Naloga in delovanje Ijudskega učitelja, da si pridobi Ijubezen in spoštovanje naroda. (Govoril 28. dec. preteč. 1. v ,,Slov. učit. društvu" Ivan Tomšič.) (Konec.) Velike važnosti je tudi to, s kom se učitelj druži, in koga si v prijatelje izbira. Ljudskemu učitelju bodi naloga, da se druži in občuje le s takimi ljudmi, ki so čistega, plemenitega značaja — to je, s pravimi rodoljubi in poštenjaki. Kdor se s takimi ljudmf druži, nauči se mnogo dobrega in koristnega. Ker je pa silno težavno za ljudskega učitelja obvarovati se budobnib, lehkoumnih in opravljivih Ijudi, posebno uže zaradi tega, ker imajo ravno taki ljudje po največ jako sladko in uglajeno besedo na jeziku, ter jih je težko izpoznati, da so mu nevarni, ter se jih je treba izogibati, vender se jih ljudski učitelj lehko ubrani, ako se bolj poredko ž njimi peča, rualo ž njimi občuje ter jim kolikor najmenj mogoče svoje težnje in niisli razkriva, ž njimi naj se nikar ne brati in si jih ne izbira v prijatelje; kadar jih pa izpozmi, ter vidi, kako je ž njirai, potem pa le roke k sebi, in ižče naj si boljših in zvestejših prijateljev- Sploh naj si učitelj zapomni, da ~ mnogimi ljudmi se družiti in bratiti ni bilo še nikoli dobro. — Človek se preveč obvezuje, izzgubiva čas ter postaja vedno bolj nesposoben za pravo in iskreno prijateljstvo, katero je le iz majhnega števila, redkih prijateljev, vrlih in sposobnih mož, ki bi nas mogli povzdigniti k izomiki in kreposti. Ljudskemu učitelju nikakor ne pristoji, da bi se z vsakim človekom družil, ter bi bil pokrovec vsacemu loacu in zebela vsakej juhi, da bi razveseljeval in zabavljal vsako družbo. Ako je le mogoče, naj se učitelj raje druži s svojimi tovariši; med njimi naj si izbira dobrih in zvestih prijateljev, bolje bode storil, nego da si išče družbe med takimi ljudmi, s katerimi se nikoli ali le redkokdaj more pogovarjati o šoli, o vzreji šolske mladine, o pedagogičnih predmetih, ali sploh o tem, česar mu je polno srce", ako je namreč učitelj s srcem in z dušo. Mlad učitelj naj si takoj iz začetka svojega službovanja in delovanja poišče prijatelja in pobratima, vernega in zvestega tovariša, mej svojimi brati učitelji, moža, kateri je vreden, da ga spoštuje in ljubi; — in če je našel tacega, naj se mu ves uda in se k njemu priljubi. Žalibog, da se ravno v novejši šolski dobi tako zelo pogreša taka kolegijalnost mej učitelji; tega poprej ni bilo, in tudi jaz nočem preiskavati, kje tiči vzrok tolike mržnje mej ljudskimi učitelji, da se skoro drug druzega ne poznamo, drug druzemu ne upamo, drug se druzega izogibljemo ter vsak svojo učenost kaže le bolj drugitn, a ne svojim tovarišem, češ, s tetn se je bolje pogovarjati nego z učiteljem Naboretom. Nihče ne bode oporekal, ako rečetu, da se je nekaterih učiteljev novejše dobe poprijela neka neznosna učiteljska ošabnost, katera uže tako daleč sega, da se noičujejo iz vsega, kar je poštenemu narodu sveto in drago, a to samo zaradi tega, ker mislijo, da bi izgubili vse spoštovanje pri novošegnih ljudeb, ako bi se pečali s tem, kar je narodovega, kar je v navadi priprostega domačega seljaka. Taki učitelji tiše vodno nekam naprej, iu če jih vprašaš — kam? ne vedo odgovora, kakor samo to ti povcdo, da so nezadovoljni v svojem stanu, kei1 jih je mati narava za nekaj višjega položila na to zeinljo bede in nadlog. Tacih si mladi ljudski učitelj, kateri se je iz ljubezni do učiteljstva podal v svoj stan, ne bode lehko pridobil za prijatelje, kajti taki se štejejo mej zvezde, katere jedine osvetlujejo teiuoto ruračnjaštva, ter se sramujejo svojih kolegov, katerih vsa učenost