M I G R A C I J E 1 Zvone Žigon: IZ SPOMINA V PRIHODNOST. Slovenska politicna emigracija v Argentini. 2 Mihael Kuzmic: SLOVENSKI IZSELJENCI IZ PREKMURJA V BETHLEHEMU V ZDA 1893–1924. Naselitev in njihove zgo­dovinske, socialne, politicne, literarne in verske dejavnosti. 3 Zvone Žigon: IZZIVI DRUGACNOSTI. Slovenci v Afriki in na Arabskem polotoku. 4 SEZONSTVO IN IZSELJENSTVO V PANONSKEM PROSTORU. (Uredila Marina Lukšic - Hacin) 5 Marie Pislar Fernandez: SLOVENCI V ŽELEZNI LORENI (1919–1939) skozi družinske pripovedi. / SLOVČNES EN LORRAINE DU FER (1919–1939) ŕ travers des récits de familles. 6 Jure Gombac: ESULI ALI OPTANTI? Zgodovinski primer v luci sodobne teorije. 7 Zvone Žigon: LJUDJE ODPRTIH SRC. Slovenski misijonarji o sebi. 8 Dan Shiffman: KORENINE MULTIKULTURALIZMA. Delo Louisa Adamica. 9 Maša Mikola: ŽIVETI MED KULTURAMI Od avstralskih Slovencev do slovenskih Avstralcev. 10 Damir Josipovic: UCINKI PRISELJEVANJA V SLOVENIJO PO DRUGI SVETOVNI VOJNI. 11 SPET DOMA? Povratne migracije med politiko, prakso in teorijo. (Uredila Marina Lukšic - Hacin) M I G R A C I J E 11 INŠTITUT ZA SLOVENSKO IZSELJENSTVO ZRC SAZU ISSN 1580-7401 MIGRACIJE 11 Spet doma? Povratne migracije med politiko, prakso in teorijo © 2006, Založba ZRC, ZRC SAZU Urednica zbirke Janja Žitnik Uredila Marina Lukšic - Hacin Recenzenta Marjan Drnovšek Andrej Vovko Jezikovni pregled Cirila Toplak Prevod Cvetka Puncer Oblikovanje Milojka Žalik Huzjan Izdajatelj Inštitut za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU Za izdajatelja Marina Lukšic - Hacin Založila Založba ZRC, ZRC SAZU Za založnika Oto Luthar Glavni urednik Vojislav Likar Tisk Collegium Graphicum d.o.o. Naklada 360 izvodov Tiskano s podporo Agencije za raziskovalno dejavnost RS, Ministrstva za notranje zadeve RS, Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu, Raziskovalnega sklada ZRC SAZU Naslovnica prikazuje detajl slike avtorice Adriane Omahna, Por Los que se hanido, 2002, Argentina CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 314.743(100=163.6) SPET doma? : povratne migracije med politiko, prakso in teorijo / znanstvene razprave uredila Marina Lukšic-Hacin ; [prevod Cvetka Puncer]. - Ljubljana : Založba ZRC, ZRC SAZU, 2006. - (Migracije / Založba ZRC, ZRC SAZU ; 11) ISBN-10 961-6568-63-9 ISBN-13 978-961-6568-63-0 1. Lukšic-Hacin, Marina 229529088 Digitalna verzija (pdf) je pod pogoji licence CC BY-NC-ND 4.0 prosto dostopna: https://doi.org/10.3986/9616568639 Spet doma? POVRATNE MIGRACIJE MED POLITIKO, PRAKSO IN TEORIJO Znanstvene razprave uredila Marina Lukšic - Hacin LJUBLJANA 2006 VSEBINA UVOD .................................................................................................................... 7 K POLITIKI POVRATNIH MIGRACIJ PO DRUGI SVETOVNI VOJNI REPATRIACIJA V SLOVENIJO PO KONCU DRUGE SVETOVNE VOJNE (Jure Gombac) .................................................13 Repatriacija kot migracija? .......................................................................... 13 Repatriacija kot preprecevanje humanitarne katastrofe in uvajanje reda v Evropi po drugi svetovni vojni .........................................14 Federalni okvir za organiziranje repatriacije v Jugoslaviji .............................16 Slovenija in njena organizacija repatriacije .................................................. 18 Kdo so bili repatriiranci, ki so se vrnili v Slovenijo? .................................... 20 Notranja ureditev baz za repatriacijo .......................................................... 24 Podatki v številkah ..................................................................................... 27 Repatriacija kot migracija! .......................................................................... 30 »EKONOMSKE« MIGRACIJSKE POLITIKE IN VRACANJE (Marina Lukšic - Hacin) ................................................................................... 35 Migracijske politike v državah Zahodne Evrope ......................................... 35 Proces oblikovanja skupne (i)migracijske politike v Evropski uniji ............. 40 Vpetost Slovenije v migracijske tokove od leta 1960 do leta 1990 .................. 50 DILEME IN TEŽAVE POVRATNIH MIGRANTOV PO LETU 1991 VRACANJE IN NASELJEVANJE SLOVENCEV IN NJIHOVIH POTOMCEV IZ NEKATERIH EVROPSKIH DRŽAV IN AVSTRALIJE (Kristina Toplak) ............................................................................................. 61 Kako, od kod in zakaj? ............................................................................... 63 Zakaj bi se vrnil(a)? ..................................................................................... 65 Slovenija, obljubljena dežela? ...................................................................... 68 Se vrniti ali ostati? ...................................................................................... 73 VRACANJE IN PRISELJEVANJE SLOVENCEV IZ ARGENTINE (Marina Lukšic - Hacin) ................................................................................... 77 Priselitev ..................................................................................................... 78 Pomoc pri selitvi ......................................................................................... 80 Urejenost dokumentacije ob selitvi .............................................................. 82 Urejanje bivališca oziroma iskanje stanovanja ............................................. 85 Iskanje zaposlitve ....................................................................................... 87 Izobraževanje ............................................................................................. 88 Socialni stiki in kakovost življenja ............................................................... 90 Rešitve, kot jih predlagajo »povratniki« ..................................................... 91 ODNOS REPUBLIKE SLOVENIJE DO VRACANJA IZSELJENCEV IN NJIHOVIH POTOMCEV (Jernej Mlekuž) ................................................ 95 Zakoni, akti, programi in podobno, ki kakorkoli zadevajo povratništvo in povratnike .......................................................................... 97 Resolucija o odnosih s Slovenci po svetu in predlog zakona o odnosih Republike Slovenije s Slovenci zunaj njenih meja .......................................106 Skok na prižnico ........................................................................................111 TEORETSKE TEMATIZACIJE POVRATNIŠTVA OZIROMA POVRATNIH MIGRACIJ O METODOLOGIJI, KI NAGAJA »POVRATNIŠKI TEORIJI«: ŽIVLJENJSKA PRIPOVED MIGRANTKE POVRATNICE (Jernej Mlekuž) ..............................................................................................115 Uvodni okvir: epistemološka in metodološka vprašanja v (geografskem) preucevanju migracij .......................................................116 Kratek in razposajen sprehod med izbranimi novejšimi pogledi in pristopi v geografskih migracijskih študijah ...........................................118 Uporaba biografij in pripovedi v geografskih migracijskih študijah...........120 Luisa (koncno) spregovori .........................................................................123 Nekaj razglabljanj ob Luisini življenjski pripovedi .....................................128 O »povratniški teoriji«...............................................................................131 TEMATIZACIJA POJMOV POVRATNIK IN POVRATNIŠTVO (Marina Lukšic - Hacin) ..................................................................................133 Razlicne tematizacije pojmov .....................................................................135 Ali je povratništvo mogoce? Vidik samoprepoznavanja ..............................137 HOME AGAIN? RETURN MIGRATIONS BETWEEN POLITICS, PRACTICE AND THEORY: SUMMARY ........................................................145 LITERATURA IN VIRI....................................................................................153 KAZALO POJMOV ...........................................................................................165 UVOD Pricujoce delo Spet doma? Povratne migracije med politiko, prakso in teorijo predstavlja in nadgrajuje rezultate raziskave o reintegraciji izseljencev in njihovih potomcev, ki so se vrnili v Slovenijo po letu 1990.1 Raziskava, ki smo jo izvedli sodelavci Inštituta za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU, je bila del dveh, vsebinsko širše zastavljenih Ciljnih raziskovalnih projektov (CRP) z naslovom Percepcije sloven-ske integracijske politike. Nosilec projektov, izvedenih v obdobjih med oktobrom 2002 in septembrom 2004 ter oktobrom 2004 in februarjem 2006, je bil Inštitut za narodna vprašanja. CRP-a sta bila del programa Konkurencnost Slovenije 2001–2006, denarno pa so ju podprli Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije in Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport Republike Slovenije oziroma Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. Pogovori s posamezniki, ki so se vrnili iz tujine po letu 1990, so nas napeljali, da smo raziskavo razširili. Pojavila so se dodatna vprašanja, dvomi in pogledi na obravnavano vsebino. Izhodišce naših razmišljanj se je iz 'Spet doma' spremenilo v 'Spet doma?', kar je botrovalo zasnovi dela, ki je pred vami. Ob znani dilemi o razmerju med ekonomskimi in politicnimi vidiki migracij in vracanja smo se po­svetili tudi (pomanjkljivemu) teoreticnemu razmisleku o t. i. povratništvu pri nas. Ambicija sodelujocih avtorjev ni bila odgovoriti na vsa odprta vprašanja, ampak nakazati morebitne možne razlicice odgovorov in hkrati zastaviti nova vprašanja. Pricujoca knjiga tako ne zaokrožuje zgodbe o vracanju v Slovenijo, ampak pred­stavlja prvi korak k bolj sistematicnemu, in ne zgolj parcialnemu obravnavanju tega problema v slovenskem prostoru. Delo je tematsko razdeljeno na tri poglavja. V prvem poglavju z naslovom K politiki povratnih migracij po drugi svetovni vojni se v razpravah o repatriaciji (Repatriacija v Slovenijo po koncu druge svetovne vojne) in ekonomskih migracijah (»Ekonomske« migracijske politike in vracanje), ki sta sicer postavljeni v razlicna zgodovinska konteksta, kažejo razlike in prepleti med t. i. politicno in ekonomsko oziroma prisilno in prostovoljno (re)migracijo. Prva razprava obravnava vracanja kot posledico prisilnih migracij, oziroma repatriacijo kot posebno obliko migracij. Sama raziskava in njeni rezultati so podrobneje predstavljeni v tematskem sklopu revije Dve Domovini/Two Homelands, kjer so objavljeni prispevki avtorjev Mlekuž (2004), Toplak (2004) in Lukšic-Hacin (2004). Tematski sklop, z manjšimi jezikovnimi in vse­binskimi popravki, tvori tudi drugo poglavje pricujoce knjige. Proces je umešcen zgodovinsko (v cas po drugi svetovni vojni), nato pa še teore-ticno; avtor repatriacijo obravnava kot migracijski proces in hkrati opozarja na specificnost tega pojava. Drugo podpoglavje temelji na postavki, da je bila migracijska dinamika v slovenskem etnicnem prostoru vedno vpeta v širši evropski prostor in od njega zelo odvisna. Tako se najprej seznanimo z evropsko migracijsko politiko oziroma razlicnimi nacionalnimi politikami, nato pa pobližje spoznamo proces nastajanja skupne evropske politike med clanicami Evropske unije. Vracanje je povezano tako z razmerami v državah priseljevanja kot tudi s pogoji življenja doma. V Sloveniji so ekonomske in politicne okolišcine dolgo casa bolj spodbujale izseljevanje kakor vracanje ljudi. Vse empiricne študije kažejo, da je bil delež povratnikov sorazmer-no majhen in pod pricakovanji. Prav tako ni bilo aktivne državne politike, ki bi spodbujala vracanje. Drugo poglavje Dileme in težave povratnih migrantov po letu 1991 je posveceno ljudem, ki so se vrnili ali se priselili po osamosvojitvi Slovenijo. Razdeljeno je v tri podpoglavja. V prvem, Vracanje Slovencev in njihovih potomcev iz nekaterih evropskih držav in Avstralije, obravnavamo povratnike v Slovenijo in njihov položaj po prihodu v našo državo. V ospredju so zlasti motivi za vrnitev ter pomoc in ovire, na katere so povratniki in priseljenci naleteli pri vkljucevanju v slovensko družbo. Ceprav popis temelji na vec virih, smo se oprli zlasti na pricevanja naših sogovornikov. Slednji imajo še pomembnejšo vlogo v razpravi o vracanju Slovencev iz Argentine (Vracanje in priseljevanje Slovencev iz Argentine), katere rdeca nit je proces preselitve, kot so ga doživeli naši sogovorniki. Razprava zajema analizo razmer ob preselitvi, urejanje dokumentacije, stanovanjsko problematiko, zaposlovanje, izobraževanje, socialne stike, kakovost življenja, pa tudi predloge sogovornikov, ki so se vrnili iz Argentine, kako bi bilo vracanje lažje. Opis stvarnih težav povratnikov se nato iztece v opis zakonske ureditve tega podrocja v podpoglavju z naslovom Odnos Republike Slovenije do vracanja izseljencev in njihovih potomcev. Zanimalo nas je zlasti, kako Republika Slovenija zakonsko rešuje težave, ki jih imajo povratniki in njihovi družinski clani, in kako (ce sploh) se v raznih smernicah, izhodišcih ali konkretnih pobudah opredeljuje do pojava povratništva. Pregled pokaže, da aktivne državne politike, ki bi spodbujala ali vsaj bolj celostno, usklajeno urejala povratništvo, še zmeraj nimamo. Resolucija o odnosih s Slovenci po svetu, sprejeta leta 2002 v Državnem zboru, je bila le podlaga za Zakon o odnosih Republike Slovenije s Slovenci zunaj njenih meja, ki je bil sprejet šele maja 2006. Tretje poglavje z naslovom Teoretske tematizacije povratništva oz. povratnih mi-gracij kriticno presoja rabo termina povratnik v teoretskem diskurzu in analizira nekatere metodološke dileme. Podpoglavje O metodologiji, ki nagaja »povratniški teoriji«: življenjska pripoved migrantke povratnice skozi analizo življenjske pripovedi pokaže vso kompleksnost in kontekstualnost migracijskega procesa. Avtor zasta­vlja osrednje vprašanje pricujoce knjige - je vrnitev sploh mogoca? Povratništvo hote ali nehote vsiljuje razumevanje, da je možna vrnitev na kraj odhoda. Ce kraj razumemo zgolj kot fizicno lokacijo, je to prav gotovo možno. Ce pa je kraj tudi družbena lokacija, kraj srecevanja in družbenih odnosov, je to veliko težje ali sploh nemogoce. V zadnjem podpoglavju Tematizacija pojmov povratnik in povratništvo so obrav­navane še identitetne razsežnosti procesa za posameznika. Izjave ljudi, ki so odšli in se pozneje vrnili ali o vrnitvi le razmišljajo, dokazujejo, da je vrnitev možna le, ko jo dojemamo enodimenzionalno, kot fizicno premikanje ljudi v prostoru. V vseh drugih primerih, ki upoštevajo kompleksnejše družbene in kulturne razsežnosti, o vrnitvi ni moc govoriti. Resocializacija ljudi spremeni. A niso le migranti tisti, ki so se spremenili. V casu, ko so odšli, živeli drugje in se spreminjali, se je spremi­njalo tudi okolje, ki so ga zapustili. Z odhodom so pretrgali stare socialne mreže, ki jih ob priselitvi v Slovenijo ne najdejo vec, ceprav se jih nadejajo. Povratniki se spominjajo izvornega okolja iz casa svojega odhoda in pricakujejo, da ga bodo takšnega tudi našli, a se je spremenilo. Ljudje v okolju, v katerega se povratniki vracajo, prav tako pricakujejo, da bodo vracajoci se posamezniki še zmeraj takšni, kot so nekoc bili, pa niso. Prekinjena 'komunikacija' ljudi odtujuje. Izseljenec za okolje, iz katerega je odšel, postane tujec, ceprav ga ne moremo povsem izenaciti s tujimi priseljenci, ki prvic prihajajo v doloceno okolje. Povratniki so ob vrnitvi podvrženi procesom reintegracije in ponovne resocializacije. Ugotavljajo, da so drugacni. Po priselitvi ohranjajo stike s prijatelji ali znanci, ki so se, podobno kot oni, priselili v Slovenijo. Druženje Slovencev, ki so se vrnili iz Argentine, je nekoliko podobno delovanju izseljenskih društev, ki so jih ustanovili priseljeni Slovenci po Zahodni Evropi ali v obeh Amerikah in Avstraliji. Presenetljivo je, da ljudje, ki se vrnejo v Slovenijo – domovino – cutijo potrebo po druženju z drugimi selivci in 'povratniki' v podobnem položaju. Kaže, da v vsakdanjem življenju ostaja skupni imenovalec, potreba, težave, ki so tako intenzivne, da skupino ljudi poenotijo in jih spodbudijo, da ustanovijo društvo. Sklenemo lahko, da preproste vrnitve ni – ce bi bila mogoca, bi se vracajoci scasoma stopili z novo/staro okolico, se razpršili in se ne bi cutili drugacne od ostalih državljanov. K POLITIKI POVRATNIH MIGRACIJ PO DRUGI SVETOVNI VOJNI Veno Pilon, S povratniki, 1947. Original je last Moderne galerije. REPATRIACIJA V SLOVENIJO1 PO KONCU DRUGE SVETOVNE VOJNE Jure Gombac REPATRIACIJA KOT MIGRACIJA ? Izraz repatriacija izhaja iz latinskega pojma repatriare, vrnitev v domovino. Naj-veckrat se ga uporablja kot termin za opisovanje vracanja vojnih ujetnikov, civil-nih internirancev, beguncev ali izgnancev v domovino oziroma v državo, katere državljani so. (Enciklopedija Slovenije 1996: 174) Ce vec pozornosti kot ostalim kategorijam posvetimo beguncem, ga lahko natancneje opredelimo s poudarkom, da se »nanaša na procese, ko se prisilno preseljeni vracajo v svojo domovino, v kraj, od koder so bili prisiljeni oditi v begunstvo.« (Vrecer 2006: 137) Vendar se ta termin v zadnjem casu vse bolj uveljavlja tudi na podrocju politike vracanja nedokumenti­ranih priseljencev in zavrnjenih azilantov v domovino, predvsem iz Evropske unije, kjer ta proces imenujemo prostovoljna repatriacija. (www.refugeenet.org 2006) Kot vsaka druga migracija se tudi repatriacija oblikuje v specificnih okolišcinah; obstajajo formalne in neformalne institucije, ki obravnavajo migrante z željami, upanjem in podjetnostjo. Seveda so vpletene tudi države odhoda, tranzitne države in domovina s svojimi povezavami, zgodovino, politiko, nacrti in zakoni. (Kritz in Zlotnik 1992: 3) Hitro lahko torej pritrdimo nekaterim sodobnim avtorjem, ki zatrjujejo, da je mogoce vse ekonomske in prisilne migracije teoretizirati kot po­sebne dogodke splošnega pojava migracij, le da je pri enih poudarek na ekonomiji, pri drugih pa na politiki. (Zolberg 1983) Prav pri repatriaciji pa se zastavlja vrsta vprašanj, ki resno spodkopavajo tovr­stno samoumevnost pri raziskovanju migracij. Predstavljajo namrec raziskovalno podrocje, kjer se s svojimi prijemi zlahka najde vsaka v praksi že uporabljena Repatriacija v Slovenijo po drugi svetovni vojni je bila del širšega dogajanja v povezavi z repatriacijo v Sloveniji, kamor je spadala tudi repatriacija jugoslovanskih in tujih dr­žavljanov, ki so s transporti UNRRA preko Slovenije potovali v domovino. Mednje so glede na popise ljubljanske baze za repatriacijo Baragovo semenišce spadali državljani Avstrije, Nemcije, Madžarske, Cehoslovaške, Nizozemske, Poljske, Francije, Bolgarije, Rusije, Litve, Romunije, Italije, Albanije, Palestine, Norveške, Grcije, Švice, Belgije, Per-zije, Španije, Turcije, Indije, Švedske , Danske, Argentine, Luksemburga, Maroka, ZDA, Ukrajine, Svobodnega mesta Danzig ... Ta del poglavja repatriacije v Sloveniji po drugi svetovni vojni je prav tako dobro dokumentiran in še caka na podrobnejšo raziskavo in analizo. migracijska teorija, po drugi strani pa so veckrat le eden od delckov širšega do-gajanja, ki ga v našem primeru predstavlja obdobje pred, med in neposredno po drugi svetovni vojni. V izjemnih okolišcinah so vzroki in razlogi še bolj vecplastni in razmere še zapletenejše. Dinamiko vcasih krojijo nepricakovani dejavniki, dra­gocenih informacij je premalo, motivi so nejasni, custva mocna in z njimi pove­zane odlocitve pogosto neracionalne. V takšnih okolišcinah je iskanje teoretskih predpostavk vprašljivo. Po drugi strani pa se pojavi nevarnost, da zdrknemo v golo opisovanje zgodo­vinskega dogajanja in zanemarimo dejstvo, da v primeru repatriacije kljub vsemu gre za migracijo. Kako se torej lotiti raziskav o repatriacijah in kakšna pricakovanja so na mestu pri predstavitvi rezultatov? Veliko novih idej pri preucevanju neka­terih pomembnih elementov migracij je konec prejšnjega stoletja prinesla teorija migracijskih sistemov, ki je ob v migracijske tokove vpletenih državah in posame­znikih poudarjala tudi pomembnost drugih povezav, kot so zgodovina, kultura, tehnologija in kolonialne vezi. (Zlotnik 1992: 20) Marsikatero dejstvo je pri tem mogoce obravnavati skozi razlicna podrocja in dejavnike niza izvirnih prijemov migracijskih teorij od makro pa vse do mikro ravni. (Van Hear 1998) Na ta nacin lahko zgodovinska dejstva dodajamo na ogrodje, ki ga tvorijo glavni dejavniki za dolocanje tipov migracij, prostor, cas in motivacija. REPATRIACIJA KOT PREPRECEVANJE HUMANITARNE KATASTROFE IN UVAJANJE REDA V EVROPI PO DRUGI SVETOVNI VOJNI Za drugo svetovno vojno je bilo poleg vojaških spopadov, številnih žrtev in vsesplo­šnega unicenja znacilno tudi masovno prisilno preseljevanje civilnega prebivalstva. Glavni vzroki za te migracije so bili poleg vojnih dogodkov srhljivi rasizem nacisticne in fašisticne ideologije in povsem prakticne potrebe po vojakih ter cim cenejši delovni sili v službi nemškega vojaškega in civilnega gospodarstva. Premike prebivalstva so torej vcasih nacrtovali trenutni zmagovalci, spet drugic pa so bili spontana reakcija na vojne grozote. Po Evropi se je tako gibalo na milijone ljudi, in konec vojne, raz-pad nacisticnega sistema ter grožnja ponovnih delitev osvobojenih ozemelj so iz te množice napravili problem, ki ga je bilo na prvi pogled nemogoce rešiti. Med seboj so se namrec pomešali prisilni delavci, vojni ujetniki, bivši taborišcniki, nemški, italijanski in drugi begunci z vzhoda, bežeci vojni zlocinci in številni drugi ljudje, katerih motive za selitev bi težko racionalno razložili. (Marrus 2002) Številke, s katerimi se je skušalo opisati te množicne premike, so nenatancne in pricajo o ka­oticni situaciji, saj se gibljejo med 12 do 30 milijoni razseljenih oseb. Zavezniki so se zavedali, da lahko v Evropi pride do humanitarne katastrofe, zato so 9. novembra 1943 na konferenci 44 narodov v Beli hiši ustanovili United Nations Relief & Rehabilitation Agency2 (UNRRA ). Kasneje se je temu seznamu pridružilo še osem držav, vse skupaj pa so se zavezale, da agenciji namenijo 2% nacionalnega prihodka iz leta 1943. (Questia Online Library 2006) Slika 1: Našitek z uniforme Foto Jure Gombac UNRRA-ina naloga je bila zagotoviti ekonomsko pomoc evropskim narodom po koncu druge svetovne vojne ter repatriacijo in pomoc beguncem, ki so se znašli na ozemlju pod nadzorom zaveznikov. S pomocjo aktov in Kongresne listine so se odlocili tudi temeljiteje opredeliti sam pojem »razseljena oseba« v dveh clenih (Holocaust Encyclopedia 2006): 1. To so bile vse tiste osebe v Avstriji, Nemciji in Italiji, ki so se v casu objave tega dokumenta znašle zunaj svoje domovine zaradi posledic izbruha druge svetovne vojne, 2. in se niso mogle ali pa želele vrniti v domovino zaradi preganjanja ali strahu pred preganjanjem zaradi rase, vere ali drugacnega politicnega mnenja. (Ka­czmar 2006) Od maja do septembra 1945 je ta organizacija vrnila na domove skoraj pet milijonov ljudi, skupaj pa je poskrbela, da se je iz njenih 700 zbirnih taborišc domov vrnilo vec kot sedem milijonov razseljenih oseb. (Rude 2006) Skrbela je tudi za okoli milijon beguncev, ki se iz najrazlicnejših razlogov niso želeli vrniti domov, ter za vse to porabila okoli štiri milijarde dolarjev. Poleg tega je nudila tudi socialno, ekonomsko in humanitarno pomoc skoraj 21 milijonom razseljenih oseb v Evropi. (Krill 2006) Po številnih pogovorih in dogovorih s predstavniki Sovjetske zveze (SZ) je zahodnim pogajalcem postalo jasno, da Moskva kljub vkljucenosti v UNNRA ne zaupa delu mednarodnih organizacij na ozemlju, ki ga je nadzorovala, cetudi so zadevne organizacije delovale na podrocju humanitarnih dejavnosti. Sovjetska zve­za je tako postavila veliko pogojev, ki so bili za nacrte zahodnih zaveznikov težko sprejemljivi. Znotraj UNRRA je Sovjetska zveza sodelovala predvsem pri vracanju svojih državljanov v domovino , na ozemlju, ki so ga zasedle njene cete, pa je imela svoj sistem repatriacije. (Marrus 2002) Ker je šlo za podrocje srednje in vzhodne Agencija Združenih narodov za pomoc in obnovo. Evrope, kjer je bilo zaradi hudih spopadov unicenje izredno, so imeli odgovorni za ta projekt številne težave, ki so jih najbolj obcutili prav repatriiranci . Repatriiranci so se torej lahko vracali iz tujine preko zahoda ali pa vzhoda, od tega pa je bilo odvisno mnogo stvari, kot so recimo cas povratka, nacin transporta, oskrba na poti, izkušnje z lokalnim prebivalstvom, razmere v zbirnih taborišcih in vcasih tudi postopek v domaci repatriacijski bazi. FEDERALNI OKVIR ZA ORGANIZIRANJE REPATRIACIJE V JUGOSLAVIJI Z UNRRA so sodelovale tudi jugoslovanske oblasti. Vodstvo Demokraticne fede­rativne Jugoslavije je namrec na osnovi porocila Odseka za repatriacijo ocenilo, da je bilo med vojno v Nemcijo odpeljanih okoli 300.000 Jugoslovanov. Odsek za repatriacijo UNRRA – Jugoslovanska misija, je bil ustanovljen aprila 1945, vodil pa ga je g. Farber. Na podlagi sodelovanja s to mednarodno organizacijo je bila v okviru Mi-nistrstva za socialno politiko Demokraticne Federativne Jugoslavije ustanovljena Državna komisija vojnih ujetnikov, prisilno odpeljanih delavcev, obsojencev in drugih, ki jih je okupator odpeljal iz Jugoslavije. (Cepic 1985: 232) Izvršni odbor te organizacije so sestavljale Jugoslovanske delegacije za repatriacijo iz tujine pri jugoslovanskih predstavništvih v tujini, ki so imele predsednika, sekretarja, delegata za konzularno-pravna vprašanja, delegata za kulturno-prosvetno delo in informativno službo, delegata za higieno in saniteto, delegata za utrjevanje delovnih odnosov in njihovo reguliranje, delegata za intendanturo in ekonomsko-financna vprašanja, delegata za delo Rdecega križa in delegata za sindikate. Vsi ti ljudje skrbeli za naslednje naloge: * da v okviru UNRRA šcitijo interese Jugoslavije v vseh vprašanjih repatriacije jugoslovanskih državljanov, * da v ta namen vzdržujejo preko Jugoslovanske vojne misije zvezo z zavezni­škimi vojnimi oblastmi, * da sporazumno z jugoslovanskim konzularnim predstavništvom rešujejo vprašanja ugotavljanja pripadnosti repatriirancev, preverjanja njihovih doku­mentov, evidentiranja in izdajanja vstopnih viz, * da pravocasno obvešcajo štabe za repatriacijo o prihodu repatriirancev in smeri njihovega povratka, * da v soglasju z UNRRA in Zavezniškimi vojnimi oblastmi izvršijo organizacijo taborišc in taborišcnih odborov, * da vsakih 15 dni pošljejo Državni komisiji porocilo o svojem delu, še posebej pa o stanju in gibanju repatriirancev in to za vsako taborišce posebej. (AS 1822: 104, Upute za organizaciju rada i života u logorima jugoslovanskih repatriiranca u inostranstvu) Slika 2: Dovoljenje za potovanje za razseljene osebe Vir: AS 1822 Za delo v taborišcih za repatriirance naj bi bili izbrani le tisti, ki so »pridobili zaupanje naroda«, pa še to ne vsi. V tujini naj bi predstavljali Jugoslavijo, zato se je od njih pricakovalo udarniško delo noc in dan. Podrocij, na katerih naj bi se udejstvovali, je bilo ogromno, kot recimo oddelki, odseki, delavnice, kuhinje, delovne enote, sanitetna in higienska ekipa, prostovoljne skupine ... Pomembno je bilo tudi, da so se zavedali, s cim se bodo spopadali v taborišcih in kakšne ljudi bodo srecevali. V prvi vrsti je bilo treba imeti v mislih, da repatriiranci v tujini niso bili zadostno seznanjeni z dogodki v Jugoslaviji in z narodnoosvobodilnim bojem. Predvsem je bilo o tem treba poduciti vse tiste, ki so na delo v Nemcijo odšli prostovoljno. Med njimi naj bi bilo namrec mnogo takih, ki so podlegli mocni sovražni propagandi. S tistimi, ki so bili prisilno izgnani, pa naj bi bilo problemov precej manj. Drugi problem so bile obupne zdravstvene razmere. Med repatriiranci so bili težko bolni, pomanjkljivo obleceni, fizicno popolnoma izcrpani ljudje. Osebju je bilo še prav posebej naroceno, naj jih stalno spremljajo, jim bodo ves cas na voljo in jim izpolnijo vsako željo. Ljudem naj bi tako pokazali, kako željno jih pricakuje njihova domovina. Treba je bilo tudi prepreciti eventualne nesporazume in nasprotja med pripa­dniki posameznih jugoslovanskih narodov. (AS 1822: 104, Upute za organizaciju rada i života u logorima jugoslovanskih repatriiranca u inostranstvu) Delo komisije se je v zacetku junija 1945 še natancneje opredelilo s »Pravilni­kom o izvrševanju uredbe o organiziranju službe za repatriacijo vojnih ujetnikov, prisilno odpeljanih delavcev, internirancev in drugih«. Pravilnik je jasno dolocil, kdo so repatriiranci . Med slednje so spadali jugoslovanski državljani, ki so bili ob osvoboditvi kot žrtve vojne v tujini, med njimi vojaki bivše kraljevine Jugoslavije v nemškem in italijanskem ujetništvu, prisilno odpeljani delavci, politicni pre­ganjanci, vse prebivalstvo, ki je bilo pregnano s svojih domov, ter vsi tisti, ki so pod pritiski odšli na delo v Nemcijo ali na podrocja, ki jih je okupirala Nemcija . (Cepic 1985: 232) Odsek za repatriacijo je v Zavodu za izredno nabavo Ministrstva za trgovino in preskrbo v Beogradu na osnovi izkušenj izoblikoval nacrt za organizacijo tran­sportov, ob upoštevanju dejstva, da v tujini obstajajo tri vrste taborišc: 1. V sprejemnih taborišcih, ki naj bi jih bilo po predvidevanjih UNNRA samo v Nemciji preko sto, so zbirali razseljene osebe ne glede na narodnost in državljan­stvo . Tam naj bi se našlo cim vec Jugoslovanov, po možnosti iz istih »pokrajin«. Ko bi se jih zbralo okoli 500, bi se jih lahko poslalo v ... 2. rajonska taborišca, za katera je bilo znacilno, da se tam nahaja preko 500 Jugoslovanov s svojim rajonskim odborom. Od tam naj bi repatriirance pošiljali naravnost domov, zato je bila ena od glavnih nalog rajonskega odbora najti spre­jemno postajo na jugoslovanski meji, do takrat pa naj bi se temeljito popisalo vse clane transporta in njihovo prtljago. 3. ...ali v centralna jugoslovanska taborišca, kjer so bili samo jugoslovanski državljani. Takih naj bi v Nemciji organizirali okoli deset, v njih pa bi se lahko zbralo tudi do 10.000 ljudi. Pri repatriaciji naj bi se odbor centralnih jugoslovanskih taborišc lotil podobnih nalog kot rajonski odbor. (AS 1822: 104, Upute za organi­zaciju rada i života u logorima jugoslovanskih repatriiranca u inostranstvu) Na jugoslovanski strani so vojaško organizirani štabi za repatriacijo že zaceli s svojimi dejavnostmi. Prva dolžnost štabov je bila, da so poiskali in uredili primerna pocivališca za repatriirance, ki so morala biti opremljena po higienskih predpisih in imeti locene prostore za bolnike. Prav tako so s pomocjo vojaško-teritorialnih poveljstev in mestnih oblasti poskrbeli za prehrano. Pomembno je bilo tudi delo zdravstvene službe, ki je izvajala zdravniške preglede repatriirancev in izlocila vse tiste z nalezljivimi boleznimi. Administracija je popise vseh vracajocih se oseb pošiljala na Ministrstvo za socialno politiko v Beogradu, kjer je bila centralna kartoteka. Za repatriirance, ki so bili tuji državljani, so bile organizirane posebne sprejemne baze v Zemunu, Beogradu, Zagrebu in Ljubljani. (Cepic 1985) SLOVENIJA IN NJENA ORGANIZACIJA REPATRIACIJE V Sloveniji so glede na direktive Državne komisije vojnih ujetnikov, prisilno odpe­ljanih delavcev, obsojencev in drugih ustanovili Štab za repatriacijo vojnih ujetni­kov in internirancev za Slovenijo, ki je bil tesno povezan z odsekom za socialno skrbstvo pri predsedstvu SNOS. Njegov Oddelek za kolonizacijo, dekolonizacijo, repatriacijo ter izseljenstvo je že sredi leta 1944 zacel pripravljati kader za potrebe Štaba za repatriacijo vojnih ujetnikov in internirancev. Odgovorni so takoj priceli z delom in pripravili nacrt, kako voditi repatriacijo vseh oseb, »ki so se po štirih letih sovražnikovega terorja vracale preko Slovenije na svoje domove«. (AS 1822: 132, Navodila za repatriacijo v Sloveniji) Na nižjih ravneh so bile ustanovljene Komisije vojnega podrocja za repatriacijo vojnih ujetnikov in internirancev: za Štajersko v Mariboru, za Gorenjsko na Jese­nicah in za Primorsko najprej v Trstu in nato v Pivki, kakor tudi okrožne komisije in zbirne baze. Komisije vojnih podrocij so bile 17. junija 1945 preimenovane v Odseke štabov za repatriacijo. (Gombac 1994) Notranjo repatriacijo sta organizi­rala Odseka za repatriacijo pri delegacijah pri predsedstvu SNOS v Beogradu in Zagrebu. Šlo je predvsem za Slovence, ki so bili z Gorenjske in Štajerske prisilno izseljeni v Srbijo, Bosno in na Hrvaško. »Pri tem so se lahko oprli na delo Odbora za Srbijo Osvobodilne fronte slovenskega naroda, ki je že jeseni 1944 zacel z zbi­ranjem podatkov o slovenskih izseljencev v Srbiji.« (Cepic 1985: 233) Sodec po vseh teh pripravah bi repatriacijo moralo voditi Ministrstvo za socialno skrbstvo LRS, a vse od konca vojne pa do zacetka septembra 1946 je vse niti v rokah držalo Ministrstvo za notranje zadeve. Šele ukor Komiteja za socialno skrbstvo pri vladi FLRJ je prisilil Ministrstvo za notranje zadeve Ljudske repu­blike Slovenije, da je koncalo poostren nadzor meja in ljudi ter svoja pooblastila predalo v roke Ministrstva za socialno skrbstvo. (AS 1931: 1440, Organizacija repatriacijske službe) Štab za repatriacijo je po Sloveniji organiziral 36 sprejemališc, kjer so izvajali oskrbo, pregled in popis vracajocih se ljudi, nato pa so jih po vecini poslali domov. Število baz se je spreminjalo glede na valove vracajocih se oseb. V okviru Komisije vojnega podrocja Maribor se je v Odseku za repatriacijo nahajalo deset baz in sicer Slika 3: Baragovo semenišce Foto Jure Gombac Studenci pri Mariboru, Slovenska Bistrica, Dravograd-Bukovje, Slatina-Radenci, Maribor, Celje, Brežice, Zagorje, Viltuš in Zidani Most. Pod okriljem Komisije vojnega podrocja Jesenice je Štab za repatriacijo prav tako vodil deset baz: Jesenice, Gozd Martuljek, Kranjska Gora, Bled, Radovljica, Kranj, Škofja Loka, Kamnik, Domžale in Tržic. Na Primorskem je bilo 17 repatriacijskih baz: Postojna, Šempeter na Krasu, Tolmin, Vipava, Ilirska Bistrica, Divaca, Kozina, Vrhpolje, Trst, Ajdo­všcina, Kobarid, Gorica, Bovec, Logatec, Planina, Rakek in Rajbelj. V Ljubljani so sprejemališca organizirali v Baragovem semenišcu (glej sliko 3), Zgornji Šiški, Marijanišcu, Lichtenturnu, pri Uršulinkah, v Francišcanskem kolegiju, v Vajeni­škem domu, v Zavetišcu sv. Jožefa na Vidovdanski in na Kolodvoru. Na Dolenjskem je bila baza za repatriacijo nekaj casa v Crnomlju. (Gombac 1994) KDO SO BILI REPATRIIRANCI, KI SO SE VRNILI V SLOVENIJO? Ceprav so prihajajoce ljudi v bazah s pomocjo zacetnih crk abecede formalno raz­delili v pet razlicnih kategorij, OZNA3 pa je opredelila še nekaj dodatnih kategorij, položaj še zdalec ni bil preprost. Številna porocila organov oblasti, spremembe pravilnikov, popravki in pa predvsem pricevanja so kazali, da se cloveške usode ne da tako zlahka spraviti v birokratski okvir. Pod skupnim imenom repatriiranci so se namrec domov vracali prisilni in prostovoljni delavci iz Nemcije, Italije, vojni ujetniki, interniranci v delovna taborišca in taborišca smrti, zaporniki, izgnanci, bivši mobiliziranci v nemško vojsko, ekonomski migranti, ugrabljeni otroci, ljudje, ki so ob koncu vojne pobegnili v tujino in so se kasneje želeli vrniti, razseljene osebe , ki jim s pomocjo International Refugee Organisation (IRO ) in »Zadnjega milijona«4 ni uspelo oditi cez morje ... Iz številk v tem prispevku je razvidno, da so najvecjo skupino repatriirancev sestavljali ljudje, ki so bili med vojno prisilno izgnani na delo v nacisticno Nemcijo in zasedena ozemlja. Sledili so jim interniranci, tem pa mobiliziranci v nemško vojsko ter ekonomski migranti. Vecina tistih, ki je bila uvršcena v rubriko »ostali«, je po koncu vojne zbežala v tujino, a si je nato premislila in se vrnila. Izseljenci, ki so se kot repatriiranci vracali v domovino, so v veliki vecini imeli za seboj grozljive izkušnje. Poleg nasilnega locevanja družin, napornega in nevarne­ga dela, katastrofalnih bivanjskih razmer, slabe prehrane, poškodb, bolezni, smrti 3 Odsek za zašcito naroda 4 Izraz »Zadnji milijon« se je uveljavil za vse tiste razseljene osebe, ki se po drugi svetovni vojni niso hotele vrniti v domovino. Šlo je predvsem za prebivalcev držav, ki so se po vojni zacele zapirati v Vzhodni blok. Ti ljudje so ostali v zbirnih taborišcih UNRRA, po letu 1947 pa jih je International Refugee Organisation zacela s svojo floto ladij razvažati po svetu. svojih bližnjih, poniževanja, slabega ravnanja in nesmiselnega pobijanja so utrpeli tudi stalna zavezniška bombardiranja in boje ob koncu vojne. Podobno usodo so delili tudi taborišcniki. UNRRA-ina zbirna taborišca so bila tako kraj upanja, saj so pomenila prvi korak na poti v domovino. A ta pot je bila marsikdaj še dolga, nevarna in naporna. Prve nevarnosti so na povratnike prežale v taborišcih samih. Zaradi šibkosti in podhranjenosti so tam lahko zboleli za nalezljivimi boleznimi. Zaradi dolgotrajnega stradeža je bilo treba paziti na zmernost pri prehrani. Med cakanjem na povratek je bil tam prostor in cas za razlicno propagando. Tako so ponekod castniki francoske vojske poskušali novaciti fante v Tujsko legijo, Ame-ricani so spraševali, kdo bi šel na delo v ZDA (Žnidaršic in Kaplan 2003: 317), krožile so razlicne govorice o pomorih povratnikov v Jugoslaviji, ki so jih širili oficirji bivše jugoslovanske vojske, cetniki in ustaši. (Žnidaršic in Kaplan 2003: 451)Ce so se izgnanci nahajali v drugih delih Jugoslavije, na Hrvaškem, v Bosni ali v Srbiji, jih je ponekod nova oblast skušala prepricati, naj ostanejo kar tam. (Žnidaršic in Kaplan 2003: 462) Repatriiranci so se morali tudi odlociti, ali se bodo vracali s transporti, ki so jih organizirali Angleži in Americani, ali pa bodo pocakali, da pridejo enote Rdece armade. Propaganda je znova odigrala svojo vlogo, saj so jugoslovanske oblasti v tem casu vecjo naklonjenost izkazovale Sovjetski Zvezi. Glede na zbrana pricevanja se je bolje godilo tistim, ki so se odlocili za zahodne zavezniške sile, saj je bila oskrba pod poveljstvom Rdece armade bistveno slabša, vojaki so veli­kokrat okradli vracajoce, potovanje pa je zaradi unicene infrastrukture v srednji in vzhodni Evropi trajalo dlje. (Žnidaršic 1995: 65) Izgnanci so se v tem primeru iz Nemcije vecinoma vrnili skozi Poljsko, Ceško in Madžarsko, v Jugoslavijo pa so vstopili pri Subotici. Ko je prišel cas odhoda, so v številnih zbirnih taborišcih organizirali poslovilne slovesnosti, na katerih so bili prisotni tudi visoki vojaški in civilni predstavniki. (Žnidaršic 1995: 77) Nato se je potovalo predvsem z vlaki, in vlakovne kompozicije so bile po navadi »okrašene s cvetjem in zastavami, lokomotivin pisk pa je preglasilo petje in vriskanje.« (Žnidaršic in Kaplan 2003: 163) Vagoni so bili v vecini prime-rov živinski, nekateri celo odprti. Kot prevozno sredstvo so služili tudi tovornjaki, vcasih pa je bilo treba iti tudi peš. Pot domov je bila ne glede na prevozno sredstvo nevarna, ker so se transporti zaradi poškodovane proge ustavljali nad prepadi in se vozili »cez razmajane in napol podrte mostove«. (Završnik 1998: 81) Cez Donavo je vlak vozil cez most iz colnov, da se je vse zibalo. (Žnidaršic in Kaplan 2003: 186)V železniških predorih se zaradi dima vlecnih lokomotiv ni dalo dihati. Na poti je prihajalo tudi do raznih tragicnih nesrec, ljudje so padali z vlakov, se na poti izgubili, poškodovali, obolevali, pa tudi umirali od naporov, izcrpanosti in bolezni. Proge in ceste so veckrat sproti popravljali, in prevoz je lahko trajal tudi vec tednov. UNRRA je za prehrano na poti vsaki vlakovni kompoziciji priskrbela suho hrano, ki so jo potem repatriiranci sami pripravljali na postajah ali pa sredi polj, kjer je vlak cakal na zeleno luc. (Marincek 2001) Veckrat se je tudi zgodilo, da so razlicne uniformirane skupine v tujini ali pa doma repatriirancem pobrale hrano, dele oblacil in drugo premoženje. (Žnidaršic 1995: 50) Izseljenci so na poti od jugoslovanske meje do repatriacijskih baz lahko iz prve roke preverili vse informacije, ki so jih iz razlicnih virov dobili o domovini. Na vagonih vlakov, ki so jih prepeljali zadnji kos poti od Podrošce do Jesenic, so bili že zapisani pozdravi, kot recimo »Pregnanci, izmucena, toda svobodna domo­vina vas, trpine, pozdravlja.« (Žnidaršic in Kaplan 2003: 323) Na Jesenicah jih je pozdravljal napis »Živela Titova Jugoslavija« in še nekaj podobnih gesel. V Kranju so vlake »ocistili« slepih potnikov, ki so se nanje povzpeli med vožnjo. »To so bili vojvodinski Nemci, ki so pred prodiranjem Rdece armade in JLA zbežali v Nemcijo, in nekateri drugi okupatorjevi sodelavci in hlapci.« (Marincek 2001: 132) Vecina je bila ob vstopu v domovino presrecna, njihove izkušnje v repatriacij­skih bazah pa so bile razlicne. Nekaterim so bili popisi mucni in ponižujoci, drugim pa se niso zdeli nic posebnega, saj jim je bilo pomembneje, da so kaj toplega pojedli in se skopali. Zanimala jih je tudi »nova stvarnost«, ki so jo po bazah predstavljali v govorih, recitalih in partizanskih pesmih. (Žnidaršic in Kaplan 2003: 273) V bazah je sicer vladal strog režim; stiki z zunanjim svetom so bili prepovedani, da bi se preprecilo širjenje nalezljivih bolezni, kot recimo tifus ali griža, verjetno pa tudi zaradi ohranjanja nadzora nad prišleki. Kot je zapisal dr. Marjan Žnidaric v svojem prispevku o nemški mobilizaciji na slovenskem Štajerskem 1942–1945, so se »slovenski mobiliziranci v nemško vojsko ob koncu vojne zbirali v razlicnih zbirnih centrih in ujetniških taborišcih širom Evrope, od Skandinavije do Francije in Sovjetske zveze . Vecina se jih je vrnila poleti in jeseni 1945, mnogi tudi še leta 1946, ni pa bilo tudi malo takih, ki so »vstali od mrtvih« šele nekaj let po vojni. V zavezniška zbirna taborišca vojnih ujetnikov v zahodni Evropi so poleti in jeseni 1945 prihajale jugoslovanske repatriacijske ko­misije, ki so sestavljale sezname povratnikov. Za tiste, ki so se vracali iz zahodne Evrope so bila vrata v domovino odprta na Jesenicah, za povratnike iz Sovjetske zveze pa v Subotici. (Žnidaric, Dežman in Puklavec 2001: 13–150) V Jugoslavijo so se po drugi svetovni vojni vracali tudi številni t.i. ekonomski migranti, za kar si je v Sloveniji še posebej prizadeval oddelek za repatriacijo z ministrstva za socialno skrbstvo. Njegov cilj je bil »izslediti vse izseljene ljudi, jih spraviti v domovino , jim priskrbeti streho, prehrano, obleko, obutev ter poskrbeti za njihovo politicno vzgojo, mladini pa posvetiti vso ljubezen in skrb, da bo spet obcutila toploto doma in se bo zakoreninila v domovinska tla.« (Gombac 2002: 95) O možnostih za vrnitev v domovino so izseljence obvešcali preko clankov v casopisju in akcij pisanja pisem svojcem in znancem v inozemstvu, izseljence v Avstriji pa so nagovarjali preko radijskih oddaj. Ljudje so se vracali iz najrazlicnejših držav sveta. Veliko, okoli 3000, jih je prišlo iz Švice (Cepic 1985: 235), Italije, Nemcije, Argentine, ZDA... Med njimi je bilo tudi 16.128 jugoslovanskih ekonomskih migrantov iz Francije, med katerimi je bilo kar 27, 5% Slovencev. (Šegvic 1953: 16) Za njihov prevoz so preko Jugoslo­vansko-francoske komisije za repatriacijo organizirali francosko Ministrstvo za notranje zadeve in jugoslovansko veleposlaništvo v Parizu. Pri tem so se oprli tudi na Združenje Jugoslovanov v Franciji. Repatriacija 3.914 Jugoslovanov je bila ena od najbolje organiziranih in uspešnih. (Drnovšek 2001) Slovenci so po tej poti vecinoma prispeli v repatriacijsko bazo Kamnik. Veno Pilon je pot ekonomskih migrantov, ki so se vracali iz Francije, popisal na dva nacina: skozi svoj fotografski aparat5 (Pilon 2004) in pa v svoji avtobiografiji Na robu: » … v valu navdušenja, ki je po osvoboditvi zajel jugoslovanske izseljence v Franciji, se jih je vrnilo v staro domovino kakih dva tisoc, med njimi najvec Slovencev. Med povratniki, ki so odšli jeseni 1947, so se mnogi ponašali s precejšnjimi prihranki v tujini, bodisi da so bili delavci , obrtniki ali kmetje, marsikateri pa so se vracali tiho, revnejši kot so odšli z doma (op. a. glej sliko 4). Na domacih tleh so nas na Jesenicah sprejeli s pozdravnimi Slika 4: Veno Pilon, S povratniki, 1947. Original je last Moderne galerije. Razstava Pilonovih fotografij s te poti je bila med 4. novembrom in 9. decembrom 2004 na ogled v Ljubljani, med 17. decembrom in 16. januarjem 2005 pa v Pilonovi galeriji Aj­dovšcina. Kustosinja razstave in avtorica spremnega besedila v katalogu je Lara Štrumej, urednica pa Irene Mislej. govori, z godbo in malim prigrizkom. V Kamniku so nas prenocili v samostanu, za vecerjo pa so nam postregli s cajem in z juho. Po zdravniškem pregledu so me izjemoma spustili, da sem nadaljeval svojo pot.« (Pilon 1965: 138) NOTRANJA UREDITEV BAZ ZA REPATRIACIJO Baze za repatriacijo v Sloveniji so bile vojaško organizirane ustanove, kjer je veliko vlogo igrala vojska, pa tudi milica, OZNA in politicni komisarji. Sprejem in obrav­nava repatriirancev sta se izvajala po tocno dolocenem programu, in za vsak korak je bilo odgovorno ustrezno osebje. V bazah pa so se glede na okolišcine in položaj v Sloveniji neposredno po koncu vojne ubadali tudi s številnimi organizacijskimi in drugimi problemi, zato je bila tudi veliko improvizacije. Skozi porocila razlicnih oddelkov posameznih baz lahko sledimo vztrajnim zahtevam po hrani, sanitetnem materialu, zdravilih, denarju, oblacilih, dodatnem osebju ... Razmere v bazah so bile zato zelo odvisne od sposobnosti ljudi, ki so tam delovali. Komandir baze je svoje delo koordiniral s Štabom za repatriacijo in predvsem skrbel za stike z vojaško-teritorialnimi poveljstvi in mestnimi oblastmi. Skrbel je tudi za organizacijo prevoza repatriirancev domov in dolocal spremstvo. Polit­komisar je bil prisoten pri vseh odlocitvah, še posebej pri dolocanju kategorije repatriirancev. Skrbel je tudi za predavanja in politicne ure. Ljudem, ki so se po dolgem casu vracali v domovino , je moral razložiti »novo stvarnost« in kaj je nova Jugoslavija, saj so bili na tujem morebiti deležni sovražne propagande. Sanitetni referent in njegova skupina so opravljali izredno pomembno nalogo diagnosticiranja bolezni pri posameznih povratnikih in preprecevanja širjenja na­lezljivih bolezni. S pomocjo ambulante in higienske ekipe so izvajali dezinfekcijo in dezinsekcijo. Zdravnik in njemu podrejeno osebje je pogosto ugotovilo, da so povratniki bolni, tuberkulozni, podhranjeni in slabokrvni. Odpeljali so jih v vojaške in civilne bolnice. Intendant je skrbel za neovirano preskrbo s hrano, referent za socialno skrbstvo pa za stike s clovekoljubnimi organizacijami, ki so prispevale prostovoljce in prispevke. Pisarniška ekipa je popisovala vse prihajajoce (glej sliko 5) in nasploh ustvarjala dokumentacijo o delovanju baz za repatriacijo. (AS 1822: 94, Okrožnica vsem odsekom in bazam v vednost) Veliko repatriirancev, ki so izpraševalcem v bazah zveneli neprepricljivo, se je po prihodu iz baze domov moralo javiti na lokalni izpostavi UDBE.6 (AS 1822: 18) Repatriirance so v bazi dvakrat razdelili na pet skupin, prvic glede na njihovo obravnavo v repatriacijski bazi in drugic glede na specifiko njihovega izgona ozi- Uprava državne varnosti roma odhoda iz Jugoslavije. Glede na obravnavo v bazah so se skupine dolocale na naslednji nacin: * V skupino A so spadali aktivni oficirji, ki so se morali zbrati v bazi Baragovo semenišce. * V skupino B so prišli podoficirji, vojaki in civilisti, ki so prišli v poštev za mo-bilizacijo in so se po mesecu dni dopusta morali zglasiti na Komandi svojega podrocja. * V skupini C so se znašli ljudje, ki so se lahko vrnili domov. * V skupino D so spadale osebe, ki se še niso mogle vrniti domov, ker še niso bile vzpostavljene prometne zveze. * V skupini E pa so bili vsi tisti, ki niso mogli domov in niso bili sposobni za delo. Za njih so poskrbeli predstavniki Ministrstva za socialno politiko, ki so jih namestili po zavetišcih, domovih za starostnike, otroke pa so dali v decje domove. (Gombac 1998) Repatriiranci so po razporeditvi v skupino ponavadi opravili dezinfekcijo obleke in osebno kopanje. Temu je sledil zdravniški pregled ter podrobno popiso­vanje oseb, za kar so bili na voljo posebni obrazci. Sledila je namestitev, od koder so ljudje glede na skupino, ki so ji pripadali, odhajali naprej. Za posameznike in skupine z bolj problematicnim ozadjem so se v repatria­cijskih bazah ravnali po navodilih OZNE, ki so bila razposlana v juniju 1945. Vse ujete partizane-dezerterje so takoj poslali v dopolnilno VI. brigado, ki je delovala v okviru IV. armade v Škofji Loki. Sem so razporedili tudi vse tiste, ki so bili na prostovoljnem delu v Nemciji . Nemški in italijanski vojni ujetniki so odšli v vojno­ujetniška taborišca prav tako v okviru IV. armade, Odsek za vojne ujetnike. Nemci in Volksdeutscherji7 so bili s spremstvom poslani v taborišce v Stražišcu pri Ptuju. Vse Jugoslovane, ki so bili po mnenju oblasti v sovražnih vojskah, ustaše, cetnike, domobrance, belo in plavo gardo in žandarje so kasneje zbirali v taborišcu Šentvid pri Ljubljani. (Gombac 1995) V bližnji šoli so zbirali tudi Ruse. Vse tiste, ki se niso nameravali vrniti v domovino oziroma tiste, ki so bili prepeljani proti svoji volji, so namestili v taborišce v Kranju. V bazah se je vstajalo ob 5.30, umivanje pa je bilo na vrsti ob 6.00. Sledila je razporeditev dela posameznikom in referentom do 6.30, nato pa porocilo o delu prejšnjega dne. Ob 7.00 se je dvigala zastava, sledil je zajtrk. Ob 12.00 je bilo kosilo in ob 19. 00 po spušcanju zastave vecerja. Do 21.00 so bile na vrsti razne dejavnosti z vojaško ali politicno vsebino. Ob 22.00 je bil na vrsti pocitek. (Gombac 1995) Kar se tice prehrane, je bilo konec leta 1946 v repatriacijski bazi na voljo naslednje: Izraz, ki se je uveljavil za etnicne Nemce, ki so živeli onkraj nemške meje. V casu nacizma je oznaceval tiste v tujini rojene Nemce, katerih države so bile prikljucene Reichu, oni pa so zaprosili za nemško državljanstvo. Zajtrk Dopoldne Opoldne Vecerja 27.10.1946 kava, kruh, otroci mleko juha krompir pražen krompir, omaka, meso, otroci riž mlecni pražena juha z makaroni 28.10.1946 kava, kruh, otroci mleko juha meso krompir, omaka fižol, meso, otroci mlecni makaroni kisli fižol, meso kon­zerva, otroci gris 29.10.1946 kava, kruh, otroci mleko juha meso krompir, cebula, omaka, meso, otroci mlecni gris kisli krompir v juhi, otroci praženi riž, jabolka 30.10.1946 kava, kruh, otroci mleko juha meso krompir, jabolcna oma­ka, meso, pražena juha z grisom 31.10.1946 kava, kruh, otroci mleko juha meso krompir, omaka z korenjem, meso, otroci mlecni makaroni pražena juha z ma-karoni, otroci pražen riž, jabolcni kompot Slika 6: Jedilnik Vir: AS 1822 PODATKI V ŠTEVILKAH Racunalniška obdelava podatkov iz popisov baz za repatriirance, ki so jo opravili v Arhivu Republike Slovenije, Oddelek II, je bila opravljena zlasti za potrebe dolocanja žrtev vojnega nasilja.8 Vendar se je s pomocjo ustreznih programov in prijaznega sodelovanja z njenimi snovalci dalo izlušciti številne zanimive podatke, ki kažejo na potek, dinamiko in posebnosti repatriacije na Slovenskem po drugi svetovni vojni. Na voljo so podatki o 107.630 Slovencih, ki so se takrat vracali do-mov. Te številke niso popolne, saj je marsikdo pripotoval skozi baze v ostalih delih Jugoslavije, od koder popisi niso prispeli do Slovenije, drugi pa se niso vracali s transporti. Vcasih so repatriirance popisali v vec bazah. Nekateri transporti tudi niso popisani, recimo transport Slovencev - ekonomskih migrantov iz Porurja, ki so se zbrali v britanskem taborišcu Sennelager in so se leta 1946 vrnili domov.9 Iz podatkov, ki so na voljo, je razvidno število povratnikov glede na leto vrnitve (glej sliko 7). 8 Racunalniška baza iz popisov baz za repatriirance je plod skupnega dela arhivistov Oddelka II Arhiva Republike Slovenije pod vodstvom mag. Metke Gombac in racunal­niškega oddelka Arhiva Republike Slovenije pod vodstvom Milana Bizjaka. Predstavlja izredno zanimivo gradivo in zajema številne podatke, uporabne za slovenska ministrstva, mednarodne organizacije, posamezne uporabnike, v zadnjem casu pa so se zanje zaceli zanimati tudi raziskovalci. 