld 48 kr Navedeno vsoto, 25 gld 48 kr, je krvnemu sodniku dr. P.L.v. Apostelenu izplačal prokurator F. Alan. Sv. Trojica v Halozah, 10. decembra 1701 (2) Cerkev v župniji Sv. Trojice v Halozah (Gorca pri Podlehniku) so leta 1652 zgradili dominikanci. V prvi polovici 18. stoletja pa so ji prizidali še samostan. Procesa, ki sta bila vodena pri Sv. Trojici konec 17. in v začetku 18. stoletja, sta ne le tipična primerka tedanje sodne prakse v čarovniških procesih, temveč nam na svoj način razkrivata način in miselnost tedanjih ljudi. V prvem procesu je bila obtožena le ena ženska. Kako je prišlo do ovadbe in kdo jo je ovadil, ne vemo. Sam proces pa nam kaže nesmislenost pridobivanja priznanj z mučenjem, saj prav na tem primeru lahko najbolje vidimo, da je (sta) obtoženka(ki) “priznala” svoje zločine šele po hudi in ponavljajoči se torturi. Med premori pa je vedno znova ponavljala, da je nedolžna in šele mučenje na stolu jo je zlomilo, da se je vdala in si verjetno želela le hitre smrti. Če gre v prvem primeru za preprosto žensko, ki verjetno ni mogla doumeti, kaj se z njo pravzaprav dogaja, je drugi proces pravo nasprotje. Ne le da je drugi proces precej daljši, temveč nam precej podrobno prikaže potek celotne zgodbe, od ovadbe do priznaj in do usmrtitve. Obtoženka v drugem procesu deluje precej inteligentneje kot v prvem. Verjetno je na podlagi izkušenj hitro ugotovila, da se ne splača zanikati krivde, kajti priznanje ji bodo prej ali slej izsilili z mučenjem. Zato relativno hitro prizna svoje “zločine” in nato z ovadbami sokrivcev zelo zavleče in oteži sam proces. Vsekakor je dobra domislica njena izmišljena zgodba o nosečnosti. Po izkušnjah je vedela, da noseče ženske pri nas niso usmrtili do poroda ali pa so se celo izvlekle. V tem primeru ji je na žalost uspelo le prestaviti izvršitev sodbe za pol leta. Za mnoge so precej bolj vprašljive njene ovadbe drugih ljudi, da so bili z njo na čarovniških shodih ali sodelovali pri raznih čarovnijah. Se posebej če vemo, da so ovadbe, ki jih je podala usmrčena “čarovnica”, veljale za neovrgljiv dokaz o krivdi ovadenih, s katerimi je prav tako zavlekla proces in podaljšala svoje življenje. Pri tem je potrebno opozoriti prav na izhodišče tega in večine procesov proti čarovnicam. Zmotno je mišljenje, da so čarovniške procese pričenjali sodna oblast, župnije ali gospoščine. Od procesov so imeli le precejšen denarni strošek, saj je iz obračunov obeh procesov razvidno, kako dobro so se dali plačevati vsi udeleženci (z izjemo žrtev seveda). Večino procesov so začeli ali spodbudili ljudje sami z raznimi ovadbami. Marsikdaj se je zgodilo, da so kmetje sami linčali domnevnega čarovnika in čarovnico, če se sodna oblast in gospostvo niso zmenili za njihove pritožbe in ovadbe. Vraževerje in praznoverje, ki sta bili v tistih časih močno razširjeni med ljudmi, sta krivce za razne naravne nesreče (povodnji, točo, sušo) ali kužne bolezni našli med posebneži tistega časa. Pa naj so to bile zeliščarke, babice ali vedežavlake, ki so v mirnih in normalnih časih zbujale zanimanje in so ljudem koristile, v času raznih nesreč pa je ljudska domišlija hitro povezala njihova znanja in dejavnosti s hudičem, ki pa je tako vzrok za vse zlo na zemlji. Tudi v danem primeru so “čarovnico” obtožili in prijeli vaščani sami ter jo s tem dejansko obsodili na smrt, zato bi težko krivili nesrečno Heleno Klanečnik, ki se, je zavedajoč svojega položaja, hotela vsaj nekaterim med njimi, verjetno svojim prejšnjim sovražnikom, maščevati. Od tod tudi njene vztrajne trditve in priseganje na njeno dušo, da je večina ovadenih kriva. Kot je razvidno iz zapisnika, so bile v nadaljevanju tega procesa poleg Helene Klanečnik obtožene še štiri osebe, tri ženske in en moški. Vse štiri so po prisegi — izjavi izpuščenega jetnika sicer izpustili iz ječe in končali proces proti njim. Toda nihče med njimi ni mogel vedeti, kdaj se spet lahko znajde pred sodiščem, ko ga bo ovadil kakšen sosed, ki bo z njim v sporu, še posebej, če bo ovadbo dobil v roke kak vnet ali dobička željan krvni sodnik. Da so bili takšni procesi vir lahkega zaslužka, nam povesta oba predstavljena procesa. Tako je prvi sedemdnevni proces in dva dni poti stal ptujske dominikance 37 godinarjev in 48 krajcarjev. Drugi proces, ki je v dveh delih trajal deset dni in sedem dni poti (zanimivo je, da se je istemu sodniku iz Celja pot vsakokrat podaljšala za en dan), pa je stal 73 goldinarjev in 33 krajcarjev. Da je to veliko denarja, nam pove podatek, da je znašala plača mariborskega mestnega svetovalca v tistem času med 18 in 50 goldinarji letno in da je stala krava takrat okoli 5 goldinarjev. Kdor dobro pozna in razume tedanji čas, ve, da so bili “čarovniški procesi” v vseh obdobjih in so tudi danes nujno zlo vsake družbe. Viri in literatura 1. Vladimir Travner: Čarovniški procesi na Slovenskem, Življenje in svet 1927; 2. Von Zauberern, Hexen und Wolfsbannern, Steiermärkische Geschitschblätter, III. Jahrg. 3/4. Heft. 1882, str. 175-180 in 201-216. ZWEI HEXENPROZESSE AUF DEM LANDEIGENTUM DER PTÜJER DOMINIKANER BEI SV. TROJICA AM ENDE DES 17. UND ZU BEGINN DES 18. JAHRHUNDERTS ZÜSAMMENFASSÜNG Die Hexenprozesse, die in der slowenischen Steiermark am Ende des 17. und zu Beginn des 18. Jahrhunderts einen besonderen Aufschwung nahmen, widerspiegelten vor allem die Zustände, die in der damaligen Gesellschaft herrschten. Es kam zu einer Kombination von volkstümlichen Aberglauben, Unwissenheit und zahlreichen Matur- und gesellschaftlichen Unfällen. Das 17. Jahrhundert ist folgenderweise die Zeit des dreißigjährigen Religionskrieges, der mit den durch die Söldner begangenen Greultaten auch in unseren Raum eingreift, das ist auch die Zeit der letzten massenhaften Türkeneinfälle, vor allem auf das Gebiet der damaligen südlichen Steiermark, besonders auf Slovenske gorice. Wenn man noch schlechte Ernten, als Folgeerscheinungen der Dürre, Überschwemmungen, des Hagels, Zugheuschreckenandrangs und vor allem die Pest dazugibt, die am Ende des 17. Jahrhunderts gerade in der slowenischen Steiermark die Einwohnerzahl stark verringerte, dann kann man sich das Entsetzen der Menschen vorstellen, die Zusehen mußten wie die vier Reiter der Apolalypse durch deren Land reiten. Um den Ausweg aus ihrer inneren Mot zu finden, wenden sich die Menschen an verschiedene Heiligen und lassen ihren Zorn an dem Urheber allen Übels, dem Teufel, aus. Da aber der unerreichbar ist, kühlen sie ihr Mütchen an seinen Schülerinnen, den Hexen, die beinahe in jedem Dorf zu finden sind. Obwohl ungern, fügen sich dieser Gegebenheit auch die Herrschaften, die mit den Prozessen hohe Kosten, aber nach den Prozessen beruhigte Untertanen haben. Die beiden dargestellten Prozesse enthüllen uns in allem Grauen den Unsinn derartiges Treibens, zugleich bilden sie aber die Basis für das Verstehen der Hexenprozesse, als ein Ventil für die Auflösung der aufgehäuften Angst, Unzufriedenheit und Ausweglosigkeit der Menschen wegen der Verhältnisse in jener Zeit. FRANC GOLOB PTUJSKE GOSTILNE OD KONCA 19. STOLETJA DO DRUGE SVETOVNE VOJNE PTUJSKI ZBORNIK VI/2 Zgodovinsko društvo Ptuj, 1996 ÜDK 640.4(497.12 Ptuj) FRANC GOLOB, učitejj zgodovine in zemljepisa, Osnovna šola Mladika Ptuj, Znidaričevo nabrežje, SLO, 2250 Ptuj Matej Arnuga, Boris Bubnjar, Elvir Denič, Andrej Janežič, Karmen Gajser, Tea, Stefanovič, učenci OŠ Mladika Ptig* IZVLEČEK V raziskavi so predstavljena gostišča na Ptuju v obdobju od konca prejšnjega stoletja do druge svetovne vojne, in sicer vrste gostišč (vinotoči, gostilne, kavarne, hoteli) pa tudi njihovo število. Mesto je imelo glede na svojo velikost preveč gostinskih obratov, zato je bila med njimi velika konkurenca. Gostilničarji so se morali zelo potruditi s pestro ponudbo jedil in pijač. Goste so si skušali privabiti s številnimi prireditvami. Veliko gostilničarjev je imelo razen gostinske še kakšno drugo obrt ali pa trgovino. Najobsežnejši del raziskave zajema podatke o gostinskih obratih na področju mestne občine Ptuj. Gostišča so obdelana po posameznih ulicah. ABSTRACT The article presents the catering premises in Ptuj in the period from the end of the 19th century till World War II, it deals with the types and number of premises (wine shops, inns, cafés, hotels). The town had according to its largeness too many premises, therefore they were in a keen competition with each other. The innkeepers had to offer a great number of various dishes and drinks and they tried to attract their guests by numerous entertaining events. Many innkeepers were occupied with different other trades. The largest part of the research deals with the data about the premises on the territory of the community Ptuj with regard to their locations. ÜVOD Idejo za raziskavo o ptujskih gostilnah smo dobili v Mlinčku prostega časa, kjer je bil razpis za raziskovalne naloge s področja turizma v domačem kraju. Ko smo razmišljali, kaj bi bil predmet naše raziskave, smo ugotovili, da je splošnih raziskav in ocen o stanju turizma v Ptuju napisanih in objavljenih že veliko. Zato smo se odločili, da bomo raziskali samo eno dejavnost, ki je imela vpliv na razvoj turistične ponudbe mesta. Po pregledu literature smo ugotovili, da je še sorazmeroma malo napisanega o gostilnah. Tako je bila sprejeta odločitev, da bi preučili, kako je bilo z njimi v času od konca prejšnjega stoletja do začetka druge svetovne vojne. Za to obdobje smo se odločili, ker se začne v bistvu prav v tem času razvoj turizma v našem mestu, k čemur je prav gotovo močno prispevala ustanovitev Olepševalnega društva 1886. leta, ki je 1890 preraslo v Olepševalno in tujsko-prometno društvo. To društvo je začelo načrtno skrbeti za razvoj turizma v mestu in tako prispevalo tudi k razvoju gostiln, še zlasti pa k popestritvi njihove ponudbe. V raziskavi smo uporabili razpoložljivo literaturo, pregledali oglase v številnih brošurah, ki so izšle v tistem času, in oglase v takratnih ptujskih časnikih, največ pa smo črpali iz gradiva Mestne občine Ptuj v Zgodovinskem arhivu v Ptuju. Opravili smo nekaj intervjujev s Ptujčani, ki so se še spomnili časov izpred druge svetovne vojne in so nam lahko povedali o takratnem življenju v gostilnah. GOSTILNA, KAJ PA JE TO? Gostilne so bile pri ljudeh vedno priljubljene, saj se je v njih popotnik lahko odpočil po naporni poti, se okrepčal s hladnimi in gorkimi jedili, kakor so včasih rekli. V večjih gostilnah so imeli za njega še prenočišče. To je bil vedno prostor, kjer je človek vsaj za nekaj časa odložil vsakdanje skrbi, se srečal z znanci, prijatelji, izmenjal novice, se poveselil. V gostilni so se sklepale kupčije, ker so se v njej zbirali kramarji in prekupčevalci. V gostilni so slavili vesele dogodke: krste, poroke, godove, študentje opravljene izpite, obletnice. V gostilni so lahko opravili tudi sedmino. Tu so si fantje nabirali korajže, ko so odhajali k vojakom, ali pa potrdili, da so bili pravkar potrjeni na naboru. V večjih gostilnah so zborovali člani najrazličnejših društev, ki so radi sklenili uspešno delo v preteklem letu ob kozarčku in dobri jedači. Pogosto so bile gostilne prizorišče strankarskih strasti, ker so se gostje ob preveliki meri popitega alkohola sprli zaradi svojih strankarskih prepričanj. Strankarski veljaki so v velikih gostinskih prostorih organizirali strankarske in volilne shode. Razni prepiri, včasih tudi pretepi, ljudi niso motili, da ne bi prišli naslednjo nedeljo na veselico, ko so godci ali kar igralni avtomati zaigrali vesele viže. Toda gostje so bili zahtevni in izbirčni. Gostilničarji so se morali potruditi, da so si pridobili njihovo naklonjenost, še zlasti, ker je bilo gostiln veliko in je bila med njimi velika konkurenca. . Posamezne gostilne so si pridobile goste tako, da so specializirale svojo ponudbo po vrsti obiskovalcev. Tako so odpirali ob vpadnicah v mesto velike gostilne, ki so imele mogočna Slika 1: Kavarnar Roman Matz (v sredini), slikan s svojima taksijema in taksistoma (Fotografija v fototeki Zgodovinskega arhiva v Ptuju). dvorišča, hleve in vodnjake. Namenjene so bile kmečkemu prebivalstvu iz okolice, ki je prišlo v mesto z vozovi. V taki gostilni so dobili krmo in vodo za živino, za sebe pa prigrizek in pijačo v prostorni gostinski sobi. V njih so se ustavljali prevozniki, da bi si njihova živina odpočila v hlevih, sami pa so razen pijače in jedi dobili še prenočišče. Takšne gostilne so bile na Ptuju Beli križ ob vpadnici s Ptujskega polja, čez katero so vodile na Ptuj poti s Hrvaške in Madžarske. Ob vpadnici iz Slovenskih goric je bila gostilna Zupančič na današnji Potrčevi ali takratni Ljutomerski cesti. Na Bregu je bila malo pred mostom velika gostilna Strascinili. Posebej živahno je bilo v teh gostilnah, kadar so bili v mestu veliki sejmi. Vedno je dobro šlo tudi gostilni, ki je bila ob sejmišču, še zlasti, če je bilo mesto tako znano po živinskih sejmih, kakršen je bil Ptuj. Da je bila gostilna pri sejmišču donosna, se vidi že po tem, da je bila lastnik le te kar mestna občina sama in jo je potem z lahkoto dajala v najem ter si tako zagotavljala stalni vir dohodka. Tudi ta gostilna je imela veliko dvorišče in hleve za živino. Boljšim gostom so bili namenjeni hoteli, kjer so se ustavljali popotniki, turisti in ljudje na poslovnih potovanjih. Na Ptuju je bilo v drugi polovici 19. stoletja več hotelov. Najimenitnejši je bil prav gotovo hotel Osterberger v Prešernovi ulici. V današnji Slomškovi v bližini mostu čez Grajeno je bil znan hotel Woisk. V starem mestnem jedru v Vošnjakovi najdemo hotel “Zur Stadt Wien”, ki ga je 1882 kupila za svoje potrebe ptujska čitalnica. V isti ulici je bil še hotel Jagnje (“Lamm”), ki je pozneje prešel v last društva Nemški društveni dom. V času med obema svetovnima vojnama sta delovala samo hotel Osterberger in Woisk, ki pa se je že preimenoval po novem lastniku v hotel Kossär. Zahtevnejšim obiskovalcem mesta in petičnejšim meščanom so bile za družabnost namenjene kavarne. Na Ptuju jih je bilo vedno več: kavarna Evropa, Slon, Korže, Štuhec in kavarna hotela Oterberger. Večina gostinskih obratov so bile navadne gostilne, ki so si morale goste pridobivati z raznimi prireditvami in specializirano ponudbo. Če tega niso počenjale, so več ali manj životarile in so se morali gostilničarji ukvarjati še z drugimi dejavnostmi. Na primer Hugo Weissenstein, Julij Wagrandl, Viktor Pesserl, Joško Berlič, Karl Kossär... so imeli poleg gostilne še mesarsko obrt. Nekateri so imeli trgovino, kot npr: Franc Kravina, ki je bil še trgovec z lesom, Lovrenc Krajnik pa je imel še trgovino s sadjem. Špet drugi so se ukvarjali s proizvodnjo žganih pijač kot Franz Wibmer, Johann Woisk, Franc Blažič, Hans Sfraschili. Karl Kossär je imel še koncesijo za prevoz oseb z avtom na progi Ptuj-Kozminci, Roman Matz pa avtotaksije. Posebno prodajo so predstavljali vinotoči, ki pa jih je bilo v mestu malo, ker so bili gostilničarji dovolj močni, da so to obliko prodaje močno zavirali. Tako je bil v Jadranski ulici vinotoč Kräber. Poseben problem je predstavljal vinotoč grofa Herbersteina na ptujskem gradu. V dopisu mestni občini Ptuj se leta 1924 gostilničarska zadruga v Ptuju pritožuje, zakaj se je ponovno dovolilo točenje pod vejo, kakor so tudi rekli vinotoču, ker se ta “nemoteno vrši protizakonito na škodo nas gostilničarjev ter na škodo mestne občine Ptujske”.1 Posebna vrsta gostinskih obratov so bile prodajalne žganih pijač, ki pa so bile pogosto vezane ali na njihovo proizvodnjo ali pa so bila dodatna dejavnost trgovine. GOSTILNE, NI JIH BILO MALO! Proti koncu 19. stoletja se na Ptuju začne živahnejši tujski promet in z njim večje potrebe po boljših gostiščih, zlasti po gostiščih s prenočišči. Še sredi prejšnjega stoletja opisuje Ferdinand Reisp v svoji knjižici Ptuj, najstarejše štajersko mesto (Pettau, Steirmarks älteste Stadt und ihre Umgebung), kije izšla leta 1858 v Gradcu, stanje gostišč kot zadovoljivo. Tudi v priročniku Zapiski o vzhodni železnici od Pragerskega do Velike Kaniže (Erinnerung an die Orient-Eisenbahn von Pragerhof bis Gross-Kanischa), ki je izšel 1860 v Gradcu, ugotavlja podobno stanje. V prvem omenja štiri gostilne s prenočišči: Pri jagnjetu, Pri teh kronah, Črni orel in Slon, dve kavarni v mestu in dve v predmestjih ter štiri gostilne z vrtovi v predmestjih. V Janischevem leksikonu iz leta 1885 je predstavljeno število ptujskih gostišč kot pomanjkljivo. Vseh skupaj je bilo 18, toda le Pri jagnjetu in Pri črnem orlu so gostom lahko ponudili dostojno prenočišče. Kavarni sta bili v mestu dve ter po ena na Bregu in v predmestju Kaniži. Na bregu je bilo 9 gostiln, v Kaniži pa 18, vendar so se tu ustavljali predvsem prevozniki in okoličani, ki so prihajali v mesto.2 Stanje 1895 je opisal Josef Felsner v vodniku Ptuj in okolica (Pettau und (Jmgebung), ki je izšel na Ptuju leta 1895. V njem je zapisal, da je skupaj gostiln, kavarn, hotelov in restavracij nad 40, kar je zdrava konkurenca, ki je dobrodošla za potrošnike. Posebej pohvali hotel, restavracijo in kavarno Osterberger, hotel Woisk, gostilni Reicher in Pri Jagnjetu (Lamm), pivnico Zlata zvezda (Goldener Stern), ki je bila v gostilni Weiss v takratni Banhofgasse. Za kavarne Osterberger, Evropa in Styria trdi, da so velike, odlično vzdrževane in opremljene z dnevnim časopisjem in ilustriranimi revijami.3 Za leta po 1900 je značilno, da začne število gostinskih obratov naraščati, kar povzroča neprestana nasprotovanja obstoječih gostilničarjev proti izdaji novih koncesij oziroma dovoljenj za opravljanje gostinske obrti. Podatki o številu gostinskih lokalov sicer nihajo, vendar se iz njih vidi, da jih je bilo za velikost Ptuja preveč. Tako najdemo za leto 1885 podatek, da je na Ptuju 3300 prebivalcev in 290 hiš, v mestu pa kar 35 gostinskih lokalov, kar pomeni en lokal na 121 do 122 prebivalcev oziroma na 7 do 8 hiš.4 V februarski številki Pettauer Zeitung iz leta 1891 so našteti trije hoteli, tri kavarne in 25 gostiln, se pravi skupaj 31 gostinskih lokalov.5 Felsner govori v svojem vodniku Ptuj z okolico leta 1895 o nad 40 gostinskih lokalih. Kaže, da je bilo to število, ki ga mesto ni več preneslo, saj najdemo za 1895 dopis obrtnega združenja ptujskih gostilničarjev, ki nasprotujejo zasebnim menzam, dodeljevanju novih gostilniških koncesij in temu, da so gostilne odprte čez policijsko uro.6 Leta 1910 je izdalo obrtno združenje gostilničarjev spomenico o številu gostinskih obratov na Ptuju in o njihovi donosnosti. Ugotavljajo, da je na Ptuju 37 gostiln preveč za okrog 4000 prebivalcev in so zato proti povečevanju gostilniških koncesij.7 1924 je poslal Mestni magistrat Državnemu higienskemu zavodu v Ljubljani poročilo o ptujskih gostinskih lokalih in v njem navaja 21 gostiln, 5 restavracij, 3 vinotoče, 2 žganjarnici in 5 kavarn, kar je skupaj 36 gostinskih lokalov.6 V seznamu gostiln, vinotočev in vinskih trgovin na Ptuju iz leta 1930 je naštetih 32 gostinskih lokalov, kjer točijo alkoholne pijače na drobno, 8 trgovin, kjer prodajajo vino na veliko, in 1 trgovina, kjer prodajajo vino v zaprtih steklenicah na drobno.9 Zaradi takšne konkurence je bilo težko priti do dovoljenja ali koncesije za gostinsko obrt. Koncesije so bile v glavnem vezane na hišo in so jih lahko s hišo vred prodajali. V njih je bilo natančno določeno, kaj sme kateri gostilničar prodajati oziroma ponujati svojim gostom. Tako so nekateri smeli točiti samo žgane pijače, drugi pa še vino in sadjevec. Za pripravo hrane in za prenočišča je moralo biti v koncesiji posebej zapisano, celo za pripravo čaja, kave, čokolade... Kaj je vsebovala koncesijska listina, je lepo razvidno iz koncesijske listine, ki jo je 1922 izdalo Okrajno glavarstvo v Ptuju Mestnemu magistratu za gostilno pri sejmišču na Ormoški 7.10 Slika Okrajno glavarstvo (+» fitcv. 216/16- III P n J ii Koncesijska listina Mestrui sc.gi s trat Ptuj rojen (a) dne ________r-----— —....... pristojen (na) v...... se podeli koncesija za izvrševanje gostilničarskega in krČmarskega obrta s sledečimi pravicami § 16. obrtnega reda: b) daj «A«. Jedilu, c) točiti pivo, vino in most, e) prodajati kavo, čaj ,C9kol«»do in dmre tople pijace in okrepčila f) dopuščati po zakoni dopvstre igre in s stajališčem v 0 r n o ž k i cesti , h. Št. 7 občina ^ ^ t' J . ^ Koncesija je vpisana v obrtnem registru 2fe konces.obrti pod tekočo štev. 2081/19^ Z nastopon obr4i se Josiane elan zadnje gostil^i^arj. ev,koci Jaz ev itd. v Ptnjb. 2: Koncesijska listina iz leta 1922. PRIDITE K NAM, NE BO VAM ŽAL Da bi gostinci pritegnili čim več gostov, so prirejali raznovrstne veselice. Zato so bile zelo priljubljene gostilne z vrtovi. Vrtove so na Ptuju imele gostilne Novi svet na Muzejskem trgu, gostilna Pri zamorcu na Ormoški cesti, gostilna Slon v Jadranski ulici... Gostinci, ki so imeli večje plesne dvorane, so prirejali plese, na katerih je igrala plesna glasba. Ohranjen je obračun dajatev, ki so jih morali prireditelji plačati za godce za 2. polletje leta 1902, ko so bile v mestu 4 prireditve s plesno glasbo, in za 1. polletje 1903, ko jih je bilo kar 25. Največ jih je bilo v mesecu februarju, in sicer kar 15, torej v pustnem času. Glasbo je izvajalo različno število godcev: od enega do osem. Osem godcev si je privoščila na plesni prireditvi čitalnica, sedem društvo Vojaška zveza (Kriegsverain), medtem ko so imeli gostilničarji enega do največ tri godbenike.11 V posameznih gostiščih so poskušali pritegniti goste z igralnimi avtomati in gramofoni. Mestna uprava je dala leta 1920 popisati zaradi obdavčitve vse lokale, v katerih so imeli “godbene avtomate, gramofone, orkestre, električne klavirje in klavirje”. V popisu je bilo naštetih 7 godbenih avtomatov (Ignac Reich, Franc Schmerda, Dragotin Kossär, Julij Wagrandl, Ivan Kralj, Ivana Puschl, Hugo Weissenstein), 2 gramofona (Pavl Dostal, Cecilija Krabina) in en klavir v kavarni Pavle Blacha.12 Gostinci so hoteli privabiti goste še s posebnimi prireditvami. Tako je objavil hotel Woisk leta 1895 v Pettauer Zeitung oglas, da bo v nedeljo zvečer v Hotel „Woisk.