je obrnena le v prospeh narodnega razvitka in blagostanja. Ljudski učitelj na kmetih mora v dejanji pokazati, da uraeje poljedelstvo, poljsko in dotnače gospodarstvo. To lehko pokaže, ako iina svoj vit, svoje polje, svoje dooiače gospodarstvo v lepem redu. Ljudje to videč, bodo ga cenili, spoštovali in se tudi radi po njem ravnali. To se ve, da je zopet žalostno, ako učitelj poleg svojega domačega gospodarstva svojo službo zanemarja, ter se rajše nahaja na polji nego v učilnici; od druge strani je pa tudi žalostno, ako učitelj, ki živi in deluje med prostim narodom, ne umeje ničesar o poljedelstvu, živinoreji in domačera gospodarstvu; a najbolj žalostno pa je, ako vsa taka opravila popolnem prezira, ter kaže, da mu je narodno gospodarstvo deveta briga. Pri prostein ljudstvu na kinetih si učitelj, ki nima nobenega pojma o kmetijstvu, ne bode pridobil zaupanja in pravega spoštovanja. Kako lepo je, ako se učitelj na kmetih o prostih svojih urah bavi ali vsaj zanima z vrtnarstvom, sadjerejo, čebelarstvom, živinorejo, poljedelstvom in sploh z domačim gospodarstvom. Lepo je videti in služi v vzgled učečej se mladini in vsej občini, ako iina učitelj svoj vrt, svoj sadovnjak, šolsko drevesnico i. t. d. v lepem redu; ako ima svoje stanovanje čisto in snažno, ako je vse okolo šolskega poslopja v najlepšem redu, v najlepšej čistoči in snagi. Vse to mnogo upliva na prosto ljudstvo, in ako se tudi ljudje ne bodo takoj ravnali o tej zadevi po njem, gotovo ga bodo pozneji posnemali in ga popraševali za svet bodi si v tej ali onej zadevi. Učitelj strokovnjak v kmetijstvu in doinačem gospodarstvu daje povsod dober vzgled, oplemeniti vso občino, razširja izobraženje, popravlja domače šege in navade, deluje blagodejno na izročeno mu mladino, ter s tem njegovim delovanjem napreduje narodni napredek, narodna sreča in narodno blagostanje. Velika je zasluga ljudskega učitelja, ako oporaina ljudi na čednost in snago, ako jih vnema za red in lepoto; prostemu ljudstvu se vse nekako omili, kar je lepega in krasnega. S tem svojim delovanjem povzdignil je učitelj prosti narod k vzvišenosti, in ga pridobi za vse, kar je lepega in plemenitega. Posebno v našej domovini ima ljudski učitelj v tem obziiu dokaj priložnosti odlikovati se in si pridobiti mnogo zaslug za svoj narod in domovino, ako mu le ne manjka dobre, krepke volje in pa gorečega rodoljubja. Važna, zelo važna stvar je, s čitn, rekši, s kakim delom se ljudski učitelj peča, izvršivši svoja službena opravila. V tej zadevi naj se učitelj peča le s takimi stvarrai, ki povzdigujejo njegov stan, ki ga odlikujejo tnej prostaki, in skrbno naj se čuva vsega, kar bi ga moglo ponižati pred ljudmi in ga pripeljati v društvo, ki je nepristojno njegovemu stanu. Za ljudskega učitelja najbolj nepristojno opravilo je po niojem innenji tako imenovana zakotna pisarija, ker ravno ta učitelja večkrat pripravi v sovraštvo z občino in mu izpodkopuje toliko potrebno veljavo. Učitelj, ki se s tacim opravilom bolj peča nego s tem, kar je njegovega stanu, pač ni vreden imena ljudskega učitelja. Najčastnejše za ljudskega učitelja bi bilo, da se, ako je le sposoben in razunien v tej stvari, peča z domačo književnostjo (literaturo). Ravno na tem polji je še dosti dela, in kako veselo bi bilo za naš stan in koliko koristi bi to donašalo v prospeh našega domačega šolskega slovstva, ako bi učitelji v prostih svojih urah spisavali pedagogične razprave in jih pošiljali njim namenjenim listom. Večkrat se slišijo neopravičene pritožbe od stranf naših učiteljev, da bi moral BUčit. Tov." tako in tako uravnan biti, a