9 Dr. Ulrich Eumann je v zvezi s svojim starim ocetom iskal informacije o tem transportu, a jih v AS žal niso našli. Slika 7: Število repatriirancev glede na leto vrnitve Vir: AS 1822 Zanimivo je tudi število repatriirancev glede na bazo povratka, kar kaže na raznolikost tokov razseljenih oseb, ki so jih vracali v domovino, pa tudi na neka­tere znacilnosti sistema repatriacije, ki ga je bilo mogoce prilagajati in spreminjati glede na okolišcine (glej sliko 8). razdeljeni na pet glavnih skupin, ki pa niso imele nic skupnega s sprejemno skupi-no, ampak so bili ljudje vanje razvršceni glede na nacin njihovega izgona oziroma odhoda iz Jugoslavije (glej sliko 9). Slika 9: Število repatriirancev glede na vzroke ali nacine odhoda iz domovine Vir: AS 1822 Razpredelnica kaže zanimivo dinamiko vrnitev v domovino, saj so se po­vratniki ne glede na razlicne kategorije v najvecjem številu vracali leta 1945. Pri kategorijah A in B po koncu tega leta beležimo strm padec, kar kaže na to, da so le redki prisilni izgnanci in taborišcniki poleg povratka v domovino resno razmišljali tudi o drugih migracijskih možnostih. Pri kategorijah C, D in E pa število glede na naslednja leta pada pocasneje, kar kaže na težjo odlocitev in vecje prizadevanje pri iskanju drugih poti. Nasprotujoce si informacije o stanju v Jugoslaviji, vedno bolj zacrtana meja med obema blokoma, politika priseljevanja ciljnih držav, ucinkovitost mednarodnih organizacij, kot sta bili IRO in CIME, razvitost migrantskih mrež itd. so odigrale svoje vloge. Med zgoraj navedenimi povratniki je bila skoraj tretjina oseb, ki so bile mlajše od 18 let, kar prica, da je bilo prisilno izseljenih veliko družin in mladostnikov (glej sliko 10). Slika 10: Starost repatriirancev ob vrnitvi Vir: AS 1822 REPATRIACIJA KOT MIGRACIJA ! Repatriacija Slovencev po drugi svetovni vojni je pomembno poglavje slovenske zgodovine, ki s svojim bogatim in dobro dokumentiranim naborom dogodkov lahko služi tudi kot odlicen laboratorij za preizkušanje teoretskih predpostavk razlicnih teorij migracij . Gre namrec za skupek najrazlicnejših migracijskih tokov, ki so v izrednih razmerah, med prelomnimi dogodki, s pomocjo številnih mednarodnih in nacionalnih institucij domov prostovoljno ali prisilno vodili veliko število nasilno in prostovoljno izseljenih ljudi. Pomembno je poudariti, da se je to dogajanje od­vijalo tako na makro ravni, saj so se repatriacijski migracijski tokovi razpredli po vseh celinah, kot tudi na mikro ravni, ko je svojo migrantsko zgodovino pisal vsak posameznik. Vmesne stopnje dogajanja so zapolnili napeti mednarodni odnosi, federacije in države s svojimi vojnimi travmami, humanitarne in druge institucije, migrantske mreže, gospodinjstva in družine ... (Massey 1998) Ce se s teoretskim pregledom zacne pri »veliki zgodovini«, se je ob koncu druge svetovne vojne po Evropi premikalo ogromno število ljudi, tokovi pa so vodili v najrazlicnejše smeri. Najvecje število razseljenih oseb se je vracalo domov, številni državljani Poljske, baltskih držav, Ukrajine, Jugoslavije, Nemcije, Italije in drugih držav pa so preko organizacij, kot so IRO (International Refugee Or-ganisation) in CIME (Intergovernmental Comittee for Migrations from Europe) odhajali na delo v ZDA, Avstralijo, Kanado, Izrael, Avstrijo, Belgijo, Brazilijo, Cile, Francijo, Nemcijo, Italijo, Luksemburg, Nizozemsko, Švico, Argentino, Ko­lumbijo, Kostariko, Dansko, Rodezijo, Nyassaland, Norveško, Novo Zelandijo, Paragvaj, Španijo, Švedsko , Južno Afriko in Venezuelo. (Fait 1999) Arhivi teh dveh organizacij so v Ženevi in zajemajo številne zanimive in do danes s slovenske strani le slabo raziskane vire. (Panjek 2001) Te tokove ljudi, ki so pomagali hraniti bodoco gospodarsko rast svojih novih držav gostiteljic, lahko obravnavamo tudi z vidika širjenja kapitalizma iz zahodnega jedra in vkljucevanja cedalje vecjega dela zemeljske oble in njene populacije v ekonomijo svetovnega trga. (Castles in Miller 1998: 20) Glede na potrebe rastocih gospodarstev in zahtev moderne industrijske družbe po delovni sili je relevanten tudi marsikateri razmislek strukturalisticnih analiz mednarodnih migracij. Te analize obravnavajo zaposlovanje delavcev iz tujine kot mehanizem, s katerim države rešujejo probleme, ki so se v gospodarstvu kopicijo zaradi pritiskov kapitalizma. Tako se je namrec dalo povecati proizvodnjo, zmanjšati ceno izdelkom, rasel je zaslužek. (Castles in Kosack 1972) To pa so dobri temelji za gospodarsko rast. Vse razseljene osebe so se na svoji poti srecevale s številnimi formalnimi in neformalnimi mednarodnimi, federalnimi, nacionalnimi, regionalnimi, lokalnimi in drugimi institucijami, ki so bile v procesu repatriacije po drugi svetovni vojni posrednice interesov svojih ustanoviteljev. Goss in Lindquist poudarjata, da so migrantske institucije strukturni dodatek migracijskim mrežam, in kot take igrajo odlocilno vlogo pri mednarodnih premikih prebivalstva. Institucije namrec preko zakonov in pravil ter preko specificnih dejavnosti skrbijo za to, da se uveljavljajo interesi tistih, ki so jih ustanovili in jih vodijo. (Goss in Lindquist 1995) Ce si ogledamo verigo institucij, ki so skrbele za vrnitev razseljenih oseb slovenske na­rodnosti v domovino , lahko sledimo celi vrsti razlicnih, vcasih celo nasprotujocih si interesov. Ceprav drži ocena, da so UNNRA, Rdeci križ in nacionalne institucije repatriacijo v Evropi po drugi svetovni vojni vodili uspešno, (Urquhart 1996) je kljub temu sredi leta 1947 kot posledica teh razhajanj še vedno ostajal nerešen pro­blem »Zadnjega milijona«, v številnih državah je prihajalo do množicnih aretacij in celo pobojev repatriirancev in drugih vrnjenih oseb,10 ponekod so za dolocene kategorije vracajocih se meje ostale zaprte. V zvezi z institucijami lahko omenimo tudi z njimi povezano podkupovanje. Stražarji v zbirnih taborišcih so ob prepovedanih odhodih v mesto pogosto lahko pogledali cez prste. Cez nekatere državne meje je bilo treba najeti vodnike. Uradniki vseh vrst so zamižali na eno oko in spušcali ljudi naprej brez potrebnih dokumentov. Podkupovalo se je ameriške oficirje, ki so vodili transporte, angleške policaje, ki so transporte spušcali cez meje (AS 1932: 1440, Porocilo zveznega oficirja v Podrošci), vojake Rdece armade, da so transporte pustili pri miru... Integralni pristopi k raziskovanju migracij so migracijske mreže in razširjeno družino prepoznali kot posrednike med makro in mikro ravnjo. Kot empiricni predmet, umešcen med posameznikom in družbo, sta ti dve mikrostrukturi vsaj na prvi pogled premostili prepad med družbeno in individualno ravnjo analize. (Goss in Lindquist 1995) Razpoložljivi viri o repatriaciji Slovencev po drugi svetovni vojni potrjujejo pomembno vlogo družine in z njo povezanih migrantskih mrež. Družina je bila eden od najpomembnejših dejavnikov pri povratku v domovino , bodisi kot migracijska enota, znotraj katere se je potovalo, bodisi kot središce prizadevanj za ponovno snidenje družinskih clanov v domovini. Družine so pri tem izkorišcale svoj položaj posrednika med posameznikom in družbo in sodelovale tako z mednarodnimi institucijami in vpletenimi državami, kot tudi spodbujale aktivnosti in podjetnost posameznih družinskih clanov. Seznami repatriacijskih baz zajemajo vracajoce se družine in preživele družinske clane, pisma in poizvedbe pricajo o mrtvih, govorijo o uspešnih in neuspešnih iskanjih pogrešanih. Dokumentacija prica o naporih, da bi se ponovno združile razkropljene družine. Še posebej veliko truda so vložili v iskanje in povratek otrok kot najranljivejšega dela družine, saj nam pregled letnic rojstva pove, da je bila med povratniki kar tretjina mlajša od 18 let. Pricevanja govorijo o težkih preizkušnjah, ki so jim bile družine izpostavljene v izgnanstvu, o uspešnih in neuspešnih stikih z razlicnimi institucijami, naporih vrnitve in težavah ob ponovnem vkljucevanju v normalno življenje. Stresne razmere med vojno v po­vezavi z repatriacijo so seveda pogosto vplivale na preseljene družine, utrdile vezi 10 V ta kontekst prav gotovo sodijo tudi poboji domobrancev in nekaterih slovenskih mo-bilizirancev v nemško vojsko po drugi svetovni vojni v Sloveniji. Sicer pa to poglavje slovenske zgodovine le težko štejemo za repatriacijo. Šlo je za dogajanje, ki je potekalo vzporedno z repatriacijo, a ga je oblast popolnoma drugace nacrtovala, in je imelo povsem dolocen cilj, ki ni bil humanitarne narave, zato so s tem povezane naloge izvajale povsem specificne institucije in organizacije. Rezultata te operacije prav tako ne moremo šteti kot povratek v domovino, saj za te povratnike ni bilo pripravljenega mesta v družbi, temvec je šlo za kaznovanje oziroma mašcevanje. Potemtakem gre za samostojno dogajanje, ki presega migracijske pojave. med njimi, jih spremenile v edinstveno migracijsko enoto. Kot taka se je družina, ce so okolišcine to dovoljevale, izzivov migracije lotevala strateško, organizirano, takticno, družinski clani so si porazdelili delo in naloge, se medsebojno šcitili, skrbeli za ekonomijo preživetja, pomagali drug drugemu, da so preživeli v težkih razmerah. (Stark in Levhari 1982) V veliko primerih je bila družina vir zavetja, tolažbe in je nudila možnost žalovanja. Preko migracijskih vezi med sorodniki, prijatelji, sonarodnjaki so se te povezave in dejavnosti širile tudi v širšo izseljensko skupnost in pripomogle k varnejšem povratku domov. (Boyd 1987) Prakticne potrebe po cim cenejši delovni sili v službi nemškega vojaškega in civilnega gospodarstva so med vojno botrovale nastanku povsem specificnega izseljenskega trga. (Borjas 1987) Privlacnost države gostiteljice je nadomestila groba prisilna selitev, edini pricakovani dobicek, ki so si ga prisilni migranti na suženjskem delu v Nemciji želeli, pa je bil preživeti in oditi na varno, po možnosti v domovino. Ta motivacija je postalo tudi glavno gonilo repatriacije, ki je bila prav zato tako uspešna. Še vedno pa je najbolj zanimiv prav posameznik, ki se kot izseljenec in re-patriiranec s svojo migrantsko zgodovino (Boyle et al. 1998) upira racionalnemu teoretiziranju in nas prav zato stalno postavlja pred nove izzive. Vsi ti teoreticni razmisleki utrjujejo predpostavko, da je repatriacija specificna migracija , ki ima z drugimi migracijami številne skupne tocke, vseeno pa se zaradi povezanosti s pomembnimi zgodovinskimi dogodki, politicnimi odlocitvami in ekonomskimi razmerami od njih tudi razlikuje. Ker gre za dogajanje, ki sledi voj­nam, izgonom, nedokumentiranim prehodom meje, je custveni naboj tukaj lahko še posebej mocan. Široka paleta najrazlicnejših custev, ob katerih je še dandanes težko ostati neprizadet, je znacilen in poseben element repatriacije, tudi tiste slo­venske po drugi svetovni vojni . »EKONOMSKE« MIGRACIJSKE POLITIKE IN VRACANJE Marina Lukšic - Hacin MIGRACIJSKE POLITIKE V DRŽAVAH ZAHODNE EVROPE Konec petdesetih let so države clanice Evropske skupnosti oživljale svoja gospo­darstva. Potreba po delovni sili se je mocno povecala, zato se je zacelo aktivno spodbujanje priseljevanja in organizirano iskanje delovne sile po drugih evropskih državah.11 Od šestih držav Skupnosti je bila sprva izjema le Italija, ki je bila najprej država izseljevanja in ne priseljevanja, in je šele pozneje postala cilj množicnih priselitev. Po drugi strani je v gospodarsko manj razvitih evropskih državah nastal presežek delovne sile, kar je še dodatno spodbudilo ljudi, da so si delo iskali v tujini. Slovenija, takrat del Jugoslavije, je bila kot okolje izseljevanja prav tako vpeta v te procese. »Prej ekstenzivno zaposlovanje ali zaposlovanje v vecjem številu, kot je bilo potrebno, se je spremenilo v intenzivno zaposlovanje ali v zaposlovanje v okviru realnih potreb. Tedaj je prišlo do viška delovne sile, ki si je iskala delo na tujem. Ponovila se je stara zakonitost izseljevanja, vendar tokrat v drugacni obliki kot nekoc. Izseljevanje ali zacasno zaposlovanje v tujini je dobilo organizirane oblike.« (Stare 1977: 113) Pospešena povojna akumulacija kapitala v državah zahodne Evrope, ki je med drugim omogocila prestrukturiranje evropskega gospodarstva, je bila v veliki meri rezultat dela gostujocih delavcev oziroma priseljencev. Za migracijske politike držav zahodne Evrope se je uveljavila oznaka liberalisticne (Klinar 1985: 6) oziroma neoliberalisticne. (Mesic 1993: 672) Šlo je za politiko odprtih vrat za priseljevanje, postopno oblikovanje (nacionalnih) migracijskih politik v širšem pomenu besede12 in iskanje skupnih stališc do novega priseljevanja med državami clanicami EGS , pozneje EU. 11 »Gospodarski boom se je zacel s šestdesetimi leti; z velikimi potrebami po tujih delavcih so se javile Švica, Francija, ZR Nemcija in dežele Beneluksa. Hkrati pa smo prica novim pojavom v Zahodni Evropi: glavni uvoznik delovne sile je tokrat Evropska gospodarska skupnost, glavni izvoznik pa ravno dežele zunaj te skupnosti. Okoli 70 odstotkov gostu­ jocih delavcev danes dela v državah EGS, prihajajo pa iz držav, ki niso clanice. Clanstvo in neclanstvo bolj ali manj sovpadata z razvitostjo in nerazvitostjo.« (Rupnik 1972: 36) 12 Migracijska politika v širšem pomenu besede vkljucuje tako emigracijski kot imigracijski vidik. Slednji zajema nadzor števila priselitev v državo, regulacijo gibanja priseljencev V tem casu se je v evropskih državah uveljavil t. i. model gostujocih delavcev. »Koncept gostov-delavcev je po svoji kulturološki konotaciji prav nacionalni kon­cept, ker se pod tem razume avtomaticna vrnitev migrantov v državo, iz katere prihajajo, brž ko njihova delovna sila »gostitelju« ne bo vec potrebna.« (Mesic 1993: 672) V državah zahodne Evrope so bili tako vzpostavljeni pravno-politicni okviri, ki so na razlicne nacine spodbujali krožno migracijo ali migracijski krog ali »rotirajoco migracijo«, kot jo imenuje Mesic (1993: 672). Klinar dodaja, da so imele države gostiteljice glavno vlogo pri uveljavljanju takšne (krožne) migracijske politike, države izseljevanja pa so jo podpirale, saj so si prizadevale za uveljavljanje alternativ izseljevanju, za razlicne nacine sodelovanja s svojimi izseljenci oziroma zdomci, za zašcito tistih kategorij izseljencev, ki so ohranili prvotno državljanstvo, za ohranjanje izvorne etnicne identitete in nenazadnje tudi za vrnitev izseljencev – za povratništvo. (Klinar 1990: 320) Klinar glede povratnikov izpostavlja, da so emigrantske države bile »zainteresirane za vracanje svojih emigrantov s kvalifi­kacijami, znanji, kapitalom,« medtem ko »imigrantske države vracajo predvsem negativno selekcionirane remigrante, neuspešne, neprilagojene. Nacionalni interesi razvitih imigrantskih držav prav tako prevladujejo pri iskanju razvojnih alternativ mednarodnim migracijam.« (Klinar 1993c: 664) Navidezno enoten model se je pomembno razlikoval vsaj v treh razlicicah, ki so jih evropske države uveljavile v praksi v odnosu do priseljevanja, predvsem pa pozneje do samih priseljencev in njihovih pogojev za vsakodnevno življenje: model tujih delavcev (travailleurs étrangérs – Francija), model gostujocih delavcev (Gastarbeiter – Nemcija) in švedski model priseljencev (invandrare).13 Poimenovanja že sama po sebi nakazujejo razlicne državne strategije do priseljencev oz. zacasnih delavcev. Te razlike so zlasti ocitne pri naturalizaciji in integracijski politiki. V nekaterih državah je bila naturalizacija za priseljence dolgotrajnejša ali celo ne­mogoca, v drugih je bila nedosegljiva tudi za njihove potomce, v tretjih državah pa je bila naturalizacija sicer nadzorovan in pogojevan, a priseljencem relativno prijazen proces, državljanstvo pa dostopno. Zgodovina priseljevanja po drugi svetovni vojni in politika podeljevanja dr­žavljanstva kažeta velike razlike med francoskim, nemškim in švedskim modelom. Nemcija je država z velikim številom priseljencev, hkrati pa je znana po tem, da je bilo v njej v preteklosti zelo težko pridobiti državljanstvo (ce nisi bil nemškega porekla), in to ne le za prvo generacijo priseljencev, ampak tudi za njihove potom­ce.14 Francija sodi med države, kjer je bilo državljanstvo za priseljence dosegljivo med državami clanicami EU, politiko povratništva, odnos do naturalizacije, integracijsko politiko, begunsko politiko in azilno politiko. To podrocje je danes, zaradi razlikovanja med t. i. notranjo (med clanicami EU) in zunanjo migracijo (med clanicami in neclani­ cami), na ravni EU še bolj kompleksno. 13 Vec o tem glej Lukšic-Hacin 1999. 14 Po dogovoru med državami EU je bil v Nemciji sprejet nov zakon o državljanstvu (2000), ki je omilil pogoje naturalizacije . Možnosti dvojnega državljanstva so omejene na izjemne situacije, v katerih se lahko znajdejo otroci, rojeni v Nemciji, a se morajo med osemnajstim pod dolocenimi pogoji in v daljšem casovnem obdobju,15 medtem ko za potomce priseljencev, rojene v Franciji, ni bilo težav, in so državljanstvo pridobili samodejno. Leta 1994 se je to stanje deloma spremenilo, a Francijo še vedno lahko uvršcamo med države, relativno naklonjene naturalizaciji; Francija dopušca tudi možnost dvojnega državljanstva. Švedska se je po drugi svetovni vojni v dveh desetletjih iz enojezicne in etnicno homogene družbe spremenila v vecjezicno in etnicno izredno pestro okolje. (Immigrants in Sweden 1994) Zakonske spremembe iz leta 1975, ko je bil multikulturalizem uveden v migracijsko politiko, so vplivale tudi na podeljeva­nje državljanstva. Na Švedskem se je uveljavil t. i. multikulturni tip državljanstva . Pri tem tipu je državljanstvo lahko dostopno, cetudi vodi v dvojno državljanstvo, kakor prica praksa na Švedskem. Cas naturalizacije za Skandinavce je dve leti, za ne-Skandinavce pa pet let. Otrokom priseljencev, ki so rojeni na Švedskem, drža­vljanstvo ni samodejno podeljeno. Zanj morajo samo zaprositi, se pravi, da morajo izraziti željo po švedskem državljanstvu. (Immigrants in Sweden 1994; Castles, Miller 1993: 39–40, 218–230) Ta formalnost se lahko dozdeva ovira na poti do dr­žavljanstva, po drugi strani pa jo je mogoce razlagati tudi kot spoštovanje pravice posameznika, da se sam odloci za državljanstvo, ki ga bo imel. V letu 2001 je bil sprejet nov zakon, ki še jasneje opredeljuje odnos do dvojnega državljanstva in ga dovoljuje.16 Prav tako daje možnost, da lahko otroci pridobijo švedsko državljanstvo ne glede na državljanstvo staršev. (Swedish Citizenship 2005: 10) Analize statisticnih podatkov o podeljenih državljanstvih v preteklosti nam kažejo pomembne razlike med Nemcijo na eni strani in Francijo in Švedsko na drugi strani. Castles (1998: 239) navaja, da je bila po stopnji naturalizacije v letu 1988 Švedska takoj za Avstralijo, ki je imela najvišjo stopnjo. Francija je bila po stopnji naturalizacije nekje v sredini med evropskimi državami, Nemcija pa prav na repu. Podobno velja za leto 1995, ko se je Švedska po stopnji naturalizacije uvrstila na tretje mesto, za Nizozemsko in Avstralijo (vse tri po višini stopnje izra­zito izstopajo), Francija v sredino, Nemcija pa ponovno na zadnje mesto z najnižjo stopnjo naturalizacije. Nemcija v primerjavi z drugimi evropskimi državami v tem in triindvajsetim letom odlociti za eno od obeh. »Leta 2000 pa je Nemcija sprejela nov zakon o državljanstvu in z njim precej omilila svojo naturalizacijsko politiko. Nov zakon daje priseljencem možnost, da za državljanstvo zaprosijo (že) po osmih letih bivanja v Nemciji (ob izpolnjevanju ostalih pogojev). Prej je bil pogoj petnajst let. V nasprotju s starim zakonom je po novem nemško državljanstvo avtomaticno podeljeno tudi vsem otrokom, rojenim v Nemciji, katerih starši nimajo nemškega državljanstva, ce vsaj eden od staršev zakonito prebiva v Nemciji najmanj osem let in ima pravico do bivanja (Au­fenthaltsberechtigung) ali pa že tri leta neomejeno dovoljenje za bivanje (Aufenthaltserlaubnis) ...« (Bešter 2002: 5) 15 Priseljenci iz držav, ki so bile nekdanje francoske kolonije so bili v posebnem položaju. 16 Državljanstvo se lahko pridobi z rojstvom, posvojitvijo, poroko, naturalizacijo in notifi­kacijo. Dvojno državljanstvo je predvideno v primerih, ko gre za švedske državljane, ki želijo pridobiti drugo državljanstvo, in ni potrebno, da se staremu državljanstvu odpovedo, razen ce tako ne zahteva država, ki podeljuje novo državljanstvo. Enako je predvideno za ljudi, ki prosijo za švedsko državljanstvo. Staremu državljanstvu se ni potrebno odreci. (Swedish Citizenship 2005: 10) letu izrazito izstopa navzdol. Navedeno dodatno potrjuje, da je bilo v Nemciji zelo težko pridobiti državljanstvo , ce priseljenec ni bil nemškega porekla.17 Vzroki razlik pri pogojih naturalizacije v omenjenih državah so povezani z (zgodovinsko pogojenimi) razlikami v percepcijah naroda tako na teoretsko konceptualni in normativni ravni kot v vsakdanjem življenju. Castles (1998: 43) ugotavlja, da se je v Franciji uveljavil t. i. republikanski model naroda, v Nemciji etnicni model naroda in na Švedskem multikulturni model naroda. Pomembna razlika med njimi je v odnosu do manjšin, drugacnosti, tujcev-priseljencev oziroma priselitve in s tem tudi do (ne)vracanja ljudi v izvorna okolja. Medtem ko prvi model dopušca asimilacijo in vkljucevanje manjšine, jih drugi izkljucuje,18 tretji pa pod dolocenimi pogoji združuje vecino z razlicnimi manjšinami, ki naj bi jih model delno integriral, hkrati pa bi omogocal kulturno heterogenost in enakopravnost. Liberalna migracijska politika, po kateri so se ravnale države zahodne Evrope do naftne krize 1973/74, je bila izraz in seštevek nacionalnih migracijskih politik. (Mesic 1993: 672) Glede oblikovanja skupnih stališc v migracijski politiki držav zahodne Evrope na normativno deklarativni ravni je bilo prvi mejnik leto 1957, ko je bila ustanovljena EGS in je bila podpisana Rimska pogodba. (Pravni red in dokumenti 2005) Deset let pozneje je bil znotraj Evropske skupnosti uresnicen dogovor (Mesic 1989: 10–15), s katerim se je vzpostavil skupni trg delovne sile, kar je pomenilo svobodno selitev in enakopravnost pri zaposlovanju državljanov clanic EGS v drugih državah EGS. S sprejemom sporazuma o notranjih migrantih se je položaj zunanje migracije slabšal in zaostroval, za notranjo migracijo pa je vprašanje državljanstva zacelo izgubljati pomen. Do sedemdesetih let je v Evropi potekalo množicno preseljevanje z juga proti severu. »Racunajo, da je danes v državah zahodne Evrope zaposlenih približno 9 milijonov tujih delavcev. Zakonitosti tega gibanja kažejo, da se nekvalificirana delovna sila seli na relaciji jug–sever, visoko strokovna pa na relaciji vzhod–zahod.« (Stare 1974: 84) Z naftno krizo je prišlo do ukinitve liberalne migracijske politike in do »sistemsko izraženega radikalnega obrata v migracijski politiki imigrantskih držav« (Mesic 1989: 11) v smeri zaustavljanja nadaljnjega pritoka tuje delovne sile . Tedaj se je izkazalo, da model migracijskih tokov ni deloval samodejno. Pokazala se je neucinkovitost modela gostujocih delavcev, ki je predpostavljal, da se bodo delavci po zacasnem delu v tujini vrnili nazaj v izvorno okolje. Vsa nadaljnja mi­ 17 Torej bi lahko sklepali, da je znaten delež prebivalcev brez državljanstva v Nemciji 'kumu­ lativne' narave in zajema pretežen delež priseljencev za razliko od Francije, kjer je potekala naturalizacija priseljenih, in še bolj od Švedske, kjer je bila naturalizacija še intenzivnejša od francoske. Število priseljencev v sedanjosti je v teh dveh državah relativno bolj 'svež' rezultat novih priselitev kot pa v Nemciji, kjer je število še danes kumulativne narave. 18 Lahko bi rekli, da ta model v preteklosti ni dopušcal niti možnosti popolne asimilacije, saj je izkljuceval možnost naturalizacije za ne-etnicne pripadnike. Spominja na politiko ZDA v preteklosti in na stališca zagovornikov t. i. modela anglo-konformnosti, ki je dolocenim manjšinam pripisoval naravno nesposobnost za asimilacijo. Vec o tem v Lukšic-Hacin 1995. gracija je bila v celoti pogojena z (diferenciranimi) potrebami gospodarstva po delovni sili v državah, kamor so se ljudje (delavci) priseljevali.19 Aktualna migracij-ska situacija pa je odvisna od trga dela, pravnega statusa, vracanja in reintegracije ter socialno-pravnega položaja priseljencev in njihovih potomcev. Po letu 1973/74 je število priseljencev narašcalo le še zaradi združevanja družin, rojstev in ilegalne migracije. Nastopil je cas t. i. družinske imigracije, ki je že bila del nove politike, usmerjene v integracijo priseljencev v novo okolje. Za priseljence, ki so ostali, je nastopil cas »integracijske migracijske politike.« (Klinar 1985: 14)20 Navidezno locena vidika sta se v praksi prepletala in pogojevala, saj naj bi združe­vanje družin spodbujalo ucinkovitejšo integracijo priseljencev v novo okolje.21 Za evropske migracije v osemdesetih letih se je uveljavil izraz »migracije v kriznih razmerah.« (Klinar 1985) Neoliberalisticno migracijsko politiko iz šestde­setih in zacetka sedemdesetih let je zamenjala politika integracije . Priseljevanje je postalo selektivno in omejeno, zajemalo je tudi priseljevanje zaradi vojnih razmer in iz politicnih razlogov, t.j. begunstvo in azilantstvo. Vzporedno so se pojavile številne prisilne remigracije. Prisilna remigracija je lahko posredna ali neposredna. Povezana je z izdajanjem ali zavracanjem zacasnih delovnih dovoljenj , z zapleti pri pridobivanju pravic socialnega zavarovanja, omejevanjem pravic, diskriminacijo, brezposelnostjo in grožnjami. (Klinar 1985: 14) »Upoštevati moramo številne spremembe, ki so po 1973. letu nastopile v njihovem življenju. Prenehal je krožni tok njihovih migracij in ostala jim je samo izbira, ali se za trajno vrniti domov ali pa ostati v tujini za nedolocen, vendar daljši cas. Mnogim pa tudi ta izbira ni bila dana; iz razlicnih vzrokov so se morali vrniti domov, ker so izgubili svoja delovna mesta, v razmerah narašcajoce brezposelnosti pa niso imeli perspektiv za kakr­šnokoli zaposlitev. Zahodnoevropski kapital je brez milosti opravil selekcijo med tujimi delavci: dobre delavce je zadržal, slabe (nekvalificirane, bolne, itd.) pa poslal 19 Glede na duh casa, o katerem govorimo, in na status, ki so ga zadevni posamezniki imeli, bi bilo tocneje reci, da so se priseljevali delavci in ne ljudje. 20 Za izbrane priseljence se zacne cas vkljucevanja v družbo priselitve in ponovno lahko go-vorimo o treh modelih (tokrat) integracijske politike . Castles govori o modelu diferencira­nega izkljucevanja (Nemcija), modelu asimilacije (Francija) in modelu multikulturalizma(Švedska). Modeli se pomembno razlikujejo v odnosu do življenja priseljencev in njihovih potomcev na ravni vsakdanjega življenja, v odnosu do njihovih društev, do ohranjanja njihovih kultur in jezikov, do izobraževanja otrok, do socialnih in politicnih pravic itd. (glej Castles, Miller 1998: 244–250) V procesu oblikovanja skupne (i)migracijske politike EU so bila v nacionalne politike posameznih držav vkljucena nacela multikulturalizma, toda to podrocje je še vedno v pristojnosti držav clanic, in odlocitve, sprejete na ravni EU, so zgolj priporocila o želenih držah. Obravnavanim trem politikam pa je skupno dejstvo, da se osredotocajo predvsem na integracijski vidik. V ospredju so vprašanja o ucinkoviti integraciji priseljencev, ki zakonito bivajo v državi že dlje casa, regulacija in omejevanje dotoka nove delovne sile oz. novih priseljencev in begunska problematika – zagotavljanje pomoci in zašcite beguncem ter žrtvam vojnega nasilja, državljanske vojne ali politicnih preganjanj in prevratov. Priseljevanje v države se dovoli iz razlogov, dogovorjenih na ravni EU: združevanje družin, študij, delo , humanitarni razlogi. 21 Vec o tem v Lukšic-Hacin 1995. nazaj v države, iz katerih so prišli. Hkrati s tem, da ne dovoljuje prihajanja novih delavcev iz držav, ki niso clanice EGS, pa je na razne nacine omogocal združe­vanje družinskih clanov tistih tujih delavcev, katere je zadržal – in s tem prihaja do nove rezervne armade tujih delavcev, predvsem pa do cenene ženske delovne sile ...« (Pogacnik 1984: 118) V kriznih razmerah se je pokazalo, da je priseljevanje v konfliktu z obstojeco ideologijo nacionalne države, ki je utemeljena na ideji o kulturni in politicni homo-genosti. (Castles, Miller 1993: 13–14) Model zacasnih delavcev (seveda model, ki bi deloval tako, kot je bil zamišljen: izselitev–priselitev–vrnitev) se je tako izkazal za enega redkih nacinov dotoka delovne sile iz drugih (nacionalnih) držav, ki ni bil v ostrejšem nasprotju z ideologijo nacionalne države; z ekonomskega vidika je sle­dnjo pravzaprav dopolnjeval, saj je zagotavljal delovno silo (ljudi) na podhranjenih podrocjih ob predpostavki, da bo ta tuja delovna sila (ljudje) nekoc tudi odšla. Z nastopom naftne krize v sedemdesetih letih se je tok priseljevanja zaustavil; zacelo se je krizno obdobje. Zaceli so se tudi pritiski na priseljene delavce, naj se vrnejo – govorimo o prisilnih remigracijah. Edini možen nacin priseljevanja v osemdesetih letih, ce zanemarimo izjemne primere, je bilo združevanje družin, ki je bilo del strategije integracijske politike. Vzporedno se je vecalo tudi priselje­vanje iz humanitarnih razlogov. Države clanice EU so postavljale razlicne pogoje za življenje in delo priseljencev in izvajale razlicne azilne politike in politike do beguncev, so se pa postopno usklajevale. V procesu oblikovanja skupne (i)migracijske politike v Evropski uniji so posamezne države clanice v svoje nacionalne politike zacele vkljucevati nacela multikulturalizma. Vendar pa je to podrocje še vedno v pristojnosti posameznih držav, in odlocitve, sprejete na ravni EU, so zgolj priporocila. Skupni imenovalec teh nacionalnih politik je, da se osredotocajo predvsem na integracijski vidik (http:// europa.eu.int/comm/justice_home 2004) V ospredju so vprašanja o ucinkoviti inte­ graciji priseljencev, ki zakonito bivajo v državi že daljši cas, urejanje in omejevanje dotoka nove delovne sile oz. novih priseljencev ter begunska problematika, t. j. zagotavljanje pomoci in zašcite beguncem, žrtvam vojnega nasilja, državljanske vojne ali politicnih preganjanj in prevratov. Priseljevanje je dovoljeno iz razlogov, dogovorjenih na ravni EU, in sicer z namenom združevanja družin, študija, dela ali iz humanitarnih razlogov. PROCES OBLIKOVANJA SKUPNE (I)MIGRACIJSKE POLITIKE V EVROPSKI UNIJI Zacetki medvladnega sodelovanja na tem podrocju so povezani z vprašanji notranje varnosti in segajo v sredino sedemdesetih let, to je cas, ko so se države zahodne Evrope soocile s porastom terorizma. Leta 1975 je bil ustanovljen forum za sodelo­vanje med notranjimi ministrstvi in policijami v boju proti terorizmu. To medvladno telo, ki so ga poimenovali skupina Trevi, formalno ni bilo del evropskih institucij.22 Sodelovanje in usklajevanje med državami clanicami na podrocju priseljevanja in podeljevanja azila za državljane tretjih držav se je zacelo v osemdesetih letih, strukturirati pa se je zacelo leta 1993 s sporazumom v Maastrichtu.23 (EU and the migration policy 2005) Vecina t. i. starih clanic ali bolje receno ustanovnih clanic Evropske unije je naredila prve korake k odpravljanju notranjih meja v sredini osemdesetih let. Prvi sporazum o postopni odpravi nadzora oseb in poenostavitvi medsebojnega pre­toka blaga sta podpisali Nemcija in Francija leta 1984. Že leto zatem so Nemcija, Francija, Belgija, Luksemburg in Nizozemska podpisale Schengenski sporazum. Pozneje so k sporazumu pristopile še Italija (leta 1990), Španija in Portugalska (leta 1991), Grcija (leta 1992), Avstrija (leta 1995), Danska, Švedska in Finska (leta 1996) (Schengenski sporazum 2004). Schengenski sporazum sta podpisali tudi državi, ki nista clanici Evropske unije, in sicer Islandija in Norveška (Prvi zacetki v 70. in 80. letih 2004). Namen sporazum je bil olajšati prehode notranjih meja z odpravo doteda­njega mejnega nadzora in postavitvijo skupnih nadzornih mest, kar je omogocilo hitrejši pretok oseb in blaga znotraj Evropskih skupnosti. Posledicno je bilo treba okrepiti sodelovanje med policijskimi in carinskimi organi držav clanic, sploh na podrocju boja proti mednarodnemu kriminalu,24 kjer se je pricelo usklajevanje predpisov o prepovedani trgovini z drogami, orožjem in eksplozivi.Za migracijsko problematiko je najpomembnejše poenotenje predpisov o pogojih za vstop v državo clanico in za podeljevanje viz. Nadzor nad t. i. dotokom oziroma priseljevanjem se je prenesel na zunanje meje pogodbenic ob upoštevanju interesov vseh držav clanic (Schengenski sporazum 2004). Schengenski sporazum je bil nato nadgrajen s Schengensko konvencijo, pod-pisano 19. junija 1990. Konvencija je stopila v veljavo 1. septembra 1993, v praksi pa se je dejansko uveljavila šele marca 1995. Zamudo pri uveljavitvi konvencije gre pripisati dolgotrajnemu iskanju kompromisa med državami clanicami glede odprave nadzora na notranjih mejah za vse ljudi, ki te meje prehajajo – torej tudi za državljane tretjih držav oziroma priseljence, ki niso pridobili državljanstva države, v kateri živijo in delajo (prav tam). 22 Skupina je predstavljala možnost izmenjave informacij o teroristicnih akcijah, varnosti letalskega prometa, jedrskih elektrarn in drugih morebitnih ciljev teroristicnih napadov. V osemdesetih letih so se njene pristojnosti razširile še na boj proti organiziranemu kri­ minalu. (Prvi zacetki v 70. in 80. letih 2004) 23 Sporazum je bil sicer podpisan leta 1992, a v veljavo je stopil leta 1993. (Nastanek tretjega stebra v Maastrichtu 2004) 24 Izboljšanje policijskega sodelovanja, poenostavitev pravne pomoci, skrajšanje in poenosta­ vitev izrocitvenega postopka, dogovor o cezmejnem zasledovanju, spoštovanje prepovedi vstopa na celotnem obmocju držav pogodbenic (Schengenski sporazum 2004). Z Amsterdamsko pogodbo je Schengenska konvencija postala sestavni del evropskega pravnega reda. Pogodba med drugim doloca, da morajo nove clanice (ki so bile tedaj še v procesu pridruževanja) v celoti prevzeti pravni red, torej tudi schengenski sporazum. Slovenija, katere meje so deloma zunanje meje Evropske unije oziroma »schengenske meje«, se je podredila temu dolocilu, nekatere države pa tega predpisa niso privzele (prav tam): 1. Danska, Finska in Švedska , ki so ob pristopu k schengenskemu sporazumu zaprosile za posebno obravnavo, ki bi dopustila in ohranila svobodo gibanja oseb v okviru Nordijske unije potnih listov. Tako je bil 1996 podpisan poseben spora­zum o sodelovanju med Islandijo in Norveško, ki sporazuma nista podpisali, in državami podpisnicami sporazuma. 2. Poseben položaj Velike Britanije in Irske je urejen s posebnimi protokoli, zlasti s Schengenskim protokolom Amsterdamske pogodbe . Schengenski pravni red za ti dve državi ni zavezujoc. Obe državi še naprej opravljata nadzor na svojih mejah, druge države clanice pa lahko izvajajo nadzor nad osebami, ki prihajajo z njunega obmocja. Schengenski konvenciji je sledila Maastrichtska pogodba (Nastanek tretjega stebra v Maastrichtu 2004), ki je bila podpisana leta 1992, veljati pa je zacela leta 1993. S to pogodbo je medvladno sodelovanje v pravosodju in notranjih zadevah preraslo v delno pristojnost Evropske unije, in sicer kot t. i. tretji steber.25 Spre­jeto je bilo novo ime integracije – Evropska unija . Za razliko od starega imena, ki je izpostavljalo gospodarske vidike, so vse pomembnejši politicni vidiki. Nove politicne razsežnosti evropske integracije zajemajo tudi koncept evropskega drža­vljanstva. »Državljanstvo Evropske unije ne nadomešca nacionalnega, temvec ga dopolnjuje. Vsakdo, ki ima državljanstvo države clanice, je hkrati državljan Unije in ima pravico do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav clanic. Ce ena od držav clanic nima predstavništva na ozemlju neke tretje države, ima državljan omenjene clanice pravico do zašcite diplomatskih in konzularnih organov katerekoli druge države clanice Unije. Ta pravica vkljucuje pomoc v primerih smrti, bolezni ali težje nesrece, zapora, pripora ali napada, kot tudi pomoc in vrnitev domov v težjih razmerah. Poleg tega ima vsak državljan Unije, ki ima prebivališce v državi clanici, nima pa njenega državljanstva, pravico, da v tej državi voli oziroma je voljen na volitvah v Evropski parlament in na obcinskih volitvah, in sicer pod enakimi pogoji kot državljani te države. Vsak državljan EU ima pravico nasloviti peticijo na Evropski parlament, kot tudi pravico obrniti se na evropskega ombudsmana ter pravico pisati katerikoli instituciji ali organu EU v enem od uradnih jezikov EU (od 1. maja 2004 tudi v slovenšcini) in prejeti odgovor v istem jeziku.« (Dr­žavljanstvo EU 2004) Koncept državljanstva je še povecal razlike v politiki notranjih oziroma zuna­ 25 Prvi steber predstavljajo Evropska skupnost, EMU, skupni trg in carinska unija, drugi steber skupna zunanja in varnostna politika, tretji steber pa pravosodje in notranje zadeve. (Nastanek tretjega stebra v Maastrichtu 2004) njih migracij . Nekatera z Maastrichtsko pogodbo opredeljena podrocja skupnega interesa so bila neposredno ali posredno povezana z migracijami: azil, priseljevanje, nadzor zunanjih meja, boj proti drogam, zatiranje mednarodnega financnega kri­minala, sodelovanje pravosodnih organov v civilnih zadevah, pravosodno sodelo­vanje v kazenskih zadevah, sodelovanje med carinami ter policijsko sodelovanje v preprecevanju terorizma in razlicnih oblik organiziranega kriminala. Sprejemanje odlocitev na podrocjih skupnega interesa je ostalo predmet medvladnega sodelo­vanja. »Glavno besedo je imel svet ministrov, ki je odlocitve sprejemal soglasno, medtem ko Evropska komisija, Evropski parlament in Sodišce evropskih skupnosti niso mogli odigrati vidnejše vloge. Tudi dolocila schengenske konvencije še niso dobila polne veljave in niso bila sprejeta kot sestavina evropskega pravnega reda.« (Državljanstvo EU 2004) To se je zgodilo šele z Amsterdamsko pogodbo. Z Maastrichtsko pogodbo je bil ustanovljen Evropski policijski urad ali Euro­pol,26 poseben organ EU, ki služi izmenjavi informacij o kaznivih dejanjih. Njegova naloga je izboljšati ucinkovitost in sodelovanje med pristojnimi organi držav clanic v boju proti hudim oblikam mednarodnega organiziranega kriminala. Na podrocju migracij ima Europol dolocene pristojnosti pri preprecevanju raznih oblik ilegalnih migracij, npr. ilegalnega tihotapljenja priseljencev, trgovine z ljudmi in kaznivih dejanj, storjenih pri teroristicnih dejavnostih zoper življenje in telo, osebno svobodo ali lastnino (Europol 2004). Zaradi zapletov pri ratifikaciji konvencije o Europolu v nekaterih državah clanicah je le-ta dejansko zacel delovati šele v drugi polovici devetdesetih let. (Državljanstvo EU 2004) Maastrichtski pogodbi je sledil sporazum v Dublinu (EU and the migration policy 2005), namenjena zlasti usklajevanju politik podeljevanja azila. Poglavitni cilj sporazuma je bil zagotoviti, da prosilec za azil zaprosi v tisti državi clanici, v katero je najprej vstopil ali je povezan z njo. Država, ki je po tem dogovoru odgovorna za razreševanje primera, je zavezana prevzeti postopek, ce se je tak prosilec preselil v druge države clanice. Vloga za dodelitev azila se v postopku rešuje v skladu z zakonodajo države, kjer je obravnavana. Eden od pomembnih ciljev sporazuma je tudi prepreciti, da bi prosilec vložil prošnjo za podelitev azila v vec državah hkrati, ter po drugi strani, da se prosilci ne bi gibali po državah clanicah, ne da bi pridobili azil v eni izmed njih. Za lažje izvajanje sporazuma je bil ustanovljen Eurodac, centralna elektronska baza podatkov, ki omogoca primerjavo prstnih 26 Europol je bil ustanovljen 7. februarja 1992 z Maastrichtsko pogodbo. Sedež ima v Haagu na Nizozemskem. Zacasno je zacel delovati 3. januarja 1994 in sicer kot Europol – Služba za droge (ESD). Sprva je bilo delovanje osredotoceno le na boj proti drogam, s 1. janu­arjem 2002 pa so bile pristojnosti Europola razširjene na obravnavo vseh hujših oblik mednarodnega kriminala, ki so naštete v Prilogi Konvencije o Europolu. Konvencijo so ratificirale vse države clanice EU. Veljati je zacela 1. oktobra 1998. Po sprejemu nekate­rih pravnih aktov, povezanih s konvencijo, je Europol zacel opravljati svojo dejavnost v polnem obsegu 1. julija 1999. Slovenska vlada je sporazum o sodelovanju z Europolom podpisala 1. oktobra 2001 kot prva iz skupine držav kandidatk. (Europol 2004) odtisov. S pomocjo baze se lažje ugotovi, katera država mora obravnavati vlogo za azil, oziroma v katero državo je prosilec za azil najprej vstopil.27 Za migracijsko politiko je zelo pomembna že omenjena Amsterdamska po­godba , ki je bila podpisana leta 1997,28 veljati pa je zacela leta 1999 (EU and the migration policy 2005). Prinesla je pomembne spremembe na podrocju pravosodja in notranjih zadev, torej zlasti za tretji steber, ki smo ga omenili pri Maastrichtski pogodbi. Z novo pogodbo so se zadeve, povezane s prostim pretokom oseb, prenesle v prvi steber, in sicer vizumi in nadzor na zunanjih mejah, azil in priseljevanje, pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah, carinsko sodelovanje in boj proti financ­nemu kriminalu. Vsebina tretjega stebra se je s tem prenosom spremenila, podrocja, prenesena v prvi steber, pa so v vecji meri postala predmet odlocitev, sprejetih na ravni EU. Obravnava naštetih podrocij je z ravni medvladnega sodelovanja prešla na nadnacionalno raven, kar pomeni, da institucije EU na tem podrocju spreje­majo za clanice zavezujoce odlocitve. S posebnim protokolom k Amsterdamski pogodbi je tudi Schengenski pravni red postal del evropskega pravnega reda, in so ga države kandidatke morale v celoti sprejeti. Amsterdamska pogodba je dala institucijam EU pristojnosti na podrocju imigracijske politike, ki torej poslej ni bila vec v izkljucni domeni medvladnega dogovarjanja, tako sprejete odlocitve pa so postale zavezujoce za države clanice. Na podrocju migracijske politike so se s tem pomembno povecale pristojnosti EU (EU and the migration policy 2005; Nova struktura po Amsterdamu 2004), ki pa naj bi se uveljavljale postopoma: »V prvih petih letih od uveljavitve Amsterdamske pogodbe si Evropska komisija deli pravico do podajanja zakonodajnih predlogov (funkcija zakonodajne pobude) z državami clanicami, ministrski svet odloca soglasno, Evropski parlament pa izdaja mnenje o predlagani zakonodaji. Po izteku petletnega prehodnega obdobja leta 2004 naj bi Komisija pridobila samostojno pristojnost za sprožanje zakonodajnih pobud.« (Nova struktura po Amsterdamu 2004) In še: »Pet let po uveljavitvi Am-sterdamske pogodbe naj bi EU vzpostavila prostor svobode, varnosti in pravice . To pomeni, da mora Svet do tega datuma sprejeti pravne akte na podrocju azila, nezakonitega priseljevanja in vracanja oseb, ki nezakonito bivajo na ozemlju EU. Izjema so ukrepi, ki zadevajo pogoje za vstop in bivanje ter pravice državljanov tretjih držav, ki živijo v EU. (…) Iz skupne imigracijske politike je izvzeta Danska, Velika Britanija in Irska pa se ob vsakem primeru posebej odlocata, ali bosta so-delovali ali ne.« (Migracije in azil 2004) Oktobra 1999 je bilo zasedanje Evropskega sveta v Tampereju (Mejnik v Tam-pereju 2004), na katerem je bila posebna pozornost namenjena politiki azila in pri­seljevanja z namenom oblikovanja enotnega sistema dodeljevanja azila. V ospredju so bili tudi pogovori o skupnih pravilih, s katerimi bi preprecili dotok nezakonitih priseljencev in uveljavili skupen sistem za razlocevanje le-teh od beguncev. V pre­teklosti so bile zaradi razlicnih nacionalnih politik do azilantov nezakonitemu 27 Baza je v Luksemburgu. (EU and the migration policy 2005) 28 Pogodba je bila podpisana 10. novembra 1997. (Pravni red in dokumenti 2004) priseljevanju najbolj izpostavljene tiste države, kjer je bilo dovoljenje za zatocišce lažje dobiti. Po vstopu v države clanice EU so prosilci za azil vlogo tako oddali v državah, kjer so imeli vecje možnosti za pridobitev statusa. V primeru zavrnitve so se lahko zaradi neenotnega sistema s prošnjo obrnili na drugo državo. Nova pravila naj bi to prakso ukinila in omogocila vecji nadzor. Izvedbena politika priseljevanja tujcev iz tretjih držav je še naprej ostala v pristojnosti zakonodaj nacionalnih držav, ceprav naj bi se nacionalne politike na podrocju migracij pocasi poenotile. Ustanovljen je bil Eurojust, poseben organ Evropske unije, ki v boju proti or-ganiziranemu kriminalu združuje preiskovalne in pravosodne strokovnjake držav clanic in omogoca cezmejni sodni pregon. Junija 2000 je Nemcija predlagala sestavo in naloge Eurojusta, julija istega leta pa so tak predlog predstavile Francija, Por­tugalska, Švedska in Belgija. Med pobudama so bile bistvene razlike. Nemški pre­dlog je predvideval ohlapno strukturo s predstavniki držav clanic, ki bi v glavnem izmenjavali informacije. Predlog cetverice pa je novemu organu namenjal veliko pomembnejšo vlogo in predvidel tudi nekatere operativne naloge, kot je na primer možnost, da Eurojust od posamezne države clanice zahteva zacetek preiskave oziro-ma zacne sodni pregon. Evropska komisija je nato predlagala kompromisno rešitev med obema pristopoma. Sprva naj bi šlo za ohlapneje organizirano enoto, ki bi predvsem zbirala informacije, v naslednji fazi pa bi Eurojust že izvajal konkretnejše naloge ter dobil pravno podlago za svoje delovanje in ustrezno infrastrukturo. Za lažje komuniciranje med nacionalnimi pravosodnimi organi, zlasti sodišci, je bila ustanovljena Evropska pravosodna mreža. Od leta 2001 je Eurojust deloval kot zacasni urad v Bruslju, nato pa se je decembra 2002 preselil v Haag, kjer ima sedež tudi Europol. S tem naj bi omogocili ucinkovitejše sodelovanje med institucijama. Naloga Eurojusta je usklajevati delo nacionalnih organov kazenskega pregona in pomagati pri preiskovanju primerov organiziranega kriminala. Eurojust je prvi organ EU, ki je bil ustanovljen na podrocju pravosodja, in pomeni prvi korak k poenotenju kazenskega pregona kaznivih dejanj na ravni EU. Pristojen pa je tudi za odkrivanje trgovanja z ljudmi. (Eurojust 2004) Amsterdamska pogodba je prvi dokument, ki je formalnopravno urejal te­snejše sodelovanje med tistimi clanicami Unije, ki so bile na dolocenih podrocjih pripravljene poglobiti integracijo (Nova struktura po Amsterdamu 2004). Pogodba iz Nice,29 ki je sledila leta 2002, je še nekoliko omilila pogoje, pod katerimi lahko države clanice tesneje sodelujejo, in skupno zunanjo in varnostno politiko razširila tudi na drugi steber; le obramba je še ostala predmet izkljucnega medvladnega sodelovanja (prav tam). Septembra 2002 je bila v Helsinkih na ministrskem sestan­ku Sveta Evrope sprejeta zakljucna deklaracija konference ministrov, odgovornih za migracijske zadeve. »V tej deklaraciji so ministri izpostavili skupna nacela in postavili smernice integracijskih politik držav clanic Sveta Evrope. V skladu z deklaracijo naj bi integracijske politike temeljile na nacelih clovekovih pravic, 29 Pogodba je bila podpisana 10. marca 2002. (Pravni red in dokumenti 2004) demokracije, pravne države, strpnosti in nediskriminacije. Deklaracija izpostavlja integracijo kot interaktiven proces, ki zadeva tako priseljence kot tudi vecinsko družbo. Ministri so se v deklaraciji zavzeli za to, da naj države spodbujajo odprto družbo in sodelovanje legalnih priseljencev v gospodarskem, družbenem, kultur­nem in politicnem življenju, spodbujajo naj enak dostop priseljencev do zaposlitve ter poostrijo protidiskriminacijsko zakonodajo in ukrepe.« (Bešter 2002: 17) Ce povzamemo predstavljene dokumente, vidimo, da migracijska politika na ravni EU ureja predvsem razmerja med posameznimi državami clanicami in notranji cezmejni pretok priseljencev, ki že živijo in delajo v državah EU, ter novih priseljencev. Osredotocena je predvsem na imigracijske vidike. Širša migracijska politika, zlasti letne kvote novih priseljencev v posameznih državah, odnos do (no­vih in starih) priseljencev ter integracijska politika so še vedno predvsem v domeni nacionalnih politik . Na teh podrocjih se na ravni EU države clanice zgolj dogovar­jajo o smernicah, ki naj bi jih uveljavljale v nacionalnih migracijskih politikah. Pravica prostega gibanja državljanov clanic EU je eden od (deklarativnih) temeljev politike EU, zato države clanice morajo sodelovati in usklajevati nacional­ne interese na tem podrocju. Iz zgornjega prikaza razvoja politik in sprejemanja dokumentov na podrocju migracij lahko razberemo, da so bile njihov predmet tri skupine prebivalcev: 1. državljani držav clanic EU, njihove pravice in gibanje po celotnem prostoru EU, 2. prebivalci držav clanic EU, ki imajo državljanstvo t. i. tretje države in imajo urejena dovoljenja za delo in bivanje v posameznih državah clanicah EU, in njihove (ne)pravice prostega gibanja. Sem sodijo tudi dogovori o pravici do združevanja družin in dogovori o širši integracijski politiki, ki naj bi temeljila na postulatih multikulturalizma; 3. novi priseljenci iz t. i. tretjih držav, nadzor priseljevanja, sistemsko usklajeva­nje na tem podrocju med državami clanicami EU in (ne)pravice novih priseljencev do prostega gibanja med državami clanicami EU. Države so se uskladile glede nadzora meja, politike podeljevanja azila in viz ter novega priseljevanja. 1)Pogoji za delo in nastanitev za državljane clanice EU Državljani clanic imajo pravico prostega gibanja, nastanitve, dela in študija na obmocju EU za krajše ali daljše casovno obdobje. Pravico nastanitve v drugih državah clanicah imajo tudi brez dokazila o zaposlitvi, ce se lahko sami preživljajo. Za nastanitev, daljšo od treh mesecev, je potrebno pridobiti dovoljenje. Pri zapo­slovanju delovna dovoljenja niso vec potrebna (EU and the migration policy 2005), kar pa za zdaj drži za državljane starih clanic EU, medtem ko naj bi se to pravilo scasoma uveljavilo tudi za nove clanice. Medtem velja t. i. prehodno obdobje, ko morajo državljani novih držav clanic še vedno pridobivati delovna dovoljenja v okviru sistemov letnih kvot. Po 1. maju 2004 so se s prikljucitvijo Slovenije EU pogoji za bivanje slovenskih državljanov v državah clanicah EU spremenili.30 V t. i. prehodnem obdobju do leta 2006 velja, da Slovencem za bivanje v državah clanicah EU do treh mesecev praviloma ni treba imeti dovoljenja za bivanje . Za bivanje, daljše od treh mesecev, se moramo prijaviti na upravni enoti kraja, v katerem nameravamo bivati. Tam nas vpišejo v register prebivalstva. Hkrati je potrebno predložiti zahtevano dokumentacijo, ki je odvisna od namena bivanja (delo, študij itd.) in od pravil, ki jih doloci posamezna država. Slovenski državljani za dovoljenje za prebivanje v državah clanicah EU potrebujemo predvsem urejeno zdravstveno zavarovanje in zadostna sredstva za preživljanje. Dovoljenje je lahko omejeno na pet let, vendar ga je mogoce obnavljati. Država priselitve lahko po prvih dveh letih ponovno preveri, ali oseba izpolnjuje predpisane pogoje (Bivanje slovenskih državljanov 2004).Leta 2006 naj bi stopila v veljavo direktiva, ki odreja, da državljani clanic EU ne potrebujejo dovoljenja za bivanje v drugi državi clanici, zadostovala bo že prijava pri ustreznem državnem organu. Po petih letih nepretr­ganega bivanja v drugi državi clanici bo državljan EU pridobil trajno pravico do bivanja. (Leta 2006 konec dovoljenj 2004) 2) Prebivalci držav clanic EU, ki imajo državljanstvo t. i. tretje države in imajo urejena dovoljenja za delo in bivanje v posameznih državah clanicah EU Pogoji za življenje in delo teh prebivalcev so še vedno v domeni nacionalnih politik , zlasti integracijskih politik. V razpravah o integracijskih politikah, ki potekajo na ravni EU, se postavlja v ospredju (priporocena) nacela multikultura­lizma o pravici priseljencev do ohranjanja kulturne dedišcine v novih okoljih ob hkratnem spoštovanju pravno-politicnega reda države priselitve. Na nacelni ravni se zagovarja integracijo priseljencev v skladu z naceli multikulturalizma, v praksi pa se po drugi strani postopoma vzpostavljajo mehanizmi (pogodbe za dolocen cas v okviru kvot), ki spominjajo na šestdeseta leta, ko se je v evropskih državah uveljavil model gostujocih delavcev na zacasnem delu v tujini. 3) Novi priseljenci iz t. i. tretjih držav Novi priseljenci so razlog prizadevanj za skupno imigracijsko politiko EU (Prizadevanja 2004), ki bi zajela podeljevanje vizumov, azil, begunstvo, (i)legalne prehode meja, mednarodno trgovino z ljudmi itd. Vse clanice Evropske unije imajo težave z nedovoljenimi migracijami in se zavedajo nujnosti usklajevanja potreb gospodarstva s priseljevanjem, zato se zavzemajo za skupno imigracijsko politiko EU. Skupna politika se razvija dvosmerno. Na eni strani naj bi se vzpostavili enotni 30 Po 1. maju 2004 so se spremenili tudi pogoji za bivanje državljanov EU v Sloveniji. Vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Sloveniji je dotlej urejal Zakon o tujcih, katerega prehodne in koncne dolocbe zajemajo tudi posebne dolocbe za državljane držav clanic Evropske unije. Po dolocilu 100. clena Zakona o tujcih z dnem polnopravnega clanstva Slovenije v EU dolocbe zakona prenehajo veljati za državljane držav clanic EU, razen ce so zanje ugodnejše. Slovenija je s tem dnem zacela v celoti izvajati vse predpise EU glede prostega gibanja, vstopa in prebivanja državljanov držav clanic EU. Dovoljenje za prebivanje se državljanom držav clanic Evropske unije izdaja v skladu s pogoji, ki jih dolocajo direktive Evropske unije. (Bivanje državljanov EU 2004) pogoji za odobritev dovoljenj za bivanje državljanom tretjih držav, na drugi strani pa bi EU spodbujala postopno usklajevanje in poenotenje tistih sklopov imigra­cijskih politik držav clanic, ki jih ne ureja evropski pravni red. Skupni cilj EU je namrec boljše obvladovanje migracijskih tokov in usklajen pristop, ki upošteva gospodarske in demografske razmere v EU. Sprejeti zavezujoci dogovori in sporazumi med državami clanicami EU urejajo zlasti novo priseljevanje in gibanje prebivalcev, ki živijo znotraj posameznih cla­nic, na celotnem obmocju EU. Pravice in dolžnosti, ki iz teh dogovorov izhajajo, lahko delimo v tri skupine: pravice za državljane clanic, dogovori o dotoku nove delovne sile iz držav neclanic, in (ne)pravice ostalih prebivalcev nedržavljanov EU. Pri slednjih gre za priseljence, ki živijo in delajo v državah clanicah in še niso pridobili državljanstva ene od držav EU, torej so državljani neclanic EU in imajo dovoljenje za bivanje in delo. Temelji schengenskega reda so se izoblikovali že sredi osemdesetih let. Maastri­chtska pogodba, pozneje dopolnjena z Amsterdamsko pogodbo, je uvedla volilno pravico in vrsto socialnih pravic (na podrocju zdravstva, pravica do izobraževa­nja, do zaposlovanja itd.) in pravic iz dela (delovna doba, pokojnine, obdavcenje dohodkov), ki naj bi jih države clanice uveljavljale za vse priseljene državljane iz drugih držav clanic ter jim tako omogocile enakopravnost s svojimi državljani, kakor tudi integracijo v novo okolje. Amsterdamska pogodba in sklepi Evropskega sveta v Tampereju od evropskih ustanov in clanic Unije zahtevata harmonizacijo na podrocjih, povezanih z državljanskimi pravicami in nacionalno suverenostjo. Gre za posebno in zapleteno podrocje, kjer so bile v preteklosti med posamezni-mi clanicami EU pomembne razlike. Najvecje razlike so bile v imigracijskih in integracijskih politikah in pri podeljevanju državljanstva. Države clanice so te razlike zmanjšale z dogovorom o izjemah. Evropski svet v Tampereju je postavil kljucne elemente skupne imigracijske politike EU. V EU je od srede devetdesetih let naprej velik poudarek na vzpostavljanju skupnega evropskega prostora in s tem na redefiniciji meja ter razlikovanju med t. i. notranjimi in zunanjimi meja-mi. Posledicno tako lahko govorimo o notranjih in zunanjih migracijah, koncept evropskega državljanstva pa to razlikovanje še dodatno poudari. Za notranje mi-gracije se uvaja ob svobodnem pretoku blaga, kapitala in storitev tudi svobodni pretok ljudi. »Države clanice EU želijo predvsem omogociti prost pretok delovne sile med nacionalnimi okolji, zato za notranje migracije veljajo mnogo milejši pogoji kot za zunanje. Dovolj je najava (osebna izjava, brez najemne ali lastniške pogodbe o stanovanju) stalnega bivališca, partnerska zveza, poroka, dokazila o možnosti preživljanja (nezaposleni, upokojenci) ali o zacasni zaposlitvi ne glede na strokovno izobrazbo in z minimalnimi urami tedensko, ustanavljanje podjetja ali vpis v izobraževalno ustanovo. Bivanje brez prijave bivališca (register prebivalcev) je dovoljeno za 6 mesecev, za državljane tretjih držav brez vize je bivanje omejeno na tri mesece.« (Verlic Christensen 2000: 1123) Navedeno je za zdaj v veljavi za stare clanice EU, nove clanice pa so v t.i. prehodnem obdobju, ko morajo njihovi državljani še vedno pridobiti delovna dovoljenja za delo v starih clanicah EU, z izjemo Švedske, Irske in Velike Britanije. Vecina novih držav clanic se je odlocila za reciprociteto in to podrocje bo še nekaj casa predmet bilateralnih pogajanj in sporazumov med posameznimi državami. »Za zunanje migracije, torej priseljene iz tretjih držav, veljajo še posebno glede na koncept schengenskih meja, mnogo strožji pogoji. Priselitev in pridobitev pra-vice stalnega bivanja je možna na osnovi zaposlitve znotraj strokovnega podrocja prosilka in jo odobri delodajalcu Imigracijski urad v skladu z interesi nacionalne politike zaposlovanja.