Vsebina: Vsaj enkrat na leto! — Lupina ali volčji bob. — Poskusi z umetnimi gnojili. — Poljske miši — velika nadloga. — Peronospora na poznem hmelju. — Prepoved razmnoževanja samorodečih ameriških trt ter označba vin, pridelanih od teh trt. — Anketa za povzdigo sadne trgovine. — Razstava goveje živine v Rečici ob Paki. — Vprašanja in odgovori. — Iz delovanja podružnic. — Gospodarske stvari. — Kmetijske novice. — Književnost. — Vestnik društva kmetijskih strokovnjakov za Slovenijo. — Uradne vesti. — Tržne cene. — Inserati. Olasilo Kmetijske družbe za Slovenijo. 1 Izhaja 15. in zadnjega dne t mesecu. CIani Kmetijske družba dobivajo list brezplačno. Cena listu za nečlane 20 Din, za inozemstvo 30 Din letno. Posamezna številka stane 1 Din. Uredništvo in upravn»ištvo je v Ljubljani, Turjaški trg št. 3. Urejuje Viljem Itolirman. Vsaj enkrat na leto! Med našo družbo in njenimi podružnicami je treba stika, da postane vse delovanje bolj uspešno in da se začno podružnice zavedati svoje organizacije in svojih obveznosti napram tej organizaciji. Tega stika je doslej manjkalo ali ga je bilo pa premalo. V zadnjem času je vpeljal „Kmetovalec" v ta namen redna poročila o delovanju podružnic, ki jih objavljamo pod napisom „Iz delovanja podružnic". Dosedaj je bilo prijavljenih že 50 takih poročil o občnih zborih. Taka poročila naj bi dajala obenem tudi dober zgled in pobudo k živahnejšemu delovanju posameznih podružnic. Iz dosedanjih poročil pa odseva, da je udeležba pri teh podružničnih zborih tnajhna, tako da se komaj izvrše izvolitve potrebnih odbornikov. O društvenih in kmetijskih zadevah se pa sploh premalo razpravlja ali pa nič. Z volitvami je navadno vse opravljeno. Pri podružnicah, ki štejejo le malo članov, se tudi volitve težko izvajajo, če pride glasom pravi] le petina vseh društvenikov zraven. Sedaj se dogaja, da pride na občne zbore tudi tako malo članov, da jih še za izvolitev potrebnih odbornikov ni dosti in da se morajo voliti za odbornike možje, ki sploh niso zraven, in o katerih se niti ne ve, ali so voljni sprejeti odborniško mesto ali ne, še manj pa, ali bedo kaj delali za podružnico ali ne. To so žalostni pojavi! Skrajni čas je, da se obrne tudi tukaj na bolje. Ce se člani ne zavedajo svojih dolžnosti in ne kažejo potrebnega zanimanja za delovanje podružnice, kako naj se navdušuje odbor za delo takim članom nasproti. Otltod tudi ta mala delavnost, ki se kaže pri raznih podružnicah in pri občnih zborih. Vsaj enkrat na leto bi se lahko sešli člani podružnic polnoštevilno k skupnemu zborovanju in k | razgovoru, kaj bi se dalo pri podružnici dobrega ukreniti, da bi bilo potrebam članov in kmetijstva bolj ustreženo. Pri teh občnih zborih je prilika, da se pomenimo o važnih in nujnih gospodarskih zadevah, pa tudi o zadevah, ki jih imamo napram glavni družbi. Občni zbori se sklicujejo navadno ob takem času, da se jih lahko vsakdo udeleži in da so vsi izgovori za neudeležbo več ali manj jalovi. Pokažimo, da se kot kmetovalci in kot člani Kmetijske družbe zavedamo svojih nalog! Udeležimo se vsaj enkrat na leto svojega stanovskega zborovanja! Poslužujmo se svojih pravic in vršimo tudi svoje dolžnosti, ki jih imamo napram svoji podružnici in glavni družbi! R. Lupina ali volčji bob. Inž. C. Jeglič, Grm. Gospodarska vrednost lupine je našim poljedelcem še zvečine neznana, a rnočno jo cenijo n. pr. v Nemčiji, kjer so pred tremi desetletji začeli pri* delovati