ne pomislijo, da njegov urednik ne more BTovariša" sam spisovati, in ako ga bi tudi sam pisal, kooiu bode vse to po godu, kar piše jedna sama osoba, bodi si tudi z najboljšim natnenom, da bi ustrezal učiteljem. Ta ima te, oni zopet druge izkušnje, kar se tiče vzrejevanja in poučevanja šolske mladine. Koliko koristi bi to donašalo vsacemu učitelju, ki je navdušen za napredek šolstva, ako bi te svoje skušnje priobčeval v BTovarišu" ali kakem drugem šoskem listu, ki je namenjen domačerau šolstvu. Da, gospoda, kritikovati je lehko, ali kaj boljega napisati, kar bi ugajalo vsem, to je sila težavno delo! Ker uže o našej domačej književnosti govorim, naj še stavim vprašanje: Kje je naša knjižnica za slovensko mladino? Kje so strokovnjaške knjige o našem narodnem šolstvu? Kje so poučne knjige za našega ubožnega kmeta, za naš prosti narod? Kje so znanstvene knjige, iz katerih bi narodni učitelj zajemal v svojem domačem jeziku pouk za svoje nadaljno izobraževanje? Glejte, vsega tega nam manjka, vsega tega še imamo jako malo, ker ni delavnih moči za spisovanje nam prepotrebnih knjig, sposobnih močf, tega ne smem reči, ker tacih bi se kraalu dobilo mej našimi ljudskimi učitelji mnogo, ako bi le po jedno sarao uro žrtvovali na dan, da se uče svojega milega materinega jezika in se vadijo v spisovanji našemu prostemu ljudstvu prepotrebnih knjig. Marsikateri učitelj bere v tujem jeziku kako lepo, krasno misel o tej ali onej stroki ljudskega šolstva; koliko koristi bi ta ideja dooesla, ako bi jo kdo podal tudi v našem domačem jeziku bodi si v tem ali onem listu. Ljudski učitelj, ki deluje in piše za svoj prosti narod in njegovo mladino v njemu razumljivenj. jeziku ter poleg tega ne zanemarja svoje prve in svete dolžnosti kot odgojitelj in učitelj, ta lehko reče s ponosom in sladkim čutilom: BIzpolnil sem svojo dolžnost!" Zatorej bodimo z vsakim dnevom boljši, ter ne pričakujmo pomoči od drugih, kajti težko je tistemu, čegar lonci gledajo po zabeli iz sosedove kuhinje? še neko sredstvo imam, s katerim postane ljudski učitelj, ako ga primerno rabi, največi dobrotnik vsej občini, v katerej živi in deluje. Imamo sicer uže okrajne šolske knjižnice in tako zvane knjižnice za šolsko mladino. Ali le poglejte, kakšne so nekatere te knjižnice po nekaterih krajih! Meni sicer niso znnne, ali pripoveduje se, da je ni knjige v njih, ki bi se mogla dati prostemu ljudstvu, ali pa našej učečej mladini v roke, ker so ali večinoma prazne, ali pa se nahajajo v njih take knjige, ki so pisane v tujem jeziku ter nimajo nobene koristi za onega, kateri jezika ne razume. Šolske knjižnice so v prvej vrsti sredstvo, s katerim se obdarujejo pridnejši učenci vsakdanje in tu ponavljavne šole, ter se takd širi Ijudska izobraženost iz pouka. Z dobro uredjenimi knjižnicami se lehko veliko dobrega stori. Citajoč dobre in izbrane spise, se šolska mladina posebno v dolgih zimskih večerih najprijetnejše in najkoristnejše zabavlja in poučuje. Na nekaterih krajih so tudi tako imenovane farne knjižnice, na katere naj bi tudi Ijudski učitelj primerno deloval s tem, da bi nasvetoval v nakupovanje primernih knjig, ki niso samo za malo še ne doraslo mladino, ampak tudi za odrasle Ijudi. Take knjige naj bi se izposojevale mladeničem in dekletora, da jih bero in si nabirajo potrebnih znanosti in ved. Tudi odrasli Ijudje bi se radi zabavali s primerno in poučno knjigo, ako bi se jim dala v roke, ter bi tako marsikdo ob ncdeljah in praznicih raje ostal doma pri svojej družini, mesto da zahaja v krčrae ter zapravlja svoj denar in premoženje. To se ve", da v tem 3* položaji je