“ Heute Sonntag abends Grosses Wurst-Essen. Im Ausschanke das beliebte’ Schwechater Märzen-Bier. Bairisches Mönchsbräu- F 1 a s c h e n-B i e r. Grazer Export Bier. Zu zahl reichem Besuch ladet ein achtungsvoll Tlx. SolXULClX Hotelier Slika 3: Oglas v Pettauer Zeitung za veliko pojedino klobas v hotelu Woisk. ^wwwwwwwwwwww^w’wwwwwwwx^g Cenjenim gostom znancem in prijateljem vljudno sporočava, da JI prirediva tudi letos || v soboto 14. XI. zvečer 1 SV z gosko. Poznavalce Martinove gosi, raznih dobrot in krsta mošta, dame. gospodične, gospode, deželane. tnešCaue, gentlemane. gastronome, finojedce, umetnike, popotnike, vojake, lovce, godce ter vse ostale dobre ljudi od vsepovsod, ki poznajo najino gostilno, najljuhezniveje vabiva na ta veder, kjer bodeva nudila v pestrem sporedu: Zbirko gosjih krc. Martinovo gos v trrrrni 7.:irji. Prilogo i/. v si'll dolu« stota. Sladkosti in zlata jabolka ' iz obljubljene dežele. Dobrote iz donneili zidane, Kavo iz Adia-Abcbc. Vse mogoče, kar kdo bole — Kadio pravi vsaki dati; Vse mogoče, kur kdo bočc — Nudi ptujski ti ..Daj-dum!" To gostilna je ..Pri poiti" — Tam Uerlič je gospodar; Tam pri vincu iti pri mosti Kad bo? »edel res. vsikdar! J aitu'i on za dubro jelo, Saj je dober on uiesar; V m- so ti bo dobro zdelo — On je znani • klobasar! V >aki petek - »čuk ubilo. Poleg lega »O postni, Murske ribe. • kar paC bilo -Človek v»e kar 'prek požr’ bi! Za Martina še posebej. On so prav potrudil je: Cioske, piske, kakor vselej. Gostom on ponudi 'se! Vse ukusuo, vso je sveže. Jamči to ti „frižider*', Ko greS tuiiiiu - že iz veže, Vonj te vabi skozi dvfr! Zaključna ura v nedeljo. Nič ne Šparaj, ne prctdarjnj. Hitre tja ju inaimi /daj. Ker .Karlin na letu enkrat Se sla«i in ««•«• • unbenkrat! Nič ne tulitiij. ajd /a mi/.«* ■ Tam se enkrat dtd.ro imej. Kaj lini mislil zdaj na kri/». Kaj Veselu si zapej! Dobro «olj» - «stran skrbi. -Iu korajže « (Insti si nalij! Vinca «or in pii a in pečenke. To Im luštno tebi pule« žeiikr Zdaj pa pesem je pri kraju • S«el* Mariin pa hli/.ti že: Se priprailja on že » raju • Da k Merlilo It «oslom »iv! Se priporočava loiluj. Ui Anico- Beetle restavraterja* ':Ngi ■ £ « % « « 4Š š « « g i Slika 4: Plakat, ki vabi na martinovanje v gostilno Pri pošti (originalna velikost 45 cm x 60 cm). hotelu velika pojedina klobas, pri točilni mizi pa bodo točili kar štiri različne vrste piva.13 V oglasu istega hotela je ponovno objavljeno istega leta v Pettauer Zeitung obvestilo, da hotel uvaja neke vrste toplo malico ali kosilce (Gabelfrühstücke), ki sestoji iz ene jedi, kozarca piva in kosa kruha, in to za 13 krajcarjev.14 Izredno privlačen se nam je zdel plakat, s katerim vabita restavraterja gostilne Pri pošti Joško in Anica Berlič na praznovanje sv. Martina z gosko. Vabilo je zelo pestro in jezikovno bogato. Del ga je celo v obliki pesmi. V njej spretno predstavi svojo gostinsko ponudbo (vino, mošt, pivo, klobase, ščuke, postrvi, morske ribe, goske, piške, pečenke...). al plakat ni datiran z letnico, vendar menimo, da je iz let malo pred drugo svetovno vojno. Na to nas navaja tudi verz “Kaj boš mislil zdaj na krizo / Raj veselo si zapej!15 KAJ PA PONUDBA? Kakšna je bila ponudba hrane v ptujskih gostilnah? Nekaj izvemo iz dopisov dveh gostilničarjev, ki sta 30. oktobra 1919 obvestila mestni urad v Ptuju o cenah v svojih gostiščih. Max Weissenstein obvešča, da prodaja golaž, juho z mesom, pečenko, prikuhe in zrezke, Ivan Kociper pa naročeni obed (vkuhana juha, meso in dve prikuhi), “abonement” (“zajutrk”, obed in večerjo), golaž, govejo juho z mesom, pljučno juho, prikuhe in belo kavo. Jedilniki niso bogati, vendar moramo vedeti, da sta to dve manjši gostilni in še čas kmalu po 1. svetovni vojni. Mnogo bolj pestra je bila ponudba jedi in pijač v letu 1940 in 1941. Za ta čas se v arhivskem gradivu pojavlja kar nekaj seznamov jedi in pijač, ki so jih stregli v ptujskih gostinskih obratih. To je bilo namreč obdobje krize in velikega naraščanja cen. Zato so pri mestnem glavarstvu na Ptuju ustanovili “odbor za pobijanje draginje in brezvestne špekulacije”. Ta je moral gostincem potrjevati maksimalne cene. Ker se na odločbah menjavajo v glavnem samo cene.16 O urejenosti in higienskih razmerah v ptujskih gostinskih lokalih lahko marsikaj izvemo iz poročila o reviziji kavarn in gostiln na Ptuju Zdravstvenemu odseku za Slovenijo in Istro v Ljubljani iz leta 1921. Vladni komisar je v poročilu zapisal, da je na Ptuju 5 kavarn in 17 gostiln. Od petero kavarn ustrezajo zdravstvenim predpisom več ali manj 4, ena glede snage ni povsem neoporečna. Od 27 gostiln daje petero prenočišče tujcem. Prenočišča sicer niso na višku, vendar uspešno konkurirajo s prenočišči ostalih jugoslovanskih mest. Posteljnina se — kakor tudi drugod — ne menja pred vsakim novo došlim potnikom. Od 27 gostiln jih je le 7, ki imajo več ali manj primerne prostore. Največje pomanjkljivosti so pomanjkanje dnevne svetlobe in slaba ventilacija. Skoraj nikjer ni bilo izobešenega “zdravstvenega svarila”, ki se ga gostilničarji branijo kot nekaj neestetskega. V okrožnici gostilničarjem, ki je sledila na osnovi ugotovitev, je bilo zahtevano, da morajo v vseh obratih postaviti na vidnem mestu pljuvalnike in nad njimi nabiti zdravstveni opomin “NE PLJUVAJ PO TLEH". Mize morajo biti pregrnjene s snažnim prtom, ki ga morajo menjati vsaj dvakrat na teden. Tla obratov se naj dvakrat na teden poribajo, vsak dan pa obrišejo z mokrimi krpami. Poskrbeti je potrebno za primerne ventilacijske naprave.17 NEKOČ SO BILE GOSTILNE... O gostilnah smo želeli še kaj izvedeti od ljudi, ki se jih še spomnijo iz časov pred drugo svetovno vojno. Opravili smo dva intervjuja. Gospod Drago kore iz Jadranske ulice se spominja, da so bile najbolj obiskane gostilne Beli križ, Zupančič, Straschill in Judennacl. Med najbolj zanikrnimi je bila gostilna Brecelj, kjer so se zbirali mestni pijančki. Tam so pili v glavnem jabolčnik ali tuklo, kot so takrat rekli jabolčniku. Bogatejši meščani so se največ zbirali v kavarni Korže, in to Slovenci in Nemci. Kavarni Osterberger in Evropa sta bili po njegovem bolj slabo obiskani. Kmetje in revnejši meščani so v glavnem pili jabolčnik, premožnejši pa vino, likerje in rosolijo (to je bila posebno aromatična žgana pijača). Otroci so dobili pokalico ali “graherli”, ampak to zelo redko, če je bila družba večja, so na mizo postavili Štefan ali ročko. Posamezniki pa so pili vino iz kozarcev, ki so jim rekli “ahtl” in je vseboval eno osminko litra. Jabolčnik so pili iz “firtla”, to je iz četrtlitrskega kozarca. Pivo so točili v pollitrske “krigle”. Nekateri so imeli v gostilni svoj lepo okrašeni pivski vrček s pokrovom. Žganje so pili iz “frak-ljev”, to je majhnih stekleničk, ki so verjetno vsebovale pol decilitra. V vsaki gostilni je bilo stojalo za preste in vedno so imeli na zalogi “sireke”. To je bila v obliki majhnega stožca posušena skuta, ki je bila močno začinjena s poprom, rdečo papriko, soljo in kumino. Drugi intervju smo opravili s Ferdinandom Kolednikom z Muzejskega trga in njegovim bratom Francem. Povedala sta, da so imele največji promet gostilne Kravina pri sejmišču, Beli križ, Zupančič in Straschill na Bregu. Te gostilne so imele velika dvorišča in hleve, kjer so kmetje pustili vozove in napojili živino, ko so prišli v mesto. Ker so bili pri Kolednikovih sodarji, se spominjata, da so za gostilno Beli križ letno naredili kar nekaj škafov za napajanje živine. Ti so namreč večkrat izginili, in to kljub temu da so bili prikovani na dolgo verigo. V gostilnah sta v glavnem videla le kleti, kamor sta z očetom hodila, ko je za gostilničarje delal nove sode ali pa popravljal stare. Večkrat sta si prislužila kakšen dinar, če sta gostilničarju oprala sode. Spominjata se še, da je bila v skoraj vseh gostilnah za točilno mizo velika črna tabla. Na njo je gostilničar s kredo začrtal posameznim stalnim gostom popito pijačo, dolg pa so morali ob koncu meseca poravnati. Ljudje so bili trdno prepričani, da je bilo na tabli ob mesecu označenih več črtic, kot so popili, vendar jih to ni izučilo in so naslednji mesec zopet pili “na kredo”, kot so rekli. H KOMCJ NAJ ZAVIJEM? V naši raziskovalni nalogi smo se v glavnem naslonili na arhivsko gradivo. Dopolnili smo ga še s časopisnimi novicami in oglasi iz takratnega časopisja ter delno še s podatki iz objavljene literature. Za nekatere gostilne smo našli kar veliko podatkov, druge pa so omenjene le nekajkrat ali celo Slika 5: Razglednica hotela Osterberger iz leta 1903 s pogledom na fasado hotela, kavarno in restavracijo ter pokrit vrt (Razglednica je iz zbirke Franca Goloba). samo enkrat. Vedno nam ni uspelo gostišču natančneje določiti lokacije, ker v uradnih dokumentih ni bilo naslovov. Ptuj je bil tako majhen, da so se skoraj vsi meščani med seboj poznali in se jim sploh ni zdelo potrebno pisati naslovov, pa četudi so bila vabila. Zato naslednji pregled gostiln ne bo za vse gostilne enako natančen, mislimo pa, da bo vendar dal dokaj verno sliko za obravnavano obdobje. V Prešernovi ulici ali nekdanji Gosposki ulici je bilo več gostinskih lokalov. Med njimi je bil prav gotovo najimenitnejši hotel Osterberger na številki 6. Po pisanih virih sledimo lastnikom hiše od 1786, ko je umrl Mihael Reiter, meščanski kavarnar, star 78 let. 1787 je postal lastnik hiše kavarnar Joseph Kiperz, ki je uredil veliko plesno dvorano. Njegova vdova je prodala 1802 hišo Alojziji in Heinrichu Straussu. Ko je Heinrich 1809 umrl, je vdova poimenovala gostišče v Zum goldenen Strauss — Pri zlatem noju. Do leta 1889 so se menjavali različni lastniki, tega leta pa sta stavbo skupaj s pravico kavarniške obrti kupila Franc in Konstancija Osterberger. Stavbo sta preuredila, ji nadzidala eno nadstropje, uredila nove kleti in kavarniški dodala še hotelsko dejavnost.18 Z imenom hotel Osterberger se srečamo že januarja 1888, ko je lastnik gostil člane Olepševalnega društva na občnem zboru.19 Josef Felsner predstavi v priročniku Ptuj in okolica iz leta 1895 hotel Osterberger, ki ima še restavracijo in kavarno. Gostom izpolnijo vsako željo v elegantno opremljenih prostorih in mu ponudijo velemestno namestitev. V poročilu mestne občine Ptuj o lokalih s prenočišči za leto 1906 zasledimo, da ima hotel 22 sob in da je tega leta v njih prenočilo 1041 gostov.20 V hotelu so bili tudi občni zbori različnih združenj. Tako se je sestal v hotelu Osterberger 30. januarja 1908 na letni skupščini gremij trgovcev. O tem nam govori vabilo, ki smo ga našli v arhivskem gradivu.21 V seznamu gostiln, vinotočev in vinskih trgovin na Ptuju iz leta 1930 najdemo kot najemnika hotela Osterberger Josipa Damischa.22 V hotelu je včasih med gosti zavrela kri. 1898 sta se s sabljami spopadla oficirja Müler in Tompa in pri tem težko ranila Henrika Grossmayerja.23 Zadnji podatek o hotelu smo našli za leto 1941, ko je izdal mestni svet dovoljenje za obrt kavarne v Prešernovi 6 Jakobu Kajfežu.Obrtna pravica se je lahko podelila," ker se je v teh prostorih že od nekdaj vršila kavarniška obrt".24 V Prešernovi 3 je imel gostilno Alojz Brecelj. Gostinsko koncesijo je dobil 1917. Pred tem je bil kinopodjetnik. 1919. leta ga srečamo na seznamu obrtnikov, ki si še niso oskrbeli novih napisov, čeprav je bil zadnji rok do 15. julija.25 Za leto 1933 smo našli za njegovo gostilno skromen oglas v Spominskem listu septembrskih dogodkov 1908.26 Neposredna soseda v Prešernovi 15 in 17 sta bila gostilničarja Julij Wa-grandl in Viktor Pesserl. Oba sta imela razen gostilne še mesarijo. Večja in na ugodnejši legi (na ogalu Prešernove in Cankarjeve ulice) je bila gostilna Wagrandl. Bila je tudi bolj obiskana. Za leto 1920 smo našli podatek, da je imela gostilna glasbeni avtomat.27 V dopisu komandi mesta leta 1921 je mestni svet priporočal, katere gostilne naj obiskujejo vojaki, ker so ostale nemške ali pa se v njih zbirajo nemčurji. Med priporočenimi najdemo tudi ime gostilne Julij Wagrandl.28 Istega leta je gostilna še na seznamu gostiln, kjer so izvršili policijski pregled mer. Tu je tudi zapisano, da ima Julij Wagrandl še mesarijo.29 Svojo gostilno in mesarijo Wagrandl priporoča v oglasu v Spominskem listu septembrskih dogodkov 1908 iz leta 1933. Gostilna Viktorja Pesserla se omenja v seznamu policijskega pregleda mer 1921 in na seznamu gostiln, vinotočev in vinskih trgovin na Ptuju leta 1930. 1928 je Viktor Pesserl gostilno prezidal in ob njej uredil še mesarijo.30 Na koncu Prešernove ulice na številki 38 je bila gostilna Pri jami (Zur Grotte), katere lastnik je bil Ernest Dasch. Prvo omembo smo našli za leto 1914, ko se neki anonimni sosed pritožuje zaradi nemira in pretepov vojaštva v gostilni. To bi bilo kar verjetno, saj je bila vojašnica le nekaj korakov naprej.31 Marca 1919 je saperski bataljon Ptuj prijavil gostilničarja Dascha, da igrajo v gostini Zur Grotte na gramofon nemške pesmi (Die Wacht an Rhein, Hoch mein Österreich), in to kljub opozorilom. Policijska straža SHS na Ptuju je potem mestni svet obvestila, da je stranko strogo posvarila in ji zaplenila šest gramofonskih plošč “sovražnega značaja jugoslovanske države”.32 Tako je razumljivo, da gostilne Dasch ni v seznamu gostiln, ki imajo leta 1920 glasbene avtomate, gramofone in klavirje.Gostilna je omenjena še leta 1921 v zvezi s kontrolo mer in s pripombo, da je lastnik seznanjen s predpisanimi higienskimi zahtevami. Najdemo jo tudi na seznamu gostiln, vinotočev in vinskih trgovin na Ptuju iz leta 1930. Veliko vrtnih veselic je bilo v gostilni Novi svet na Muzejskem trgu. Najprej je omenjena v več oglasih v tajercu leta 1901, v katerih prodaja Josip Kravagna s prav ugodnimi pogoji vinograd v Trambergu in gostilno “k Novemu svetu (zur Neuen Welt)” na Ptuju.33 Od leta 1913 je bil najemnik te gostilne Franc Kravina, ki je bil po rodu iz Šatovice na Koroškem. 1920 je kupil od Roze Held, vdove Muhič, trgovino z lesom. Začne se tudi pogajati za prevzem Blažičeve gostilne pri sejmišču.34 Gostilna Pri novem svetu je še omenjena 1919 v spisu, ki govori o proslavljanju ptujskih Nemcev ob odhodu protestantskega vikarja Winkelmana in poroča, da so ob tej priložnosti prepevali nemške pesmi.35 Gostilničarja Franca Kravina najdemo tudi v prijavi policijske straže Ptuj; ta je mestnemu uradu prijavila obrtnike, ki še niso izobesili novih napisov.36 Gostilna je omenjena v letu 1921 še v zvezi s pregledom mer in s pripombo, da je bil lastnik seznanjen s higienskimi predpisi. Leta 1930 pa je na seznamu gostiln, vinotočev in vinskih trgovin kot lastnik zapisana Julijana Dasch, medtem ko je Kravina najemnik gostilne pri sejmišču.37 Daschovi so bili potem lastniki gostilne do druge svetovne vojne in ljudje so rekli, da gredo k “mlademu Daschu”, medtem ko se je gostilni Pri jami reklo “pri starem Daschu”. V Vošnjakovi ulici je bilo najimenitnejše gostišče na številki 3, in sicer gostišče Pri jagnjetu (Lamm). Navedeno je med hoteli v turističnem reklamnem oglasu v februarski številki Pettauer Zeitung iz leta 1891. 38) Pri jagnjetu so imeli redutno dvorano, ki je bila menda ena največjih na Spodnjem Štajerskem.39 V svojem vodniku Ptuj in okolica pohvali leta 1895 gostišče Josef Felsner in ga uvrsti med najimenitnejše ptujske lokale. Lastnik gostišča je 1892 posestnik in hotelir na Ptuju ter zemljiški posestnik v Makolah Georg Janez, ki ima koncesijo za gostilno v hišah številka 176 in 177 oziroma v Posstgasse 3 in 5. Istega leta je odprl gostilno še v sosednji hiši.40 Leta 1896 je dal gostilno s prenočišči Pri zlatem jagnjetu (Zum goldenen Lamm) v Posstgasse 5 v najem.41 1898 je Georg Janez umrl in njegova vdova Frančiška je dala gostilno v najem društvu Nemški društveni dom (Deutsches Verainhaus).413 V poročilu mestne občine v letu 1906 je navedeno, da ima 8 sob in da je bilo 124 nočitev.42 Nemški društveni dom je dajal gostišče v najem. Tako je leta 1914 omenjen kot najemnik Stanislav Klobučar,43 v seznamu gostiln, vinotočev in vinskih trgovin na Ptuju pa je zapisan Juri Pichler. Na številki 13 sta v Vošnjakovi ulici imela gostilno Ana in Josip Slavinec. Gostilničar Slavinec je leta 1905 omenjen v zapisniku združenja gostilničarjev (Gastwirth Genossenschaft).44 Leta 1919 je mestna policija prijavila Josipa Slavinca, ker je gostom računal za pijačo in jedila 20% več, da ne bi bil oškodovan pri kolkovanju računov.45 Za leto 1921 smo v arhivskem gradivu našli tri zapise o Josipu Slavincu. V enem priporoča mestni svet komandi mesta, da lahko vojaki obiskujejo njegovo gostilno kot slovensko gostilno.46 Pod imenom Ančka Slavinec je navedena gostilna v zapisniku o izvršenem policijskem pregledu mer, Josip Slavinec pa je podpisal vročilni list, s katerim je bil seznanjen z okrožnico o zadevah, ki jih morajo gostilničarji uskladiti s pravilnikom o hotelih, kavarnah itd.47 Na seznamu gostiln, vinotočev in vinskih trgovin na Ptuju je zapisana že nova lastnica gostilne v Vošnjakovi 13 Elza Ribič.48 V Štajercu je 1910 objavljeno obvestilo, da so odprli s 1. majem nasproti minoritskega samostana novo gostilno. Gostilno je prevzel Fr(iderich) Strohmaier. V tej in v nekaj naslednjih številkah Štajerca je objavljen oglas, v katerem Friedrich Strohmaier naznanja, da je odprl novo gostilno Pri mestnem parku (Gasthaus zum Stadpark) in bo imel v njej vedno najboljša vina, izvrstno sveže pivo ter mrzla in gorka jedila.49 1919 je mestna straža gostilničarja prijavila, da si še ni oskrbel novih napisov. Nadalje je omenjen v seznamu pregleda mer leta 1921. V dopisu mestne uprave Augustu Scherlu iz Berlina je kot lastnik gostilne naveden Johan Strohmaier.50 Na seznamu gostiln, vinotočev in vinskih trgovin pa se pojavi lastnica Terezija Strohmaier. Hiša danes ne stoji več. Stala je ob vhodu v park nasproti minoritskega samostana. 1945 je bila bombardirana, ruševine so bile odstranjene in danes čez njo delno poteka glavna cesta skozi Ptuj.51 V Vošnjakovi ulici je bila gostilna še na številki 8. V poročilu mestne občine o prenočiščih za leto 1906 je naveden lastnik Wratschko Rufim v Posst-gasse 8, in sicer je imel 4 sobe.52 V seznamu gostiln in kavarn, kjer imajo “godala”, je lastnik gostilne v Vošnjakovi 8 Hugo Weissenstein, ki ima glasbeni avtomat.53 V letu 1930 je lastnik gostilne Ivan Preac, kar je razvidno iz seznama gostiln, vinotočev in vinskih trgovin na Ptuju. Gostinska dejavnost je bila v Vošnjakovi ulici še v Narodnem domu, v katerem je imela od 1882 svoje prostore čitalnica. Tega leta so Slovenci kupili hotel Zur Stadt Wien in v njem uredili svoje prostore. Mestna občina, ki je bila v rokah Nemcev, nikakor ni hotela dovoliti, da bi v hotelu pod slovensko upravo še naprej opravljali gostinsko dejavnost, eie po posredovanju poslancev, zlasti Božidarja Raiča, je dobila čitalnica dovoljenje, da sme svojim članom postreči z jedmi in pijačo.54 V Narodnem domu so Slovenci imeli številne prireditve, med njimi tudi plesne. O njih najdemo podatke v poročilu mestne občine Ptuj za leto 1902, ko je bila plesna prireditev 7. 9. 1902 in je igralo 8 godcev, ter v poročilu za leto 1903, ko je bil ples 14. 2. in je prav tako igralo 8 godcev.55 Ime Zur Stadt Wien se, kaže ni tako hitro pozabilo, saj je v njegovih prostorih imelo letno skupščino združenje gostilničarjev leta 1905. 1909 je bil najemnik gostišča v Narodnem domu gostilničar Kociper, vendar je smel točiti samo članom čitalnice in njihovim gostom.56 Po prvi svetovni vojni je bila v Narodnem domu gostilna in je zapisana 1921 v seznamu gostiln, ki jih mestni svet priporoča komandi mesta za obisk vojakom kot slovensko gostilno.57 Istega leta jo najdemo tudi na seznamu policijskega pregleda mer. 1924 je našteta med lokali na Ptuju v dopisu mestne uprave na Ptuju Augustu Scherlu iz Berlina. 1930 je v seznamu gostiln, vinotočev in vinskih trgovin kot najemnik gostilne zapisan Josip Berlič. Restavracija Narodni dom, Vošnjakova 3, je imela reklamni oglas v Spominskem listu septembrskih dogodkov 1908 iz leta 1933. V oglasu v vodniku Ptuj z okolico je priporočala restavracija Narodni dom tujske sobe, izborno kuhinjo in prvovrstna haloška in ljutomerska vina.58 Stara gostilna je bila v Jadranski ulici 6 oziroma v Ulici vseh svetnikov, kot so ji rekli včasih. Že leta 1892 je prevzel hišni posestnik Rudolf Wibmer gostilno v hiši od prejšnjega najemnika Avgusta Helleya.59 1921 je naveden v isti hiši kot gostilničar Viktor Kodella, kije tega leta omenjen v okrožnici o seznanitvi s predpisi v hotelih in kavarnah. Istega leta je njegovo ime tudi na seznamu policijskega pregleda mer. Prav tako smo ga našli še na seznamu gostiln, vinotočev in vinskih trgovin na Ptuju iz leta 1930. Malo naprej je bil gostilničar Franc Mohorič, in sicer v Jadranski 8. Leta 1904 je prosil za razširitev obrtnega dovoljenja še na točenje žganih pijač, kave in čaja, kar pa mu je mestna občina Ptuj zavrnila. Svojo odločitev je utemeljila z obrazložitvijo, da je na razdalji 6 do 158 korakov v okolici kar 9 gostiln oziroma kavarn in vinotočev.60 1912 je prosil za razširitev koncesije za prenočišča za tujce, kar mu je mestni svet ponovno odbil.61 Da mu niso dovoljevali razširitve koncesij, je možno obrazložiti s spisom iz leta 1914. Iz njega se da razbrati, da je bila slovenska družina gostilničarja Mohoriča trn v peti ptujskim Nemcem. Tega leta so le-ti pred njegovo hišo priredili demonstracije in Mohorič je bil zaprt v Gradcu dva meseca.62 Da je bil Mohorič v zaporu v Gradcu, je omenjeno tudi v sestavku Slovenska trgovina v Spominskem listu septembrskih dogodkov 1908 iz leta 1933 na strani 23. Po prvi svetovni vojni ga srečamo v raznih spisih. 1921 je Mohoričeva gostilna na seznamu gostinskih obratov, ki jih mestni svet priporoča komandi mesta za obisk vojakom kot slovensko gostilno.63 Nazadnje smo našli Mohoričevo gostilno na seznamu gostiln, vinotočev in vinskih trgovin iz leta 1930. V (Ilici vseh svetnikov 10 je bila stara kavarna. 