lupino v veliki meri zlasti za zeleno gnojenje. Lupina spada med stročnice (metuljnice) in med najboljše dušik nabirajoče rastline; računa se, da zatnorejo nabirati nekatere vrste lupine s pomočjo bakterijev, ki jih najdemo v bučnicah korenin, okrog 150 kg zračnega dušika na 1 ha, kar odgovarja 10 q solitra. Ker daje lupina obenem tudi dosti mase in uspeva še na peščenicah, ki trpe od suše, je umevno, da je ta rastlina zadobila veliko važnost za take kraje, kjer imajo preveč peščeno zemljo. Podoravanje zelenih rastlin (zeleno gnojenje) je v prvi vrsti važno za izrazito lahke zemlje. Tu ne pomagajo umetna gnojila, marveč je treba naj- prej popraviti fizikalno stanje zemlje, izboljšati strukturo (sestav)1 zemlje. Znano je, da na preveč peščenih in suhih tleli tudi hlevski gnoj ne učinkuje dobro, ker tako gnojenje v poletni vročini naravnost „izgori". Fizikalne lastnosti lahke peščene zemlje najuspešneje izboljšamo z zelenim gnojenjem. — Za zeleno gnojitev na lahki zemlji prihajajo v poštev razen metuljnic t-ndi nekatere druge rastline, n. pr. gorčica, repica, ajda i dr., ki v mladosti hitro rastejo ter producirajo veliko maso organskih snovi ter segajo s koreninami precej globoko v zemljo. Toda z dušikom obogatijo zemljo le metuljnice in tozadevno se je za zeleno podoranje najbolje obnesla lupina, ki tudi na peščenih, na apnu siromašnih tleh producira obilo mase. Sicer se prideluje lupina v nekaterih deželah tudi zaradi krme. Seme iina dokaj redilnih snovi, zlasti mnogo beljakovine, a je pri posameznih vrstah močno grenkljastega okusa ter vsebuje škodljive spojine (alkaloide); preden se zrnje poklada živini, se mora izlužiti v pari. Za zeleno krmo se kosi zlasti rumena lupina, ki je najmanj grenka. Tudi seno lupine, ki je lahko prebavno, vsebuje razne strupene snovi in zahteva pri krmljenju dokaj previdnosti. Za naše razmere pridelovanje lupine za krmo ne prihaja v poštev, ker lahko pridelamo dovolj druge krme, ki se pri nas bolj obnese, kar je manj nevarno za živino. V Nemčiji, kjer imajo mnogo peščenin in so morali živinorejci uvažati \eliko množino močne krme iz inozemstva, je pa lupina vsekakor jako važna krmska rastlina. Lupina bi imela večji pomen le za tiste naše kraje s preveč peščeno zemljo, ker je mogoče zvišati in izboljšati rodovitnost z dodavanjem humusa in organskega dušika potom zelene gnojitve. Lupine razlikujemo več vrst, od katerih so najbolj razširjene sledeče: 1. Rumena lupina, z žoltim dišečim cvetjem, zraste preko V2 m in tudi preko 1 m visoko. Semensko zrtio (v velikosti drobnega fižola) je rumenkasto barvno in črno lisasto. Ta vrsta je najpri-kladnejša za lahke peščene zemlje, ne prenese pa v tleh apna. Prideluje se za krmo in za zeleno gnojitev, ker se jako razkosati. 2. Modra ali ozkolistna lupina cvete modro in ima ožje, suličasto-listno perje. Po višini dosega rumeno lupino, a ni tako košata. Zrno je pepelnate barve in belo ali temnejše lisasto. Prideluje se največ za zrnje in za zeleno gnojitev na nekoliko zveznejši zemlji, kjer prekaša rumeno lupino. Pra-ženo zrnje modre in tudi rumene lupine uporabljajo ponekod kot surogat (nadomestilo) kave. 3. Bela lupina cvete belo in ima belkasto, bolj sploščeno seme. Rasti je jako visoke (do 2 m) in košate. Zori kasno in je pripravna zlasti za kraje, ki dosegajo temperaturo vinskega podnebja. Na južnem Francoskem pridelujejo za zeleno gnojenje največ to lupino. Uspeva tudi na težjih