treba učitelju zelo previdnemu biti, da ne zaide v prenapeto ravnanje in se prostemu ljudstvu ne zameri, posebno tacim ljudem, katerim je malo mar do koristne knjige. Sploh naj ima ljudski učitelj to načelo pred očmi, da se s čitanjem širijo koristne znanosti, katerim se je v ljudskej šoli položil samo temelj, na katerega je treba dalje zidati in povzdigniti poslopje vsestranskega znanja. Posebno je treba učitelju paziti ua izbiranje primernih knjig ter naj ne vzprejme nobene knjige v šolsko knjižnico, katere bi ne bil poprej sam pridno prečital. Kar se tiče farnih ali ljudskih knjižnic, naj se vselej poprej porazume z gosp. župnikom in drugimi izkušenimi občinskimi rnožnii. V nobenej farnej knjižnici naj bi ne manjkalo gospodarstvenih knjig, kakor tudi knjig o poljedelstvu, živinoreji, zdravoslovji, prirodopisji in naravoslovji, čebelarstvu, sviloreji, sadjereji i. t. d. In ravno tacih knjig nam ne manjka v našem doinačem slovstvu. česar prosto ljudstvo ne umeje, naj mu gre učitelj na roko, da mu razloži nerazumljive pojme, bodi si ob nedeljah ali o kakein drugem primernem času. Ako učitelj pri vsakej priliki kaže, da mu srce gori za narodno izomiko, za napredek in blagostanje narodovo, potem ni dvombe, da bodo občani radi donašali prineske, da se toliko potrebne knjižnice ustanove, in da se polagoma vedno večje število knjig nabere. Prosto ljudstvo je kakor otroci, ter vedno rado posluša lepe pripovesti ter večkrat dobro knjigo čita tudi po dvakrat — trikrat. Ljudstvo naj čita malo, a to s preudarkom in temeljito. Radi dohajajo otroci in ljudje k učitelju, kateri tako deluje, kakor sem tukaj navedel. Pripoveduje se, da je bil v nekej vasi učitelj, kateremu je moral vsak učenec obljubiti, da bode izstopivši iz ljudske šole, v spomin na nov začetek svojega življenja zasadil drevesce po onem nauku, kakor se je to učil od svojega učitelja, hodeč v ljudsko šolo. In ta učitelj je doživel za deset let vcselje, da je videl na svoje oči, kako je bila vsa vas polna vsakovrstnega sadnega drevja. To je tedaj zopet primer, bratje učitelji, kako se lehko plemenito deluje v blagor in korist svojej domovini. Ako vain domoljubno srce bije v vaših prsih, bodite torej delujoči za napredek in izomiko naroda, mej katerim delujete, občujete in živite. Iz ljubezni do svoje domovine obdelujte to ravno pri nas še tako zanemarjeno polje. Ako bodete tako delovali, bodite si svesti, da bode z vami blagoslov božji, in ko že davno prestane vaše rodoljubno srce biti v vaših prsih, na vaših gomilah cvetele bodo cvetice, in hvaležni potomci se bodo z veseljem spominali vašega imena, uživajoč sladki sad vašega delovanja in truda. Vse naše življenje je učilnica, v katerej se ne moremo nikoli izučiti vsega, in kakor je to živa resnica glede vsacega človeka, koliko več velja ta resnica glede ljudskega učitelja, ki je poklican druge izobraževati in vzgojevati. Iz vsega omenjenega tedaj sledi, kako važna je učiteljeva naloga, kako mora ljudski učitelj neprestano delati in samega sebe izobraževati za svoj važni poklic. Nihče naj ne misli, da se more skončati ali popolnein izvršiti bodi si katero koli izobraženje; kdor misli, da uže zadosti zna, ej bratje, ta ne samo, da ne napreduje, nego ta gre nazaj, a to je tem pogubnejše, ker mu priprava za njegovo radovoljno izobraževanje predstavlja neprestano napredovanje, in ravno učitelj ne more nikoli reči: ,,zadosti znara, meni se dalje učiti ni treba". Govoreč o nadaljnem učiteljevem izobraževanji, naravno je, da mislim samo na ono njegovo izobraževanje, katero ga vodi vedno globokeje v njegov sveti