1920 je navedena kot lastnica kavarne Paula Blacha, in to v seznamu gostišč, ki so imela “godala”. Kavarna je bila edina, ki je imela klavir.64 Naslednje leto sta bila lastnika kavarne že Karolina in Franc Korže in ju najdemo zapisana v različnih spisih v vseh letih do 2. svetovne vojne. Svoj oglas je imela kavarna Korže v vodniku Ptuj z okolico, ki je verjetno izšel malo pred 2. svetovno vojno.65 V Jadranski 11 je imela gostilno Josipina Gregorec, za katero pa smo našli le tri obrobne omembe v spisih za leta od 1921 do 1930. V naslednji hiši, na številki 13, je bil vinotoč Kräber. V Štajercu priporoča vinotoč leta 1912 za praznike lastna naravna vina, novo vino, staro vino, ljutomerčana, zavrčana, završki muškatelec in jabolčnico ter obenem obvešča, da bo vinotoč za sveti dan in novo leto zaprt.66 Leta 1916 je v Štajercu “iztoč vina” Kräber obvestil svoje stranke, da je vinotoč od 1. julija dalje odprt samo vsako soboto in nedeljo.67 Ptujčanom je iz Jadranske ulice najbolj ostala v spominu gostilna Slon. Njen simbol, kip slona, še danes obvladuje ogal hiše. Leta 1908 je bil lastnik Rufim Wratschko, ki je tega leta prodal hišo s koncesijo vred Mariji Žitko za 32000 kron, vendar je bila pogodba razveljavljena zaradi sporne koncesije.68 Za leto 1911 najdemo podatek, da je imel v gostinski dvorani kinopredstavo ptujski podjetnik in lastnik kinematografa Alojz Brecelj.69 Leta 1914 je lastnica gostilne Poetovia v (ilici vseh svetnikov 20, to je gostilne Slon, Marijana Klobučar. Lastnica kavarne Evropa Friderika Tognio je protestirala proti novi kavarniški koncesiji, ki si jo je pridobila Marijana Slika 6: Razglednica gostilne Pri belem križu okoli leta 1900 (Razglednica je iz fototeke Zgodovinskega arhiva v Ptuju). Klobučar, češ da je bila Klobučarjeva obsojena zaradi prevare vojnih oblasti. Mestna občina je Klobučarjevi vzela še gostinsko koncesijo in jo prenesla na Mestno hranilnico Ptuj.70 Leta 1917 je gostilno kupil mesar in gostilničar Hugo Weissenstein, ki je na to hišo prenesel koncesijo svoje gostilne.71 Gostilno prevzame leta 1919 Slovenec Janko Vučak in ji da novo ime Balkan.72 Naslednje leto namerava imeti v kavarni v poletnih mesecih vsak večer glasbo, ki bi jo igrala šestčlanska damska kapela s Češkoslovaške, vendar je občina zahtevala previsoke takse.73 1924 sta skupaj prosila mestni občinski sosvet v Ptuju kavarnarja Janko Vučak in Juri Pichler, najemnik kavarne Evropa, za znižanje davščin na godbenike. To utemeljujeta z dejstvom, da sta kavarni brez dnevnega koncerta prazni, posebno še kavarna Balkan, ki leži na “jako skritem kraju” in podnevi nima sploh nobenega gosta ter je odvisna le “na ponočni obisk”.74 Tega leta je kavarna prešla v roke Alberta Krapše, kar je razvidno iz dopisa mestne uprave Augustu Scherlu iz Berlina. Tu so naštete 3 kavarne: Juri Pihler — kavarna Evropa, kavarna Karolina Korže in Albert Krapša — kavarna Balkan. V reklamnem oglasu v Spominskem listu septembrskih dogodkov 1908 iz leta 1933 je lastnik gostilne Slon Lovrenc Krajnik, gostilničar in trgovec s sadjem.75 Gostilna je bila tudi v Olici vseh svetnikov 19. Leta 1897 je kupil Franc Petovar iz Sv. Tomaža v Slovenskih goricah, gostilničar in hotelir v Celju, od mesarja Reicherja hišo z gostinsko in mesarsko koncesijo v Ulici vseh svetnikov 19 in tu začel svojo obrt.76 1905 je občina dala gostilno in mesarijo v najem Hugu Weissensteinu, ki je imel že gostilno v Vošnjakovi 8. Gostilna je Slika 7: Razglednica gostilne Pri belem križu, poslana leta 1911 (Razglednica je iz zbirke Franca Goloba). Slika 8: Razglednica kavarne Evropa. Razglednica je bila odposlana leta 1914, založnik je bil W. Blanke in je iz zbirke Franca Goloba. imela tudi prenočišča. V najem jo je vzel za 5 let, in to z inventarjem vred.77 Toda 1907 mu je občina hotela odpovedati, ker ni redno plačeval najemnine, sam pa jo je zaprosil za znižanje najemnine.78 Hugo Weissenstein je občino ponovno prosil za znižanje najemnine leta 1910, ko je bil porušen del zgradbe.79 V današnji Cilici heroja Lacka ali nekdanji Panonski ulici ali (Ilici madžarskih vrat, kot se je imenovala v avstro-ogrskih časih, je bila največja gostilna Pri belem križu ali samo Beli križ. To je bila tipična gostilna ob vpadnici v mesto. Imela je veliko dvorišče in hleve za živino. V njej so popotniki lahko dobili tudi prenočišče. Da je bila gostilna dobro stoječa, lahko vidimo z dveh razglednic. Že na prvi, ki je bila odposlana okoli leta 1900, je gostilna videti zelo mogočna. Na drugi, ki je bila odposlana 1911, pa je stavba še močno povečana. Povečano in dozidano je zlasti 1. nadstropje, kjer so bila prenočišča. Z razglednic je razvidno, da je bilo v stavbi ob gostišču še skladišče Gösser piva. Gostilna je bila med obema svetovnima vojnama v lasti Ignaca Reicha. Leta 1920 jo najdemo na seznamu gostiln, ki imajo glasbeni avtomat.80 V oglasu v vodniku Ptuj z okolico, ki je izšel malo pred drugo svetovno vojno, priporoča gostilna Beli križ sobe za tujce, vedno sveža topla in mrzla jedila, Tscheligijevo pivo, haloško in ljutomersko vino. Posebej pa je poudarjeno, da imajo tudi avtogaražo. Znana gostilna v Lackovi ulici je bila gostilna Pri pošti. 1895 se gostilna imenuje še Pri pivovskem izviru (Zur Bierquellej.Takratna lastnica Marija Straschill oglaša leta 1895 v Pettauer Zeitung, da prodaja velike steklenice zavrčana in vino z Majskega vrha letnik 1893.81 Leta 1919 ima gostilna že ime Pri pošti, kar je razvidno iz spisa, v katerem prosi natakarica v Straschilovi gostilni Pri pošti za koncesijo ali najem gostilne.82 1930 je imela gostilno Zofija Bračko, kar je razvidno iz seznama gostiln, vinotočev in vinskih trgovin na Ptuju. Istega leta najdemo Zofijo Bračko na razglasu za javno prodajo davčnim dolžnikom zaplenjenih predmetov. Zaplenjena ji je bila ena ledna omara. Leta 1933 sta priporočala Joško in Anica Berlič v reklamnem oglasu v Spominskem listu septembrskih dogodkov 1908 kot lastnika restavracije Pri pošti svojo dobro kuhinjo, vedno sveže pivo ter izbrana vina Haloških in Ljutomerskih goric.V vodniku Ptuj z okolico iz let pred 2. svetovno vojno je objavljen oglas, da najbolje urejena restavracija Berlič Joško — Pri pošti priporoča ob vsakem dnevnem času prvovrstno pripravljena topla in mrzla jedila, toči najboljša vina Haloških in Ljutomerskih goric ter ima vedno sveže temno in dvomarčno pivo v sodčkih. Bogato ponudbo gostilne Pri pošti lahko vidimo tudi iz reklamnega plakata za martinovanje, ki pa smo ga predstavili že v uvodnem delu naloge. V današnji Lackovi ulici je bil pred 2. svetovno vojno še en gostinski lokal, in sicer na številki 5. To je to bila Velika kasarna, ki pa je bila v 2. svetovni vojni porušena. Na seznamu gostiln, vinotočev in vinskih trgovin je imela v Panonski 5 (današnja Lackova) Frančiška Orel prodajo vina na drobno in debelo. Pozneje je bila tu kavarna, o kateri nam pove reklamni oglas v vodniku Ptuj z okolico, ki je izšel pred 2. svetovno vojno. V njem lastnik Ivo tuhec cenjenemu občinstvu priporoča svojo kavarno v Panonski 5 in zagotavlja točno in solidno postrežbo.83 V središču mesta, na Mestnem trgu ali na Florijanovem trgu, kot se je imenoval pred drugo svetovno vojno, je bila imenitna kavarna Evropa. Josef Felsner jo prišteva v svojem vodniku Ptuj in njegova okolica že 1895 med velike, odlično vzdrževane kavarne. V kavarni so bile na razpolago ilustrirane revije in dnevno časopisje. V letu 1888 zasledimo kot lastnika Julija Tognio, ki je svoj lokal razširil z najemom sobe v sosednji Paračkovi hiši. Tam je imel prodajalno žganih pijač l(gnatz) Rossmann, ki je potem postal natakar pri Juliju Togniu.84 Leta 1914 je lastnica kavarne Friderika Tognio, ki smo jo že omenili v zvezi s kavarno Slon, ko je protestirala proti novi kavarniški koncesiji za gostilno Slon. Marca 1919 je skupina častnikov po policijski uri zapustila Narodni dom in se podala v kavarno Evropo, kjer je bila ta dan gostija. Med povabljenimi gosti so bili večinoma Nemci, ki so neprenehoma prepevali nemške pesmi, častniki so seveda o tem obvestili policijsko stražo na Ptuju.85 Nadalje je kavarna še istega leta ponovno omenjena zaradi prepevanja nemških pesmi ob proslavljanju odhoda nemškega protestantskega vikarja Winkelmana. A že leta 1921 najdemo kavarno na seznamu gostinskih lokalov, ki jih je mestna občina priporočala komandi mesta kot primerno za obisk vojakov. V dopisu mestne uprave Augustu Scherlu iz Berlina je ob imenu kavarne Evropa zapisano ime Juri Pihler. Juri Pihler je prosil istega leta skupaj s kavarnarjem Jankom Vuča-kom, lastnikom kavarne Balkan, mestni občinski sosvet za znižanje taks za dnevne koncerte.86 Verjetno je bil Juri Pihler samo najemnik kavarne, ker se v letu 1930 na seznamu gostiln, vinotočev in vinskih trgovin na Ptuju ponovno pojavlja ime lastnice Friderike Tognio, le da je sedaj najemnik Roman Matz. Istega leta je Roman Matz prijavil mestni občini, da so osebni avtomobili, evidenčne številke 2-1763, 2-1765 in 2-977, prešli v last njegove žene Marije Matz na Ptuju, Florijanski trg 2. 87) Roman Matz je imel verjetno še več avtomobilov, saj ga vidimo na sliki številka 1 med dvema taksijema. Fotografija ima na hrbtni strani žig kavarne in restavracije Evropa. V Miklošičevi ulici ali nekdanji Barvarski ulici smo odkrili dve gostilni. Prva je bila v Barvarski 6. Za njo najdemo v tajercu leta 1900 v več številkah oglas, da se da v najem ali eventualno proda gostilna Pauscha v Barvarski ulici.88 Gostilno je verjetno kupil župan Ornig, saj najdemo v letu 1905 kot lastnico gostilne v Barvarski 6 Avrelijo Ornig, ženo župana Orniga.89 Po prvi svetovni vojni se je župan Ornig z ženo Avrelijo odselil v Gradec, sin Pavel pa je ostal na Ptuju in si je želel pridobiti po materi gostinsko koncesijo za gostilno “Pri solncu” v Barvarski 6. Mestna občina mu je prošnjo odbila.90 Lastnik gostilne je postal Franc Schmerda; srečamo ga leta 1919 na seznamu onih, ki jih je mestna policija prijavila, ker si še niso oskrbeli novega napisa.91 Naslednje leto je že na seznamu gostiln in kavarn, ki imajo “godala”. Imel je glasbeni avtomat.92 Leta 1930 gostilne ni več, saj je ne najdemo na seznamu gostiln, vinotočev in vinskih trgovin v Ptuju. Gos- Ulne ni več, ker je bila verjetno v stavbi Male kasarne, katero so v dvajsetih letih porušili in napravili prostor tržnici. Druga gostilna v Miklošičevi je bila na številki 7. Najprej se srečamo z imenom Janez Kropf leta 1885, ko je zaprosil za gostinsko koncesijo v Barvarski ulici.93 Leta 1919 je lastnik gostilne Ludvig Kropf. To izvemo iz seznama policijske straže, ki je popisala vse obrtnike, ki si še niso uredili novega napisa. Leta 1921 je že lastnica Ida Kropf. Tega leta jo najdemo na seznamu o pregledu mer in na seznamu, da je bila seznanjena z okrožnico o higienskih predpisih za hotele, kavarne... Leta 1930 je bila Idi Kropf zaplenjena ledna omara in prodana na javni dražbi davčnim dolžnikom zarubljenih predmetov.94 Istega leta pa je na seznamu gostiln, vinotočev in vinskih trgovin na Ptuju naveden kot lastnik Ludvik Kropf. E. Blaschitz v Ptuju i (ob živinskem sejmišču) j naznanja Blavnemu občinstvu, (u bode 4. at-! guita t. 1. na noro ge- gostilno otvorit. Priporoča došlim posestnikom to svojo gostilno, v kateri bode točil dobro marčno pivfl" in izvrstna završka vina (g. Michclitach). Skrbel bodo tudi za vedno dobro gorko in mrzlo kuhinjo. Iste tako je pri gostilni douti velikih h!e-VOT za živino. S Na mnogobrojni obisk vabi 7 ' . .. tl.. v .-mš; . ... . E. Blaschitz 530 gostilna ob živ. sejmišča. Slika 9: Oglas E. Blaschitza, s katerim naznanja, da na novo odpira gostilno pri živinskem sejmišču. Znani gostilničarji v Ptuju so bili Straschillovi. Prvič smo našli omenjeno Straschillovo gostilno v letu 1892 v Kolodvorski 9. Ker je bila blizu župnijske cerkve, so bile pritožbe, da gostilna ob nedeljah popoldan moti z godbo in plesom bogoslužje v cerkvi.95 Leta 1907 je Max Sfraschili kupil za 48 000 kron hišo z gostinsko koncesijo in s koncesijo za točenje žganih pijač od vinskega veletrgovca Franca Kaiserja, ki je doživel finančni polom. Hiša je bila v Florijanski ulici 4 ali v današnji Krempljevi ulici. Prej je imel Max Straschill v najemu gostilno Franca Blaschitza in točilnico z žganimi pijačami, katere lastnik je bil Blanke.96 O tem nas obvesti tudi oglas v tajercu leta 1908, kjer Max Straschill naznanja, da je preselil veležganjarijo in svojo veliko trgovino z žganjem v lastno hišo v Florijanski ulici 4 (prej Kaiserjeva hiša).97 Ko je bil še najemnik Blaschitzove gostilne, je obveščal Max Straschill leta 1901 v oglasih v tajercu v več številkah, da ima dober sadni mošt, ki ga prodaja v “žganjski pivnici” na Ptuju.98 Leto poprej je objavil v Štajercu oglas, da išče fanta za vožnjo piva.99 Tudi Maxa Štraschil-la najdemo leta 1919 na policijskem seznamu obrtnikov, ki še niso poskrbeli za nove napise. V seznamu gostiln, vinotočev in vinskih trgovin na Ptuju leta 1930 je lastnica gostilne v Krempljevi 4 Josipina Straschill. Marija Straschill je bila lastnica gostilne Pri pošti v današnji Lackovi ulici, o čemer pa smo že pisali, ko smo predstavili to gostilno. Največjo gostilno pa so imeli Straschillovi na Bregu. Bila je tipična gostilna, namenjena kmečkemu prebivalstvu in furmanom, ki so prihajali na Ptuj z Dravskega polja. Imela je velike hleve in prenočišča. Skozi daljše obdobje se pojavljajo kot gostilničarji na Ptuju Blaschitzi. Franc Blaschitz je 1886 naveden v poročilu mestne občine o proizvajalcih žganih pijač v letu 1885.100 Leta 1892 je od Franca Blaschitza kupil gostilno in mesarijo Franc Reicher.101 To je bila gostilna v filici vseh svetnikov 19 (današnja Jadranska ulica). Od Reicherja pa jo je kupil 1895. leta Franc Petovar, o čemer smo že pisali v zvezi z gostilnami v Jadranski ulici. V letu 1896 je gostilničar in mesarski mojster Franc Blaschitz gospodarsko propadel in sledila je prisilna prodaja nepremičnin. Gostinsko obrt je nato želel prenesti v Kolodvorsko ulico, kar pa mu je mestna občina odbila.102 Za leto 1907 obstaja podatek, da je bil najemnik Blaschitzove gostilne Max Straschill. Leta 1908 pa se v Štajercu pojavi na vidnem mestu oglas, da E. Blaschitz na novo odpira gostilno ob sejmišču. V njem naznanja, da bo točil dobro marčno pivo in izvrstna završka vina. Skrbel bo tudi za dobro “gorko in mrzlo” kuhinjo. Pri gostilni ima veliko hlevov za živino.103 V letu 1920 pa že zasledimo, da se za Blaschitzovo gostilno zanima Franc Kravina, ki je bil najemnik gostilne Pri novem svetu. 104) Gostilno je potem dobil leta 1921 v najem od mestne občine Anton Kliček. V pogodbi je natančno navedeno, kaj vse je obsegala gostilna. K njej je spadala ob cesti stoječa hiša, ki je imela v pritličju tri gostilniške sobe, kuhinjo in shrambo, v nadstropju so bile še tri sobe in dva podstrešna prostora. Hiša je imela tudi klet. Dvoriščno poslopje je obsegalo sobo, kuhinjo, pralno kuhinjo, hlev, veliko kolamico, drvarnice in šest svinjskih hlevov v tržne namene ter en velik, k hlevu prizidan svinjski hlev. H gostilni sta spadala še dva posebej stoječa velika svinjska hleva s svinjsko kuhinjo. Občina je dala gostilno v najem novemu najemniku, ker je prejšnji Franc Blaschitz umrl.105 Anton Kliček je potem naveden še nekajkrat v letu 1921 v raznih spisih. Leta 1930 pa je zapisana kot najemnica gostilne Pri sejmišču v seznamu gostiln, vinotočev in vinskih trgovin na Ptuju Luc(ija) Kravina. Tako so se uresničile želje Kravinovih, da bi dobili v najem tako veliko in donosno gostilno, kot je bila ta Pri sejmišču. Blizu sejmišča, na Ormoški 3, smo našli gostilničarja Pavla Dostala. Najprej je omenjen 1920, ko ga najdemo na seznamu lastnikov “godal” v Ptuju. Imel je gramofon.107 V letu 1921 je omenjen dvakrat: prvič je na seznamu policijskega pregleda mer, drugič pa na seznamu gostiln, ki jih je priporočala mestna občina komandi mesta za obisk vojakom. V letu 1924 je zabeležen v dopisu Augustu Scherlu iz Berlina, kjer je gostišče navedeno kot “Einkher-gasthaus”. To je torej bila gostilna, kamor si lahko zavil tudi z vozom in si je na velikem dvorišču lahko oddahnila živina, popotnik pa se je odžejal v gostilni. Gostišče je imelo tudi lep vrt. V seznamu gostiln, vinotočev in vinskih trgovin na Ptuju iz leta 1930 pa je lastnik gostilne že Mihael Brenčič. V spominskem listu septembrskih dogodkov 1908 iz leta 1933 je med oglasi tudi reklamni oglas za gostilno Pri zamorcu na Ormoški cesti 3. V vodniku Ptuj z okolico je Mihael Brenčič priporočal v svoji gostilni prvovrstna vina lastnega pridelka, topla in mrzla jedila. Današnja Slomškova ulica obsega tudi nekdanji Schillerjev trg (Schillerplatz) in tukaj je bil velik hotel Woisk. Hiša danes ne stoji več. Na njenem mestu je v tridesetih letih postavil Franc Lenart veliko skladišče manufak-turnega in konfekcijskega blaga. Prvo omembo Woiskovih smo našli za leto 1886, ko je Johann Woisk zapisan v poročilu mestne občine med proizvajalci žganih pijač na Ptuju.108 V reklamnem časniškem oglasu za mesto Ptuj v Pettauer Zeitung leta 1891 je med hoteli že naveden tudi hotel Woisk.109 Leta 1893 je koncesijo za hotel dobila Ivana Woisk.110 Josef Felsner v svojem vodniku Ptuj z okolico ugotavlja, da je hotel Woisk po uslugah podoben hotelu Osterberger. Iz oglasov v Pettauer Zeitung v letu 1895 vidimo, da je imel hotel v najemu Thomas Schuch.111 Že naslednjega leta pa je Johann Woisk osebno prevzel vodstvo hotela in odpovedal pogodbo Thomasu Schuchu.112 Leta 1898 je prevzel gostinsko koncesijo Woiskovih od Ivane Woisk zet Karl Kossär.113 Karl je imel razen hotela še mesarijo, kar ugotavljamo iz spisa v letu 1900, ko se je prekršil zoper klavniški red s tem, da ni dal pregledati mesa v klavnici.114 Razen tega, da je bil hotelir in mesar, je bil še zemljiški posestnik in je imel 160 oralov zemlje.115 Tudi Karl Kossär je gostišče občasno oddajal v najem. Tako smo našli podatek, da so imeli železničarji leta 1908 zborovanje v gostilni Simonič na Schillerjevem trgu 6, to pa je hišna številka hotela Woisk.116 V hotelu je bilo 10 sob in leta 1907 so našteli 313 nočitev.117 V njem so prirejali tudi plese. Tako sta bili v prvi polovici leta 1903 dve plesni prireditvi, na katerih sta igrala po 2 godca.118 Za leto 1920 je podatek, da je imel hotel glasbeni avtomat. Nadalje je hotel še nekajkrat le omenjen. Nazadnje je Karl Kossär napisan v seznamu gostiln, vinotočev in vinskih trgovin na Ptuju v letu 1930. Zanimivo je, da ni bilo pripisano, da je gostišče hotel, kot je bilo navedeno za hotel Osterberger. V Slomškovi 7 je stala stara gostilna Judennacl. Na razglednici, ki je bila poslana leta 1900, preberemo, da je bil lastnik J. Knaus. Po prvi svetovni vojni pa je bil lastnik Ferdinand Ernst, ki ga srečamo v raznih seznamih skupaj z ostalimi gostilničarji v Ptuju. V oglasu v vodniku Ptuj z okolico Ferdo Ernst priporoča domača vina samo lastnega pridelka, vedno sveže in dobro obležano pivo in izborno kuhinjo.119 Zadnji podatek o gostilničarju smo našli za 6. 8. 1941, ko neki carinik iz Maribora poizveduje za Marijo Pubetz, kije bila zaposlena v gostilni Judennacl.120 V Slomškovi ulici je bila Ptujčanom zelo znana gostilna Pri Roziki, ki je svoj sloves obdržala še dolgo po 2. svetovni vojni. O njej v arhivskem gradivu nismo našli nobenega spisa. Le v vodniku Ptuj z okolico, ki je izšel pred 2. svetovno vojno, je oglas, da ima gostilna Rozika Jelinek na Ptuju, Slomškova 2, kegljišče, vrt na starem mestnem obzidju in da so na razpolago vedno topla in mrzla jedila, prvovrstna vina in (Jnionsko pivo. Gostilna Vinka Orešnika je bila v Slomškovi 6, vendar smo o njej našli le nekaj skromnih podatkov za prva leta po 1. svetovni vojni: za leto 1919, da še ni lastnik izobesil novih napisov, in v letu 1921, da je bil seznanjen s higienskimi predpisi. Ob mostu čez Grajeno je bila gostilna Zupančič. Tudi ta je bila velika gostilna z dvoriščem, vodnjakom za napajanje živine in z velikimi hlevi. V dopisu Augustu Scherlu v Berlin iz leta 1924 je uvrščena med “Einkergas- Slika 11: Razglednica starega strelišča (Založil jo je leta 1914 Wilhelm Blanke in je iz zbirke Franca Goloba). thaus”, se pravi, da je dobil popotnik tukaj lahko razen hrane in pijače še prenočišče. Najprej je bil lastnik Dragotin Zupančič. Bil je učitelj, gostilničar in posestnik. Ko je leta 1912 umrl, je gostinski obrat prevzela vdova Marija, rojena Brenčič.121 Dragotin Zupančič je bil zaveden Slovenec in je bil izvoljen za prvega starosto ptujskega sokolskega društva ob ustanovitvi leta 1908. Društvu je dal v začetku na razpolago svoj salon za telovadbo, dokler je niso prenesli v Narodni dom.122 V letu 1921 je Marija Zupančič podpisala vročilni list, da je bila seznanjena s higienskimi predpisi. 