zemljah, potrebuje nekoliko več vlage in ni tako občutljiva napram apnu; ostale lupine namreč ne marajo apna v zemlji. V botaničnem vrtu kmetijske šole na Grmu, kjer imamo težko zemljo, je bela lupina napram modri lupini zrasla veliko bujneje in enkrat višje. Za zeleno gnojitev se seje lupina največ kot strniščna rastlina, torej na preorano strnišče. Pri j nas je navadno tudi v juliju in avgustu dovolj padavin, ki pospešujejo bujen razvoj lupine. Sicer pa lupine prav dobro prenašajo sušo, zlasti rumena in bela lupina. Rumena lupina je za mraz precej občutljiva in naj se ne seje pred aprilom. Seje se sama zase, in sicer plitvo, okrog 3 cm globoko, ter je [ treba za zeleno gnojitev na 1 ha okrog 3 hI (vsaj 200 kg) semena. S strojem v vrste se seje za zeleno 15—20 cm narazen. Lupine potrebujejo prav mnogo kalija, zato je dobro dodati vsaj 100 kg kalijeve soli na 1 ha. Lupini ni treba gnojiti s hlevskim gnojem. Lupine si s svojim dobro razvitim koretiinjem izredno močno prisvajajo fosforilo hrano iz zemlje in zato navadno ni treba gnojiti lupini tudi ne s fosfatnimi gnojili; neposredno gnojenje s Tomasovo žlindro se tudi zategadelj ne priporoča, ker lupine ne marajo apna. Na pripravo in obdelovanje zemlje ne stavi lupina nobenih posebnih zahtev, glavno je, da pride na prostor, ki ni zapleveljen, zlasti ne s perenko. Za popoln razvoj (da seme dozori) potrebuje lupina okrog 5 mesecev vegetacijske dobe. Za zeleno podoranje je pa sposobna že po dveh mesecih rasti. Za lupino sledi v kolobarju navadno rž ali krompir. Od sledečega sadeža je v glavnem odvisen tudi čas zaoravanja zelene gnojitve. Ce sledi okopavina, se zelena gnojitev zaorje kesno jeseni ali pozimi, v neugodnem primeru tudi šele spomladi. Ako se podorje skoraj tik pred sledečo setvijo (n. pr. če sledi ozimna rž), je treba paziti, da se ne spravi pregloboko v zemljo, sicer bi se trohnenje in razkrajanje podoranih rastlin vršilo prepočasi. Pred ozimino je najbolje zaorati zeleno lupino že koncem avgusta. Po rži sledi potem zopet lahko lupina. Če se pri nas najdejo interesenti za lupino, bi bilo dobro, da naroči Kmetijska družba nekaj semena za poskušnjo iz inozemstva, ker naši domači semenski trgovci nimajo lupine. Za hladnejše naše kraje bi prišla v poštev rumena in modra lupina, in sicer rumena v prvi vrsti za izrazito lahke zemlje, ki nimajo apna, a bela lupina za toplejše podnebje in zveznejšo zemljo. Glede zahtev na zemljo in podnebje je beli lupini podobna kosmata lupina z raznobarvnim cvetjem, ki jo najdemo tudi na vrtovih kot (enoletno) okrasno rastlino; tudi kosmata lupina je pripravna za zeleno gnojitev, čeprav po rašči ne doseže bele lupine, a zasluži pozornost na težjih zemljah, ki vsebujejo precej apna. Belo lupino so poznali že stari Rimljani in v Italiji jo uporabljajo tudi za zeleno gnojenje v vinogradih. Morda bi se gnojenje z lupino obneslo tudi za nekatere naše gorice, ki nimajo na razpolago hlevskega gnoja. Ta članek ne namerava propagirati pri nas lupino že za široko prakso, temveč ima predvsem namen, da potom informativnih poskusov doženemo njeno gospodarsko vrednost za naše kraje. Mislim, da tudi pri nas, kjer vobče uživajo detelje največjo slavo, ne smemo lupine že v naprej popolnoma prezreti. Za nekatere dele Posavja in peščene, puste zemlje drugod, kjer poljedelskih sadežev ne ogrožajo poplave, je vprašanje lupine gotovo dovolj zanimivo in važno. Poskusi z umetnimi