Tine Bohinjec
Ob grobu nedolžnega otroka
0 smri,                                       Zgubljen je vrt
ti irda, ii brezsrčna žena,            in vsi smo pahnjeni v gorje,
kje bila si rojena?                      naš delež grenke so solze,
Rodil je lebe v r i,               po zemlji pa se plazi kača,
da lepšega oko                          ki od Boga nas proč odvrača.
ni videlo in ga ne bo.                 Težak navzgor nam je korak,
in cilja ne doseže vsak,
Na sredi vrta, glej,                     premnog posiane kači plen
smehlia se sad s košahh vej.    in pade dol v pekeI ognjen A v njem kali so smrli...   o,
gorje,       Ah, morda tudi to-Ie dete
kdor se dotakne ga in je.           v prosiore bo prišlo proklete?
Pa vse svarild                     Ce bi dorasl° bil° ~
zaman je bilo.                      oh ka>- če bll° bl se P°9ubll°!
In v roki keruba ognjen je meč    Zato otrita s61ze' oče- mah'
zabliskal se, bilo ni raja več.       le nehajia )okal1-
In prvi oče, prva mafi                  če deie vajmo Prisrčno' zIaio
raplakala sta hkraii.                   zagrebh so mož)e z lppaio.
O, le jokajia, saj zgubljen je vrt    Na| le' na) le pnšla )e smrt:
in vidva gresta v zemljo, v smri.    'e duša svela vsa) otela'
že nese angel jo v nebesa
O smri,                                                                       sveia
ii draga, ii dobrolna žena,         vživljenje,  v večni rajski ii iz ljubezni božje porojena!                                             vrt.