« (Verlic Christensen 2000: 1124) Schengenski sporazum dovoljuje državam clanicam EU oblikovanje lastnega programa zaposlovanja tu­jih delavcev na podlagi bilateralnih dogovorov. Delovni vizum teh delavcev velja samo v tisti državi EU, v kateri je bil izdan, ceprav se lahko delavec prosto giblje po celotnem obmocju Evropske unije. Posamezna država clanica EU lahko tako »uvozi« veliko število »zacasnih« delavcev, kar ji prinaša dolocene ekonomske koristi; ti delavci namrec niso vkljuceni v socialno zavarovanje imigrantske države, kar za državo zacasne priselitve pomeni prihranek. (prav tam) Integracijska politika EU danes v ospredje postavlja (priporocena) nacela multikulturalizma o pravici priseljencev do ohranjanja kulturne dedišcine v novih okoljih ob hkratnem spoštovanju pravno-politicnega reda države priselitve. Na nacelni ravni se zagovarja integracijo priseljencev v skladu z naceli multikultura­lizma, v praksi pa se po drugi strani vzpostavljajo mehanizmi, ki spominjajo na šestdeseta leta, ko se je v evropskih državah uveljavil model gostujocih delavcev oziroma zacasnega dela v tujini, pozneje pa se je izkazalo, da je zacasnost v vecini primerov prešla v trajnost bivanja, torej se je zdomstvo spremenilo v izseljenstvo. Tudi mehanizmi spodbujanja vracanja v izvorno državo (sistem kvot in zaposlovanje za dolocen cas) se zde retrogradni. Beg možganov iz gospodarsko manj razvitih v razvite države clanice EU je danes zlasti v ospredju. »Države clanice Evropske zveze so bilateralne sporazume o kontingentih gostujocih delavcev iz šestdesetih let (model kolobarjenja delovne sile) nadomestile z razlicnimi politikami selek­tivnega zaposlovanja za dolocen cas (enoletne pogodbe z možnostjo dvakratnega podaljšanja, na primer). Na tem podrocju lahko nedvomno ugotavljamo globalne razsežnosti procesov migracij na trgu delovne sile. To še posebno izstopa pri zaposlovanju izobraženih priseljencev, strokovnjakov v storitvenih dejavnostih, mednarodnih podjetjih in najpogosteje v urbanih okoljih. (…) Pri tej vrsti zapo­slovanja po pogodbi posebej izstopata Nemcija in Avstrija , kjer je na razpolago vec vrst delovnih dovoljenj (4–7), ki v bistvu niso stalna. Take postopke in dokumente uvajajo tudi druge države EU v devetdesetih v želji, da bi migracije in trg delovne sile nekako uskladile.« (Verlic Christensen 2002: 21–22) VPETOST SLOVENIJE V MIGRACIJSKE TOKOVE OD LETA 1960 DO LETA 1990 Svetovna gospodarska kriza, še bolj pa zacetek druge svetovne vojne, sta mocno posegla v poselitev Evrope. Divjanje vojne, taborišca, beg ljudi najprej proti drža­vam zahodne Evrope in potem naprej prek oceana so povzrocili intenzivno mešanje prebivalstva v evropskem prostoru. Temu so se ob koncu vojne in ob blokovski delitvi pridružile še selitve zaradi strahu pred novo politicno oblastjo. Prevladuje ocena, da je naš prostor v tem casu zapustilo okoli 20.000 ljudi (AISI Splošno: 1). Naselili so se v Argentini, pa tudi v ZDA, Kanadi, Avstraliji in državah zahodne Evrope. V petdesetih letih, predvsem pa po letu 1963, ko so se odprle jugoslovanske meje, se je glavnina izseljencev preusmerila v države zahodne Evrope. Po gospo­darski reformi v Jugoslaviji so se tokovi izseljevanja vse bolj usmerjali v ZRN, Francijo, na Švedsko, v Švico, Italijo itd. (Stare 1977: 8) Po ocenah iz leta 1968 je bilo na zacasnem delu v tujini približno 50.000 Slo­vencev. Pri osemdesetih odstotkih populacije se je starostna meja gibala med 20 in 40 leti. (Šetinc 1968: 33–34) V letu 1970 naj bi bilo v tujini že 60.000 Slovencev. Stare piše: »Številke nam kažejo, da je danes na zacasnem delu v tujini okrog 600.000 Jugoslovanov, od tega približno 60.000 Slovencev, ki pa so raztreseni ne samo v državah Evrope, temvec tudi v prekomorskih državah.« (Stare 1970: 50) Popis prebivalstva iz leta 1971 nam posreduje podatek, da je bilo takrat v državah zahodne Evrope 70.000 Slovencev (47.000 v ZR Nemciji, 12.000 v Avstriji, v drugih državah pa po nekaj tisoc).31 Podatki popisa niso povsem natancni, saj so bile v nekaterih primerih v tujini cele družine, popisni materiali pa so zasledovali le osebe, ki so bile aktivno zaposlene in neaktivnih družinskih clanov (otrok, gospodinj, vzdrževanih oseb) niso zajeli. (Stare 1976: 60) Leta 1973 beremo: »Že v zacetku sem omenil, da ne razpolagamo s povsem tocnimi podatki, koliko slovenskih delavcev je v tujini, vendar pa po nekaterih ocenah, ki izhajajo na podlagi proucevanja iz vec virov, vidimo, da je zaposlenih v tujini okoli 77.000 slovenskih delavcev, od katerih nekateri živijo v tujini že vec kot 10 let, drugi manj.« (Stare 1973: 212) Že v zacetku sedemdesetih let se je na osnovi analize migracij ugotavljalo, da se je vsako leto v tujini zaposlilo od deset do petnajst tisoc delavcev. Med njimi naj bi bila ena tretjina sezonskih delavcev, ki so se vsako jesen vracali domov.32 Pri tem moramo biti pozorni tudi na dejstvo, da so v nacionalni strukturi (slovenskih) 31 Ocene o številu Slovencev v tujini so razlicne, a 1971 leta lahko zasledimo oceno: »Za-konitost, ki se pojavlja že vec let, kaže, da je odstotek slovenske napram jugoslovanski migraciji vedno v mejah 10%. To podobnost nam kaže tudi popis 1971.« (Stare 1971: 56) 32 V literaturi se v zvezi s sezonskimi delavci govori o »stalnem kontingentu sezonskihdelavcev«. Najvec jih je bilo iz Pomurja, Štajerske in Koroške, manj s Primorske. (Stare 1971: 56) delavcev za ta cas zajeti tudi delavci iz Slovenije, ki so se pred tem priselili v Slo­venijo iz drugih jugoslovanskih republik. Vsi delavci naj ne bi odhajali v tujino za stalno, ampak za tri do sedem let. Vsako leto se je vrnilo okoli petnajst odstotkov vseh delavcev, ki so odšli na delo v tujino. (Stare 1971: 56) Zvezna republika Nemcija je kmalu postala glavni cilj priseljevanja naših ljudi. Po podatkih iz decembra 1971 je bilo v ZRN zaposlenih 450.000 Jugoslovanov, in so predstavljali drugo najvecjo skupino tujih delavcev, takoj za turškimi delavci. Šte­vilo slovenskih delavcev je bilo ocenjeno na 45.000. (Stare 1972: 32) Temu primerno so bile razvejane tudi možnosti in poti, po katerih so se ljudje lahko zaposlovali. Zaposlovanje v ZR Nemciji je potekalo na razlicne nacine: prek Nemške delegacije v Beogradu v okviru sklenjenega meddržavnega sporazuma o zaposlovanju, prek diplomatskih predstavništev ZR Nemcije v Jugoslaviji in prek diplomatsko-konzu­larnih predstavništev Zvezne republike Nemcije v drugih državah, zlasti v Avstriji in Franciji . (Stare 1972: 32) Obdobje med leti 1965–1975 je bilo cas organiziranih selitev, ki jih je podpirala tudi jugoslovanska država oziroma Slovenija kot ena od njenih republik. Jugoslavija je v šestdesetih letih s številnimi evropskimi državami podpisala meddržavne spo­razume o zaposlovanju in konvencije o socialni varnosti. Sporazumi o zaposlovanju so vpeli Jugoslavijo (Slovenijo) v institucionalno verigo,33 ki je spodbujala odhajanje ljudi (delavcev, kot so takrat dejali) v tujino. V tujini, predvsem v državah EGS, se je pojavila velika potreba po dodatnih delavcih, istocasno pa je v državah neclani­cah zaradi gospodarskega zaostajanja prišlo do vecje stopnje nezaposlenosti. Stare ugotavlja, da se je velik delež nezaposlenosti v Sloveniji najprej pojavil na podrocju Pomurja in Štajerske »in tu se tudi v prihodnje pricakuje dolocen presežek delavcev, ki vseh ne bo mogoce zaposliti doma.« (1970: 53) Migracijska politika zacasnega dela v tujini, ki so jo uveljavljale države izselitve in priselitve, je delavcem dodatno olajšala odlocitev o odhodu v tujino, saj naj bi bil ta le zacasen. Prva odhajanja na delo v tujino so bila spontana, neorganizirana in tudi ne­nacrtovana. Po nekaj letih pa je število delavcev iz Jugoslavije v tujini narašcalo in ko se je povecal tudi interes države, da se nezaposlenost rešuje z zaposlovanjem v tujini, se je država aktivno vkljucila v migracijske tokove. S številnimi državami so bili podpisani meddržavni sporazumi o zaposlovanju. Po sporazumih so posre­dovanje delavcev prevzeli zavodi za zaposlovanje. Jugoslavija je imela v letu 1970 sklenjene meddržavne sporazume o zaposlovanju s Francijo, Avstrijo, Švedsko, Zvezno republiko Nemcijo, Nizozemsko, Belgijo, Luksemburgom in Avstralijo. 33 »V Sloveniji imamo devet komunalnih zavodov za zaposlovanje. Mnogi med njimi po­krivajo podrocje vec obcin. (...) Tabela, ki prikazuje migracijske tokove po zavodih za zaposlovanje in po državah zaposlitve, lahko vsakemu bralcu jasno pokaže, da so obmocja, od koder gre v tujino najvec delavcev, še vedno Pomurje in Štajerska, zlasti del Slovenskih goric in Haloz, nekaj manj pa v nižjem delu Štajerske in Posavja (zavod Celje).« (Stare 1970: 53) (Stare 1970: 51) Do leta 1975 je imela sklenjen meddržavni sporazum o zaposlovanju tudi z Novo Zelandijo. (Stare 1974: 84) Še pomembnejše kot sporazumi o zaposlovanju so bile bilateralne konvencije osocialni varnosti, ki so zagotavljale razlicen obseg pravic našim ljudem. Položaj jugoslovanskih državljanov je bil razlicen. Odvisen je bil od politike države, v ka­tero so se priselili, pa tudi od mednarodnih odnosov ter posameznih bilateralnih sporazumov in konvencij, ki jih je v tem obdobju podpisovala Jugoslavija. Prvi sporazum o socialni varnosti je bil sklenjen s Francijo leta 1950, zadeval pa je predvsem izseljence, ki so se priselili v Francijo med obema vojnama. (Svetek 1971: 48) Do leta 1971 so bile sklenjene konvencije o socialni varnosti s Francijo, Avstrijo, Švedsko, Zvezno republiko Nemcijo, Nizozemsko, Belgijo, Luksembur­gom in Avstralijo. (Stare 1970: 51) Ti sporazumi so bili novejši ali novelirani in namenjeni zavarovanju »novejše ekonomske emigracije, to je tiste ljudi, ki so pred nekaj leti odšli na zacasno delo v tujino.« (Svetek 1972: 34) Leta 1972 so bili nad­grajeni sporazumi o socialni varnosti z državami Beneluksa (Belgija, Nizozemska. Luksemburg), s katerimi je imela Jugoslavija precej zastarele tovrstne dogovore. Njihova slabost je bila zlasti v pomanjkanju zdravstvenega varstva družin, ki so ostale v Jugoslaviji, pa tudi otroških dodatkov za otroke, ki so živeli v Jugoslaviji niso predvidevali. (Svetek 1972: 34) Novembra 1974 je bil podpisan sporazum z Norveško, ki je bil ratificiran leta 1975. (Svetek 1975: 196) Ni pa bilo sklenjenega sporazuma z ZDA, Avstralijo in Kanado, ceprav je tam živelo veliko naših ljudi. (Svetek 1972: 34) Leta 1972 beremo: »Jugoslavija je kot ustanovni clan Mednarodne organizacije dela (Organisation Internationale du Travail) s sedežem v Ženevi sprejela skoraj vse mnogostranske (multilateralne) konvencije, ki obravnavajo socialno varstvo delavcev širom po svetu. (...) Tako je Jugoslavija sklenila – razen z Zvezno republiko Nemcijo – najvec dvostranskih sporazumov o socialni varnosti z drugimi evropski-mi državami že pred desetimi in vec leti (prvi s Francijo 1950) in je bila namenjena predvsem predvojnim jugoslovanskim izseljencem, ki so se v casu velike svetovne gospodarske krize (okoli leta 1930) izselili s trebuhom za kruhom v razne dežele sveta; v Evropi predvsem v Francijo, Nizozemsko, Nemcijo in Belgijo, prek morja pa najvec v Združene države Amerike. Tem ekonomskim izseljencem je zagotovila Jugoslavija skupaj z državami, ki so podpisale te sporazume, enako obravnavanje predvsem v invalidskem in pokojninskem zavarovanju, ker so ti stari izseljenci veci­noma že uživalci pokojnin in rent držav, v katerih so se naselili. Prav tako so s temi sporazumi tudi družinam (predvsem vdovam) že umrlih izseljencev, zagotovljene družinske pokojnine in rente. Jugoslavija je s temi sporazumi poskrbela tudi za to, da so tisti izseljenci, ki so se vrnili v Jugoslavijo, dobili pokojnine in rente iz držav, kjer so dolga leta delali in tam pustili svoje najboljše moci.« (Svetek 1972: 34) Dvostranski sporazumi o socialni varnosti naj bi delavcem zagotavljali ena­kopravnost z delavci države sopodpisnice sporazuma, prosto izplacevanje dajatev iz ene države v drugo, varstvo družinskih clanov, ki ostanejo v domovini, v breme države sopodpisnice sporazuma in izplacevanje otroških dodatkov tudi otrokom, ki žive v domovini. (Svetek 1977: 108) Pomen socialnih sporazumov se je pokazal v casu naftne krize: »To se je pokazalo kot potrebno v zadnjem casu, ko je gospo­darska recesija, s tem pa tudi povecana brezposelnost, prizadela delavce v vecini zahodnoevropskih držav.« (Svetek 1975: 196) Že leta 1968 so zaceli ugotavljati, da je potrebno omejiti odhajanje izobražen­cev in kvalificiranih delavcev iz Jugoslavije. (Stare 1973: 214) Prav tako naj bi od istega leta v Sloveniji primanjkovalo kvalificiranih delavcev. Služba za zaposlovanje je zato sprejela vrsto novih ukrepov, ki so omogocali, da so tuji delodajalci lahko pridobili kvalificirane delavce, ce so sklenili pogodbo o usposabljanju nekvalifi­ciranih delavcev za razne poklice, zlasti za kovinsko stroko. Že v letu 1969 je bilo sklenjenih vec meddržavnih pogodb o usposabljanju za tuja podjetja. (Stare 1970: 52) Prav tako so bili uvedeni ukrepi za boljšo kontrolo in urejanje zaposlovanja v tujini. Do tedaj je bilo zaposlovanje v tujino slabo organizirano in neusklajeno. Zavodi za zaposlovanje so poslej imeli enotno evidenco prijavljanja kandidatov in kontingentov. Razdeljevanje ponudb tujih delodajalcev po zavodih v povezavi s preucevanjem strukture delavcev, ki so se prijavili kot kandidati za zaposlitev v tujino, je postalo preglednejše. Predvideno je bilo ukrepanje v primerih, ko ponudb ni bilo mogoce realizirati ali kadar glede na novo strategijo niso bile opravicene. To je pomenilo, da so odklanjali ponudbe tujih delodajalcev za deficitarne poklice in sklepali pogodbe za strokovno usposabljanje nekvalificiranih delavcev. Prav tako naj bi se organiziralo skupne odhode delavcev ob urejenem spremstvu in preverjalo, ali so izpolnjeni pogoji iz sklenjenih (bilateralnih) sporazumov o zapo­slovanju. (Stare 1971: 59) »V okviru tega so se zavodi odlocili, da sprejmejo le tiste ponudbe tujih delodajalcev, ki se nanašajo na nepriucene in priucene delavce ter ponudbe, ki se nanašajo na izrazito suficitarne poklice ostalih strokovnih nivojev. Na ta nacin so zavodi od skupaj 1.113 sprejetih ponudb odklonili 835 ali 75% vseh ponudb.« (Stare 1971: 58) »Služba za zaposlovanje je tudi v letu 1973 dosledno upoštevala sklep, sprejet že leta 1968, po katerem je posredovala v tujino le brezposelne nekvalificirane delavce in kvalificirane delavce s tistimi poklici, ki jim doma ni bilo mogoce najti zaposlitve,« (Stare 1974: 83) in še: »S tem hocemo poudariti to, da je bil tudi v letu 1973 precejšen pritisk tujih delodajalcev, da bi si zagotovili delavce iz Slovenije. Republiški zavod za zaposlovanje je odklonil prispele ponudbe za 334 kvalificira­nih delavcev, 1416 priucenih delavcev in 2972 nepriucenih delavcev. Poleg tega pa je bilo od sprejetih ponudb v postopku zavrnjenih še 527. Iz vsega obrazloženega vidimo, da so se uresnicila prizadevanja po zmanjševanju odhajanja v tujino. Kljub temu pa lahko trdimo, da se obseg zaposlovanja v tujini ne bo nikoli približal nicli.« (Stare 1974: 85) Ljudi, ki so v tem casu odhajali, so obravnavali kot ekonomske emigrante. Zanje se je uveljavil poseben (politicni) termin »delavci na zacasnem delu v tuji­ni«. Sama oznaka je bila plod naporov, da bi prikazali, da so ljudje odšli na delo v tujino zgolj zacasno in se bodo po krajšem obdobju vrnili. Ta oznaka je idealno ustrezala migracijskim politikam takratnih evropskih imigrantskih držav. Model zacasnega dela v tujini ni bil zgolj politicna utvara tedanje domace vladne strukture; zaželeno je bilo, da bi ljudje verjeli v svojo vrnitev in presežek denarja vlagali v domaci napredek gospodarstva in dvig standarda. Hkrati pa se je uradna politika prekrivala z željami posameznikov ob odhodu. Ti so bili v vecini primerov prepricani, da odhajajo od doma le za nekaj let in se bodo kmalu vrnili. V tujini naj bi le zaslužili denar, ki bi jim omogocil izboljšanje življenjskega standarda, potem pa bi se vrnili domov. Koliko pa se jih je res vrnilo? »V zadnjem casu se vse mocneje oglašajo iz tujine delavci , ki se žele vrniti in zaposliti v domovini. Tu ne gre samo za Slovence, temvec tudi za delavce iz dru­gih republik, ki bi se želeli po vrnitvi iz tujine zaposliti v Sloveniji. Ta pojav, ki ga je služba registrirala, je imel za posledico, da je bil sprejet nacrt o organizaciji in postopkih pri vracanju jugoslovanskih delavcev iz tujine. Ta nacrt je samo del celotnega projekta republike, ki s sprejetjem ukrepov za reševanje gospodarskih, lokacijskih, carinskih in ostalih problemov skuša animirati del strokovnih de­lavcev, ki se žele vrniti v domovino, le-ta pa take delavce potrebuje, da prijavijo svoj prihod. Republiški zavod, lahko pa tudi komunalni zavodi za zaposlovanje , take prijave zbira in jih posreduje delovnim organizacijam, ki išcejo take delavce, obenem pa se v štirinajstdnevniku »Vecer« iz Maribora objavljajo prosta delovna mesta po katerih delovne organizacije povprašujejo in so potrebe po njih stalno odprte.« (Stare 1971: 60) Leta 1971 so na skupnosti za zaposlovanje sprejeli nacrt za organizacijo po­stopkov pri vracanju delavcev iz tujine. Namen tega je bil predvsem, da bi se v tujini zaposlene delavce obvešcalo o možnostih zaposlovanja doma, in da bi bili zavodi za zaposlovanje v stikih z njimi. (Stare 1975: 200) Prav tako so o problemih odhajanja in vracanja ljudi iz tujine veckrat razpravljali v republiški skupšcini. Leta 1973 sta republiški in gospodarski zbor skupšcine sprejela naslednje sklepe (Stare 1974: 83): * Migracijsko politiko, njeno oblikovanje in usmerjanje je treba prilagoditi temeljnemu cilju, da je cim manj delavcev na zacasnem delu v tujini. * S posredovanjem delavcev na zaposlitev v tujino se lahko ukvarjajo le z zakonom pooblašcene organizacije. * Zagotoviti je potrebno, da se tisti del prebivalstva, ki se vsako leto prijavlja za zaposlitev v tujini, zaposli pri delodajalcih, kjer že obstajajo koncentracije de­lavcev iz Slovenije. Po sklepih republiške skupšcine naj bi se vracanje delavcev spodbujalo, pogoje za vracanje pa naj bi ustvarile organizacije združenega dela in skupnosti za zapo­slovanje . Informacije o možnostih vracanja so bile objavljene v razlicnih casopisih in v radijskih oddajah. Organizirani so bili sestanki z delavci v tujini, kjer se jim je posredovalo ustne in pisne informacije o možnostih zaposlovanja doma. Odgovorni za izvajanje teh ukrepov so se udeleževali srecanj slovenskih klubov in sindikalnih sestankov delavcev v vecjih podjetjih v tujini. Pogovori z delavci so potekali tudi v casu dopustov v Sloveniji. Informacije o prostih delovnih mestih v Sloveniji so bile objavljene vsak petek v Delu in Veceru. (Stare 1975: 201) Kaj kmalu pa se je zacelo govoriti tudi o težavah, ki so jih imeli delavci pri vracanju. »Ob zakljucku tega sestavka naj opozorim tudi na nekatere težave, s katerimi se srecujejo delavci, ko se vracajo iz tujine . Te težave izhajajo iz neznanja, zato bi bilo najbolje, da bi bili o tem obvešceni vsi, kar pa je seveda nemogoce. Ob odlocitvi za vrnitev v domovino naj vsi kandidati najprej ugotovijo možnosti, kje in kdaj bi se lahko zaposlili, zato so vam v tem na voljo zavodi za zaposlovanje. Poleg tega je zelo pomembno, da se vsi, ki se vracajo iz tujine, oskrbe z naslednjimi dokumenti: * dokazila o delovni dobi v tujini, * dokazila o zdravstvenem zavarovanju zase in za družino, * dokazila o kakršnikoli usposobitvi v tujini, ce je le-ta višja, kot je bila njegova v domovini pred odhodom, * prevode spriceval, ki so jih delavci dobili v tujini, * potrdilo pristojnega konzulata, koliko casa so bili na delu v tujini, * rojstne oziroma krstne liste zase in za otroke, rojene v tujini, * druge pomembne listine in dokumente, potrebne za uveljavitev kakršnihkoli drugih pravic (invalidnina, rente itd).« (Stare 1975: 202) Stare leta 1973 ugotavlja, da je v tujini 75.000 Slovencev, in da nekateri živijo v tujini že vec kot deset let ter nadaljuje: »Na splošno bi lahko zakljucili, da je pov­precje zadrževanja slovenskih delavcev v tujini na meji sedem let. Za demografe in ostale strokovnjake, ki take podatke preucujejo, že ta podatek predstavlja dolo-ceno skrb, kajti ob vse vecjem daljšanju bivanja v tujini nastaja upravicena trditev, da se veliko število delavcev zaradi vživljanja v novo okolje zelo težko odloca za vrnitev.« (Stare 1973: 212) V Sloveniji je šele leta 1974 zacela nastajati posebna evidenca o številu de­lavcev , ki so se v preteklih letih vrnili v domovino. (Stare 1975: 200) V istem casu zasledimo oceno, da se je v casu od leta 1971 do leta 1974 vrnilo v Slovenijo okrog 2000 delavcev, ki so se tu zaposlili ali pa so se že upokojili. (Stare 1975: 200) Ob številnih naporih, da bi se zmanjšalo odhajanje v tujino in pospešilo vracanje delavcev domov, v gradivih lahko preberemo: »Eno od bistvenih vprašanj, ki naj bi jih reševali v prihodnje, je tudi vracanje delavcev iz tujine. Zdaj še ne moremo govoriti o velikih uspehih na tem podrocju, saj ugotavljamo, da se je v zadnjih nekaj letih vrnilo iz tujine nekaj tisoc delavcev. Skoraj vecina izmed njih si gradi doma hiše, drugi še varcujejo v banki, tretji cakajo, da si bodo prislužili sredstva za nakup orodja in opreme za samostojno delo.« (Stare 1974: 86) Le deset odstotkov vracajocih se delavcev se je predhodno javilo skupnostim za zaposlovanje, ostalih devetdeset odstotkov pa je prišlo nazaj spontano. (Stare 1976: 62) Že sredi sedemdesetih let so se pojavili ugovori in dokazovanja, da se predvi­dena zacasnost spreminja v trajno izselitev. Vsi nadaljnji dogodki in rezultati neka­terih raziskav so te ocene le še potrjevali. Klinar tako ugotavlja, da se cas bivanja naših delavcev, zacasno zaposlenih v tujini, podaljšuje in da ne ustreza nacrtovani politiki. Opozarja, da lahko precejšen del naše obcasne migracije postane trajen. Ugotavlja tudi, da nekateri rezultati raziskav postavljajo pod vprašaj upravicenost uporabe izraza »zdomci, na zacasnem delu v tujini«. Odstotek povratnikov je bil neustrezno nizek. Po veljavnih kriterijih za obcasno migracijo bi se leta 1970 moralo na primer vrniti 65.000 jugoslovanskih migrantov, vrnilo pa se jih je le 20.000. Doba bivanja v tujini se je tako podaljševala in ni ustrezala planirani politiki. (Klinar 1976: 250–255) Podatki, ki smo jih predstavili v pricujocem prispevku, podobna razmerja razkrivajo tudi za Slovenijo. »Center za raziskovanje javnega mnenja in množicnih komunikacij pri Fakul­teti za sociologijo, politicne vede in novinarstvo v Ljubljani je javnost že leta 1975 seznanil s študijo Slovenci v ZR Nemciji, ki je temeljila na odgovorih 946 oseb v zvezi z njihovim odhodom, bivanjem, pocutjem, življenjskimi in delovnimi pogoji med zacasnim bivanjem na tujem. Vsebina teh odgovorov kaže na to, da zunanja migracijska gibanja oznacujejo dolocene zakonitosti, ki jih ni moc odpraviti cez noc. Te zakonitosti so v tem, da clovek v tujini ni objekt ampak živo bitje, ki opazuje okrog sebe in se hoce cim bolj vkljuciti v novo okolje. Nekateri žele ostat tam za stalno, drugi za nekaj let. Razumeti pa je treba, da cim daljše je bivanje v tujini, tem manjše so želje po vrnitvi v domovino.« (Stare 1977: 114) Iz navedenih podatkov je razvidno, da nacrtovani model zacasnega dela v praksi ni deloval, in sicer vse do naftne krize, ko je prišlo do že omenjene radikalne spremembe politike držav priseljevanja in do negativne selekcije med priseljenci ter v dolocenih primerih do prisilnega povratništva. Vprašljivo je tudi, ali je bila Slovenija v tistem casu sploh gospodarsko sposobna, da bi brez vecjih težav spre­jela mocnejši val povratnikov in jih brez vecjih pretresov vkljucila v vsakdanje življenje. Odsotnost aktivne državne politike na podrocju povratništva v tem casu navaja k domnevi, da Slovenija še ni bila pripravljena na povratnike. Vpogled v izobrazbeno-kvalifikacijsko strukturo ljudi, ki so se zaposlili v tujini, kaže, da je šlo za bolj suficitarna kot deficitarna delovna podrocja. Slovenija je v tem casu že zacela reševati problem deficitarnih profilov z dotokom (cenejše) delovne sile iz drugih republik tedanje SFRJ. Konec sedemdesetih let se razprave o povratništvu postopoma umirjajo in za nekaj let izginejo iz politicnega oziroma javnega diskurza. Iz uradnih podatkov o selitvah za obdobje 1981–1991 je mogoce razbrati le razmerje med uradno regi­striranimi izselitvami in povratništvom. Podatki izvirajo iz popisa prebivalstva, v katerem so bili povratniki opredeljeni pod opisom »vracanje stalnih prebivalcev Slovenije z zacasnega dela v tujini«, pri tem pa so bili izpušceni delavci , ki so bili zaposleni v slovenskih ali drugih jugoslovanskih podjetjih v tujini. To bivanje ni bilo obravnavano kot zacasno delo v tujini, ne glede na dolžino bivanja . Prav tako v teh podatkih niso bili zajeti ljudje, ki so živeli v tujini in so odjavili stalno bivališce v Sloveniji, ceprav so obdržali državljanstvo. Bevc (1993: 689) ugotavlja, da je 44.000 stalnih prebivalcev Slovenije že bilo na »zacasnem« delu v tujini, in so se enkrat pred popisom leta 1991 dokoncno vrnili in seveda ves cas obdržali stalno bivališce ter niso bili zaposleni pri slovenskem (jugoslovanskem) podjetju v tujini. Pretežno so bili iz pomurske, osrednje sloven-ske in podravske regije. V tujini so bili v povprecju šest let. Iz casovne primerjave podatkov je razvidno, da je bil v sedemdesetih letih vecji del povratnikov iz po­murske, v osemdesetih pa iz osrednje slovenske regije. Primerjava povratništva v osemdesetih letih s predhodnim obdobjem (po popisu prebivalstva) kaže, da je bilo število povratnikov v osemdesetih letih precej manjše (10.000) kot v sedemdesetih (16.500), a kljub temu veliko višje, kot je bilo zabeleženo pri republiškem zavodu za zaposlovanje. V tem casu je po podatkih iz popisa odšlo na delo v tujino 8.400 delavcev, kar je štirikrat vec, kot so kazali podatki republiškega zavoda za zaposlovanje. Povratniki iz osemdesetih let so bili v tujini v povprecju dalj casa kot povratniki v sedemdesetih letih. (Bevc 1993: 689–691) Temu dodajmo še Klinarjeve ugotovitve, da je bilo povratništvo v osem­desetih predvsem rezultat negativne selekcije v državah priseljevanja. (Klinar 1985) V tem casu je bilo prisilno povratništvo tudi izhod za podjetja, kjer so delavci delali pod težkimi delovnimi pogoji. Delavci na zacasnem delu so zagotavljali, da se po dolocenem casu podjetjem in državi priselitve ni bilo treba ukvarjati z zdravstvenimi in socialnimi posledicami, ki jih je lahko povzrocilo delo na zdravju nevarnih delovnih mestih. S tem so se seveda rešili predvsem financne odgovor­nosti in bremena »socialne države«. »Socialna država« priselitve z zdravstvenimi težavami teh delavcev pozneje ni bila obremenjena. Dokler so bili delavci aktivni, so s svojim delom soustvarjali dobicek in polnili državno blagajno, potem pa so se morali vrniti (ker jim na primer niso podaljšali pogodbe, da ne omenjamo ilegalnega dela) v izvorno okolje, in z njimi in njihovimi težavami se je nato bila primorana ukvarjati izvorna država. DILEME IN TEŽAVE POVRATNIH MIGRANTOV PO LETU 1991 Ivan Bukovec, Življenje, 1983, Argentina VRACANJE IN NASELJEVANJE SLOVENCEV IN NJIHOVIH POTOMCEV IZ NEKATERIH EVROPSKIH DRŽAV IN AVSTRALIJE Kristina Toplak Pojavnost povratnih migracij v mednarodnem kontekstu se pogosto šteje za posle­dico sprememb migracijske politike v državah priselitve ali za posledico politicnih in gospodarskih sprememb v državi izvora. Vendar je vrnitev v izvorno okolje lahko tudi rezultat popolnoma neodvisnih in spontanih odlocitev posameznikov, ki ve­likokrat nimajo neposredne zveze z dejavniki odbijanja ali privlacevanja oz. tako »popularnim« push-pull modelom ene oziroma druge države. Vprašanje motivov vracanja je pogosto v ospredju razprav o povratnih migracijah. Torej, zakaj so se ljudje vrnili, kaj jih je vzpodbudilo k temu? Redkeje se vprašamo: kako so se vrnili, kam so se vrnili, za kako dolgo, kako živijo, kako jih je sprejelo okolje, s kakšnim težavami se srecujejo? Ali na kratko: kako uspešno so se integrirali? V ospredju je torej posameznik in njegove avtonomne odlocitve. Tak pristop k raziskovanju migracij z vidika posameznika (pristop z mikro nivoja) je znacilen predvsem za sodobne antropologe, ki so razvili domnevo, da so migranti sami odlocujoci de­javniki (agents) v svojem ravnanju, da sami interpretirajo in konstruirajo v mejah migracijske strukture.34 Pregled izbrane domace in tuje literature je pokazal, da so raziskovalci po­vratnih migracij zajeli zelo razlicne vidike vracanja, a so se vecinoma izognili problematiziranju življenja posameznikov po vrnitvi v izvorno družbo.35 Tudi v slovenskem politicnem in javnem diskurzu do pred nekaj let ni bilo veliko zaslediti o tovrstnih vprašanjih. Pa vendar, podobno kot izselitev, tudi vrnitev v izvorno okolje lahko prinese težave, ki jih mora posameznik premostiti, da lahko normalno 34 Pristop je v politicno-ekonomskem besednjaku poimenovan tudi pristop »cloveškega kapitala«. (po Gombac 2005: 20) 35 Veliko vec pozornosti je bilo namenjeno vplivom »povratništva« na družbenoekonomske razmere v izvorni družbi (na primer Piore 1979, King in ostali 1985), zgodovinskim in statisticnim pregledom vracanja v izvorno okolje (Virtanen 1979, Storhaug 2001, 2003), repatriacijskim praksam imigrantskih držav (Olsson 2004); razvijali so razne teorije in tipologije (Boyle in ostali 1998, Klinar 1985; glej tudi Brettell 2000) ali pa so jim »povra­tniki« pomenili vir informacij za preucevanje življenja v izseljenstvu. Takšno stanje je tudi na podrocju antropoloških raziskav, kot je pokazal eden zadnjih pregledov antropoloških študij na temo migracij (Brettell 2000). Kot svetlo izjemo pa moram izpostaviti nekatera seminarska dela , ki so nastala na Oddelku za etnologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, kjer so študenti obravnavali tudi problematiko »povratništva«. Eno izmed prvih je bila seminarska naloga Brede Cebulj iz leta 1980, ki jo je po delih objavila v Avstralskem Slovencu (1982/1983). zaživi: od pridobitve razlicnih dokumentov in dovoljenj, reševanja stanovanjskega vprašanja in iskanja dela do vkljucitve v ožje družbeno okolje. Slovenski sociologi so že v sedemdesetih letih ugotavljali, da ni smiselno govoriti o »povratništvu«, ce ne govorimo obenem o sprejemanju »povratnika«, kar pomeni govoriti o politiki »povratništva «. (Mežnaric 1977) Pri oblikovanju politike vkljucevanja povratnih migrantov v izvorno družbo, kar postaja v zadnjem casu aktualno tudi v slovenskem prostoru, je kljucnega pomena prav analiza pro-blemov, s katerimi se srecujejo povratni migranti. Brez tovrstne analize prihaja samo do neresnih in bornih poskusov urejanja te problematike, ki so že vnaprej obsojeni na propad. 36 Povratne migracije Slovencev iz nekaterih držav zahodne Evrope in Avstralije so v pricujocem poglavju predstavljene na podlagi empiricnega gradiva. Posamezni­ki so odgovarjali na vprašanja o motivih vracanja, o integraciji v novo-staro okolje in o problemih, s katerimi so se pri tem srecevali. Na tak nacin sem lahko posegla nekoliko globlje v problematiko, kot ce bi k razumevanju koncepta integracije pristopila zgolj s teoreticnimi opredelitvami. Težave, ki jih navajajo posamezniki, same zase dovolj zgovorno pricajo o integracijski (ne)politiki, zato sem se izognila odvecnemu komentiranju. Pri problematiziranju življenja povratnih migrantov je pomembno razlikovati in upoštevati razlicne motive vracanja (nikoli ni samo eden), ki v tesni povezanosti s »preživetvenimi strategijami« posameznikov kompleksno vplivajo na posamezni­kovo percepcijo (re)integracije v izvorno okolje, zato sem tej temi posvetila nekaj pozornosti. Motivi, ki jih navajajo povratni migranti, so povezani z njihovimi pricakovanji ob vracanju v izvorno okolje. Soocenje z drugacno (realno) situacijo v tem okolju pa lahko negativno vpliva na posameznika, vzbuja nezadovoljstvo in vodi tudi v remigracijo. Uspešnost integracije povratnih migrantov v izvorno okolje je v veliki meri odvisna tudi od dejavnikov, ki migrante zadržujejo v izvornem okolju, in od tega, ali so se vrnili za stalno ali je povratek samo ena od faz v njihovem življenju, in bodo v skladu s svojimi pricakovanji in željami odšli spet nazaj, kamor so se prvotno izselili ali celo kam drugam. S tem je povezano vprašanje uradne »repatriacijske«37 strategije in razumevanja povratnih migracij kot procesa (nezakljucenega dejanja) ali kot dogodka (zakljucenega dejanja) znotraj nje (Olsson 2004), oziroma ali se 36 V mislih imam zlasti predlog zakona o odnosih Republike Slovenije s Slovenci po svetu, ki so ga slovenski poslanci zavrnili 7. maja 2004 na 44. izredni seji Državnega zbora. Za­ kon o odnosih Republike Slovenije s Slovenci zunaj njenih meja je bil s popravki sprejet šele dve leti kasneje in je stopil v veljavo 6. 5. 2006 (ZORSSZNM), zato o prakticnih posledicah njegovega delovanja še ne moremo govoriti. 37 Izraz repatriacija ima politicno konotacijo. Postal je del politicnega diskurza, ki z njim oznacuje vse povratne migrante. Na drugi strani Boyle, Halfacree in Robinson povezujejo repatriacijo izkljucno z organiziranim vracanjem in z begunci. (1998: 198–199) Podobno je repatriacija formulirana tudi v pravnem kontekstu. V primeru povratnih migrantov, ki jih tukaj obravnavamo, ne moremo govoriti o repatriaciji, saj gre za prostovoljno, spontano in individualno obliko vracanja (vec o repatriaciji glej v predhodnih podpoglavjih). ljudje odlocajo za stalno naselitev oziroma vrnitev, ali ne. Menim, da moramo pri oblikovanju ucinkovite integracijske politike upoštevati tako eno kot drugo indi­vidualno pogojeno inacico, predvsem pa bi bilo treba upoštevati potrebe ljudi. KAKO, OD KOD IN ZAKAJ? Razprava temelji na podatkih, ki so bili leta 2004 zbrani s pomocjo anketnih vpra­šalnikov (vec o tem glej v uvodnem poglavju). Nanje so odgovarjali posamezniki, ki so se vrnili iz Avstrije, Avstralije, Francije, Nemcije, Švedske in Švice. Vecinoma gre za tako imenovane »ekonomske« izseljence in izseljence, ki so odšli iz razlicnih drugih razlogov. Tudi za vrnitev v Slovenijo imajo razlicne razloge. V razpravo so zajeti odgovori trinajstih anketirancev, ki so se po letu 1990 vrnili v Slovenijo, za primerjavo pa sem vkljucila tudi intervjuje s sedmimi osebami, ki so se prav tako vrnile po letu 1990.38 Na videz gre za razmeroma razlicno gradivo, saj ga je pogojevala razlicna metoda pridobivanja podatkov (v prvem primeru zelo strukturiran vprašalnik, v drugem pa delno voden intervju), vendar sem s kvalitativnim pristopom izlušcila temeljne postavke za problematizacijo življenja posameznikov. Ni me zanimala celotna življenjska zgodba, ceprav, kot trdi Jernej Mlekuž, je potrebno vzroke za migracijo (remigracijo) razumeti v kontekstu ce­lotne migrantove biografije (Mlekuž 2003: 89). Pogosto pa prav to osredotocenje na celotno migrantovo zgodbo zasenci del migrantovega življenja po povratku v izvorno okolje. Tukaj predstavljene podatke je bilo morda nekoliko težje interpreti­rati (tudi zaradi njihove kolicinske omejenosti), vendar abstrahirani dajo osnovno podobo težav in percepcij povratnih migrantov na individualni ravni, kar je tudi namen tega besedila. Zanimanje za probleme sodobnih39 povratnih migrantov (predvsem zacasnih, ekonomskih izseljencev) se je v Sloveniji pojavilo že v drugi polovici sedemdesetih let. V tem casu je potekal vecletni projekt Raziskovalnega inštituta takratne FSPN »Slovenski delavci v Zvezni republiki Nemciji, sociološki in politološki vidiki emigracije, vkljucevanje v imigrantsko družbo ter vracanje v domovino«, ki je v drugem delu zajel vracanje delavcev v Slovenijo. Vsa opisna porocila na temo Slo­vencev po povratku iz ZR Nemcije (Švara, Toš, Mežnaric 1977; Toš 1977 in 1978, Klopcic-Casar 1977) so bila objavljena v biltenu Migracije, uporabljena pa so bila 38 Intervjuje je leta 2002 posnela Ksenija Batic v okviru temeljnega raziskovalnega projek­ ta Stanje in perspektive slovenskega povratništva, in so shranjeni v arhivu Inštituta za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU. 39 O starejših, zlasti prvih povratnih tokovih nazaj v Evropo na koncu 19. in v prvi polovici 20. stoletja so pisali predvsem evropski zgodovinarji (glej npr. Virtanen 1979, Storhaug 2003, Walaszek 2000, 2003). kot gradivo za Strokovno politicna posvetovanja o problematiki povratnikov (dve sta bili v Celju leta 1977, eno v Radencih leta 1978). Zanimanje za povratne migracije je znova naraslo v devetdesetih letih, ko je prišlo do vecjih premikov ljudi, tudi nazaj v izvorne družbe.40 V Sloveniji to sicer ni pomenilo množicnega »navala« Slovencev, ki bi se želeli vrniti po daljšem obdobju življenja in dela drugje (izjema so argentinski Slovenci, vendar tudi v njihovem primeru ne moremo govoriti o množicnem pojavu vracanja).41 Tako tudi ni bilo poplave znanstvenih in strokovnih prispevkov na to temo (vec o tem glej Mlekuž 2003, Cebulj Sajko 1999, 2004). Povratni migranti so zaradi svoje mobilnosti ena tistih raznolikih in neulo­vljivih kategorij, ki otežkoca znanstveno kategoriziranje. Po Mlekužu je to tudi eden od razlogov za slabo raziskanost teme (Mlekuž 2003: 68), vendar menim, da je potrebno to ugotovitev omejiti na slovenski prostor in na sodobni cas.42 Vseka­kor pa drži, da je težko upoštevati toliko spremenljivk, kot jih zajema migracijski proces. Kaj so povratne migracije? Kdo je povratnik, kaj je povratništvo? Kako govoriti o povratnikih, ko pa iskanje po svetovnem spletu ali brskanje po SSKJ in COBISS-u zmeraj prinese še vsaj deset drugih pomenov besede povratnik. Terminološka zmeda, ki je nastala na tem podrocju, odseva tudi v uporabi razlicnih nazivov: povratnik, remigrant, repatriiranec, reemigrant, povratni migrant, povrnjenec. Povratni migranti43 so v najbolj splošnem pomenu tisti, ki zapustijo dolocen prostor za dolocen cas in se pozneje vrnejo (Boyle, Halfacree, Robinson 1998: 35). Isti avtorji v nadaljevanju (v nasprotju s to široko opredelitvijo) navajajo le dva primera: mlade ljudi, ki zapustijo dom, ker išcejo zaposlitev, vendar se pozneje vrnejo domov, ker niso uspeli najti dela ali ker so zaslužili dovolj denarja, da so se lahko vrnili; in upokojene ljudi, ki se vrnejo v rodni kraj po dolgih letih leta življenja in dela drugje. Na konkretnih primerih bomo videli, da takšno posplo­ševanje ni na mestu. Povratne migracije niso prostorsko in casovno enotno opredeljene. Nekateri avtorji povezujejo »povratništvo« izkljucno z mednarodnimi migracijami, med­ 40 Vzroke lahko išcemo v politicni pluralizaciji v nekdanjih komunisticnih državah, koncu morije na Balkanu in stabiliziranju razmer na nekaterih drugih obmocjih, uveljavljanju modela selektivnega zaposlovanja v državah clanicah Evropske unije (vec o tem glej Lu-kšic-Hacin 2002), spremenjeni migracijski politiki v nekaterih državah (za primer Švedske glej Olsson 2004) in nenazadnje v velikem napredku telekomunikacijske in transportne tehnologije. 41 O tem, zakaj se slovenski izseljenci ne vracajo v Slovenijo v vecjem številu, bi lahko napisali samostojno razpravo, saj gre za kompleksno vprašanje, ki ga pogojuje vec dejavnikov, in ga je potrebno obravnavati ob upoštevanju globalizacije in multikulturalizma. 42 Glej predhodne opombe, kjer je našteta tuja literatura na temo povratnih migracij. 43 S prevodom angleškega izraza »return migration« kot povratne migracije sem se poskušala izogniti uporabi besede »povratništvo «, ki ima prevec negativnih sopomenk (povratnik iz zapora, delikventni povratnik, povratnik k drogam, itd.). Besedo povratnik uporabljam zaradi zgoraj navedenih primerov le v navednicah, razen kjer citiram ali povzemam. tem ko drugi uporabljajo ta koncept tudi v povezavi z notranjimi migracijami. Vprašanje, koliko casa mora posameznik preživeti drugje, da ga po vrnitvi domov lahko oznacimo za povratnega migranta, je podobno vprašanju, kako dolgo mora posameznik bivati drugje, da ga oznacimo za izseljenca. Enoznacnega odgovora na to ni, jasno je le zaporedje: vsak povratni migrant je najprej izseljenec, šele nato je povratni migrant. Povratne migracije so vsekakor razumljene kot vracanje v izvorno okolje, na nekakšno izhodišcno tocko. Povratek je lahko, ali pa tudi ne, premišljen; lahko je posledica nepredvidenih dogodkov, lahko je dobro nacrtovan in dolga leta nameravan korak. Pogosto je tudi preložen, ceprav se posamezniki nameravajo vrniti (»mit o vrnitvi«). Do vrnitve nazadnje ne pride zmeraj in ni zmeraj dokoncna. Vrnitev v izvorno okolje je del migracijskega kroga oziroma možnost, do katere lahko pride, logicno nadaljevanje kroga emigracija–imigracija–remigracija (Lukšic Hacin 2002: 179), ali pa tretja, zadnja faza v življenju izseljenca–priseljenca–povratnika (Cebulj Sajko 1999: 101). V obeh primerih so (re)migracije definirane kot zakljucen dogodek. Primerjava s krogom in fazami življenja morda ni najbolj smiselna, saj migracijam pripisuje staticen znacaj. Migracije pa so proces, ki pogosto nima konca, in vrnitev v izvorno okolje lahko pomeni le eno od stopenj v življenju migranta, ki lahko zaradi razlicnih razlogov ponovno emigrira ali pa celo živi med izvornim in priselitvenim okoljem kot tako imenovani transmigrant. (vec o tem glej Glick Schiller 1992) ZAKAJ BI SE VRNIL(A)? Motivi in vzroki vracanja so raznovrstni, številni in kompleksno prepleteni. Pona­vadi gre za skupek motivov, ki so posameznika vzpodbudili k vrnitvi . Vrst migracij je ogromno, in enako velja za povratne migracije oziroma motive in vzroke zanje. Tipologija vzrokov povratnih migracij v znanstveni in strokovni literaturi je skopo opredeljena. Edward Taylor je na primeru jamajških povratnih migrantov vzroke ozko determiniral in jih razdelil glede na dejavnike odbijanja in privlacevanja (push-pull model). Kot najpomembnejše dejavnike privlacevanja Jamajcanov nazaj domov je opredelil ekonomske, družinske in domoljubne vzgibe, kot glavne razloge odbijanja v imigrantski družbi pa zdravje, klimatske razmere in rasne probleme. (Taylor 1976: 222–223 ) Zgodovinar Mark Wyman je vzroke za vracanje opredelil takole: 1. uspeh, dosežen cilj v imigraciji, 2. neuspeh pri doseganju ciljev zaradi denarja, bolezni, poškodb, 3. domotožje (domoljubje, skrb za dom), 4. družinske potrebe (skrb za družino, starejše, smrt v družini), 5. zavrnitev države imigracije (politicni, verski razlogi, diskriminacija, nezmožnost prilagoditve). (Wyman 2001: 4–8) Slovenski sociologi pa so v študiji o Slovencih po povratku iz ZR Nemcije tipologijo motivov predstavili s tako imenovanimi subsistemi, ki predstavljajo iz­peljane indikatorje motivov vrnitve44: institucionalni (subsistem I) vkljucuje razloge vrnitve na podrocjih dela, politike, lastnine in drugo; socializacijski (subsistem II) vkljucuje razloge vrnitve na podrocju izobrazbe, družine staršev, lastne družine, želje po ucenju, želje, da bi videl svet in nespecificirano; sankcijski (subsistem III) zajema razloge vrnitve na podrocju dohodka, trajnih potrošnih dobrin in potro­šnje nasploh, stanovanja in hiš, življenjskega stila in navad, pocitnic, varcevanja in nespecificirano; ostalo (IV) so motivi vrnitve iz izkljucno intimnih razlogov, zaradi prijateljev, znancev, sorodnikov, zaradi detaširanosti (v povezavi z vojsko), nakljucij in neopredeljivih razlogov. (Mežnaric 1977: 76) Iz naštetih primerov je razvidno, da veliko razlogov ni zajetih. Skriti so pod oznako »ostalo« ali pa avtorji poskušajo preprosto razložiti zapleten družbeni pro-ces. Raziskovalci še vedno uporabljajo tipologijo, da bi zajeli razlicne migracijske strategije, vendar tudi priznavajo, da tipologije dajejo staticno in homogeno sliko procesa, ki je v resnici spremenljiv. (Brettell 2000: 101–102) Iz analize odgovorov na vprašanje, zakaj so se intervjuvani posamezniki vr­nili v Slovenijo, ugotovimo, da odlocitev za vrnitev v prvi vrsti ni bila ekonomske narave. Kot vzroki vrnitve so bili našteti (pogosto v kombinaciji): domotožje, domoljubje, družinske vezi, dedovanje, upokojitev in želja po preživljanju zadnjih let življenja v Sloveniji, nekateri so si želeli, da bi njihovi otroci obiskovali sloven-ske šole, trije odgovori pa so navajali spremembo politicne situacije v državi (kot razlog za vrnitev so navedli, da »želijo pomagati Slovencem najti pot v demokracijo« in »v svobodo«, ter »konec komunisticne diktature«). Ekonomski razlog je bil omenjen le v enem primeru. Razlogov za to je vec. Prvi je vsekakor starost posameznikov. Vecina izseljen­cev, ki so kot odrasle osebe odšli v petdesetih, šestdesetih letih in tudi sedemde­setih letih prejšnjega stoletja, je danes upokojenih. Upokojitev pa je priložnost, da se ljudje odpocijejo in pocnejo stvari, ki jih zaradi dela prej niso mogli. Lahko se preselijo bliže svojim otrokom, drugim sorodnikom ali prijateljem, se vrnejo v rojstni kraj, kot so to opredelili Boyle in ostali (1998: 119). Z upokojitvijo je pogosto povezano vprašanje kvalitete življenja. Vpliv prisotnosti sorodnikov na odlocitev ni zanemarljiv, saj imajo tako starejši ljudje v bližini nekoga, ki bo zanje skrbel. Nenazadnje je pomemben in logicen razlog to, da se ekonomski emigranti redko vracajo v izvorno okolje zaradi ekonomskih razlogov. Vrnejo se ponavadi le tisti, ki jim v emigraciji ni uspelo najti službe ali dovolj zaslužiti ali pa vidijo v izvor­nem okolju priložnost za financno vlaganje.45 Za primerjavo si poglejmo rezultate 44 Mišljeni so skupaj z motivi odhoda in ostajanja, ki pa na tem mestu niso pomembni. 45 Priložnost za širitev ali za zacetek nove dejavnosti v Sloveniji so sredi devetdesetih let izkoristili nekateri povratni migranti iz Nemcije. Konec osemdesetih let je nemška vlada zacela denarno podpirati vracanje delavcev na zacasnem delu v ZRN, med katerimi je bilo tudi vec deset tisoc Slovencev. Državi sta v ta namen pri Slovenski investicijski banki ustanovili skupen denarni sklad, iz katerega so povratni migranti za širitev dejavnosti in raziskave, ki je zajela družbenoekonomske ucinke povratnih migracijskih tokov na razvoj emigracijskih obmocij (v ruralnem obmocju komune Basilicata v Italiji). Raziskovalci so na vzorcu 80 povratnikov, vecinoma iz Nemcije, ki so se vrnili konec sedemdesetih ali v osemdesetih let dvajsetega stoletja in so bili izkljucno »ekonomski« emigranti, ugotovili, da so bili vzroki za vracanje le v manjšem številu ekonomski. Le 6 od 80 povratnikov je navedlo ekonomski vzrok za vrnitev, in sicer vlaganje v lastno zasebno dejavnost (le tisti, ki so bili v tujini dlje casa in so uspeli prihraniti dovolj denarja), ostali so se vrnili zaradi družinskih razmer, nostalgije, potrebe, da rešijo fizicne in psihicne težave, ki so jih imeli v tujini. Le eden je prišel zaradi iskanja dela, 32 pa na željo partnerja ali zaradi potrebe, da skrbijo za starše, in želje, da se otroci šolajo v italijanski sredini. (King in drugi 1985) Vrnimo se znova k našemu primeru. Anketiranci in sogovorniki so kot vzrok vracanja pogosto navedli domotožje oziroma »domoljubje«. Domnevamo lahko, da so vracajoci imeli v mislih zlasti dom in sorodnike; šlo je torej za domoljubje v lokalnem, ožjem pomenu. V širšem pomenu je domoljubje vezano na Slovenijo kot državo oziroma domovino. Se ljudje res odlocajo za vrnitev v izvorno okolje in s tem za spremembo življenja zaradi abstraktnega pojma, kot je domovina, torej prostorska reprezentacija, nastala pod vplivom politicnih in kulturnih faktorjev, ta konstruirani in zamišljeni topos (Skrbiš 1999: 38)? Ideja domovine vzbuja spomine in mocna custva; predstavlja gonilno silo bolj ali manj globoko naucenega vedenja. Vsekakor je intenzivnost navezanosti posa­meznih izseljencev na njihovo domovino odvisna od casovne in prostorske bližine in/ali oddaljenosti od domovine. Etnicna domovina je odvisna od prostora in casa. Prostorski faktorji se prepletajo s casovnimi faktorji. Enake prostorske in casov­ne distance nimajo zmeraj enakih posledic. Potrebno je upoštevati zgodovinske pogoje in migracijske tokove, posameznikovo psihološko stanje, posameznikovo povezanost in odvisnost od izseljenskih mrež (institucije, socialni odnosi) in dru­gih sorodnih pojavov. (Isti: 39) V našem primeru so o domoljubju najvec govorili povratni migranti, ki so bili v izseljenstvu kulturno ali politicno aktivni, in tisti, ki so bili od Slovenije geografsko najbolj oddaljeni. Ideja domovine tudi nima za vse posameznike enakega pomena. Lahko je romanticen cilj, h kateremu posameznik stremi ali pa je samo geografska referencna tocka. (Skrbiš 1999, 40) Ne glede na vzrok vrnitve ljudje gojijo ob povratku dolocena pricakovanja. Ce bi želeli razširiti svojo poslovno dejavnost, pricakujejo, da jim bo to v domo­vini omogoceno, saj ji s tem koristijo. Ce se po dolgih letih izseljenstva vracajo v domovino , pricakujejo, da jih bo ta že zaradi njihove nacionalne pripadnosti in zvestobe sprejela z odprtimi rokami. Drugi želijo s cim manj težavami preživeti nekaj casa doma ali tu ostati za zmeraj. Vendar, ali tudi v domovini cutijo in raz­mišljajo enako? ustvarjanje novih delovnih mest lahko dobili ugodna posojila in tudi nepovratna sredstva. Vendar je te ugodnosti izkoristilo le manjše število. (Tomažic 2004) SLOVENIJA, OBLJUBLJENA DEŽELA? Težave, s katerimi se soocajo povratni migranti v Sloveniji, imajo velik vpliv na njihovo percepcijo vkljucevanja v izvorno okolje . Težave, ki so jih naštele v raziskavo zajete osebe, lahko grobo razdelimo v dve skupini: težave, ki so posledica (za njih) drugacne družbene ureditve in težave, ki so posledica vzpostavljanja socialnih stikov. Zadnjih je manj, a so bolj specificne in raznolike. V prvem primeru gre za težave, ki nastanejo, ko ljudje trcijo ob razne admini­strativne ovire in se spoznavajo z nacinom delovanja razlicnih uradov. Zaplete se pri preprostih receh: pri pridobivanju razlicnih dokumentov in dovoljenj, iskanju dela, nakupu in gradnji nepremicnin in podobno. Najvec težav je zaradi dolgotrajnih in zapletenih sodnih in upravnih postopkov, cakalnih vrst v raznih javnih službah (na banki, pri zdravniku, na upravnih enotah), pogosto povratne migrante motijo tudi uradne ure, birokratski in neoseben odnos zaposlenih v javnih službah. Nekateri posamezniki so imeli težave, ker niso mogli uveljavljati socialnih in pokojninskih pravic, saj Slovenija še nima podpisanih tovrstnih bilateralnih sporazumov z vsemi državami. Kriticni so bili tudi do slovenskega šolskega sistema . Da so se slovenski povratni migranti s podobnimi, a vendar drugacnimi težavami srecevali že v preteklosti, prica že omenjena raziskava iz sedemdesetih let. (Toš 1977: 40) Poglavitni problemi, ki so jih povratniki konec sedemdesetih let pricakovali že pred vrnitvijo, so bili povezani z zaposlovanjem, z osebnim do-hodkom in s predpisi, ki so jih zadevali. Predvideli so tudi težave z nastanitvijo. Težav pa je bilo še vec. Raziskava je pokazala, da so bile težave povratnikov tedaj vecinoma povezane z delom (nezaposlenost, neustrezno delo), nato s stanovanjem ali gradnjo hiše, sledile so družinske in osebne težave in drugo, kot je nepriznanje izobrazbe, slabo placano delo, ocitki na racun bivanja v tujini, težave z otroki, neurejeno otroško varstvo, itd. (Toš 1977: 43–45) Pri pricakovanih in dejanskih težavah je prevladoval ekonomski vidik, saj so bili v raziskavi zajeti povratni migranti vecinoma ekonomski migranti oziroma (takrat popularno imenovani) »delavci na zacasnem delu v tujini«. Vecina anketirancev je navedla, da so ob prihodu imeli urejene dokumente, nekateri vsaj deloma, in polovica jih ni imela težav pri urejanju dokumentacije . Tisti, ki so se spopadli s težavami pri urejanju dokumentacije, pa so navedli dve vrsti težav. Prve so nastale pri pridobivanju državljanstva, osebne izkaznice, davcne številke ali gradbenega dovoljenja, in sicer predvsem zaradi razlicne interpretacije predpisov, ki urejajo pridobivanje teh dokumentov, ter predolgih in zapletenih postopkov. Drugo vrsto težav so povzrocali ljudje, ki izdajajo te dokumente, saj so jih anketiranci oznacili za neprijazne, nenatancne in nepripravljene, da bi jih natancneje informirali. Vecina je izjavila, da niso potrebovali pomoci pri urejanju dokumentacije, tistim, ki so jo, so pomagali sorodniki, prijatelji, v nekaj primerih zaposleni na lokalnih upravnih enotah. V enem primeru je posameznik zaradi vec let trajajo-cega postopka pridobitve gradbenega dovoljenja najel tudi odvetnike. Povratni migranti so v prvi vrsti poskušali težave reševati sami, zelo redko so se obracali na vladne institucije (Urad Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu ali katero od pristojnih ministrstev) in izseljenska društva.46 Na drugi strani pa so anketiranci menili, da bi jim pri tovrstnih težavah morali pomagati prav Urad za Slovence po svetu , izseljenske organizacije, konzulati, v ta namen ustanovljeni uradi in ljudje, »ki se spoznajo na ta sistem in so tukaj (v Sloveniji, op.av.) rojeni ali so tukaj vec let«. Ugotovimo lahko, da bi povratni migranti pri urejanju dokumentov in pridobivanju potrdil in dovoljenj potrebovali predvsem pomoc v obliki infor­macij in nasvetov. Težav z urejanjem stanovanjskega vprašanja je bilo manj. Vsi razen enega an-ketiranca, ki stanuje pri sorodnikih, zdaj živijo v lastni hiši ali stanovanju. Nekaj jih je navedlo, da so imeli težave pri urejanju stalnega bivališca zaradi »birokracije« in »nestrpnosti do izseljencev« ter slabega odnosa na obcinski upravi, dva posa­meznika pa sta imela težave pri nakupu zemlje za gradnjo hiše in pri legalizaciji »crne gradnje«. Omenjene težave so anketiranci opredelili kot negativno posledico statusa »povratnikov «. Na vprašanje, ali so zaposleni, so nekateri odgovorili pritrdilno, nekaj jih je bilo že upokojenih, dva sta bila brezposelna. Med zaposlenimi je vecina samozapo­slenih posameznikov, nekateri so dobili službo s pomocjo prijateljev. Brezposelni osebi išceta zaposlitev, pri cemer enemu pomagajo prijatelji, drugi pa ima težave z iskanjem zaposlitve, ker je prestar in njegovih dolgoletnih letalskih izkušenj v Sloveniji nihce ne potrebuje. Vecina anketirancev je bila mnenja, da kot »povra­tniki « nimajo enakih možnosti za zaposlitev kot ostali Slovenci (vendar je nekaj odgovorov le domnev oziroma posrednih izkušenj upokojenih oseb). Delodajalci naj bi jim ne priznavali izkušenj, izobrazbe in znanja, ki so jih pridobili v tujini, težave so imeli zaradi diskriminacije, strankarske pripadnosti in nezaupanja, ali kot pravi eden od anketiranih: »Veliko škode naredi strah delodajalcev in bodocih sodelavcev pred nekom, ki ni nujno konformen s tukajšnjimi razmerami, kar pa lahko marsikje predstavlja celo veliko prednost in ne vedno slabosti.« Anketiranci tudi menijo, da zaradi diskriminacije in strankarske pripadnosti nimajo enakih možnosti za napredovanje na delovnem mestu. Zapisali so, da ob­ 46 Med slednjimi se je te »naloge« najbolj aktivno lotilo Izseljensko društvo Slovenija v svetu, kjer so doslej nudili pomoc vec sto »povratnikom« iz razlicnih delov sveta. V casu od januarja 2001 do sredine leta 2002 je z njihovo pomocjo prišlo v Slovenijo 82 ljudi, vecinoma iz Argentine . Nekaj let je delovalo tudi Društvo povratnikov iz Nemcije, ki je imelo predvsem »servisno« dejavnost: »zdomcem«, ki so razmišljali o stalni naselitvi v Sloveniji, je pomagalo pri pridobivanju dovoljenj za poslovno dejavnost in jim posredovalo podatke o najemanju ugodnih posojil. Tudi Rafaelova družba pomaga »povratnikom« pri zbiranju informacij in reševanju problemov, deloma tudi Slovenska izseljenska matica. stajajo »zadržki zaradi delovnih pristopov« in da »v Sloveniji manjka timsko delo«, da imajo »povratniki težave pri (pisnem) izražanju« in da so neenake možnosti predvsem pri napredovanju. Težave z delom in delovnimi izkušnjami so odraz (v nekaterih okoljih še zmeraj zasidranega) nezaupanja do drugacnih pristopov in znanja. Vecje število oseb se je zato samozaposlilo. Na vprašanje o priznanju izobrazbe so anketiranci odgovarjali razlicno: neka­terim ob vrnitvi niso priznali izobrazbe, drugi so upokojeni ali samozaposleni, tretji pa so izobrazbo pridobili v Sloveniji oziroma so jim priznali izobrazbo, pridobljeno v tujini. Nekateri so se odlocili za dodatno izobraževanje, ki bi ga potrebovali za »boljši pristop in razumevanje pogojev v družbi RS (Republike Slovenije, op. av.)