gnojili. Fr. Kafol, Novo mesto. I. Letošnji poskusi z umetnimi gnojili v novomeškem srezu se vsled slabega vremeha pri spravljanju pridelkov niso tako obnesli, kakor bi bilo želeti. Navzlic temu nam letošnji poskusi nudijo dosti jasen dokaz o vrednosti in dobičkanosnosti posameznih gnojil za različno zemljo in različne pridelke. Vsega skupaj je bila napravljenih 12 poskusov, od katerih jih je osem uspelo; štirje so pa izpadli vsled vremenskih in drugih neprilik. Predstoječa slika nam predočuje poskus pri domači pšenici v drž. trtnici v Bršljinu. Poskus je ob-segel 5 parcel, velikih po 100 m2. Na parceli 1. se je gnojilo s 3 kg Tomasove žlindre( 2 kg kal. soli in 2 kg apnenega dušika. Parcela 2. je bila gnojena z 2 kg kal. soli in 2 kg apnenega dušika. Na parceli 3. se je vzelo 2 kg kalijeve soli in 3 kg Tomasove žlindre, na parceli 4. pa 3 kg Tomasove žlindre in 2 kg pri 16 q zrnja a 250 Din = 4000 Din in 18 q slame a 35 Din — 630 Din skupaj torej 4630 Din s stroški gnojenja v znesku 1470 Din znaša čisti dobiček .... 3160 Din ne vpoštevajoč pri tern boljšo kakovost pridelka. Pri drugem poskusu se je vzelo namesto Tomasove žlindre rudninski superiosfat in se je pokazala sledeča razlika med negnojeno in gnojeno pšenico. Pri prvi se je pridelalo samo 11 kg zrnja in 22 kg slame, pri drugi pa 24 kg zrnja in 37 kg slame. Če preračunamo gnojenje in pridelek na 1 ha, smo porabili za 1 ha: 200 kg 40% kal. soli a 1.80 Din = 360 Din 300 kg rudn. superfos. a 1.30 Din = 390 Din 200 kg apnen. dušika a 3.30 Din — 360 Din znašajo stroški gnojenja skupaj 1410 Din Pod. 37. Uspehi z gnojilnimi poskusi pri pšenici v drž. trtnici v Bršljinu. Številke na vrečah in pred zloženim snopjem kažejo pridelke z dotičnih poskusnih parcel. apnenega dušika. Parcela 5. je ostala negnojena. Pridelalo pa se je: na parceli 1. 28 kg zrnja in 42 kg slame, na parceli 2. 18 kg zrnja in 40 kg slame, na parceli 3. 17 kg zrnja in 39 kg slame, na parceli 4. 21 kg zrnja in 34 kg slame, na parceli 5. pa 12 kg zrnja in 24 kg slame. Predsadež je bil krompir. Zemlja sama je težka ilovnata. Poskus je pokazal, da je kalij vplival samo na razvoj slame; ostali dve gnojili sta pa močno vplivali na razvoj zrnja. Če primerjamo pridelek z negnojene parcele (glej na podobi vrečo in snopje parcele št. 5.) na pram pridelku na parceli z vsemi tremi gnojili (glej vrečo in snopje parcele št. 1.), in če pregledamo spredaj navedene pridelke, vidimo, da je na parceli št. 1. pridelek na zrnju za 16 kg, na slami pa za 18 kg večji kakor na podobi 5. Vzemimo, da bi porabili za 1 ha: 200 kg 40% kal. soli a 1.80 Din = 360 Din 300 kg Tomas. žlindre a 1.50 Din = 450 Din 200 kg apn. dušika a 3.30 Din = 660 Din znašajo stroški gnojenja po lanskih cenah skupaj........— 1470 Din. Ako primerjamo sedaj vrednost večjega pridelka na 1 ha Zato smo pa pridelali več: 13 q zrnja a 250 Din = 32f0 Din 10 q slame a 35 Din — 525 Din kar znaša skupno vrednost . . . 3775 Din Po odbitku stroškov za gnojenje 1410 Din se pokaže čistega dobička . . . 