828
Spoštovano uredništvo!
Dovolite, da se oglasim na Vaše vprašanje o postmodernizmu — pa ne s kakšno filozosko, strokovno, polemično ali kakorkoli pomembno razpravo, marveč le z neko preprosto mislijo, kakor mi jo narekuje moja, tako se mi zdi, še kolikor toliko zdrava pamet.
Tale s postmodernizmom ni prva in gotovo ne zadnja anketa take vrste. Dosti jih je že bilo, dvomim pa, da bi njihovi plodovi odtehtali vrednost energij, časa in papirja, porabljenih zanje, da bi namreč kaj premaknile na bolje v našem duhovnem svetu. Dvomim iz preprostega razloga,
829
Spoštovano uredništvo
ker sem prepričan, da nastajata in obstajata Lokarjeva, Jančarjeva, Hof-manova, Miheličeve, Gaborovičeve in drugih proza ter Menartova, Fritzova, Kuntnerjeva, Saše Vegri, Pavčkova, Smitova in drugih poezija mimo in vkljub vsem razpravam, diskusijam, polemikam, mnogobojem in dvobojem o kritiki, odgovornosti, avantgardizmu, ludizmu, reizmu, modernizmu, hiper-modernizmu itd. in bosta nastajali ter obstajali tudi še naprej mimo in na srečo kljub še tako učenim razpravam o postmodernizmu.
Sumim namreč, da tiči za vsem tem sicer hvale vredna želja, poživiti naš kulturni prostor ali vsaj ustvariti videz poživitve, kar seveda omogoča hvale vredno možnost, da se učene glave na široko razpisujejo, in uredništvom, da s to učenostjo polnijo strani, pa še to se mi zdi, da je omenjena želja izraz lepe slovenske navade: pohiteti, da jd ne bi česa svetovno znamenitega zamudili, le to smolo imamo, da zmeraj zamujamo, tačas pa zamujamo sami sebe.
Vseeno pa naj povem še to, da prebiram tele reči o postmodernizmu prav tako z zanimanjem, kot informacije, kakor sem prebiral podobne reči že prej. Čeprav se mi včasih zazdi žal, da nisem tačas bral kakšne preprosto lepe, pametne in čiste proze ali poezije.
Lep pozdrav Cvetko Zagorski
Gor. Jezero, 30. maja 1982