«, vecina pa ni odgovorila na vprašanje. Bolj kriticni so bili anketiranci pri vprašanju, ali je Slovenija naredila dovolj za vkljucevanje otrok »povratnikov« v izobraževalni sistem . Med drugim so menili, da »ni sistemskega pristopa pri ponovni integraciji s strani oblasti in gospodarstva«, da »šolstvo (srednje in visoko) nima tranzicijske osnove«, da Slovenija sicer omogoca vkljucevanje otrok »povratnikov« v izobraževalni sistem, vendar, kot je navedla ena od anketirank, »so ti otroci zaznamovani kot drugacni (= drugace misleci) in zato nemalokrat posmeh ne le sošolcev, temvec tudi uciteljev«. Tudi v primeru vkljucevanja odraslih »povratnikov« v izobraževalni sistem je bil odziv podoben: ni sistemskega pristopa, vlada nezaupanje in nevošcljivost, samo nekateri imajo možnost za izobraževanje, obstajajo pa tudi administrativne ovire, kot so prepocasni in predragi postopki nostrifikacije. Ceprav so anketiranci ocenili svoje znanje slovenskega jezika kot zelo dobro, so menili, da bi povratni migranti potrebovali pomoc države pri ucenju slovenskega jezika. Pomoc bi morala biti v obliki brezplacnih ali subvencioniranih tecajev jezika, ki bi lahko potekali pod okriljem Slovenske izseljenske matice ali Ministrstva za šolstvo povsod po Sloveniji. V veliko pomoc bi jim bile tudi informacije o tecajih slovenskega jezika, ki bi jih pred povratkom lahko dobili preko radia, Slovenske iz­seljenske matice, konzularnih predstavništev ali slovenskih izseljenskih društev. Vsi anketiranci so pred vrnitvijo v Slovenijo že imeli vzpostavljene socialne stike, toda okolje, v katerem živijo, jih je sprejelo le deloma oziroma jih ni sprejelo. Menijo, da je bilo krivo nezaupanje »do zahodne tujine«, ki ga je »vcepljal prejšnji sistem«, vzrok naj bi bila tudi diskriminacija. Imeli so omejene možnosti clanstva v organizacijah, sosedje pa jih niso sprejemali. Navedli so tudi druge težave, ki so jih imeli zaradi statusa povratnega migranta, kot so neenako obravnavanje pri iskanju zaposlitve, težave pri navezovanju stikov z okolico. Nekateri posamezniki so imeli težave pri navezovanju stikov s sodelavci, soocali so se z neenako obrav­navo nadrejenih na delovnem mestu, v enem primeru je šlo za neenako obravnavo otroka v vrtcu oziroma šoli. Veliko se jih je že znašlo v položaju, ko se jim je zdelo bolje prikriti, da so povratni migranti: na primer na obcinski upravi, pri politicnem udejstvovanju in v politicnih organizacijah ter pri poslovanju. Enako so ravnali tudi v osebnih stikih zaradi nevošcljivosti in ocitkov na racun odsotnosti. V splošnem so bili anketiranci zadovoljni s trenutno življenjsko situacijo v Sloveniji. Nezadovoljstvo so izrazili le trije in sicer zaradi narašcajocega kriminala, »premocnega vpliva komunisticne nomenklature, ki zavira razvoj« in »nepravne države«. Tudi svoj standard, zdravje, zaposlitev, okolje, razmere doma, dohodke in izobrazbo so anketiranci v povprecju pozitivno ocenili. Do manjšega odstopanja je prišlo le pri zaposlitvi, ki je bila v dveh primerih ocenjena negativno (nezaposleni osebi). Z mesecnimi dohodki so anketiranci vecinoma zadovoljni in lahko še kaj prihranijo oziroma imajo dovolj za gospodinjstvo, a nic ne prihranijo. Le v enem primeru je oseba morala zaradi varcevanja potrebe zmanjšati. Stanje gospodinjstva je bilo razlicno: ali je ostalo enako od priselitve, ali je bilo v zacetku težje in je zdaj bolje, ali pa je bilo v zacetku bolje in je zdaj težje. Zadnji del vprašalnika je zajel odnos slovenske države do povratnih migran­tov . Vsi razen enega ankentiranca so odgovorili, da poznajo Urad RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, vendar je vecina ugotavljala, da jim Urad ni pomagal pri vrnitvi. Odnos države do »povratnikov« so nasploh ocenili negativno. Po njihovem mnenju »manjkajo jasno izdelane smernice za povratnike (ali interesente) in informacije«. Kritizirali so pomoc Zavoda za zaposlovanje (eden od brezposelnih anketirancev je pricakoval, da mu bodo hitro našli zaposlitev). Nekateri so menili, da bi jim morala država nuditi pomoc pri selitvi, urejanju dokumentov, lastniških problemih, zavarovanju, nostrifikaciji diplom in nastanitvi. Eden od anketiranih je oznacil odnos kot macehovski in menil, da Slovenija ne podpira in ne vzpodbuja vracanja »zdomcev«, ampak vracanje celo preprecuje, saj »zahteva tisoce papirjev«, in jim preprecuje uvoz materiala. Nekateri so omenili tudi neprijaznost, nestrpnost in nepotrpežljivost uradnikov, ki bi jim morali pomagati in jih usmerjati pri urejanju razlicnih zadev, ter birokratizem in »balkanstvo«. Samo eden je odgovoril, da mu nevtralni odnos slovenske države ustreza. Vecina anketiranih je izkoristila možnost in navedla težave, ki jih sami vidijo in jih vprašalnik ni omenil, ceprav so veliko vsebin ponovili. To so draginja, visoka inflacija, carinski postopki, ki jim ne dovoljujejo brez placila carine uvoziti tovar­niške opreme, in slab odnos lokalnih oblasti. Spopadajo se z »neskoncno dolgimi« postopki za pridobitev gradbenega dovoljenja in drugimi dolgotrajnimi pravnimi postopki. Težave so imeli tudi v bancništvu, pri sklenitvi zavarovanja, uveljavljanju socialnih pravic, pridobitvi vozniškega dovoljenja, pri registraciji podjetij, zaradi v tujini pridobljene izobrazbe . V enem primeru je prišlo do težav pri vkljucevanju otrok v šolo, saj so ti po koncanem razredu v sosednji Avstriji morali v Sloveniji razred ponavljati in so se »nekaj let pocutili v šoli neprijetno«. Le eden anketiranec je navedel, da ni imel težav. Na koncu vprašalnika so anketiranci navedli tudi svoja mnenja, ideje ali pre­dloge. Predlogi povratnih migrantov kažejo na probleme, s katerimi se srecujejo po povratku v izvorno družbo, in temeljne ovire za vracanje . Predlagali so zgle­dovanje po švicarskem primeru urejanja te problematike, želijo si vec razumevanja institucij in posameznikov do povratnih migrantov. Ena od rešitev bi bila vkljucitev povratnih migrantov v delovanje Ministrstva za zunanje zadeve oziroma Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu ter v Komisijo DZ za Slovence po svetu. Ne-kateri so videli rešitev v vstopu Slovenije v EU,47 ko naj bi se »izboljšala politicna, gospodarska in moralna klima in tudi problem »povratnikov« ne bo vec prisoten, ker tudi ne bo »izseljencev« in »zdomcev««. Drugi so predlagali zaposlovanje ucinkovitejših uradnikov, ki so empaticni in »cloveško obravnavajo »povratnike«, brez predsodkov«. Eden izmed anketirancev, ki je sorazmerno zadovoljen s povratkom v Slovenijo, saj je imel že pred vrnitvijo zagotovljeno delovno mesto v uglednem podjetju, je menil, da je kljucna primerna zaposlitev. *** Težave povratnih migrantov sem zaradi uporabe strukturiranega vprašalnika lahko nazorno predstavila, vendar so šele intervjuji s povratnimi migranti razkrili obrav­navano problematiko na osebni ravni in omogocili kvalitativno analizo. Nekoliko jasneje sem lahko osvetlila tudi težave pri integraciji v družbeno okolje. Pri težavah, ki so jih posamezniki navedli v intervjujih, je treba upoštevati casovni in prostorski kontekst. Intervjuvanci so s casovnimi (pred izselitvijo, cas obiskov, po vrnitvi), prostorskimi (izvorno okolje, priselitveno okolje) in sistemskimi primerjavami (v Sloveniji in v državi priselitve) zajeli številne in raznolike probleme vracanja. Nabor težav je nekoliko drugacen kot v zgoraj obravnavanih primerih. Inter-vjuvane osebe so bile vecinoma starejše in upokojene, zato niso imele težav z delom. V nekaj primerih je prišlo do težav na carini, ker so za vecje kolicine rabljenega in osebni uporabi namenjenega blaga morali placati carinske dajatve, prepricani pa so bili, da jim tega ne bi bilo treba. Težav z urejanjem dokumentov vecinoma niso imeli, le v enem primeru je prišlo do zapleta pri pridobitvi slovenskega vozniškega dovoljenja. Vsi pa so kriticno ovrednotili delo državnih uradov in se pritoževali nad dolgimi cakalnimi vrstami. V treh primerih so se intervjuvanci vrnili skupaj z otroki oziroma vnuki, vendar je le ena družina ostala v Sloveniji. V primeru drugih dveh družin so se otroci in vnuki vrnili v Avstralijo, v veliki meri zaradi težav v šoli. Šolajoci otroci se zaradi slabšega znanja slovenskega jezika niso mogli normalno vkljucevati v pouk in družbo sovrstnikov. Zaposleni na šoli jim menda niso nudili pomoci. Intervjuvanci so se vecinoma vrnili v urejene stanovanjske razmere in v lokalno okolje, iz katerega so odšli. Prav ponovna vzpostavitev socialnih stikov z izvor­nim okoljem je nekaterim povzrocila težave. Eni so težko navezali stike s starim okoljem, ker so bodisi ob odhodu nenadoma pretrgali vse vezi s prijatelji in znanci ali ker se je od njihovega odhoda vse drasticno spremenilo. Nekdanji sosedje in znanci so odrasli, se postarali, umrli ali se odselili. Starejši ko so bili, težje jim je bilo znova vzpostavljati socialne stike. Posledicno se je vecini zmanjšal krog ljudi, s katerimi so se družili. Nekateri so zato še poudarjali težavnost vrnitve v Slovenijo 47 Slovenija je medtem vstopila v EU, vendar lahko glede na potek dogodkov sklepamo, da do »pricakovanih« sprememb najbrž še ne bo prišlo tako kmalu. in prilagajanja na tukajšnji nacin življenja. Drugi spet s tem niso imeli posebnih težav. Stik s širšim okoljem so poiskali s pomocjo sorodnikov, s katerimi so že prej vzdrževali stike, oziroma ob priložnostnih obiskih doma. Težavnost ponovne vkljucitve v družbeno okolje sta povecevali casovna in prostorska razdalja. Daljša odsotnost in fizicna oddaljenost od izvornega okolja sta znatno oteževali integracijo povratnih migrantov v izvorno družbo, saj je bila vecja verjetnost, da so v priselitvenem okolju zgradili trdne socialne odnose, ki jih je bilo po vrnitvi težko popolnoma prekiniti. Pripovedovalci so veckrat poudarili, da se radi vracajo v priselitveno okolje . Tudi starejši upokojenci se vsaj zacasno vracajo v državo priselitve (Nemcijo , Švedsko, tudi v Avstralijo). Vzroki teh »obiskov« so urejevanje dokumentov, potrjevanje stalnega bivališca, turisticno potovanje, predvsem pa vzdrževanje stikov s sorodniki in prijatelji. Povratni migranti pogosto primerjajo razmere v izvorni družbi po povratku z razmerami, ko so odhajali v tujino ali z razmerami v priselitvenem okolju. Tudi intervjuvanci so kriticno primerjali predvsem današnje stanje v Sloveniji z raz­merami pred casom njihove izselitve ali z razmerami v državi, v kateri so vec let živeli in delali. Vecina je zatrdila, da so urejenost prometa, delovanje nekaterih javnih služb, predvsem bolnišnic in šol, cistost okolja ter obnašanje zaposlenih v javnem prometu neprimerljivo slabši kot v okolju, kjer so prej živeli. Veliko pa se je v Sloveniji spremenilo na bolje od takrat, ko so odšli. Zadnje je popolnoma razumljivo, saj so odšli iz socialisticne Jugoslavije; ob obcasnih obiskih predvsem v sedemdesetih in osemdesetih letih so se gospodarske in družbene razmere le pocasi opazno spreminjale na bolje. Vendar lahko v teh primerjavah zaznamo tudi nostalgicno obarvan odnos do Slovenije, ki bi morala ostati takšna kot so se je spominjali iz mladosti. Pricakovali so nenadne ekonomske in družbene spremem-be, ki bi jih morala prinesti osamosvojitev Slovenije in si hkrati želeli, da ostane njihova »domovina« takšna, kot so jo zapustili. Dolocena dvojnost se kaže tudi v odnosu do okolja priselitve . V primerjavah s Slovenijo so govorili o njem veliko bolj pozitivno in pohvalno, vendar je vecina odgovorila, da ne bi vec emigrirali. Razlog za takšno razmišljanje je seveda njihova starost (povprecna starost intervjuvanih oseb je bila 67 let), pa tudi še zmeraj živ spomin na prvo emigracijo. SE VRNITI ALI OSTATI? Vracanje izseljencev oziroma povratne migracije predstavljajo fleksibilen in krožen proces. V veliko primerih ljudje ponovno emigrirajo (ali popolnoma drugam ali nazaj v priselitveno družbo) ali pa se vsaj obcasno vracajo v priselitveno okolje . Kot ugotavlja Erik Olsson v študiji o migracijah kot dogodku (zakljucenem dejanju) in migracijah kot procesu (ki traja), se povratniki (v tem primeru cilski in bosanski povratniki iz Švedske) odlocajo za tako imenovano odprto strategijo (open-ended strategy). Ne morejo sprejeti dokoncne odlocitve, ali bodo ostali ali odšli domov. Pogosto so vkljuceni v družbeno življenje obeh dežel (izselitvene in priselitvene) in izkorišcajo te povezave v svojih »preživetvenih strategijah«. (Ollson 2004) Na drugi strani pa se povratni migranti lahko odlocijo za stalno vrnitev domov; bo­disi, da bi se upokojili ali pridružili sorodnikom. Ugotavljam, da so med Slovenci, ki se vracajo, oboji. Pri obeh »tipih« povratnih migrantov pa je (ne)uspešnost (re)integracije v izvorno okolje zelo velikega pomena. Slovenci, ki so se v zadnjih petnajstih letih odlocili za vrnitev v Slovenijo, se vracajo vecinoma neorganizirano, spontano in individualno (z izjemo Slovencev iz obmocij nekdanje Jugoslavije, kjer je divjala vojna, in iz Argentine). Individualno tudi rešujejo razlicne težave z vkljucevanjem v slovensko družbo, saj sta slovenska migracijska in integracijska politika še vedno nedodelani,48 prizadevanja za usmerja­nje uradne remigracijske politike pa so bila opušcena že na samem zacetku. (Klinar 1995: 91) Zadnji poskusi urejanja odnosov Republike Slovenije s Slovenci po svetu so ponovno pokazali, da na tem podrocju primanjkuje politicne volje. Upraviceno se lahko vprašamo, ali je vracanje Slovencev sploh v interesu uradne politike. Konkretnih sklepov o integraciji povratnih migrantov v slovensko okolje in njihovih percepcijah tega procesa ne morem podati, predvsem zaradi premajhnega števila v raziskavo zajetih posameznikov. Poskušala pa sem orisati nekaj proble­mov, za katere lahko domnevam, da so dovolj razširjeni. Povratni migranti, ki smo jih zajeli v raziskavo o percepcijah slovenske integracijske politike, so dosedanje »napore« Republike Slovenije za njihovo vkljucevanje v razlicne sfere družbene­ga življenja oznacili negativno. Iz njihovih odgovorov lahko razberemo, da se v glavnem soocajo s predolgimi in neurejenimi postopki pri pridobivanju raznih dovoljenj, osebnih in nepremicninskih dokumentov, pri uveljavljanju socialnih pravic, pri uvozu in placilu carine ter pri nostrifikaciji spriceval. Razocarani so zaradi odklonilnega odnosa zaposlenih na uradih, kjer išcejo pomoc in informa­cije. Nefleksibilnost šolskega sistema, ki ne dovoljuje normalnega vkljucevanja otrokom s slabšim znanjem jezika ali s predhodno pridobljenim znanjem v drugih državah, je bila v nekaj primerih celo vzrok za ponovno izselitev. Težave imajo že z informiranjem pred vrnitvijo, saj na konzularnih predstavništvih in v izseljen­skih organizacijah ne razpolagajo z vsemi potrebnimi informacijami. Zato imajo povratni migranti obcasno tudi obcutke odtujenosti, identificirajo se z družbo, v kateri so prej delali, in kritizirajo nekatere vidike slovenske družbe – na primer birokracijo in prepocasno sodstvo. Nekateri predlogi anketiranih za reševanje njihovih težav (poenostavitev postopkov in izboljšanje pogojev za priznanje tuje kvalifikacije in izobrazbe, poenostavitev postopkov za izdajanje razlicnih dokumentov in dovoljenj) so dol­ 48 Dokaz za to je analiza Mirovnega inštituta (Bešter 2002). gorocnega znacaja in bi pomenili korenite spremembe v delovanju države. Druge, kot je vkljucitev povratnih migrantov v delovanje državnih institucij ali organizi­rana pomoc pri urejanju vseh postopkov, pa je moc vpeljati v krajšem obdobju in ne zahtevajo velikih financnih vlaganj. Vsekakor morajo predlogi za kakršnokoli normativno urejanje omenjene problematike upoštevati potrebe ljudi in ne smejo biti podrejeni težnjam ene ali druge politicne strani, kot se je to dogajalo doslej. VRACANJE IN PRISELJEVANJE SLOVENCEV IZ ARGENTINE Marina Lukšic - Hacin Pregled raziskav in razprav o migracijah v Sloveniji pokaže, da so bila v znanstvenih in strokovnih krogih do danes tri intenzivnejša obdobja obravnave povratništva – v sedemdesetih letih, v devetdesetih letih po osamosvojitvi Slovenije, in danes, ko so te razprave znova aktualne, med drugim tudi zaradi vracanja, ki so ga spodbudile gospodarske in politicne razmere v Argentini. Po nekaterih avtorjih povratništvo zajema tudi dvo- ali vecgeneracijski proces »vracanja«. Za vecino tistih, ki so se vrnili, velja, da so odšli mladi, vrnili pa so se kot upokojenci. Izjema so predvsem povratniki, ki so prišli po osamosvojitvi Slovenije, in sicer zlasti iz Argentine . V teh primerih pogosto ne gre za klasicno povratništvo, ampak povratništvo prek vec generacij, oziroma tocneje receno, za priseljevanje v tujini rojenih Slovencev. Tudi ko upoštevamo, kako se ljudje sami opredeljujejo, se pogosto potrjuje stališce, da lahko o povratnikih govorimo le pri prvi izseljenski generaciji. »Povratniki (...) ceprav mi ta izraz ne ustreza, saj nisem nikoli šel iz Slovenije, zato se ne vracam. Nisem povratnik. Sem rojen v Argentini in sem prišel v Slovenijo kot domovino mojih starih staršev.« (E11) »Mi nismo »povratniki« – smo Slovenci, ki smo se rodili izven meja države Slovenije – nikdar prej nismo tukaj živeli, zato nismo »povratniki«!« (E1) Raziskava o vracanju in reintegraciji Slovencev po povratku iz tujine je bila usmerjena v evidentiranje in proucevanje težav, s katerimi se posamezniki soocajo ob vracanju v Slovenijo. Cilja raziskave sta bila odkriti (sistemske) vzroke teh težav in oblikovati predloge za njihovo reševanje ali odpravljanje. Namen raziskave je bil tudi ugotoviti, kako priseljenci dojemajo odnos slovenske države do povratni­kov in njihovih potomcev. V okviru raziskave smo želeli predlagati izhodišca za ustreznejši model reintegracijske politike države Slovenije za Slovence po svetu, ki se vracajo domov, in njihove potomce (priseljence).49 49 Pri raziskavi smo se takoj na zacetku soocili s precejšnjo težavo. Ljudje, ki so se priselili iz Argentine v Slovenijo, niso nikjer javno evidentirani, težko je priti do njihovih imen in naslovov. Za pomoc smo se obrnili na slovenska društva, ki delujejo za Slovence po svetu. Iz zagate sta nam pomagali društvi Slovenija v svetu in Rafaelova družba saj smo z njuno pomocjo razposlali vprašalnik na 124 naslovov. Vrnjenih smo dobili 33 vprašalnikov, ki smo jih kvalitativno nadgradili, saj je 15 sogovornikov soglašalo, da so nam na voljo za dodatne intervjuje, ki smo jih opravili po elektronski pošti. PRISELITEV Sogovorniki so se iz Argentine priseljevali v dveh valovih. Prvi je bil v devetdese­tih letih, drugi val je bil po letu 2000, tocneje zatem, ko je v Argentini nastopila gospodarska kriza. Pri obeh valovih so bile odlocitve o selitvi povezane s poli-ticnimi spremembami v Sloveniji,50 le da so bile v prvem primeru veliko bolj v ospredju kot cez nekaj let, in so jih sogovorniki postavili na prvo mesto. Vecina povratnikov je prišla z družinami (med njimi nekaj vecjih družin), selili pa so se tudi posamezniki. Ljudje so navajali, da so se vracali iz sledecih razlogov:51 1.Osamosvojitev, slovenstvo, vrnitev domov so izpostavljali Slovenci, ki so se po drugi svetovni vojni izselili oziroma, kot sami pravijo, bili pregnani iz Slovenije. »Odlocil sem se takoj po osamosvojitvi – vedno sem se pocutil Slovenca in se pred tem zaradi osebnih zadev nisem vrnil.« (E2) Ali »Slovenija je postala samostojna in demokraticna.« (E33) 2. Slovenstvo, korenine so izpostavljali v tujini rojeni otroci slovenskih staršev. V Slovenijo so se vrnili otroci, v nekaterih primerih tudi vnuki povojnih izseljencev. »Sem spadam, tudi ce sem rojena v Argentini. Ker menim, da lahko nekaj prispevam od bogastva vrednot, ki sem jih prejela.« (E18) 3.Zaposlitev, slovenstvo (osamosvojitev) Odlocila se je po osamosvojitvi – da se otroci naužijejo slovenstva. Povod je bila samostojnost Slovenije in ponudba možu za zaposlitev. (E1) 4. Kriza v Argentini, osamosvojitev Slovenije V tej skupini odgovorov je bil pomen politicnih sprememb v Sloveniji izenacen z gospodarsko krizo v Argentini , ali pa je bila slednja posebej izpostavljena. So-govorniki so se v gospodarsko ranljivi Argentini zbali porasta kriminalnih dejanj in slabih možnosti za prihodnost njihovih otrok. Vrnili so se »zaradi življenjske varnosti. Ni prijetno hoditi po cesti in se stalno ozirati nazaj, ce je kak neznanec za nami. Ni prijetno biti stalno zaklenjen v stanovanju ali za železno ograjo. Ni prijetno biti stalno v skrbeh, ce se bodo otroci vrnili domov, ne da bi jim kdo hotel odvzeti nekaj drobiža ali malo boljše obuvalo. V mislih, kot ideal, je bila selitev prisotna še pred poroko, ko ni bilo nobenih možnosti – komunisticna država.« (E14) »Ko sem napisala varnost, sem mislila na manj kriminala. Saj jaz prihajam iz Ar­gentine, kjer je trend ugrabljati ljudi, ubijati za malo denarja, in take »luštne zadeve« (...) ekonomska varnost pa mi ne pomeni toliko (...) seveda, morda bom v prihodnosti bolj zaskrbljena za to. O preselitvi v Slovenijo nisem kaj dosti razmišljala (...), sem se odlocila 50 Mišljeno je konstituiranje Slovenije kot samostojne države. 51 Pri odgovorih so sogovorniki lahko navedli vec razlogov za vrnitev. Naprošeni so bili, da razloge po lastni presoji razvrstijo od najpomembnejšega do najmanj pomembnega. kar na hitro. Morda sem kakšen mesec premislila, in ker nisem imela kaj izgubiti (saj sem mlada in brez obveznosti), sem se kar odlocila in prišla.« (E24) 5. Zaposlitev, izpopolnjevanje, napredovanje ali študij Posamezniki so navajali, da so se jim po osamosvojitvi Slovenije tu pokazale boljše možnosti za zaposlitev, izpopolnjevanje ali napredovanje. V to skupino bi lahko uvrstili tudi mlajše sogovornike, ki so prišli v Slovenijo kot študentje. Po izjavah predstavnika MŠZŠ je število študentov, potomcev Slovencev po svetu, ki prihajajo študirat v Slovenijo, naraslo. Po številu prihodov na študij v Slovenijo iz razlicnih držav študente lahko razvrstimo v vec skupin. Na prvem mestu so sicer tisti, ki prihajajo iz obmocij nekdanje SFRJ, sledijo pa jim Slovenci iz Argentine. Pri argentinski populaciji se iz podatkov vidi, da je po gospodarski krizi v Argentini interes za študij v tujini (Sloveniji) mocno narasel. (Magnetogram – 4. vseslovensko srecanje) 6. Ljubezen, locitve ali ostali (ne navedeni) osebni razlogi Med Slovenci po svetu je zelo razvita kulturno-umetniška dejavnost, ki jo z namenom ohranjanja kulturne dedišcine zlasti podpirajo izseljenska društva . Le-ta sodelujejo tudi s Slovenijo in vabijo na obisk, veckrat tudi turnejo, razlicne kulturne skupine. Iz odgovorov lahko razberemo, da je v posameznih primerih prišlo do novih stikov med ljudmi in tudi do porok. »Stara sem bila (...) let. Spoznala sva se tako rekoc v Argentini, ker je leta (...) prišel z zborom (...) na turnejo po Argentini. Takrat sem spoznala vse clane tega zbora, ker je bila zborovodkinja moja sestricna in smo zboru stali ob strani za kakršnokoli pomoc. Ko sem (...) prišla drugic na obisk v Slovenijo, sva se pri moji sestricni zopet srecala in tako sva zacela najino pot.« (E28) 7. Ni navedel, ostalo Nekaj sogovornikov ni bilo pripravljenih spregovoriti o razlogih za prihod v Slovenijo. Zanimiv pa je bil odgovor sogovornika, da je »vse življenje razmišljal o selitvi v Evropo – prva v vrstnem redu je bila Slovenija« (E25) Po klasicnem idealno-tipskem modelu push-pull52 o razlogih selitev, so v prvem valu priseljevanj prevladovali dejavniki privlacevanja, v ozadju drugega so bili prisotni dejavniki odbojnosti. S tem modelom je mogoce razložiti vzroke, izbor priselitvene države, smer toka in obseg migracijskih gibanj na osnovi dejavnikov odbojnosti starega okolja in dejavnikov privlacnosti novega okolja. Pri vrnitvi izvorna država predstavlja novo okolje, in je potrebno upoštevati dejavnike pri­ 52 V modelu odbojnosti in privlacnosti [push-pull model] so med pomembnejšimi dejavniki odbojnosti: ekonomska stagnacija, padec standarda, zmanjšanje nacionalnih virov, nizek osebni dohodek, brezposelnost, politicne in ostale diskriminacije. Dejavniki privlacnosti so: ekonomsko blagostanje, dvig standarda, višji osebni dohodek, poklicna promocija, ustrezna zaposlitev, izobraževanje. Ti dejavniki vplivajo na izbor države priselitve med potencialnimi migranti, a le v razmerah, ko pride do selitve zaradi interesa in potreb posameznika. vlacnosti, država zacasne priselitve pa je staro okolje, v katerem delujejo dejavniki odbojnosti. POMOC PRI SELITVI Fizicna selitev, predvsem njene financne in organizacijske razsežnosti, je prva teža­va, s katero se soocijo ljudje ob vracanju. Selitev samskih posameznikov je veliko lažja kot družinske selitve, še zlasti, ce gre za t. i. mešano zakonsko skupnost. Drugi vsebinski sklop raziskave se je tako nanašal na vprašanja: Kdo vam je pri selitvi najvec pomagal in kakšne pomoci ste bili deležni (financne, organizacijske idr.)? Ali so vam pri selitvi pomagale državne institucije (katere in kako – financno, or-ganizacijsko?)? Ali ste pri selitvi bili deležni pomoci društev in drugih organizacij, ki skrbijo za Slovence po svetu? Odgovore lahko strnemo v vec skupin: 1. Nihce ni pomagal, vse so izvedli sami. Med sogovorniki nekateri menijo, da je tako povsem razumljivo, drugi pa menijo, da bi bilo prav, da bi država za povratnike bolje poskrbela.53 2. Vecina sogovornikov je odgovorila, da so bili deležni (razlicne) pomoci. Po-gosto se je pomoc nosilcev, ki jih navajamo v nadaljevanju, medsebojno prepletala in dopolnjevala. Pomagali so jim: * Starši, družina, sorodniki. Pomoc je bila informacijske, organizacijske ali financne narave. Pomagali so sorodniki, ki so že živeli v Sloveniji, v dolocenih primerih sorodniki iz Argentine. »Stric stanuje v (...) in sem stanoval pri njem ta cas, ko sem opravljal izpite za nostri­fikacijo, približno 6 mesecev, in mi ni dovolil nic placati. To je bilo zelo pomembno, ker sem lahko samo skrbel, da sem uredil vse zadeve glede diplome in službe.« (E30) Velikokrat je prihajala pomoc z obeh strani. Zanimivi so primeri, ko so se bratje ali sestre priselili prvi in pozneje pomagali sorodnikom pri vracanju. Zasledimo lahko nekaj elementov t. i. verižnih migracij. »Pri odlocitvi in selitvi pomagala mama in v Sloveniji pomagal brat organizacijsko in z nasveti« – brat se je priselil nekaj mesecev pred njim. (E23) * Posamezni duhovniki * Društvo Slovenija v svetu. Pomoc je bila informacijske in organizacijske, v posameznih primerih tudi financne narave. Društvo je pomagalo pri iskanju bivališca, ob sami selitvi in pozneje, v primerih, ko so posamezniki potrebovali pomoc že po ureditvi bivanja – pri iskanju zaposlitve, ucenju slovenskega jezika, urejanju ostale dokumentacije. 53 Konkretni predlogi sogovornikov so zajeti v sklepni oceni poglavja, ki govori o pomanj­kljivostih sistema v Sloveniji in nekaterih alternativah za njegovo dodelavo. * Rafaelova družba . Pomoc je bila moralne, informacijske, organizacijske in financne narave. »Ja, Rafaelova družba je prvic prinesla od Kanade nekaj denarja za naše tri družine (en mesec nazaj).« (E16) Ta izjava nas napeljuje na domnevo, da je Rafaelova družba organizirala zbi­ranje pomoci med Slovenci po svetu z namenom pomagati ljudem, ki so se vracali iz Argentine v Slovenijo. Potrditev domneve najdemo v porocilu o delu Rafaelove družbe, ki pravi: »Pri Rafaelovi družbi v sodelovanju z društvom Slovenija v svetu zbiramo prošnje, obenem pa tudi ponudbe za stanovanja in delovna mesta, zato je že pred nekaj meseci prišlo do ideje, da bi vkljucili v prostovoljno dejavnost vso slovensko cerkveno strukturo in smo to kar hitro uresnicili. Iz vsake škofije je zadolžen po en dekan. On potem najprej animira prek dekanij druge kolege deka­ne, oni pa župnike do zadnje župnije, kjer je možno kaj storiti. Išcemo predvsem proste zmogljivosti glede na nastanitve za prve mesece po prihodu v domovino (...). Na pomoc so priskocile župnijske Karitas, potem škofijske Karitas in pa tudi Slovenska Karitas.« (Rihar 2002: 19) * Karitas . Pomoc je bila financna in pri iskanju stanovanj. »Pri selitvi nam je pomagal Karitas Koper – uredili so nam stanovanje in tudi fi­nancno pomoc.« (E26) Iz že omenjenega porocila lahko vidimo, da je dejavnost Karitas segala tudi na podrocje zdravstva in socialnega varstva: »Potem bi omenili še zdravstveno in socialno varnost , ki se bo uradno verjetno precej casa urejalo, in zato ljubljanske župnijske Karitas oskrbujejo ambulanto v Novih Jaršah, ki je namenjena vsem ti-stim, ki nimajo socialnega varstva. Ta vrata so odprta tudi Slovencem, ki prihajajo in nimajo še urejenega zavarovanja.« (prav tam) * Prijatelji. Pomoc je bila organizacijska in financna. Veckrat se je dopolnjevala s pomocjo sorodnikov ali že prej omenjenih organizacij. * Dobri ljudje. Posamezniki so ob sorodnikih navajali pomoc dobrih ljudi, dobrotnikov. Od sogovornikov, ki so govorili o tovrstni pomoci, žal nismo dobili naslovov za nadaljnje stike, zato lahko zgolj ugibamo, da gre za pomoc znancev sorodnikov, sosedov ali za humanitarne akcije Karitasa, Rafaelove družbe in Slovenije v svetu. * Mestna obcina Ljubljana. Tu je mišljena pomoc v obliki dodelitve neprofi­tnega stanovanja ob prijavi na javni razpis. * Slovenska izseljenska matica (navedel jo je en sogovornik/sogovornica). Zelo malo ljudi je bilo deležnih pomoci državnih služb, institucij, ki so veci­noma nudile denarno pomoc (štipendijo ali socialno podporo).54 Vecina je odgo­vorila, da ni prejela nikakršne pomoci državnih institucij ali služb. Nekateri so zgolj navedli dejstvo, da pomoci niso dobili, ne da bi nadalje pojasnjevali. Drugi so 54 Nekateri sogovorniki v odgovorih na zadnja vprašanja opozarjajo, da je do štipendij zelo težko ali skoraj nemogoce priti. Prav tako opozarjajo na težave pri dodeljevanju socialne pomoci. dejstvu, da niso prejeli pomoci, dodali še svoje osebno stališce do vprašanja, ali bi morala država poskrbeti za povratnike. Tako se odgovori razvršcajo v tri skupine: nihce ni pomagal, nihce ni pomagal in ni dolžan pomagati, nihce ni pomagal, pa bi bilo dobro oziroma bi moral. V zadnji skupini odgovorov so našteta podrocja, za katera sogovorniki menijo, da v Sloveniji niso zadovoljivo urejena, in bi povratniki potrebovali pomoc: organizacijski in financni vidik same preselitve, urejanje do-kumentacije in stanovanjske problematike, iskanje dela in podrocje izobraževanja. Slednje zajema priznanje v tujini dosežene izobrazbe, prekvalifikacijo ali dodatno izobraževanje ter vkljucevanje otrok v slovenski izobraževalni sistem . Izobrazba je neposredno povezana z možnostmi za zaposlitev. Znanje slovenskega jezika za sogovornike igra kljucno vlogo pri iskanju zaposlitve. Na vseh naštetih podrocjih sogovorniki ugotavljajo, da je poglavitna pomanj­kljivost dostopnost informacij o postopkih, kako se dolocene zadeve v Sloveniji ureja, kaj vse je potrebno urediti in kje. Nekaj informacij je dostopnih na spletnih straneh, a jih je težko najti in so zelo razpršene. Državne institucije in službe bi jih morale posredovati pregledno, predvsem pa bi morale biti lažje dostopne in bolj koordinirane, manj razpršene. Te strani bi morale biti vsaj medsebojno povezane in dostopne s strani Urada RS55 za Slovence v zamejstvu in po svetu (tudi po mnenju naših sogovornikov). 56 Vecina sogovornikov pozna Urad RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, a izpostavlja, da niso bili deležni njegove pomoci ali pa so tam dobili samo doloce­ne informacije. Zelo so kriticni do odnosa slovenske države do povratnikov in po njihovem mnenju je ocitno, da Slovenija nima izdelane strategije in normativno­pravno zavezujoce aktivne politike do povratnikov, da odnosa do povratnikov sploh ni ali pa se jih poskuša spregledati. UREJENOST DOKUMENTACIJE OB SELITVI V nadaljevanju nas je zanimalo, ali so imeli sogovorniki ob priselitvi že urejeno vso potrebno dokumentacijo za bivanje v Sloveniji. Sogovornike lahko razdelimo na tiste z urejeno dokumentacijo, tiste z delno urejeno ter tiste s povsem neurejeno dokumentacijo, ki so jo urejali po prihodu v Slovenijo. Pri prvi skupini nas je zanimalo, kdo jim je pri tem nudil pomoc. Nekaj sogovornikov na to vprašanje ni odgovorilo, ostali pa so dokumentacijo uredili 55 Danes je to Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu. 56 Že Urad RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ima dve, medsebojno nepovezani, inter-netni strani: www.gov.si/mzz in www.ok-slovenija.org/slourad.htm. Slednja ponuja tudi informacije v pomoc pri vracanju v Slovenijo. povsem sami ali pa so jim pri tem pomagali sorodniki, prijatelji, društvo Slovenija v svetu. V drugi skupini z delno urejeno dokumentacijo je šlo za razlicne primere: * imeli so urejeno dokumentacijo za prihod v Slovenijo in so v Sloveniji urejali vse ostalo, od pridobitve državljanstva naprej, ali pa je bila vloga za državljanstvo že vložena v Argentini in postopek še ni bil koncan. Prosilci so bili tedaj obravnavani v skladu z Zakonom o tujcih in dolocili o podeljevanju državljanstva;57 * imeli so slovensko državljanstvo in so urejali ostalo (razlicno) dokumentacijo v Sloveniji: osebno izkaznico, stalno ali zacasno bivališce, status družinskih cla­nov, zdravstveno zavarovanje , davcno številko, vozniško dovoljenje, nostrifikacijo izobrazbe, urejeno dokumentacijo za zaposlitev; * imeli so urejen vecji del dokumentacije in so v Sloveniji urejali dokumentacijo za ostale družinske clane, najveckrat za otroke ali partnerje v primeru mešanih zakonov (viza, državljanstvo). V tretji skupini z neurejeno dokumentacijo so ljudje urejali vso dokumentacijo po prihodu v Slovenijo. Na vprašanje, ali so se srecali s težavami pri urejanju potrebne dokumentacije, so nekateri odgovorili, da ni bilo težav, vecina pa je imela težave. Najpogostejše težave sledijo v nadaljevanju: 1.Težave pri pridobivanju državljanstva (izseljenci in njihovi potomci) »Niso mi priznali državljanstva po materini strani, tako da sem dobil (po 10. mesecih) državljanstvo po 13. clenu. Po 3 letih je koncno ugotovljeno, da je moja mama slovenskega rodu.« (E20) 2.Težave z državljanstvom v mešanih zakonih Imel je težave »z urejanjem statusa žene, ki ni bila Slovenka. Neracionalne zahteve in slabo razpoloženje uradnikov za uredit vizum itd.« Pri urejanju dokumentov za bivanje »so zadevo reševali, kot ce bi (...) prišla sama, ne glede na to, da je porocena s Slovencem.« ( E2) Vsi partnerji v t. i. mešanih zakonskih skupnostih so imeli podobne težave pri urejanju statusa za zakonca Neslovenca. Domnevamo torej, da postopki za ureditev življenja v mešanih zakonskih skupnostih v Sloveniji v praksi še niso najbolje ure­jeni. Z vstopom Slovenije v EU in s predvidenim svobodnim pretokom delovne sile v EU lahko pricakujemo porast mešanih zakonov in seveda tudi s tem povezanih postopkov. Kot izpostavljajo sogovorniki, pri nas prihaja do težav že pri urejanju pogojev za življenje v družinah, kjer je eden od partnerjev Slovenec, priseljenske družine neslovenskega porekla pa so v še veliko manj zavidljivem položaju. Slovenija je kot država clanica EU zavezana dogovorom, ki urejajo migracijsko podrocje, pri integracijski politiki pa je v ospredju prav združevanje družin. Le-to predstavlja enega od najpogostejših razlogov za izdajo dovoljenj za priselitev ostalih družinskih clanov priseljencem, ki že delajo in bivajo v državah clanicah EU. Postopke, ki 57 Vec o tem glej poglavje o zakonodaji v pricujoci knjigi, avtorja Jerneja Mlekuža. dovoljujejo združevanje družin v Sloveniji, bomo že zaradi zavezujoce integracijske politike EU morali naravnati »po meri cloveka«. 3. Težave z razumevanjem navodil za izvedbo postopkov »Nekateri strokovni izrazi so mi bili tuji in sistemsko so razlicni, zato sem moral kar velikokrat na obcino, za uredit vse papirje.« (E11) Iz odgovorov sogovornikov lahko razberemo, da je jezik, ki ga uporabljamo v uradnih dopisih, navodilih itd. za ljudi, ki so dalj casa živeli izven Slovenije ali so se priselili, težko razumljiv. Navodila naj bi pripomogla k poenostavitvi postopkov in ce so nerazumljiva, bi jih morali znova napisati v razumljivem jeziku, da bi lahko služila svojemu namenu. 4. Težave s prevodi (argentinskih) dokumentov v slovenšcino, med drugim zaradi razlik med šolskimi sistemi in s tem med stopnjami izobrazbe . 5. Sogovorniki izpostavljajo tudi razlike v uradnih metodologijah, npr. pri popisovanju osebnega premoženja, in nesporazume, ki iz tega izhajajo, ter oddajo dohodninske napovedi, obvezne za državljane Slovenije, (npr. pri prošnji za štipen­dijo ali stanovanje), ki pa je zaradi razlik med Slovenijo in Argentino ne zmorejo izpolniti v skladu z našimi zahtevami. »Slovenija ni naredila dovolj za povratnike – njihovo vkljucevanje v izobraževalni sistem. Slovenski Argentinci, ki imajo slovensko državljanstvo, so na slabšem pri prido­bivanju štipendij kot tuji državljani iz držav bivše Jugoslavije oziroma iz drugega konca sveta. Kje je tukaj logika? (...) Povratniki (...), ki imajo slovensko državljanstvo, imajo iste pravice kot vsak Slovenec, toda ko zaprosimo za štipendijo moramo prikazovati dohodnino staršev. V Argentini je druge vrste ekonomski sistem, ki ne ustreza slovenskemu, tako da dohodnine, kakor zahteva Slovenija, ne moremo prikazati in tako ne moremo priti do štipendij ali drugih subvencij.« (E11) 6.Težave s postopki nostrifikacije »Letala sem od Poncija do Pilata. (...) Moja nostrifikacija se je zapletla še in še. Ko sem se zacela zanimati, kam naj vložim prošnjo za nostrifikacijo, so mi svetovali, da naj grem vprašat na Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport. Tam so ugotovili, da imam po njihovem VII. stopnjo in naj grem v Ljubljansko univerzo ga. (...). Ona je prevzela pro-šnjo in po mesecu in pol zopet poslala na Ministrstvo, ker je smatrala, da mi ne bi mogla priznati niti III stopnje. Zopet se javim na ministrstvo in tam so napisali pismo in me napotili v glasbeno akademijo. Na akademiji so mi rekli, da te zadeve ureja ga. (...) na Ljubljanski Univerzi in se zopet napotim k njej. Ga.(...) zelo nejevoljna sprejme mojo pro-šnjo, pregleda in pravi, da manjka neki dokument. Ko iz Argentine dobim ta dokument, ji ga osebno dostavim in zopet je manjkal drugi dokument, in tako se je vleklo pol leta. Ko koncno prinesem vse dokumente (kar bi mi lahko za vse povedali naenkrat in bi imela le en strošek, tako pa sem imela še pa še stroškov), je dejala, da me bodo obvestili. Tako sem cakala še 4 mesece. Koncno dobim pošto z Univerze (...).« Priznali so ji le univerzitetno izobrazbo brez naziva (kaj sem po poklicu). Takoj se je pritožila. Odgovor je bil: »ce vam popravimo moramo še ostalim in tako bomo izgubili ugled, ki ga imamo. Taka je bila moja izkušnja.« (E28) 7. Težave zaradi neurejenega kraja bivališca pri urejanju statusa bivanja Državljani RS naj bi v skladu z zakonom in ustavo svobodno prijavljali in odjavljali prebivališce v Sloveniji brez posebnih dovoljenj. V praksi pa ne gre vse gladko. Da se posameznik lahko dejansko prijavi, mora imeti bivališce oziroma mora biti lastnik nepremicnine ali podnajemnik pri stanodajalcu, ki ga je pripravljen uradno prijaviti kot podnajemnika in soglašati s prijavo zacasnega bivališca .58 Po izjavah sogovornikov se pri slednjem pojavijo težave. Izhod iz stiske je v »nelegalnih iznajdljivostih« državljanov, ko se prijavijo pri nekom, ki jih je pripravljen prijaviti ne glede na to, kje dejansko bivajo. »Prijatelji (...) so nam ponudili stalno bivališce in tako smo lahko uredili druge do-kumente.« (E23) Težavam pri urejanju dovoljenja za bivanje so izpostavljeni tudi t. i. izseljenci. To so, v jeziku statisticnega popisa59 pri nas, državljani Slovenije, ki so ob odhodu v tujino odjavili svoje bivališce v Sloveniji ali pa so bili v tujini rojeni državljani in statusa bivanja v Sloveniji pred tem niso imeli.60 8. Številni sogovorniki izpostavljajo tudi zapletene postopke in negativen odnos uradnikov. UREJANJE BIVALIŠCA OZIROMA ISKANJE STANOVANJA Analiza odgovorov kaže, da so ljudje po priselitvi razlicno reševali stanovanjski problem. Odgovore lahko strnemo v naslednje skupine: 1. Živim v lastnem stanovanju ali lastni hiši. Ob priselitvi so bili obicajno nekaj let podnajemniki ali so živeli pri sorodnikih, z leti pa so prišli do lastnega stano­vanja ali hiše. Nekateri še danes odplacujejo kredit, kar vpliva na njihov življenjski standard, saj nic ne prihranijo ali pa zaradi varcevanja živijo skromneje. 2. Smo podnajemniki v stanovanju ali hiši . V to skupino se uvršca vecina sogovornikov. Nekateri navajajo, da so podnajemniki pri Karitasu, v župnišcih, pri prijateljih in drugih najemodajalcih. Nekateri so ob priselitvi živeli pri sorodni­kih ali prijateljih in so si pozneje poiskali podnajemniška stanovanja. Posamezne družine, ki so bile v zacetku v podnajemniškem razmerju, so z leti uspele priti 58 Sedmi clen Zakona o prijavi prebivališca pravi: »Posameznik ob prijavi stalnega pre­bivališca in prijavi spremembe naslova stanovanja predloži dokazilo, da ima pravico do prebivanja na naslovu, ki ga prijavlja. Kot dokazilo, da ima posameznik pravico do prebivanja na naslovu, se šteje dokazilo o lastništvu, najemna in podnajemna pogodba ali pisno soglasje lastnika oziroma solastnikov stanovanja oziroma upravljavca nastani­tvenega objekta.« 59 Vec o spremembah statisticnih opredelitev glej Bevc, Prevolnik-Rupel 2000: 148. 60 Teh težav ni v državah, kjer dokumenti, s katerimi državljani dokazujejo državljanstvo, ne navajajo kraja bivanja. Le-ta s statusom državljanstva ni neposredno povezan. do lastnega stanovanja ali hiše (že omenjena skupina 1). Vecina je sicer s svojim življenjskim standardom zadovoljna, opozarjajo pa, da pri sedanji stanovanjski politiki nikakor ne bodo mogli rešiti svojega stanovanjskega problema in bodo prisiljeni v trajno podnajemniško razmerje. »V Sloveniji bi morali ustanoviti predvsem stanovanjsko politiko, da bi lažje prišli do »strehe« (...), ce se bo nadaljevala enaka stanovanjska politika, bo nemogoce priti do lastnega stanovanja, pa tudi ce bi zaslužil zelo nad-povprecno placo.« (E2) 3. Živim pri sorodnikih. Kar nekaj jih je poudarilo, da še vedno živijo pri sorodnikih. So pa to primeri priselitev po letu 2000. 4. Živim pri prijateljih. Tudi tu gre za priselitve po letu 2000. 5. Neprofitno stanovanje »Živi v neprofitnem stanovanju MOL.« (V16) 6. Drugo: npr. študentski dom Težav povratnikov pri reševanju stanovanjskega problema (nakupu ali najemu stanovanja) je bilo vec vrst. Iskanje stanovanja, sploh v primerih, ko so ga skušali najti še pred prihodom v Slovenijo, ni bilo lahko. Brez pomoci prijateljev, dobro­tnikov ali sorodnikov to ne bi bilo izvedljivo, pravijo sogovorniki. Med tistimi, ki so podnajemniško ali lastniško stanovanje iskali po prihodu v Slovenijo, je bila vecina prisiljena skleniti podnajemniško razmerje. Najemnine so visoke, izbira majhna. Družine so še zlasti v neugodnem položaju, saj so otroci za stanodajalce v Sloveniji pogosto moteci. Lastno stanovanje je za mnoge oddaljen sen, saj si morajo najprej financno opomoci od selitve. Povratniki pravijo, da so hiše in stanovanja v Sloveniji zelo draga, pravzaprav predraga, cemur pritrjuje velika vecina prebivalcev Slovenije, še posebej pa je težko mladim družinam in priseljencem . »Problemi so nastali pri iskanju stanovanja. Vzeli smo v najem hišo, ampak na tak nacin, da sem podpisal »predkupno pogodbo«, ceprav sem bil preprican (tako so mi obljubili), da bom lahko izstopil iz pogodbe brez težav, ker smo se zmenili, da bomo imeli hišo le eno leto. Pred iztekom enega leta so nam grozili s tožbo, ce ne kupimo to nepremic­nino. Mislim, da bi morali imeti vsi, ki se vracamo, dostop do pravnega nasveta preko vseh organizacij, ki se ukvarjajo s povratniki (Slovenski svetovni kongres, Slovenija v svetu, vaša ustanova). Najbrž obstaja ta možnost in nismo imeli oziroma nimamo informacije o tem .« (E30) Povratniki so naleteli na težave pri urejanju statusa bivanja, povezane z la-stništvom stanovanja ali s prijavo in soglasjem stanodajalca. »Najemodajalec nam ni hotel omogociti zacasnega prebivališca.« (E20) V podnajemniškem razmerju je težko legalizirati status zacasnega bivanja, še težje pa je pridobiti status stalnega prebivališca, kot smo že dejali. ISKANJE ZAPOSLITVE Po preselitvi in nastanitvi so si naši sogovorniki morali najti zaposlitev. Iskali so jo na razlicne nacine in pri tem naleteli na razlicne težave. Nekateri so zaceli s svojo dejavnostjo, se samozaposlili. Drugi so našli delo s prijavo na javni razpis, ob pomoci Zavoda za zaposlovanje, preko interneta, s pomocjo prijateljev in še drugace (kot delno zaposleni, honorarno zaposleni, upokojenci, študentje). Kar nekaj jih je navedlo, da niso zaposleni in da še vedno išcejo delo.61 »Po izobrazbi v Argentini sem magister v odnosih z javnostjo. Diplomo mi je nostri­ficirala Ljubljanska univerza. Uradno se moja izobrazba glasi univerzitetni diplomirani komunikolog. V Argentini sem bil v obdobju od leta 1994 do leta 2000 direktor dveh hotelov v Bariloche, ki je najvecje zimsko turisticno središce v Južni Ameriki. Kar se tice iskanja dela v Sloveniji lahko povem, da pošiljam moj življenjepis in veckrat dobim odgovor, da imam previsoko izobrazbo ali ne ustreza k prošnji, pri nekaterih podjetjih, ki me povabijo na razgovor, mi povedo, da ne govorim knjižne slovenšcine. Pri tem ne vidim nikakršne ovire(...). Da, mislim, da je pri iskanju zaposlitve ovira moje »povratništvo iz Argentine«. Naj omenim, da je bil dvakrat odgovor »off the record«, da ceprav imam slovensko drža­vljanstvo, bom za njih še vedno »TUJEC« (...). Srece mi ne manjka. Manjka mi oseba, ki bi me zaposlila.« (E20) Obvladovanje slovenskega (knjižnega) jezika ni edina ovira, ki jo izpostavljajo sogovorniki. Del jih sicer meni, da so pri iskanju dela povratniki enakovredno obravnavani kot ostali iskalci dela v Sloveniji in da imajo enake možnosti za na­predovanje. Veliko pa jih izpostavlja razlicne vidike potencialne diskriminacije pri iskanju dela in napredovanju na delovnem mestu. Te probleme poleg povratnikov zaznavajo tudi priseljenci . »...povratniki (priseljenci?) nimajo enakih možnosti za zaposlitev zaradi pomanjkljive­ga znanja jezika in predsodkov, ki so s tem povezani. Zaradi neznanja jezika in predsodkov naj bi imeli povratniki tudi ne-enake možnosti za napredovanje.« (E5) Povratniki kot iskalci dela niso imeli enakih možnosti za zaposlitev kot ostali slovenski iskalci, saj so bili postopki nostrifikacije dolgotrajni, nekaterim posame­znikom pa ni bila priznana specializacija. »Sem zaposlen v zdravstvenem domu v (...). Sem zdravnik, specialist geriatrije. Ker mi ne priznajo specializacijo, delam kot splošni zdravnik, ceprav moja služba poteka v dveh domovih upokojencev. To se pravi, da delam kot gereontolog, ampak nisem placan 61 »Edini 'urad', ki nam je pomagal v Sloveniji, je bil Slovenija v svetu, Karitas Preska, škofijska in sorška. Moja težava je naslednja: ko se prijavim na kak razpis, dobim odgovor, da moja izobrazba ne ustreza njihovim zahtevam. Kako je to možno, ce izpolnjujem vse pogoje? Ko se prijavim na delo za nižjo stopnjo izobrazbe , mi pa odgovarjajo, da mi ne dajo delovnega mesta, ker z mojo izobrazbo lahko takoj dobim drugo službo in grem. To se vlece že dve leti. Jaz pa sem prišel v Slovenijo, da bi napredoval, da bi zagotovil prihodnost moji družini in to, kar se mi dogaja, moje želje preprecuje.« (E20) na osnovi tega. Po drugi strani ni priznanja moje delovne dobe v Argentini (18 let), kar tudi vpliva na placo.« (E30) Težave pri priznavanju delovnih izkušenj so zlasti povezane s podpisom Konvencije o socialni varnosti med Republiko Slovenijo in Argentinsko republiko in Administrativnega dogovora za izvajanje Konvencije o socialni varnosti med Republiko Slovenijo in Argentinsko republiko, saj povratniki do podpisa ne bodo imeli priznane delovne dobe.62 K prošnji za zaposlitev tudi ne morejo priložiti priporocil prejšnjih delodajalcev ali pa se ta priporocila ne upošteva. »V Argentini imam dvanajst let delovne dobe, kjer delovni cas ni smel biti ovira. Delala sem tudi po deset in vec ur na dan, samo da je bilo zahtevano delo opravljeno kvalitetno. Pri tem sem si pridobila zelo veliko delovnih izkušenj in navad. Po službi sem opravljala študij na univerzi in se pozno zvecer vracala domov. Pri nastopu službe v Sloveniji sem bila zelo lepo sprejeta in sem še vedno zadovoljna z njo. Cudi me politika slovenske države, da ne uredi potrebnih politicnih dogovorov z državo Argentino, kjer živi veliko Slovencev. Veliko teh je prišlo v Slovenijo in tu nadaljevalo svojo življenjsko pot. Zato bi bilo nujno potrebno urediti te zadeve glede našega statusa (delovne dobe) kar bi koristilo nam in tudi državi Sloveniji. Na nek nacin smo tudi mi ostali »IZBRISANI«, le da se o tem noce ali ne more spregovoriti in urediti. Teh organiziranih pobud je z naše strani, ki smo prišli iz Argentine, že veliko, vendar za enkrat še ni uspeha. Slovenska država se mora zavedati in tudi vedeti, da je bila priznana s strani vec držav, med prvimi je bila priznana v Argentini, kjer je bil za nas Slovence to velik dogodek in praznik. Da je Argentina storila to dejanje med prvimi, je predvsem zahvala naši slovenski skupnosti v Argentini. Zato bi clovek tudi dobronamerno pricakoval, da bo Slovenija znala vse to ceniti in s tem tudi pomagati vsem nam, ki smo se vrnili v domovino svojih staršev.« (E6) Nekateri sogovorniki so izpostavili, da so sicer zaposleni, a delovno mesto ne ustreza njihovi izobrazbi, ceprav so s postopki nostrifikacije v tujini doseženo stopnjo izobrazbe pravno potrdili tudi v Sloveniji. IZOBRAŽEVANJE Podrocje izobraževanja smo razclenili na tri vidike: postopki za priznanje izven Slovenije dosežene stopnje izobrazbe ali specializacije, potrebe po dodatnem izobraževanju ali specializaciji v Sloveniji in vkljucevanje otrok v slovenski izo­braževalni sistem, kjer je na ravni univerzitetnega študija zlasti perec problem štipendiranja.63 Vecina sogovornikov ima danes pri nas priznano (v Argentini) doseženo izobrazbeno stopnjo, nekaterim je izobrazba le delno priznana (npr. ni jim 62 Vec o tem glej poglavje o zakonodaji v pricujoci knjigi, avtorja Jerneja Mlekuža. 63 Mišljene so že omenjene težave z uradnimi vlogami za štipendije in razlike v uradnih metodologijah pri opredeljevanju npr. osebnega premoženja ali npr. zahteva po doho­ priznana v Argentini dosežena specializacija), nekaj posameznikom pa v Sloveniji nismo priznali dosežene izobrazbe. Pri slednjih eden od sogovornikov navaja, da nima formalnega priznanja, a mu je izobrazbo delodajalec (v zasebnem sektorju) priznal. Vecina pri tem opozarja na dolgotrajnost nostrifikacijskih postopkov, njihovo zapletenost, na nepopolne informacije, na visoko ceno postopka in ostale, s postopkom povezane stroške, ter težave pri prevodih izvirnih dokumentov v slo­venski jezik. Ker v Sloveniji nimamo študija na dolocenih smereh ali posameznih specializacij, so nekaterim priznali izobrazbo le deloma. Omenjene težave so se, podobno kot pri povratnikih iz Argentine, pojavljale pri populaciji študentov, ki so se odlocili za študij v tujini mimo utecenih institu­cionaliziranih poti podiplomskega, pa tudi dodiplomskega študija v Sloveniji. Ob povratku so imeli težave z nostrifikacijo in zaposlitvijo. Domnevamo, da omenjena populacija predstavlja najbolj rizicno skupino za potencialni beg možganov, saj so se izobraževali v tujini in v casu študija vzpostavili socialne mreže in komunikacijo z okoljem priselitve, kar jim omogoca lažje zaposlovanje v teh okoljih v primerjavi z ostalimi potencialnimi selivci. Vsi sogovorniki so izpostavili potrebo po dodatnem izobraževanju. Zaradi teh­noloških sprememb in hitrega razvoja je postalo izobraževanje danes vseživljenjski proces. Kar nekaj sogovornikov meni, da so povratniki v posebnem položaju in bi morali biti deležni posebne obravnave. Še zlasti bi potrebovali tecaje slovenskega jezika za odrasle in otroke (ali povratnike, najveckrat pa priseljence), saj neznanje jezika upocasnjuje njihovo vkljucevanje (integracijo) v slovensko družbo in jih postavlja v neenakopraven položaj pri iskanju zaposlitve. T. i. povratniki so ob odhodu iz Slovenije govorili jezik tistega casa in takšno slovenšcino so prenesli tudi na svoje otroke. Vecji kot je casovni razkorak med odselitvijo in vrnitvijo, vecja je verjetnost, da je jezik, ki ga povratniki govorijo, arhaicen.64 Dodatno jezikovno iz­popolnjevanje je potrebno v prvi vrsti iz profesionalnih razlogov, zlasti pri poklicih, ki vkljucujejo komunikacijo z javnostjo ali izobraževalne dejavnosti. Potrebo po jezikovnih tecajih še zlasti izražajo partnerji mešanih zakonov in državljani Slove­nije, rojeni v tujini, ki so se priselili v Slovenijo (nekateri že s svojimi družinami). Tako jezikovni tecaji kot ostala strokovna izpopolnjevanja ali študij ob delu so po mnenju sogovornikov za vecino predraga in zato težko dostopna. Prav letošnje poletje je bil v Državnem zboru sprejet zakon, ki »ureja postopek in merila ter doloca organe za priznavanje ter vrednotenje tujega in vrednotenje slovenskega izobraževanja, uporabo v tujini pridobljenega naziva poklicne in strokovne izobrazbe ter uporabo v tujini pridobljenega strokovnega oziroma znanstvenega naslova.«65 Zakon v 5. clenu predvideva, da se na Ministrstvu za šolstvo, znanost in šport organizira informacijski center, »ki v okviru Republike dninski napovedi, ki je prosilci (državljani Slovenije) iz dolocenih drugih držav ne mo- rejo sestaviti. 64 Vec o arhaicnosti jezika, kulture v Lukšic-Hacin 1995. 65 Zakon o priznavanju in vrednotenju izobraževanja (ZPVI), Uradni list RS, 2004. Slovenije in v mednarodnih okvirih opravlja naloge informacijske tocke (...). « (prav tam) Zakon predvideva hitrejše in bolj usklajene postopke za priznavanje in vrednotenje izobraževanja. Pomembna novost je, da naj bi postopki ne trajali vec kot dva meseca. Postopki na bi se prilagajali namenu nostrifikacije – tako se zdaj postopek priznanja izobrazbe zaradi zaposlitve zacne z vlogo neposredno na ministrstvu, za priznanje zaradi nadaljnjega izobraževanja pa na tisti izobraževalni instituciji, kjer naj bi nadaljnje izobraževanje potekalo. SOCIALNI STIKI IN KAKOVOST ŽIVLJENJA Vecina sogovornikov je imela v Sloveniji znance, prijatelje ali sorodnike že pred priselitvijo. Ocenjujejo, da jih je po prihodu okolje dobro sprejelo. Kot povratniki niso imeli težav, ceprav posamezniki izpostavljajo, da so bili vcasih prisiljeni prikriti svoje povratništvo ali so imeli zaradi tega težave. Prav tako nekateri opozarjajo na težave otrok v šoli, vrtcu ali okolici. Vecina jih odgovarja, da so s trenutnim polo-žajem in standardom relativno zadovoljni. Nekateri ugotavljajo, da se od priselitve ni nic spremenilo in da v obstojecih razmerah ne morejo dovolj prihraniti, da bi si lahko privošcili kaj vec. Med njimi je nekaj takih, ki so si kupili hišo ali stanovanje in odplacujejo kredit, vecina pa je podnajemnikov, ki stežka varcujejo za nakup stanovanja v prihodnosti. Vecina si z deloma omogoca »normalno« življenje, nekaj posameznikov pa ocenjuje, da dobro živijo in lahko tudi nekaj prihranijo. Po priselitvi so sogovorniki ohranili stike s prijatelji ali znanci, ki so se, podobno kot oni, priselili v Slovenijo. Med Slovenci, ki so se vrnili iz Argentine, so si našli nove znance ali prijatelje, s katerimi se srecujejo, vzdržujejo stike in si medsebojno pomagajo. »Nekatere povratnike poznam iz Buenos Airesa že vec let in nas veže prijateljstvo. Z njimi se srecujem bolj pogosto. Z ostalimi, ceprav jih poznam skoraj vse, se srecujemo obcasno, bolj redko (...). Srecanja s prijatelji so vedno pomembna, posebno ker moja žena ne govori slovensko in izkorišca take priložnosti, da se naklepeta.