2365 Din kateri uspeh je nekoliko manjši od spredaj navedenega, vendar še zmeraj prav lep uspeh umetnega gnojenja. Poljske miši — velika nadloga. Od raznih strani se čujejo tožbe, da je mišja nadloga letos še večja kakor lani. Po nekaterih krajih je vse živo miši. Po dvajset in več se jih v eni brazdi pokaže. Bati se je, da bo po takih legah zimska strn silno trpela, če ne bomo ničesar storili. Zadnji čas je, da po takih mišjih krajih napnemo vse sile, da pokončamo te nevarne sovražnike našega poljedelstva in da se v obrambo naših zimskih in drugih posetev strnemo vsi brez izjeme in brez razlike. Miši je treba pokončati! Kakor smo že v lanskem in tudi v letošnjem ..Kmetovalcu" opozarjali, ifnamo danes različna sredstva za uničevanje poljskih miši, izmed katerih se posebno priporoča zakajevanje mišjih lukenj s strupenimi plini, ki so za miši brezpogojno smrtonosni. To zakajevanje'mišjih lukenj se vrši s pomočjo posebnih patronov in preprostega aparata, ki se dobi pri naši družbi. Poleg Hora - patronov in Hora-aparata se izdelujejo danes v tvornici F. Pogačnika v Rušah pri Mariboru tudi takoimenovani Srgo-patroni in Srgo-aparati, ki so cenejši in tudi učinkoviti. _r_ Peronospora na poznem hmelju. Hmeljskim nasadom v Savinjski dolini preti nova nevarnost. Na poznih vrstah hmelja je nastopila nova bolezen, ki jo je predstojnik rastlinsko-pato-loškega laboratorija gospodarsko-šumarske fakultete v Zagrebu dr. Vladimir Škorič označil za peronosporo caunabina Otth., torej za bolezen, ki škoduje na podoben način kakor peronospora po vinogradih. Bolezen se ne omeji samo na liste, temveč napada tudi trte, mladice in celo plodove. Zaraditega je bilo letos listje hitro uničeno, velik del plodov pa poškodovan. ker ni mogel dobro dozorevati. Zato je bila količina letošnjega pridelka pri poznem hmelju zelo majhna, kakovost pa slaba. Ker se ta peronospora razvija in širi po napadenih delih hmeljne rastline, se nujno priporoča, vse okužene dele po trgatvi zbrati in sežgati. Zanaprej se bo pa treba pred to boleznijo na ta način varovati, da bomo hmeljne rastline ravnotako škropili z modro galico in apnom kakor škropimo sedaj vinograde. Težave bo delala visoka vzgoja hmelja, po drugi strani pa tudi vprašanje, če ne bo tako škropljenje pozneje škodovalo hmeljnim plodovom. Prihodnje leto bo treba nastop kakortudi potek te najnovejše bolezni natančno opazovati, da bo mogoče dognati vse potrebno za varstvo hmeljnih nasadov. _r_ Prepoved razmnoževanja samoro-dečih ameriških trt ter označba vin, pridelanih od teh trt. Vrl?kj žunan Ijublianskp oblasti ie izdal sledečo okrožnico na vse sreske poglavarje ljubljanske oblasti. mestni magistrat in policijsko ravnateljestvo v Ljubljani: V zmislu čl. 23. zakona o obnavljanju in pospeševanju vinogradništva, odnosno čl. 51. in 52. pravilnika k temu zakonu (glej Uradni list št. 113./360. iz leta 1922., odnosno 36./116. iz leta 1924.) ter v zaščito slovesa naših znamenitih vin, odrejam: 1. Na vsa županstvo, potovalne učitelje, srezke ekonome, žandarmerijske postaje je izdati uradni nalog, da ljudstvo opozore in primerno pouče, da je razmnoževanje in prodaja takozvanih neposredno rodečih trtnih vrst, takoimenovanih direktnih pro-duktorjev, kakor so n. pr.: šmarnica ali noah, iza-bela, elvira, othelo, delavare, herbemont, clinton, jacaues, itd strogo prepovedano. Državni ekonomi naj ob vsaki priliki, na raznih seimih in na običajnih tržiščih stroeo pazijo na osebe, ki ponujajo na prodajo trtni material, in če opazijo med tem materialom ključe ali sajenke od šmarnice ali kake druge gori navedenih samorodečih vrst trt, naj jih takoj za- I plenijo in uničijo, oziroma naj proti prodajalcem postopajo po čl. 52. pravilnika o izvrševanju zakona o obnavljanju in pospeševanju vinogradarstva. j Obenem je potom županstev opozoriti tudi vse vinogradnike