poklic, a nikakor ne dno, katero ga pelje na kateri bodi si kakeršen koli drugi pot. K daljnemu izobraževanju ljudskega učitelja spada najprej to, da se redno in vestno pripravlja za vsako pojedino šolsko uro. 0 tem mi ni treba dalje govoriti, kajti vsak se je učil na preparandiji, kako se mu je treba pripravljati za šolski nauk. Sarao to bi rad pristavil, naj bi se učitelj ne samo ustmeno, nego tudi pismeno pripravljal, kolikor more, za vsako uro poučevanja. Delajoč s peresom v roci mnogo pospešuje vsako pripravo. S pisanjem se vsak predmet bolje razjasnuje, lože pregleda, in dobi se pred oči predmetova celota. Rad bi še povedal, kako je treba učitelju čitati dobre knjige in spise v njegovo nadaljno izobraževanje, pa tu bi mi bilo ranogo govoriti, zatorej si pridržujem o tem govoriti o kakej drugej priložnosti, omenjajoč samo to, da kadar si kupujemo knjige, držimo se pravila: nMalo, pa to, kar je dobrega in izvrstnega!" Glavno sredstvo nadaljnega izobraževanja ljudskega učitelja je, temeljito učenje svojega materinega jezika. Kdor se uči svojega jezika, napreduje v svojem poklicu, postaja bistroumnejši, ter si hrani duha in srce. Zatorej naj si vsak ljudski učitolj prizadeva, da se lemeljito uči slovnice svojega materinega jezika ter se spozna z domačo književnostjo. Ali ni žalostno, da marsikateri učitelj pozna tuje slovstvo bolj nego li domače? da se z veseljem uči tujih jezikov, a svojega materinega ne zna? Kaj bi na pr. Nemci rekli, ako bi nemški učitelji pisali knjige in pedagogične razprave v tujem jeziku, a svoj materini jezik bi zanemarjali ? Zakaj je netnška literatura tako bogata? Mar ne zato, da vsak, kdor koli je zmožen pisati v svojem materinem jeziku, piše le v tem jeziku; da bi pisal v kakem drugem, to mu niti na um ne pride. Kdor se dobro nauči slovnice svojega materinega jezika, lehko se bode izraževal ustmeno in pismcno, in kmalu bode spoznal vso milino in krasoto z vsem bogastvom in neizcerpljivim blagom svojega jezika. Kadar se človek temeljito nauči svojega materinega jezika in se zamakne v njegovo po pravilih ustanovljeno celoto, potlej je človek popolnera zmožen, da more vsako stvar ne samo sebi, temveč tudi svojim učencem razjasniti. Naša domača književnost, stara in novejša, ima nanogo lepih spisov; a žalostno je za učitelja, ki jih ne pozna. Razven svojega materinega jezika, naj si ljudski učitelj prizadeva, da se tudi temeljito naučf kakega druzega tujpga jezika, posebno onega, katerega mu je glede njegove službe in njegovih okolnosti najbolj potreba. Slovenskemu učitelju je poleg slovenskrga jezika neobhodno treba znati tudi nemškega jezika, ker je ta jezik naš drugi deželni jezik in poglavitDi jezik avstrijsko-ogerske monarhije. Znanje nemškega jezika je zatorej pri nas vsacemu ljudskemu učitelju neobhodna potreba. Dobro in koristno je tudi, ako klasičnih jezikov ne zanemarja, recimo: staroslovenski, latinski in grški. Navadno se učitelju pravi, kdor se hoče umešati med učene Ijudi sveta, treba mu je znati vsaj latinski in grški jezik. Sploh naj velja ljudskemu učitelju v tej zadevi prislovica: BKolikor jezikov kdo zna, toliko Ijudi velja!" Za nadaljno svoje izobraževanje naj ljudski učitelj nikakor ne pozabi, da se temeljito seznani z vsemi postavami in naredbami, tikajočih se ljudskega učiteljstva. Kdor pozna svoje dolžnosti in svoje pravice natančno in popolnoma, ta stoji na čvrstej podlogi, tu se ne boji nikogar! In tako bi bilo konec mojemu današnjemu govoru, s prisrčno željo, da bi vsi začeli z nastopnim letom delovati v tem smislu, kakor ga sem tu načrtal. V to ime Bog pomozi!