« (E30) Aktivno druženje Slovencev, ki so se vrnili iz Argentine, nekoliko spominja na delovanje izseljenskih društev, ki so jih ustanovili Slovenci po svetu v razlicnih državah po zahodni Evropi ali v obeh Amerikah in Avstraliji. Preseneca dejstvo, da ljudje, ki se vrnejo v Slovenijo, cutijo potrebo po druženju s tistimi, ki so se prav tako priselili. V vsakdanjem življenju imajo ocitno ti ljudje toliko podobne in intenzivne potrebe in težave, da jih le-te homogenizirajo kot skupino in jih moti­virajo k ustanovitvi društva. Gre za raznolike razloge, ki bi jih bilo treba globlje raziskati, da bi jih razumeli. Sklenemo pa lahko, da se v dolocenih vidikih ta sku­pina ljudi cuti drugacna od ostalih državljanov. Omenjene potrebe po druženju nima le starejša generacija, ampak tudi mladi, ki se povecini štejejo za priseljence in ne povratnike. »Ja, imam stike in zelo pogosto. Mladi se dobivamo vsak konec tedna in se družimo (...) poleti pa se dobivamo (...), kjer imamo piknike in se srecujemo ob nogometu. Enkrat mesecno imamo argentinsko mašo, kjer pride kar lepo število povratnikov. Stiki so pomemb­ni, saj si med seboj pomagamo. Vemo, kako je eden, kako je drug, s kakšnimi problemi se srecujejo, si pomagamo med seboj, saj ima vecina iste zacetniške probleme in vemo, kako je najbolje da se rešijo.« (E11) REŠITVE, KOT JIH PREDLAGAJO »POVRATNIKI« Sogovorniki pri naštevanju zaželenih rešitev in sprememb izhajajo iz ne zmeraj trdnega prepricanja, da je država Slovenija uradno naklonjena vracanju svojih državljanov in njihovih potomcev. Na osnovi lastnih izkušenj pa predlagajo, da bi bilo potrebno še marsikaj postoriti za poenostavitev postopkov vracanja ali celo priseljevanja v Slovenijo. V tujini pogrešajo informacije o (celotnem) pravno­politicnem sistemu v Sloveniji. Pri urejanju selitve v Slovenijo pa pogrešajo sve­tovanje in pomoc pri postopkih za pridobitev potrebnih dokumentov in statusov (državljanstvo za družinske clane, osebna izkaznica, status za stalno ali zacasno bivanje, zdravstveno zavarovanje, davcna številka, vozniško dovoljenje, nostrifi­kacija v tujini pridobljene izobrazbe in specializacije, zaposlitev, delovna doba, otroški dodatek, socialna pomoc v primeru nezaposlenosti itd). Potrebovali bi ne le zacetne informacije o postopkih, ampak pozneje tudi nasvete pri izpolnjevanju obrazcev in dopolnjevanju vlog z zahtevanimi dokumenti. Dokumente je velikokrat potrebno prevesti iz tujih jezikov v slovenšcino in pri prevodih prihaja do raznih terminoloških zadreg, zato bi bila pri tem potrebna tudi pravna pomoc. Sogovorniki nadalje menijo, da bi prve informacije, svetovanje in podporo morali dobiti že na ambasadi v Argentini (oz. po državah, kjer živijo Slovenci). V Argentini menda ni na voljo dovolj informacij za tiste, ki se zanimajo za Slovenijo. Poleg ambasade naj bi za informiranje poskrbela Zedinjena Slovenija: ».. toda vecina Slovencev ne živi v okolici ambasade, zato menim, da bi bilo bolj koristno take vrste informacij širiti preko »Zedinjene Slovenije« (to je krovna organizacija za Slovence v Argentini ,) poleg nje pa krajevni domovi, kjer se dobiva vecina Slovencev ob raznih priložnostih ...« (E11) Informacije bi lahko nudila tudi društva za Slovence po svetu, ki delujejo v Sloveniji, na primer pomembne naslove, telefonske številke, urnike, nacine ure­janja dokumentacije . Dobrodošla bi bila brošura z jasnimi navodili o postopkih in zahtevani dokumentaciji, ki bi bila na voljo v knjižni in internetni obliki. Prav tako bi bilo potrebno zaposliti specializirane svetovalce na uradih, ki urejajo priseljevanje, ali primerno usposobiti posameznike, ki bi delovali kot svetovalci. Slednje je odvisno od stopnje (de)centralizacije sistemske ureditve obravnavanega podrocja oziroma ustrezne delitve pristojnosti med državo in obcinami (v bodoce tudi regijami). Številni sogovorniki izpostavljajo nekorekten in nestrpen odnos uradnikov, kar bi bilo potrebno spremeniti. Poleg dostopa do informacij bi bilo potrebno urediti pravno svetovanje, kadar se postopki urejanja dokumentacije zapletejo. V postopkih za podeljevanje državljanstva so težave zlasti pri pridobi­vanju državljanstva za Slovence, rojene v tujini, ko je eden od staršev rojen izven meja Republike Slovenije. Starostna meja za pridobitev državljanstva, ko je eden od staršev Slovenec, povzroca neenakost pred zakonom, saj iz iste družine eni bratje lahko pridobijo državljanstvo , drugi (starejši) pa ne. Status Slovencev brez državljanstva še vedno ni urejen z zakonom. Zbiranju zacetnih informacij sledi selitev z vsemi organizacijskimi in financ­nimi ovirami. Pri selitvah družin so postopki še bolj zapleteni in je pomoc še bolj potrebna. Pri organizaciji selitve bi sogovorniki želeli vec informacij, pri financni plati selitve pa predlagajo razmislek o možnostih za ugodnejše namenske (dolgo­rocne) kredite. Le- ti naj bi bili namenjeni financiranju selitve, kakor tudi nakupu bivališca. Bivališce je pogoj za uveljavljanje (ustavne) pravice do statusa trajnega ali zacasnega bivanja . Podnajemniki imajo, kot smo videli, pogosto težave zaradi nesoglasja stanodajalcev s prijavo. Za reševanje teh zacetnih težav bi država lahko dovolila posebno zacasno (lahko casovno omejeno) bivališce, podnajem ali bivanje v prehodnem domu.66 »Financna pomoc bi lahko bila v obliki kreditov brez interesov na 10 let ali kaj po­dobnega, saj se je že dokazalo, da so Slovenci v Argentini z malo pomoci vsi napredovali. In tisti, ki prihajajo, bi tudi lahko napredovali, ce bi se jim pomagalo in se jim dalo to možnost. Druga pomoc bi bila v obliki stanovanj. Urad, ki skrbi za izseljence in njihove potomce, bi moral zagotoviti najmanj dva stanovanja na leto za take primere, ki bi jih dali v najem, tako kot dajo tem, ki nimajo socialne podpore (zelo ugodna najemnina). Vecina argentinskih družin ima številne družine in s selitvijo imajo problem, saj se nimajo (ob prihodu) kje nastaniti, nimajo še zaposlitve in to so najpomembnejši razlogi, da se ne vracajo v Slovenijo in ostajajo v Argentini.« (E11) Socasno z bivališcem je potrebno najti zaposlitev in poskrbeti za priznanje v tujini pridobljene izobrazbe, specializacije. Težave na tem podrocju smo že našteli. Sogovorniki bi si želeli pomoci v postopkih priznavanja izobrazbe67 in pri iskanju izobrazbi primerne zaposlitve. Brezplacni ali sofinancirani tecaji za izpopolnjevanje znanja slovenskega jezika se zde dobra zamisel. Nadalje pricakujejo, da bo posto­pek sklepanja bilateralnih dogovorov z Argentino kmalu koncan in bo posledicno 66 Zakon o odnosih Republike Slovenije s Slovenci zunaj njenih meja, sprejet 6. maja 2006, ureja te možnosti. 67 Upajmo, da bo nov zakon resnicno skrajšal in poenostavil postopke za priznanje v tujini pridobljene izobrazbe za potrebe zaposlovanja. sprejeti zakon omogocil priznanje delovne dobe, opravljene v Argentini, na kar bodo ustrezno placani ali se bodo lahko primerno upokojili. Brezposelni pozivajo k boljšemu posredovanju informacij o pravicah do so-cialne pomoci, zavarovanja in otroških dodatkov. Za slednjega lahko v skladu z obstojeco zakonodajo zaprosijo vse družine. Pridobitev socialne pomoci je seveda odvisna od tega, ali prosilec izpolnjuje z zakonom dolocene pogoje zanjo. Sogovorniki na koncu ugotavljajo, da Slovenija nima posebne politike za sprejem povratnikov in se vse odvija stihijsko. Razlog za to je po njihovem mnenju tudi v (nesamostojnem) položaju, ki ga ima znotraj državnih struktur Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu. »Na Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu prepogosto menjajo ljudi na vodilnih mestih in tako nihce od njih, tudi ce bi hotel, ne more imeti pregleda nad problematiko in torej tudi ne možnosti, da bi nacrte izpeljal. Bojim se, da slovenska vlada trenutno nima ravno prehudega interesa, da bi se zacela ukvarjati z rojaki po svetu. Pravijo, da vsak peti Slovenec živi v tujini, a tudi ko bi živel vsak deseti, ne vem ali si lahko dvomilijonska država, in to sredi Evrope, kaj takega privošci.« Glede reorganizacije dela institucij, ki se ukvarjajo s Slovenci po svetu, sogovornik nadaljuje: » Vsekakor: ob trenutni politicni konstelaciji sil si vsaj jaz ne bi delal iluzij.« ... »Marsikaj se res premika, v pri­pravi je prej omenjeni zakon, pa vendar imaš obcutek, da nekdo pomaga dami z avtobusa samo zato, ker vidi, da so ga ljudje s plocnika zaceli opazovati ... Verjamem, da je v teh zadnjih letih tudi kakšen levi politik skušal – recimo – premakniti z mesta vprašanje pomoci vracajocim se v domovino. Toda rezultat? Pomislite samo, kako so sosedne države – še posebej Italija – ravnale ob težavah svojih rojakov zaradi ekonomske krize v Argentini in kako mi.« (E17) Kako naj bi po mnenju sogovornikov država sistemsko urejala podrocje povra­tništva? Sogovorniki si seveda želijo aktivne državne politike . Politiki bi morali naj­prej javno potrditi, da je vracanje Slovencev, ki živijo po svetu, v interesu Slovenije, in utemeljiti, zakaj je vracanje državljanov domov ali preprecevanje intenzivnega izseljevanja (npr. beg možganov) v interesu te države. Šele jasna politicna stališca bi omogocila oblikovanje aktivne politike in sistemske prilagoditve. Že leta 2002 v nacrtih za urejanje priseljenske problematike zasledimo: »Usta­noviti informacijsko – imigracijsko pisarno za rojake iz tujine, ki bi usklajevala informacije in dejavnosti na podrocju vracanja in priseljevanja Slovencev iz tujine. Osnovati vprašalnik, na osnovi katerega bi informacijska pisarna lahko vodila evidenco, posredovala potrebne informacije ter koordinirala komunikacijo med zainteresiranimi in pristojnimi institucijami. Ustanoviti humanitarni fond za po­moc socialno ogroženim v državah, kjer vlada huda kriza, ali v skrajnih primerih tudi ogroženim po preselitvi v Slovenijo. Vsa ministrstva, ki s svojo dejavnostjo segajo na »povratniško podrocje«, naj imenujejo kontaktne osebe za operativno sodelovanje z informacijsko pisarno (Ministrstvo za delo, družino in socialne za­deve, Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport, Ministrstvo za finance, Ministrstvo za okolje in prostor, Ministrstvo za zdravje, Ministrstvo za obrambo, Ministrstvo za notranje zadeve, Urad vlade RS za informiranje, Urad RS za priseljevanje in begunce, Stanovanjski sklad RS, Zavod za zaposlovanje).« (Žigon 2002: 17–18). Tovrstni nacrti so do danes ostali neuresniceni, so pa vsekakor dobro zastavljeni in bi odpravili kar nekaj težav, ki jih izpostavlja zgornja analiza. Opisani ukrepi pred­stavljajo prvi korak k sistemskemu urejanju obravnavanega podrocja, nadgradnjo pa bi predstavljala sistemska (državna) koordinacija vseh dejavnosti, povezanih z migracijami (izseljenstvom oziroma Slovenci po svetu, priseljenstvom in povra­tništvom), in jo izvajajo ali financirajo razlicna ministrstva države Slovenije, pri cemer danes (in vceraj) »levica ne ve, kaj dela desnica«. Zakon o odnosih Republike Slovenije s Slovenci zunaj njenih meja, ki je bil sprejet pred kratkim in ureja odnos države Slovenije do Slovencev po svetu, skuša odgovoriti na nekaj dilem, ki smo jih preucevali v štirih letih našega raziskovalnega dela, vendar pa je dejanska rešitev številnih perecih problemov odvisna od nacinov in hitrosti uveljavitve zakona v praksi. ODNOS REPUBLIKE SLOVENIJE DO VRACANJA IZSELJENCEV IN NJIHOVIH POTOMCEV Jernej Mlekuž »In zdaj, ko so Argentino prizadejale hude gospodarske težave, so izvoljeni pred­stavniki ljudstva spet na nogah in vabijo »argentinske Slovence« v deželo, saj vendar kri ni voda. Zunanji minister, ki je v nastopu pred poslanci opozoril na premalo izkorišceno bogastvo v naših na tujem živecih ljudi, ker je lahko vsak svojevrsten ambasador Slovenije, je tudi tokrat nadvse prijazno govoril o repatriaciji, ki »dobiva nek poseben pomen ob krizi v Argentini, kjer živi precejšnje število Slovencev. Ob tej krizi se je pokazalo, da naša država še nima ustreznih mehanizmov, ki bi olajšali vrnitev tistim, ki se želijo vrniti. Resolucija doloca, da je Slovenija zainteresirana za vracanje Slovencev v Slovenijo.« (Horvat 2002: 12) Ta iz Panorame grdo iztrgan tekst: komentatorjev stavek, tocneje dva in nato citat takratnega zunanjega ministra, povzema glavne vsebine, ki jih bomo obravna­vali v tem kar malo prevec opisnem besedilu. Pokazali bomo, da je pojav, ki se bo v nadaljevanju skrival za nerodno besedo »povratništvo«68, ne povsem kompaktna stvar. Natancneje receno, ocitno ni kompaktna stvar za državne institucije (ki jim bomo tokrat posvetili kar nekaj (dragocenega!) casa), saj je slednje ne obravnavajo in rešujejo celostno,69 ampak parcialno, po razlicnih ministrstvih in drugih insti­ 68 »Povratništvo« je ne najbolj posrecen termin predvsem zato, ker ga uporabljajo tudi ne­katere druge stroke (povratniki so recimo tudi med zaporniki, zdravljenimi narkomani, nogometnimi moštvi idr.). Besedi »repatriacija« se v besedilu izognem, ker ta v (vecinoma pravni) strokovni literaturi oznacuje posebno obliko organiziranega povratništva – držav-no ali meddržavno organiziran povratek razseljenih oseb ali beguncev v državo ali kraj izvora. Repatriacija se ne nanaša samo na skupino prebivalstva, ampak tudi na posame­znike, recimo na tiste, ki so ogrožali red in varnost zadevne države. (Leksikon 1998: 232) V tuji strokovni literaturi najdemo vec terminov, ki opisujejo oziroma oznacujejo pomen povratništva. Tako recimo v anglosaškem svetu zasledimo naslednje termine: »povratni tok migracije « [reflux migration], »proti domu usmerjena migracija« [homeward migration], »povratni tok« [return flow], »drugotna migracija« [second-time migration], »reemigracija« [remigration] itd. (Gmelch 1980: 135) V tem besedilu s terminom »povratniki« opisujem osebe slovenskega porekla oziroma osebe, ki se sklicujejo na slovensko poreklo ne glede na državljanstvo, državo rojstva, znanje slovenskega jezika idr., priseljene v Republiko Slovenijo, torej tudi v tujini rojene otroke ali vnuke slovenskih izseljencev. 69 Povratništvo je nasploh zelo raznolik in kompleksen pojav, ki vkljucuje ter združuje zelo heterogene procese in vsebine (ekonomske, družbene, kulturne, psihološke itd.) na razlicnih ravneh družbe in družbenih odnosov (na ravni posameznika, »izvorne« sku­pnosti, države »gostiteljice« itd.). S temi besedami nocem opravicevati (ne)dela državnih institucij, ampak zgolj »pametovati.« tucijah, neoziraje se druga na drugo. Minister je v navedku omenil tudi resolucijo, ki »(...) doloca, da je Slovenija zainteresirana za vracanje Slovencev v Slovenijo.« Pogledali bomo torej tudi Resolucijo o odnosih s Slovenci po svetu, še zlasti vsebine o povratništvu in povratnikih, pa tudi v casu pisanja tega besedila »še ne rojenega«, precizneje receno »splavljenega« otroka te Resolucije: predlagan in zavrnjen zakon o odnosih Republike Slovenije s Slovenci zunaj njenih meja (glej opombo št. 86). Preden se prilepimo na suhoparne akte ter odvlecemo v sterilne pisarne ministr­stev in v vroci Državni zbor, poskušajmo pojav na hitro opredeliti še v številkah in le-te umestiti v širši kontekst ter pokazati, kako pojav obravnavajo mediji in kako se nanj odziva javnost. Naj priznam, da sem želel povratništvo obravnavati predvsem »s pomocjo« medijev. Toda kot je pokazalo brskanje po Delovem fondu s številko 325.27 »Vracanje zdomcev«, je gradiva veliko premalo, da bi o njem oziroma z njegovo pomocjo lahko resneje modroval. Enaindvajset (casopisnih) enot v od leta 1991 pa do zacetka leta 2004, med temi tudi nekaj pisem bralcev, ni dovolj za »pa­metovanje«.70 Pove pa nam vendarle, da povratništvo ocitno ni »osvojilo« tiskanih medijev, in enako si lahko dovolimo ugotoviti za širšo družbeno razpravo. Dodal bi še besedo ali dve o podatkih, ki so prav gotovo v veliki meri »krivi« za medijsko in širšo, družbeno »nezanimivost« pojava. Popis prebivalstva beleži »povratne selivce po letu zadnje priselitve in državi prejšnjega prebivališca«. Ta kategorija vkljucuje osebe, katerih prvo prebivališce je bilo v Sloveniji, od koder so se odselili v tujino, njihova zadnja selitev pa je bila priselitev iz tujine. Otroci povratnikov in njihovih družinskih clanov in v tujini rojeni otroci ali vnuki slovenskih izseljencev torej niso zajeti. Od popisa leta 1991 pa do leta 2001 se je v Slovenijo priselilo 1161 navedenih oseb, od tega 725 iz držav Evropske unije, 226 iz držav nekdanje SFRJ, 67 iz drugih evropskih držav in 116 iz neevropskih držav. Števila ostalih povratnikov, ki niso imeli prvega prebivališca v Sloveniji oziroma niso bili rojeni v Sloveniji, iz popisa prebivalstva ne moremo razbrati. Pri oceni tega števila nam je lahko v pomoc razpredelnica »Priseljeni v Slovenijo po letu prve priselitve, narodni pripadnosti in državi prvega prebivališca«, v kateri najdemo osebe, ki so bile rojene v tujini in so se preselile v Slovenijo. Med 28.568 osebami, rojenimi v tujini in priseljenimi v Slovenijo v obdobju 1991–2001, se jih je 3749 opredelilo za Slovence. Upoštevati pa je treba, da je med navedenimi 28.568 osebami zelo veliko oseb, katerih narodna pripadnost ostaja v popisu prebivalstva skrita pod besedo »neznano« (5804 oseb) ali ki se glede narodne pripadnosti niso hoteli opredeliti (1597 oseb). (Popis prebi­valstva, gospodinjstev in stanovanj 2002)71 Oceno, koliko povratnikov je sprejela Slovenija v obravnavanem obdobju, tako raje prepušcam bralcem.72 70 Nekaj prispevkov o povratništvu, objavljenih v obravnavanem obdobju, sem tudi sam še odkril, tako da zgornja številka ne predstavlja vseh clankov, objavljenih o povratništvu v tem obdobju. 71 Za posredovanje statisticnih podatkov in nekatera »statisticno-metodološka« pojasnila se zahvaljujem Danilu Dolencu, zaposlenem na Statisticnem zavodu Republike Slovenije. 72 Opredelitev narodnostne pripadnosti v popisu prebivalstva je prepušcena posamezniku. Glede na našo opredelitev povratnika (glej opombo št. 68) tako lahko vkljucimo med Razlogi, zakaj se je vrnilo relativno malo izseljencev, so številni, in jih na tem mestu ne bomo navajali. Omenimo pa vendarle lahko, kot ugotavlja Marina Lukšic-Hacin (2002: 189), da k tako majhnemu deležu slovenskih povratnikov vsekakor prispeva tudi dejstvo, »(...) da vsa leta ni zaslediti aktivne državne politike, ki bi dejansko spodbujala povratništvo. To velja za vse razlicice izseljevanja in povra­tništva , vkljucno z begom možganov.« ZAKONI, AKTI, PROGRAMI IN PODOBNO, KI KAKORKOLI ZADEVAJO POVRATNIŠTVO IN POVRATNIKE Poglejmo, kako Republika Slovenija s svojimi institucijami zakonsko in norma­tivno ureja podrocja in rešuje konkretne težave, s katerimi se soocajo povratniki in njihovi družinski clani, in kako (ce sploh) se v raznih smernicah, izhodišcih ali konkretnih pobudah opredeljuje do tega pojava. Poskušali bomo odkriti in osvetliti delovna podrocja široko razvejanih državnih institucij, ki se najbolj neposredno ukvarjajo s povratništvom. Pri tem navidez brezglavem iskanju ostaja velika mo-žnost, da nekatere težave povratnikov in zadevna podrocja ostanejo neodgrnjena. No, brezglavo iskanje so mi v veliki meri olajšala nekatera besedila, objavljena v publikaciji ob 10. obletnici Izseljenskega društva Slovenija v svetu73 (2002) in informacije, pridobljene s anketo,74 ki jo je Inštitut za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU poslal povratnikom v zacetku leta 2004.75 povratnike poleg 1161 oseb tudi še najmanj vseh 3749 posameznikov, ki sicer niso bili rojeni v Sloveniji, vendar so se izrekli za Slovence. Seveda ostaja vprašanje, ali lahko vsi ti posamezniki koristijo nekatere ugodnosti, ki jih prinaša slovenska zakonodaja tujcem slovenskega rodu oziroma osebam slovenskega porekla. Odprto ostaja tudi vprašanje, koliko je med obravnavanimi 3749 osebami oseb slovenskega rodu oziroma slovenskega porekla, karkoli že to pomeni. 73 Nekatera od teh (in nasploh veliko drugih) besedil o povratništvu je objavljenih tudi na spletnih straneh omenjenega društva, ki se zelo aktivno ukvarja s to problematiko. Na njihovih spletnih straneh tako med drugim beremo: »Namen izseljenskega društva Slovenija v svetu je bil od vsega zacetka - pred desetimi leti (1992) - pomagati vracajocim Slovencem pri vseh konkretnih vprašanjih. Mnogo je že narejenega. Hvala Bogu se je v zadnjih casih zanimanje ali potreba po »vrnitvi« povecala. Veseli smo, da se odlocate za to možnost. Tu smo, da vam pomagamo z urejanjem dokumentov, z iskanjem ugodnega stanovanja, urejanjem nostrifikacij spriceval na osnovni, srednji, višji in visoki stopnji, z iskanjem zaposlitve ...« (Slovenija v svetu – informacije 2004) Tudi v statutu društva je zapisano: »(…) svetovanje in pomoc pri vracanju izseljencev v maticno domovino.« (Slovenija v svetu – o društvu 2004) 74 Rezultati ankete so predstavljeni v tem poglavju v besedilih Marine Lukšic-Hacin in Kristine Toplak. 75 Ob koncu pisanja tega besedila sem našel spletno stran Urada RS za Slovence v zamej­stvu in po svetu, na kateri so pod »Važni naslovi za vprašanja zdomcev in izseljencev« navedena nekatera podrocja in institucije. Veliko slednjim se izseljenci, ki se vracajo v Še nekaj bi lahko zmotilo (»cudežno« motiviranega) bralca tega besedila. Ta tako imenovana podrocja pokrivajo zelo razlicne in pogosto težko primerljive zadeve; na tem mestu bom za bežno predstavo navedel široko, zelo kompleksno in za povratnike »življenjsko« pomembno podrocje socialnih pravic delavcev migrantov in na drugi strani povsem »papirnato« tocko v izhodišcih in usmeri­tvah nacionalnega raziskovalnega in razvojnega programa, t. j. »Vkljucevanje znanstveno raziskovalnega potenciala Slovencev po svetu z ambicijo ustvariti koherentni skupni intelektualni prostor [poudarki so originalni] (Izhodišca in usmeritve nacionalnega raziskovalnega in razvojnega programa 2004).« Zlobneži bodo našli vec skupnega med pocinkanim stojalom za zgošcenke in novo Batma­novo pricesko kot med zgornjima »povratniškima« drobtinicama. 1.Dovoljenje za prebivanje Vprašanja, povezana z dovoljenem za prebivanje, ureja Ministrstvo za notranje zadeve, tako imenovani Direktorat za migracije; in sicer z Zakonom o tujcih, ki je bil objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije št.108/02 – precišceno besedilo (Dovoljenje za prebivanje – pogoji 2004). Za dovoljenje za prebivanje morajo zapro­siti tisti povratniki in njihovi družinski clani, ki nimajo slovenskega državljanstva. Povratnike s slovenskim in tudi povratnike brez slovenskega državljanstva, ki so pridobili dovoljenje za stalno prebivanje, pa caka (le) prijava stalnega bivališca, saj je le-ta pogoj za nadaljnje postopke (ureditev zdravstvenega zavarovanja, vpis na Zavod za zaposlovanje, vpis otrok v vrtec in šolo idr.).76 V nadaljevanju bom navedel le tiste dele Zakona o tujcih, kjer je obravnava povratnikov brez slovenskega državljanstva drugacna od obravnave (drugih) tujcev oziroma kjer so povratniki brez slovenskega državljanstva tako ali drugace podcrtani. Tujec mora v vlogi za izdajo prvega kakor tudi nadaljnjih dovoljenj za zacasno prebivanje navesti namen, zaradi katerega naj se mu dovoljenje izda. Zakon doloca, da se navedeno dovoljenje lahko izda zaradi: * zaposlitve ali dela, * študija, izobraževanja, specializacije ali strokovnega izpopolnjevanja ter prak­ticnega usposabljanja, sodelovanja oz. udeležbe v programih mednarodnih izmenjav prostovoljcev in v drugih programih, ki ne sodijo v sistem formalnega izobraževanja, Republiko Slovenijo, tako rekoc ne morejo izogniti. (Urad RS za Slovence v zamejstvu in po svetu 2004) 76 Zakon o prijavi prebivališca (Uradni list RS, št. 9/2001) pravi, da mora posameznik ob prijavi stalnega prebivališca »(...) predložiti dokazilo, da ima pravico do prebivanja na naslovu, ki ga prijavlja. Kot dokazilo, da ima posameznik pravico do prebivanja na na­slovu, se šteje dokazilo o lastništvu, najemna in podnajemna pogodba ali pisno soglasje lastnika oziroma solastnikov stanovanja oziroma upravljavca nastanitvenega objekta.« Marsikateremu povratniku brez lastnega stanovanja to dolocilo povzroca težave (glej besedilo Marine Lukšic-Hacin v tem poglavju), saj lastniki podnajemniških stanovanj neradi prijavljajo oddajanje stanovanja in ne želijo, da podnajemniki na naslovu podna­jemniškega stanovanja prijavijo stalno prebivališce. * združitve družine, * drugih upravicenih in z zakonom, mednarodnimi akti ali mednarodnimi naceli in obicaji utemeljenih razlogov ter * tujcem slovenskega rodu do tretjega kolena v ravni vrsti in otrokom tujcev, rojenih v Republiki Sloveniji (Opredelitev dovoljenja za prebivanje 2004). Dovoljenje za prvo prebivanje se lahko izda le kot dovoljenje za zacasno prebivanje, njegova veljavnost pa ne more biti daljša kot eno leto, razen v primerih izdaje dovoljenja zaradi združitve družine (ožjemu družinskemu clanu tujca se dovoljenje izda za enako casovno obdobje, kot je dovoljenje za zacasno prebivanje tujca, ki uveljavlja pravico do celovitosti družine) in izdaje dovoljenja ožjim dru­žinskim clanom slovenskega državljana, katerim se dovoljenje izda z veljavnostjo treh let, in otrokom, rojenim v Republiki Sloveniji, kadar je veljavnost njihovega prvega dovoljenja vezana na veljavnost dovoljenja za prebivanje njihovih staršev oziroma skrbnikov. (Veljavnost dovoljenja za prebivanje 2004) V Zakonu o tujcih je tudi doloceno, katerim tujcem se lahko, ob izpolnjevanju ostalih zakonskih pogojev, dovoljenje za stalno prebivanje izda že pred pretekom osemletnega neprekinjenega prebivanja v Republiki Sloveniji na podlagi dovoljenja za zacasno prebivanje. Pred pretekom navedenega osemletnega roka se lahko izda dovoljenje za stalno prebivanje tujcu, ki je slovenskega rodu, tujcu, katerega prebi­vanje v Republiki Sloveniji je v interesu Republike Slovenije, ter ožjim družinskim clanom slovenskega državljana ali tujca, ki ima v Republiki Sloveniji dovoljenje za stalno prebivanje ali status begunca. (Dovoljenje za stalno prebivanje 2004) 2.Državljanstvo Vprašanja, povezana z državljanstvom, ureja Ministrstvo za notranje zadeve, tako imenovani Direktorat za migracije in v okviru tega tako imenovani Oddelek za državljanstvo. Povratniki in njihovi družinski clani so namrec lahko državljani Republike Slovenije ali pa lahko za državljanstvo (še) zaprosijo. Slednje zadevajo naslednji odstavki 12. clena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Naturalizacija z olajšavami za osebe slovenskega porekla (prvi odstavek 12. clena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije). Za osebe slovenskega porekla do tretjega kolena sorodstvenega razmerja (olajšave torej lahko uveljavljajo vnuki slovenskih izseljencev, pravnuki pa ne vec) zakon omogoca naturalizacijo že po enem letu dejanskega prebivanja v Republiki Slovenije, poleg tega pa jim zakon do­pušca, da obdržijo tudi izvorno državljanstvo. Sicer pa morajo izpolnjevati pogoje iz 1., 4., 5., 6., 7., 8., 9. in 10. tocke prvega odstavka 10. clena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije. (Pridobitev državljanstva RS z naturalizacijo 2004) Naturalizacija z olajšavami za osebe, ki so slovensko državljanstvo nekoc že imele (drugi odstavek 12. clena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije). Za osebe, ki so državljanstvo Republike Slovenije izgubile na podlagi odpusta ali odreka, zakon omogoca naturalizacijo že po šestih mesecih dejanskega prebivanja v Republiki Slovenije, poleg tega pa jim zakon dopušca, da obdržijo tudi svoje dosedanje državljanstvo. Sicer pa morajo izpolnjevati pogoje iz 1., 4., 6., 7., 8., 9. in 10.tocke prvega odstavka 10. clena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije. (Pridobitev državljanstva RS z naturalizacijo 2004) Naturalizacija z olajšavami za osebe, ki so porocene z državljanom republike Slovenije (tretji odstavek 12. clena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije). Za osebe, ki so najmanj dve leti porocene z državljanom Republike Slovenije, zakon omogoca naturalizacijo že po enem letu dejanskega prebivanja v Republiki Sloveni­ji, hkrati pa morajo izpolnjevati tudi ostale pogoje, ki veljajo za naturalizacijo brez olajšav. Sicer pa morajo izpolnjevati pogoje iz 1., 2., 4., 5., 6., 7., 8., 9. in 10. tocke prvega odstavka 10. clena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije. V izjemnih primerih pa lahko oseba, ki je porocena z državljanom Republike Slovenije, na posebno prošnjo obdrži svoje izvorno državljanstvo, v kolikor s tem soglaša Vlada Republike Slovenije. Oseba, ki želi obdržati svoje državljanstvo, mora to obširno utemeljiti. (Pridobitev državljanstva RS z naturalizacijo 2004) Naturalizacija mladoletnih oseb (14. clen Zakona o državljanstvu Republike Slovenije). Naturalizacija mladoletnih oseb je povezana z naturalizacijo njihovih staršev. V primeru, da oba starša pridobita državljanstvo Republike Slovenije, pridobi na njuno prošnjo državljanstvo tudi otrok, ki še ni star 18 let, ne glede na to, kje živi (prvi odstavek 14. clena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije). V kolikor pa državljanstvo Republike Slovenije pridobi le eden od staršev, pridobi državljanstvo le otrok, mlajši od 18 let, ki najmanj leto dni živi s tem roditeljem v Sloveniji (drugi odstavek 14. clena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije). Ce je roditelj pridobil državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 13. clena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije iz nacionalnih razlogov, otroku ni potrebno živeti v Sloveniji. Ce je otrok starejši od štirinajst let, mora soglašati s sprejemom v slovensko državljanstvo. (Pridobitev državljanstva RS z naturalizacijo 2004) 3. Socialna varnost in socialnovarstvene pravice delavcev migrantov Eden od temeljnih nacinov zagotavljanja pravic delavcev, ki so (bili) v svojem delovno-aktivnem obdobju zaposleni vsaj v dveh državah, je koordinacija sistemov socialne varnosti. Ta zagotavlja, da se pridobljene pravice na podrocju socialne var-nosti ohranijo ne glede na to, da je delavec nekaj casa delal v eni državi, to zapustil in odšel na delo v drugo državo. Pravno-formalna podlaga za ohranjanje teh pravic je opredeljena v bilateralnih sporazumih o socialni varnosti oziroma o socialnem zavarovanju. Ti sporazumi naceloma urejajo pravice s podrocja zdravstvenega zavarovanja in materinstva, zavarovanja za primer smrti, družinskih prejemkov in zavarovanja za primer brezposelnosti. Sporazumi se vsebinsko razlikujejo glede na to, kako doloceno podrocje urejajo nacionalni sistemi. (Koordinacija sistemov socialne varnosti 2004) Z državami, s katerimi niso sklenjeni bilateralni sporazumi, je po besedah zaposlene na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve (želela je ostati neimenovana) mogoce uveljavljati pravice, ki jih zagotavlja zakonodaja posamezne države, le v tisti državi, v kateri je oseba pridobila pravice. V Republiki Sloveniji to podrocje ureja Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. Republika Slovenija je nasledila ali sklenila bilateralne sporazume s podro-cja socialne varnosti z naslednjimi državami: Belgijo, Bolgarijo, Ceškoslovaško, Dansko, Francijo, Italijo, Luksemburgom, Madžarsko, Nizozemsko, Norveško, Poljsko, Švedsko , Veliko Britanijo, Nemcijo, Avstrijo, Švico, Hrvaško, Republiko Makedonijo, Kanado in Avstralijo. Sporazumi z Bosno in Hercegovino, Argentino in Novo Zelandijo so v postopku sprejemanja. (Bilateralni sporazumi s podrocja sistemov socialne varnosti 2004) Ob vstopu v Evropsko unijo je v veljavo stopila Uredba 1408/71, ki podrobno ureja nacin in obseg pridobljenih pravic, do katerih je upravicen delavec migrant, ki se giblje med državami (Uredba pokriva države Evropske unije in Evropske gospodarske skupnosti). S tem so prenehali veljati nekateri zgoraj našteti bilateralni sporazumi, ki jih je Slovenija nasledila oziroma sklenila v preteklosti. Osnovna nacela Uredbe so: nacelo enakega obravnavanja, nacelo, da delavec migrant ni vkljucen v sistem socialne varnosti v dveh državah, pravilo seštevanja obdobij, pravilo preprecevanja prekrivanja pravic in pravilo izplacevanja prejemkov v drugi državi clanici. Uredba velja za delavce in njihove družinske clane, samozaposlene, upokojence in študente. Pravila uredbe so bila 1. julija 2003 razširjena tudi na državljane tretjih držav. (Uredba 1408/71 – koor­dinacija sistemov socialne varnosti 2004) V Sloveniji se koordinacijska pravila uporabljajo za prejemke, ki jih ure­jajo Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti in Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih. Koordinacijska pravila, ki jih doloca Uredba, so za državo obvezujoca in nepo­sredno uporabljiva. Kljub temu zaradi razlik med nacionalnimi zakonodajami, ki urejajo posamezne prejemke na podrocju socialne varnosti, in zaradi bilateralnih sporazumov o socialni varnosti, ki so jih države sklenile med seboj, veljajo dolo-cene posebnosti pri uveljavljanju pravic v posameznih državah. (Uredba 1408/71 –koordinacija sistemov socialne varnosti 2004) 4. Zaposlovanje Barbara Gregoric, zaposlena na Zavodu RS za zaposlovanje, je v telefonskem pogovoru dne 31. 8. 2004 povedala, da zavod ne izvaja posebnih programov, ki bi kakorkoli reševali težave zaposlovanja povratnikov, lahko pa se, tako kot drugi brezposelni, vkljucujejo v obstojece programe zaposlovanja. Prav tako zakonodaja s tega podrocja z Zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Uradni list RS, št. 67/2002) zaposlovanja povratnikov ne obravnava posebej. Zakon o zaposlovanju in delu tujcev (Uradni list RS, št. 66/2000) pa prinaša nekatere olajšave oziroma ugodnosti na tem podrocju za povratnike, ki nimajo slo­venskega državljanstva. Te se nanašajo na veljavnost osebnega delovnega dovoljenja, ki je pogoj za sklenitev rednega razmerja oziroma za opravljanje dela v Republiki Sloveniji. Tujci, ki pridobijo osebno delovno dovoljenje, so glede delovnopravnih razmerij izenaceni s slovenskimi državljani: pod enakimi pogoji lahko sprejmejo zaposlitev ali delo, v primeru brezposelnosti se lahko prijavijo v evidenco brez­poselnih oseb pri Zavodu RS za zaposlovanje in koristijo pravice, ki jih tovrstna prijava zagotavlja (nadomestilo za primer brezposelnosti, vkljucitev v programe zaposlovanja idr.). V skladu z 10. clenom omenjenega zakona za osebno delovno dovoljenje z veljavnostjo enega leta lahko zaprosi begunec in tujec, ki izpolnjuje z zakonom predpisane pogoje za samozaposlitev. Za osebno delovno dovoljenje z veljavnostjo treh let pa lahko med drugim zaprosi tudi »slovenski izseljenec ali njegov potomec do tretjega kolena v ravni crti, ki nima slovenskega državljanstva.« (Sprejeti zakoni – Zakon o zaposlovanju in delu tujcev 2004) 5. Stanovanja Primož Bajec, zaposlen na Ministrstvu za okolje, prostor in energijo (Sektor za stanovanja in urbana zemljišca), je v telefonskem pogovoru dne 23. 7. 2004 povedal, da omenjeno ministrstvo nima posebnih programov, ki bi kakorkoli reševali stanovanjske težave povratnikov. Tudi stanovanjska zakonodaja po nje­govih besedah (in po mojem branju Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 69/03)), tega podrocja posebej ne obravnava. Omenil je še, da so po ekonomski krizi v Argentini decembra 2001 imeli na pobudo Urada Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu pogovore z razlicnimi državnimi telesi, kjer so »(…) poskušali povratnikom ponuditi pomoc subvencioniranja tržnih najemnim za najeta stanovanja. Toda do realizacije ni prišlo.«77 6. Izobraževalni sistem Od leta 1976 Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport (takrat Komite za izo­braževanje...) podeljuje štipendije za zamejce in izseljence. Kot je 8. 7. 2004 na 4. vseslovenskem srecanju v Državnem zboru v delovni skupini, ki je razpravljala o izobraževanju in šolstvu, navedel Roman Gruden, zaposlen na Ministrstvu za šolstvo, znanost in šport, je bilo tedaj na rednem študiju v Sloveniji okoli 150 štipendistov,78 od tega okoli 100 iz zamejstva in okoli 50 izseljencev. Najvec štipendistov je iz držav, nastalih na ozemlju bivše Jugoslavije, med ostalimi pa prevladujejo štipendisti iz Argentine. Roman Gruden je tudi povedal, »da so vsi, ki so slovenskega rodu, in želijo študirati v Sloveniji, oprošceni placila šolnine na 77 Vec o teh pogovorih, ki jih je organiziral Urad Republike Slovenije za Slovence v zamej­stvu in po svetu, najdete v besedilu Informacija o dejavnostih Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu v zvezi z vprašanjem preseljevanja Slovencev iz izseljenstva v Re-publiko Slovenijo (Žigon 2002: 14–18) v publikaciji, izdani ob 10. obletnici Izseljenskega društva Slovenija v svetu. 78 Ta številka vkljucuje le štipendiste, ki redno študirajo (saj so izpolnili pogoje za vpis v višji letnik). Skupaj s štipendisti, ki pavzirajo ali ponavljajo letnik, naj bi bilo od 200 do 250 štipendistov. (Magnetogram – 4. vseslovensko srecanje 2004) nivoju dodiplomskega študija«. Kot je razvidno iz pojasnila zgoraj navedenega, je dotlej obstajal le nekakšen (nenapisan?) »dogovor pristojnih«, »sedaj pa bo tudi v novem pravilniku o študiju Slovencev, torej Slovencev po svetu ...« (Magnetogram – 4. vseslovensko srecanje 2004) Priznanje in vrednotenje izobraževanja v tujini je posebno podrocje, ki ga ureja nov Zakon o priznanju in vrednotenju izobraževanja, ki je bil sprejet 17. 6. 2004 in je stopil v veljavo šest mesecev zatem (Uradni list RS, št. 73/04).79 Zakon zadeva tako slovenske državljane kot na tujce. Povratnikov in njihovih družinskih clanov ne obravnava kot posebno kategorijo in jim ne zagotavlja kakršnihkoli financnih, administrativnih, casovnih idr. olajšav oziroma drugacne obravnave. Prav tako po besedah Polone Miklavc Valencic dne 24. 8. 2004, zaposlene na Ministrstvu za šolstvo, znanost in šport, se »(...) ne pricakuje nikakršna diskriminatorna obrav­nava tudi v podzakonskih aktih.« 7. Znanost V izhodišcih in usmeritvah nacionalnega raziskovalnega in razvojnega pro-grama, sprejetih leta 2003, najdemo pod naslovom Prednostne naloge politike spodbujanja znanstvene in raziskovalno-razvojne dejavnosti v obdobju 2003–2007 pod alinejo 9 (med skupno enajstimi) naslednje za nas hipoteticno zanimivo navedbo: »Vkljucevanje znanstveno raziskovalnega potenciala Slovencev po svetu z ambicijo ustvariti koherentni skupni intelektualni prostor [poudarki so originalni] (Izhodišca in usmeritve nacionalnega raziskovalnega in razvojnega programa 2004).« Kot je v telefonskem pogovoru dne 21. 7. 2004 povedala Marica Žvar, zaposlena na Ministrstvu za šolstvo, znanost in šport, je to »(...) le osnova za nacionalni raziskovalni in razvojni program, ki je v pripravljanju«. Stojan Sorcan, prav tako zaposlen na navedenem ministrstvu, pa je dne 23. 8. 2004 v telefonskem pogovoru poudaril, da je v obravnavanem izhodišcu vkljucen tudi problem vracanja slovenskih znanstvenikov in raziskovalcev v Republiko Slovenijo. Nekatere bolj osamljene pobude ali vsaj namere, ki se nanašajo na vracanje izseljencev in njihovih potomcev v Slovenijo, lahko zasledimo tudi pri manjših, ožje usmerjenih in »manj opaznih« institucijah. Tako je recimo Zdravniška zbornica Slovenije skupaj s Svetovnim slovenskim kongresom izdelala seznam zdravnikov slovenskega rodu po svetu in jim razposlala anketo, v kateri je bilo tudi vprašanje o njihovih namerah oziroma željah po priselitvi v Slovenijo.80 Zdravniška zbornica 79 Z dnem uveljavitve tega zakona sta prenehala veljati Zakon o nostrifikaciji v tujini pri­ dobljenih šolskih spriceval (Uradni list SRS, št. 42/72) ter Pravilnik o dokumentaciji za nostrifikacijo v tujini pridobljenih šolskih spriceval (Uradni list SRS, št. 34/84 in 36/84­ popr.), ki pa sta ostala v uporabi še do 21. 1. 2004. 80 V prispevku casopisa Delo preberemo, da je med dvainštiridesetimi »odkritimi« ar­ gentinskimi zdravniki in zdravstvenimi delavci slovenskega rodu na anketo odgovorilo sedemnajst zdravnikov, dva zobozdravnika, doktorica biokemije, farmacevtka, kineziolog in dve višji medicinski sestri. Štirinajst od naštetih se je zanimalo za priselitev v Slovenijo, pri petih je bilo to odvisno od pogojev, štirih pa selitev ni zanimala. Od štiriindvajset Slovenije je tudi pomagala organizirati priselitev dveh zdravnikov slovenskega rodu v Slovenijo (Bošnjak 2004: 8–9 in spodaj navedeni telefonski pogovor). Kot je v telefonskem pogovoru dne 15. 7. 2004 povedala Elizabeta Bobnar Najžer, Zdravniška zbornica Slovenije nacrtuje to problematiko vkljuciti v svojo naslednjo štiriletno strategijo (Sloveniji namrec trenutno primanjkuje 800 zdrav­nikov), ki naj bi bila sprejeta konec leta 2004 ali v zacetku leta 2005. Z vprašanjem vracanja znanstvenikov oziroma raziskovalcev se ukvarjajo tudi nekatere institucije Evropske unije. Na prvem mestu moramo omeniti 6. okvirni program Evropske unije s programom »Cloveški viri in mobilnost - aktivnosti Marie Curie«,81 ki podpira »(...) razvoj in prenos raziskovalnih kompetenc, ustvarjanje ugodnih pogojev za razvoj raziskovalnih karier in razvoj znanstvene odlicnosti v Evropi.« (6. okvirni program EU. Program »Cloveški viri in mobilnost – aktiv­nosti Marie Curie« 2004) Evropska komisija s tem programom sofinancira tudi »Dejavnosti za vrnitev in reintegracijo raziskovalcev v Evropo (Ibid.)«. Posebne »financne pomoci Marie Curie« za vrnitev in integracijo se dodeljujejo razisko­valcem držav Evropske unije ali pridruženih držav, ki so pravkar vsaj dve leti prejemali tako imenovano štipendijo Marie Curie, v obliki enkratne vsote, ki jo je treba porabiti v obdobju enega leta. Prednost bo dana projektom reintegracije v državo izvora ali regije. Podoben mehanizem v obliki »financne pomoci za daljše obdobje«, tudi dve leti, je namenjen raziskovalcem iz držav Evropske unije, ki bi se po petletnem delu v neevropskih državah želeli vrniti v Evropo, ne glede na to, ali so bili štipendisti Marie Curie ali ne. (Ibid.) Na spletnih straneh Ministrstva za šolstvo, znanost in šport je bil objavljen razpis organizacije NATO za štipendije znanstvenikov, ki so se v zadnjih dvanaj­stih mesecih vrnili oziroma se želijo vrniti v Slovenijo (iz 21 držav, vecinoma iz Vzhodne Evrope, in držav, nastalih na ozemlju nekdanje Sovjetske Zveze). S tem razpisom (v veljavi do 1. 9. 2004), ki je veljal za znanstvenike na delu v državah clanicah organizacije NATO, je ta organizacija želela prepreciti ali natancneje receno, omiliti posledice tako imenovanega »bega možganov«. (NATO štipendi­je za znanstvenike 2004) V tem primeru je šlo za pobudo, za katero si navedeno ministrstvo ni moglo pripisati posebnih zaslug, saj je »dalo« le spletni prostor. Po besedah Miloša Komaca dne 23. 8. 2004, zaposlenega na Ministrstvu za šolstvo, znanost in šport, je bilo ministrstvo pri tej zadevi le posrednik. 8. Vozniško dovoljenje Ob koncu tega poglavja bomo navedli podrocje oziroma zakonsko »mojstro­ anketiranih je le ena oseba navedla, da ne zna slovenskega jezika (sodi v tretjo generacijo). Vsem anketiranim je »(...) zelo pomembno mirno življenje v državi, v kateri so zagotovljena pravna varnost, vzgoja in zdravje ...«. (Bošnjak 2002: 8) 81 V predhodnem, 5. okvirnem programu Evropske unije so štipendije Marie Curie obsegale tri vrste štipendij, med katerimi je bila tudi kategorija R za povrnitev štipendistov v manj razvito regijo po opravljenem podoktorskem študiju. (6. okvirni program EU. Program »Cloveški viri in mobilnost – aktivnosti Marie Curie« 2004) vino«, ki lahko povratnikom in nasploh vsem priseljencem zelo oteži bivanje v Republiki Sloveniji, in sicer zamenjavo tujega vozniškega dovoljenja za vozniško dovoljenje Republike Slovenije, ki jo ureja 21. clen Zakona o spremembah in dopol­nitvah zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, 67/02), ki doloca: »(1) Tujec, ki prebiva v Republiki Sloveniji vec kot šest mesecev, in državljan Republike Slovenije, ki se vrne iz tujine v Republiko Slovenijo z namenom stalne­ga prebivanja, ali ce zacasno prebiva v Republiki Sloveniji vec kot šest mesecev, lahko, ce izpolnjujeta druge s tem zakonom dolocene pogoje za vožnjo motornih vozil, v enem letu od pricetka prebivanja v Republiki Sloveniji zahtevata zame­njavo veljavnega tujega vozniškega dovoljenja za slovensko vozniško dovoljenje. Tujcu in državljanu Republike Slovenije, ki po dolocbi tega odstavka ne zahtevata zamenjave tujega vozniškega dovoljenja v enem letu po pricetku prebivanja v Re-publiki Sloveniji ali vrnitvi iz tujine v Republiko Slovenijo z namenom stalnega prebivanja v njej, pricne enoletni rok, v katerem lahko zahtevata zamenjavo tujega vozniškega dovoljenja za slovensko vozniško dovoljenje, ponovno šteti, ce zapustita Republiko Slovenijo za cas najmanj enega leta in se vrneta v Republiko Slovenijo. Slovensko vozniško dovoljenje se izda, ce imetnik veljavnega tujega vozniškega dovoljenja opravi prakticni del vozniškega izpita za tiste kategorije vozil, ki jih ima pravico voziti s tujim vozniškim dovoljenjem. Prakticnega dela vozniškega izpita ni potrebno opraviti imetnikom tujih vozniških dovoljenj tistih tujih držav, ki jih doloci minister, pristojen za notranje zadeve, na podlagi ocene kvalitete izobraže­vanja, teoreticnega znanja in znanja vožnje motornih vozil voznikov ter prometno varnostnih razmer v posamezni tuji državi.«82 (Vozniško dovoljenje 2004) 82 Države, katerih imetniki vozniškega dovoljenja so oprošceni predložitve potrdila o opra­vljenem prakticnem delu vozniškega izpita, so naštete v Pravilniku o vozniških dovoljenjih (Uradni list RS, št. 117/02), in sicer v 22. clenu, ki doloca, da zahtevi za zamenjavo tujega vozniškega dovoljenja za vozniško dovoljenje Republike Slovenije ni potrebno priložiti potrdila o opravljenem prakticnem delu vozniškega dovoljenja v tistih primerih, ko je vozniško dovoljenje izdala ena od naslednjih držav: Republika Francija, ZR Nemcija (vkljucno z veljavnimi vozniškimi dovoljenji nekdanje DR Nemcije), in Švica, za kategorije A, B, E k B, F, G, H. Izjemoma in kadar velja nacelo vzajemnosti, se od osebja diplomatskih in konzularnih predstavništev v Republiki Sloveniji ob zamenjavi tujega vozniškega dovoljenja ne zahteva­jo dokazila o telesni in duševni zmožnosti voziti motorna vozila ali opravljanje prakticnega dela vozniškega izpita. (Vozniško dovoljenje 2004) Z vstopom Slovenije v Evropsko unijo pa je prišlo do sprememb. Direktiva Sveta EU z dne 29. julija 1999 o vozniških dovoljenjih (91/439/ES) doloca, da države clanice medsebojno priznajo vozniška dovoljenja, ki jih izdajajo. Ce se imetnik veljavnega nacionalnega vozniškega dovoljenja za stalno nastani v državi clanici in ta ni tista, ki je izdala vozniško dovoljenje, lahko država gostiteljica za imetnika dovoljenja uporablja svoje državne predpise o casu veljavnosti dovoljenj, zdravniških pregledih in davcnih ureditvah. V vozniško dovoljenje lahko vnese vse po­datke, ki so nujno potrebni za vodenje evidence. (Kaj se na podrocju prometa spreminja z vstopom Slovenije v EU 2004) V praksi ta direktiva velja samo za imetnike vozniških dovoljenj, izdanih v eni od držav clanic EU. Za imetnike vozniških dovoljenj, ki jih niso izdale države clanice EU, pa bo ob zamenjavi tujega veljavnega vozniškega dovoljenja za slovensko vozniško dovoljenje še naprej v veljavi 135. clen Zakona o varnosti cestnega Povratnik oziroma priseljenec lahko torej vozi s tujim vozniškim dovoljenjem do enega leta po prihodu v Slovenijo in v tem casu lahko zamenja tuje vozniško dovoljenje za slovensko po opravljenem prakticnem delu izpita. Nerazumljivo in absurdno pa je, da je voznik z vozniškim dovoljenjem, pridobljenem v tujini, »va-ren« voznik v prvem letu bivanja v Sloveniji, nato pa postane »nevaren« voznik. RESOLUCIJA O ODNOSIH S SLOVENCI PO SVETU IN PREDLOG ZAKONA O ODNOSIH REPUBLIKE SLOVENIJE S SLOVENCI ZUNAJ NJENIH MEJA 1.Resolucija o odnosih s Slovenci po svetu »Ustava v svojem 5. clenu tudi doloca, da lahko Slovenci brez slovenskega državljanstva uživajo v Sloveniji posebne pravice in ugodnosti«, je 23. januarja 2002 na 12. redni seji državnega zbora poudaril Franc Pukšic, predsednik Komisije državnega zbora Republike Slovenije za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu. Predsednik omenjene komisije, ki je med drugim vložila v obravnavo državnemu zboru gradivo Resolucije o odnosih s Slovenci po svetu,83 je nadaljeval, da je to »(...) treba urediti z zakonom«, pri cemer je »(...) sprejeta resolucija podlaga za sprejetje tega zakona.« (Dobesedni zapisi sej – 12. redna 2004) Osnovni cilj Resolucije je po Pukšicevih besedah: »(...) opredelitev politike Republike Slovenije, ki temelji na ustavnih obveznostih do slovenskih izseljencev in zdomcev.« Ob tem je dodal: »Cilj je tudi vzpostavitev pogojev za vracanje Slo­vencev po svetu ter njihovih potomcev v domovino.« (Dobesedni zapisi sej – 12. redna 2004) Ostalih podrobnosti, zakulisja priprav in ciljev Resolucije v tem besedilu ne bomo obravnavali. Ker je del Resolucije, ki zadeva povratnike, zgošcen, povze-mam odlomek, naslovljen Repatriacija, državljanstvo in status brez državljanstva, v celoti: »Republika Slovenija je zainteresirana za vracanje Slovencev po svetu v Slo­venijo, ravno tako pa tudi za naselitev njihovih potomcev. Posebno pozornost pri tem posveca tistim, ki lahko doprinesejo k razvoju Slovenije. Državni organi Republike Slovenije zagotavljajo Slovencem po svetu ustrezne informacije o vracanju v domovino ter izvajajo z zakonom predpisane olajšave. prometa (Uradni list RS, št. 30/98, 61/2000, 21/2002 in 67/2002). Ta doloca, kako in pod kakšnimi pogoji se lahko zamenja tuje vozniško dovoljenje za slovensko. (Kaj se na podrocju prometa spreminja z vstopom Slovenije v EU 2004) 83 Leta 1996 je Državni zbor sprejel resolucijo, ki je opredelila odnos države do slovenskih manjšin v zamejstvu. Na podrocju odnosov z izseljenci in zdomci pa Slovenija do sprejetja obravnavane Resolucije ni sprejela posebnih dokumentov. Urad Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu, Urad Vlade Repu­blike Slovenije za informiranje ter Ministrstvo za informacijsko družbo pripravijo informativno brošuro. Informacije morajo biti dostopne tudi na diplomatsko-kon­zularnih predstavništvih Republike Slovenije v tujini. Olajšave naj zajemajo tudi poenostavitev postopkov, kot je nostrifikacija diplom in podobno. Slovencem po svetu, ki živijo v državah, kjer vlada huda politicna oziroma gospodarska kriza, Republika Slovenija omogoci njihovo vrnitev v domovino. Republika Slovenija je zainteresirana, da se osebam slovenskega porekla, ki imajo aktivno vez s Slovenijo in ki to želijo, omogoci pridobitev slovenskega državljanstva. Pripravi se normativni okvir, ki bo uredil posebne pravice in ugodnosti Slo­vencev brez slovenskega državljanstva.« (Sprejeti akti – Resolucija o odnosih s Slovenci po svetu 2004) Od šestdesetih navzocih poslancev in poslank jih je sedeminpetdeset podprlo Resolucijo, eden ji je nasprotoval. Vecjih nesoglasij, nasprotovanj in trenj v Držav­nem zboru med obravnavo Resolucije ni bilo. Nasprotujoca mnenja poslancev so se pokazala predvsem pri glasovanju za amandma tretjega odstavka dela Resolucije, ki se nanaša na povratništvo. Ta se je po redakcijskem popravku poslanca Jožefa Jerovška glasil: »Slovencem po svetu, ki živijo v državah, kjer vlada huda politicna oziroma gospodarska kriza, Republika Slovenija omogoci vrnitev v domovino.«84 Po daljši razpravi in predstavitvi razlicnih mnenj je osemindvajset od šestinpetde­setih navzocih poslancev in poslank glasovalo za amandma, štiriindvajset pa jih je glasovalo proti. (Dobesedni zapisi sej – 12. redna 2004). 2. Resolucija o migracijski politiki RS Državni zbor Republike Slovenije je na seji dne 28. novembra 2002 sprejel Resolucijo o migracijski politiki Republike Slovenije. Med naceli migracijske politike Republike Slovenije85 najdemo med drugim: »(...) nacelo odgovornosti do državljanov in države, ki se predvsem nanaša na regularna, relativno svobod­na priseljevanja in odseljevanja ter regulacije naturalizacije . To nacelo se nanaša tudi na priseljevanje in vracanje državljanov in oseb slovenskega porekla ter na odgovornost za ohranitev in razvoj identitete slovenskega naroda.« (Sprejeti akti - Resolucija o migracijski politiki RS 2004) V resoluciji je pod tocko Aktivnosti opisano usklajevanje priseljevanja z uravnavanjem potrebnega priliva v aktivno prebivalstvo, med drugim tudi s: »(...) spodbujanjem priseljevanja in vracanja slovenskih državljanov in tujcev slovenskega porekla.« (Sprejeti akti - Resolucija o migracijski politiki RS 2004) 84 Ta del besedila Resolucije sta kritizirala tudi oba citirana novinarja komentatorja. 85 Vsa nacela migracijske politike Republike Slovenije, navedena v resoluciji, je mogoce najti tudi v predhodni Resoluciji o imigracijski politiki Republike Slovenije, ki jo je Državni zbor Republike Slovenije sprejel 14. maja 1999. Državni zbor se je za spodbujanje priseljevanja in vracanja Slovencev po svetu v domovino torej opredelil tudi z Resolucijo o migracijski politiki RS. 3. Predlog zakona o odnosih Republike Slovenije s Slovenci zunaj njenih meja86 Slovenska ustava, kot smo omenili že na zacetku tega poglavja, v 5. clenu doloca, da Republika Slovenija skrbi za Slovence v zamejstvu in po svetu ter da pospešuje njihove stike z domovino. V istem clenu tudi doloca, da imajo lahko Slo­venci brez slovenskega državljanstva v Sloveniji posebne pravice ter ugodnosti, ki so opredeljene in urejene s posebnim zakonom. Dvanajst let po sprejetju ustave so hoteli predlagatelji zakona o odnosih Republike Slovenije s Slovenci zunaj njenih meja, kot piše v predlogu omenjenega zakona »naposled izpolniti ustavno obve­znost in s tem zakonom dolociti posebne pravice ter ugodnosti za Slovence brez slovenskega državljanstva.«87 (Predlogi zakonov - zakon o odnosih RS s Slovenci zunaj njenih meja 2004) Predlagatelji so se namenili s takšnim krovnim zakonom na celovit nacin urediti »(...) vecino podrocij, ki zadevajo Slovence v zamejstvu in po svetu in jih podrocna zakonodaja ne ureja oziroma dopolnjuje tista podrocja, ki jih obstojeca podrocna zakonodaja ureja samo deloma.