in lastnike privatnih trtnic, da je razmnoževanje in razprodaja samorodečih trt ali hibrid strogo zabranjeno in da se bo zadevni zakon vnaprej točno in strogo izvajal ter da se bodo vsi oni, ki se jih zasači pri razprodaji takih vrst trt, na podlagi 9s 319. in 326. kaz. zak. $trogo kaznovali. Sploh je vsakogar svariti pred razmnoževanjem in saditvijo šmarnice itd. One pa, ki že imajo nasade šmarnice ali drugih neposredno rodečih američank, je opozoriti, da, ako jih izkopljejo in uničijo, dobe iz drž. trtnic kot nadomestilo za izkopane, slabe trtne vrste, žlahtne vrste cepljenk brezplačno. 2. Na podlagi § 54. lit. 2. obrtnega reda naj nadalje izdajo vsi srezki poglavarji (mestni magistrat) razglas, po katerem mora v obrtnih prostorih, v katerih se prodaja ali toči šmarnica, viseti na vidnem mestu tabla, iz katere je razvidno, da še tam toči vino „šmarnice" ozir. kake druge vrste direktnih produktorjev. Vsakrv^- ki ne bi izvršil take označbe, je staviti pod kazensko sankcijo in v danem slučaju proti njemu kazensko postopati. Na noben način se torej gori omenjeni vinski pridelek ne sme prodajati pod splošnim imenom „vino" ali pod kako drugo označbo, s katero bi se hotelo prikriti, da izvira pijača od neposredno rodečih trtnih vrst. Isto velja tudi glede mešanice navadnem vina s šmarnico ali kako drugo neposredno lodečo vrsto ter se smejo tudi mešanice prodajati le pod imenom „šmarnica", odnosno pod imenom tiste neposredne rodeče trtne vrste, od katere izvira. Anketa za povzdigo sadne trgovine. O priliki sadne razstave na kmetijski šoli na Grmu, je sklicalo „Sadjarsko in vrtnarsko društvo", pod predsedstvom kmet. svetnika V. Rohrmana, posebno anketo strokovnjakov, ki naj določi smernice za ureditev sadne kupčije in za čim večji razmah „Sadjarskega in vrtnarskega društva". Predsednik izvaia: Naše društvo ima namen pospeševati sadjerejo, ki pa se bo le tedaj ugodno razvijala, če bodo dani pogoji za dobro kupčijo. Naša naloga mora torej stremeti za tem, kako izboljšati in pospeševati sadno trgovino, kakor organizirati naše sadjarje, da bodo znali svoj pridelek za kupčijo tudi pripraviti. Na vsak način moramo ustanoviti pri „Sadjarskem in vrtnarskem društvu" posredovalnico, ki bo stala v stikih na eni strani s producenti po naših podružnicah, na drugi strani s sadnimi trgovci. Iz živahne debate, ki se je na to razvila, posnamemo nekaj glavnih misli. G. Gombač poudarja, da že leta ni bilo tako ugodnih izgledov za prodajo sadja, kakor ravno letos. Opozarjali smo na draginjo, ki bo vsled občega pomanjkanja sadja, pa vse ni nič izdalo. Ljudje so prodajali vse vprek, brez izbiranja, še nezrelo sadje po vsaki ceni. Razni prekupci so napravili lepe dobičke, katere bi bili lahko shranili producenti, če bi malo bolj upoštevali dobre nasvete in začeli ceniti sadje kot dobičkanosno trgovsko blago. G. Maiasek predlaga, naj se izvede prihodnje leto točno statistiko o stanju sadne letine, da bo mogoče zbrati potrebne podatke o količini sadja. Trgovino je organizirati po vaseh, da bo več uspeha. G. Humek opozori na to, da je bila statistika izvedena, poudarjalo se je tudi v našem glasilu, kako slaba je povsod letos sadna letina. Ljudje pa ne čitajo, še manj pa ubogajo. Pripomni, da je vzrok tudi to, da Dolenjska ni bila vajena sadne kupčije in da ljudje sadja ne cenijo, vsaj ne tako, kakor kak drug kmetijski pridelek. Potrebno bi bilo postaviti stalnega učitelja, ki