1930 jo najdemo na seznamu ptujskih gostiln, vinotočev in vinskih trgovin. V reklamnem oglasu v vodniku Ptuj z okolico je ponujala gostilna Marije Zupančič sobe za tujce, vedno sveža topla in mrzla jedila, prvovrstno domače vino ter vedno sveže pivo po zmernih cenah. Za nekatere gostilne smo našli le malo podatkov. Tako obstaja en sam podatek za Jožefa Leskoška, ki je dobil leta 1911 koncesijo za točenje žganih pijač na Minoritskem trgu 6. Lokacija ni bila slaba, saj je bila v bližini minoritska cerkev. Do tega leta je imel točilnico na Wagplatz 2, to je na poznejšem Hrvatskem trgu, oziroma danes na delu Dravske ulice.123 En sam zapis smo našli tudi za gostilno Jožefa Fiirsta v Kolodvorski 6, ko postane 1894 nova najemnica gostilne Jera Bračko. V istem spisu je tudi predpis, da morajo imeti vsi obrtniki nad svojimi lokali table z označbo lastnika in vrste obrti.124 V Aškerčevi ulici 9 je bila gostilna Ivane Puschl. Leta 1920 smo jo našli na seznamu gostiln in kavarn, “kjer se imajo godala”. Imela je glasbeni avto- Slika 12: Razglednica Švicarije, ki je bila napisana okrog leta 1910 (Založnik je bil ptujski fotograf Johann Winkler in je iz zbirke Franca Goloba). mat.125 Že naslednje leto pa je podpisan na vročilnem listu, da so seznanjeni gostilničarji s higienskimi predpisi, Anton Puschl. V letu 1930 je lastnik že Max Wessenstein, kar zvemo iz seznama gostiln, vinotočev in vinskih trgovin na Ptuju. Na istem seznamu najdemo tudi Alojza Kokola, ki je točil alkoholne pijače v vojašnici kralja Petra na Ptuju. Za postajo 16 ali na današnji Rogozniški cesti je imela gostilno Amalija Šegula. Razen gostilne je imela še mlin. Našli smo jo na seznamu policijskega pregleda mer v letu 1921 in v letu 1930 na seznamu gostiln, vinotočev in vinskih trgovin v Ptuju. Prvo omembo gostilne smo našli v letu 1911, ko je dobila mestna občina v slovenskem jeziku napisano prijavo, da gostilničar egula toči gostom, čeprav za to nima pravice.126 V predmestju, Kaniža 3 ali v današnji Cučkovi ulici, v neposredni bližini osnovne šole Mladika, je bila lepa zgradba, ki so ji rekli meščansko strelišče. Zgrajena je bila leta 1802 po načrtih arhitekta P. Wagnerja. V njej so prirejali plese.127 V stavbi mestnega strelišča je imel gostilno Martin Kysela. Za leto 1891 najdemo podatek, da bo njegovo gostilno vodila njegova vdova Otilija Kysela.128 Leta 1895 je Otilija ponudila mestni občini celoten kompleks za 12000 goldinarjev. Občina je ponudbo zavrnila.129 Istega leta je dala gostilno v najem Edvardu Lenhardu, česar pa občina ni potrdila, češ da je nezanesljiv. Pravi razlog pa je bil v tem, da je občina potem gostilno kupila.130 V neposredni bližini mesta so postavili člani Olepševalnega in tujsko-prometnega društva leta 1892 leseno gostišče — Švicarijo. Gostišče je ostalo last društva, oddajali pa so ga v najem. Društvo je poskrbelo, da so lahko gostje prebirali v restavraciji najnovejše časopise ali pa se zabavali z igranjem na klavir. Jeseni 1894 je gostišče pogorelo. Naslednje leto so ga obnovili in 28. junija 1895 je bila Svicarija_ ponovno odprta. Nova pridobitev je bilo tudi novo otroško igrišče.131 V Štajercu smo lahko za leto 1910 prebrali zanimiv oglas, ko je Švicarijo prevzel novi najemnik. V njem je zapisano: “Schweizerhaus” v Ptuju je ena najlepših gostiln (Volksgarten). Zdaj jo je prevzel krčmar g. Poye, ki si je že zadovoljnost gostov pridobil. Pijače in jedi so izborne in priporočamo to gostilno prav dobro. Kmete opozarjamo, da kupuje krčmar tudi perutnino in “kic”.132 Olepševalno in tujsko-prometno društvo je bilo potem lastnik Švicarije ves čas med obema svetovnima vojnama. Zelo bogat je bil njihov reklamni oglas v vodniku Ptuj z okolico, v katerem so opozorili na pestro ponudbo gostišča ter na možnosti rekreacije v Ljudskem vrtu in na njihovem kegljišču. SKLEP V nalogi smo poskušali predstaviti gostilne na Ptuju v obdobju od 90. let prejšnjega stoletja do 2. svetovne vojne. To je obdobje približno 50 let, kar se nam je zdelo dovolj, da dobimo predstavo o nekem času. Navedli smo število gostinskih obratov in predstavili vrste gostišč. Omejili smo se na mestno občino Ptuj, zato niso zajete gostilne na Bregu in v takratnih predmestjih, ki so danes že sestavni del mesta. Ugotovili smo, da je bilo v mestu gostiln glede na število prebivalcev in velikost mesta preveč in je bila zato med njimi velika konkurenca. Veliko gostilničarjev je razen gostinske obrti imelo še kakšno drugo obrt (mesarji, proizvodnja žganih pijač...) ali trgovino. Več jih je bilo tudi zemljiških posestnikov, kar se vidi iz njihove ponudbe, ko ponujajo v oglasih vino iz svojih vinogradov. Nadalje smo predstavili ponudbo jedi in pijač. Opisali smo, kakšne so bile higienske razmere v gostiščih. Poskušali smo tudi orisati življenje v gostilnah in prireditve, s katerimi so želeli gostilničarji privabiti goste. Najobsežnejši del naloge pa obsega predstavitev samih gostišč in njihovih lastnikov, in sicer po posameznih ulicah. Zavedamo se, da naloga ni popoln pregled gostišč in njihovih lastnikov, ker smo se v nalogi naslonili samo na arhivsko gradivo Mestne občine v Zgodovinskem arhivu v Ptuju in na časopisne novice ter oglase. Za natančnejšo predstavitev bi morali pregledati vsaj še podatke o lastnikih v zemljiških knjigah. ZAHVALA Zahvaljujemo se Zgodovinskemu arhivu v Ptuju, zlasti arhivarki Mariji Hernja-Mas-ten, ki nam je veliko pomagala pri izdelavi naloge, zlasti pri iskanju gradiva in pri prevajanju iz nemščine. Zahvaliti se moramo še arhivarki prof. Nadi Jurkovič, ki nam je tudi večkrat priskočila na pomoč. Nadalje se zahvaljujemo Ljudski in študijski knjižnici Ptuj, kjer nam je gospod Jakob Emeršič svetoval, v katerih časnikih in brošurah naj iščemo podatke o ptujskih gostiščih. Zahvala velja tudi našemu mentorju Francu Golobu, ki nas je vodil skozi obsežno gradivo in nam je pomagal pri dokončnem oblikovanju besedila. OPOMBE 1. Zgodovinski arhiv v Ptuju (nadalje ZAP), Mestna občina Ptuj (nadalje MOP), spis 429/3-1924. 2. Marjeta Ciglenečki, Letoviščarstvo na Ptuju v 19. stoletju, 5. ptujski zbornik, Ptuj 1985, stran 318. 3. Josef Felsner, Pettau und Umgebung, Ptuj 1885, stran 155-156. 4. ZAP, MOP, spis 1987-1885. 5. Pettauer Zeitung, 21. feb. 1891, stran 8. 6. ZAP, MOP, spis 1484-6-1895. 7. ZAP, MOP, spis 306-8-1910. 8. ZAP, MOP, spis 429-M-1924. 9. ZAP, MOP, spis 1930-M-2163. 10. ZAP, MOP, spis 789/21-1921. 11. ZAP, MOP, spis 1196-5-03. 12. ZAP, MOP, spis 629/1-1920. 13. Oglas v Pettauer Zeitung, 20. jan. 1895, stran 3. 14. Oglas v Pettauer Zeitung, 23. junij 1895, stran 25. 15. ZAP, Grafična zbirka, ovoj 2, številka 191. 16. ZAP, škatla 309 (gradivo v urejanju). 17. ZAP, MOP, spis 511/17-1921. 18. Kristina Šamperl-Purg, Hotel Zlati noj, katalog k razstavi Hotel Zlati noj, Zgodovinski arhiv v Ptuju, 1990. 19. Marjeta Ciglenečki, Letoviščarstvo na Ptuju v 19. stoletju, 5. ptujski zbornik, Ptuj 1985, stran 319. 20. ZAP, MOP, spis 1341-10-07. 21. ZAP, MOP, spis 674-8-08. 22. ZAP, MOP, spis 2163-M-1930. 23. ZAP, MOP, spis 5801-13-1898. 24. ZAP, MOP, zapisnik seje mestnega sveta Ptuj, 17. 3. 1941 (točka 4), škatla 309. 25. ZAP, MOP, spis 14/267-1919. 26. Spominski list septembrskih dogodkov 1908, Ptuj 1933. 27. ZAP, MOP, spis 692/1-1920. 28. ZAP, MOP, spis 770/5-1921. 29. ZAP, MOP, spis 985/22-1921. 30. ZAP, MOP, spis M-955-1928. 31. ZAP, MOP, spis 953/1-191432. 32. ZAP, MOP, spis 14/155-1919. 33. Štajerc 1901, številka 1-8. 34. ZAP, MOP, spis 413/1-1920. 35. ZAP, MOP, spis 14/508-1919. 36. ZAP, MOP, spis 14/267-1919. 37. ZAP, MOP, spis 1930-M-2163. 38. Pettauer Zeitung 1891. številka 8. 39. Marjeta Ciglenečki, Letoviščarstvo na Ptuju v 19. stoletju, 5. ptujski zbornik, Ptuj 1985. 40. ZAP, MOP, spis 1007-6-1892. 41. ZAP, MOP, spis 284-6-1892. 41a. ZAP, MOP, spis 1847-6-1898. 42. ZAP, MOP, spis 1341-10-07. 43. ZAP, MOP, spis 940-1914. 44. ZAP, MOP, spis 1949-05-1905 45. ZAP, MOP, spis 2748/22-1921. 46. ZAP, MOP. spis 770/17-1921. 47. ZAP, MOP, spis 511/17-1921. 48. ZAP, MOP, spis 1930-M-2163. 49. Štajerc 1910, številka 18-20. 50. ZAP, MOP, spis 562-1924. 51. Cistno pričevanje Ferdinanda Kolednika. 52. ZAP, MOP, spis 1341-10-07. 53. ZAP, MOP, spis 692/1-1920 54. Spominski list septembrskih dogodkov 1908, Ptuj 1933 55. ZAP, MOP, spis 1169-5-03. 56. ZAP, MOP, spis 7712-8-1909. 57. ZAP, MOP, spis 770/5-1921. 58. Ptuj z okolico, Ptuj 193(?). 59. ZAP, MOP, spis 2469-6-1904. 60. ZAP, MOP, spis 6847-6-1904. 61. ZAP, MOP, spis 370-1912. 62. ZAP, MOP, spis 2148-1914. 63. ZAP, MOP, spis 770/5-1921. 64. ZAP, MOP, spis 692/1-1920. 65. Ptuj z okolico, Ptuj 193(?). 66. Štajerc 1912, številka 51,52. 67. Štajerc 1916, številka 27. 68. ZAP, MOP, spis 1782-8-1908. 69. ZAP, MOP, spis 1690-10-1911. 70. ZAP, MOP, spis 940-1914. 71. ZAP, MOP, spis 673-1917. 72. ZAP, MOP, spis 1018-1919. 73. ZAP, MOP, spis 542-1920. 74. ZAP, MOP, spis 203/1-1924. 75. Spominski list septembrskih dogodkov 1908, Ptuj 1933 76. ZAP, MOP, spis 1219-6-1897. 77. ZAP, MOP, spis 4420-5-1905. 78. ZAP, MOP, spis 219-5-1907. 79. ZAP, MOP, spis 6563-5-1910. 80. ZAP, MOP, spis 692/1-1920. 81. Oglas v Pettauer Zeitung, 6. oktober 1895, številka 40. 82. Zap, MOP, spis 1063/1-1919. 83. Ptuj z okolico, Ptuj 193(?). 84. ZAP, MOP, spis IV/8-4055-1888. 85. ZAP, MOP, spis 14/40-1919. 86. ZAP, MOP, spis 203/1-1924. 87. ZAP, MOP, spis 1732-1930. 88. Štajerc 1900, številka 6-10. 89. ZAP, MOP, spis 4995-6 1905. 90. ZAP, MOP, spis 1440-1918. 91. ZAP, MOP, spis 14/267-1919. 92. ZAP, MOP, spis 692/1-1920. 93. ZAP, MOP, spis 2241-1885. 94. ZAP, MOP, spis 1667-1930. 95. ZAP, MOP, spis 2630-13-1892. 96. ZAP, MOP, spis 1531-8-1907. 97. Štajerc 1908, številka 1. 98. Štajerc 1901, številka 4-7. 99. Štajerc 1900, številka 3-4. 100. ZAP, MOP, spis 602-1886. 101. ZAP, MOP, spis 472-6-1892. 102. ZAP, MOP, spis 5-6-1896. 103. Štajerc 1908, številka 31. 104. ZAP, mOP, spis 413/1-1920. 105. ZAP, MOP, spis 789/21-1921. 106. Ptuj z okolico, Ptuj 193(?). 107. ZAP, MOP, spis 692/1-1920. 108. ZAP, MOP, spis 602-1886. 109. Pettauer Zeitung, 21. februar 1891, številka 8. 110. ZAP, MOP, spis 1524-1525-6-1898. 111. Pettauer Zeitung, 23. junij 1895, 20. januar 1895. 112. ZAP, MOP, spis 4786-6-1896. 113. ZAP, MOP, spis 1524-1525-6-1898. 114. ZAP, MOP, spis 44-5-1900. 115. ZAP, MOP, spis 1393-1917. 116. ZAP, MOP, spis 9434-4-1908. 117. ZAP, MOP, spis 2341-10-1907. 118. ZAP, MOP, spis 1165-5-03. 119. Ptuj z okolico, Ptuj 193(?). 120. ZAP, MOP, spis 1-549-1941. 121. ZAP, MOP, spis 1031-1912. 122. Dr. Fr. alamun, Ptujski sokol, Spominski list septembrskih dogodkov 1908, Ptuj 1933. 123. ZAP, MOP, spis 6889-8-1911. 124. ZAP, MOP, spis 3361-6-1894. 125. ZAP, MOP, spis 692/1-1920. 126. ZAP, MOP, spis 3779-8-1911. 127. Marjeta Ciglenečki, Letoviščarstvo na Ptuju v 19. stoletju, 5. ptujski zbornik, Ptuj 1985, stran 317. 128. ZAP, MOP, spis 1200-6-1891. 129. ZAP, MOP, spis 2096-5-1895. 130. ZAP, MOP, spis 476-6-1895. 131. Marjeta Ciglenečki, Letoviščarstvo na Ptuju v 19. stoletju, 5. ptujski zbornik, Ptuj 1985, stran 316. 132. Štajerc 1910, številka 19. PTÜJER GASTSTÄTTEN VOM ENDE DES 19. JAHRHUNDERTS BIS ZUM ZWEITEN WELTKRIEG ZUSAMMENFASSUNG In unserem Beitrag versuchten wir die Gaststätten in Ptuj von den neunziger Jahren des vorigen Jahrhunderts bis zum zweiten Weltkrieg vorzustellen. Das ist ein Zeitabschnitt von ungefähr 50 Jahren, wir dachten das würde genügen, um sich eine richtige Vorstellung über diese Zeit machen zu können. Wir stellten die Zahl und Kategorien von Gaststätten dar. Wir beschränkten uns nur auf die Stadtgemeinde Ptuj, deshalb sind die Gasthäuser in Breg und damaligen Vorstädten, die heute schon zu der Stadt gehören, in unserem Artikel nicht eingeschlossen worden. Wir stellten fest, daß es in der Stadt, in bezug auf die Einwohnerzahl und die Größe der Stadt, zu viele Gasthäuser gab, und daß deshalb unter ihnen eine ziemlich große Konkurrenz herrschte. Viele Gastwirte übten neben dem Gastgewerbe noch andere Gewerbe aus (Metzger, Herstellung von Spirituosen...). Mehrere Gastwirte waren auch Grundbesitzer, was aus ihrem Angebot von Speisen und Getränken ersichtlich ist, denn in Inseraten boten sie Weine aus eigenen Weingärten an. Weiterhin stellten wir das Angebot von Speisen und Getränken vor. Wir schilderten die hygienischen Zustände in Gasthäusern. Wir versuchten auch das Leben in Gasthäusern und jene Veranstaltungen zu beschreiben, mit denen die Gastwirte mehr Gäste heranlocken wollten. Der umfangreichste Teil unseres Beitrags umfaßt die Präsentation der Gaststätten und deren Inhaber. Wir sind uns bewußt, daß unser Artikel keinen vollständigen Überblick über die Gaststätten und deren Inhaber gibt, weil wir nur von den im Historischen Archiv Ptuj aufbewahrten Archivalien der Stadtgemeinde Ptuj, den Zeitungsartikeln und Inseraten Gebrauch machten. Für eine ausführlichere Darstellung müßte man mindestens noch einige Daten über die Eigentümer in Grundbüchern heraussuchen. MARTIN ŠTEINER FILMSKA KÜLTÜRA NA PTÜJÜ V LETIH 1955-1965 PTUJSKI ZBORNIK VI/2 Zgodovinsko društvo Ptuj, 1996 ÜDK 791.43(497.12 Ptuj)" 1955-1965" MARTIN ŠTEINER, kustos Pokrajinski muzej Ptuj, Muzejski trg 1, SLO, 2250 Ptuj IZVLEČEK Ob uelikem prodoru filma u desetletju 1955-1965, je filmsko dogajanje u Ptuju slonelo na protislovnem dualizmu med komercializacijo filma in njegovim umetniškim ter kulturno-vzgojnim pomenom. ABSTRACT In Ptuj were, at the time of the great breaking through of the film in the decade 1955-1965, all activities dealing with the film based on the contradictory dualism between the commercial values of the film and its artistic and cultural-educational significance. “Film zavzema v človekovem življenju posebno vlogo, saj mu je zabava, razvedrilo, doživetje kulturne vrednote in umetnine.”1 Odnos do te “najmlajše” izmed umetnosti je bil različen, vendar je v resnici malo pojmov, ki bi sodobnega človeka tako privlačili in mu prebujali toliko predstav, misli in želja kot lahko to stori ravno film.2 V razpravi skušamo prikazati nekaj momentov, ki so bili glede te “najbolj komercialne umetnosti” relevantni na Ptuju ob koncu 50. in v začetku 60. let. Film lahko s svojim kozmopolitskim bistvom z vso silo poseže med ustaljene narodne, pogosto pa tudi zgolj provincialne vrednote. Najbolj je film pretresel gledališče in pod vplivom filma se je začel spreminjati repertoar, saj so začela gledališča v strahu za gledalce v svoj repertoar uvrščati plehke komedije.3 Kinematografija je temeljila v tistem obdobju na dvojnem spoznanju in sicer da je film industrijski proizvod in trgovsko blago, obenem pa je film — po Leninu — najvažnejša izmed umetnosti, ker je množicam najbolj dostopna in ker najbolj neposredno in nazorno odseva dogajanje v sodobnem svetu in je zaradi tega posebnega kulturnega in prosvetnega pomena.4 Tudi na Ptuju je dogajanje v zvezi s filmom slonelo na takšnem dualizmu, ki je v osnovi protisloven, saj je vprašanje, koliko je film še lahko kulturno-vzgojnega pomena, če mora obenem biti do konca skomercializiran, da se čim bolje prodaja in prinese čim večji dobiček. Ptujski Mestni kino je v tistem času funkcioniral kot samostojna gospodarska organizacija, upravljali pa so ga v skladu z zakonom organi delavskega samoupravljanja - delavski svet in upravnik kina.5 Ko je občinski Svet za prosveto in kulturo obravnaval kulturno prosvetno delo na območju Ptuja, so se dotaknili tudi problematike kina, “ki v zadnjem času vrti skoraj izključno same mladini neprimerne filme”.6 Bili so mnenja, da se mora sestaviti nekak odbor za pomoč direktorju kina pri nabavi filmov. Odbor bi sestavljali trije člani, prvi iz gimnazije, drugi iz vrst učiteljev osnovnih šol in tretji iz vrst ’Svobode’. Mladini bi se moral prepovedati obisk filmov prvi dan predvajanja, ta dan bi si film ogledali člani odbora in sklenili, ali je film mladini primeren ali ne.7 Podobne komisije in odbore v različni sestavi so v kasnejših letih skušali formirati še večkrat, vendar vedno bolj ali manj neuspešno. Proti koncu leta 1955 se je pojavila težnja, da bi prešel Mestni kino v sestav Delavsko prosvetnega društva .Svoboda’ kot najvažnejše vzgojno sredstvo.8 Za to težnjo se je skrivalo veliko demagogije in pristranskega prikazovanja uspešnosti oz. neuspešnosti Mestnega kina, vse pa zaradi t.i. dobrobiti javnosti, ki bi dobila na spored večji izbor dobrih filmov, kinematograf pa bi vedno bolj rabil množičnemu izobraževanju in razvedrilu.9 Dejansko je šlo akterjem tega združevanja za finančne efekte (kino je prinašal denar) in .Svoboda’ po neuspehu tega združevanja ni upoštevala predloga Mestnega kina, da bi sama ustanovila lastni kino. S tem bi prišlo do konkurence dveh podjetij za predvajanje filmov, največjo korist pa bi vsekakor imeli gledalci. Mestnemu kinu so očitali, da ima na sporedu slabe, nezanimive filme in premalo filmov za otroke. Vendar je bilo moč ta očitek zrelativizirati, saj je moral kinematograf pogodbe sklepati vnaprej sicer bi ostal brez filmov, pa tudi na izbiro ni jmel vpliva. Podjetja za razdeljevanje filmov so imela boljše in slabše filme. Če je želel kinematograf priti do dobrih filmov, je moral vzeti tudi slabše, pomembno je bilo tudi, koliko je za dober film bil pripravljen plačati. Zaradi skromne ponudbe je bilo posebno težko dobiti filme za otroke. Mestni kino je za leto 1956 uspel dobiti naslednje otroške filme: Kekec, Dolina orlov, Pod rdečim morjem, Mostobran, Burma, Aliča v pravljični deželi.10 Kvalitete in primernosti filmov ne bomo ocenjevali, poudariti pa želimo, da so se še kako dobro zavedali kulturnih in vzgojnih možnosti, pa tudi negativnih plati filma. “Vsem je znano, da marsikateri film kvarno vpliva na duševnost, čustvenost in domišljijo mladine.”11 Vendar je bilo enotnejša stališča — zaradi že nakazanega dualizma o smotrih filma — nekoliko težje izoblikovati. V javnosti so se ob občinskem Svetu za prosveto in kulturo angažirali posamezniki, ki so pogosto tudi sami bili člani Sveta. “Vnaprej bi hotela dodati, da nikdo ne osporava ogromnega pozitivnega vzgojnega vpliva, ne bi rekla ’dobrih’, temveč primernih, za razvojno stopnjo mladine in za naše razmere primernih filmov, kajti marsikateri umetniško visokokvalitetni film je lahko za gotovo razvojno stopnjo popolnoma neprimeren in izrazito škodljiv.”12 Otroci pod 16 letom starosti niso smeli obiskovati zadnje večerne predstave, to pa je bila tudi edina omejitev, čeprav seveda vpliv filma ni odvisen od tega, ali ga otroci gledajo popoldne ali zvečer, ampak je pomembna vsebina filma, “...doživeli smo že tudi v Ptuju podjetne podvige mladoletnikov pod filmskimi vplivi. Če še marsikaterega odraslega zavede filmska miselnost lahko doseženih lažnih uspehov in napačno ocenjevanje vrednot na popolnoma napačna in nezaželena pota, kaj šele pri otroku in mladini, ki si šele ustvarja kriterij za pojme dobro, slabo, pravo, krivo. Mnogim filmom je smoter čim bolj razvneti, razburiti domišljijo in uporabljajo težka sredstva, da bi prišli do živega celo trdokožim odraslim, ki so že toliko videli in doživeli in ki razen tega dogodke na platnu ne jemljejo tako resno, ne pomislimo pa, kako to vpliva na otroško dušo, ki je mehka, ki še pravljice jemlje za res, ki se oblikuje ob vseh sprejetih vtisih in ki gleda uboje, prevare, nasilne smrti kot žive pred seboj na platnu."13 Da se je zdel problem obiskovanja kinopredstav s strani mladine res pereč, priča tudi dopis Postaje Ljudske milice Ptuj Svetu za prosveto in kulturo in Svetu za šolstvo pri Občinskem ljudskem odboru Ptuj. Postaja milice je prejela pritožbe in kritike na račun obiskovanja kinopredstav s strani mladine, saj “mladina obiskuje vse filmske predstave, menda še najrajši tiste, ki mladini niso primerne”.14 Zahtevali so ustrezno ukrepanje, mladini naj bi prepovedali obiskovanje zanjo neprimernih filmov, za takšne pa so šteli razne kavbojke in kriminalne filme.15 Svet se je z dopisom strinjal, bil pa je mnenja, da kavbojke mladini niso neprimerne. “Večinoma se v filmih, ki obravnavajo divji zahod, borita dobro in zlo in v ogromni večini filmov zmaga dobro nad zlim. Tako ima velika večina kavbojskih filmov vendarle svoj moralni nauk in ne more držati, da bi bili taki filmi mladini škodljivi, posebno še, ker jačajo v mladini čut za hrabrost, poštenje in ji dajejo veselje do raznih spretnosti, nekaj streljanja in ubijanja je pač treba vzeti v račun.”'6 Zaskrbelo jih je edino, da ne bi mladina takšnih filmov gledala prepogosto, ker bi to pri mladih lahko zbudilo veselje do avanturizma, postopanja in zanemarjanja rednega dela v šoli ali na delovnem mestu.17 Zelo odločno stališče je Svet zavzel glede filmov, ki so v kakršni koli obliki prikazovali spolnost (pod spolnost so dali vse, koketen nasmeh, malo bolj razgaljena ženska ramena ali noge, kaj šele prsi, v glavnem so jih motile svobodneje oblečene ženske in prizori na filmu). Nasprotovali so predvajanju filmov s t.i. lascivno vsebino “kjer nastopajo razne sex-bombe in ki nimajo druge vsebine kot da dražijo spolnost zlasti pri mladini. Taki filmi, ki prikazujejo bogate in lahkožive brezdelnike, krasno življenje teh gosposkih postopačev po mondenih kopališčih, barih itd. škodujejo naši mladini neprimerno bolj od kavbojk. Svet se strinja, da bi bilo dobro take filme mladini sploh prepovedati (Lepotice noči, Niagara, itd. z Marylin Monroe, Sophio Loren in podobnimi bombami).”18 Ponovno so predlagali komisijo za pregled filmov, ki bi prisostvovala premieri filma in po ogledu dovolila ali prepovedala predvajanje filma za mladino. Vsi filmi, ki so jih predvajali po takratni Jugoslaviji, so že bili pregledani in odobreni pri Zvezni komisiji za pregled filmov, ki je imela sedež v Beogradu.19 Opozarjali so člane sveta, da, ko da Zvezna komisija svoj pristanek oziroma odobri predvajanje nekega filma, nima nihče niti pravice niti možnosti ponovno film cenzurirati ali prepovedati prek uprave kina.20 Ptujski kino je lahko za dober komercialni film ponudil 150.000 din, drugi kinematografi so lahko za film ponudili 200.000 in več tisoč dinarjev in si na ta način zagotovili prednost pri predvajanju. Po besedah upravnika kina dobi Ptuj tiste filme, ki jih finančno zmore. Večkrat se je tudi zgodilo, da je prišel “res dober film z globoko vsebino”, ki pa je prinesel upravi izgubo, ker je bil obisk nezadosten. Takšne filme so raje predčasno umaknili iz sporeda in pričeli predvajati nove, da bi tako zmanjšali negativni finančni učinek.21 Ker je bil poudarek hote ali nehote na gospodarski dejavnosti, je to imelo vrsto posledic, med drugim tudi kriterij pri izboru filmskega vodstva in umetniškega kadra.22 Okrog upravnika mestnega kina v Ptuju so se vedno lomila kopja. Če zanemarimo sekundarno vprašanje, ki sta ga obe strani (na eni strani je skoraj vedno nastopal občinski Svet za prosveto in kulturo, na drugi strani pa zaposleni v kinu in sem ter tja kakšen politik, ki je finančnim učinkom dajal prednost pred kulturno-vzgojnimi) hitro prešli, to pa je bilo dejstvo, da na mestu upravnika kina ne more biti imenovana ženska (v krizi po odhodu starega upravnika leta 1957 so želeli za začasnega v.d. upravnika imenovati arheologinjo Bernardo Perc), “ker baje ne bi zmogla tega dela”.23 Glavna ali temeljna debata je vedno tekla o tem, kakšne kvalitete naj ima upravnik mestnega kina. Zaposleni so menili, da mora obvladati trgovsko plat podjetja in operaterske posle, saj glede izbiranja filmov tako ni potrebna kvalifikacija, ker mora podjetje za predvajanje filmov vzeti tiste filme, ki jih finančno zmore in jih sploh dobi. Kot primer so praktično prikazali, kako poteka nakup filmov. Distribucijsko podjetje obvesti predvajalce filmov, kdaj bo sklepalo pogodbe za filme, obvestilu priloži samo seznam filmov z naslovi in državo, v kateri je bil film posnet, zato so menili, da je pač vseeno, kdo na takšni podlagi sklene pogodbo. Podjetje za predvajanje filmov mora biti čisto trgovsko podjetje, in če hoče nabaviti dober film, mora vzeti tudi vrsto slabših, torej ne sme gledati toliko na kulturno in vzgojno plat, temveč na_ komercialno, saj na to plat najbolj gledajo tudi podjetja za distribucijo. “Če pa zvezna cenzurna komisija enkrat predvajanje filma dovoli, se mi na Ptuju v to nimamo kaj vmešavati.”24 Nasprotno mnenje pa je bilo, da ni vseeno, kdo vodi podjetje. Upravnik mora spremljati vsebino