« (Prav tam) Med razlogi za sprejetje zakona, ki ga je pripravila Komisija državnega zbora Republike Slovenije za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu s prvopodpisanim poslancem Francem Pukšicem na celu, je bil naveden tudi naslednji: »V casu po osamosvojitvi Slovenije smo bili prica politicnim in drugacnim krizam v nekaterih državah, kjer živijo slovenski rojaki. Zakon o odnosih Republike Slovenije s Slovenci zunaj meja je treba sprejeti, ker bi se podobne situacije lahko ponovile. Z zakonom bo vzpostavljena pravna podlaga, ki bo omogocala pomoc tistim Slovencem po svetu, ki so eksistencno ogroženi, tistim, ki se želijo vrniti v domovino, in tudi tistim, ki želijo pravno urediti svoj odnos z domovino (status Slovenca brez Slovenskega državljanstva , nostrifikacija diplome, vozniški izpit …).« (Prav tam) Med naceli, iz katerih izhaja ta zakon, pa najdemo tudi naslednjo alinejo: »Republika Slovenija pomaga Slovencem v državah, ki jih pesti politicna, ali dru­gacna kriza in v državah, ki imajo negativen odnos do svojih državljanov slovenske narodnosti.« (Prav tam) Zakon v posebni tocki pod naslovom Repatriacija v devetnajstih clenih obravnava povratništvo. Na tem mestu podajam le nekakšen povzetek tega dela predloga zakona: Repatriacija v pomenu tega zakona je tisto priseljevanje Slovencev v domovino, 86 Zakon o odnosih Republike Slovenije s Slovenci zunaj njenih meja je stopil v veljavo dne 6.5. 2006. Ker je bilo to besedilo napisano leta 2004 ga tako nisem obravnaval. 87 Na sprejem posebnega zakona sta predlagatelje napotili tudi Resolucija o položaju avtohtonih slovenskih manjšin v sosednjih državah (Uradni list RS, št. 35/96) in s tem povezane naloge državnih in drugih dejavnikov Republike Slovenije ter zgoraj opisana Resolucija o odnosih s Slovenci po svetu (Uradni list RS, št. 7/02). ki ga organizira in financira Republika Slovenija. Pri repatriaciji imajo prednost Slovenci, ki živijo v težkih okolišcinah ali v državah, kjer vlada huda politicna ali drugacna kriza, ter Slovenci, ki lahko doprinesejo k razvoju ter uveljavitvi Repu­blike Slovenije. (Predlogi zakonov - zakon o odnosih RS s Slovenci zunaj njenih meja 2004) Oseba, ki se v Republiko Slovenijo vraca po postopku repatriacije, dobi status repatriirane osebe s pravicami, ki jih prinaša status Slovenca brez slovenskega drža­vljanstva. Predlog zakona uvaja ta posebni status na drugem mestu v besedilu. Oseba s statusom Slovenca brez slovenskega državljanstva ima v Republiki Sloveniji zagotovljene naslednje pravice: * pravico do ugodnejših vpisnih pogojev, dolocenih s statuti visokošolskih zavodov, * pravico do enakopravnega nastopa na natecajih za financiranje javnih znanstve­nih projektov, kot kandidat za nosilca projekta ali kot kandidat za sodelavca pri projektu, * dostop do vseh javnih kulturnih dobrin, pod enakimi pogoji, kot veljajo za slovenske državljane, * pravico do vseh storitev javnih knjižnic, pod enakimi pogoji, kot veljajo za slovenske državljane, * pravico do raziskovanja v javnih arhivih Republike Slovenije, * pravico do statusa rednega clana Slovenske akademije znanosti in umetnosti, * pravico do pridobitve vseh priznanj in odlikovanj Republike Slovenije, * pravico do pridobitve lastninske pravice na zemljišcih in nepremicninah pod enakimi pogoji, kot veljajo za državljane Republike Slovenije, * prednost pri zaposlitvi v Republiki Sloveniji; pri cemer je mišljena prednost pred tujci, ki niso državljani držav clanic Evropske unije . Druge pravice in olajšave, ki jih lahko uveljavljajo osebe s statusom Slovenca brez slovenskega državljanstva in jih ta zakon ne navaja, dolocajo podrocni zakoni (Predlogi zakonov – Zakon o odnosih RS Slovenci zunaj njenih meja 2004). Poleg navedenih pravic ima oseba s statusom repatriirane osebe še naslednje pravice: * zdravstveno in socialno varstvo. Zagotavlja se na nacin, pod pogoji in v obse­gu, ki ga doloca Zakon o socialnem varstvu za slovenske državljane s stalnim prebivališcem v Republiki Sloveniji; * pouk slovenskega jezika za ožje družinske clane repatriirane osebe. Pouk se organizira za osebe, ki ne obvladajo slovenšcine v meri, potrebni za aktivno vkljucitev v slovensko okolje; * pridobitev vize za združitev družine. Celoten postopek za pridobitev vize za združitev družine se lahko vodi na diplomatsko-konzularnem predstavništvu Republike Slovenije ali v Republiki Sloveniji. (Predlogi zakonov – zakon o odnosih RS s Slovenci zunaj njenih meja 2004) Status repatriirane osebe je mogoce pridobiti za najvec eno leto. Po prenehanju statusa repatriirane osebe posameznik ne more znova zaprositi zanj. O pridobitvi statusa repatriirane osebe odloca Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu na predlog slovenskih diplomatsko-konzularnih predstav­ništev v tujini in izseljenskih organizacij v Sloveniji in po svetu. Za neposredno izvajanje repatriacije je zadolžen Urad Vlade za Slovence v zamejstvu in po svetu oziroma izseljenske organizacije civilne družbe v Sloveniji, ki jih delno financira državni proracun Republike Slovenije. Do repatriacije so upravicene osebe sloven-skega rodu, ki izpolnjujejo dolocene pogoje. (Ti so enaki kot za pridobitev statusa Slovenca brez slovenskega državljanstva.). (Predlogi zakonov – zakon o odnosih RS s Slovenci zunaj njenih meja 2004) Zakon navaja tudi posebne pravice repatriiranih oseb, in sicer: * Za nastanitev repatriiranih oseb ustanovi Vlada Republike Slovenije Dom za priseljevanje. Do ustanovitve Doma se organ, pristojen za izvajanje repatriacije, poslužuje ustreznih prostorov v raznih objektih, ki so v lasti ministrstev (notra­nje zadeve, obramba idr.), uradov in drugih državnih ustanov. Repatriiranim osebam je v Domu za priseljevanje zagotovljena osnovna oskrba v skladu s standardi, ki jih doloca Ministrstvo, pristojno za družino in socialne zadeve. Ta vkljucuje nastanitev in prehrano (tudi za ožje družinske clane posameznika s statusom repatriirane osebe). Repatriirane osebe so upravicene do oskrbe v Domu za priseljevanje za obdobje najvec enega leta. * Posamezniki, ki imajo status repatriirane osebe, in njihovi družinski clani imajo do prenehanja statusa repatriirane osebe zagotovljeno brezplacno osnovno zdravstveno varstvo. * Za osebe, ki jim država, iz katere prihajajo, ne izplacuje pokojnin oziroma je pokojnina, ki so jo pridobile v državi, iz katere prihajajo, prenizka za preživetje v Sloveniji, se dodeli denarna socialna pomoc. * Republika Slovenija dodeli starejšim repatriiranim osebam, ki so pomemb­neje prispevale k ohranitvi in razvoju slovenstva in slovenske kulture v tujini, posebne priznavalnine. Izjemne priznavalnine dodeli Republika Slovenija uciteljicam in uciteljem slovenskega dopolnilnega pouka, ki za poucevanje niso prejemali placila. * Repatriirane osebe prijavijo stalno bivališce na naslovu najete nepremicnine, pri sorodnikih, ki jim to omogocijo, pri dobrodelnih ustanovah oziroma iz­seljenskih organizacijah ali v Domu za priseljevanje. * Vlada Republike Slovenije sprejme sklep o poenostavitvi nostrifikacije spri-ceval in diplom, ki so jih repatriirane osebe pridobile v tujini, kakor tudi vseh ostalih v tujini pridobljenih dokumentov. * Posameznikom, ki so s svojim delovanjem v tujini pridobili kvalifikacije vr­hunskega strokovnjaka, pred zaposlitvijo v Republiki Sloveniji ni potrebno opravljati strokovnih ali drugih izpitov. (Predlogi zakonov – zakon o odnosih RS s Slovenci zunaj njenih meja 2004) Za izvajanje financnih obveznosti iz naslova repatriacije Slovencev, ki živijo v težkih okolišcinah ali v državah, kjer vlada huda politicna ali drugacna kriza, se ustanovi poseben Repatriacijski sklad. Ta sklad ni stalen, ustanovi se le za posa­mezne primere. (Predlogi zakonov – zakon o odnosih RS s Slovenci zunaj njenih meja 2004) Za izvajanje financnih obveznosti iz naslova repatriacije Slovencev, ki lahko doprinesejo k razvoju ter uveljavitvi Republike Slovenije, se dolocijo sredstva v razvojnih programih posameznih resorjev. (Predlogi zakonov – Zakon o odnosih RS s Slovenci zunaj njenih meja 2004) V predlogu zakona povratništvo posredno zadevajo tudi nekateri cleni bese­dila, ki niso zajeti v delu, naslovljenem Repatriacija, ampak v opredelitvi statusa Slovenca brez slovenskega državljanstva. Od sedemdesetih navzocih poslancev in poslank jih je na 44. izredni seji državnega zbora, dne 7. 5. 2004, dvaindvajset glasovalo za sprejetje zakona, šti­riinštirideset jih je bilo proti. Pripombe in nasprotovanja predlogu zakona sta vzbujala zlasti status Slovenca brez slovenskega državljanstva in repatriacija.88 Kot je razvidno iz dobesednega zapisa seje, so zakon podprli predvsem ali izkljucno poslanci Slovenske demokratske stranke, Nove Slovenije in Slovenske ljudske stranke. (Dobesedni zapisi sej – 44. izredna 2004) SKOK NA PRIŽNICO Izseljenec sem in želim se za stalno vrniti v Slovenijo. Sedem k racunalniku, zacnem brskati po spletnih straneh in kaj najdem? Koristne napotke Republike Slovenije, ki mi bodo olajšali številne zakonske, birokratske in druge težave pri selitvi? Naslove zavodov in drugih institucij, kjer mi bodo pomagali iskati zaposlitev in stanovanje, kjer mi bodo svetovali, kako naj uredim zaplete okoli šolanja otrok?89 Topel »med­mrežni« sprejem Republike Slovenije? Ali nicesar? Vsekakor ne najdem koristnih nasvetov in konkretne pomoci Republike Slovenije, ki je menda, kot je zapisano v 88 Za popestritev tega suhoparnega besedila prilagam del razprave poslanca Davorina Trcona z obravnavane seje Državnega zbora: »(...) Pri repatriaciji potem uvajate dom za priseljevanje, socialne pomoci in tako naprej. Ampak ce drži to, kar ste zapisali, potem lahko vsakdo, ki ima zavest in se izjasni za Slovenca in se vclani v organizacije izseljen­ cev oziroma zamejcev in je tam aktiven, lahko pridobi ta status. Kdorkoli, ki je socialni primer v južni Ameriki ali pa v bivši Jugoslaviji, ki je vozil nekoc papriko v Slovenijo, bo lahko dal to izjavo in se bo repatriiral. In slovenski davkoplacevalci bodo to placevali. Oprostite, ampak tako je zapisano. To je samo ena cvetka. Jih je še nekaj.« (Dobesedni zapisi sej – 44. izredna 2004) 89 Glej opombo št. 75. Resoluciji o odnosih s Slovenci po svetu, »zainteresirana za vracanje Slovencev v Slovenijo.« Ne razumite me napak! Tudi sam se kot Marina Lukšic–Hacin (2002: 189–190) sprašujem, ali je v kontekstu globalizacije sploh še smiselno spodbujati povratništvo ... Pregled razlicnih podrocij je pokazal, da ne obstaja aktivna državna politika, ki bi spodbujala ali vsaj celoviteje in bolj usklajeno urejala povratništvo. Zakono­dajalec, ministrstva in druge državne institucije se namrec z zakoni, s smernicami, izhodišci, programi in drugimi pobudami zelo parcialno, nepovezano dotikajo povratništva. Resolucija o odnosih s Slovenci po svetu , sprejeta leta 2002 v Držav­nem zboru, je bila prvi korak na poti k celovitemu urejanju in spodbujanju povra­tništva. Po drugi strani pa naj bi bila zgolj podlaga za Zakon o odnosih Republike Slovenije s Slovenci zunaj njenih meja, s katerim so hoteli predlagatelji zakonsko urediti nekatera podrocja oziroma urediti težave, povezane s povratništvom in tako zastaviti nacionalno politiko do povratništva. Predlog zakona pa je bil leta 2004 v Državnem zboru zavrnjen. Na koncu si bom drznil za hip zmuzniti se na prižnico, ceprav tja nisem nameraval vse do zadnjega stavka. Državi oziroma pristojnim bi predlagal, naj najprej razmislijo, zakaj bi (sploh) spodbujali vracanje slovenskih izseljencev in njihovih potomcev. Je odgovor morda spodbujanje demografske rasti Sloveni­je? Kdo pa naj bi se potem priseljeval? Samo mladi? Kaj lahko Slovenija tem mladim ponudi? Oblegane zavode za zaposlovanje , stanovanjsko stisko? Ali so potemtakem dobrodošli samo peticneži, ki ne bodo bremenili države oziroma davkoplacevalcev, ampak bodo v Slovenijo vlagali? Bi takšno razliko­vanje pomenilo diskriminacijo? Ko smo že pri »etiki in morali«: je skrb države za izseljence, povratnike sploh potreb­na? Ali jim Slovenija kaj dolguje? Ali jih morda potrebuje? Naredili smo cel krog in spet smo na zacetku. Cas je za povratek, vrnitev domov, kosilo caka. Ga želite še s kom deliti? Na ta vprašanja pa bržkone naj­bolj pronicljivo odgovarja Igor Bavcar na sarajevskem letališcu iz Vecerove karikature o »reševanju« sarajevskih Slovencev (Senica 1992): TEORETSKE TEMATIZACIJE POVRATNIŠTVA OZIROMA POVRATNIH MIGRACIJ Adriana Omahna, Tekoci memoari, študija, 2005, Argentina O METODOLOGIJI, KI NAGAJA »POVRATNIŠKI TEORIJI«: ŽIVLJENJSKA PRIPOVED MIGRANTKE POVRATNICE Jernej Mlekuž Ceprav besedilo ne govori veliko o »povratništvu«, ga nenehno posredno, »neza­vedno« problematizira. S teoretiziranjem obravnavanega metodološkega prijema in njegovo uporabo na konkretnem primeru poskušam problematizirati teorijo migracij in nasploh družboslovje. S tem pa se zastavi tudi osrednje, »eksistenci­alno« vprašanje »povratništva«: je vrnitev sploh mogoca? Bralcu bo gotovo padla v oci uporaba zlasti družbeno-geografske literature. Zakaj torej obravnavam predvsem geografske študije migracij? Ob nadvse praktic­nem razlogu90 sem se tako odlocil tudi zato, ker je med temi študijami od zacetka devetdesetih let mogoce zaznati izredno dinamiko tako teoretskih kot metodolo­ških razglabljanj. Družbeno-geografsko raziskovanje, ki je še nedolgo nazaj zelo pocasi, previdno in bojece capljalo za teoretskimi debatami v družboslovju, se je v zadnjem desetletju oziroma dveh znatno spremenilo, zaradi cesar so mnogi zmajevali z glavo (in to vecina še pocne). Spoznanje o kompleksnosti clovekove eksistence, vse vecji poudarek na clovekovem delovanju in ustvarjalnosti (ljudje nismo samo pasivni elementi v širših družbenih strukturah, ampak lahko na te tudi vplivamo in jih spreminjamo) ter še marsikaj »samoumevnega« je vodilo geografe v eksperimentiranje z »novimi«, vecinoma kvalitativnimi metodami in pristopi. Te oziroma ti so bili že poprej uveljavljeni v drugih disciplinah, na primer v sociolo­giji in antropologiji. Seveda pa uporaba takšnih metod, med katere spadajo tudi biografije in pripovedi, najveckrat zahteva (zavestni) epistemološki zasuk. Zasuk, ki ga Vranješ (2002: 54) opiše kot: od preucevanja stvari v prostoru k preucevanju družbene produkcije prostorskosti ali v bolj razumljivem jeziku: »v globino (»o prostoru«) in ne le v širino (»v prostoru«)«. V nadaljevanju bom na primeru izbranih odlomkov iz življenjske pripovedi migrantke povratnice poskušal prikazati nekatere vidike ali ambiciozneje receno bistvo obravnavane metodologije. Pri tem ne nameravam razložiti, pretresti metode Besedilo je nastalo na osnovi clanka »Življenjska pripoved migrantke Luise: prispevek za »drugacno« družbeno geografijo «, objavljenega v Geografskemu vestniku (Mlekuž 2004b), ta pa na osnovi magistrske naloge, ki sem jo zagovarjal na oddelku za geografijo Filozofske fakultete v Ljubljani (Mlekuž 2002). Sklicevanje predvsem na družbeno ge­ografsko-literaturo je bilo tako nujno in hkrati zelo namerno. V strahu pred obtožbami, da uporabljam »hereticne« metode in koncepte, sem z uporabo predvsem družbeno geografske-literature hotel poudariti »lojalnost« do discipline. ali pristopa v celoti, ampak samo tiste »poteze«, ki (zame!) izstopajo v predstavlje­nih odlomkih življenjske pripovedi. Pred tem pa se bom še razposajeno sprehodil med nekaterimi pristopi v geografskih študijah migracij, ki jih združujejo podobni epistemološki nastavki, kot jih bo bralec odkrival v nadaljevanju besedila. Temu »lahkotnemu« sprehodu bo sledil še zgošcen pregled uporabe in razumevanj biografij ter pripovedi v geografskih študijah migracij. Na koncu pa bom umestil obravnavano metodologijo v širši epistemološki okvir in se neposredno dotaknil tudi povratništva. UVODNI OKVIR: EPISTEMOLOŠKA IN METODOLOŠKA VPRAŠANJA V (GEOGRAFSKEM) PREUCEVANJU MIGRACIJ Preden se povsem prepustim tem, prav gotovo nekoliko drugacnim »vetrovom« v družbeni geografiji, se mi zdi potrebno osvetliti nekatera širša, recimo jim kar osrednja epistemološka in metodološka vprašanja v geografskem preucevanju migracij . To so seveda tudi osrednja epistemološka in metodološka vprašanja pri preucevanju migracij, v družbeni geografiji in v družboslovju nasploh. Te so geografi, vecinoma na podlagi lastnih izkušenj, pridobljenih pri razi­skovanju migracij, poskušali prikazati z naslednjimi dihotomijami: * mikro-analiticna nasproti makro-analiticni tradiciji (Jones 1990), * »objektivne« ravni analize, ki vkljucujejo širše vidike migracijskega toka nasproti »psiho-socialnim« ravnem analize, ki zadevajo predvsem norme, ki pod-pirajo proces migracije in proces oblikovanja odlocitev migrantov (Lewis 1982), * »globalne« nasproti »lokalnim« ravnem preucevanja, * poudarjanje »individualnega« nasproti »strukturnemu« razumevanju, * »deterministicni« nasproti »humanisticnim« pristopom itd. (Boyle et al. 1998: 57). Podali bi zgrešeno sliko, ce bi trdili, da gre le za preproste opozicije; paleta epi­stemoloških pristopov oziroma razumevanj je veliko bolj pisana. Cloke et al. (1991) tako na primer locijo pet epistemoloških pristopov k raziskovanju migracij: * pozitivizem, ki razume znanost predvsem kot iskanje zakonov, ki morajo biti osnovani na empiricno potrjenih teorijah. Kot najbolj izrazit primer takšnega pocetja lahko omenimo Ravensteinove »migracijske zakone« iz druge polovice 19. stoletja, izpeljane iz popisov prebivalstva. Primer: vecina migrantov migrira le na krajše razdalje, vecina migrantov je moških, prevladujoci vzroki za migracijo so ekonomski itd. (Grigg 1997); * behaviorizem, ki prinaša psihološki obrat. Ta poudarja individualne psiholo­ške procese, a še vedno sloni na pozitivisticnih predpostavkah, predvsem z name­ nom posploševanja in postavljanja zakonov pri proucevanju vedenja (migrantov). Behaviorizem predstavlja aplikacijo pozitivizma na ravni posameznika. Vecina teh študij sloni na statisticnih metodah in modelih, med katerimi je verjetno najbolj znan model dejavnikov privlacnosti in odbojnosti (push - pull); * strukturalizem, ki išce predvsem »skrite« strukture, ki dolocajo clovekovo vedenje. Marksisticni strukturalisti tako poudarjajo, da so sile, ki oblikujejo migra­cijski tok, skrite v logiki kapitalisticnega nacina produkcije, in ne slonijo (samo) na izbiri med dejavniki privlacnosti in odbojnosti krajev izseljevanja ter priseljevanja, kot to poudarja behaviorizem; * humanizem, ki izpostavlja subjektivnost opazovanega in prav tako opazo­valca. Pri tem gre v veliki meri tudi za kritiko zgoraj omenjenih pristopov, ki se opira predvsem na razlicne kvalitativne pristope; * postmodernizem, ki je zelo razlicno in heterogeno miselno polje, v osnovi pa gre za skepticizem do znanstvenih »resnic«, ki poudarja pluralnost, zavraca »velike« znanstvene teorije itd. V migracijskih študijah bi ta pristop našli predvsem v nekaterih analizah, ki na »nenavaden« nacin združujejo razlicne metodologije, vsebine in vidike migracij ter drugih družbenih fenomenov ter pri tem izražajo dvom v številna »znanstvena« in druga dejstva. Obstajajo seveda še številni drugi poskusi delitev raziskovalnih pristopov in pogledov na razumevanje in preucevanje migracij. Shrestha (1988) na primer v svoji »alternativni klasifikacijski shemi«, kakor so jo opisali Boyle et al. (1998: 57), razlikuje pet »konceptualnih perspektiv«: * ekonomsko-vedenjski pogled, ki poudarja razlike v dohodkih, zaposlitvene možnosti, ekonomska pricakovanja itd., * ekološko-demografski pogled, ki izpostavlja pritisk prebivalstva in nosilne sposobnosti okolja, * prostorsko perspektivo, ki zadeva oddaljenost, prostorsko privlacnost, ustre­znost ali neustreznost krajev itd., * antropološko-sociološki pogled, ki izpostavlja pomen skupnosti, sorodstvenih in etnicnih mrež, modernizacije, procesov prilagajanja in asimilacije itd., * neo-marksisticno perspektivo odvisnosti [dependency perspective], ki upošteva zlasti družbeno-ekonomske strukture, nacine produkcije in prodor kolonializma ali kapitalizma. Odgovor na vprašanje, v katerega izmed naštetih epistemoloških pristopov bi najlažje uvrstili pristop oziroma metodologijo, ki jo bom predstavil v tem besedilu, prepušcam bralcu, ne zaradi lastne nesposobnosti ali izmikanja opredelitvi izbrane­ga raziskovalnega pristopa, ampak zgolj zato, da bi bralec z do sedaj pridobljenim (epistemološkim) znanjem kriticno in aktivno bral besedilo. KRATEK IN RAZPOSAJEN SPREHOD MED IZBRANIMI NOVEJŠIMI POGLEDI IN PRISTOPI V GEOGRAFSKIH MIGRACIJSKIH ŠTUDIJAH Razmišljanje Linde McDowell (1992) iz zacetka devetdesetih let, da je v družbeni geografiji z vplivi postmodernizma in feminizma ter z vkljucevanjem etnografskih in drugih globinskih metod koncno prišlo do kriticnega razmisleka znotraj same stroke, dovolj nazorno potrjuje (že) razvoj geografskih študij migracij . Kritika »no­vodobnih« geografov izhaja predvsem iz spoznanja, da se je geografija prebivalstva z ukoreninjenostjo v prostorsko demografijo in pozitivizem povsem distancirala od osrednjih epistemoloških in metodoloških razprav v geografiji in družboslovju (Findlay in Graham 1991; White in Jackson 1995). Zelo živa razprava v literaturi zadnjih let poziva k vecji povezanosti geografije prebivalstva, študij migracij in družboslovnih teorij (Halfacree in Boyle 1998; Finday in Graham 1991; White in Jackson 1995 idr.). Halfacree in Boyle (1993: 336) na primer razpravljata o Gid­densovi (1984) vlogi posameznika in delovanja, ki deluje na treh ravneh zavesti: nezavedni, prakticni in diskurzivni. Avtorja ugotavljata, da (geografska) migracij-ska literatura sloni predvsem na diskurzivni zavesti; to so »aktivno« premišljene motivacije in razlogi »razmišljajocih« subjektov. Po mnenju sociologa Giddensa veliko socialnega znanja obstaja na ravni prakticne zavesti: »posamezniki živijo, ne da bi o tem posebej razmišljali«. Po mnenju Halfacreeja in Boyla je zelo pomem­ben del migracijskega raziskovanja razlaga vsakodnevnega življenja v kontekstu produkcije in reprodukcije socialnih struktur. Halfacree in Boyle na istem mestu podata pet smernic za »reteoretizirano« geografijo prebivalstva (in širše za družboslovje): * previdnejše in bolj kriticno sprejemanje pozitivizma v raziskavah, * spremembo v prevladi kljucnih pojmov, vkljucenih v podatkovne kategori­zacije (etnija, spol, starost itd.), * vkljucitev bolj intenzivnih, etnografskih metod, * vecji poudarek na širšem politicnem, ekonomskem in socialnem kontekstu prebivalstvenih raziskav, * opazovanje biografskega konteksta demografskih dogodkov. McHugh (2000: 72) ugotavlja, da je bilo zelo malo poudarka na »cloveku« pri proucevanju »cloveških« migracij. Dejstvo, da so migracije kulturni dogodki, ki so zelo pomenljivi za posameznike, družine, socialne skupine in nacije (Fiedling 1992), je bilo v »znanstvenem« raziskovanju migracij pozabljeno ali spregledano. Po mnenju omenjenega avtorja etnografije odražajo žive izkušnje, ujete v druž­beno-kulturni kontekst, in oblikujejo to, cemur je antropolog Geertz (1973) rekel interpretativna znanost (iskanje pomenov) v nasprotju z eksperimentalno znanostjo (iskanje zakonov). Fielding (1992: 201) ugotavlja, da nam osebna izkustva in skupni obcutki go­vorijo, da so migracije proizvod, izraz in ucinek kulture, opozarja pa, da le malo raziskav geografov obravnava migracije in kulturo. Halfacree in Boyle (1993) v zagovoru biografskega pristopa k preucevanju migracij poudarita umešcenost in ukoreninjenost migracije v tok vsakdanjega življenja.91 Ta pogled, ki je imel vpliv tudi na druge »sodobne« geografe (Li et. al. 1995; Vandsemb 1995; Gutting 1996 idr.), nasprotuje prevladujocemu instrumen­talisticnemu pogledu na migracijo kot na »enkraten« dogodek v dolocenem casu in prostoru, ki je izražen z makro modeli privlacnosti in odbojnosti ali z dražljaji in odzivi na vedenjski ravni. V obeh primerih je migracija enkraten dogodek, mi-granti pa se mehansko odzivajo na sile zunaj njihovega nadzora. Posameznik ne nastopa v aktivni vlogi. Feministicni teoretiki oziroma teoreticarke so posebno pozornost posvetili spolnosti [gender].92 White in Jackson (1995) ter Radcliffe (1990) poudarjajo, da analize, ki so »slepe« za preucevanje spolnosti, omejujejo naše razumevanje migracij . Navedene avtorice predlagajo, da namesto vprašanj, kot so kdaj, kam, v kakšnih okolišcinah in s kakšnimi posledicami se ženska ali moški seli, raje po­skušajmo spolnost razumeti kot proces, ki se odvija skozi spolnostno strukturirana gospodinjstva, skupnosti in trge dela ter se odraža v neoliberalnem restrukturiranju (Radcliffe 1990; Lawson 1998). Pristopi h geografskih študijam migracij, ki sem jih sicer zelo na hitro in površno nanizal v tem poglavju, zagotovo ne težijo k celostnemu ali (kot danes postmodernisti raje recejo) pluralisticnemu pogledu na pojav migracije , ampak jih bolj zanima namen migracij. Namen tega poglavja in celotnega besedila pa si zamišljam kot izziv prevladujocemu toku v (geografskih) migracijskih študijah, ki mu nedvomno kaže pripisati odgovornost, da, kot je ugotovila mednarodna skupi­na raziskovalcev migracij, »… razširjeno razmišljanje [o migracijskih fenomenih] 91 Nekateri, predvsem postmodernim vidikom in pristopom naklonjeni avtorji, so zaceli konceptualizirati migracijo kot »migrantstvo« [migrancy] (glej Chambers 1994) ali nacin življenja, ki nasprotuje ustaljenim »instrumentalisticnim« konceptom, kot sta na primer »prisilna migracija« ali »ekonomska migracija« (Stepputat in Nyberg Sřrensen 1999: 87). V literaturi najdemo vec konceptov, ki upodtevajo vpliv globalne mobilnosti na sodobno življenje: »casovno-prostorski stisk« [compression] (Harvey 1989; Robertson 1992), »deteritoralizacija« (Appadurai 1990), »hibridizacija« (Bhabha 1994), »sinhro­nost« (Tambiah 1989) itd. Svet tako naj ne bi bil vec razdeljen v mozaik kulturno-teri­torialnih segmentov, ampak povezan s tokovi ljudi, dobrin, denarja in informacij, kar naj bi veljalo tudi za najbolj izolirana obmocja (Rapport 1999: 9–10). Kulture, družbe, skupnosti in prostori tako ne bi vec imeli ontološkega in epistemološkega primata (Ibid: 7). Kot hudomušno pripominja antropolog Clifford (1992: 9), je bilo zelo malo razprave o misijonarskem letalu, ki je pripeljalo antropologa na teren in dolgo tesno povezovalo domacine z »zahodnim« svetom. Dodajmo, da se danes vecji del razprave vrti prav okoli teh »misijonarskih letal«. 92 Slovenski jezik z razliko od angleškega ne pozna razlikovanja med biološkim in druž­benim spolom (v anglešcini sex in gender). Z besedo spolnost oznacujem družbeni spol oziroma družbene vidike spola, kar ustreza angleškemu gender, in ne rabi predpisani v SSKJ. ostaja osredotoceno na koncepte, modele in poglede iz 19. stoletja.« (Massey et. al. 1993: 432) Nadaljevanje besedila bo to kriticno ost še bolj izostrilo. UPORABA BIOGRAFIJ IN PRIPOVEDI V GEOGRAFSKIH MIGRACIJSKIH ŠTUDIJAH Halfacree in Boyle (1993), ki sta odprla živahno razpravo o pomembnosti biograf­skega pristopa v geografskih študijah migracij, sta ugotovila, da je bil ta pristop med geografi povsem zanemarjen. Skeldonov (1995) odgovor je to jasno zavrnil, saj je bila biografska metoda s kulturnimi in kontekstualnimi analizami ter z zbi­ranjem kvalitativnih podatkov že zelo dolgo del tradicije raziskovanja migracij v državah v razvoju, predvsem v pacifiškem obmocju. V bolj kulturno naravnanih študijah migracij je na primer že zelo dolgo prisotno preucevanje epistemologij mobilnosti domorodcev, in vkljucujejo številne etnografske pristope, med drugim tudi zbiranje biografij (Mitchell 1969; Chapman 1969 idr.). Geografi iz »južnejših držav« so bili na primer pozorni na samoopredelitev migrantov in na spreminjanje njihovih identitet skozi cas (Chapman 1976; Lowenthal 1976 idr.). Halfacree in Boyle (1995) odgovarjata, da je bilo zbiranje biografij migrantov oziroma upo­raba kvalitativnih globinskih metod v tretjem svetu veckrat nuja oziroma edina možna pot ob pomanjkanju drugih vrst podatkov in zato pogosto tudi nekriticno pocetje. Zbiranje in preucevanje biografij migrantov ima torej v državah v razvo­ju in v pacifiškem obmocju drugacno »zgodovino«, drugacen kontekst kakor v »razvitih«, industrijskih državah severne poloble, kjer so družbeni geografi zaceli resneje razpravljati o uporabnosti ter pomenu biografskega pristopa šele v zacetku devetdesetih let.93 V tej razpravi pa je seveda pomembnejša opazka Elspeth Graham (1999), da za razpravo o biografskem pristopu ni pomembno, ali je bil biografski pristop uporabljen per se. Pomembnejše je drugacno teoretiziranje migracij in vkljucevanje te(h) metod(e) v širše teoretske argumente. Nekateri avtorji tako izrecno razlikujejo med biografskim pristopom in pri­stopom življenjskih zgodovin. Biografski pristop izpostavlja tudi strukturni in družbeni kontekst zgodovin migrantov. Poudarja vpetost migracij v vsakodnevno življenje in ne obravnava zgolj migracijskih dogodkov, »izpeljanih« oziroma »spro­ženih« v dolocenem casu (Halfacree in Boyle 1993; Boyle et al 1998). Boyle et al. (1998: 80–81) so izpostavili tri vidike biografskega pristopa, ki prinašajo drugacno 93 Ob tem je zanimivo razmišljanje Chapmana (1975: 129), ki pravi, da je »antropološka dedišcina« v državah v razvoju imela vzpodbuden ucinek na zanimanje za kontekstualne oziroma interpretativne pristope v opisovanju in razumevanju migracij, v razvitih državah pa je »ekonomska dedišcina« vplivala na podrejenost tovrstnih pristopov. razumevanje migracij in so v nasprotju s prevladujocimi, »standardnimi« pogledi na migracijo kot ciljno-usmerjeno vedenje, najveckrat prikazano v vedenjskih mo-delih, ki navajajo namernost in preracunljivost pojava migracij: * Migracijo moramo razumeti kot dejanje v casu. Vzrokov zanjo ne smemo iskati samo med tistimi, ki se kažejo kot neposredno pomembni oziroma odlo-cujoci za njeno vzpostavitev (na primer kot rezultat odlocanja med prednostmi in slabostmi dolocenih krajev). Tudi ti vzroki so namrec nekako povezani z mi-grantovo preteklostjo in prihodnostjo. Vzroke za migracijo je treba razumeti kot del celotnega migrantovega življenja - migrantove biografije . Tako jih ne moremo opredeliti samo s postavljanjem preprostih in jasnih vprašanj, kot so: »Zakaj ste se preselili?«. Omenjeni avtorji poudarjajo, da moramo sliko migracijskih odlocitev zgraditi iz razlicnih zornih kotov, da pokažemo, kako in kje sodijo v posamezni­kovo življenje. * Biografski pristop poudarja, da nacin, kako so posamezne vrste migracij94 povezane z biografijami, pogosto izpostavi številne dodatne vzroke, ki jih mora-mo pri njihovem razumevanju upoštevati. Vsi vzroki niso enako pomembni, vsi pa prispevajo k razumevanju podrobnih oblik migracije . Berit Helene Vandsemb (1995) pravi, da »nikoli ne moremo opredeliti tocnega zaporedja in števila dejav­nikov, ki vplivajo na posameznike in njihove odlocitve selitev; lahko le opozori-mo na nekatere, ki se zdijo posebej pomembni« (Ibid: 413). Ker je torej dejanje migracije del celotne migrantove biografije, se vzrocnost najveckrat kaže kot zelo kompleksna in nejasna. Predstavitev migrantovega procesa odlocanja je zato vse prej kot preprosta naloga. * Kot smo že omenili, je migracija kulturni fenomen in kot tako jo je potrebno tudi razumeti in obravnavati (Fielding 1992). Kulture migrante vpeljejo oziroma socializirajo z normativnim vedenjem, ki temelji na širših družbenih strukturah. V kontekstu strukturacijske teorije – ta namrec združuje ustvarjalnost posameznikov in dolocenost širših družbenih struktur – biografskega pristopa tako ne smemo obravnavati s strogo humanisticno terminologijo, t. j. kot pristop z izrazitim poudar­kom na posamezniku, temvec kot pristop, ki upošteva tudi dejanja posameznikov, ki zadevajo druge ljudi, družbo oziroma širše družbene strukture. *** Za posameznika je migracija proces, ki preprosto vodi k raziskovanju pripovedi. Pri tem je potrebno reci, da uporaba pripovedi v družbeni geografiji ni povsem 94 Kar nekaj študij se je dotaknilo razmerij med migracijo in razlicnimi »usmeritvami« [modes of orientation] posameznikov ali skupin. Bell je opisal štiri »idealne tipe« »prefe­rencnih razredov« migrantov: družinski tip, karierist, potrošnik in iskalec skupnosti. Po-dobno je Beshes opredelil tri vrste migracij (citr. po Halfacree in Boyle 1993: 340–341): * namerno-racionalna: pretehtana in nacrtovana migracija, * tradicionalna: migracija, povezana z obicaji in navadami, * hedonisticna: migracija kot odgovor na trenutne potrebe in obcutke. nova metoda in se ni pojavila šele v »sodobnejših« študijami migracij. Historicni geografi recimo že zelo dolgo uporabljajo razlicne oblike predvsem zapisanih pripovedi za vpogled v vidike nekdanjih krajev, pokrajin ali regij. Pripovedi izkazujejo jasen pridih humanizma z namenom, da bi bili slišani tudi alternativni glasovi in ne le tisti iz glavnega toka (evrocentricni, moški itd.) (McDo­well 1992), da bi bile predstavljene tudi »izgubljene geografije« marginaliziranih ljudi (Miles in Crush 1993: 84), da »številke dobijo cloveški obraz« (Vandesemb 1995: 412) itd. Nekateri avtorji in avtorice uporabijo pripovedi migrantov tudi za širšo družbeno kritiko. Tako Victoria Lawson (2000) na primer uporabi zgodbe migrantov z ekvadorskega podeželja v urbanem Quitu za kritiko neoliberalnega razvoja in modernizacije: »Zgodbe migrantov prinašajo bogat pogled na social-no in kulturno ceno neoliberalnega razvoja, kažejo na to, kako se izkušnje ljudi oblikujejo s sistematicnim procesom privilegiranja in diskriminacije. Zgodbe mi-grantov so tudi teoretsko informativne; s tem, ko izražajo ambivalentnost izkušenj modernizacije, odsevajo kontradiktornost modernizacije same – kontradikcije, ki so zelo redke v diskurzih vladajocih slojev.« (Ibid.: 174). Preucevanje pripovedi pogosto presega humanisticne preokupacije z individu­alnim, z namenom, da osvetli »logiko individualnih dejanj in vplivov strukturnih okolišcin, v kontekstu katerih se življenje odvija.« (Vandsemb 1995: 414). Pripovedi, kakor nadaljuje avtorica, govorijo o tem, »kako se posameznik kosa z družbo in kako ta vpliva na njegovo življenje« (Ibid: 415). Podobno Victoria Lawson (2000) v odkrivanju »teoreticnega potenciala zgodb migrantov« ugotavlja, da njihove zgodbe niso le enkratne individualne izkušnje, ampak so sistematicno opredeljene s spolnostjo , razredom, etnicnostjo in migrantovim statusom. Poskusi obravnave pojava migracij s pomocjo pripovedi o vsakdanjem ži­vljenju kažejo, da so migracije tako postavljene v kontekst identitete, ne pa v kontekst vedenja (Boyle et al. 1998: 81). Pripovedi so prav gotovo pomemben ali celo najustreznejši medij, skozi katerega ljudje izkazujejo in poudarjajo polja svoje pripadnosti, identifikacije ter meja (Nyberg Sřrensen 1999: 3). Migranti, tako posamezniki kot skupnosti, so hote ali nehote izpostavljeni novim vplivom, kar izzove in postavi pod vprašaj njihovo dotedanje razumevanje samih sebe in njihove samopodobe in pogosto povzroci preoblikovanje identitet. To je najbolj vidno (ali je bilo najbolj izraženo) pri preoblikovanju etnicnih iden­titet migrantov. Toda tudi drugi vidiki identitet niso imuni na spremembe. Vsaj v preteklosti je veliko migracijskih študij prezrlo razumevanje spolnostnih identitet. Te se lahko v procesu migracije zelo hitro in korenito spremenijo, kot je pokazala študija Rachel Silvey (2000). Avtorica je v pripovedih migrantov opazovala, kako so ekonomske krize v Indoneziji vplivale na mobilnost in spolnostne identitete. Študija je pokazala, da mobilnost dolocajo družbeno pogojene spolnostne norme in identitete, pa tudi, kako se le-te reproducirajo in spreminjajo v spreminjajocih se politicno-ekonomskih razmerah. Presecišce pripovedi in identitet izpostavlja izkušnje migrantov. Finday in Graham (1991) ter White in Jackson (1995) pozivajo k razumevanju migrantov kot kompleksnih ter kontradiktornih subjektov, katerih migracijske izkušnje so prej družbeno in politicno opredeljene, kakor da bi bile proizvodi »naravne« evolucije demografskih in ekonomskih procesov. Ali kot Victoria Lawson (2000) v svoji študiji pripovedi migrantov prikaže vlogo izkušenj: »Na osnovi spoznanj transnacionalnega raziskovanja se odpira skupek zanimivih vprašanj o preucevanju notranjih migracij, ki kažejo na kraje, v katerih so bile identitete migrantov obli­kovane; [to vkljucuje] izkušnje migrantov o kompleksnih procesih izkljucevanja in marginalizacije ter njihove kontradiktorne izkušnje s projektom globalizirane modernizacije, z urbanim razvojem in nacionalno pripadnostjo« (Ibid: 176). Moc pripovedi, kot poudarja Berit Helene Vandsemb (1995: 414) in tudi pokaže v svoji študiji, je prav v tem, da smiselno izrazi življenjske izkušnje . LUISA (KONCNO) SPREGOVORI Preden Luisa koncno spregovori, bi poudaril, da z izrazom življenjska pripoved (ki je moja »pogruntavšcina« in bi ga bolj ali manj brez težav lahko nadomestili z izrazi, kot so ustna biografija, posneti spomin, življenjska zgodba, življenjska zgo­dovina itd.) želim zaobjeti tako predmet proucevanja (življenje oziroma življenjske izkušnje) kot metodo ((ustno) obliko sporocila). V življenjski pripovedi gre torej za pripoved o posameznikovih življenjskih izkušnjah. Pri tem ne prikažem biogra­fije, življenjske pripovedi v celoti, ampak predvsem tiste dele, ki se bolj ali manj dotikajo migracijskih situacij in kontekstov ali ki se zdijo kakorkoli pomembni za razumevanje le-teh. Luiso (ime informatorke je na njeno željo izmišljeno), rojeno leta 1936, sem na domu v vasi Hlodic, v obcini Garmak v Nadiški Beneški Sloveniji obiskal dvakrat. Pogovor sem na magnetofonskem traku zabeležil ob drugem obisku.95 Hišo, kjer biva danes in kamor se je priselila iz sosednje vasi, ko je bila stara 6 let, je oce kupil po vrnitvi iz Afrike, kjer je v casu druge svetovne vojne služil kot vojak prostovoljec. Kot razlaga Luisa, je hišo kupil z denarjem, prisluženim 95 Težave pri zapisu narecnega govora sem premostil podobno kot Mojca Ravnik (1996: 9) in Brumen (1998: 7–8): slušni zapis sem dobesedno prepisal, ne da bi upošteval jezikovna pravila transkripcije, pri cemer je nastal neke vrste kompromis med knjižno slovenšcino in narecjem (verjetno veliko bolj v korist prve). Številne nerazumljive besede, besedne zveze in povedi v narecju in v italijanšcini sem prevajal brez oznacb. Bralec tako prav­zaprav ne more vedeti, kdaj je pripovedovalka govorila italijansko in kdaj je uporabljala (specificne) narecne besede, besedne zveze idr. Za takšno »lažje berljivo« varianto sem se odlocil, ker se mi za to razpravo zdi vsebina pripovedi veliko pomembnejša od forme. Bralec lahko najde bolj »avtenticno«, težje berljivo obliko zapisa te pripovedi v clanku »Življenjska pripoved migrantke Luise: prispevek za »drugacno« družbeno geografijo« (Mlekuž 2004b). v emigraciji, saj je bilo na ocetovem in maminem domu vec otrok in tako ni bilo dovolj »prostora« za njeno družino oziroma družino njenih staršev. Luisin oce je že z osemnajstimi leti, leta 1923, odšel v Belgijo, kjer je delal v rudniku do leta 1926 ali 1927. Kmalu zatem je odpotoval v Francijo, kjer je delal do leta 1932, nato se je vrnil domov in se oženil. Kmalu po drugi svetovni vojni, leta 1946, se je ponovno kot vecina njegovih vrstnikov napotil v Belgijo, v isto mesto in rudnik, kamor je odšel na zacetku svoje izseljenske poti z osemnajstimi leti. Ocetov odhod v Belgi­jo, kot bomo videli kasneje, je bil vzrok (ali vsaj eden izmed vzrokov) za Luisino izselitev v to državo leta 1956.96 Luisa je bila pred selitvijo še dve leti, od leta 1954 do leta 1956, v Milanu kot veliko njenih sovrstnic za »diklo« (gospodinjsko pomocnico) pri neki družini. Delo ji je našla prijateljica, ki je v Milanu zacela služiti kot gospodinjska pomocnica že nekaj let pred tem: Ni blo problem dela dobit, ma problem je blo znat delat. [Zakaj?] Ker se je morlo delat veliko, veliko. An malo fraj … Samo u nedeljo tri ure popoldne. Luisi pri družini, kjer je cistila, pospravljala, prala, likala, kuhala in nakupo­vala, ni bilo slabo. Ceprav je veliko delala in to na crno kot takrat vecina njenih vrstnic, odnosa (do) delodajalcev ne opisuje kot problematicnega: Nas niso slabo obravnavali, zadost dobro. Bem, jaz sem bla srecna, ker sem bla tam pr en družin an so tud oni delal, so mel eno gostilno an žena an mož so bli tu u gostilni an jaz sem bla gor na vrh u stanovanju, kamor so pršli južnat an spat. An sam bla zadost, zadost dobro sprejeta, lepo. Ene so ble, ja, resnicno slabo [obravnavane]. Luisa je imela zelo malo stikov z Milancani in še manj z znankami iz Beneške Slovenije, saj je živela na obrobju mesta in je porabila veliko casa, ce je želela priti v mestno središce. Imela pa je tudi zelo malo prostega casa, tako da je v dveh letih prišla domov le enkrat. Placilo, kot pravi, ni bilo tako slabo, in denar je hranila izkljucno zase. Starši niso imeli gmotnih težav, saj je oce iz Belgije vestno pošiljal domov denar. Tudi izselitev je bila po Luisinih besedah izkljucno njena osebna odlocitev: Saj sem morla [izseliti se], ker ni blo nc tle doma. … Ja, tle sem bla delala, sem bla delala kmetijo, sem bla pomagala tle doma, ma potem place jo ni blo. Ce sem bla mela potrebo en par cevlju al eno obleko, an kam sem bla šla po denar, ga ni blo. Toda, kot nam govori Luisina pripoved, njene izselitve ne smemo razumeti kot željo po pustolovšcini, necem novem ali drugacnem: Ja, bem, je blo lepše [delati] na hišah kot na kmetiji. To sigurno, da. Ma najboljše bi blo, ce bi blo [delo] tle doma. Da bi bla kakšna služba, kot sedaj ko so fabrike, ko se lahko gre 96 O zelo množicnem in nadvse zanimivem pojavu izseljevanja iz Beneške Slovenije pred drugo svetovno vojno obstaja obsežna in raznovrstna literatura: Anon. 1986; Kalc 1997; Kalc 2000; Kalc in Kodric 1992 idr. Še obsežnejša je verjetno literatura o še bolj množic­nem izseljevanju po drugi svetovni vojni: Cerno 1968; Clavora in Ruttar 1985; Clavora in Ruttar 1993; Komac 1990; Stranj 1999: 126–141 idr. zgodi an pride zvecer domov. Ma tisti cas ni blo te možnosti. Se je morlo it le služit an prit enkrat na leto. Še tle u Cedadu, ce sem bla, nisem mogla prit domou. Je blo zelo težko. Prav tako kot Luisa je odšla za gospodinjsko pomocnico leta 1951 ali leta 1952 v Anglijo Luisina starejša (in edina) sestra, ki se je vrnila leta 1955, se nato porocila in tako koncala svojo izseljensko pot. Luisina mama in tri leta mlajši (ter edini) brat, ki je takrat koncal poklicno šolo, sta leta 1955 odšla za možem v Belgijo; Luisina mama je namrec pocakala, da je sin (Luisin brat) koncal šolanje v Italiji, šele nato je sledila možu v Belgijo. Tudi Luisa je leta 1956 odšla iz Milana za starši oziroma za družino v Belgijo, v obcino Tamines. (To so Beneški Slovenci poimenovali »La picola Grimacco« oziroma »Mali Grmak«, saj naj bi bilo tu po podatkih informatorjev v letih po drugi svetovni vojni sedemnajst družin iz obcine Grmak.) Luisa je v Belgijo prišla, ne da bi si prej našla delo , ali kakor sama pravi, »kot turist«. Oce ji je po prihodu našel zaposlitev v enem izmed vecjih skupnih bivališc za priseljence, zaposlene v rudniku (»kantini«). Tu je kuhala, pospravljala, cistila in stregla približno leto in pol. Leta 1957 se je porocila, se odselila iz stanovanja staršev in poslej stanovala skupaj z možem, rudarjem, prav tako emigrantom iz Italije, iz okolice Benetk. Po letu in pol dela v bivališcu za rudarje priseljence je prevzela upravljanje manjšega bivališca z okoli dvajset nastanjenimi rudarji, kar je nato pocela približno dve leti: Potem sem cakala majhnega [otroka] an potem sem nazaj zacela delat tako, po hišah hodit cistit, peglat, prat, te reci. An potem od 64. sem vzela bencinsko crpalko. Preden je leta 1964 prevzela vodenje bencinske crpalke, je Luisa delala kot gospodinjska pomocnica pri razlicnih družinah. Nato se je prijavila na razpis za vodjo bencinske crpalke: … So vprašal za podatke na uradu za emigrante, tujce. An podatki so bili dobri an so mi dal takoj. [A ker niste mela [v Belgiji] nobenih problemov?] Nobenih problemov ne z zakonom ne z nobeno recjo an so mi takoj dal… An so me malo intervjuvali, tako, al znam govorit francosko, al … Luisa je na bencinski crpalki delala sama, le obcasno ji je pomagal mož, ki je delal v rudniku od svojega prihoda v Belgijo leta 1952. Po prevzemu bencinske crpalke si je Luisina družina kmalu kupila hišo in si, kot pravi Luisa, ekonomsko opomogla. Dvig na ekonomski lestvici je pomenil tudi dvig na socialni lestvici in nasploh prijaznejši odnos Belgijcev: Potem, ko sem vzela bencinsko crpalko, pac, sem mela zadost an Belgijcev, prijateljev Belgijcev. Ja, ker sem se dvignila v razredu. Sem bla srednji razred, nisem bla vec nižji razred. Alora, so me bolje sprejeli. Luisa v pripovedi veckrat omeni vzvišen in izkljucevalen odnos Belgijcev do tujcev: So nas klical sal makaroni, sal makaroni, umazani macaroni. Sal je umazan. [Kje se je najbolj cutilo, da so vas obravnavali superiorno?] … V vsaki priložnosti, ko je blo. Ce je bla kašna rec, na primer, kaj vem jaz, edn, da je kradu, da je ubil, da je naredu, kaj slabega, je bil obtožen sal makaroni. Preden ko se je vedelo, kdo je, so bli sal makaroni. An potem, ce je pršlo ven, da so bli Belgijci, bem, vse se je poleglo. Toda prva reakcija je bila makaroni. Da so nardil makaroni vse te reci. An naj je blo tam pri zdravniku, naj se je blo …, so te gledal, ku da si … [Umazan?] Ja, eko. *** Luisina starša sta se po ocetovi upokojitvi leta 1960 vrnila v Hlodic. Luisin brat, ki je bolehal za rakom, je leto dni kasneje iz Belgije prišel domov umret. Leta 1965 je odšel k Luisinim staršem živet njen najmlajši sin (rojen leta 1958), tako da je prvo leto šolanja zacel v Italiji: Je blo tako, ko je umru moj brat, an potem so hotel kakšnega, da bo tle pr njih, an smo dali. An mene je blo bolj lahko tako, ker sem mogla bolj lahko delat. Luisa je v petnajstih letih bivanja v Belgiji prišla le dvakrat domov, in sicer prvic na bratov pogreb za deset dni in drugic za osem dni: Ja, ni blo lahko, nisem vedela komu pustit moje delo, moje obveznosti. Sem mela to crpalko, ne moreš zapret, ne moreš, koga dobiš, da bo držu. An ko sem pršla, sem pršla sama, ker moj mož je moru gor bit, an sem dobila enga penzionista, ki mi je pomagu… Luisa se zaradi preobremenjenosti z delom ni udejstvovala v izseljenskih in drugih društvih ter organizacijah in je nasploh imela zelo malo casa za kakršne­koli družabnosti in dejavnosti zunaj družinskega kroga. Bilo je predvsem, kot poudarja, delo: Ma jaz nisem sodelovala, ne, ne. Nisem mela cajta, tud nisem še vedela, kje je blo, ne nc, ker sem morla delat. Jez sem mela delovni urnik od 6 zgoda do 11 zvecer. Ni blo nedelje, ni blo božica, ni blo velike noc, ni blo nc. Vsak dan, vsak dan, od 6 zgoda do 11 zvecer. To je bla pogodba … Ej, je blo težko, ni blo lahko … Vsak dan, vsak dan, 365 dni na leto. Ja, ni blo kot sedaj, sedaj. An potem je gor ratalo, da so mel urnike, dan za pocitek an vse. Ma tisti cas ni blo. Ali si vzel ali pustil. An zame je blo bolj lahko delat tako, sem bla tam doma, kot it delat ven, nisem vedela, kam otroke pustit. Je blo vse bolj težko. Delo je, kot smo lahko opazili, tema, ki jo Luisa pogosto omenja v svoji pri­povedi o Belgiji. Z delom je napredovala po družbeni lestvici in delavnost jo je locila od drugih emigrantov: Ker nas, mi drugi, so nas mel radi gospodarji, kamor smo šli delat, ker smo delal. (…) Tisti od dol, z južne Italije, jih niso najbolj trpel. Ma naju pac, ker smo bli tle iz severa. Ker smo bli boljši delavci, bolj navajeni delat an potrpet bolj kot … *** Luisin mož se je leta 1969 po sedemnajstih letih dela v rudniku upokojil. Leto dni kasneje se je Luisa z možem, s hcerko in z najmlajšim sinom vrnila v Hlodic: Moj mama in tata so bli že malo v letih, tle je bla hiša an moj ta velik pob je bil pršu dol, je tel bit tle, je bil zacel šole tle an potem prej kot hcerka je zacela peti razred osnovne šole gor. Alora, sem rekla, preden kot zacne ta druge, bolj ta velike šole, al gremo vsi dol al pa pride nazaj gor ta drug pob [ki je živel pri Luisinih starših v Hlodicu]. An potem smo se odlocil tako, da pridemo tle, smo mel hišo tle, smo mel … Ja smo živel dost dobro tle z penzionom. Takole razlaga vzroke za vrnitev na drugem mestu: Od zacetka smo miselni, da ostanemo gor. An potem, ko je ratala tale nesreca z mojim bratom [smrt], smo, ja, moja mama je zacela vsakic, ko je pisala: »Prdite dol an boste tle an prdite dol an sedaj je delo an tle dol.« U Manzanu so se zacele fabrike. Je blo dela za-dost an tle. Ni blo potrebe hodit gor, ja, bit gor. Moj mož je mel penzijo, tle se ni placavalo najemnine, tle se je pridelalo v vrtu an tako. Jaz sem malo zacela delat dol u fabriki. Je blo u Manzanu. Tle smo bli vsi ukup, je bla družina bolj …skupaj. Ob vrnitvi v Italijo, tocneje v Hlodic, Luise ni cakala zaposlitev. Kot pravi, sta bili doma dve ženski (Luisa in njena mama), v hiši pa ni bilo dela za dve gospodinji. Tako je zacela iskati delo. Sprva je delala petnajst mesecev v tovarni v Manzanu (industrijski kraj v bližini Cedada), nato pa je opravljala delo kuharice v šoli, kjer je delala do upokojitve leta 1987. Luisa pa bolj kot težave okrog iskanja dela in dela nasploh po prihodu v Italijo pogosteje navaja drugacne vrste težav: Smo mel probleme predvsem birokratske. Ker gor, kar je zakon, je zakon. Kar ti pri­pada, ti pride. Tle se je morlo prošnje na prošnje, an enkrat si mel pravico, an enkrat nis mel pravico. Tako je šlo naprej. Tle se mora vse vprašat, vprašat, vprašat, vprašat. Gor ne, ni potrebno vprašat, kar maš zakon ti pripada. [An cakat moraš verjetno tle?] An cakat moraš, leta. Kot Luisa sama poudarja v svoji pripovedi, so nastale ob oziroma po vrnitvi tudi druge težave: … sem se pa nazaj znašla, kot da bi bla nazaj v tujini. Ker sem se bla že navadla navad od gor. Tle je blo lih tisto veliko obdobje, ko je bil tist jezikovni problem. Eni so tel bit Italjani, drugi so tel bit Slovenci. Nazadnje smo vsi Italjani. An mene se me ni zdelo prou, da mi drugi zanicujemo naš izvor. Na koncu smo se rodil tle, smo vedno govoril po slovensko, smo hodil u šole italjanske, ma smo bli hkrati Slovenci. An tle so bli eni, niso tel sprejet tegale, da se bo govorilo po slovensko, da se bo pelo po slovensko, da se bo … Skratka vse tele reci. Ma mene mi ni blo prou tiste, sem se znašla nazaj med kladivom in nakovalom, kakor se more rect. Ker sem bla za slovenšcino, za moj izvor, za moje korenine …[Ma vas je tudi kej motilo?] Me je motilo, prav gotovo me je motilo. Je bil pritisk, prav gotovo. Potem so ble tudi hudobije, na primer, mene zak nisem tela bit samo italianisima... Luisa v delu življenjske pripovedi, ki se nanaša na etnicna oziroma politicna trenja, ne poudarja posebej razmerij moci. Tudi svoje aktivno delovanje od sredine sedemdesetih let v Kulturnem društvu Recan, Beneškem gledališcu (ki je med drugim uprizorilo tudi nekaj iger, ki tako ali drugace obravnavajo izseljevanje) in v pevskem zboru ne šteje za obliko upora. Gre predvsem ali zgolj za poudarjanje lastnega izvora, korenin, kot sama pravi. Luisa v sklepnem delu življenjske pripovedi veckrat svoje spoznanje zaokroži v razmišljanje ali spoznanje, da cloveka »emigracija naredi bolj zrelega«. Težko ocenim, kakšen vpliv je imela izseljenska izkušnja na njeno dojemanje omenjenih etnicnih oziroma politicnih trenj po vrnitvi v Hlodic, prav gotovo pa vpliva na razumevanje in vrednotenje drugih, ki so v podobnem položaju, kot je bila nekdaj sama: Zak gospodarji so nas obravnavali dobro, alora, ni šlo prou Belgijcem. Ker oni so gle­dal, da se rešijo težkih del. So mel eno malo prav, kot mi drugi se sedaj obnašamo do ljudi, ki niso v Evropski skupnosti. Lih tako je blo. Ne poravna. Se mi zdi, da so nas obravnavali prav tko, kot mi sedaj obravnavamo ljudi, ki niso v Evropski skupnosti... Se pocutimo bolj visoki, bolj ... Nam delajo nadlego, toda je dobro, da pridejo delat, da placajo davke, naše penzione . Ker ce ne, ne vem, kam pridemo. Eh, smo malo rasisti vsi. Vi drugi nimate teh problemov v Sloveniji? NEKAJ RAZGLABLJANJ OB LUISINI ŽIVLJENJSKI PRIPOVEDI Kot sem že v uvodu omenil, na primeru Luisine življenjske pripovedi nikakor ne želim obravnavati vseh vidikov zadevne metodologije oziroma pristopa. Do-taknil se bom le nekaterih vprašanj ali problemov, ki sem jih deloma naštel že v »teoretskem« uvodu. Vaše branje oziroma analiziranje življenjske pripovedi bi prav gotovo osvetlilo druga vprašanja. In prav ta poudarjena vecplastnost ali, ce želite veckontekstualnost, je karta, ki jo imamo pri uporabi življenjskih pripovedi vedno v rokavu. Za posameznika je migracija torej proces, ki vodi v raziskovanje pipovedi. Seveda je taka »trditev« pogojena z drugacnim pojmovanjem ter pristopom k raziskovanju in razumevanju migracij. Študije in metode, ki preucujejo migracijo kot homogen proces (kar pomeni isto stvar za razlicne skupine in posameznike na razlicnih stopnjah v migracijskem procesu), povedo le del veliko bolj komple­ksne zgodbe. Nacini, kako in koliko posamezniki obvladujejo te kompleksne in nasprotujoce si procese ter sile, imajo osrednje mesto v tem besedilu in so kljucni za razumevanje predstavljene metode. Teoretska in empiricna pozornost je torej usmerjena na razlike in razlicnost. Geografinja Elspeth Graham (1999) poudarja, da nas osredotocanje na razlike preusmerja od »velikih pripovedi« (kot so pri­mordializmi, difuzionizmi itd.) k analizam družbene umešcenosti migrantov, kar omogoca popolnejše razumevanje migracijskih procesov. Socialni svet, kot pravi sociolog Adam (1982: 165): »… nam ni preprosto dan kot od nas neodvisna obstojeca »stvar« (Durkheimovo stališce), ki bi jo lahko »objektivno« opisali/odrazili, temvec je ta svet le toliko pricujoc, v kolikor se in-stalira v vsakdanji zavesti, v kolikor ga individuii osmislijo (interpretirajo).