bi moral' biti vedno, na nogah in ljudi poučevati ter širiti misel za naše društvo. G. Skalicky opozarja, da so bile skoraj tiste prilike pred leti na Češkem, kakršne so danes pri nas. Ljudje so se začeli organizirati in sadna kupčija je sedaj urejena. Pri nas so letos sadje prodajali že v začetku septembra. Oblast mora poskrbeti, da se regulira prodaja in prevoz sadja. Preprečiti je izvoz nezrelega sadja. G. Lap poudarja, da je treba začeti vzbujati zanimanje za sadjarstvo pri mladini. V prvi vrsti so v to poklicane kmetijske šole. Treba je vzgojiti dobre organizatorje, kmetske fante, ki bodo delali v naših podružnicah. Po vsestranski izčrpni debati se sprejme sledečo tezo: Anketa kmetijskih strokovnjakov, zbranih na posvetovanju na Grmu, poveri načelstvo „Sadjarskega in vrtnarskega društva", da prouči .organizacijo posredovanja pri kupčiji sadja po podružnicah. Na podlagi svojih sklepov naj da podružnicam pravočasno potrebna navodila glede podrobnega dela. Predsednik se zahvali za sodelovanje ter zaključi nad dve uri trajajoče posvetovanje. Sk. Razstava goveje živine v Rečici ob Paki. Kmetijska podružnica Rečica ob Paki je v nedeljo, dne 27. septembra t. 1. priredila plemensko razstavo goveje živine marijadvorske pasme za občino Rečica. Namen te razstave je bit dobiti vpogled plemenskega blaga v tej občini in si začrtati cilj za bodoče delovanje za pospeševanje živinoreje ma-rrjadvorskega plemenskega okrožja. Tamošnji napredni živinorejci hočejo na Rečici ustvariti tako plemensko središče za marijadvorsko pasmo, kakor je že središče za murbodensko pasmo v Št. Jurju ob južni železnici. Ta prva živinorejska razstava v tem okolišu je pokazala, da so živinorejci na pravi poti in da imajo tudi že prav dober plemenski material v splošnem precej čistokrven, ki bo lahko služil za temelj pri odbiri prvovrstne plemenske živine. Te razstave so se udeležili kot zastopnik Velikega župana mariborske oblasti g. referent za živinorejo Martin Zupane, kot zastopnik Kmetijske družbe tajnik inž. Lah, dalje okrajni ekonom v Gornjem gradu g. Lap in okrajni ekonom za celjski okraj g. Franc Goričan. Za to prireditev imata največ zaslug načelnik kmetijske podružnice na Rečici g. Alojzij Puncer in načelnik živinorejskega odseka podružnice g. Oskar baron Warsberg; pa tudi še drugi krajevni činitelji. Živinorejski odsek kmetijske podružnice smatra kot glavni cilj za izboljšanje živinoreje predvsem skrb za nakup in izmenjavo dobre plemenske živine, predvsem bikov in telic, in vpeljavo kontrolne molže za vzrejo dobrih mlekaric. Pričakovati je, da bo vsled delovanja tega odseka nastalo na Rečici ob Paki središče marijadvorske plemenske živine, odkoder bomo dobili plemenski material za ostali plemenski okoliš in kjer se bo šlo predvsem za to, da vzgojimo pri tej pasmi tudi precejšnjo mlečnost. Razstavo so z denarnimi prispevki podprli razni javni činitelji; tako so darovali za razdelitev premij sledeči: Veliki župan v Mariboru 2000 Din; Kmetijska družba v Ljubljani 1500 Din; okrajni odbor v Šoštanju 500 Din; občinski odbor Šmartno ob Paki 2500 Din; Hranilnica in posojilnica, Šmartno ob Paki, 250 Din; Kmečka hranilnica in posojilnica v šmartnem 250 Din. Skupno je torej bilo na razpolaganje za premovanje 7000 Din. Prignane živine je bilo 75 glav. Izmed teh je bila samo ena murodolska krava, vse drugo je bito marijadvorsko. Pri treh kravah je bilo opaziti znake pinegavske krvi. Premij