filmov ter njihove ocene po časopisih in revijah in biti z vsem na tekočem. Dober upravnik lahko vpliva na vzgojno politiko, zaradi tega mora imeti tudi dober stik s šolami, obenem pa mora biti v stiku tudi s kinematografi na deželi in jim svetovati pri izbiri. Če ima podjetje izgubo 300.000 din, ker je predvajalo samo dobre filme, ta izguba odtehta “preprečeno škodo pri ljudeh”. “Tako v šolah kot pri zaslišanjih mladih nedoletnih delikventov na oddelku za notranjo upravo vidimo, da je posredni ali neposredni vzrok slabega učenja, tatvin in drugih prestopkov in prekrškov redno posečanje vseh kinopredstav. Zadevo je treba gledati z obeh plati, prednost pa dati vzgojni in kulturni plati.”25 Po zakonu je lahko imelo vsako podjetje komisijo za program, ki bi naj pomagala upravniku pri sestavljanju programa. Svet za prosveto in kulturo je predlagal v komisijo: učiteljico Angelo Gašperšič, dr.Nado Pavličev, prof. Rudolfa Čeha, Draga Zupančiča, Jožeta Rojica, Bernardo Perc, član komisije je tudi vsakokratni upravnik kina. Razpravljali so tudi o predlogu, da se prva predstava mladini prepove, ostale predstave pa si mladina sme ogledati, če to dovoli komisija po ogledu filma.26 Tovrstni problemi so se v obdobju druge polovice 50. v 60. letih stalno ponavljali. Ljudje, ki so se ukvarjali s predvajanjem filmov, so dostikrat zamerili zveznim organom, da ne upoštevajo tretje točke 15. člena Zakona o varstvu domačega filma.27 Veliko se je govorilo o dobrih, primernih in neprimernih filmih, manj pa o tem, ali prinaša kino denar in komu. Prav tukaj je tičal vzrok za neuspešna ustanavljanja raznih komisij, odborov in programskih svetov, ki bi imeli več vpliva na predvajanje filmov v Mestnem kinu. Komercialni filmi so prinašali denar in kinematografi so odvajali občini Ptuj na podlagi odloka o občinskem davku 5% od prodanih vstopnic, 20% od bruto dohodka pa so plačevali tudi v sklad za pospeševanje domačega filma.28 V poprečju je bil v tem obdobju vsak občan občine Ptuj šestkrat na leto v kinu. Konkretna številka obiskovalcev v kinematografih občine Ptuj za leto 1962 je 360.000 in 5% vplačanega denarja za vstopnice je dobila občina, lep dohodek brez kakršnega koli truda in vloženega denarja (za osnovno amortizacijo je kino skrbel sam, ob večjih investicijah je dobil posojilo, to pa je bilo vse). Politikom se je zdela ta številka prenizka in so želeli povečati število ozkotračnih kinoprojektorjev v občini, predvsem v haloških in slovenjegoriških predelih.29 Ptujski kinematograf je potreboval letno čez sto filmov. Podjetja za predvajanje filmov so morala v tekočem letu od skupnega števila vseh filmov predvajati najmanj 15% domačih igranih filmov, število predstav, na katerih so predvajali domače filme, pa ni smelo biti manjše od 20%.30 V skladu s tem določilom bi morali v ptujskem kinu letno predvajati 25 domačih filmov,31 letna produkcija v tistem času pa je bila 12-15 filmov.32 Slovenci smo bili v tistem času na tretjem mestu v Evropi, kar zadeva obisk kinopredstav. Posebej hudo so tarnali upravniki kinematografov zaradi obiska domačih filmov, ki so izredno slabo obiskani.33 Vendar tako črno glede domačih filmov vseeno ni bilo, o tem nas prepriča že nekaj konkretnih dejstev. Od 25. do 27. januarja 1960 so v Mestnem kinu predvajali slovenski film “Dobri stari pianino”, v katerem je igrala glavno žensko vlogo Ptujčanka Vida Kuharjeva. V treh dneh je bilo devet predstav in dvorana v Titovem domu je bila premajhna, da bi lahko sprejela vse, ki so si film želeli ogledati. Eno predstavo si je lahko ogledalo okrog 400 gledalcev.34 "Pred blagajno je bila huda gneča, telefon je stalno brnel. Niti blagajničarka niti direktor nista mogla zadovoljiti vseh, ki so želeli priti k predstavi. Mnogi so se neglede na položaj in starost zadovolili s stojišči."35 Zaradi tako velikega zanimanja so ocenjevali, da ima ptujski kino zelo širok krog obiskovalcev — ocene so se gibale okrog 5000 — tako da bi bilo kdaj kakšen film potrebno tudi 15-krat ponoviti. Enako zanimanje kot za ta film je bilo tudi za druge domače filme: Svet na Kajžarju, Kekec, Vesna, Ne čakaj na maj.36 Znana je tudi konkretna številka vseh gledalcev domačih filmov v ptujskem kinu za leto 1962: skupaj jih je bilo skoraj 31 tisoč.37 Te številke postavijo obisk domačih filmov na bolj realna tla in pokažejo, da je bilo zanimanje gledalcev za domači film (v nasprotju z današnjim časom) — v kontekstu zanimanja za kino nasploh — v tistem času relativno visoko in je zadovoljilo tudi tiste, ki so na prvo mesto postavljali finančno plat. Posebne akcije v smislu propagiranja domačega filma se je v počastitev dvajsetletnice ljudske vstaje lotil Občinski svet Svobod in prosvetnih društev Ptuj. Od 10. do 16. maja 1961 so organizirali Teden slovenskega filma v Mestnem kinu. Predstave so bile vsak dan ob 15.30, razen v nedeljo, 14. maja, je bila predstava ob 10. uri. Vstopnina je bila za šolsko mladino 20 din, za odrasle pa 40 din. Predvajali so naslednje filme: 10. maja: kratki film Mladina gradi in celovečerni film Na svoji zemlji 11. maja: kratki film Barok v Beli krajini in celovečerni film Kekec 12. maja: kratki film Fantastična balada in celovečerni film Tri zgodbe 13. maja: kratki film Barok v Ljubljani in celovečerni film Jara gospoda 14. maja: kratki film V dolini Soče in celovečerni film Trenutki odločitve 15. maja: kratki film Grafika človeku in celovečerni film Kala 16. maja: kratki film Pomlad v gorskem lovišču in celovečerni film Dolina miru. 38 Veliko zanimanja in odobravanja so doživele “spektakularne” propagandne akcije. V začetku aprila so se tako člani tehnične ekipe Delavske univerze Ptuj peš povzpeli z opremo na Rodni vrh v Halozah, da bi domačinom, med katerimi mnogi še nikoli niso videli filma, predstavili film. V šolski učilnici na Rodnem vrhu so predvajali Dysnejeve risanke in slovenski film Trenutki odločitve. Pred začetkom predvajanja je upravnica kratko obrazložila vsebino in ljudje so bili ob “govorečih gibljivih slikah” fascinirani.39 Ker pa so stalno ugotavljali, da filmska vzgoja v občini še ni razvita, so želeli ob široki populaciji, ki se je zanimala za film,40 tudi široko načrtno filmsko vzgojo, ki bi morala zavestno kazati na družbeno vrednost filmske umetnosti. Velik problem je predstavljal strokovni kader, pravih poznavalcev filmske umetnosti je bilo takrat na Ptuju malo pa tudi ustrezne literature ni bilo ravno v izobilju. V pomanjkljivem znanju in poznavanju filmskega sveta so želeli stanje izboljšati kdaj pa kdaj kar aktivistično (po domače bi rekli “na horuk”) in pri tem največ stavili na prosvetne delavce, ti so se zdeli najprimernejši, ki bi morali ob večji angažiranosti stanje na tem področju hitro spremeniti.41 V tistem času se je s filmsko problematiko dosti ukvarjalo dnevno časopisje, Ptujski tednik pa je imel občasne rubrike o filmu s podnaslovi: Aktualne filmske zanimivosti; Filmi, ki jih gledamo; Novi filmi po svetu in odkritja. S temi rubrikami so skušali omiliti pomanjkanje literature in vsaj do neke mere približati svet filma bralcem, ki so bili tudi obiskovalci kina, vendar so rubrike živele občasno, tako da kakšnega večjega poslanstva niso mogle izpolniti.42 Več uspeha je imelo delo po šolah. V šolskem letu 1962-63 so bile filmske predstave za dijake učiteljišča in gimnazije, naslednje leto pa tudi za druge dijake ptujskih srednjih šol. Zelo veliko se je ob teh predstavah angažiral prof. Arhar, ki je dal tudi pobudo za izdajanje “Filmskega obzornika”, v katerem so pisali o aktualnih filmih, zgodovini slovenskega filma, svoje sestavke so objavljali tudi dijaki, obzornik pa je prinašal še kratek pregled filmov za prihodnje mesece. Na ta, rekli bi kompleksen način, so se dijaki seznanjali s filmsko umetnostjo ter se učili ločiti dober film od slabega in zanimanje med mladimi je bilo veliko.43 Ko pa ima neki pojav tako velik vpliv, kot ga je imel film, ni zadosti samo izobraževanje otrok in mladine, ampak je filmsko vzgojo potrebno nameniti tudi staršem, ki so prvi in najpomembnejši vzgojitelji otrok. Zavedajoč se tega aspekta, je Društvo prijateljev mladine konec marca 1964 organiziralo v kinodvorani Ptuj kulturni večer za starše, s katerimi so se želeli posvetovati o filmski vzgoji otrok. V razgovoru so sodelovali starši in vzgojitelji in se v nekaterih bistvenih točkah tudi strinjali. Menili so, da predšolski otroci kino predstav ne smejo obiskovati že iz zdravstvenih razlogov. Za osnovnošolsko mladino mora kino podjetje v sodelovanju s šolami organizirati čim več šolskih filmskih predstav, ki bodo imele vzgojni vpliv na mladino. V času nedeljskih matinej mora biti na programu kar največ mladinskih filmov. Naloga šole pa je, da s filmskimi krožki posreduje mladini filmsko vzgojo (zamisel je bila že uresničena na gimnaziji). Društvo prijateljev mladine mora s predavanji, filmi in razgovori še naprej skrbeti za filmsko vzgojo staršev, “da bi tudi starši znali svojim otrokom tolmačiti vzgojne smotre filmske kulture”.44 Veliko truda so posamezniki in organizacije porabili, preden so uspeli s prepričanjem, da je film umetnost in ga je kot umetnost potrebno razumeti in vrednotiti. Vse do danes pa jim ni uspelo ljudi prepričati, da je kino “tudi" kulturna ustanova, v kateri se srečujemo z umetnostjo. Na takšno srečanje pa se je potrebno pripraviti in šele takrat predstavlja gledanje in dojemanje filma res doživetje in kulturni užitek. OPOMBE 1. Vitko Musek, Knjiga o filmu, Ljubljana 1960, str. 3. 2. Prav tam. 3. France Brenk, Kratka zgodovina filma na Slovenskem. Ljubljana 1979, str. 33. 4. Prav tam, str. 87-88. 5. Mestni kino v okviru “Svobode” ali ne? Ptujski tednik, 23. decembra 1955, str. 2. 6. Zapisnik 2. redne seje Sveta za prosveto in kulturo, 9. 12. 1955, Zgodovinski arhiv Ptuj (v nadaljevanju ZAP), Fond SO Ptuj, Zapisniki Sveta za prosveto in kulturo, škatla 27. 7. Prav tam. 8. V ponedeljek, 19. decembra, bo "Svoboda” Ptuj imela občni zbor. Ptujski tednik, 16. decembra 1955, str. 1. 9. Prav tam. 10. Isto kot v opombi 5. 11. Zapisnik 5. seje Sveta za prosveto in kulturo, 5. 4. 1956, ZAP, Fond SO Ptuj, škatla 27. 12. Nada dr. Pavličev, Nekaj o prepovedanih, primerih in priporočljivih filmih za našo mladino. Ptujski tednik, 13. aprila 1956, str. 3. 13. Prav tam. 14. Zapisnik 7. seje Sveta za šolstvo pri Občinskem LO Ptuj, 25. 9. 1956, ZAP, Fond SO Ptuj, Zapisniki sej Sveta za šolstvo občinskega ljudskega odbora Ptuj, škatla 27. 15. Zapisnik 7. seje Sveta za prosveto in kulturo, 16. 10. 1956, ZAP, Fond SO Ptuj, Zapisniki Sveta za prosveto in kulturo, škatla 27. 16. Prav tam. 17. Prav tam. 18. Prav tam. 19. Tuji filmi in filmi, izdelani skupaj s tujimi proizvajalci, so se smeli predvajati v državi samo z dovoljenjem Zvezne komisije za pregled filmov, domči filmi pa samo z dovoljenjem pristojne republiške komisije za pregled filmov. Dovoljenje ni bilo potrebno za filme, ki so jih uporabljali učni in znanstveni zavodi ter družbene organizacije za pouk in znanstvene namene. O dovoljenju za javno poredvajanje filma je z glasovanjem odločal svet komisije, ki ga je sestavljalo pet do sedem članov. Če svet ni dovolil javnega predvajanja, se je lahko v petnajstih dneh pri komisiji vložil ugovor, o katerem je odločala ta ista komisja. Če komisija ni dovolila javnega predvajanja filma, se je nova zahteva za predvajanje istega filma lahko vložila po treh letih (Uradni list FLRJ, št. 19/53, 43/54, 30/62, 38/62). 20. Isto kot v opombi 15. 21. Prav tam 22. France Brenk, n.d., str. 88. 23. Zapisnik 9. seje Sveta za prosveto in kulturo, 17. april 1957, ZAP, Fond SO Ptuj, škatla 27. 24. Prav tam. 25. Prav tam. 26. Prav tam. 27. Tretja točka 15. člena Zakona o varstvu domačega filma prepoveduje javno predvajanje filmov z vsebino, ki žali javno moralo ali škodljivo vpliva na vzgojo mladine (Uradni list FLRJ, 30/62). 28. Zapisnik 4. seje Sveta za prosveto in kulturo, 21. decembra 1965, ZAP, Fond SO Ptuj, Zapisnik sej Sveta za prosveto in kulturo, škatla 27. 29. Večji poudarek filmski in estetski vzgoji. Iz referata F. Rebernaka na plenumu SZDL — Ptuj, Tednik, Ptuj, 2. avgusta 1963. 30. Odredba o številu domačih filmov, ki jih mora predvajati podjetje, oziroma o številu predstav, na katerih mora predvajati domače filme. Uradni list FLRJ, 21. novembra 1962, str. 820. 31. Kot domači so mišljeni vsi jugoslovanski filmi. 32. Zapisnik 4. seje Sveta za prosveto in kulturo, 21. decembra 1965, ZAP, Fond SO Ptuj, Zapisniki sej Sveta za prosveto in kulturo, škatla 27. 33. Prav tam. 34. Niso ga vsi videli. Film “Dobri stari pianino”, Tednik, 29. januarja 1960, strl 4. 35. Prav tam. 36. Prav tam. 37. Večji poudarek filmski in estetski vzgoji. Iz referata F. Rebernaka na plenumu SZDL — Ptuj, Tednik, 2. avgusta 1963. 38. Slovenski filmi v počastitev obletnice ljudske vstaje, Ptujski tednik, 12. maja 1961, str. 5. 39. S filmom na Rodni vrh, Ptujski tednik, 7. aprila 1961, str. 4. 40. Zanimanje, povezano z obiskom predstav, je pomenilo tudi že komercialni uspeh. 41. Isto kot v opombi 37. 42. Ptujski tednik oziroma Tednik 1955-1965. 43. Dijaki in filmska vzgoja, Tednik, Ptuj, 21. februarja 1964, str. 4. 44. Filmska vzgoja za starše kot vzgojitelje, Tednik, Ptuj, april 1964. FILMKÜLTÜR IN PTUJ ZWISCHEN 1955 UND 1965 ZÜSAMMENFASÜNG Der Film kann durch seine kosmopolitische Einstellung die bereits etablierten Werte verändern, denn er entfacht im zeitgenössisch gesinnten Menschen eine kaum vorstellbare Anzahl von Imaginationen, Gedanken und Wünschen, ln der Zeit seines größten Aufschwungs, in den fünfziger Jahren und zu Beginn der sechziger Jahre, beruhte die Kinematographie auf zwei Tatsachen. Der Film wurde als ein Industrieprodukt oder als eine Handelsware betrachtet, die einen möglichst hohen Gewinn bringen soll. Die zweite Tatsache gründete auf der Feststellung, daß der Film von außerordentlicher kulturell- erzieherischer Bedeutung ist, weil er einem breiten Kreis von Menschen zugänglich ist. Ein derartiger Dualismus war ebenso kennzeichnend für die Einstellung zum Film in Ptuj. ünbestritten war die Tatsache, daß ein Kino mit einer verhältnismäßig großen Zuschauerzahl einen Gewinn bringen kann. Es besteht aber ein großes Dilemma, wo sollte man die Grenze zwischen dem kommerziellen Aspekt und den kulturellerzieherischen Werten des Films ziehen. Man trug eine besonders große Sorge für die Jugendlichen, die standhafsten Besucher aller — auch für sie ungeeigneten — Kinovorstellungen. Enthusiasten, die sich mit dieser Problematik beschäftigten, bekamen meistens nur verbale Unterstützung, in der Praxis liefen die Dinge ziemlich langsam ab. Ein ganzes Jahrzehnt war man nicht in der Lage ein Gremium zu gründen, das die Programmpolitik des Städtischen Kinos mitgestalten konnte. Mit Müh und Not sowie dank der Bildung kam man zu der Überzeugung, daß auch der Film als eine Kunstgattung betrachtet werden muß, er stellt nicht nur eine zeitvertreibende Unterhaltung dar, sondern kann er ebenso einen kulturellen und ästhetischen Genuß darbieten. s TJAŠA MRGOLE-JCIKIČ SPREHOD SKOZI ZGODOVINO TENISA IN TENIŠKIH KLÜBOV V PTUJU DO LETA 1948 Ptujski zbornik VI/2 Zgodovinsko društvo Ptuj, 1996 CIDK 796.386(091)(497.12 Ptuj) TJAŠA MRGOLE-JUKIČ, dipl. sociologinja-razisk. anal., arhiv., Zgodovinski arhiv, Ptuj, Muzejski Trg 1, SLO, 2250 Ptuj IZVLEČEK Prispevek obravnava nastanek prvih športnih društev na Ptuju pred letom 1918, nastanek in delovanje Slovenskega teniškega kluba — Ptuj, Športnega kluba Ptuj — sekcija tenis in indetifikacijo teniških igrišč v času med vojnama. Prispevek se konča s poskusom formiranja teniškega kluba v letih 1947-1948. ABSTRACT The article deals with the foundation of the first sport clubs in Ptuj before 1918, with the foundation and the activities of the Šlovene Tennis Club Ptuj, the Sport Club Ptuj — section tennis, with a list of tennis courts being built in Ptuj between the two World Wars. At the end the author presents the failing attempts to establish a tennis club in the years 1947-1948. Iz zgodovine tenisa vemo, da so ga igrali v preprosti obliki v Franciji že v srednjem veku, zlasti pa je bila igra jeu de paume priljubljena na dvorih od 15. do 17. stoletja. Za ta čas pa lahko z gotovostjo trdimo, da ni bilo pri nas nobenega podobnega športa ali rekreacije. Iz Valvazorjeve Slave vojvodine Krajnske (1689) lahko izvemo, da smo Slovenci tedaj poznali in gojili strelski šport (Ljubljana, Kamnik, Kranj, Radovljica Novo Mesto), smučanje (Bloški smučarji), ljudske plese, lov ribolov, jamarstvo, čolnarjenje in hojo. Obdobje izrazitih sistemov telesne vzgoje se je razvilo v 19. stoletju pri Švedih, Nemcih in Cehih. Namen teh društev nista bili zabava in rekreacija, pač pa telesne vaje, ki bi pripomogle k čvrstosti telesa, z njo pa k samozavesti in prebujenju nacionalne pripadnosti. Nemška telovadna umetnost se je širila tudi v avstrijske dežele, kjer so ustanavljali telovadne zavode, nato pa društva. Od leta 1862 dalje so taka nemška društva nastajala v Ljubljani, Mariboru, Celju, Ptuju in Gorici.' Deutsche Turnverein je tudi na Ptuju najstarejše ustanovljeno športno društvo in nosi letnico 1862.2 Članstvo v klubu je bilo natančno določeno, med pogoji za včlanitev pa je bila tudi starost vsaj 18 let.3 Društvo je pridobivalo novo članstvo, pojavljali pa so se tudi podporni člani, ki so prispevali največ denarja. Res pa je, da njihovi prispevki niso zadostovali, in tako so “zaradi svojega plemenitega poslanstva” dobili od mestne občine podporo.4 Ptujski Turnverein je vsako leto priredil tombolo in pustil ples v Vereinhausu,5 dobiček pa so namenili za nakup nove telovadne opreme.6 Prirejali so tudi tekmovanja in srečanja z Mariborom, Celjem, Slovensko Bistrico in Gradcem, kjer je bil sedež Pokrajinske zveze telovadnega društva. Sicer pa so uvedli nemški sistem telovadbe tudi v vse šole avstroogrske monarhije, tako da je bil pouk telovadbe obvezen tudi v slovenskih šolah vse do konca 1. sv. vojne.7 Na drugi strani pa smo Slovenci dobili sokolski telovadni sistem, katerega ustanovitelj je bil Miroslav Tyrš. S prvim društvom, ki je bilo ustanovljeno leta 1862 v Pragi, se prične množično telovadno gibanje pri Čehih, Slovakih in drugih slovanskih narodih. Tudi Sokol je razvijal lik narodno zavednega, svobodno mislečega človeka. Posebnost telovadbe po Tyrševem sistemu je bila v tem, da so usposabljali množice tudi za velike nacionalne manifestacije, ki so bile v času zatiranja slovanskih narodov velikega političnega pomena.8 V Ljubljani so slovenski rodoljubi in ljubitelji telovadbe 1. okt. 1863 ustanovili prvo telovadno oz. gimnastično društvo z imenom Južni Sokol. Do ustanovitve bi prišlo še leto prej, ako ne bi avstrijske oblasti kar trikrat zavrnile pravila društva, čeprav so bila pravzaprav le prevod pravil nemškega turnvereinskega društva z Dunaja.9 Leta 1867 pa dobimo Slovenci že prvo slovensko strokovno knjigo z naslovom Nauk o telovadbi, ki jo je izdalo društvo Južni Sokol.10 Do leta 1882 je bil Ljubljanski Sokol edino telovadno društvo na Slovenskem. Sokolsko društvo so v teh letih načrtovali rodoljubi tudi na Ptuju in bi ga imenovali Dravski Sokol, toda pritisk Nemcev je bil tako velik, da so Sokolsko društvo na Ptuju ustanovili komaj leta 1908.11 Dejavnost Sokolov je bila precej podobna takratnim čitalnicam, a sta mu telovadba in društvena uniforma dajali večjo popularnost ne le v mestih, ampak tudi na vasi. Do 1. svetovne vojne je bilo na Slovenskem Sokolstvo izrendo razširjeno.12 Omeniti moramo še eno veliko društveno gibanje, ki je delovalo v smeri katoliške prenove slovenskega naroda. V prvem desetletju 20. stoletja so začeli delovati telovadni odsedki Orel. Prvi telovadni odsek je bil ustanovljen na Jesenicah 18. februarja 1906, istega leta tudi v Ljubljani. Leta 1909 so se na občnem zboru v Bohinjski Bistrici končno odločili za ime Orel, za obliko uniforme in pozdrav “Na zdarl”, to je “Na zdravje!” (ki se po 1. svetovni vojni spremeni v “Bog živil”). Orli so sprejeli sokolski, že preizkušen telovadni sistem.13 Na pubudo in ob pomoči mariborskih Orlov dobimo leta 1911 tudi na Ptuju orlovski odsek.14 Odnosi med Sokoli in Orli na Štajerskem niso bili tako “vroči" kakor na Krajnskem. Orel in Sokol sta bili sicer konkurenčni masovni društvi, med katerima je prihajalo do besednih bojev, v narodnih zadevah nasproti Nemcem in nemčurjem pa je bil nastop skoraj vedno enoten. Prav za Ptuj pa lahko trdimo, da je bilo pomembno nasprotje med Orli in nemčurji.15 Na Slovenskem smo imeli torej športne organizacije, ki so jih ustanovili pod vplivom nemških in čeških telovadnih šol. To so bili sicer telovadni sistemi, ki pa so nosili v sebi tudi nacionalno noto. Prav vsi so nastajali v času prebujanja narodov in narodne zavesti. Njihova težnja je bila pridobiti čim več članov, zato lahko govorimo o masovnih društvih. Na široko so odprla vrata vsem rodobljubom, bogatim, revnim, v mestih in na vasi. Za včlanitev niso postavljala posebnih pogojev. Za sokolska in orlovska društva tako lahko trdimo, da jih je združevala nacionalna in ne razredna usmeritev. Manj zanimanja in razumevanja pa so meščani proti koncu stoletja kazali za športne panoge, ki so prihajale k nam iz severne Evrope ali natančneje iz Anglije. Anglija je ubrala drugačno zgodovinsko pot razvoja športa. Danes jo štejemo za domovino modernega športa. Ena takih novih, v severni Evropi že zelo priljubljenih panog je bil tenis. Iz Anglije se je preselil v Francijo, na Češko v Italijo in Avstrijo. Mladina, ki je največja ljubiteljica športa, je o tenisu pri nas na prelomu stoletja lahko le kaj slišala ali prebrala. Če povežemo nastanek modernega športa z nastankom meščanskega sloja, ki je bil kot v svetu tudi pri nas nosilec organizirane oblike rasti telesne kulture, potem lahko rečemo, da so bile najbolj razvite panoge tega časa sabljanje, drsanje, smučanje, vendar nobena od njih ni pred prvo svetovno vojno prerasla v organizirano športno panogo. To so storili najprej kolesarji, za njimi planinci, nato nogometaši, sledijo plavalci, atleti, smučarji in tenisači.16 Ugotavljamo lahko, da je bilo v Sloveniji v primerjavi z razvitimi deželami tistega časa zelo skromno število športnih panog. Zanimivo je, da naših