« Vedeti moramo, da je pripoved konstrukcija in se dotika tako družbenih per­cepcij kot realnosti. Pri analizi življenjskih pripovedi tako prej ali slej naletimo na vprašanje odnosov med realnostjo (kar je, obstaja v resnici, kar koli naj že to bo), izkustvom oziroma izkušnjo (kako se realnost kaže v zavesti) in izraznostjo (kako je individualno izkustvo oblikovano in izraženo), kot je to razlikovanje oznacil antropolog Bruner (1986: 6). V življenjski pripovedi ali, ce hocete, v biografiji omenjeno razlikovanje zadeva življenje kot živeto (realnost), življenje kot izkustve-no (izkustvo) in življenje kot povedano oziroma izreceno (izraznost). Le naiven pozitivist verjame, kot poudarja Bruner, da je izraznost enaka realnosti. Ni naša naloga in tudi ne more biti, da odkrivamo, koliko realnost odstopa od izraznosti, koliko odstopa, kar se je pripovedovalcem (»v resnici«) zgodilo, od tega, kar nam pripovedujejo, ceprav bi si gotovo želeli jasen vpogled tudi v te procese. Zakaj nekateri pripovedovalci poudarjajo dolocene vsebine in probleme, drugi pa jih prikrivajo, zakaj so nekateri v svojih pripovedih kriticni, drugi pa prizanesljivi in bojeci itd., ni in ne more biti poglavitni predmet našega zanimanja. V kateri del življenjske pripovedi so potem usmerjeni naši raziskovalni žarometi? Pripovedi nam lahko nudijo (le) drugacen nacin gledanja na migracijske procese; gledanje z (skozi) oc(m)i migrantov. Poudarek je na izkustvu, toda upoštevati je treba tudi realnost in izraznost, saj konec koncev brez njiju težko razumemo tudi izkustvo samo. Za nas je na tem mestu pomembno, da razumemo in upoštevamo, da so izkušnje pripovedovalke socialno utemeljene ter na številne pomembne nacine vstavljene v specificen politicno-ekonomski in kulturni kontekst. Izkušnje migracijskih situacij in kontekstov države in družbe »gostiteljice« (ki jih je v svoji pripovedi nakazala Luisa) v veliki meri izvirajo iz razlikovanja med »nerazvitimi«, marginalnimi izvor­nimi kraji migrantov in »razvitimi«, ekonomsko in kulturno dominantnimi kraji priseljevanja. Nacini, kako migranti izkusijo ta razlikovanja in jih obvladujejo, so seveda razlicni. Zdi se, da jih Luisa bolj ali manj pasivno sprejema ter jih poskuša razumeti kot »samoumevne« oziroma »neizogibne«; ne poskuša se jim upirati, kvecjemu jim besedno nasprotovati. Ali je pripovedi migrantov mogoce razlagati v odziv na poziv geografinje Elspeth Graham (1999) in geografov Whita ter Jacksona (1995), naj bi upoštevali, kako razlicna družbena umešcenost pogojuje razlicne izkušnje migrantov? Na to kažejo spremembe Luisinih izkušenj v procesu spreminjanja njenega družbenega statusa. Luisa se je s prevzemom vodenja bencinske crpalke, kot pravi, dvignila na ekonomski in družbeni lestvici, zato so tudi Belgijci postali do nje prijaznejši. Sprememba njenega družbenega položaja je torej vplivala na njene izkušnje z druž­bo in državo gostiteljico ter »gostitelji«. Bistveno težje pa bi o tovrstnih odnosih govorili, ce bi medsebojno primerjali izkušnje posameznih pripovedovalcev. Pomembno je upoštevati, kako spolnost in etnicnost (pre)oblikujeta oziroma izostrita izkušnje pripovedovalcev. Spomnimo se dela Luisine pripovedi, ki govori o etnicnih trenjih po vrnitvi v rodni Hlodic, ali poskušajmo brati »belgijski« del Luisine pripovedi kot pripoved matere in hkrati delavne, gospodarne in ambiciozne ženske. Pripoved Luisinega moža, »etnicno cistega« Italijana in moškega, bi bila na teh dveh mestih gotovo zelo drugacna. Migrantstvo [migrancy], kot skupek migrantovih sujektivnosti, izoblikova­nih z bivanjem v vec in razlicnih krajih, ima torej, kot pravi geografinja Victoria Lawson (2000: 186), analiticno težo. Pripovedi migrantov o nasprotujocih si izku­šnjah migracije ter drugih soodvisnih pojavih in procesih v toku migracije imajo teoretsko moc, ki presega edinstvenost posameznih pripovedi oziroma zgodb. Ambivalentnost pripovedi izpostavi protislovnosti migracije, kapitalisticnega razvoja, neenakosti in izkljucevanja itd., o cemer lahko govorijo, kot poudarja Victora Lawson (2000: 186), le tisti z obrobja. Pripovedi brez dvoma vkljucujejo cas in prostor v širšem obsegu kot podatki, pridobljeni z zaprtimi intervjuji in anketami. Migracija se v pripovedih ne kaže kot dokoncno, linearno gibanje med krajem odhoda in krajem prihoda. Kot smo lahko videli v predstavljeni življenjski pripovedi, migracija vkljucuje dolgo verigo gibanja, ki vpliva na številne ljudi na razlicnih krajih v zelo dolgem, »raztegnje­nem« obdobju. Luisin oce se je po drugi svetovni vojni vrnil na že znan, predvojni izseljenski kraj. Ocetu je sledila Luisina mama in mlajši brat, kasneje še Luisa. Luisa je trinajst let kasneje ponovno sledila družini (staršev) v rodni Hlodic. Ta pojav bi lahko imenovali »migracijski tok per se« (Vandesemb 1995: 419), ki zlasti zadeva tako imenovano verižno migracijo, vkljucuje pa tudi številna druga gibanja in odnose, ki jih sproži vsaka posamezna migracija, in ki ljudi povezujejo s številnimi kraji ter ljudmi v teh krajih. Pripovedi poudarjajo oziroma izkazujejo dinamicen pogled na migracijski proces , kar je z drugimi, kvantitativnimi metodami, ki so prevladovale in prevla­dujejo v (geografskih) študijah migracij in nasploh družbeno-geografskih študijah, prav gotovo veliko težje doseci. Pripovedi prav tako kažejo oziroma opozarjajo na vec vzrokov in motivov, ki dolocajo migracijsko vedenje. Na Luisino vrnitev v Hlodic so vplivali starši, ki so ostali po sinovi smrti (smrti Luisinega brata) sami v hiši in so si želeli hcerkine vrnitve. Prav tako je na to odlocitev vplivalo šolanje otrok; Luisa se je morala od-lociti, ali naj hcerka nadaljuje peti razred osnovne šole v Belgiji, kar bi pomenilo, da bi šolanje v Belgiji tudi koncala, saj bi se kasneje (kot razlaga Luisa) zelo težko vkljucila v »italijanske« šole. S hcerko bi v Belgiji tako ostala vsa družina. Kot vidimo, vpliva na migracijsko vedenje posameznikov ne samo njihov življenjski cikel, ampak tudi življenjski cikel »pomembnih« drugih oseb, v povezavi s katerimi posamezniki delujejo oziroma živijo. Iz pripovedi je razvidno, da se posamezniki odlocajo na osnovi predhodnih migracij. Na njihove dolocitve vplivajo tudi last-nosti oziroma dejavniki tako v sedanjih kot v novih krajih (in seveda tudi ovire za same migracije), kar smo lahko dovolj jasno videli tudi v primeru Luisine vrni­tve v Hlodic. Vzroki za migracije se tako nanašajo na posameznikovo preteklost, sedanjost in prihodnost ter na preteklost, sedanjost in prihodnost »pomembnih« drugih oseb, s katerimi posamezniki živijo oziroma delujejo. Migracija se tako dozdeva element, vstavljen v vsakodnevno življenje. Luisa pa poudarja tudi vlogo strukturnih okolišcin oziroma sil, saj je dobila možnost za zaposlitev v Furlaniji zaradi hitrega razvoja industrije. Pripovedi posameznikov lahko razložijo le individualno vedenje v odnosu do strukturnih sil, ne morejo pa razložiti strukturnih sil samih. Konvencionalne študije migracij poudarjajo individualne izbire oziroma vidike ali pa strukturne vzroke za migra­cijo. Pripovedi pa, kot smo lahko videli, nudijo možnost, da (na svojevrsten nacin) opazujemo obe ravni hkrati. O »POVRATNIŠKI TEORIJI« Videli smo, da življenjska pripoved ponuja nove odgovore na »stara« vprašanja (na primer iskanje vzrokov za izselitev) in hkrati zastavlja nova vprašanja in nakazuje nove vsebine raziskovanja. Pokazali smo nekatere vidike življenjskih pripovedi, ki prinašajo v študije migracij, v družbeno geografijo in v družboslovje nasploh nova, drugacna razumevanja ter interpretacije družbenih, kulturnih, prostorskih in drugih pojavov in procesov. Metode, ki so bile znacilne za »tradicionalno« proucevanje migracij in družbeno geografijo, so prinašale in prinašajo predvsem posploševanja, tipicnosti, splošne kazalce, trende itd. Kvalitativno raziskovanje, kamor uvršamo tudi življenjske pripovedi, pa prinaša vpogled v nasprotno stran; torej stran od iskanja tipicnosti, posplošitev, itd. in k odkrivanju posebnosti, dru-gacnosti, razlicnosti itd. Življenjske pripovedi kot študije primerov že same po sebi uporabljajo netipicen vzorec. Takšna metodologija lahko prinese družbeni geografiji in družboslovju na­sploh veliko koristnega, in jo v tem kontekstu lahko beremo na razlicne nacine. Na eni strani lahko dopolni kvantitativne metode, ki pogosto obidejo ali zanemarijo posebnosti, odstopanja, drugacnosti itd. Tako sta geografa Forrest in Murie (1990) na osnovi »odprtih« intervjujev z lastniki, stanodajalci v Bristolu hotela pokazati tudi nekatere druge plati priseljevanja v mesto od tistih, podatke o katerih sta pred tem pridobila z uporabo uradnih statistik in anket. Življenjske pripovedi lahko kot študije primerov uporabimo tudi, da zavrnemo veljavne teorije ali oblikujemo nove. Številne življenjske pripovedi lahko skupaj uporabimo za razvoj nove teorije, ki jo lahko preizkusimo in izboljšamo ter znova preizkusimo. Sociolog Plummer (1982) govori o tem teoreticnem pristopu kot o »analiticni indukciji«. Prva življenjska pripoved omogoci raziskovalcu, da izdela preliminarne hipoteze, ki jih lahko preveri v naslednjih raziskavah življenjskih pripovedi. Kjer se hipoteze izkažejo za pomanjkljive, jih lahko prilagodimo, tako da ustrezajo dodatnim primerom. Z nadaljevanjem raziskave tako razvijamo vse uporabnejše teorije in posplošitve. Življenjske pripovedi lahko beremo kot kritiko kvantitativne metodologije, kot kritiko samoumevnih kategorij, na katerih le-ta temelji. Življenjske pripovedi nam namrec omogocajo pogled iz zornega kota družbenega akterja. Ta zorni kot lahko izpodbija domneve in predsodke zunanjih opazovalcev (raziskovalcev) ter omogoca drugacnim posameznikom in skupinam, da dobijo vidno mesto v raziskavah. Ta zorni kot omogoca, da spregovorijo zatirani, podrejeni, tisti, o katerih se zelo redko govori, in ki imajo le izjemoma možnost, da spregovorijo o sebi. Kako lahko ta metodologija izboljša naše razumevanje »povratništva«, povratnih migracij? V konvencionalnih migracijskih študijah bi Luiso šteli za migrantko »povratnico«. Sam se bom tej »nerodni« besedi oziroma terminu na koncu besedila raje izognil. »Povratništvo «, v instrumentalisticni terminologiji zadnja stopnja tako imenovanega migracijskega kroga, hote ali nehote vsiljuje sklep, da je možna vrnitev na isti kraj, na isto mesto, od koder je nekdo odšel. Ce kraj razumemo zgolj kot fizicno lokacijo, je to prav gotovo možno. Ce pa je kraj (tudi ali) predvsem družbena lokacija – kraj srecevanja in prepletanja (družbenih odnosov), kot ugotavlja geografinja Doreen Massey (1996), in kot nam govorijo predvsem ali zgolj življenjske pripovedi – je to veliko težje ali sploh nemogoce. S tem sklepom in besedilom nasploh ne želim povedati prav veliko: le to, da selitve, potovanja niso nikoli le »hladna« gibanja skozi prostor, niso le fizicni premiki, ki se odražajo v spremembah teritorialne distribucije. Ti premiki vodijo tudi k natancnejšemu dolocanju meja, preoblikovanju kulture, družbe, skupnosti, individualnosti in duhovnosti, in še vec. So tudi dejanja domišljije, kjer sta dom in cilj potovanja vedno na novo zamišljena in tako za vedno spremenjena. Ali je vrnitev, ki nam jo pripoveduje življenjska pripoved, torej sploh mogoca? TEMATIZACIJA POJMOV POVRATNIK IN POVRATNIŠTVO Marina Lukšic - Hacin Pregled raziskav in razprav o migracijah v Sloveniji pokaže tri intenzivnejše valo­ve znanstvene in strokovne obravnave povratništva doslej: v sedemdesetih letih, v devetdesetih letih po osamosvojitvi Slovenije, in danes. V razpravah se pojem »povratništvo« uporablja predvsem v povezavi s t. i. prvo generacijo izseljencev ali z zdomci, ponekod pa avtorji opisujejo tudi proces »povratništva« ali »vracanja« dveh ali vec generacij ((ne)upravicenost tovrstne rabe pojma »povratništvo« bomo obravnavali v nadaljevanju). Na splošno lahko ugotovimo, da je bilo raziskovanje vracanja izrazito zapostavljeno v prid analizam in razpravam o drugih temah podrocja migracij. Te ugotovitve ne veljajo le za Slovenijo in za sedanjost, ampak širše za celotno Evropo in za preteklost. Gmelch ugotavlja: »Tisoci migrantov, ki so se vrnili v domovino, vkljucno z zabeleženo cetrtino od 16 milijonov Evropejcev, ki so prišli v ZDA v prvih desetletjih 20. stoletja, so bili za vecino raziskovalcev nevidni.« (glej Mlekuž 2003: 67) Mlekuž nadaljuje: »Povratništvo (...) je bilo in še vedno ostaja odrinjeno na rob migracijskega ter nasploh družboslovnega za­nimanja. Kljub temu, da se je v vecini primerov vrnilo na podeželje ali v manjša mesta od tretjine do polovice vseh migrantov, da so migrantje – povratniki lahko aktivno preoblikovali politicno sliko, družbeno-kulturno strukturo, vizualno podobo »izvornega prostora« itd., so kot kategorija ali pojav ostali v vecini študij nepomembni oziroma neopazni. Tako so na primer v zelo široko in epistemološko »nevtralno« zasnovani knjigi Exploring Contemporary Migration (Boyle et. al., 1998) tako imenovani »return migrants« in »return migration« omenjeni samo obrobno, nikoli vec kot v dveh stavkih (z izjemo zelo kratke študije primera).« (prav tam). Podobno velja za (jugoslovanski) Sociološki leksikon, ki je izšel v osemdesetih letih, kjer je remigracija omenjena le z nekaj stavki v sklopu gesla »migracije« (Sociološki leksikon 1982). Raziskovalci so povratništvu namenili najvec pozornosti v razpravah o izse­ljevanju strokovnjakov in izobražencev, to je t. i. begu možganov. Beg možganov je opredeljen kot odhajanje izobraženega kadra na delo v tujino, katero raven izobražencev zajame, pa je odvisno od izobrazbene strukture v okolju izselitve. Izobraženost je namrec relativen pojem, odvisen od vsakokratnega casovnega kon­teksta. Visoka izobrazba je bila še v sedemdesetih letih v Sloveniji redkost in ljudi s srednješolsko izobrazbo se je že štelo za izobražene. Danes srednja šola predstavlja šele izhodišce za nadaljnje izobraževanje. Podobna statusna degradacija danes velja tudi za višjo in visokošolsko izobrazbo. Pojem izobraženca se vse bolj povezuje z magisterijem in doktoratom. S spreminjanjem pomena izobrazbe se spreminja tudi razumevanje bega možganov, ki ga je treba prav tako obravnavati v ustreznem kontekstu. Podatki o begu možganov za šestdeseta in sedemdeseta leta veljajo za drugacno izobrazbeno strukturo kakor podatki za osemdeseta, sploh pa za devet­deseta leta. Ljudje, ki so jih obravnavali v sklopu proucevanja bega možganov, so tedaj predstavljali izobraženo manjšino v razlicnih gospodarsko-družbenih sferah in pomemben razvojni potencial. Za tehnološko manj razvite države je kljucno vprašanje, kako preprecevati odhajanje takšnih ljudi in omejiti potencialni beg možganov, po drugi strani pa zagotoviti vracanje znanstvenikov in strokovnja­kov, ki so odšli na delo v tujino. »Splahnela so tudi nerealisticna pricakovanja o spontanih reemigracijah strokovnjakov. Že sama definicija bega možganov govori o enosmernosti pretoka intelektualnih zmožnosti. Zato so toliko pomembnejše vse pobude in prakticni koraki, ki prihajajo iz že tradicionalnih emigrantskih okolij, in katerih namen je, da bi v tujini profesionalno delujoce znanstvenike in strokovnjake vkljucili v reševanje razvojnih vprašanj maticne domovine .« (Mali 1993: 656) Ome­jevanje in zmanjševanje potencialnega bega možganov ter vracanje povratnikov so nujno potrebni že v sedanjosti, predvsem pa v prihodnosti. Rezultati razisko­vanj potencialnega bega možganov pri nas ne kažejo najugodnejše slike. »Med dejavniki za pospešeno reemigracijo znanstvenikov v maticno okolje se poudarja razvijanje ustreznih razmer, ki bodo spodbujale profesionalizacijo na vseh ravneh družbenega življenja (…). Ne gre torej zgolj za dvigovanje dohodkov znanstvenega in univerzitetnega osebja, saj bodo v postsocialisticnih družbah, ki so nasploh v družbenoekonomskih težavah, obstajale – vsaj na kratek rok – ocitne razlike v dohodkih med državnim (univerzo) in zasebnim sektorjem. Zdi se, da bo tudi za Slovenijo kot postsocialisticno družbo odlocilnega pomena vzpostavitev ustreznih delovnih razmer na univerzi in v znanstvenih organizacijah. Pri tem moramo, na kar je bilo pred casom že opozorjeno (...), slediti elementom kozmopolitskega in nacionalnega modela reševanja bega možganov.« (Mali 1993: 658) Dejstvo, da se je razprave o vracanju ljudi v Slovenijo povezovalo predvsem z begom možganov ter vracanjem izobražencev in strokovnjakov, si lahko razlagamo kot ociten »selektiven interes«, da bi se vracali samo doloceni ljudje in ne vsi, ki bi se želeli vrniti. V zadnjih letih se nekoliko vec govori o procesu povratništva tudi v povezavi s transnacionalnostjo migracij in povratništvo pridobiva nov pomen: »V antropolo­giji in sociologiji obstaja zelo veliko raziskav, ki »povratnih« migracij ne smatrajo le kot enostavnih in enosmernih migracijskih (povratnih) premikov posamezni­kov, temvec so raziskovalno pozornost usmerile na transnacionalne migracije in povezave oziroma vecsmerno in vecplastno mobilnost ter simultano vkljucenost posameznikov v vec fizicnih in socialnih okolij (...) Povratne migracije predvidevajo povratek migranta v izvirno okolje in se nanašajo zlasti na dejanje enosmerne selitve v prostoru. Transmigracija in transnacionalne migracija pa opredeljuje dolgotrajen proces, pri katerem posamezniki postanejo del »nelokalnega« družbenega in kul­ turnega sistema, ki presega nacionalne meje. (...) Migracijski procesi dobijo skozi prizmo transnacionalnosti drugacno podobo kot enosmerne ali krožne migracije, saj postanejo najrazlicnejši transnacionalni stiki, redna mobilnost, prehajanje državnih meja, povezave ter komunikacije pomemben del organizacije življenja migrantov in utemeljevanja njihovih identitet.« (Repic 2005: 166–167) Teorije transnacionalnosti so relativno nove in spominjajo na teorije globaliza­cije, a se od njih tudi pomembno razlikujejo. Zadevajo predvsem doloceno populaci­jo ljudi (selivcev), ki se gibljejo v t. i. globalnem oziroma transnacionalnem prostoru in so vpeti v kompleksne, vecplastne transnacionalne kulturne/družbene mreže in tokove. Raba in razumevanje povratništva v klasicnem (enosmernem) pomenu je v novih kontekstih ocitno neustrezna. Vrnitve ni, v kolikor pojav razumemo v vsej njegovi kompleksnosti. Nas pa v nadaljevanju zanima predvsem, ali je povratništvo ustrezen opis za »klasicno relacijo« gibanja posameznika med dvema prostoroma. Ne zanima nas »mreženje« na ravni skupinskih dinamik, ampak išcemo odgovor na vprašanje, ali se posameznik, ki se giblje med dvema državama, posameznik, ki nima širših stikov, ki ne mreži, ki odide na delo v tujino in se pozneje fizicno vrne domov, sploh zares vrne. Ali je pri menjavi kultur vrnitev sploh možna, ce upoštevamo tako fizicno gibanje, kakor tudi identitetno razsežnost procesa? Pred iskanjem odgovorov na zastavljena vprašanja si najprej oglejmo nekaj razlicic v razumevanju pojma. RAZLICNE TEMATIZACIJE POJMOV V letih od 1871 do 1881 je Ravenstein97 dolocil sedem zakonov migracij, ki zajemajo tudi princip povratništva oziroma povratne migracije, ko je ugotavljal, da »vsak vecji tok migracije povzroci podoben protitok.« (Gombac 2005: 16) Jackson dodaja, da je razumevanje migracije kot enosmernega in enkratnega fenomena, ki je izha­jalo iz cezoceanskega izseljevanja 19. stoletja, prevladovalo v vecini migracijskih študij (po Mlekuž 2003: 67). 97 Ernst Georg Revenstein, nemški kartograf v službi londonskega Kraljevega geografskega društva, v svojem clanku z naslovom The Laws of Migration navaja sledece zakone: 1. v normalnih pogojih migracijska gibanja potekajo postopno in napredujejo po korakih; 2. vecina migrantov se ne seli dalec; 3. vsak vecji tok povzroci nasprotni tok; 4. najpogostejše selitve so v smeri z vasi v mesta, obratno je redkeje. Prav tako se mešcani redkeje selijo kot pa prebivalci podeželja; 5. na krajše razdalje se ženske pogosteje selijo kot moški; 6. razvoj tehnologije, trgovine in infrastrukture spodbuja migracije; 7. populacija brez migracij doživlja stagnacijo, migracije pomenijo življenje in napredek. Kasneje je naboru dodal še tri zakone, nekateri avtorji pa mu pripisujejo še enajstega. (po Gombac 2005: 16–17) V literaturi je proces vracanja oznacen z razlicnimi pojmi: »V literaturi najdemo vec terminov, ki opisujejo fenomen povratništva: »povratni tok migracije« [reflux migration], »proti domu usmerjena migracija« [homeward migration], »povratni tok« [return flow], »drugotna migracija« [second-time migration], »reemigracija« [reemi­gration] itd.« (prav tam). V Leksikonu migracijskog i etnickog nazivlja (Zagreb) je zapisano, da je povratnik oseba, ki se vrne v svojo domovino ali izvorno državo in ima pogosto (ne vedno) še vedno njeno državljanstvo. Za povratne migracije drugi jeziki uporabljajo oznake: return migration (angleško), migration de retour (franco­sko ), migrazione di ritorno (italijansko), .o...a.e.ue (rusko). Podoben pomen ima pojem »repatriacija«,98 ceprav se najpogosteje uporablja za posebno vrsto vrnitev, ki so posledica begunstva. (Leksikon 1998: 196–197) Opredelitev pojma povratništvo/remigracija je najpogosteje odvisna od ra­zumevanja pojma migracija/selitev. Migracije so lahko notranje ali mednarodne, povratništvo pa je izrazito povezano z mednarodnimi migracijami. Kot možnost, do katere lahko pride ali pa ne, predstavlja logicno nadaljevanje koncepta migra­cijskega kroga: emigracija – imigracija in življenje v novem okolju – remigracija. Ta krog je najveckrat povezan z gibanjem posameznika, ne pa vec generacij. Kli­nar k temu dodaja, da so v novejšem casu, v casu organiziranih migracij, države priseljevanja vodilne pri uveljavljanju takšne (krožne) migracijske politike. Tudi države izseljevanja s takšno politiko soglašajo, saj si prizadevajo za alternative izseljevanju, za razlicne nacine sodelovanja s svojimi izseljenci oz. zdomci, za za-šcito tistih kategorij izseljencev, ki ohranjajo prvotno državljanstvo, za ohranjanje izvorne etnicne identitete in nenazadnje tudi za njihovo vrnitev – za povratništvo. (Klinar 1990: 320) Takšna usmerjenost sovpada s t. i. zacasnim delom v tujini ali zdomstvom ali gostujocimi delavci . »Koncept gostov-delavcev je po svoji kulturološki konotaciji prav nacionalni koncept, ker se pod tem razume avtomaticna vrnitev migrantov v državo, iz katere prihajajo, brž ko njihova delovna sila »gostitelju« ne bo vec potrebna.« (Mesic 1993: 672) V državah zahodne Evrope so tako nastali pravno-politicni okviri, ki na razlicne nacine spodbujajo krožno migracijo ali migracijski krog ali »rotirajoco migracijo «, kot jo imenuje Mesic (1993: 672) Klinar pri povratnikih izpostavi, da so emigrantske države »zainteresirane za vracanje svojih emigrantov s kvalifi­kacijami, znanji, kapitalom,« medtem ko »imigrantske države vracajo predvsem negativno selekcionirane remigrante, neuspešne, neprilagojene.« (Klinar 1993a: 664)Razvidno je torej navzkrižje interesov med državami in vecji interes vseh za izobražence in strokovnjake oziroma za »uspešno prilagojene« tujce. Poskusimo zdaj odgovoriti na vprašanje, ki si ga v sklepu predhodnega poglav­ja zastavi Mlekuž, ko pravi, da povratništvo , »v instrumentalisticni terminologiji zadnja stopnja tako imenovanega migracijskega kroga, hote ali nehote vsiljuje sklep, da je možna vrnitev na isti kraj, na isto mesto, od koder je nekdo odšel. Ce 98 Vec o repatriaciji glej v zacetnem poglavju pricujoce knjige. kraj razumemo zgolj kot fizicno lokacijo, je to prav gotovo možno. Ce pa je kraj (tudi ali) predvsem družbena lokacija – kraj srecevanja in prepletanja (družbenih odnosov), kot ugotavlja geografinja Doreen Massey (1996), in kot nam govorijo predvsem ali zgolj življenjske pripovedi – je to veliko težje ali sploh nemogoce. S tem sklepom in besedilom nasploh ne želim povedati prav veliko: le to, da selitve, potovanja niso nikoli le »hladna« gibanja skozi prostor, niso le fizicni premiki, ki se odražajo v spremembah teritorialne distribucije. Ti premiki vodijo tudi k natancnejšemu dolocanju meja, preoblikovanju kulture, družbe, skupnosti, individualnosti in duhovnosti, in še vec. So tudi dejanja domišljije, kjer sta dom in cilj potovanja vedno na novo zamišljena in tako za vedno spremenjena. Ali je vrnitev, ki nam jo pripoveduje življenjska pripoved, torej sploh mogoca?« ALI JE POVRATNIŠTVO MOGOCE? VIDIK SAMOPREPOZNAVANJA Razmislek o samoprepoznavanju od nas najprej zahteva opredelitev identitete. Identiteta, razumljena kot kontekstualna identiteta99 in proces, je odraz odnosa, ki ga clovek vzpostavlja do samega sebe in do skupine, v kateri živi. Ta odnos se izoblikuje v interakciji z okoljem in je posredovan, saj odnos do sebe vzpostavlja-mo pod vplivom vzajemnih odnosov in interakcije med posameznikom in kultu­ro/družbo. Še natancneje lahko identiteto opredelimo kot »element subjektivne realnosti« (Berger, Luckmann 1988: 160), ki ga oblikujejo kulturni/družbeni procesi v vzajemnih odnosih med posameznikom in kulturo/družbo. Analiziramo lahko individualne in skupinske vidike identitete, ki se medsebojno prepletajo, dopolnjujejo ali si nasprotujejo. Individualni vidik je povezan z gensko nepono­vljivostjo posameznika kot biološkega bitja, ki se dokoncno uresnici v procesu inkulturacije/socializacije. Skupinski vidik je povezan z neogibno potrebo cloveka po pripadnosti neki skupini. Predpogoj zanjo je sociabilnost cloveka. Identiteta 99 Kontekstualna identiteta je pomensko enaka premikajoci identiteti . Južnic uvaja premi­kajoco identiteto z naslednjo opredelitvijo: »Tako imenujemo tisto identiteto, ki je ne­stalna, prilagodljiva in v tem smislu nekonkluzivna. Mnoge negotovosti in nezasidranosti so lahko razlog identitete , ki bi ji lahko rekli tudi fluktuirajoca, torej nestanovitna in kolebajoca se. Med temeljne razloge fluktuirajoce identitete gre šteti splošno mobilnost sodobne razvite družbe, spreminjanje položaja posameznika v procesih družbenih spre­memb, lažje prehode iz kraja v kraj (teritorialna mobilnost), mobilnost glede zaposlitve, možnosti spreminjanja družbenega statusa v raznih oblikah vertikalne in horizontalne mobilnosti.« (Južnic 1993: 132). Podobno identiteto opredeljujeta Stam in Shohat, ko zavracata koncept o doloceni, enotni in esencialisticni identiteti. Identiteta je sidrišce, ki ga utrjujejo prakse, pomeni (pojmovanja) in izkušnje. Identiteta je raznotera, nestabilna, zgodovinsko pogojena. Je rezultat obstojece diferenciacije, polimorfne identifikacije in pluralizacije. (1994: 300–301) je torej izraz interakcije med posameznikovimi obcutki identitete, privrženostjo skupini in pripravljenostjo te skupine, da posameznikovo identiteto prepoznava in (ne)sprejema ter mu pripiše dolocene statuse. Za pricujoci prispevek o povratništvu je zanimiva predvsem nacionalna identiteta kot ena od specificnih pojavnih oblik etnicnosti ali etnicne identitete. Identiteta se pri posamezniku oblikuje skozi posamezne stopnje socializa­cijskega procesa. Identiteta tako predstavlja rezultat identifikacije, ki v primarni socializaciji zajema posnemanje vzornih Drugih, pozneje pa postopno prerašca v identifikacijo posameznika s samim seboj, kar vkljucuje kulturne/družbene in individualne dimenzije. Temelji osebnostne identitete so postavljeni v prvih letih življenja. Ko je identiteta izoblikovana, jo kulturni/družbeni procesi ohranjajo ali spreminjajo (delno ali popolno) oziroma jo zajamejo procesi resocializacije. Ti procesi so v diferenciranih, heterogenih kulturah/družbah vse bolj prisotni že v vsakodnevnem življenju, predvsem pa o resocializaciji govorimo v ekstremnih primerih zamenjave življenjskega prostora, med katere sodijo tudi selitve. Na tem mestu nas zanimajo predvsem procesi resocializacije oziroma akulturacije,100 ki jih povzroci zamenjava kulturnega/družbenega okolja ob selitvah. Spreminjanje identitete, med drugim etnicne, se kaže tudi v odnosu posameznika do izvornega okolja, do novega okolja in do države priselitve, ki je odlocilen za razmislek o možnostih vrnitve . Pojma »povratnik« in »povratništvo« se v zadnjem casu pri nas pogosteje uporabljata. Analiza razprav o »povratnikih« in njihovih izjav pokaže, da gre v nekaterih primerih za posameznike, ki so se izselili in se pozneje vrnili nazaj v Slovenijo, v drugih primerih pa za potomce izseljencev, ki so se vrnili v Slovenijo, torej za proces ali »migracijski krog«, ki zadeva vec generacij. Na prvi pogled podobni dogodki se v analizi, kjer poleg fizicnega premikanja upoštevamo vso kompleksnost družbenih/kulturnih procesov, izkažejo za zelo razlicne. Poglejmo najprej rabo pojma »povratnik« pri potomcih izseljencev, ki danes živijo v Sloveniji, in kakšen je njihov odnos do povratništva. Upoštevajoc njihovo samoopredelitev jih lahko razvrstimo v dve skupini: v prvi se identificirajo s po­vratništvom, v drugi pa poudarjajo, da niso povratniki, ampak priseljenci : 1.) »Nekateri sogovorniki so se opredelili kot povratniki, saj je lahko povratni­štvo v njihovem primeru nekakšna legitimacija porekla in pripadnosti. (...) nekateri (...) so se rodili v Argentini ali begunskih taborišcih v Italiji ali Avstriji. (...) Drug sogovornik je povedal, da so z družino v Slovenijo prišli, ker so smatrali, da sem spadajo, saj so Slovenci in so odrašcali v slovenski kulturi. Vec sogovornikov je omenjalo, da imajo slovenske korenine in da so v Argentini ves cas odrašcali s po­dobo Slovenije, ki so jim jo dali njihovi starši. Slovenijo so omenjali kot simbolno ali duhovno domovino , svojo selitev pa kot vracanje k slovenskim koreninam.« (Repic 2005: 165) 100 Vec o tem glej v Lukšic-Hacin 1999. . Ce o potomcih izseljencev govorimo kot o povratnikih, gre za posebno ra­zumevanje povratništva, za vracanje tja, kjer »povratnik« poprej ni nikoli bival. Posamezniki, rojeni v tujini, svoje povratništvo tako razumejo v kontekstu simbol­nega, ideologije in mitologije. Vracajo se tja, kjer so že bili le v simbolnem pomenu besede ali so s tem prostorom povezani prek svojih prednikov – vracajo se k svojim koreninam. Tovrstna vecgeneracijska raba pojma »povratništvo« je v teoretskem diskurzu zelo sporna, ce ne že neustrezna, vsekakor pa povezana s predstavami, da imata narod in kultura korenine in se dedujeta. Pride do preskoka, zamika pomena pojma glede na tradicionalni, klasicni pomen »povratništva«. Ce pojem kljub temu uporabimo v tem pomenu, je nujno potrebno dodatno pojasniti in utemeljiti dejstvo, da tako povsem zanemarimo pomen fizicnega bivanja , premikanja po prostoru in njun vpliv na oblikovanje identitete v procesu socializacije.101 2.) »Povratniki (...) ceprav mi ta izraz ne ustreza, saj nisem nikoli šel iz Slovenije, zato se ne vracam. Nisem povratnik. Sem rojen v Argentini in sem prišel v Slovenijo kot domovino mojih starih staršev.« (E11) »Mi nismo »povratniki« – smo Slovenci, ki smo se rodili izven meja države Slovenije – nikdar prej nismo tukaj živeli, zato nismo »povra­tniki«!« (E1) Klinar (1985) prav tako opredeli pojem »povratnik« v povezavi zgolj z eno generacijo, a se ne ukvarja s podobnostmi in razlikami med posameznimi priseli­tvami – to je med potomci slovenskih izseljencev, ki so se priselili, in priseljenci, ki niso slovenskega rodu. Naši sogovorniki v raziskavi o vracanju iz Argentine so se opredelili kot priseljenci. Vedeti moramo, da priseljenci v Sloveniji niso homogena, ampak izredno heterogena in razpršena skupina – pravzaprav lahko le pogojno govorimo o skupini. Vsem je skupno le dejstvo, da so prišli živet v Slovenijo. Ob upoštevanju (re)socializacije se izkaže, da med posamezniki-priseljenci (potomci ali ne) obstajajo velike razlike, ki izvirajo iz t. i. kulturne distance. Le-ta na eni strani vpliva na zmožnost in ucinkovitost vkljucevanja ljudi v procese integracije, po drugi strani pa doloca poti, po katerih bi morala delovati država, ki želi pri­seljence integrirati. Za ljudi, ki so se sami izselili, živeli v tujini, vpeti v procese resocializacije in prišli pozneje nazaj v Slovenijo, pa zgornje ne velja. Kaj se je zgodilo s tistimi, ki so se v šestdesetih letih prejšnjega stoletja kot Slovenci (Dolenjci, Gorenjci, Štajerci, Korošci ... in po drugi strani Jugoslovani) odpravili po svetu in tam ostali ali se pozneje vracali? Poglejmo si primer Slovencev, ki so odšli na Švedsko.102 Osrednje vprašanje za razpravo o kompleksnosti identitete je: »Kdo ste?« v smislu etnicne pripadnosti. Odgovori nam odkrijejo stališca posameznikov do sebe, do lastnih vrednot, do okolja priselitve in do okolja izselitve, predvsem pa nam pokažejo, da so se ljudje spremenili. Odgovore lahko razvrstimo v nekaj znacilnih skupin: 101 Dojemanje prostora je za identiteto zelo pomembno in je doloceno z (nezavednim) po­ notranjanjem v primarni socializaciji. 102 Ta del razprave temelji na raziskavi med Slovenci na Švedskem, ki je bila osredotocena na proucevanje multikulturalizma. Vec o tem v Lukšic-Hacin 1999 in Lukšic-Hacin 2001. 1. »Sem Slovenec in nikoli ne bom nic drugega.« Vprašanju, kaj pa švedski del, je sledil odgovor, da ta ne obstaja. Obstaja zgolj Slovenec na Švedskem. »Sem sto odstoten Slovenec. Recimo, švedsko življenje, družbo obvladam, znam se obnašati kot Šved, da bi se pa pocutil, da sem Šved, to pa ne. Že od vsega zacetka nisem imel recimo švedskih prijateljev. Pa ne zaradi diskriminacije. Opazil sem, ugotovil sem, da tvoj ugled raste, ce imaš zanimive prijatelje. Ker sem bil sam iz neangleške države, sem videl, da za Švede nisem zanimiv in zato svojim delovnim prijateljem nisem delal težav oziroma jim skušal pokvariti ugleda s tem, da bi se z njimi družil v privatnem življenju. To so tudi znali ceniti. Naši, Slovenci, so velikokrat naredili napako, ko so jih vabili k sebi. Hodil sem v kino, teater, gledal sem televizijo. Švedska ni moja, Švedi me ne sprejemajo, ne morem se enakopravno boriti za nobeno stvar. Pri nas, ce sem v gostilni ali na cesti, se lahko z drugim Slovencem skregam, ker sva na isti ravni, tukaj pa vem, da nismo na isti ravni, ceprav nisem še nikoli vrgel ogrizka na cesto ... Vseeno mi je kar lepo, ker sem Slovenec.« (Šavs v Lukšic-Hacin 2001: 59) 2. »Sem Slovenec, ki ima švedsko državljanstvo.«103 »Na vsak nacin sem Slovenec in to bom tudi ostal. Sem pa švedski državljan, ker sem se prilagodil Švedski in švedskemu življenju. Ce si nekje dovolj dolgo, ti morata biti okolica in nacin življenja ugodna in sprejemljiva, drugace bi šel gotovo nazaj domov.« (Škrinjar v Lukšic-Hacin 2001: 73) 3. »Slovenec sem«. Vprašanju, kaj pa švedski del, je sledil odgovor, da obstaja švedski del, ceprav tega ni lahko priznati. »Vedno sem bila in vedno bom Slovenka, cetudi ostanem še sto let na Švedskem. Kaj pa naredite s svojim švedskim delom? Ga imate kaj? Ja, mislim, da se je zacel pojavljati, ceprav sem ga poskušala zakrivati, potlaciti. Z leti žal to pride na dan. To je v nas in je neizbežno.« (Melihen v Lukšic-Hacin 2001: 127) 4. »Slovenec sem.« Vprašanju, kaj pa švedski del, je sledil odgovor, da je tudi švedski del, da torej obstaja švedski Slovenec, t.j. Slovenec, ki že dolgo živi na Švedskem in ima v sebi tudi nekaj švedskega . »Jaz sem vedno Slovenka, ampak Slovenka, ki že zelo dolgo živi na Švedskem.« (Oförs v Lukšic-Hacin 2001: 21) 5. Na zastavljeno vprašanje je odgovor brez obotavljanja, da je švedski Slovenec. »Oboje. Sem švedska Slovenka. Kdaj cutite kakšna nasprotja med slovenskim in švedskim delom v sebi? Ne nikoli. Nimam problemov. To je usklajeno.« (Pišler v Lukšic-Hacin 2001: 45) 6. Odgovor na vprašanje je: »Nic, ne Slovenec, ne Šved. Nekaj vmes. Ne pocu­tim se Šveda, doma pa se pocutim kot prišlek, tujec. Sem vecni tujec, drugacen.« »Prakticno nic. Nisem niti Slovenka niti Švedinja. Sem nekje vmes. Ne morem reci, da sem Švedinja. Tu imam ogromno poznanih ljudi. Imam veliko družbo, prijateljev, toda ne morem reci, da sem Švedinja. Ne pocutim se tako. In ko pridem domov, se pocutim kot 103 Pri tej vrsti odgovorov je ocitno razlikovanje med državljanstvom in etnicno pripadnostjo. prišlek. Nekdo, ki je trenutno prišel domov, ceprav imam tudi tam še vedno veliko prijate­ljev. Ta situacija je vmesna. Ne vem, kako naj recem. Nisem niti Slovenka niti Švedinja, sem nekaj vmes.« (Jakobson v Lukšic-Hacin 2001: 140) 7. Odgovor na vprašanje je, da je posameznik po nacinu življenja, razmišljanja Šved, po kulturni pripadnosti pa Slovenec. »Po delavnosti, po razmišljanju in vsakdanjem nacinu življenja sem Šved, po kulturni pripadnosti pa Slovenec.« (Golcman v Lukšic-Hacin 2001: 36) 8. Odgovor na vprašanje kaže na mešanje, dvokulturnost. »Kaj bi rekli danes o sebi, ste Švedinja ali Slovenka? Slovenka. Kaj pa vaš švedski del? Vendarle pišete švedsko poezijo, to ni kar tako. To je pa mogoce zacetek dvokulturnosti ali kako bi rekla. Ja, dvokulturnost. Mogoce se bližam temu. Je med tema dvema kulturama kdaj kakšen konflikt ali sta se uskladili v vas? Ste kdaj razpeti? Vcasih sem razpeta, ja. Na Švedskem je vera še vedno državna, jaz pa sem katolicanka. Vzgojena sem bila strogo kato­liško. Oce je igral orgle v cerkvi in z mamo sta bila oba veliko udeležena v cerkvenem delu. To sta avtomatsko prenesla tudi na otroke.« (Budja v Lukšic-Hacin 2001: 209) 9. »Pocutim se že pol Šved, a v srcu sem še vedno Slovenec«. 10. »Pocutim se kot Šved. Doma govorimo švedsko.« Na vprašanje, kaj pa slovenski del, je odgovor, da je v duši še vedno z eno nogo v Sloveniji. »Jaz se pocutim bolj Šved kot pa Slovenec. Pocutim se kot Šved. Tudi kar se tice jezika. Doma govorimo švedsko in ne slovensko. Slovensko zelo malo govorim, predvsem v klubu. Zase ste rekli, da ste Šved. Kaj pa vaš slovenski del? Ja, v duši je clovek vedno z eno nogo dol, v Sloveniji. To je vedno, tudi zame, tudi ce bodo moji otroci Švedi za vedno. Sam sem na Švedskem, a eno nogo imam še vedno v Sloveniji. Nikoli nisem rekel, da se nekega dne ne bi vrnil nazaj. Povsem pa ne bom nikoli odšel. Imam otroke, ki so tu in tu bodo tudi ostali.« (Slabanja v Lukšic-Hacin 2001: 167) Posamezniki, s katerimi sem se pogovarjala, so prišli na Švedsko v istem casov­nem obdobju. Vsi so se resocializirali, ceprav ne enako intenzivno. Resocializacija preoblikuje posameznika, ce ta hoce ali ne, a ga po drugi strani nikoli ne more povsem preoblikovati. Ceprav je resocializacija moje sogovornike spremenila, pri posameznikih, ki se pocutijo že povsem Švede in so se sami hoteli cim bolj vživeti v novo okolje, ni prišlo do popolne spremembe osebnosti. Hote ali nehote še vedno v sebi nosijo nekaj slovenskega, ujeti so v svojo slovenskost. Življenje v novem okolju in sprememba ponotranjenih vrednot sta izseljencem omogocila odmik od izvornega okolja in kriticno distanco do njega. Njihov pogled na lastno identiteto je povsem drugacen, kot bi bil, ce bi ostali doma. Pogosto obiskujejo Slovenijo in tako lahko sledijo ritmu in spremembam svojega izvornega (slovenskega) okolja, pa tudi lastnim spremembam. Na Švedskem se pocutijo bolj »slovenski«, medtem ko se v Sloveniji prepoznavajo kot drugacni, kot Švedi, in trdijo, da je njihova glavna lastnost drugacnost ali stalni status »tujca«. »Ta situacija je vmesna. Ne vem, kako naj recem. Nisem niti Slovenka niti Švedinja, sem nekaj vmes. Bi morda lahko rekli, da ste tujka? Tujka tu in tujka doma? Da vas je doletelo dvojno tujstvo? Ce clovek tako pomisli, da, tocno to. Prakticno je to to. Dvojna tujka. Tukaj nimam nobenega problema. Vsi me sprejemajo, tudi švedski sorodniki in družba. V tem pogledu se na Švedskem pocutim doma. Sem pa drugacna.« (Jakobson v Lukšic-Hacin, 2001: 140) Nacionalni (politicni) diskurz tem ljudem ne ponuja nobene možnosti za samoopredelitev, in lahko se štejejo zgolj za tujce, s priokusom slabe vesti zaradi domnevne izdaje naroda. Niso ne Slovenci, ne Švedi ali pa govorijo o dvokulturno­sti, prepletanju, ki se ga zavedajo vse skupine, ki smo jih omenili. Številni izseljenci govorijo o svoji drugacnosti. Posameznik ima vec skupinskih pripadnosti, med drugim ima lahko vec etnicnih identifikacij, med katerimi v razlicnih kontekstih prihaja do uravno­vešanja. Pojavi se premikajoca identiteta, ki se s spremembo konteksta sprotno vzpostavlja skozi mrežo sidrišc. Nenehno menjavanje vlog od posameznika zahteva svojevrstno »fleksibilno« identiteto in uravnoteženje med identitetnimi sidrišci. Ob spremembah konteksta lahko pride do identitetnega preklopa in do preklopa med lojalnostmi, ki se izražata tudi skozi jezikovni kodni preklop.104 Identiteta in jezik zajemata razlicne ravni pojavnosti, ki so znova odvisne od konteksta. Pri jeziku v konkretnih primerih tako govorimo o govorici.105 Ko pride do pomemb­ne spremembe konteksta (ob upoštevanju etnicne stratifikacije), pride tudi do kodnega preklopa in do vedno novega uravnoteženja identitetne »strukture«, ki je v neprestanem gibanju (ni staticna, torej ni vec struktura).106 104 Kodni preklop je prehajanje iz enega koda v drugega znotraj jezikovnega repertoarja. Gre za ponotranjen kulturni vzorec, ki ga pridobimo v procesu inkulturacije /socializacije. Lahko je tudi zavestni preklop iz enega jezika v drugega. Prav kodni preklop je povezan z možnostmi manipulacije z deli jezikovnega repertoarja in s tem tudi z možnostjo mani­pulacije z identiteto in identitetnim preklopom. Do njega prihaja zlasti pri spreminjanju vlog pri posamezniku, ko je lahko hkrati oce, soprog, prijatelj, clan neke ožje primarne skupine, ima poklic, itd. Vsaka vloga oziroma govorna situacija, ki ji pripada, zahteva nek jezikovni slog ali stil (Južnic 1983: 266). 105 Pojem govorica razumemo v triadi govor-jezik-govorica (Saussure). Govor (le langage proprement dit) je potencialna sposobnost cloveka, da govori. Splošnost govora se reali­zira skozi jezike (la langue) oz. jezikovne sisteme, vezane na razlicne cloveške skupnosti (etnicni jeziki). Za razliko od jezika, ki je družben, je govorica individualna. Govorica (la parole) je konkretna jezikovna raba v konkretnem položaju. 106 Povezava med identitetnim in kodnim preklopom nam pokaže, da sta jezik in identiteta tesno povezana. Jezik je sredstvo identifikacije, hkrati pa pomemben dejavnik, ki iden­titeto vzpostavlja. Jezik je najpomembnejši dejavnik socializacijskih in inkulturacijskih procesov. Ob prepletanju maternega jezika s situacijami in kontekstualnimi spremembami otrok postopno ponotranji svet pomenov in simbolov, ki so temelj cloveške komunikaci­je. »Jezik, ki ga uporabljam v vsakdanjem življenju, mi nenehno zagotavlja potrebo po objektivizaciji in vzpostavlja red, znotraj katerega ima vse pomen in kjer je vsakdanje življenje zame smiselno (...) Realnost vsakdanjega življenja pojmujem kot urejeno real-nost. Pojavi v tej realnosti so urejeni v vzorce, za katere se zdi, da so neodvisni od mojega pojmovanja in so mi na nek nacin vsiljeni. Realnost vsakdanjega življenja se kaže kot že objektivizirana, tj. sestavljena iz niza objektov, ki so bili opredeljeni kot objekti še pred mojim prihodom na prizorišce.« (Berger, Luckmann 1988: 29). V teh procesih se vzpostavijo temelji nezavednega, ki cloveka spremljajo celo življenje. Tako šele govorica omogoca konstituiranje nezavednega. Jezik per se je sistem znakov, ki preraste v simbolni Priseljenci so v še težavnejšem položaju, ce jih novo okolje zavraca, jim ne dovoli identifikacije z »novo nacionalnostjo« in jih stigmatizira. Za potomce migrantov je »novo okolje« dejansko izvorno okolje, in izvornega okolja svojih staršev izkustveno ne poznajo. Kadar imamo opraviti z intenzivno mocno etnicno stratifikacijo in zavracanjem okolja, prihaja do neskladnosti statusov in ponotranje­nja stigme, kar pomembno doloca identiteto posameznika. Tedaj sklepamo, da je diskurz nacionalne države agresiven, izkljucujoc in enodimenzionalen. »Videti je, kot da tu stojimo med dvema nepomirljivima konfliktoma, med potrebami posame­znika in sistema. Posamezniku se ni težko v razlicnih trenutkih v razlicne namene in na razlicne nacine identificirati z množico krajev in pokrajin; sistem pa zaradi poenostavitve, reda in kolektivne razumnosti potrebuje, da se vsak posameznik identificira s kakšnim krajem. Sistem deluje tudi tako, da podpira možnost iden­tifikacije z enim samim podrocjem – državnim podrocjem. Vendar pa v moderni kulturi delujejo tudi sile, ki v prid kozmopolitizma in univerzalizma pozivajo na zavrnitev vsakršne lokalne navezanosti.« (Strassoldo 1991: 182) Kaj nam o povratništvu in možnostih vracanja povedo izjave ljudi, ki so odšli in so se pozneje vrnili ali o vrnitvi le razmišljajo? Vrnitev je možna le v primerih, ko o njej govorimo enodimenzionalno, zgolj v pomenu fizicnega premikanja ljudi v prostoru. V vseh drugih primerih, ki upoštevajo bolj kompleksne družbene/kul­turne razsežnosti, o vrnitvi ne moremo govoriti. Resocializacija ljudi spremeni, kar opaža tudi vecina izseljencev. A niso le selivci tisti, ki se spreminjajo. V casu, ko so odšli, živeli drugje in se spreminjali, se je spreminjalo tudi okolje, iz katerega so odšli. »Ce bi se vrnil, bi se zelo težko vkljucil v slovensko življenje. To je naredilo že veliko ljudi. V tujini so živeli dvanajst let, potem pa so se vrnili in imeli težave. Minilo je že veliko vec casa, odkar sem odšel od doma. Od takrat se je spremenilo veliko stvari, okolje, odnosi z ljudmi, s katerimi sem se takrat družil. Ljudje so se razpršili, razpustil se je prostor, iz katerega izhajam in vsako prilagajanje zahteva svoje žrtve.« (Golcman v Lukšic-Hacin 2001: 36) Izseljenci so s svojim odhodom pretrgali stare socialne mreže; slednjih ob priselitvi v Slovenijo ni vec, ceprav jih pricakujejo. Tisti, ki prihajajo, v spominu nosijo podobo izvornega okolja iz casa, ko so odšli, in pricakujejo, da ga bodo takšnega tudi našli, a se je spremenilo. Ljudje v okolju, v katerega se vracajo, prav sistem šele v družbeno-kulturnem kontekstu, interakciji, hkrati pa se prav prek jezika, najvidnejšega vidika komunikacije, izpostavlja njun pomen. Ebert ugotavlja, da je jezik konstitutivni element izkušnje. Ljudje ne izkusimo najprej sveta in ga potem skušamo vpisati, ampak izkušamo svet skozi jezik. Nacin clovekovega delovanja in razumevanja je posredovan z oblikami pojmovanja. Prek tega se vzpostavi tudi ideološko ogrodje, ki vpliva na ustvarjanje mnenja posameznika (Ebert 1991: 117). Avtorica s tem vzpostavlja most med nezavednim, ideologijo in razumevanjem, posredno pa tudi med znanjem in védenjem. Nezavedno pomembno doloca posameznika in njegovo delovanje. Nanj so pripete številne ideologije, sistemi vrednot in nenazadnje védenje, ki se ga razume »kot samo po sebi umevno«. tako pricakujejo, da bo posameznik prišel nazaj takšen, kot je bil, ko je odšel, a se je spremenil. Prekinjena »komunikacija« ljudi odtujuje. Izseljenec za okolje, iz katerega je odšel, postane tujec, ceprav ga ne moremo povsem izenaciti s priseljenci, ki prvic prihajajo v doloceno okolje in so tujci. »Tu sem že sedemindvajset let in to je res vec, kot sem preživela v Sloveniji. Danes nisem niti Švedinja niti Slovenka. Kaj pa? Ne vem, kaj bi bila. Nekje vmes. V srcu si vedno Slovenec. Tukaj si vedno Šved. Sam pa dobro veš, da nisi niti eno niti drugo. Tukaj se ne pocutiš kot Šved, prav tako pa se v Sloveniji ne pocutiš vec kot Slovenec. Prijatelji so odšli. Nimaš vec svoje družbe. Doma si en mesec, a se ne pocutiš, da si dobrodošel. (Perovic v Lukšic-Hacin 1998: 110) Razmišljanja sogovornikov o lastni drugacnosti potrjujejo izkušnje izseljencev, ki živijo po svetu in razmišljajo o vrnitvi ali pa prihajajo le na obiske, in drugih posameznikov, ki so prišli v Slovenijo, kot nam kaže raziskava o vracanju po osamo­svojitvi Slovenije.107 Ob formalnih ovirah so se soocili tudi s t. i. procesi reintegracije in ponovne resocializacije. Opažajo, da so drugacni. Po priselitvi so ohranili stike s prijatelji ali znanci, ki so se, podobno kot oni, priselili v Slovenijo. Po priselitvi so si med Slovenci, ki so se vrnili iz Argentine, našli nove znance ali prijatelje. Danes se še vedno dobivajo, vzdržujejo stike in si medsebojno pomagajo. »Nekatere povratnike poznam iz Buenos Airesa že vec let in nas veže prijateljstvo. Z njimi se srecujem bolj pogosto. Z ostalimi, ceprav jih poznam skoraj vse, se srecujemo obcasno, bolj redko (...). Srecanja s prijatelji so vedno pomembna, posebno ker moja žena ne govori slovensko in izkorišca take priložnosti, da se naklepeta.« (E30) Kot smo že dejali v poglavju o vracanju iz Argentine, še enkrat poudarimo, da aktivno druženje Slovencev, ki so se vrnili iz Argentine, delno spominja na delovanje izseljenskih društev, ki so jih ustanovili Slovenci po svetu v razlicnih državah po zahodni Evropi ali v obeh Amerikah in Avstraliji. Dejstvo, da ljudje, ki se vrnejo v Slovenijo – domovino – cutijo potrebo po druženju s sebi »podobnimi« selivci in »povratniki, je presenetljivo. Kaže, da v vsakdanjem življenju ostaja skupni ime­novalec, potreba, težave, ki so tako intenzivne, da homogenizirajo skupino ljudi in jih spodbudijo, da ustanovijo društvo. Preproste vrnitve ni – ce bi bila, bi se ti ljudje stopili z okolico, se razpršili. Sklenemo lahko, da se ljudje, ki so se »vrnili«, pocutijo drugacne od ostale populacije državljanov. Omenjena potreba po druženju ni razvidna le pri starejši generaciji »povratnikov« iz Argentine, ampak tudi pri mladih, vecina katerih opredeljuje same sebe kot priseljence in ne povratnike. »Ja, imam stike in zelo pogosto. Mladi se dobivamo vsak konec tedna in se družimo (...) poleti pa se dobivamo (...), kjer imamo piknike in se srecujemo ob nogometu. Enkrat mesecno imamo argentinsko mašo, kjer pride kar lepo število povratnikov. Stiki so pomemb­ni, saj si med seboj pomagamo. Vemo, kako je eden, kako je drug, s kakšnimi problemi se srecujejo, si pomagamo med seboj, saj ima vecina iste zacetniške probleme in vemo, kako je najbolje, da se rešijo.