se je razdelilo 43, in sicer 3 po 300 Din, 8 po 200 Din, 11 po 100 Din in 21 po 50 Din. Ostalim posestnikom so se razdelile primerne nagrade za prigon. Prva darila za krave po .300 Din sta dobila Steblovnik Franc v Rečici in Močnik Ivan v Skornem; druga darila pa Puncer Alojzij v Paški vasi in Frančiška Žolnir v Gorenjem; za telice prvo nagrado Steblovnik Franc in Zagradišnik Josip; za bika prvo darilo Primožič Anton v Podgorju in za mladega bikca Andrej Ban v Podgorju. Od 75 razstavljenih glav goveje živine je bilo: 44 krav, 25 telic, 2 bika in 4 bikci. V splošnem je poudariti, da je bila pripeljana goveja živina precej enotna čiste pasme in dobro razvita; pričakovati je torej pri odbiri dobrih uspehov. Glede mlečnosti zaenkrat ni mogoče dobiti prave slike, ker manjka mlečna kontrola. Toda pri nekaterih kravah je bilo opaziti precej znakov mlečnosti. Pohvaliti je delo tamošnjih krajevnih činiteljev, ki so si nadeli težko nalogo, vstvariti v tem okraju vzrejno središče marijadvorske pasme. Želimo jim najboljšega uspeha! VPRAŠANJA IN ODGOVORI Na vsa kmetijsko-gospodarska vprašanja se načelno odgovarja le v ..Kmetovalcu" in lo na vprašanja udov, ki so podpisana s polnim imenom. Kdor/zeli pismenega odgovora, mora priložiti 3 dinarje za stroške. Vprašanje 76. Poljske miši so se letos tako razmnožile, da prete uničiti vse setve in pridelke. Ali se je uporaba „Hora"- aparatov in „S;go"-aparatov, ki služijo za uničevanje teh škodljivcev s pomočjo plinov, izkazala uspešno? Kako uničujem poljske miši s strupenimi plini? (1. H. v L.) Odgovor: Pokončevanje poljskih miši s „Hora" kakor tudi s „Srgo"-aparatom je preprosto in učinkovito. Posebne patrone vsebujejo snov, ki užgana razvija strupeni plin. S tem plinom je treba zakaditi mišje luknje, kar je tem lažje, ker je ta težak in prodira sam v luknje in v zemljo. Ena patrona gori do 20 minut, zato je mogoče z njo zakaditi veliko mišjih lukenj. Ce miši vdihajo strupeni plin vase, se zastrupijo in poginejo. Četudi miš prileti iz luknje, je tedaj že vdihala toliko plina, da po par minutah pogine. Ker je plin strupen tudi za ljudi, je treba pri ravnaju s tem aparatom previdnosti. Na polju se mišje 1'uknje tako zakajuje, da se ima veter vedno odzadaj. Da se prihrani na patronah, je postopati sledeče: Najpreje je z nogo poteptati in zamašiti vse mišje luknje na tistem zemljišču, ki ga hočemo zakaditi. Čez en do dva dni vidimo odprte samo one luknje, v katerih se res miši nahajajo, in te zakadimo. Aparati „Hora" in „Srgo" kakortudi v to potrebne patrone se dobe pri Kmetijski družbi. L. Vprašanje 77. S sosedom sva sporazumno poklicala državnega zemljemerca, da nama točno določi meje, ker v razdalji približno 100 m ni nobenega mejnika. Sedaj pa ni sosed z odločitvijo zemljemerca zadovoljen, češ da se je zmotil, zato mi je kole izruval in razmetat. Ali je sosed upravičen prilaščati si pridelke z zemljišča, ki ga je zemljemerec prisodil meni? (F. K. v O.) Odgovor: Preden je državni evidenčni geometer določil sporno mejo, je najbrže od Vas in Vašega soseda zahteval, da podpišeta izjavo, s katero se oba brezpogojno in v vsakem oziru zadovoljujeta z njegovo določitvijo meje, in sicer tudi v tem primeru, če bi po določitvi te meje po mapi del zemljišča, ki gaje eden od obeh posestnikov užival že trideset let, pripadal drugemu. V tej izjavi "• do 30 • - 75 — do >5T - 57-50 dr 7j* 36" t) do 46 - 160 - do 18 •■ U'5" do 120"