prvih športnih klubov niso imenovali kot športne, temveč le z ozkim strokovnim nazivom kot npr. Kolesarsko društvo, Planinsko društvo... Ma Ptuju je za telesno kulturo skrbelo povsem nemško društvo, to je Pettauer Radfahrer Verein (Ptujsko kolesarsko društvo), ki so ga ustanovili leta 1892.17 Osnovali so ga na pobudo iz Gradca, kjer je že delovalo centralno društvo.18 Majvečje tekmovanje, ki so ga priredili, pa je bilo 7. avgusta in 9. septembra 1894, ko je krajevna skupina na Ptuju pripravila glavni okrožni kolesarski dan. Zbralo se je kar 400-500 kolesarjev s Koroške, Štajerske in južne Avstrije.19 Ma Ptuju je deloval še Verband Alpenlandischer Handelsanestellter centrale Graz (Zveza alpskih trgovskih nameščencev), ki so jo ustanovili 10. septembra 1899.20 Med športne panoge pa bi bilo potrebno uvrstiti tudi Pettauer Jagdesellschaft (Ptujsko lovsko društvo), ki so ga ustanovili 2. novembra 1910.21 TENIS V SLOVENIJI Tenis se pri nas prvič omenja na koncu prejšnjega in začetku tega stoletja, torej v času, ko je postal skupaj z razvitim meščanstvom in vsemi vzporednimi družbenimi pojavi moderni šport tudi v Sloveniji nekakšna moda v buržujskih krogih, ki so se izključno iz zabave in razvedrila ukvarjali s kolesarstvom, planinarstvom in tudi s tenisom. Pobudnik teniške igre v Sloveniji je bil nam vsem dobro znan, toda ne kot teniški igralec, pač pa kot pisatelj, dr. Ivan Tavčar. Leta 1897 je dal zgraditi teniško igrišče doma na svojem posestvu na Visokem pri Škofji Loki. To je tudi prvo znano teniško igrišče v Šloveniji.22 Tudi ostala igrišča so bila v prvih časih privatna in po večini nemška, prve loparje pa so ob aristokratih imeli še najbogatejše družine.23 Od prej naštetih športnih panog je prav tenis veljal na družbeni lestvici najvišje. Tako so bila prva privatna igrišča tudi stičišča ekskluzivnih bogatih krogov ljudi. Morda je tudi v tem vzrok, da je bil vpliv na to igro tako izjemen. Presenetljivo pa je dejstvo, da so z velikim veseljem sprejele tenis tudi dame in dekleta, ki so bile pravzaprav neprimerno (beri nešportno) oblečene, a so kljub temu vztrajno metale žogo čez mrežo. Igralci so imeli zvečine kar vsakdanja oblačila. Dame so nosile obleke, ki so segale prav do tal, na roke so si nadele lepe čipkaste rokavice, na glavo pa v zaščito pred soncem in v okras klobuk s širokimi krajci. V desnici so kajpak držale lopar, v levici pa, saj skoraj ni verjeti — pahljačo. Moški so igrali v oblekah, torej v dolgih hlačah in suknjičih, pod katerimi se je bleščala snežno bela do vratu zapeta in z dolgimi rokavi krojena srajca, na kateri seveda ni smela manjkati kravata. Kakor se za gospodo spodobi, je tudi med igro glavo pokrival klobuk. Obutev ni bila nič posebnega. Loparje bil lesen, napet z naravnimi strunami. Žogice so bile še brez kosmate obloge, kakršno poznamo danes. Igra je bila v pravem pomenu besede igra, saj sta oba igralca (ali pa vsi štirje) težili k temu, da bi igranje in odbijanje žogic trajalo čim dalje. Velikokrat tudi igralci sami niso natančno poznali pravil igre. Igrišča so bila posuta s peskom, ilovico, mreže pa so bile brez platnenega roba.24 Teniška igrišča so bila torej namenjena predvsem razvedrilu, zabavi in družabnosti (danes bi rekli rekreativnemu športu). Tako v Sloveniji pred prvo svetovno vojno ne moremo govoriti o razvoju tekmovalnega teniškega športa. Običajen slovenski človek iz Ljubljane, Celja, Maribora... se je lahko v začetku zadovoljil le z opazovanjem te igre, preletavanja bele žogice čez mrežo. Dečki so imeli priložnost te žogice tudi pobirati (za primerno napitnino seveda). In kar pravilo je, da so ti “pobiralci žogic” položili temelje slovenskemu tenisu. Med prvimi slovenskimi tenisači namreč skorajda ne najdemo nikogar, ki ne bi kot deček že pobiral žogic.25 Tenis je hitro očaral slovensko mladino. Ker pa je bil zelo drag šport, je edina sreča, da so se nad njim navduševali tudi starejši. Privatnih igrišč si slovenski meščani največkrat niso mogli privoščiti in morda je tudi v tem vzrok, da so osnovali nekatere slovenske teniške klube pred nemškimi. Tako so začeli na naših tleh postavljati prva slovenska teniška igrišča. V Mariboru so 5. septembra 1900. leta usnovili Športno društvo Maribor. V njem so se zbirali slovenski (premožnejši) domoljubi in po enem letu delovanja so šteli že 61 članov. Sedež je bil v Narodnem domu. Vsak član je prejel člansko izkaznico, pozdravljali pa so se z: “Zdravo!”26 Potrebno pa je poudariti, da je ta prvi slovenski športni klub nastal pravzaprav kot reakcija in odgovor mariborskim Nemcem.27 Že leta 1903 so privrženci tenisa ustanovili poseben športni oddelek za tenis.28 Zgradili so tudi svoje lastno teniško igrišče, danes na parceli med Maistrovo in Cankarjevo ulico.29 Prva igrišča so v Mariboru sicer zgradili leta 1901 v današnjem Ljudskem vrtu.30 V društvu so gojili turizem, kegljanje, streljanje, kolesarjenje in končno tudi tenis, ki se prav pri nas verjetno prvič pojavi kot športna panoga.31 Že leta 1904 so mariborski tenisači sodelovali na turnirju v Celju.32 Podobno kakor v Mariboru so ustanovili športni klub leta 1906 v Ljubljani. Tudi ta športni klub je imel izrazito slovensko naravo in je deloval kot protiutež nemškemu športu v Ljubljani. Športni klub v Ljubljani je bil izrazito ekskluzivne narave, saj so se vanj včlanjevali le tisti članni, ki so lahko letno prispevali velike vsote. Šport so gojili izključno v družabno zabavne namene.33 Kasneje so svoje izgrišče zgradili tudi Ljubljančani v Ljubljanskem športnem klubu. Leta 1909 so nabavili nekaj športne opreme na ljubljanski realki za dijake, ki bi želeli igrati tenis, vendar igrišča niso imeli.34 Gotovo je prišla iz Maribora vest o novem športu tudi na Ptuj in morda so zgradili bogati nemški meščani tudi že kakšno igrišče pred I. svetovno vojno. Kljub temu da smo igrišča, ki so obstajala med obema vojnama, istovetili, pa nam ni uspelo izluščiti iz virov njihovih letnic nastanka. Po slikovnem gradivu,_ ki ga hranimo v ZAP, lahko sodimo, da je teniško igrišče za današnjo OŠ Mladika obstajalo že pred letom 1918. Uporabljale so ga gojenke in učitelji. Za čas pred I. svetovno vojno lahko trdimo, da se je tenis kot športna panoga in modna muha preselil tudi na slovenska tla in da so ga gojili le v rekreativne namene. Tenis je bil domena bogatega meščanskega razreda. Ker pa so bili najbogatejši meščanski sloj Nemci, je ta šport ob svoji ekskluzivnosti dobil tudi nacionalni karakter. Velikokrat so gradili prva slovenska igrišča zaradi velikih stroškov pod okriljem športnih klubov. Pred vojno torej ne moremo govoriti o samostojnih teniških klubih in organiziranem tenisu v Sloveniji. V takšnem stanju smo Slovenci pričakali 1. svetovno vojno, ki je pomenila v vseh pogledih za celotno športno gibanje in tudi tenis mirovanje do leta 1918, ko smo Slovenci postali del nove, druge države. TENIS NA PTÜJÜ MED OBEMA VOJNAMA Nova država pomeni po navadi tudi veliko sprememb in novosti. Tudi pri nas je bilo tako. V šolah ni veljal več nemški sistem telovadbe, pač pa so uvedli telovadbo po Tyrševem sistemu. Že leta 1920 je ministrstvo izdalo odlok, s katerim se uvaja telovadba v srednje in strokovne šole po sokolskem sistemu.35 Tudi sokolska in orlovska društva so se v novi državi neovirano razvijala naprej. Sokolstvo je v novih razmerah postalo organizacija, ki je zajemala ozemlje celotne države in podpirala politično misel vladajočih. Orlovstvo svoje ideologije ni spreminjalo, še naprej je ohranjalo svojo klerikalno naravo in podpiralo separatistično politiko Slovenske ljudske stranke. Obe organizaciji sta se zelo razširili.36 Ob vsem tem pa so takoj po vojni kar s precejšnjo naglico pričeli snovati druga društva in gojiti nove športne panoge. Še leta 1919 se je začel razvijati tudi tenis, pričeli so organizirati prve teniške klube in obravnavati tenis kot šport. Na Bloudkovo pobudo so ustanovili teniško sekcijo v Ljubljanski Iliriji, zatem v Mariboru pri L SSK MB, kjer je bilo glavno središče slovenskega tenisa. Kakor drugod je bil tudi na Ptuju za ustanovitev novega kluba zaslužen posameznik. Pobudnik in ustanovitelj ptujskega teniškega kluba je bil višji živinozdravnik dr. Vilko Jedlička, za ta šport pa sta se navduševala tudi sodnika okrajnega sodišča dr. Muhič in dr. Ažman.37 Ustanovili so pripravljalni odbor, katerega načelnik je bil dr. Jedlička. Kmalu je še neregistriran klub zbral okoli 30 privržencev. Po razmišljanju, kako realizirati delovanje kluba, so ugotovili, da bi bilo najbolje poprositi Mestno občino za dovoljenje, ako prepusti klubu že obstoječe igrišče na dvorišču Mladike. Igrišče je bilo sicer popolnoma zapuščeno, toda klub bi ga uredil na svoje stroške.38 Tako je g. dr. Jedlička v imenu pripravljalnega odbora zaprosil v dopisu z dne 9. 4. 1924 mestni svet za igrišče, kjer predlaga in obljublja, da bi klub igrišče popravil oziroma ovbnovil na lastne stroške, tako “da mestna občina ne bi imela s tem nikakih stroškov, pač pa bi imela dobiček, ker ostane prostor seveda njena last”.39 V zameno pa klub prosi, da mestna občina ne zaračunava najemnine za igrišče do leta 1930, s tem da “vse, kar klub nabavi na igrišču iz svojega, ostane njegova last”. Slika 1: Prvo klubsko teniško igrišče na dvorišču Mladike (fototeka ZAP). Tako so po dogovoru, ki so ga sprejeli 16. 4. 1924 na seji mestnega sveta, odločili, da prošnji ugodijo pod naslednjimi pogoji: 1 — najemnine klubu ni potrebno plačevati do leta 1930 2 — igrišče mora biti na uporabo Mladiki dvakrat na teden 3 — igrati ne smejo v času, ko je na šoli pouk. 4 — Mladika naj prepusti en prostor klubu, ki ga bo ta lahko uporabljal za shrambo.40 Tenis je bil redek in drag šport. Privoščili so si ga lahko le najbogatejši sloji. Tudi pobudnik ptujskega slovenskega tenisa je bil dobro situirana inteligenca. Seveda pa so za šport najbolj zagreti mladi, zato so se v klubu odločili, da bodo k sodelovanju povabili gimnazijsko mladino, ki se je z veseljem odzvala.41 Najprej so začeli urejati igrišče. Uvedli so prostovoljno in udarniško delo, ki so ga opravljali mladi, finančno pa so akcijo vodili odrasli premožni Slovenci.42 Da bi mladina lahko igrala, je klub kupil nekaj teniških rekvizitov (loparje, žogice), ki so bili na posodo. Tako so se začele prve igre, ki so bile bolj igre kakor tekme in med katerimi so bili dr. Jedlička, dr. Muhič in dr. Ažman glavni navdušenci in učitelji. Kljub pridobljenemu igrišču in igranju pa klub še vedno ni bil formalno ustanovljen, saj ga je bilo potrebno registrirati. Za registracijo je bilo potrebno poleg prijave, natančnega naslova predložiti tudi pravila društva, ki jih je moral potrditi župan Mariborske oblasti. To se je zgodilo 21. novembra 1924. Tako smo tudi uradno dobili Slovenski tenis klub — Ptuj, ki je bil zaveden pod številko 7149.43 V pravilih kluba piše, da je sedež kluba na Ptuju, uradni jezik je slovenščina pa tudi srbohrvaščina.44 Namen ustanovitve kluba je v pravilniku zapisan takole: “Klub si stavi v interesu zdravega in telesnega in duševnega razvoja nalogo, širiti in pospeševati ideje moderne telesne vzgoje, ter gojiti v ta namen športne panoge, zlasti Lawn Tennis igro.”45 Klub si je že v začetku zastavil tri glavne cilje, in sicer: — prirejati javne športne prireditve — usposabljati mladino — gradnjo lastnega, modernega, zahtevam ustreznega športnega prostora.46 Finančna sredstva so pridobivali s pristopnino, članarino, darili in dohodki od javnih prireditev.47 Člani kluba so se delili na — izvršujoče, ki so v klubu športno delovali in so bili stari več kakor 18 let; pogoj za sprejem pa je bila tudi osebna “neomadeževanost”; — častne člane, ki so s svojim delovanjem posebej pripomogli k razvoju kluba; o tem, kdo so bili častni člani, je odločal občni zbor s 3/4 večino; — ustanovne člane, ki so s posebnimi denarnimi nakazili pripomogli k razvoju kluba; — podporne člane, ki so bili finančno pripravljeni podpreti delovanje kluba in so lahko bili vsi; — in končno naraščaj, torej mladi, ki še niso dopolnili 18 let in bi se radi ukvarjali s tenisom; za to kategorijo članov so veljale posebne olajšave glede plačil. Sicer pa so pravila dopuščala, da sme odbor, dokazano revnim članom na pisno prošnjo znižati do polovice denarne obveznosti člana.48 Vsi razen naraščaja so imeli volilno pravico na občnih zborih. Pravila so od članov zahtevala, da brez dovoljenja kluba ne smejo nastopati na nobeni javni teniški prireditvi.49 Zaradi popularnosti in mode je Slovenski tenis klub — Ptuj hitro pridobival nove člane, ki so jih tudi z veseljem sprejemali. Toda včlaniti se v tak ekskluziven športni klub vendar ni bilo preprosto. Kdor je želel postati član kluba, je moral najprej napisati prošnjo za sprejem v Slovenski teniški klub — Ptuj. Prošnjo so nato izobesili v klubskih prostorih in je bila vsem članom na vpogled teden dni. Ako so obstajali kakršni koli ugovori zoper prosilca, so jih morali takoj sporočiti odboru kluba. Odbor je končno na svoji seji odločil, ali bo prosilec sprejet v klub. Za sprejem pa je bila potrebna absolutna večina glasov. Klub si je že v pravilih zagotovil tudi pravico, da brez navedbe razlogov prosilca lahko zavrne. Ob sprejemu v članstvo kluba je moral član plačati pristojbino. Sezijski prispevek pa so člani po sklepu občnega zbora plačevali vnaprej. Upravni odbor je lahko kakšnega člana tudi izključil zaradi kršenja klubskih pravil ali pa “klubu škodljivega obnašanja”.50 Odbor, ki so ga sestavljali predsednik, podpredsednik, tajnik, gospodar in en odbornik, je bil odgovoren občnemu zboru. Občni zbor je bil enkrat v letu in za sklepčnost so potrebovali 1/3 prisotnih članov. Ob nezadostnem številu članov pa 14. člen pravilnika pravi: “V slučaju nesklepčnosti se mora vršiti eno uro kasneje občni zbor, ki je sklepčen ob vsakem številu navzočih.” To pravilo pa ni veljalo le v primeru, ako so na seji odločali o spremembi pravil. Takrat je morala biti zagotovljena 50 % navzočnost, sklepi pa so bili izglasovani z 2/3 večino.51 Zadnji 19. člen pa govori o tem, komu bi ob razpustu kluba pripadlo premoženje. V primeru, da klub razpusti oblast, preide imetje Slovenskega teniškega kluba — Ptuj v upravo ptujskega Sokola do ustanovitve novega slovenskega kluba z enakimi nameni. Ako se to ne dogodi v treh letih, pripada imetje kluba v trajno last Sokola Ptuj.52 Ker je klub že v naslovu jasno opredelil svojo nacionalno pripadnost, hkrati pa bil lojalen tudi sokolstvu, so Slovenski tenis klub, kakor se spominja ga. Štefka Pušnik, Ptujčani neuradno imenovali “Sokolski tenis”. Še istega koledarskega leta se je Slovenski tenis klub prijavil in bil sprejet v Jugoslovanski teniški savez (Jugoslovansko teniško zvezo), ki je imela sedež v takrat najbolj razvitem športnem centru Jugoslavije, v Zagrebu. Ob registraciji v JTS je Slovenski tenis klub — Ptuj že štel 50 članov, od katerih je bilo kar 46 aktivnih. Prirejali so tudi medkrajevna srečanja s klubi iz Maribora, Čakovca, Celja, Ljubljane.53 Pomembni igralci ptujskega kluba so bili: Maks Sakotnik, Štefan Honvery, Franjo Pongratz, Stanko Senčar, Stane Jurko, dr. Franjo Muhič, Bruno Tobias in Ivan Pavšič. Imeli pa so tudi nekaj dam: Jelisava Pongratz, Mara Majžer in Jožica Tkalec.54 Na igrišču je bil sprva pesek, kasneje pa so iz Rogaške Slatine, kjer je bila steklarna, pripeljali leš. Gospod ing. Gorup se spominja, kako so se kot gimnazijski dijaki s tovornjakom peljali po leš. Tam so morali najprej skopati kar veliko luknjo, da so prišli do rdečega leša, kajti dokler ne preperi, je leš črne barve. Tudi valjali, škropili igrišče in pleli travo so sami. S takim delom, pravi, so si “prislužili” uporabo igrišča. Okrog igrišča je bila napeta mreža. Igrišče samo, se spominja, je bilo zaklenjeno, ključ pa je hranil hišnik šole.55 Kljub vsem trudom pa so člani kluba kmalu spoznali, da je obstoječe igrišče prekratko. Ta pomanjkljivost je postajala še bolj pereča, kadar so prirejali tekme z gosti in ti niso bili navajeni na tako kratko igrišče. Zatorej so naslovili z dne 31. 3. 1926 na mestni svet Ptuj prošnjo, da bi smeli na lastne stroške podaljšati igrišče za kakih 8 metrov v smeri proti klavnici. Zaradi stroškov, ki bodo nastali (nasip tal, omrežje, prestavitev ograje...), pa klub prosi mestni svet, da se mu podaljša brazplačna najemnina s strani občine do leta 1935.56 Takratna tajnica kluba Jelka Šalamun je na koncu dopisa pripisala, “da bo moderno urejeno tenis igrišče v vsakem oziru na korist in čast mesta Ptuj a”. 57 Na seji z dne 21. 5. 1926 je mestni svet v celoti odobril prošnjo Slovenskega tenis kluba — Ptuj s pripombo: “...s tem pa, da se do sedaj gojenkam in učiteljicam Mladike pristoječa pravica na brazplačno uporabo igrišča tedensko po 2 uri prenese na zavod Dijaškega doma.”58 Ker tukaj le niso bili tako dobri pogoji za igro, niso imeli slačilnice (od nekod so prinesli le dve klopi), je bila že od ustanovitve kluba želja članov pridobiti si lastno igrišče. Končno so se dogovorili in odbor je kupil od gostilničarja Zupančiča ustrezno zemjišče v Ljudskem vrtu.59 Tako sta okoli leta 1930 na prostoru današnjega otroškega igrišča nastali dve teniški igrišči. Slika 2: Člani Slovenskega tenis kluba — Ptuj (60 let tenisa v Ptuju, str. 5). Ga. Vera Brumen, ki se j'e preselila v Ptuj' leta 1935, se spominja, da so bila igrišča zelo lepo negovana. Igrala je z Danico Fermevc, manj pa z Zdenko Lenart. Igral je tudi njen mož Franjo Brumen, spominja pa se tudi g. Lenarta in g. Fermevca. Dobro pa se spominja tudi mladega strastnega igralca Gorupa. Tečajev in učiteljev seveda ni bilo. Člani kluba so se učili kar med seboj. Kadar koli pa so igrali, je bilo ob športni aktivnosti tudi prijetno družabno srečanje. Gospa Vera Brumen se spominja, da s fanti ni rada igrala, “ker so igrali za res”, kar ji je verjeti, saj so prav v teh letih teniški igralci Ptuja dosegli lepe uspehe. Med najboljšimi sta bila brata Gorup in g. Tobias. Boris Gorup je nekaj let zapored dosegel 1.-2. mesto med mladinci ter bil član slovenske teniške reprezentance od leta 1929-1933.60 Sprva so tudi v Ljudski vrt hodili igralci že oblečeni v športno opremo. Ga. Marija Senčar se spominja, da je igrala v sezonah po letu 1932 in je imela oblečeno belo do kolen široko krilo iz ripsa. Nekatere dame so imele obleke. V navadi je bilo, da so imele oblečen tudi brazrokavnik. Za tenis so se oblekle popolnoma v belo barvo. Moški so nosili dolge bele hlače, srajco z obveznim ovratnikom. Tudi oni so imeli velikokrat brezrokavnike. Ing. Gorup se spominja, da je bilo zelo težko dobiti teniške copate, ki so bili v zgornjem delu platneni, zato pa tudi zelo mehki. Sicer pa teniške opreme ni bilo mogoče kupiti na Ptuju. Igralci tenisa so rekvizite kupovali v Mariboru v posebni športni trgovini “Biedefeld”.61 Slika 3: Ročni valjar v Ljudskem vrhu (Fotografija je v privatni lasti družine Mrgole.). Ga. Marija Senčar, Mariborčanka, ki se je preselila na Ptuj, je imela športno opremo že prej, saj je igrala tenis že v Mariboru. Spominja se, da so ji starši kupili damski lopar v Gradcu in je stal 400 din, žogica pa je bila po 60 din. Največ težav so imeli mladi, ki so morali starše naprositi, da so se odpeljali vsaj v Maribor in jim tam kupili opremo. Veliko mladih pa si je loparje sposojalo od starejših članov ali od kluba. Na voljo so jim bile le stare žogice, ki jih starejši niso več uporabljali, ker so bile že obrabljene in mehke. Kasneje so s pomočjo občine zgradili še lepo macesnovo barakico v velikosti približno 5 x 5, ki so jo uporabljali kot shrambo in slačilnico. Ing. Gorup se spominja, da sta bili dve ločeni slačilnici, prva za dame, druga za gospode. “Tako nam ni bilo potrebno več hoditi čez celo mesto v dolgih belih hlačah. Tega smo bili veseli, saj so se ljudje za nami večkrat obračali, velikokrat pa so se delali tudi norca.” Kakorkoli že, lahko ugotovimo, da je bil tenis kot športna panoga na Ptuju med Slovenci dobro organiziran. Bil je neke vrste moda, še vedno je veljal za statusni simbol in bil domena bogatih ptujskih Slovencev. Ker smo ves čas govorili o “slovenskem” tenisu, je potrebno povedati, da so se s to športno panogo ukvarjali tudi Nemci. Novonastala država po 1. svetovni vojni je tudi za Nemce pomenila veliko spremembo. Nemška društva so bila vsa po vrsti razpuščena. Deutsches Turnverein je bilo zaradi nemške propagande pod vodstvom Hermana Ker-scherja razpuščeno 14. 6. 