« (E11) 107 Glej poglavje v pricujoci knjigi o vracanju iz Argentine in iz drugih držav. HOME AGAIN? RETURN MIGRATIONS BETWEEN POLITICS, PRACTICE AND THEORY SUMMARY CHAPTER 1: TO THE RETURN MIGRATION POLITICS AFTER THE SECOND WORLD WAR Repatriation to Slovenia after the Second World War (Jure Gombac) The chapter deals with some issues of which the common denominator is repatria­tion to Slovenia after World War II. That migration belongs in a broader context of the after-war repatriation in Europe and in the world, which was with the coopera­tion of governments of the affected states and humanitarian institutions conducted by the United Nations Relief and Rehabilitation Agency. At that time, Yugoslavia developed in the role of federation international activity and with the help of the State commission of prisoners of war, forcibly taken workers, convicts and others taken by the occupier out of Yugoslavia, cooperated with the UNRRA, and left to the republics to organize headquarters and bases for repatriation. In Slovenia, those were militarily organized institutions where besides sanitation, commissariat and administration the military and as well the police, the OZNA and political commissars had a great role. The reception and the treating of the repatriates were being carried out by a precisely determined programme, and appropriate staff was responsible for each step. Under the common name repatriates, through those bases forced and volun­tary workers from Germany, Italy were returning home, prisoners of war, internees from work and destruction camps, prisoners, exiles, former into German army mobilized persons, economic migrants, abducted children, people who at the end of the war fled abroad and later wanted to return, displaced persons who did not succeed with the help of the International Refugee Organisation and the »Last Million« in crossing the sea … The lists of bases for repatriation are kept at the Arhiv Republike Slovenije (The Archives of the Republic of Slovenia), Department II. Statistics, which was for the purpose of this contribution made with their help, speaks of 107.630 returned Slovenes; of course, the list is because of dramatic circumstances at the end of the war still not yet complete. The returning persons were, according to the specificity of their extradition or departure from Yugoslavia divided into five main groups: Forced exile (39.009 persons), Prisons and concentration camps (25.951 persons), Mobilisation (17.183 persons), Economic migrants (8.796 persons) and Other (12.839 persons). Some people (3822) were listed in several bases; thus, data are being duplicated. It is interesting that nearly a third of the repatriates were younger than 18 years. In its conclusion, the paper deals with the theoretical aspect in researching migrations, and tries to define those principal characteristics of repatriation, which classify it among migrations, and those particularities that are characteristic for repatriation only. As events that follow wars, exiles, not documented crossings of borders are in question, one of the particularities is definitely the strong emotional element that in the case of repatriation to Slovenia after World War II does not even nowadays leave us unconcerned. The »Economic« Migration Policies and Return Migration (Marina Lukšic-Hacin) International migrations are becoming one of the key problems in contempo­rary integration processes of the European Union. Member States of the EU have different migration policies and different relations towards emigrants and their descendants. In the contribution, I am attempting to answer these questions: how was the course of the process of forming a common (compromise) policy on the EU level developing? Which fields of migration policy (in a broader sense) does the EU policy set as mandatory for member states, and which as recommendable only? What are the similarities and differences between selected national migra­tion policies after World War II? Were conformations of separate national policies needed because of agreements on the EU level? Of which, and what were those changes? In my study, I focus on a comparison between Germany, France and Sweden, which were after World War II managing their migration situations by different methods; today they are because of agreements on the EU level, draw­ing near in certain aspects while the broader migration situation remains in the competence of national policies. In those fields, member states are on the EU level merely conferring on outlines and preferred standpoints that are to be carried into effect in individual (national) migration policies. Treaties and agreements between EU member states that are adopted and binding on the interstate level are linked above all to the regulation of recent im­migration and migration of the population living within individual members states, in the entire EU space. Rights and obligations resulting from those agreements can be divided into three groups: rights of citizens of member states, agreements on inflow of new labour force from non-member states, and (non)rights of the rest of the inhabitants non-citizens. The latter are immigrants who live and work in the EU member states and have not yet acquired citizenship of one of EU mem­ber states; thus, they are citizens of non-members of the EU and have permit for staying and for work. The foundations of the Schengen legal order were shaped as early as in the mid eighties. The Maastricht treaty, later supplemented with the Amsterdam one, introduces the right to vote and a number of social rights deriv­ing from labour. The Amsterdam treaty and the European Council in Tampere have given agreements, which demanded from EU member states adjustments in the fields connected with civil rights and national sovereignty. In the EU, there is from the middle of the 90s on, a strong emphasis on the establishing of a common space and thus on a redefinition of borders, and on defining the difference between the so-called internal and external borders. The concept of European citizenship additionally emphasised those differences. Despite uniformity of viewpoints and state strategies of the EU member states in the (im)migration field, key questions on the conditions of the life of immigrants remain on the level of national policies. Historically conditioned differences between member states are still large, although on the other hand we should not overlook changes in individual states that were realised because of the pressures of collective agreements on the EU level. A review of researches and treatises on migrations in Slovenia shows that re­veals that there were in scientific and expert circles – until today - three intensive waves of dealing with the returning of emigrants: the end of the seventies, in the nineties, and today. All treatises have shown that in Slovenia we can hardly speak of classical returning of emigrants, as the conditions that define migrations as a migration circle, of which part are returned emigrants, have not been fulfilled. The presented empirical studies show that quite a few people left Slovene environ­ment in the after-war period. But the share of returned emigrants is proportionally small and under expectations. Added to this must be the fact that all through the years an active state policy that would actually encourage the returning cannot be traced. That is valid for all varieties of emigration and returning, including the brain drain. In relation to classical returning of emigrants several varieties are opened for the strategy, which should be the basis for an active state ( regarding returning of emigrants) policy. The first step in that direction would be the prevention of brain drain and emigration as such, and the upgrade active state policy towards the returning of all target groups and migration varieties (not only towards brain drain). On the other hand we should consider the fact that the old manner of de­liberation upon returned emigrants is maybe driven over by time. Today the world is frequently considered a global village. The development of telecommunications has caused significant changes in the meaning of space, distance and time. Maybe we should not so much think about the returning, but about how we could use Slovenes around the world, include them into important sociological, humanistic, naturalistic or economic projects, despite physical distance – using alternatives that modern technology offers, and which the Slovene legislation unfortunately follows with difficulty. Our manner of work and judgement are still too rigid and do not allow alternatives that de-territorialised concepts offer – just to mention the new communication possibilities in connection with the concept of the so-called »virtual ethnic communities«. CHAPTER 2: THE DILEMMAS AND PROBLEMS OF RETURN MIGRANTS AFTER THE YEAR 1991 The Returning and Settling of Slovenes and their Descendants from Some European Countries and Australia (Kristina Toplak) In this chapter, I unpretentiously deal with some problems of Slovenes returning from the countries of Western Europe and Australia in the last fifteen years. In my work, I proceeded from empirical materials and the division of work within the project The Perception of Slovene Integration Policy. A review of selected Slovene and foreign literature revealed that researchers of return migrations have comprised variegated aspects of returning but mostly avoided problematizing the lives of individuals after their return to the native so­ciety. Until a few years ago, there was little trace of such issues in Slovene political and public discourse. The first and only relevant research of return migrations of Slovenes was a part of a several-years sociological research project on Slovenes in the Federal Republic of Germany, which was carried out in the second half of the seventies of the previous century. However, the returning into the source environ­ment is, similarly to emigrating, a process that is connected with difficulties an individual must overcome to be able to start a normal life: from acquiring differ­ent documents and permits, solving residential problems, looking for work to the inclusion into a narrower social environment. When discussing the life of return migrants we must distinguish and pay regard to different motives for returning (there is never only one), which in tight connection with »survival strategies« of individuals, complexly influence the in­dividual’s perception of (re)integration into source environment. Motives alleged by return migrants are connected with their expectations when returning to source environment. Confrontation with other (realistic) situation in source environment can influence negatively on the individual, cause dissatisfaction and can lead to remigration. In a brief leap to the problematic of motives and causes for return­ing, we have stopped at the most and the least mentioned motives for returning: patriotism and economic motive. Difficulties that in the research involved »returnees« alleged are variegated, complex and indirectly point to inefficiency of Slovene remigration policy. The principal difficulties are lengthy and unregulated procedures in acquiring vari­ous permits (personal and real property) documents, in asserting welfare rights, in import and payment of customs, and with nostrification of certificates. People are disappointed over the negative attitude of employees in offices where they seek help and information. Necessary to mention are difficulties due to the non-flexible educational system, and difficulties that are a consequence of insufficient informing before the returning as consular missions and emigrant organisation do not have all needed information at their disposal. That is why »returnees« at times experi­ence sensations of non-belonging; they identify themselves with the society they previously worked in and criticize some aspects of Slovene society – for example bureaucracy and too slow judicature. The Returning and Immigration of Slovenes from Argentina (Marina Lukšic Hacin) This chapter deals above all with analysing the situation within the population of Slovenes who after the year 1990 returned to Slovenia from Argentina. In the fore­front are questions connected with principal goals and purpose of the research on returning and reintegration of Slovenes after their return from abroad. The research was focused on identifying and studying difficulties that individuals confront with when returning to Slovenia. The aims of the research were to detect (system) causes of those difficulties and to classify suggestions for solving or annulling them. Another field the research was focused on was a presentation of the immigrants« perception of the attitude of the Slovene state towards returnees and their descend­ants. The intention was to elaborate suggestions for preparing an appropriate model of reintegration policy of the state of Slovenia in relation to Slovenes across the world who are returning home, and their descendants (immigrants). The goals of the research present a red thread of the contribution, which is divided into problem fields that follow the very process of transmigration as expe­rienced by our collocutors. Thus, we first meet with an analysis of circumstances during the move; follow other fields as arranging documentation, residential problematic, employment, education, social contacts and quality of life. In the end, the contribution acquaints us with solutions as seen by our collocutors. The contribution concludes with a final statement that for conducting active policy in the field of returnship it is in the first place necessary politicians publicly declare and decide the returning of Slovenes from abroad is in the interest of the state. A grounded standpoint is expected on why the returning of citizens home or obviating intensive emigration (for example brain drain) is in the interest of this state. Only such positions would enable the formation of active policy and system adjustment. The Relation of the Republic of Slovenia toward Returning of Emigrants and Their Descendants (Jernej Mlekuž) This section reveals how the Republic of Slovenia with its institutions legally and normatively regulates various fields and solves concrete problems the returnees and members of their families meet with, and how (if at all) the state defines in various guidelines or concrete actions towards this phenomena. A review of dif­ferent fields reveals that an active policy, which would encourage or at least more complexly and synchronically solve the phenomenon of remigration, does not exist. The legislation, ministries and other state institutions with their laws, guidelines, starting-points, programmes and other actions, are dealing with remigration only partially and sporadically. In its continuation, the article presents the Resolution on Relations with Slovenes across the World, adopted by the parliament in 2002.The resolution presents the first step on the way to complex solving and encouraging remigration. Yet on the other hand it brings only a basis for the in the article presented »Law on relations of the Republic of Slovenia with Slovenes outside Slovene borders«, with which the proposers aimed among other to legally regulate some fields or difficulties, and to mark out the state policy towards remigration. The submitted law was in 2004 in the parliament turned down. CHAPTER 3: THEORETICAL THEMATIZATIONS OF RETURN MIGRATIONS About the Methodology Which is Annoying for the Return Migration Theory: a Migrant’s Life Story (Jernej Mlekuž) The analysis of the life story of a migrant returnee indicates to the complexity and contextuality of the migration process; it demonstrates how individual experiences reflect within the frame of a wider social context, it reminds of several causes and motives that from migrational behaviour etc. All the enumerated remains concealed in quantitative studies or is a result of stereotypization, non-critical generalization. The author points out that the presented methodology can bring sociology much benefit and that it can be read in different manners: as a completion to quantita­tive methods, for refusal of existing theories or as an inspiration for new ones, as a critique of the taken-for-granted categories, and as a warning for sociology and social geography in general and its frequent paradoxical attitude: it considers itself as capable of »objective« representation and delimitation of space while it denies such possibility to other social actors (people who »live« in a certain space). With the mentioned methodology, the author constantly, although indirectly, problema­tizes the central, »existential« issue of re-migration: is coming back possible at all. Re-migration, in instrumentalistic terminology the final cycle of the so-called migration circle, intentionally or unintentionally suggests a perception that return­ing to the place of departure is possible. If we understand the place as merely a physical location, returning is definitely possible. When the place is (as well or) above all a social location – a meeting and mingling place (of social relations), as Massey describes (1996) it, and as above all or just the life stories reveal to us – returning is much more difficult or even impossible. Thematisation of Notions Returnee and Remigration (Marina Lukšic Hacin) The definition of the notion remigration depends on the understanding of the no­tion migration. Migrations can be either internal or international while remigration is explicitly linked with international migrations and presents a logical continuation of the concept of the migration circle: emigration – immigration and life in new environment – remigration. A survey of researches and treatises on migrations in Slovenia displays three intensive waves of dealing with remigration up to the present: in the 70s, in the 90s after the attainment of independence of Slovenia, and at present. In dissertations, the notion »remigration« is used mainly in connection with the so-called first generation of emigrants or migrant workers; some authors describe the process of »remigration« or »returning« of two or more generations, which can be controversial. The central treatise attempts to offer an answer whether with change of cultures returning is at all possible, taking into consideration physical movement as well as the identity dimension of the process. Does an individual, by going abroad for work and later physically returning home, actually come back at all? Statements of people who left and later returned or are thinking about returning, reveal to us that returning is possible only in cases when we speak of it one-dimensionally, merely in the sense of physical movement of people in space. In all other cases, which pay regard to complex social/cultural dimensions we cannot speak of returning. Resocialization changes people. Yet not only migrants change. In the time when they left, lived elsewhere and changed, the environment that they left was chang­ing as well. By departing, the emigrants broke their old social nets; the latter no longer exist at their remigration to Slovenia although they expect them. Those returning are carrying in their recollection an image of the original environment from the time they left, and are expecting to find it, but it has changed. People in the environment they are returning to, also expect an individual will come back the same as one left but they have changed. Interrupted »communication« alien­ates people. Emigrants become foreigners in the environment they left, although we cannot entirely equate them with immigrants arriving for the first time in a certain environment and are strangers. At returning, they confront with processes of reintegration and repeated resocialisation. They notice they are different. After the immigration, they have preserved contacts with friends or acquaintances who, similarly as they did, immigrated to Slovenia. Active socializing of Slovenes that returned from Argentina partly resembles of the activities of emigrant societies Slovenes established in different states in Western Europe or in the both Americas and in Australia. The fact that people who return to Slovenia – the homeland – feel a need for associating with »similar« migrants and »returnees« is surprising. It seems a common denominator remains in everyday life; a necessity, difficulties that are so intense they homogenize a group of people and encourage them to establish a society. We can conclude there is no simple returning – were there one, those people would merge with the environs and would not feel different from the rest of the population of citizens. LITERATURA IN VIRI Adam, F. (1982) Kvalitativna metodologija in akcijsko raziskovanje v sociologiji. Casopis za kritiko znanosti, 10 (53-54), str. 133-292. AS, 1822, Štab za repatriacijo vojnih ujetnikov in internirancev, Upute za organi­zaciju rada i života u logorima jugoslovanskih repatriiranca u inostranstvu, 1945, t.e. 104. AS, 1822, Štab za repatriacijo vojnih ujetnikov in internirancev, Navodila za repa­triacijo v Sloveniji, t.e. 132. AS, 1822, Štab za repatriacijo vojnih ujetnikov in internirancev, t.e. 18. AS, 1822, Štab za repatriacijo vojnih ujetnikov in internirancev, Okrožnica vsem odsekom in bazam v vednost, 17. 8. 1945, t.e. 94. AS, 1931, RSNZ SRS, Organizacija repatriacijske službe, 21.8.1946, t.e. 1442, mapa 30. AS, 1931, RSNZ SRS, Porocilo zveznega oficirja v Podrošci, 11.8.1946, t. e. 1442, mapa 30. bazam v vednost, 17. 8. 1945, t.e. 94. Anon. (1986) Fotoalbum izseljencev iz Benecije/Fotoalbum degli emigranti della Benecia. Trst. Appadurai, A. (1990) Disjuncture and Difference in the Global Economy. The Project, University of Pennsylvania, Philadelphia. AISI (Arhiv Inštituta za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU), Splošno o slovenskem izseljenstvu, Informacija o slovenskem izseljenstvu, t.e. 1, mapa 7. Berger, P., Luckmann, T. (1988) Družbena konstrukcija realnosti. Cankarjeva založba, Ljubljana. Bevc, M. (1993) Emigracije, remigracije, beg možganov – primer Slovenije. Teorija in praksa, 7–8, str. 686–698. Bevc, M., Prevolnik-Rupel, M. (2000) Meddržavne selitve prebivalcev Slovenije ter obseg emigrantov in tujcev v Sloveniji – devetdeseta leta. Dve domovini/Two Homelands. 11–12, str. 147–174. Bešter, R. (2002) Migracijska politika Slovenije in EU. Primerjava zakonodaje, strateških dokumentov in priporocil s poudarkom na integracijski politiki. (www.mirovni-institut.si/slo_html/publikacije/Bester01.pdf; 23. 6. 2004). Bhabha, H. (1994) The Location of Culture. Routledge, London, New York. Bilateralni sporazumi s podrocja sistemov socialne varnosti (2004) (http://www. sigov.si/mddsz/mednarodno_sodelovanje/koordinacija_sporazumi.htm; 25. 8. 2004). Bivanje državljanov EU v Sloveniji po 1.maju 2004 (http://www.mnz.si/si/195. php; 10. 3. 2004). Bivanje slovenskih državljanov v clanici EU po 1. maju 2004 (http://www.mnz. si/si/195.php; 10. 3. 2004). Borjas, G. J. (1987) Economic Theory and International Migration. International Migration Review 23(3(78)), str. 457–485. Bošnjak, D. (2002). Zdravstvo na prepihu idej. Medicina izgublja privlacnost. Delo (priloga Znanost), 243, str. 8–9. Boyd, M. (1987) Family And Personal Networks In International Migration: Recent Developments and New Agendas. International Migration Review 21(2(78)), str. 638–670. Boyle, P., Halfacree, K., Robinson, V. (1998) Exploring Contemporary Migration. Longman, New York. Brettell B., C. (2000) Theorizing Migration in Anthropology. V: Brettell C. B., Hollifield J. F. (ur.), Migration Theory: Talking across Disciplines, Routledge, New York, London, str. 97–135. Brumen, B. (1998) Socialni spomini, casi in identitete v vasi Sveti Peter v slovenski Istri. Doktorska disertacija, Filozofska fakulteta, Ljubljana. Bruner M. E. (1986) Introduction. V: Turner W. V., Bruner M. E. (ur.), The Anthro­pology of Experience, University of Illinois Press, Urbana and Chicago, str. 3–30. Castles, S., Kosack, G. (1972) The Function of Labour Immigration in Western European Capitalism. New Left Review, 73, str. 3-21. Castles, S., Miller M. J. (1993) The age of migration. MacMillan, London. Castles, S., Miller M. J. (1998) The age of migration. MacMillan, London. Cerno, G. (1968) Aspetti geografici del fenomeno migratorio in nove communi della cosidetta »Slavia Friulana«. Diplomska naloga, Facolta di Lettere e Filosofia, Urbino. Cesar-Klopcic, I. (1977) Vracanje pomurskih delavcev iz tujine in njihovo vklju-cevanje v domace okolje, Migracije, Bilten 17, Center za raziskovanje javnega mnenja in množicnih komunikacij, Ljubljana. Chapman, M. (1969) A Population Study of Gudalcanal: some Results and Impli­cations. Oceania, 40, str. 119–147. Chapman, M. (1975) Mobility in a Non-literate Society: Method and Analysis for Two Guadalcanal Communities. V: Kosinski, L., Mansell Prothero, R. (ur.), People on the Move, Methuen, London, str. 129–145. Chapman, M. (1976) Tribal Mobility as Circulation: A Solomon Islands Example of Micro/Macro Linkages. V: Kosinski, L. A., Webb, J. W. (ur.), Population at Micro-scale. Christchurch, New Zeland Geographical Society and the Commission on Population Geography, International Geographical Union, str. 127–142. Clavora, F., Ruttar, R. (1985) Sloveni ed emigrazione. Il caso delle valli del Nati­sone. Cividale del Fruli. Clavora, F., Ruttar, R. (1993) The community without a name. Zveza slovenskih izseljencev Furlanije-Julijske krajine = Unione Emigranti Sloveni del Friuli-Venezia Giulia, Premariacco, Udine. Clifford, J. (1992) Traveling Cultures, Discussion. V: Grossberg, L., Nelson, C., Tre­icher P. (ur.), Cultural Studies, Routledge, New York, London, str. 96–116. Cloke, P., Philo, C., Sadler, D. (1991) Approaching Human Geography. Paul, London. Cebulj, B. (1982) Slovenski povratniki iz Avstralije. Poskus etnološke študije. Se-minarska naloga, po delih objavljena v Avstralskem Slovencu, 34–42. Cebulj Sajko, B. (1999) Etnologija in izseljenstvo. Slovenci po svetu kot predmet etnoloških raziskav v letih 1926–1993. Slovensko etnološko društvo, Ljubljana. Cebulj Sajko, B. (2004) Etnologija in povratništvo. Dve domovini/Two Homelands, 19, str. 197–211. Cepic, T. (1985) Oris poteka repatriacije v letu 1945. Kronika, Casopis za slovensko krajevno Zgodovino, 33(2–3), str. 232–236. Dobesedni zapisi sej – 12. redna (2004) (http://www.dz-rs.si/si/aktualno/spremlja­ nje_sej/dobesedni_zapisi_sej/dobesedni_zapisi_sej.html; 26. 8. 2004). Dobesedni zapisi sej – 44. izredna (2004) (http://www.dz-rs.si/si/aktualno/spremlja­ nje_sej/dobesedni_zapisi_sej/dobesedni_zapisi_sej.html; 26. 8. 2004). Dovoljenje za prebivanje – pogoji (2004) (http://www.mnz.si/si/1332.php?ID=291; 25. 8. 2004). Dovoljenje za stalno prebivanje (2004) (http://www.mnz.si/si/1332.php?ID=298; 25. 8. 2004). Drnovšek, M. (2001) Govorica dokumentov: družina Strajnar med Francijo in Ju­goslavijo. V: Kokalj Kocevar M. (ur.), Izseljenec. Življenjske zgodbe Slovencev po svetu, Muzej novejše zgodovine, Ljubljana, str. 85–88. Državljanstvo EU (http://www.mnz.si/si/195.php; 10. 3. 2004). Enciklopedija Slovenije (1996) Mladinska knjiga, Ljubljana. EU and the migration policy (http:/www.migrationsverket.se/english/eeu/e_ eu.html.; 23. 4. 2004). Eurojust (http://www.mnz.si/si/197.php; 10. 3. 2004). Europol (http://www.mnz.si/si/196.php; 10. 3. 2004). Fait, F. (1999) L`emigrazione giuliana in Australia (1954–1961). ERMI-Ente Regi­onale per i problemi dei Migranti, Udine. Fielding, T. (1992) Migration and Culture. V: Champion, T., Fielding, T. (ur.), Migration Processes and Patterns. Volume I. Research Progress and Prospect, Belhaven Press, London, str. 201–212. Findlay, A., Graham, E. (1991) The Challenge Facing population Geography. Progress in Human Geography, 15, str. 149–62. Forrrest, R., Murie, A. (1990) Moving Strategies Among Home Owners. V: John­ston, J., Salt, J. (ur.), Labour Migration. David Fulton publishers, London, str. 191-209. Geertz, C. (1973) The Interpretation of Cultures. Basic Books, New York. Giddens, A. (1984) The Constitution of Society. Polity Press, Cambridge. Glick Schiller, N., Basch, L., Blanc-Szanton, C., ur. (1992) Towards a Transnational Perspective on Migration. Race, Class, Ethnicity, and Nationalism Reconsi­dered. The New York Academy of Sciences, New York. Gmelch, G. (1980) Return Migration. Annual Review of Anthropology, 9, str. 135–159. Gombac, M. (1994) Racunalniška obdelava podatkov o repatriiranih vojnih uje­tnikih. Arhivi XVII, str. 96–99. Gombac, M. (1995) Baza za repatriacijo Radovljica. Kronika Casopis za slovensko krajevno zgodovino 42(3), str. 77–81. Gombac, J. (1998) Nova ideja socialnega skrbstva v Sloveniji med leti 1944 in 1950. Diplomska naloga, Filozofska fakulteta, Ljubljana. Gombac J. (2000) Novo urejanje socialnega skrbstva v Sloveniji 1944-1947. Zgodo­vinski casopis, 54(1), str. 89–109. Gombac, J. (2005) Esuli ali optanti? Zgodovinski primer v luci sodobne teorije. Založba ZRC, Ljubljana. Goss, J., Lindquist, B. (1987) Conceptualizing International Labor Migration: A Structuration Perspective. International Migration Review 29(2(110)), str. 317–351. Graham, E. (1999) Breaking Out: the Opportunities and Challenges of multi-metod Research in Population Geography. Professional Geographer, 51, str. 76–89. Gregory, D. (1994) Geographical Imaginations. Blackwell, Cambridge, Oxford. Grigg, D. (1977) E. G. Ravenstein and the »Laws of Migration«. Journal of Histo­rical Geography, 3, str. 41–54. Grillo R. D. (1985) Ideologies and Institutions in Urban France: the Representa­tions of Immigrants. Cambridge University Press, Cambridge. Gutting, D. (1996) Narative Identity and Residential History. Area, 28, str. 482–490. Halfacree, K., Boyle, P. (1993) The Challenge Facing Migration Research: the Case for a Biographical Approach. Progress in Human Geography, 17, str. 333–348. Halfacree, K., Boyle, P. (1995) 'A Little Learning is a Dangerous Thing': a Replay to Ron Skeldon. Progress in Human Geography, 19, str. 97–99. Harvey, D. (1989) The Condition of Postmodernity. Basil Blackwell, Oxford. Heršak, E., ur. (1998) Leksikon migracijskoga i etnickoga nazivanja. Institut za migracije i narodnosti, Zagreb. Holocaust Encyclopedia, UNRRA. (http://www.ushmm.org/wlc/article.php?lan g=en&ModuleId=10005685; 7. 5. 2006). Horvat, M. (2002) Sredi pušk in bajonetov. Panorama, 31. 1. 2002, str. 14-15. http://europa.eu.int/comm/justice_home/doc_centre/asylum/statistical/ docs/2001/policy_legislation_migration_en.pdf. (10. 3. 2004). http://www.mnz.si/si/1931.php (10. 3. 2004). Immigrants in Sweden (1994) The Swedish Institute, Stockholm. Izhodišca in usmeritve nacionalnega raziskovalnega in razvojnega programa (2004) (http://www.mszs.si/slo/znanost/dejavnost/izhodisca; 25. 8. 2004). Jones, H. (1990) Population Geography. Paul Chapman Publishing, London. Južnic, S. (1983) Lingvisticna antropologija. DDU, Ljubljana. Južnic, S. (1993) Identiteta. Knjižna zbirka TiP, Ljubljana. Kaczmar, O. (2005) Displaced Persons' Camps, DP Camps in Europe: Intro. (http://dpcamps.org/dpcamps/dpcampseurope.html; 7. 5. 2006). Kaj se na podrocju prometa spreminja z vstopom Slovenije v EU? (2004) (http:// www.mnz.si/si/12291.php?ID=266; 26.8.2004). Kalc, A. (1997) Selitvena gibanja ob zahodnih mejah slovenskega etnicnega pro-stora: teme in problemi. Annales, 10, str. 193–214. Kalc, A. (2000) Prispevki za zgodovino izseljevanja iz Beneške Slovenije: primer obcine Sovodnje/Savogna. Dve domovini, 11–12, str. 175–202. Kalc, A., Kodric, M. (1992) Izseljevanje iz Beneške Slovenije v kontekstu furlanske migracije s posebnim ozirom na obdobje 19. stoletja in do prve svetovne vojne. Zgodovinski casopis 46 (2), str. 179–202. Katunaric, V. (1993) Ohranjanje pluralne družbe v kulturnem pomenu. Teorija in praksa, 7–8, str. 667–670. King, R., Mortimer, J., Strachan, A., Viganola, M. T. ( 1985) Emigrazione di ri­torno e sviluppo di un comune rurale in Basilicata. Studii emigrazione, 78, str. 162–198. Klinar, P. (1976) Mednarodne migracije. Obzorja, Maribor. Klinar, P. (1985) Mednarodne migracije v kriznih razmerah. Obzorja, Maribor. Klinar, P. (1985) Remigracije v kriznih razmerah, Migracije, Bilten 33, Center za raziskovanje javnega mnenja in množicnih komunikacij, Ljubljana. Klinar, P. (1990) Zamisli o sodelovanju med Slovenci in njihovimi potomci v matici in v tujini. Dve domovini/Two Homelands, 1–2, str. 319–341. Klinar, P. (1993a) Kontinuiteta prisilnih migracij. Teorija in praksa, 7–8, str. 615–624. Klinar, P. (1993b) Osnove migracijske politike. Teorija in praksa, 7–8, str. 646–650. Klinar, P. (1993c) Liberalizem in nacionalizem v migracijski politiki. Teorija in praksa, 7–8, str. 663–664. Klinar, P. (1995) Nekateri sodobni vidiki slovenskih emigracijskih procesov, Dve domovini/Two Homelands, 6, str. 81–94. Kocmur, B. (2002) Okrogla miza Repatriacija Slovencev v maticno domovino. 10. obletnica Izseljenskega društva Slovenija v svetu. Gradimo na vrednotah 1992–2002, str. 9–12. Komac, M. (1990) Politicna kultura, Narodnostna identiteta, migracijski procesi in etnorazvoj. Protislovja narodnostnega razvoja Slovencev v Videmski pokrajini. Doktorska disertacija, Fakulteta za sociologijo, politicne vede in novinarstvo, Ljubljana. Konvencija o socialni varnosti med Republiko Slovenijo in Argentinsko republiko – delovni material, Arhiv Inštituta za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU. Koordinacija sistemov socialne varnosti (2004) (http://www.sigov.si/mddsz/med­ narodno_sodelovanje/koordinacija.htm; 25. 8. 2004). Krill, H. (2003) What did your parents do in the DP camps after the war? (http:// www.brama.com/news/press/030311subtelny_DPcamps.html; 5. 5. 2006). Kritz, M. M., Zlotnik, H. (1992) Global Interactions: Migration Systems, Processes and Policies. V: Kritz M. M., Lim L. L., Zlotnik H. (ur.), International Migra­tion Systems. A Global Approach. Clarendon Press, Oxford, str. 1–18. Lawson, V. (1998) Hierarhical Households and Gendered Migration in Latin America: Feminist Extensions to Migration Research. Progress in Human Geography, 22, str. 39–53. Lawson, V. (2000) Arguments Within Geographies of Movement: the Theoreti­cal Potential of Migrants' Stories. Progress in Human Geography, 24, str. 173–189. Leta 2006 konec dovoljenj za bivanje za državljane EU na ozemlju druge clanice (http://www.mnz.si/si/194.php?ID=271; 10. 3. 2004). Lewis, G. (1982) Human Migration: a Geographical Perspective. Croom Helm, London. Li, F., Jowett, A., Findlay, A., Skeldon, R. (1995) Discourse on Migration and Ethnic Identity: Interviews with Professionals in Hong Kong. Transaction, Institute of British Geographers, 20, str. 342–356. Lowenthal, D. (1985) Mobility and Identity in the Island Pacific: a Critique. Pacific Viewpoint, 26, str. 280–315. Lukšic-Hacin, M. (1995) Ko tujina postane dom. Znanstveno in publicisticno središce, Ljubljana. Lukšic-Hacin, M. (1999) Multikulturalizem in migracije. Založba ZRC, Ljubljana. Lukšic-Hacin, M. (2001) Zgodbe in pricevanja – Slovenci na Švedskem. Založba ZRC, Ljubljana. Lukšic-Hacin, M. (2002) Povratniki kot del migracijskega kroga, Dve domovini/ Two Homelands, 15, str. 163–178. Lukšic-Hacin, M. (2004) Vracanje Slovencev iz Argentine, Dve domovini/Two Homelands, 20, str. 13–34. Lukšic-Hacin, M. (2005) Migracijska situacija v Evropi po drugi svetovni vojni in postopna (politicna) usklajevanja med clanicami EGS (EU), Dve domovini/ Two Homelands, 22, str. 129–148. Magnetogram – 4. Vseslovensko srecanje (2004) Interni dokument državnega zbora (v programu lotusnotes), Arhiv Inštituta za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU. Malacic, J. (1993) Nekatera aktualna vprašanja demografskega in ekonomskega vidika raziskovanja slovenskega izseljenstva. Dve domovini/Two Homelands, 4, str. 149–158. Mali, F. (1993) Remigracija znanstvenikov. Teorija in praksa, 7–8, str. 656–659. Marincek, C. (2001) Ukradeno otroštvo. V: Kokalj Kocevar M. (ur.), Izseljenec. Življenjske zgodbe Slovencev po svetu, Muzej novejše zgodovine, Ljubljana, str. 129–132. Marrus, M. R. (2002) The Unwanted. European Refugees from the First World War Through the Cold War. Temple University Press, Philadelphia. Massey, D., ur. (1998) Worlds in Motion, Understanding International Migration at the End of the Millenium. Clarendon Press, Oxford. Massey, D. (1996) [1991] A Global Sense of Place. V: Daniels, S., Lee, R. (ur.), Exploring Human Geography. Arnold, London, New York, Sydney, Auckland, str. 237–245. Massey, D., Arango, J., Hugo, G., Kouaouci, A., Pellegrino, A., Taylor, J. (1993) Theories of International Migration: a Review. Population and Development Review, 19, str. 431–466. McDowell, L. (1992) Multiple Voices: Speaking from Inside and Outside »the Project«. Antipode, 24, str. 56–72. McHough, K. E. (2000) Inside, Outside, Upside Down, Backward, Foward, Ro­und and Round: a Case for Ethnographic Studies in Migration. Progress in Human Geography, 24, str. 71–89. Mejnik v Tampereju (http://www.mnz.si/si/1933.php; 10. 3. 2004). Mesic, M. (1988) Evropska migracijska situacija i perspektiva. Migracijske teme, 4, str. 371–394. Mesic, M. (1993) Strategije razvitih družb. Teorija in praksa, 7–8, str. 671–675. Mesic, M., Heršak, E. (1989) Evropa, integracija i (jugoslovenska) migracija. Mi-gracijske teme, 1, str. 5–20. Mežnaric, S. (1977) Motivi vracanja v domovino. Migracije, Bilten 15, Center za raziskovanje javnega mnenja in množicnih komunikacij, Ljubljana, str. 72–86. Migracije in azil; Prizadevanja za skupno imigracijsko politiko (http://www.mnz.si/si/198.php; 10. 3. 2004). Miles, M., Crush, J. (1993) Personal Narratives as Interactive Texts: Collecting and Interpreting Migrant Life Histories. Professional Geographer, 45, str. 84–94. Mitchell, J. C. (1969) The Concept and Use of Social Networks. V: Mitchell, J. C. (ur.), Social Networks in Social Situations, Manchester University Press, Manchester, str. 1–50. Mlekuž, J. (2002) Proucevanje ucinkov migracij na vrednotenje prostora med iz­seljenci iz Nadiške Beneške Slovenije. Magistrsko delo, Filozofska fakulteta, Ljubljana, Bovec. Mlekuž, J. (2003) »Mali« prispevek k vprašanjem »povratništva«: življenjske pri­povedi migrantov povratnikov iz Beneške Slovenije – potovanji brez vrnitve?, Dve domovini/Two Homelands, 17, str. 67–94. Mlekuž, J. (2004a) Odnos Republike Slovenije do vracanja izseljencev in njihovih potomcev, Dve domovini/Two Homelands, 20, str. 53–73. Mlekuž, J. (2004b) Življenjska pripoved migrantke Luise: prispevek za "drugacno" družbeno geografijo. Geografski vestnik, 1, str. 37–51. Nastanek tretjega stebra v Maastrichtu (http://www.mnz.si/si/1932; 10. 3. 2004). NATO štipendije za znanstvenike (2004) http://www.mszs.si/container295/ECOS/ nato_call.pdf. (25. 8. 2004). Nova struktura po Amsterdamu (http://www.mnz.si/si/1955.php; 10. 3. 2004). Nyberg Sřrensen, N. (1999) Introduction. V: Nyberg Sřrensen, N. (ur.), Narrating Mobility, Boundaries and Belonging. Centre for Development Research, Copenhagen, str. 1–6. Ollson, E. (2004) Event or Process? Repatriation Practice and Open-ended Migra­tion. V: Povrzanovic Frykman, M. (ur.), Transnational Spaces: Disciplinary Perspectives. Malmö University (IMER), Malmö, str. 151–168. Opredelitev dovoljenja za prebivanje (2004) (http://www.mnz.si/si/1332. php?ID=292; 25. 8. 2004). Panjek, A. (2001) Le fonti sull'emigrazione giuliana negli archivi di Parigi e Ginevra. V:Donato, C. (ur), Spostamenti di popolazione e transferimenti sociali nella Provincia di Trieste e nel Distretto di Capodistria nel Secondo Dopoguerra. Regione Autonoma Friuli-Venezia Giulia, Direzione Regionale Affari Europei, Opicina-Trieste, str. 70–85. Pilon, V. (1965) Na robu. Slovenska matica, Ljubljana. Pilon, V. (2004) S povratniki. Pilonova galerija, Ajdovšcina. Piore, M. J. (1979) Birds of passage. Cambridge University Press, Cambridge. Plummer, K. (1982) Documents of Life: Introductions to the Problems of Literature of a Humanism Method. Allen & Unwin, London. Pogacnik, M. (1984) Društva slovenskih delavcev v zahodnoevropskih državah. Slovenski izseljenski koledar '85, str. 114–118. Popis prebivalstva, gospodinjstev in stanovanj (2002) Statisticni urad Republike Slovenije. Uradni list RS. Pravni red in dokumenti (http://evropa.gov.si/dokumenti/; 10. 3. 2004). Predlogi zakonov - Zakon o odnosih RS s Slovenci zunaj njenih meja (2004) (http://www.dz-rs.si/si/aktualno/spremljanje_zakonodaje/predlogi_zako­ nov/predlogi_zakonov.html; 26. 8. 2004). Pridobitev državljanstva RS z naturalizacijo (2004) (http://www.mnz.si/si/1331. php?ID=302; 25. 8. 2004). Prizadevanja za skupno imigracijsko politiko EU (http://www.mnz.si/si/198.php; 10. 3. 2004). Prvi zacetki v 70. in 80. letih (http://www.mnz.si/si/1931.php; 10. 3. 2004). Questia library, UNRRA. (http://www.questia.com/library/encyclopedia/uni­ ted_nations_relief_and_rehabilitation_administration.jsp; 25.8.2006). Radcliffe, S. (1990) Beetwen Hearth and Labour Market: the Recruitment of Pea­sant Women in the Andes. International Migration Review, 24, str. 229–249. Rapport, N. (1999) The Narrative as Methodology and Ethnomethodology: In­dividual Belonging in a Post-Cultural World. V: Nyberg Sřrensen, N. (ur.), Narrating Mobility, Boundaries and Belonging, Centre for Development Research, Copenhagen, str. 7–26. Ravnik, M. (1996) Bratje, sestre, strnici, zermani: družina in sorodstvo v vaseh v Slovenski Istri. ZRC SAZU, Ljubljana; Lipa, Koper. Ravter, N. (2003) »Vrnitev domov«, Rodna Gruda, 3, str. 6–7. Repic, J. (2005) Migracijski procesi in konstruiranje ter oblikovanje transnacio­nalnih skupnosti in identifikacij med argentinskimi priseljenci v Evropi in slovenskimi priseljenci v Argentini. Doktorska disertacija, Filozofska fakulteta, Ljubljana. Rihar, J. (2002) Okrogla miza Repatriacija Slovencev v maticno domovino. 10 obletnica Izseljenskega društva Slovenija v svetu. Gradimo na vrednotah 1992–2002, str. 18–20. Rude, M. (1996) Photographs and Rememerances. (http://www.chgs.umn.edu/Vi­ sual_Artistic_Resources/Maxine_Rude/maxine_rude.html; 16. 5. 2006). Schengenski sporazum (http://www.mnz.si/si/1921.php; 10. 3. 2004). Schuman, H. (1996) Questions and Answers in Attitude surveys: Experiments on Question form, Wording and Context. Sage, Thousand Oaks. Shrestha, N. (1988) A Structural Perspective on Labour Migration in Underdeve­loped Countries. Progress in Human Geography, 12, str. 179–207. Silvey, R. (2000) Stigmatized Spaces: Gender and Place under Crisis in South Sulawesi, Indonesia. Gender, Place and Culture, 7(2), str. 179–162. Skeldon, R. (1995) The Challenge facing Migration Research: the Case for Greater Awareness. Progress in Human Geography, 19, str. 91–96. Skrbiš, Z. (1999) Long-distance Nationalism. Diasporas, Homelands and Identities. Ashgate Publishing Ltd., Singapore, Sydney. Slovenija v svetu – informacije (2004) (http://www.drustvo-svs.si/informacije. html; 26. 8. 2004). Slovenija v svetu – o društvu (2004) (http://www.drustvo-svs.si/odrustvu. html#Iz%20statuta%20SVS; 26. 8. 2004). Sociološki leksikon (1982) Savremena administracija, Beograd. Sprejeti akti – Resolucija o migracijski politiki RS (2004) (http://www.dz-rs.si/ si/aktualno/spremljanje_zakonodaje/sprejeti_akti/sprejeti_akti.html; 26. 8. 2004). Sprejeti akti – Resolucija o odnosih s Slovenci po svetu (2004) (http://www.dz-rs.si/si/aktualno/spremljanje_zakonodaje/sprejeti_akti/sprejeti_akti.html; 26. 8. 2004). Sprejeti zakoni – Zakon o zaposlovanju in delu tujcev (2004) (http://www.dz­ rs.si/si/aktualno/spremljanje_zakonodaje/sprejeti_zakoni/sprejeti_zakoni. html; 31. 8. 2004). Stam, R., Shohad, E. (1994) Contested Histories: Eurocentrism, Multiculturalism, and the Media. V: Goldberg D.T. (ur.), Multiculturalism, Blackwell, Cambrid­ge, str. 296–324. Stare, F. (1970) Slovenci na tujem. Slovenski izseljenski koledar '71, str. 50–54. Stare, F. (1971) Zaposlovanje v tujini. Slovenski izseljenski koledar '72, str. 56–60. Stare, F. (1972) Zaposlovanje v tujini. Slovenski izseljenski koledar '73, str. 30–33. Stare, F. (1973) Zaposlovanje v tujini. Slovenski izseljenski koledar '74, str. 212–215. Stare, F. (1974) Zaposlovanje in vracanje iz tujine. Slovenski izseljenski koledar '75, str. 83–86. Stare, F. (1975) Vracanje iz tujine. Slovenski izseljenski koledar '76, str. 199–202. Stare, F. (1976) Vracanje iz tujine. Slovenski izseljenski koledar '77, str. 60–63. Stare, F. (1977) Organiziranje zunanje migracije Slovencev. RI FSPN, Ljubljana. Stark, O., Levhari, D. (1982) On Migration and Risk in LDCs. Economic Develo­pment and Cultural Change, 31(1), str. 191–196. Stepputat, F., Nyberg Sřrensen, N. (1999) Negotiating Movement. V: Nyberg Sřrensen, N. (ur.), Narrating Mobility, Boundaries and Belonging, Centre for Development Research, Copenhagen, str. 85–111. Storhaug, H., ur. (2001) Stayers, Leavers and Returners. Aspects of Migration and Return Migration in European History, Immigrants & Minorities, 1, (20). Storhaug, H. (2003) European Return Migration: Numbers, Reasons and Con­sequences, AEMI Journal, 1, str. 69–77. Stranj, P. (1999) Slovensko prebivalstvo Furlanije-Julijske krajine v družbeni in zgodovinski perspektivi. Slovenski raziskovalni inštitut, Narodna in študijska knjižnica, Trst; Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, Ljubljana. Svetek, L. (1971) Socialna varnost jugoslovanskih delavcev v tujini. Slovenski izseljenski koledar '72, str. 48. Svetek, L.(1972) Jugoslavija razširja varstvo svojih delavcev po svetu. Slovenski izseljenski koledar '73, str. 33–35. Svetek, L. (1975) Novo na podrocju varnosti jugoslovanskih delavcev v tujini. Slovenski izseljenski koledar '76, str. 196–199. Svetek, L. (1977) Delovna doba v tujini in sporazumi o socialni varnosti. Slovenski izseljenski koledar '78, str. 108–112. Swedish Citizenship (http://www.migrationsverket.se; 18. 9. 2005). Šegvic, V. (1953) Povratak jugoslovenske ekonomske migracije 1945–1951. RAD, Beograd. 6. okvirni program EU. Program »Cloveški viri in mobilnost – aktivnosti Marie Curie« (2004) (http://www.rtd.si/slo/6op/podr/mobil/predstavitev.asp; 25. 8. 2004). Šetinc, F. (1968) Jugoslovani na delu v tujini. Slovenski izseljenski koledar '69, str. 32–35. Švara, S., Toš, N., Mežnaric, S., ur. (1977) Slovenci po povratku iz ZR Nemcije, sumarni podatki. Migracije, Bilten 14, Center za raziskovanje javnega mnenja in množicnih komunikacij, Ljubljana. Tambiah, S. (1989) Ethnic Conflict in the World Today. American Ethnologist, 16(2), str. 335–49. Taylor, E. (1976) The Social Adjustment of Returned Migrants to Jamaica, V: Henry, F. (ur.), Ethnicity in the Americas. Mouton, Hague, Paris, str. 213–230. Toplak, K. (2004) »Dobrodošli doma?« Vracanje slovenskih izseljencev v Republiko Slovenijo. Dve domovini/Two Homelands, 20, str. 35–50. Toš, N., ur. (1978) Slovenci po povratku iz ZR Nemcije, drugo porocilo. Migracije, Bilten 19, Center za raziskovanje javnega mnenja in množicnih komunikacij, Ljubljana. Urad RS za Slovence v zamejstvu in po svetu (2004) (http://www.ok-slovenija. org/slourad.htm; 25. 8. 2004). Uredba 1408/71 - koordinacija sistemov socialne varnosti (2004) (http://www. sigov.si/mddsz/mednarodno_sodelovanje/koordinacija_uredba.htm; 25. 8. 2004). Urquhart, sir B. (1996) The Aftermath of World War II: Relief for Refugees. (http://www.un.org/av/photo/un60/chapter2.htm; 30. 6. 2006). Van Hear, N. (1998) New Diasporas. The Mass Exodus, Dispersal and Regrouping of Migrant Communities. UCL Press, London. Vandsemb, B. (1995) The Place of Narrative in the Study of Third World Migra­tion: the Case of Spontaneous Rural migration in Sri Lanka. Professional Geographer, 47, str. 411–425. Veljavnost dovoljenja za prebivanje (2004) (http://www.mnz.si/si/1332.php?ID=294; 25. 8. 2004). Verlic Christensen, B. (2000) Migracijska politika Evropske skupnosti in Slovenija. Teorija in praksa, 6, str. 1117–1131. Virtanen, K. (1979) Settlement or Return. Finnish Emigrants (1860 – 1930) in the International Overseas Return Migration Movement. Migration Institute, Turku. Vozniško dovoljenje (2004) ( http://www.mnz.si/si/1313.php; 26. 8. 2004). Vranješ, M. (2002) »Družbena produkcija prostora«: k epistemologiji prostora v geografiji in humanistiki. Geografski vestnik, 47(2), str. 47–57. Vrecer, N. (2006) Integracija prisilnih priseljencev iz Bosne in Hercegovine v Slove­niji: Teoretizacija in primerjalne prakse v antropološki perspektivi. Doktorska disertacija. Institutum Studiorum Humanitatis - Fakulteta za podiplomski humanisticni študij, Ljubljana. Walaszek, A. (2000) Poland as the »Promised Land«: Polish-American corpora­tions and Poland after World War I. Dve domovini/TwoHomelands, 11–12, str. 251–268. Walaszek, A. (2003) Wychodžcy, Emigrants or Poles? Fears and Hopes about Emigration in Poland 1870–1939. AEMI Journal, 1, str. 78–93. Wallraff, G. (1986) Cisto na dnu. Mladinska knjiga, Ljubljana. White, P., Jackson, P.(1995) (Re)theorising population geography. International Journal of Po­pulation Geography, 1, str. 111–123 . Wyman, M. (2001) Return Migration – Old Story, New Story. Immigrants & Mi­norities, 1(20), str. 1–18. Zakon o odnosih Republike Slovenije s Slovenci zunaj njenih meja (ZORSSZNM), 6. 5. 2006. Zakon o priznavanju in vrednotenju izobraževanja (ZPVI). Uradni list Republike Slovenije, št. 73, 5. 7. 2004 Završnik, S. (1998) Prevec je bilo solza: Napisane usode »UKRADENIH OTROK« iz casa okupacije naše domovine v letih 1941–1945. Samozaložba, Kamnik. Zlotnik, H. (1992) Global Interactions: Migration Systems, Processes and Policies. V:Kritz M. M., Lim L. L., Zlotnik H. (ur), International Migration Systems. A Global Approach. Clarendon Press, Oxford, str. 19–40. Zolberg, A. R. (1983) The Formation of New States as a Refugee-Generating Pro­cess. Annals, 467, str. 24–38. Žigon, Z. (2002) Informacija o dejavnostih Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu v zvezi z vprašanjem preseljevanja Slovencev iz izseljenstva v Republiko Slovenijo, 10. obletnica Izseljenskega društva Slovenija v svetu. Gradimo na vrednotah 1992–2002, str. 14–18. Žnidaršic, I., Kaplan, Z. (2003) Spomini in pricevanja. Društvo izgnancev Slovenije 1941– 1945, Ljubljana. Žnidaršic, I. (1995) Bucka na Dolenjskem skozi cas. O izgonu krajanov od leta 1941 do 1945. Bucka - Krajevna organizacija Društva izgnancev Slovenije, Bucka. Žnidaric, M., Dežman, J., Puklavec L. (2001) Nemška mobilizacija Slovencev v drugi svetovni vojni. Zveza društev mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko 1941–1945, Celje. KAZALO POJMOV A administrativni dogovor 88 administrativne ovire 68, 70 Amsterdamska pogodba 42–45, 48 antropološko-sociološki pogled 117 Argentina 13, 22, 31, 50, 64, 69, 74, 77–81, 83, 84, 87, 88–93, 95, 101–103, 138, 139, 144 asimilacija 38 Avstralija 31, 37, 50–52, 62, 63, 72, 73, 90, 101, 144 Avstrija 13, 15, 22, 31, 41, 49, 50–52, 63, 71, 101, 138 azil 43–45, 47 B Basilicata 67 beg možganov 49, 89, 93, 104, 133, 134 begunci 13, 15, 39, 40, 44, 47, 95 behaviorizem 116–117 biografija 63, 115, 121, 123 biografski pristop 120–121 bivališce 48, 69, 73, 80, 85, 92, 98, 125 bivanje 37, 44, 46–49, 55, 56, 68, 80, 82, 83, 85, 86, 91, 92, 105, 106, 126, 139 C CIME 30, 31 D delo 16–21, 24, 26, 27, 31–33, 35, 36, 38–40, 45,–49, 51–57, 61, 62, 64, 66, 68, 70, 72, 82, 87, 93, 94, 96, 99, 100,102, 105, 107, 109, 119, 124–127, 130, 133, 135 delavci 14, 16–18, 20, 23, 31, 35, 36, 38,–40, 47, 49, 50–57, 63, 66, 68, 98, 100, 101, 104, 126 delovna mesta 39, 54, 81 delovna sila 14, 31, 33, 35, 36, 38–40, 48, 49, 56, 83, 136 delovna dovoljenja 39, 49 diskriminacija 39, 65, 69, 70, 79, 87, 112, 122, 140 diskurzivna zavest 118 diskurz nacionalne države 143 dokumentacija 68, 80, 82, 83, 91 dokumenti 16, 32, 46, 62, 68, 69, 71, 72–74, 83, 84, 89, 91, 97, 106, 110 domoljubje 65–67 domotožje 65–67 domovina 13, 15, 17, 20, 22–24, 26, 28, 30, 32, 33, 52, 54–56, 63, 67, 73, 77, 81, 88, 93, 97, 106–109, 133, 134,136, 138, 139, 144 dovoljenje za bivanje 47, 98 dovoljenje za prvo prebivanje 99 dovoljenje za stalno prebivanje 98, 99 druga svetovna vojna 13–15, 20, 22, 27, 31– 33, 36, 50, 78, 123–125, 130 družboslovje 115, 116, 118, 131 družinska imigracija 39 država gostiteljica 33, 36 državljanstvo 18, 26, 36–38, 41–43, 46–48, 56, 68, 83–85, 87, 91, 92, 95, 98–100, 102, 106–111, 136, 140 Državna komisija vojnih ujetnikov, prisil-no odpeljanih 16 E EGS 35, 38, 40, 51 ekološko-demografski pogled 117 ekonomska migracija 119 ekonomsko-vedenjski pogled 117 emigrantska država 36, 136 epistemologija 115–118 etnicno 26, 36, 38, 136, 138, 139, 142 etnicna identiteta 138 etnicnost 122, 129 EU 35, 36, 39, 40– 49, 72, 83, 104–106 Eurojust 45 Europol 43, 45 Evropska unija 13, 41, 42, 45, 47, 49, 64, 96, 101, 104, 109 Evropske skupnosti 35, 38, 41 evropske institucije 41 Evropski parlament 42– 44 F feministicna teorija 119 Francija 13, 21–23, 31, 35– 39, 41, 45, 50–52, 63, 101, 105, 124, 125, 136 G Gastarbeiter 36 geografi 115, 116, 119, 120, 122 geografija prebivalstva 118 geografija 115, 116, 118, 121, 123, 131 geografska 67, 116, 118–120, 130 globalizacija 64, 112, 135 gostujoci delavci 49, 136 H hiša 15, 55, 68, 69, 85, 86, 90, 123, 125–127, 130 humanizem 117, 122 I identiteta 36, 107, 120–123, 135–139, 141–143 ideologija nacionalne države 40 imigrantske države 36, 49, 136 instrumentalisticni pogled 119 integracija 39, 42, 45, 47–49 62, 73, 74, 89, 104, 139 integracijska politika 39, 40, 45–47, 49, 63, 74, 83, 84 integracijski vidik 39, 40 International Refugee Organisation 20, 31 invandrare 36 IRO 20, 30, 31 izkušnja 16, 20, 22, 118, 122, 123, 129, 130, 137, 142, 144 izobrazba 48, 66, 68, 69–71, 74, 82–84, 87–89, 91, 92, 133, 134 izobraženci 53, 133, 134 izobraževalni sistem 70, 82, 84, 88, 102 izobraževanje 39, 48, 70, 79, 82, 88–90, 99, 102, 103, 105, 133 izseljenci 19, 20, 22, 23, 33, 36, 50, 52, 63–67, 69, 72, 73, 78, 83, 85, 92, 95–99, 102, 103, 106, 111–133, 136, 138, 139, 141–144 izseljenska društva 69, 70, 79, 90, 110, 144 izseljenske organizacije 69, 74, 110 Izseljensko društvo Slovenija v svetu 80, 97 izvorno okolje 38, 57, 61–63, 65–68, 72–74, 138, 141, 143 J jezik 70, 72, 74, 80, 82, 84, 87, 89, 92, 95, 104, 109, 119, 141, 142 K kakovost življenja 90 Karitas 81, 87 koncept gostov–delavcev 36, 136 kontekstualna identiteta 137 konvencije o socialni varnosti 51, 52, 88 krožna migracija 36, 136 M Maastrichtska pogodba 42–44, 48 meddržavni sporazumi o zaposlovanju 51 mešani zakoni 83 metoda 63, 115, 118, 120, 122, 123, 128, 131 metodologija 115–117, 128, 131, 132 metodološko 96, 115, 116, 118 migracije 13, 14, 30–33, 36, 39, 43–46, 48–50, 56, 61–65, 73, 77, 80, 95, 98, 99, 115–123, 128, 130–136 migracije v kriznih razmerah 39 migracijska politika 14, 32, 35, 36, 38, 39, 40, 44–46, 50, 51, 54, 61, 65–67, 107, 116, 123, 129, 136 migracijski krog 36, 65, 132, 136, 138 migracijski proces 64, 130 migranti 22, 27, 36, 56, 62, 63, 65, 71–75, 98, 100, 116, 117, 120,–122, 128–130, 133, 135, 136, 143 migrantstvo 119, 130 Ministrstvo za socialno skrbstvo 19 model gostujocih delavcev 36, 38, 47, 49 model priseljencev 36 model zacasnega dela 40, 56 motivi vrnitve 61, 62, 65, 66, 130 multikulturalizem 37, 39, 40, 46, 47, 49, 64, 139 multikulturni model naroda 38 multikulturni tip državljanstva 37 N nacionalni koncept 36, 136 naftna kriza 38, 40, 53, 56 narod 15, 17, 19, 24, 38, 107, 139, 142 NATO 104 naturalizacija 36–38, 99,100, 107 Nemcija 13–22, 26, 31, 33, 35–39, 41, 45, 49, 50–52, 56, 63, 65–67, 69, 73, 101, 105, 135 nostrifikacija 74, 80, 83, 84, 89, 103 O okolja priselitve 73, 139 organizirane selitve 51 OZNA 20, 24 P politika 13, 16, 18, 26, 30, 35–40, 42–49, 52, 54, 56, 61, 62, 64, 66, 74, 77, 82, 86, 88, 93, 97, 103, 106–108, 112, 136 postmodernizem 117 povratek 32, 63, 65, 67, 71, 73, 77, 89 povratni migrant 62, 64, 65–71, 73, 74 povratne migracije 61, 62, 64, 65, 134, 136 povratniki 21, 22–24, 27, 29, 30, 32, 36, 56, 57, 61, 62, 64, 65, 67–72, 74, 77, 78, 82, 86–91, 93, 95–98, 101, 102, 106, 133, 134, 136, 138, 139, 144 povratništvo 36, 56, 57, 61–64, 77, 87, 90, 93, 95–97, 107, 109, 111, 112, 115, 116, 132–139, 143 povratni tok migracije 135 povrnjenec 64 pozitivizem 116, 118 pravice 37, 39, 42, 44–46, 48, 49, 52, 55, 68, 71, 74, 84, 92, 98, 100–102, 106–110 Predlog zakona o odnosih Republike Slovenije s Slovenci 108 pripoved 115, 123, 124, 129, 130 priselitev 49, 78 priselitvena družba 73 priselitveno okolje 72, 73 priseljenci 13, 35– 41, 43, 44, 46–49, 56, 77, 83, 86, 87, 89, 91, 105, 125, 138, 139, 143, 144 prisilna migracija 119 prisilna remigracija 39 prostorska perspektiva 117 push-pull model 61, 65, 79 R Rafaelova družba 69, 77, 81 razseljene osebe 14, 15, 18, 20, 28, 29, 31, 32, 95 Rdeci križ 32 reemigracija 95, 134, 136 reemigrant 64 reflux migration 95, 136 reintegracija 39, 104, 144 remigracija 74 remigranti 36, 64, 136 repatriacija 13, 14, 16, 17–19, 22–24, 27, 28, 30, 31–33, 62, 95, 106, 109, 110, 111, 136 repatriacijska baza 20, 22, 32 repatriiranci 16–18, 20, 21, 24, 26, 28, 29, 32, 33, 64 Resolucija o migracijski politiki RS 107 Resolucija o odnosih s Slovenci po svetu 106–108, 112 Rimska pogodba 38 rotirajoca migracija 36, 136 S Schengenski sporazum 41, 49 Schengenska konvencija 41 selitev 14, 33, 38, 78–80, 92, 96, 104, 121, 136, 138 sezonski delavci 50 skupina Trevi 41 Slovenija 18, 35, 42, 47, 51, 56, 68–72, 77–79, 81–84, 86–88, 91, 93, 95–97, 101, 102, 106–110, 112 Slovenska ustava 108 SNOS 18, 19 sociabilnost 137 socialna varnost 81, 100, 101 socialno zavarovanje 39 socialni stiki 90 socialnovarstvene pravice 100 sociologi 62, 65 Sovjetska zveza 15, 22 spolnost 119, 122, 129 sporazum v Dublinu 43 stanovanje 48, 66, 68, 69, 78, 81, 84–86, 90, 92, 97, 98, 102, 111, 124, 125 strukturalizem 117 Š šolski sistem 68, 74 Štab za repatriacijo 20 štipendija Marie Curie 104 Švedska 13, 31, 36–39, 41, 42, 45, 49, 50–52, 63, 64, 73, 74, 101, 139, 140, 141 Švica 13, 22, 35, 63, 105 T Tampere 44, 48 teorija 14, 61, 115, 117, 121, 131, 135 teorija transnacionalnosti 135 tipologija vzrokov 65 transmigrant 65 transnacionalno 123 travailleurs étrangérs 36 tujec 38, 45, 47, 98, 99, 102, 108, 125, 140, 141, 144 tujina 16–18, 20, 22, 23, 26, 31, 35, 38, 39, 47, 49, 50–57, 67–71, 73, 77–79, 82, 85, 88, 89, 91–93, 95, 96, 103, 105–107, 110, 127, 133–135, 139, 143 U UNRRA 13, 15, 16, 20, 21 upokojitev 66 Urad RS 71, 82, 94, 98 Urad za Slovence po svetu 69 V vizum 47 vozniško dovoljenje 83, 91, 105, 106 vracanje 13, 15, 36, 38, 39, 44, 49, 54–56, 61–67, 71, 72, 74, 77, 80, 82, 91, 93, 95–97, 103, 104, 106–108, 112, 133–136, 138, 139, 143, 144 vrnitev 13, 22, 27, 30, 32, 33, 36, 40, 42, 54–56, 61, 63, 65–67, 70–74, 78, 79, 95, 97, 104, 105, 107, 112, 115, 123, 127, 128, 130, 132, 135–138, 143, 144 vzroki vracanja 39, 65, 78, 24, 130, 131 Z zacasno delo 38, 47, 50, 53, 54, 56, 57, 66, 68, 136 zacasni delavci 36 zahodna Evropa 22, 35, 36, 38, 41, 50, 62, 90, 136, 144 Zakon o odnosih Republike Slovenije s Slovenci 94 Zakon o odnosih RS s Slovenci zunaj njenih meja 111 zaposlitev 39, 46, 49, 51, 53, 54, 64, 69, 70–72, 78–80, 82, 83, 87–92, 97, 99, 102, 111, 125, 127, 131, 137 zaposlovanje 31, 35, 49, 51, 53–55, 57, 71, 72, 87, 89, 94, 98, 101, 102, 112 Zavodi za zaposlovanje 53 ZDA 13, 21, 22, 31, 38, 50, 52, 133 zdomci 36, 56, 106, 133, 136 zdomstvo 49, 136 zdravstveno zavarovanje 47, 83, 91 združevanje družin 39, 40, 46 znanost 84, 89, 93, 102–104, 116, 118 Ž življenjska pripoved 115, 123, 127–129, 131, 132, 137 življenjska zgodba 63, 122, 123 Ce je v širši slovenski javnosti do dolocene mere, nikakor pa še ne dovolj znano, s kakšnimi bolecinami, travmami, negotovostjo so se spopadali naši izseljenci na svoji poti v novo življenje v tujini, potem tega nikakor ne moremo trditi o slovenskih povratnikih iz izseljenstva. Njihovo sicer po obsegu še zelo omejeno vracanje v domovino njihovih prednikov v naši javnosti na žalost še vedno spremljajo predsodki, lažne govorice, nerazumevanja, celo sovražnost. Kot med obema svetovnima vojnama »Primorci« ima tudi danes beseda »Argentinci« med velikim delom nepoucene ali celo zavedene slovenske javnosti jasen slabšalni prizvok. Njihov povratek tako v veliki meri dobiva trpek priokus. Znanstvena monografija Inštituta za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU Spet doma? z zelo pomenljivim vprašajem in podnaslovom Povratne migracije med politiko, prakso in teorijo zaradi vsega tega ne bi mogla zagledati belega dneva v primernejšem trenutku. S svojimi tehtnimi prispevki tako s teoreticnega kot tudi z izkustvenega vidika zapolnjujejo zelo pomembno vrzel v naši ustrezni znanstveni literaturi in upajmo tudi v dojemanju povratnikov v slovenski širši javnosti. Andrej Vovko »Spet doma« – s klicajem ali vprašajem – nam odpira problematiko vracajocih se migrantov in reintegracije izseljencev in njihovih potomcev. Kjer so bila odhajanja, so bila posledicno tudi vracanja v izvorno okolje, za potomce pravzaprav vstopanja v novo okolje. Kot migracije na splošno so povratne migracije vedno vpete med politiko in prakso ter skozi raziskovalni vidik tudi v migracijske teorije. Druga svetovna vojna povzroci v evropskem in širšem prostoru množicne povojne repatriacije, del katerih so tudi Slovenci, kasneje pride do »booma« ekonomskih migracij in zlasti po letu 1991 do novih vrnitev iz evropskih držav, Avstralije in Argentine. Zakaj so se vracali, kakšen je bil odnos do vracajocih se migrantov in njihovih potomcev, kakšne pomoci so bili deležni povratniki v Slovenijo in kakšne so bile njihove izkušnje, nam s teoreticnega in izkustvenega vidika govori ta knjiga. Odpira nam tudi vrsto novih dilem in vprašanj in predstavlja osnovo za nove razsikovalne izzive. Marjan Drnovšek 2.516 SIT / 10,50 € ZALOŽBA ZRC http://zalozba.zrc-sazu.si