1919 po ukazu predsednika deželne vlade za Slovenijo.63 Kljub tem spremembam pa so Nemci, ki so ostali, ohranjali kapital in na eknomskem monopolu začeli graditi tudi politiko.64 Tako so ptujski Nemci že leta 1920 znova organizirali športno društvo Športni klub Ptuj (Sportklub Pettau), ki je zbiral mladino in jo uril v telesnih aktivnostih. To je bil popolnoma nemški klub, saj so se v njem združevali le Nemci. Gojili so razne športne panoge, med katerimi pa so bile najbolj zastopane nogomet, lahka atletika... Kako je bil klub nemško orientiran, nam pove dejstvo, da so po letu 1930 sestavljali celo bojne in napadalne oddelke.65 Ker so bili ekonomsko močnejši, ob strani pa jim je finančno stala njihova domovina, si je nemška mladina lahko marsikaj privoščila. Tako so kar z zavidanjem zrli v Slovenski teniški klub, ki je že s svojim naslovom jasno in natančno opredelil svoj nacionalni karakter. Kot reakcija na Slovenski tenis klub — Ptuj so Nemci leta 1928 ustanovili pri Športnem klubu Ptuj sekcijo tenis. Istega leta so zaprosili za članstvo v JTZ in ga tudi dobili (zavedeni pod zaporedno številko 37).66 Ker so razpolagali z večjimi finančnimi sredstvi, so si lahko privoščili kar tri klubska igrišča, ki so jih zgradili na mestu, kjer stoji danes hiša gozdnega gospodarstva, torej med Kajuhovo in Zoisovo ulico. Ni potrebe, da bi posebej poudarjali, da so bila ta igrišča le za nemško govoreče ljubitelje tega športa. Ga Mira Počkaj-Jeraj je v tem času živela tik ob teh igriščih in se spominja, da je stala ob igrišču zidana slačilnica in tudi shramba, ki pa je bila brez vode. V bližini hišice je bil studenec, od koder so dobivali vodo za zalivanje igrišč. Nemški teniški igralci so se na igrišče vellikokrat pripeljali s kolesi. Ob vhodu je bila vpisna oglasna deska, kjer so si igralci rezervirali čas igranja. Kakor slovenski tudi nemški igralci niso pobirali sami žogic. “Pobiralci žogic” so bili po navadi slovenski dečki, ki so želeli na ta način zaslužiti kaj denarja. Igrišča so bila dobro zasedena vse do leta 1941. Zanje je skrbel za to posebej zaposlen delavec.67 Potrebno je poudariti, da je bil Slovenski tenis klub Ptuj ustanovljen za odrasle in slovensko mladino, medtem ko je bil nemški Športni klub Ptuj, sekcija tenis, ustanovljen izključno za nemško mladino, ki je živela na Ptuju. Da bi poudarila pomen Slovenskega teniškega kluba za Ptuj sam in tudi za slovenski prostor, bi za konec tega obdobja rada ponazorila tabelo iz leta 1930. Leta 1922 je 8 hrvaških klubov ustanovilo Jugoslovanski teniški savez.66 Vsako novo nastalo društvo se je včlanilo tudi JTS. Leta 1930 je bilo v JTS že 51 teniških klubov, ki so bili razvrščeni po zaporedju sprejemanja v zvezo. Izpisala bom le slovenske klube: 9. — Telesnokulturno društvo Atena (kasnejša Ilirija) Ljubljana, sprejeta 1924 12. — 1. Slovenski sportski klub Maribor, Maribor, sprejet 1923 15. — Slovenski tenis klub— Ptuj, Ptuj, sprejet 1924 16. — S. D. Rapid, Maribor, sprejet 1924 27. — Športni klub Celje, Celje, sprejet 1927 37. — Športni klub Bled, Bled, sprejet 193059 Če vemo, da je bilo leta 1933 v Jugoslaviji registriranih 4800 igralcev,70 potem je videti na prvi pogled 50 članov ptujskega Slovenskega teniškega kluba pa nekaj deset članov teniške sekcije Nemškega Športnega kluba prava malenkost. Če pa vemo, da smo imeli Slovenski tenis klub — Ptuj takoj za Ljubljano in Mariborom in da sta delovala kasneje celo dva kluba, lahko trdimo, da je bil tudi Ptuj, kar zadeva tenisa in športno klubsko aktivnost, med pionirji na slovenskem prostoru. Seveda pa bi bila slika o tenisu na Ptuju nepopolna, ako ne bi omenili tudi privatnih igrišč, ki jih je bilo za tisti čas kar veliko. Ker je bila gradnja in vzdrževanje takega igrišča zelo draga, vemo, da so si jih lahko privoščili le najbogatejši. To so bili v Ptuju gotovo Nemci, in res so vsa privatna igrišča zgradili Nemci. Povečini so bila prekrita s peskom. Uporabljali so jih izključno v družabne in sprostitvene namene tako mladi kot stari. Igrišča so našteta po spominu dr. vet. Pečka. Vrstni red navedbe je naključen, kar pomeni, da pri naštevanju nismo upoštevali nobenega kriterija.71 Izgradnje omenjenih igrišč najverjetneje datirajo v leta 1920-1925. 1. G. Vangrandl, gostilničar, je bil lastnik igrišč na Panorami, nasproti rezer-varja za vodo. 2. Usnjar Pirih je bil lastnik teniškega igrišča na Bregu, kjer je danes Agis. 3. Družina Lippit je imela teniško igrišče ob Turniškem gradu. 4. Advokat Fichtenau je imel igrišče ob stanovanjski vili na parceli, kjer danes stoji telovadnica Mladika. Če tem štirim prištejemo še 5. igrišče na dvorišču Mladike (uporabljal ga je Slovenski tenis klub-Ptuj), 6. dve igrišči v Ljudskem vrtu (zgradil in uporabljal ju je Slovenski teniški klub-Ptuj) ter 7. tri nemška igrišča med Kajuhovo in Zoisovo ulico, dobimo kar deset teniških igrišč, ki so jih tako ali drugače uporabljali Ptujčani med obema vojnama. Verjamem, da nam je marsikatero mesto v Sloveniji zavidalo. Slika 4: Po spominu g. Pečka so vrisana teniška igrišča na Ptuju za časa 1918-1941. 1. Vangrandl 2. Pirih 3. Lippit 4. Fichtenau 5. Mladika 6. dve igrišči v Ljudskem vrtu 7. tri nemška igrišča. CAS VOJNE Takoj, že leta 1941, so bila z odloki, objavljenimi v nemških uradnih listih, ukinjena vsa slovenska društva in seveda tudi Slovenski tenis klub ni bil izjema. Sicer pa med vojno klub tudi ne bi mogel delovati, saj je bilo veliko ptujskih tenisačev zavednih Slovencev in so bili izseljeni. Igrišči v Ljudskem vrtu sta samevali, najedal jih je zob časa. Enaka usoda ukinitve društev je doletela tudi nemški Športni klub Ptuj, sekcijo tenis. Toda Bekantmachnung št. 11 z dne 15. 12. 1942 so pod številko 3074 ponovno dovolili delovanje Sportkluba Pettau s sekcijo tenisa s 1. 2. 1942. Svojo odločitev so utemeljili z obrzložitvijo, da je naloga kluba povezovati in spodbujati Heimatbund ter uriti državno štajersko reprezentanco Heimat-bunda.72 Tako tenis na Ptuju med nemško mladino tudi v času vojnih viher ni zamrl. Ga Mira Počkaj — Jeraj se spominja, da so nemški fantje obiskovali svoja tri klubska teniška igrišča med vojno. Lahko bi rekli, da so bila kar dobro zasedena. Med njimi je prepoznavala znane mlade obraze sinov bogatih ptujskih Nemcev: Veselli, Lippit, Schwab... Tudi v teh težkih časih za slovenski narod se je dalo od pobiranja žogic zaslužiti nekaj napitnine. Nemci so imeli zaposlenega skrbnika (Letonja) in upravitelja (neki Janža) igrišča.73 Tako so bila vsa tri igrišča lepo oskrbovana do konca vojne. Koliko se je v tistem času igralo na privatnih nemških igriščih, ne vemo. Edini podatek, ki nam je na voljo, je, da so Angleži med bombardiranjem mostu porušili tudi hišo in teniško igrišče Fichtenauerjev, ki ga niso več obnovili. Ostala privatna igrišča so bolj ali manj vzdrževana preostala čas vojne. TENIS PO 1945 Z zmago Jugoslavije in osvoboditvijo so se za naše ljudi ponovno pričeli novi časi. Zavedni izseljeni Ptujčani so se vračali domov in s strahoto v očeh zrli v porušeno mesto. Urejevali so svoja življenja in niti na misel jim ni prišla rekreacija, šport... Igrišča v Ljudskem vrtu so bila že porasla s travo, posušena in potrebna poštene obnove. Ob straneh je rasla trava, na igrišču je bilo polno lukenj in skoraj ni bilo več leša. Tudi visoke ograje, ki je obdajala to parcelo, ni bilo več. Preprosto povedano, igrišča so bila zanemarjena in najedel jih je zob časa. Tudi ostala privatna igrišča so zatonila v pozabo in počasi, a vztrajno propadala. Najbolje so bila oskrbovana “nemška” igrišča, saj so zanje skrbeli med vojno. Nemških igralcev, ki so igrali na svojih klubskih igriščih, ni bilo več, ker so se vsi po vrsti izselili iz Ptuja. Tudi drugod po Sloveniji ni bilo bolje. Leta 1947 so ponovno formirali teniško zvezo s sedežem v Beogradu. Naslednje leto je bila 19. 12. 1948 ustanovljena Teniška zveza Slovenije, sicer pa je že leto poprej deloval odbor za tenis pri Fizkulturni zvezi Slovenije. Med slovenskimi klubi se je mariborski, morda tudi zaradi tradicije, najhitreje formiral. Prav v tem obdobju je mariborski tenis pod vodstvom neutrudnih organizatorjev doživel velik razmah, tako da je Maribor postal znan teniški center z Branikovo teniško šolo že od leta 1949 dalje. To je bila ena prvih teniških šol v državi. Tudi tokrat niso Ptujčani zaostajali. Ne v tako velikem obsegu, za kar ni bilo ne možnosti ne tradicije, vendar so želeli ponovno obuditi to športno panogo po 2. svetovni vojni tudi na Ptuju. Leta 1947 so se gimnazijski fantje, ljubitelji športa, spontano zbrali in obudili idejo, da bi igrali tenis. Brez razmišljanja so se odločili, da bodo igrali na “nemških” igriščih preprosto zato, ker so bila najbolje očuvana. Dr. Miljan Senčar se spominja tistega časa, ko je bil gimnazijski dijak, kako so se odpravili k igriščem. Vrata ograje, ki je obdajala igrišča, niso bila zaklenjena. Vdreti pa so morali v zidano hišico ob igriščih. V njej so našli nekaj orodja, še posebej pa so se razveselili mrež. Grablje in lopate so prinesli od doma in začeli so delovno akcijo. Odločili so se, da bodo usposobili eno igrišče. Prekopali so ga, populili travo, zvaljali, škropili in uredili.74 Igrišče so označili zelo preprosto. Naredili so lesena dolga merila, jih polagali po tleh, ob njih pa vlekli črte s kredo.75 Oprema, ki so jo uporabljali, je bila iz predvojnega časa. Nekaterim so loparje darovali starši, drugim sorodniki, tretji pa so si jih sposodili. Žogice so bile zelo izrabljene, mehke, take, “da z njimi danes ne bi hotel igrati noben tenisač,” se spominja ga. Mira Počkaj-Jeraj. Od kod so jih dobili, se igralci tenisa ne spominjajo več. Morda so jih nekaj našli v okolici “nemških” igrišč. Dr. Miljan Senčar se spominja ing. Gorupa, ki je zahajal na igrišče in bil njihov vzornik, saj je znal tako čudovito sukati lopar. Hkrati pa so mu bili zelo hvaležni, saj jih je prav on naučil pravilnih klasičnih udarcev in štetja. Med najbolj zavzetimi igralci so bili: Ervin Košir, Franci Klinger, Albin Pišek, Vinko Pernat, Turkuš (kasneje učitelj telovadbe) in Milan Hlupič-"Mulja", ki ni bil gimnazijec.76 Deklet je bilo manj: Mira Počkaj, Suzi Požlep, Hedvika Longhino.77 Mladi športni teniški entuziasti so prirejali medsebojne turnirje. Tako je leta 1948 med posamezniki zmagal Ervin Košir, v dvojicah pa brata Miljan in Alojz Senčar. Ali so tekmovala tudi dekleta, ne vemo. Fantje so bili, kakor je opaziti tudi na fotografiji, oblečeni v kratke hlače,in če je le bilo mogoče, tudi v belo majico. Dr. Miljan Senčar pa se spominja, da so največkrat igrali kar v kopalkah in “zgoraj brez”.76 Slika 5: Zmagovalni double brata Senčar leta 1948 na “nemškem” igrišču v Ptuju (Fotografija je v privatni lasti družine Senčar). V kratkih hlačah so igrala tudi dekleta prav nobena ni imela krilca. Copati, teniske tistega časa, so bili olivno zelene barve, beli so bili prava redkost.79 Popolnoma drugače pa je bilo, ko je 12-14 ptujskih gimnazijskih teniških igralcev korakalo v provomajski paradi po ulicah Ptuja. To je bilo leta 1947, morda tudi leto kasneje. Takrat so se vsi oblekli v s teniškimi pravili predpisano belo barvo. Fantje so imeli sposojene dolge bele hlače, dekleta krila. Po mestnih ulicah so korakali z loparji v rokah in nakazovali glavne teniške gibe ob spremljavi glasbe.80 To druženje ptujskih gimnazijcev takoj po voji je bilo ljubiteljske narave in ni bilo organizirano. Pozneje so odšli na študij in v univerzitetnih mestih nadaljevali kot člani klubov s teniškim športom. Nekateri med njimi, kot dr. Miljan Senčar, so tekmovali tudi na državnih prvenstvih. Dijaki, ki so še hodili v gimnazijo, pa niso imeli več možnosti nadaljevati in razvijati tenisa, ker so ga ptujske oblasti po letu 1948 proglasile za eli-tističen, kapitalističen šport.80 In storjeno je bilo še zadnje dejanje: podrli so ograjo in začeli kopati temelje za gozdno gospodarstvo, torej stavbo, ki še danes stoji natanko na prostoru bivših “nemških” teniških igrišč. OPOMBE 1. Telesna vzgoja šport in rekreacija, str. 50. 2. Jevremov, Vpliv občinske politike na delovanje društev v Ptuju pred 1. svetovno vojno, Ptujski zbornik IV, str. 223. 3. ZAP, fond MD, šk. 16-III-6. 4. ZAP, fond MOP, šk. 114, leto 1902. 5. ZAP, fond MOP, šk. 108, leto 1901. 6. ZAP, fond MOP, šk. 108, leto 1901. 7. Ulaga, Telesna vzgoja, šport in rekreacija, str. 52. 8. Ulaga, gl. 28, str. 53. 9. Katalog Sokoli in Orli na Štajerskem, Koroškem in Prekmurju, str. 3-8. 10. Zaletel, Zgodovina telesne vzgoje in sokolstva, tudi 9. Slovensko terminologijo za prvo knjigo je napisal Fran Levstik. 11. Viktorija Kolarič, Društveno življenje v Ruju v letih 1870-1918, diplomska naloga, tudi v 9, str. 3-18. 12. Gl. 9 str. 3-18. 13. Gl. 9 str. 3-18. 14. Gl. 11, str. tudi 9 str. 19-33. 15. Gl. 9, str. 19-33. 16. Stepišnik, Oris zgodovine telesne kulture na Slovenskem, str. 136. 17. ZAP, fond MOP, šk. 67, leto 1895. 18. ZAP, fond MOP, šk. 59, št. 1692, leto 1894. 19. ZAP. fond MOP, šk. 59, št. 1692, leto 1894. 20. ZAP, fond MOP, šk. 94, leto 1899. 21. ZAP, fond MOP, šk. 17, ovoj 4, sp 7494, leto 1910. 22. Mulej, seminarska naloga Zgodovina tenisa v svetu in v Sloveniji, str. 18. 23. Kramer, Desetleča našeg tenisa, str. .... 24. Kump, Tenis, str. 68. 25. Gl. 23, str. 260. 26. Zbornik prvega Slovenskega športnega kluba Maribor, sindikalnega športnega društva Polet, mariborskega športnega društva Branik 1919-1979, str. 11. 27. Gl. 16. 28. Gl. Mulej, Zgodovina tenisa v svetu in v Sloveniji, seminarska naloga, str. 18 29. Gl. 23, str. 266. 30. Gl. 26, str. 378. 31. Gl. Stepišnik, Oris zgodovina telesne kulture na Slovenskem, str. 138. 32. 20. Bilten TZS, 1988/98, str. 6 33. Gl. 31, str. 136. 34. Gl. 31, str. 263 35. Službeni list, broj 374, 19 januar 1920. 36. Stepišnik, Nastanek športa na Slovenskem, str. 159. 37. 60 let tenisa v Ptuju, str. 5. 38. ZAP, MOP, šk. 263, sp. 379, leto 1924. 39. ZAP, MOP, šk. 263, sp. 379, leto 1924. 40. Gl. 38. 41. ZAP, Tenis klub Ptuj, šk. 1, kaseta 1 42. Gl. 41. 43. ARS, Društvena pravila po kartoteki št. 8204, str. 11 44. Gl. 43, str. 2, člen 1. 45. Gl. 43, str. 2, člen 2. 46. Gl. 43, str. 2, člen 2. 47. Gl. 43, str. 2, člen 3 48. Gl. 43, str. 3, člen 3. 49. Gl. 43, str. 4, člen 6. 50. Gl. 43, str. 5, člen 8. 51. Gl. 43, str. 6, 7, člen 11. 52. Gl. 43, str. 11, člen 19. 53. Kramer, Desetleča našeg tenisa, str. 22, tudi 60 let tenisa v Ruju, str. 5. 54. Gl. 53, str. 271. 55. ZAP, Teniški klub Ptuj, šk. 1, kaseta 1. 56. ZAP, MOP, šk. 263, sp. 395, leto 1926, 57. Gl. 56. 58. Gl. 56. 59. 60 let tenisa v Ptuju, str. 5. 60. Gl. 59. 61. Po dogovoru z gospo Vero Brumen. 62. ZAP Tenis klub — Ptuj, šk. 1, kaseta 1. 63. ZAP, MOP, šk. 244, sp. 1661, leto 1919. 64. Šuligoj, Nemštvo na ptujskem območju med obema vojnama, od str. 240 dalje. 65. Gl. 64, str. 86 66. Kramer, Desetleča našeg tenisa, str..... 67. Po pripovedovanju gospe Mire Počkaj-Jeraj. 68. Brixy, Knjiga o športu I., str. 110. 69. Kramer, Desetleča našeg tenisa, str. 22, 23. 70. Zaletel, Zgodovina telesne vzgoje in sokolstva, str. 133. 71. MOP, Tenis klub Ptuj, šk. 1, kaseta 2. 72. PAM, Popis fonda — ukinitveni komisar za društva, organizacije in združenja na spodnjem Štajerskem Maribor, 1941-1943. 73. Iz pogovora z Miro Počkaj-Jeraj. 74. ZAP, Teniški klub — Ptuj, šk. 1, kaseta 3. 75. ZAP, Teniški klub — Ruj, šk. 1, kaseta 3. 76. ZAP, Teniški klub — Ruj, šk. 1, kaseta 3. 77. Gl. 73. 78. ZAP, Teniški klub — Ruj, šk. 1, kaseta 3. 79. Gl. 73. 80. Gl. 73. LITERATURA Almanah, 60 let tenisa v Ptuju, TK Ptuj 1982. Bilten, št. 20, TZS 1998/99. Brixy, Predrag, Knjiga o športu I., Knjiga znanja, DZS 1971. Gillet, Bernard, Povjest sporta, Matica Hrvatska, Zagreb 1970. Jevremov, Boris, Vpliv občinske politike na delovanje društev v Ptuju pred I. sv. vojno, Ptujski zbornik IV, Založba Obzorje, Maribor 1975. Katalog, Sokoli in orli na Štajerskem, Koroškem in v Prekmurju, Muzej narodne osvoboditve Maribor, Maribor 1993. Kump, Andrej, Tenis, Šolski center za telesno vzgojo, Ljubljana 1975. Kolarič, Viktorija, Društveno življenje v Ptuju 1870-1918, Diplomska naloga 1985. Kramer, Fredi, Desetleča našeg tenisa, Grafički zavod Hrvatske, Zagreb 1973. Kugonià, dr. Otmar, Tenis, ZTKO Slovenije. Matjašič, Marija, Delovanje ptujskega mestnega sveta 1918-1929, Diplomsko delo 1988. Mulej, Branka, Zgodovina tenisa v svetu in v Sloveniji, Seminarska naloga, gimnazija Kranj, 1992-1993. Mortheim, priredil Bergant, Evgen, Leksikon Športnih panog, MK, Ljubljana 1972. Stepišnik, Drago Oris zgodovine telesne kulture na Slovenskem, DZ Slovenije, Ljubljana 1968. Šuligoj, dr. Ljubica, Memštvo na ptujskem območju med obema vojnama, Magistrsko delo, Maribor 1990. (Jlaga, Drago, Telesna vzgoja šport in rekreacija, MK, Ljubljana 1992-1993. Ulaga, Drago, Teorija telesne vzgoje, (Izbrana poglavja), Visoka šola za telesno kulturo, Ljubljana 1974. Zaletel, Vinko, Zgodovina telesne vzgoje in sokolstva, Učiteljska tiskarna v Ljubljani, Ljubljana 1933. Zbornik 1. slovenskega športnega kluba Maribor, Sindikalnega športnega društva Polet, Mariborskega športnega društva Branik, 1919-1979, Mariborsko športno društvo Branik. Mirko Fajdiga, Prispevki mag. Dušan Vodeb dr. Matjaž Mulej. Pogovori z ljudmi, ki so igrali in se spominjajo tenisa na Ptuju pred 1941: ing. Boris Gorup Marija Senčar Vera Brumen Dušan Peček, dr. vet., ki so igrali tenis na Ptuju od 1946-1948: dr. Miljan Senčar, Albin Pišek, Mira Počkaj-Jeraj, Štefka Pušnik SPAZIERGANG DURCH DIE GESCHICHTE DES TENNIS UND DER TENNISKLUBS IN PTUJ BIS 1948 ZUSAMMENFASSUNG Zu unserem großen Erstaunen muß man feststellen, daß Tennis eine Sportart mit einer langen Geschichte und Tradition darstellt. Als eine moderne Sportart setzte sich Tennis in England im 19. Jahrhundert durch, von dort breitete es sich nach Europa und in die ganze Welt aus. In Slowenien begann sich Tennis Ende des 19. und zu Beginn des 20. Jahrhunderts zu entwickeln, doch nur als eine Rekreationstätigkeit, vor allem zum Vergnügen und Zeitvertreib jener seltenen reichen Leute, die der obersten Bevölkerungsschicht gehörten und die meistens deutscher Abstammung waren. In der Zeit vor dem zweiten Weltkrieg gab es bei uns noch keine Tennisklubs. Erst ab 1918 begann sich Tennis als eine Sportart und Vereinsorganisation in Maribor, Ljubljana und in Ptuj zu entwickeln. In Ptuj gründete man im Jahre 1924 den dritten slowenischen Tennisklub, der als Mitglied des Jugoslawischen Tennisverbandes registriert wurde. Es ist wahr, daß der Slowenische Tennisklub Ptuj in der gesamten Zeit seiner Tätigkeit einen Rekreationscharakter hatte, dennoch spielte er eine bedeutsame Rolle bei der Entwicklung des Tennissports in Slowenien. Ebenso bedeutend war der Klub für Ptuj, er widerspiegelte die Lebensart der Stadt und der hier lebenden Menschen. Der Slowenische Tennisklub Ptuj benutzte im Anfang den bereits bestehenden Tennisplatz im Hof der Grundschule “Mladika”, später errichtete der Klub noch zwei Plätze in Ljudski vrt. Der Slowenische Tennisklub Ptuj verband alle Altersklassen und hatte einen ausgeprägten nationalen Charakter. Im Klub vereinigten sich die slowenische Intelligenz sowie slowenische Schüler und Studenten. Als ein Gegengewicht zu dem Slowenischen Tennisklub gründeten die Deutschen im Jahre 1928, im Rahmen des Sportklubs Ptuj, ihre eigene Tennissektion, die vor allem für die deutsche Jugend bestimmt war. Auf dem Gelände zwischen der heutigen Kajuh- und Zoisstraße errichteten sie drei Tennisplätze. Wenn man zu den bereits sechs erwähnten noch vier private Tennisplätze dazuzählt, kann man ruhig behaupten, daß es zwischen den beiden Weltkriegen nur wenige kleinere slowenische Städte gab, die sich mit einer so großen Anzahl von Tennisplätzen prahlen konnten. Charakteristisch für die Zeit von 1918 bis 1941 ist die Tatsache, daß Tennis als eine Sportart oder Rekreation seine Exklusivität bewahrte, weil wegen der zu hohen Kosten die Leute nicht in der Lage waren massenhaft diesen Sport zu betreiben, so wie das der Fall mit den anderen Sportarten war. Im Vergleich zu Ljubljana und Maribor nahm das Schicksal unmittelbar nach dem zweiten Weltkrieg in Ptuj einen anderen Lauf, das Interesse für Tennis war erloschen. In den Jahren 1947 und 1948 versuchten die Schüler des Ptujer Gymnasiums wieder Tennis ins Leben zu rufen, dennoch blieben alle ihre Bemühungen ohne Erfolg. Dieser Beitrag gründet auf schriftlichen Quellen und Erinnerungen jener Leute, die sich entweder aktiv mit Tennis befaßten oder die irgendwelche Kenntnisse über die Tätigkeit des Ptujer Tennisklubs hatten. Obwohl die mündliche Überlieferung für die Geschichte nicht so einen großen Wert wie die schriftlichen Quellen hat, ist sie aber trotzdem bedeutend für die Erforschung der Geschichte einer kleineren Stadt. Igor Weigl, študent, Oddelek za umetnostno zgodovino, Filozofska fakulteta, Aškerčeva 2, SLO, 1000 Ljubljana Romanski lev s Ptuja Ptujski zbornik VI, 2. knjiga, str. 745; Zgodovinsko društvo Ptuj, Ptuj 1996 Avtor pokaže na romanski izvor leva s Ptuja ter ga na podlagi stilnih in ikonografskih posebnosti skuša uvrstiti v širši evropski prostor. UDK 726.591(497.12 Ptuj) Matej Klemenčič, dipl. um. zgod., Oddelek za umetnostno zgodovino, Filozofska fakulteta, Aškerčeva 2, SLO, 1000 Ljubljana Prezbiterij cerkve sv. Ožbolta na Ptuju Ptujski zbornik VI, 2. knjiga, str. 765; Zgodovinsko društvo Ptuj, Ptuj 1996 V članku je poznogotski prezbiterij cerkve sv. Ožbolta, zgrajen v prvih dveh desetletjih 16. stoletja, povezan s prezbiterijem Marijinih cerkva v Jarenini in na Gorci nad Malečnikom. Vsi trije so delo neke štajerske delavnice, povezane z delavnico, ki je zgradila prezbiterija župnih cerkva v Gnasu (morda okoli 1500) in Riegers-burgu (do 1500/1505) na Vzhodnem Štajerskem. Skupna značilnost vseh teh cerkva, oporniki, ki so na zaključku prezbiterija zalomljeni, kaže na možnost povezav s Koroško (cf. St. Leonhard an der Saualpe). UDK 7.046(497.12 Hajdina) Jernej Kožar, kustos umetnostne zgodovine, Galerija likovnih umetnosti, SLO, 2380 Slovenj Gradec Parlerjanska stavbna plastika na Slovenskem (Hajdinska skupina) Ptujski zbornik VI, 2. knjiga, str. 783; Zgodovinsko društvo Ptuj, Ptuj 1996 Na Štajerskem se ob koncu 14. in v začetku 15. stoletja pojavijo delavnice, ki črpajo svoje umetniške ambicije iz praške stavbarnice Petra Parlerja. Pomembna je predvsem delavnica, ki je delala pod vodstvom hajdinskega mojstra v Hajdini in na Ptujski gori, kjer so se ohranili najkvalitetnejši primerki parlerjanske stavbne plastike. Ta slog se je v tem delu Slovenije izkazal za priljubljenega, saj najdemo na Ptuju na večih lokacijah ohranjenih veliko tovrstnih spomenikov. Igor Weigl, Student of History of Art, Faculty of Art and Science, SLO, 1000 Ljubljana, Akerčeva 2 The Romanesque Lion from Ptuj Ptujski zbornik VI, 2. knjiga, pp. 745, Zgodovinsko društvo Ptuj, Ptuj 1996 The author reveals the Romanesque origin of a lion sculpture from Ptuj, and tries to place it into a wider European context on the basis of stylistic and iconographic features. ÜDC 726.591(497.12 Ptuj) Matej Klemenčič, Art Historian, Faculty of Art and Science, SLO, 1000 Ljubljana, Aškerčeva 2 Presbytery of St. Oswald Church in Ptuj Ptujski zbornik VI, 2. knjiga, pp. 765; Zgodovinsko društvo Ptuj, Ptuj 1996 In the article is the Late-Gothic presbytery of St Oswald church, built in the first two decades of the 16th century, connected with the presbyteries of two St Mary churches in Jarenina and in Gorca over Malečnik. Those three presbyteries are the work of a Styrian workshop, connected with the workshop that built the presbyteries of the parish churches in Gnas (about 1500) and in Riegersburg (till 1500/1505) in East-Styria. The common characteristic of those churches, the abutments that are ruptured at the end of the presbytery, shows the possibility of connections with Carinthia (St Leonhard an der Saalpe). GDC 7.046(497.12 Hajdina) Jernej Kožar, Custodian, Art Gallery, SLO, Slovenj Gradec Building Plastic Arts in Slovenia made in Parler’s workshops (Hajdina Group) Ptujski zbornik VI, 2. knjiga, pp. 783, Zgodovinsko društvo Ptuj, Ptuj 1996 Workshops, drawing their artistic ambitions from Peter Parler’s workshop in Prague, emerged in Styria at the end of the 14th and at the beginning of the 15'h century. Very important is above all the workshop that was working under the artistic leadership of the “Hajdina Master” in Hajdina near Ptuj and on Ptujska gora, where the most valuable exemplars of Parler’s building plastic arts have been preserved. This style was very popular in this part of Slovenia, because in Ptuj one can find these kind of monuments being preserved on several locations. ÜDK 75.02(497.12 Ptuj) Marija Mirkovič, dipl. um. zgod., Trnsko 36c, HR, 10020 Zagreb Ikonologija refektorija dominikanskega samostana na Ptuju Ptujski zbornik VI, 2. knjiga, str. 799; Zgodovinsko društvo Ptuj, Ptuj 1996 Avtorica je opisala vsebino stropnega okrasja v refektoriju ptujskega dominikanskega samostana, analizirala ikonografske rešitve in skušala rekonstruirati njegovo ikonološko sporočilo. UDK 75.02(497.12 Ptuj) Andrej Kropej, teolog in umet. zgod., Sostrska 1, SLO, 1261 Ljubljana-obrunje Freske Matthiasa Echterja v obednici minoritskega samostana na Ptuju Ptujski zbornik VI, 2. knjiga, str. 815; Zgodovinsko društvo Ptuj, Ptuj 1996 Članek je analiza fresk v obednici minoritskega samostana in na osnovi primerjalne analize so le-te pripisane graškemu slikarju Matthiasu Echterju. ČIDK 929 Ferk F.:75 Karin Leitner, Mag., Umetnostna zgodovinarka, Deželni arhiv Graz, A, 8010 Graz Franc Ferk in njegovi podarjeni gotski tabelni sliki v Pokrajinskem muzeju Ptuj Ptujski zbornik VI, 2. knjiga, str. 839; Zgodovinsko društvo Ptuj, Ptuj 1996 V članku zvemo več o dveh gotskih tabelnih slikah iz Pokrajinskega muzeja Ptuj. Predstavljata del bogate zapuščine profesorja Franca Ferka. Na sprednji strani Kristusovega pasiona vidimo motiv Kronanje, na zadnji pa Kristusa pod križem. Druga tabelna slika prikazuje redko upodobljeno ikonografsko temo Slovo apostolov. ÜDC 7.04(497.12 Ptuj) Marija Mirkovič, Retired Art Historian, HR, Trnsko 36c, 10020 Zagreb Iconology of the Refectory of the Dominican Cloister in Ptuj Ptujski zbornik VI, 2. knjiga, pp. 799, Zgodovinsko društvo Ptuj, Ptuj 1996 The author described the contents of the ceiling decoration in the refectory of the Dominican cloister in Ptuj; she analysed the icono-graphic solutions and tried to reconstruct its iconologie message. ÜDC 75.02(497.12 Ptuj) P. Andrej Kropej, Theologian and Art Historian, SLO, Ljubljana-Dobrunje, Sostrska 1 Frescoes of Matthias Echter in the Refectory of the Minorite Convent in Ptuj Ptujski zbornik VI, 2. knjiga, pp. 815, Zgodovinsko društvo Ptuj, Ptuj 1996 The article analyses the frescoes in the refectory of the Minorite Convent in Ptuj that are, on the basis of comparative analyses, attributed to the painter Martin Echter from Graz. UDC 929 Ferk F.:75 Karin Leitner, M.Sc., Historian of Art, Landesarchiv Graz, A, 8010 Graz Franc Ferk and His Two Donated Gothic Panels in the Regional Museum Ptuj Ptujski zbornik VI, 2. knjiga, pp. 839; Zgodovinsko društvo Ptuj, Ptuj 1996 In the article we become more intimately acquainted with two Gothic panels that can be seen in Regional Museum Ptuj. They represent a part of the rich legacy of Prof. Franc Ferk. On the panel of the Christ’s passion altar one can see the motif “Crowning with Thorns” on the front face and “Christ bearing the Cross" on the back face. The second panel shows a rarely represented iconographical theme “The Separation of the Apostles”. Jolanda Rebecca Nussdorfer, mag. phil., umet. zgod., Pokrajinski muzej Maribor, Grajska 1, SLO, 2000 Maribor Dvorec Dornava. Nekaj novih podatkov o freskah v dornavskem dvorcu Ptujski zbornik VI, 2. knjiga, str. 851; Zgodovinsko društvo Ptuj, Ptuj 1996 Prispevek temelji na podatkih iz magistrske diplome “Zur Baugeschichte und Ausstattung der Attems-Schlösser: Windisch-Feistritz (Slovenska Bistrica), Rann (Brežice), Stattenberg (Štatenberg) und Dornau (Dornava) in der ehemaligen Clntersteiermark”, Mag. Arb., Graz 1994, in govori o nekaterih novih podatkih o dornavskih preskah ter predstavi nekoliko drugačne razlage nekaterih njihovih mitoloških likov, kot so bile do sedaj znane v slovenski literaturi. (1DK 712.6(497.12 Dornava) Miran Krivec, dipl. ing. kraj. arh., Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Maribor, Slomškov trg 6, SLO, 2000 Maribor Vrtnoarhitekturni spomenik v Dornavi pri Ptuju Ptujski zbornik VI, 2. knjiga, str. 869; Zgodovinsko društvo Ptuj, Ptuj 1996 V zapisu je predstavljen spomenik vrtne arhitekture v Dornavi pri Ptuju. Ansambel stavbe in vrtne zasnove v Sloveniji nima para in je primerljiv s podobnimi spomeniki v Evropi. Na Zavodu za varstvo naravne in kulturne dediščine v Mariboru poskušamo že nekaj let animirati javnost, da bi spomenik ohranili in zavarovali pred nadaljnim propadanjem in dosegli njegovo postopno rekonstrukcijo. Predstavljene so konservatorske metode in način dela pri tovrstnih spomenikih. V najkrajši možni obliki je predstavljena tudi naša vizija spomenikove prihodnosti in njegove končne podobe. ÜDK 70(091)(497.12 Ptuj) Darja Koter, mag., kustodinja za zbirko glasbil, Pokrajinski muzej Ptuj, Muzejski trg 1, SLO, 2250 Ptuj Podobe starodavnega Ptuja z utrinki glasbenega življenja Ptujski zbornik VI, 2. knjiga, str. 895; Zgodovinsko društvo Ptuj, Ptuj 1996 V prispevku so strnjena dosedanja vedenja o glasbenem življenju starodavnega Ptuja, dopolnjujejo pa jih nova spoznanja. Predstavljene so rimske izkopanine z glasbenimi motivi, godba meščanske garde in mestne godbe, cerkveni glasbeniki, muziciranje v gledaliških predstavah, Čitalnici, Glasbenem društvu in koncertni nastopi pevskih zborov do konca 19. stoletja. Jolanda Rebecca Nussdorfer, M.Sc., Historian of Art, Regional Museum Maribor, Grajska 1, 2000 Maribor, SLO The Dornava Castle. Some New Data about Frescoes in Dornava Castle. Ptujski zbornik VI, 2. knjiga, pp. 851; Zgodovinsko društvo Ptuj, Ptuj 1996 The paper is a part of a Master’s degree work with the title “Zur Baugeschichte and Ausstattung der Attems-Schlösser: Windisch-Feistritz (Slovenska Bistrica), Rann (Breice), Stattenberg (tatenberg) und Dornau (Dornava) in der ehemaligen üntersteiermark”, Mag. Arb., Graz 1994 and speaks about some new data regarding the frescoes from Dornava and presents interpretations of several painted mythological figures that are slightly different from the ones known until now in the Slovene literature. CJDC 712.6(497.12 Dornava) Miran Krivec, Landscape Architect, Institute for the Protection of the Natural and Cultural Heritage, 2000 Maribor, Slomškov trg 6, SLO The Monument of Garden Architecture in Dornava Ptujski zbornik VI, 2. knjiga, pp. 869; Zgodovinsko društvo Ptuj, Ptuj 1996 The paper presents the monument of garden architecture in Dornava near Ptuj. The design of the building and of the garden, regarded as an entirety, has no equal in Slovenia and can be compared with similar monuments in Europe. At the Institute for the Protection of the Natural and Cultural Heritage we have been trying to animate the public for several years in order to preserve the monument, to protect it from ruination and to start with its reconstruction. The article deals with conservation and working methods at monuments of that sort. We also present, in the shortest possible way, the vision of the future of the monument and its final look. CIDC 78(091)(497.12 Ptuj) Darja Koter, M.Sc., Custodian for the Collection of Musical Instruments, Regional Museum Ptuj, SLO, 2250 Ptuj, Muzejski trg 1 The Pictures of the Ancient Town Ptuj with Flashbacks from its Musical Life Ptujski zbornik VI, 2. knjiga, pp. 895, Zgodovinsko društvo Ptuj, Ptuj 1996 In the paper the far existing knowledge about the musical life of the ancient town Ptuj has been summed up and completed by new known facts. The author presents Roman excavations with musical motifs, the Civic Guard Band and the Town Band, church musicians playing music at theatre performances, in the Reading Club, in the Musical Society and concerts of several choirs till the end of the 19th century. Stanka Gačnik, um. zgod., kustodinja galeristka, Pokrajinski muzej Ptuj, Muzejski trg 1, SLO, 2250 Ptuj Slikarska kolonija Poetovio — Ptuj 1969-1984 Ptujski zbornik VI, 2. knjiga, str. 915; Zgodovinsko društvo Ptuj, Ptuj 1996 V prispevku je podana 15-letna likovna pot Slikarske kolonije Poetovio — Ptuj, ki je potekala na gradu Bori in v Halozah od leta 1969 do 1984 in zapustila bogat in obsežen likovni fundus sodobne likovne umetnosti. ÜDK 725.13(497.12 Ptuj) Marjeta Ciglenečki, muzejska svetovalka, kustodinja, Pokrajinski muzej Ptuj, Muzejski trg 1, SLO, 2250 Ptuj Oprema županove pisarne na ptujskem magistratu Ptujski zbornik VI, 2. knjiga, str. 929; Zgodovinsko društvo Ptuj, Ptuj 1996 Doslej znani podatki potrjujejo, da je bila oprema ptujskega magistrata po njegovi dograditvi v letu 1907 izbrana premišljeno in v skladu z namembnostjo stavbe. V letu 1993 in 1994 je bila na novo urejena županova pisarna v enem najodličnejših prostorov v prvem nadstropju. Največjo steno so zapolnile fotografije Stojana Kerbler-ja iz njegovega zdaj že znamenitega ciklusa Haložani. Dve manjši steni pa so prekrile na novo izdelane stare fotografije, ki predstavljajo najbolj znamenite poglede na mesto, na ključne objekte v njem ter nekdanji vrvež na ptujskih ulicah. UDK 7.025(497.12 Ptuj) Eva llec, dipl. ing. tekst, tehn., konservator za tekstil, Pokrajinski muzej Ptuj, Muzejski trg 1, SLO, 2250 Ptuj Restavratorska delavnica za tekstil na ptujskem gradu Ptujski zbornik VI, 2. knjiga, str. 947; Zgodovinsko društvo Ptuj, Ptuj 1996 Članek je poročilo o desetletnem delu v restavratorski delavnici za tekstil na ptujskem gradu. V tem obdobju smo zaključili z zahtevnimi restavratorskimi postopki na dveh flamskih tapiserijah iz začetka 17. stoletja, ki prikazujeta prizore iz Odisejevega življenja. Stanka Gačnik, Art Historian, Regional Museum Ptuj, SLO, 2250 Ptuj, Muzejski trg 1 Painters Workshop Poetovio — Ptuj 1969-1984 Ptujski zbornik VI, 2. knjiga, pp. 915, Zgodovinsko društvo Ptuj, Ptuj 1996 The paper deals with the Painters Workshop Poetovio-Ptuj that has been taking place on the castle Bori and in Haloze from 1969 to 1984; the participating artists left the Workshop numerous works of contemporary art. C1DC 725.13(497.12 Ptuj) Marjeta Ciglenečki, Custodian for History of Culture, Regional Museum Ptuj, SLO, 2250 Ptuj, Muzejski trg 1, The Outfit of Mayor’s Office in the Town Hall of Ptuj Ptujski zbornik VI, 2. knjiga, pp. 929; Zgodovinsko društvo Ptuj, Ptuj 1996 The till now known data confirm the fact that the outfit of the Ptuj town hall, after its building had been finished in 1907, was chosen thoughtfully and in accordance with the function of the building. The Mayor’s office, placed in one of the most exquisite rooms on the first floor, was re-arranged in 1993 and 1994. The largest wall was covered with photographs of Stojan Kerbler from his well-known cycle “Haložani”. The two smaller walls were covered with re-made old photographs presenting the most precious views of the town, its most important buildings and the swarming in the streets of Ptuj in that time. CIDC 7.025 (497.12 Ptuj) Eva llec, Textile Engineer — Conservator for Textile, Regional Museum Ptuj, SLO, 2250 Ptuj, Muzejski trg 1 Restoration Workshop for Textile on the Ptuj Castle Ptujski zbornik VI, 2. knjiga, pp. 947; Zgodovinsko društvo Ptuj, Ptuj 1996 The article is a report about the ten-year-old work in the restoration workshop for textile on the Ptuj castle. In that period we carried out pretentious restoration operations on two Flemish tapestries from the beginning of the 17th century showing scenes from Odysseus’ life. Metka Kavčič-Takač, akad. kip., konservator specialist, Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Maribor, Slomškov trg 6, SLO, 2000 Maribor O preiskavah in stopnji poškodovanosti antičnih nagrobnikov na Ptuju ter o odnosu do naše kulturne dediščine Ptujski zbornik VI, 2. knjiga, str. 955; Zgodovinsko društvo Ptuj, Ptuj 1996 Kritika na naš (ne)odnos do kulturne dediščine na Slovenskem. UDK 391(497.12 Lancova vas) Dr. Marija Makarovič, etnologinja, Adamičeva 15, SLO, 1000 Ljubljana Viri za rekonstrukcijo štajerskih noš na primeru Lancove vasi in Dolene Ptujski zbornik VI, 2. knjiga, str. 961; Zgodovinsko društvo Ptuj, Ptuj 1996 V članku avtorica opisuje način rekonstrukcije noš, ko lahko za to uporabimo le posredne vire. S primerjanjem podatkov, ki jih ponujajo popisi naš, oblačilni popisi in ustna pričevanja, je lahko z veliko verjetnostjo določila kontinuiteto nekaterih starejših oblačilnih sestavin od srede 18. stoletja do konca prve svetovne vojne in jih vključila v rekonstruirane noše. S predstavitvijo oblačilnih razlik je bilo tudi mogoče v primeru kmečkih noš iz Lancove vasi in Dolene prekiniti z dosedanjo ustaljeno prakso uniformirano oblečenih folklornih skupin. UDK 293:398.3 Vitomir Belaj, dr. sc., red. prof., Trnsko 36 c, HR, 10020 Zagreb Grom in strela v kmečki hiši. Mitološko ozadje že pozabljenega verovanja Ptujski zbornik VI, 2. knjiga, str. 979; Zgodovinsko društvo Ptuj, Ptuj 1996 Avtor obravnava ljudsko verovanje, po katerem so neolitske sekire, najdene v zemlji, okameneli bliski, ter poskuša pokazati, da sloni to verovanje na praslovanskih in praindoevropskih mitskih predstavah, ki jih lahko odkrijemo tudi v rekonstruiranih fragmentih praslovanskih mitskih tekstov. Metka Kavčič Takač, Sculptor, Conservator, Institute for the Protection of the Natural and Cultural Heritage, Slomškov trg 6, 2000, Maribor, SLO About the Relationship to Our Cultural Heritage and about the Initiated Examinations of Antique Tombstones In Ptuj Ptujski zbornik VI, 2. knjiga, pp. 955; Zgodovinsko društvo Ptuj, Ptuj 1996 The article deals with our (un)relationship to the cultural heritage in Slovenia. CJDC 391(497.12 Lancova vas) Marija Makarovič, Dr. Sc., Adamičeva 15, 1000 Ljubljana, SLO The Sources for the Reconstruction of Styrian costumes on the example of a country costume from Lancova vas and Dolena Ptujski zbornik VI, 2. knjiga, pp. 961; Zgodovinsko društvo Ptuj, Ptuj 1996 The author deals with the reconstruction of country costumes using only indirect sources. By comparing the data offered by the costume inventory, lists of clothes and with the help of oral tradition, one can with a strong likelihood determine the continuity of some older parts of costumes from the middle of the 18th century till the end of World War I and embody them into the reconstructed costumes. With the presentation of clothing differences it was possible also in the case of country costumes from Lancova vas and Dolena to interrupt the so far existing practice of uniformed dressed folkloristic groups. (JDC 293:398.3 Vitomir Belaj, Dr. Sc., Trnsko 36c, 10020 Zagreb, HR Thunder and Lightning in the Farmhouse — A Mythologie Background of an Already Forgotten Believing Ptujski zbornik VI, 2. knjiga, pp. 979, Zgodovinsko društvo Ptuj, Ptuj 1996 The author deals with the popular believing that Neolithic axes, found in the ground, are petrified lightning’s; he tries to show that this sort of believing is based on Port-Slavonic and Port-Indo-Euro-pean mythic ideas that can also be discovered in the reconstructed fragments of Port-Slavonic mythic texts. Jelka Skalicky, dipl. umet. zgod. in etn., samostojni konservator, Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Maribor, Slomškov trg 6, SLO, 2000 Maribor, Peter Požauko, arhitekt, Tomanova 22, SLO, 2000 Maribor Panonska cimprana hiša Ptujski zbornik VI, 2. knjiga, str. 993; Zgodovinsko društvo Ptuj, Ptuj 1996 V sestavku je opisana lesena panonska hiša, pokrita s slamnato streho, kakor se pojavlja na Dravskem polju, v Halozah in Slovenskih goricah. Ljudsko stavbarstvo te vrste danes hitro izginja, ker ni več funkcionalno. CIDK 626.74(497.12 Ptuj) Vili Vuk, dipl. etnolog in prof. slovenščine, Pokrajinski muzej Maribor, Grajska 2, SLO, 2000 Maribor Dravski splavarji od Ptuja do Boria Ptujski zbornik VI, 2. knjiga, str. 1017; Zgodovinsko društvo Ptuj, Ptuj 1996 Razprava se ukvarja z navezanostjo dravskih splavarjev na Ptuj in Ormož od 16. do 20. stoletja. CIDK 291.33:34(497.12 Haloze) Sašo Radovanovič, Pokrajinski muzej Maribor, Grajska ulica 2, SLO, 2000 Maribor Dva čarovniška procesa na posesti ptujskih dominikancev pri Sv. Trojici konec 17. in v začetku 18. stoletja Ptujski zbornik VI, 2. knjiga, str. 1027; Zgodovinsko društvo Ptuj, Ptuj 1996 Razprava nam na dveh čarovniških procesih na prelomu 17. stoletja prikaže vso nesmiselnost in krutost preganjanja čarovnic. Jelka Skalicky, Superior Conservator, Institute for the Protection of the Natural and Cultural Heritage, SLO, 2000 Maribor, Slomškov trg 6 Peter Požauko, Architect, SLO, 2000 Maribor, Tomanova 22 Pannonian Wooden House Ptujski zbornik VI, 2. knjiga, pp. 993, Zgodovinsko društvo Ptuj, Ptuj 1996 The article presents the Pannonian wooden house covered with a thatched roof that can bee seen in Dravsko and Ptujsko polje, Haloze and Slovenske gorice. Such folk architecture is nowadays disappearing very fast, because it isnt functional anymore. (1DC 626.74(497.12 Ptuj) Vili Vuk, Ethnologist, Head of the Regional Museum Maribor, SLO, 2000 Maribor, Grajska 2 The Drava Raftsmen Ptujski zbornik VI, 2. knjiga, pp. 1017, Zgodovinsko društvo Ptuj, Ptuj 1996 The paper deals with the attachment of the Drava raftsmen to Ptuj and Ormož from the 16th to the 19th century. CJDC 291.33:34(497.12 Haloze) Sašo Radovanovič, Professor of History, Regional Museum Maribor, SLO, 2000 Maribor, Grajska 2 Two Trials for Witchcraft on the Estate of the Black Friars at St. Trinity in Ptuj. Ptujski zbornik VI, 2. knjiga, pp. 1027, Zgodovinsko društvo Ptuj, Ptuj 1996 The paper reveals, on the basis of two trials for witchcraft at the turn of the 17th century, the absurdity and cruelty of persecuting the witches. Franc Golob, učitelj zgod. in zemljepisa, Osnovna šola Mladika, Žnidaričevo nabrežje, SLO, 2250 Ptuj Matej Arnuga, Boris Bubnjar, Elvir Denič, Andrej Janežič, Karmen Gajser, Tea Stefanovič — učenci Osnovne šole Mladika, Ptuj Ptujske gostilne od konca 19. stoletja do druge svetovne vojne Ptujski zbornik VI, 2. knjiga, str. 1047; Zgodovinsko društvo Ptuj, Ptuj 1996 V raziskavi so predstavljena gostišča na Ptuju v obdobju od konca prejšnjega stoletja do druge svetovne vojne, in sicer vrste gostišč (vinotoči, gostilne, kavarne, hoteli) pa tudi njihovo število. Mesto je imelo glede na svojo velikost preveč gostinskih obratov, zato je bila med njimi velika konkurenca. Gostilničarji so se morali zelo potruditi s pestro ponudbo jedil in pijač. Goste so si skušali privabiti s številnimi prireditvami. Veliko gostilničarjev je imelo razen gostinske še kakšno drugo obrt ali pa trgovino. Najobsežnejši del raziskave zajema podatke o gostinskih obratih na področju mestne občine Ptuj. Gostišča so obdelana po posameznih ulicah. (JDK 791.43(497.12 Ptuj)"1955-1965" Martin Steiner, kustos, Pokrajinski muzej Ptuj, Muzejski trg 1, SLO, 2250 Ptuj Filmska kultura na Ptuju v letih 1955-1965 Ptujski zbornik VI, 2. knjiga, str. 1079; Zgodovinsko društvo Ptuj, Ptuj 1996 Ob velikem prodoru filma v desetletju 1955-1965 je filmsko dogajanje v Ptuju slonelo na protislovnem dualizmu med komercializacijo filma in njegovim umetniškim ter kulturno-vzgojnim pomenom. UDK 796.386(091)(497.12 Ptuj) Tjaša Mrgole-Jukič, dipl. sociol., arhivistka, Zgodovinski arhiv Ptuj, Muzejski trg 1, SLO, 2250 Ptuj Sprehod skozi zgodovino tenisa in teniških klubov v Ptuju do leta 1948 Ptujski zbornik VI, 2. knjiga, str. 1091; Zgodovinsko društvo Ptuj, Ptuj 1996 Prispevek obravnava nastanek prvih športnih društev na Ptuju pred letom 1918, nastanek in delovanje Slovenskega teniškega kluba — Ptuj, Športnega kluba Ptuj — sekcija tenis in identifikacijo teniških igrišč v času med vojnama. Prispevek se konča s poskusom formiranja teniškega kluba v letih 1947-1948. (JDC 640.4(497.12 Ptuj) Franci Golob, Teacher of History and Geography, Elementary School “Mladika”, SLO, 2250 Ptuj, Znidaričevo nabrežje The Inns in Ptuj from the End of the 19th Century till World War II Ptujski zbornik VI, 2. knjiga, pp. 1047, Zgodovinsko društvo Ptuj, Ptuj 1996 The article presents the catering premises in Ptuj in the period from the end of the 19lh century till World War II, it deals with the types and number of premises (wine shops, inns, cafés, hotels). The town had according to its largeness too many premises, therefore they were in a keen competition with each other. The innkeepers had to offer a great number of various dishes and drinks and they tried to attract their guests by numerous entertaining events. Many innkeepers were occupied with different other trades. The largest part of the research deals with the data about the premises on the territory of the community Ptuj with regard to their locations. CJDC 791.43(497.12 Ptuj)" 1955/1965" Martin Šteiner, Custodian, Regional Museum Ptuj, SLO, 2250 Ptuj, Muzejski trg 1 Film Culture in Ptuj from 1955 to 1965 Ptujski zbornik VI, 2. knjiga, pp. 1079, Zgodovinsko društvo Ptuj, Ptuj 1996 In Ptuj were, at the time of the great breaking through of the film in the decade 1955-1965, all activities dealing with the film based on the contradictory dualism between the commercial values of the film and its artistic and cultural-educational significance. ÜDC 796.386(091 )(497.12 Ptuj) Tjaša Mrgole-Jukič, Sociologist — Research Analyst, Archivist, Historical Record Office of Ptuj, SLO, 2250 Ptuj, Muzejski trg 1 A Walk through the History of Tennis and Tennis Clubs in Ptuj till 1948 Ptujski zbornik VI, 2. knjiga, pp. 1091, Zgodovinsko društvo Ptuj, Ptuj 1996 The article deals with the foundation of the first sport clubs in Ptuj before 1918, with the foundation and the activities of the Slovene Tennis Club Ptuj, the Sport Club Ptuj - section tennis, with a list of tennis courts being built in Ptuj between the two World Wars. At the end the author presents the failing attempts to establish a tennis club in the years 1947/48.