Franjo Čiček
Kako so Solatniki gledali morje
Njega dni se je namenil oče Mr-dun na božjo pot. Božja pot pa ni vsepovsod! To je vedel tudi oče Mrdun, ki je županoval tiste čase v Solatni vasi in je bil tako rekoč srce in glava Solatnikov, ki so sa-dili eno solato za vse in vso solato za enega.
»Božja pot je tam, kjer je lepa in čeilna cerkev in se daleč gre ter se vidi nekaj,« je dejal oče Mrdun in jo je mahnil na Trsat pri Su-šaku.
¦<Pa spominkov ne pozabite, oče Mrdun,« so vpili za njim Solatni-ki, ko so ga spremili na postajo in vlak.
"Rom, bratci, boml To se pravi: Kc bom ne pozabil,« se je smeh-ljal «če Mrdun skozi okno ter se korajžno posadil na sedež, kakor se spodobi za župana. Pri sebi je imel hleb kruha in tri klobase, da bo krotil uporni želodec, da se ga Pa ne loti kje omotica ali nezavest, je nosil seboj tudi dve steklenici vina.
»Vino ti priklene dušo,« je be-sedičil v vlaku, »pa če ti jo hudir še tako vleče iz telesa!«
Srcčno je dospel oče Mrdun na Sušak in na Trsat, kjer je opravil božjo pot in si privezal dušo. Na-to se je ozrl po kramarjih in šta-cunarjih, kje bi bil kak primeren spominek za drage mu obeane. Ču-dil se je bratom Hrvatom, ki so imeli vsi tako imenitno robo.
»Hudimana, za vsakega ne bom posebej kupoval,« se je kregal oče Mrdun sam sabo, »nekaj bo treba izbrati, kar bo za enega in za vse. To je poceni in narodno. V slogi je moč.« Je gledal in gledal, a nič ni bilo kaj prida. Pa je vrgel oči preko ceste in trga ter je zagledal morje, morje široko in prostrano, polno vode, prave pristne in mokre vode. Takšnega morja še ni videl noben  Solatnik  svoj   živ  dan  ne.
»Kapa kosmata,« je vzkliknil oi» Mrdun, »tole bom vzel. Da, moj-dunaj, morje bom vzel, da bodo Solatniki lahko rekli: Krščenmati-ček, morje smo videli.« Je stopil do obale in pogledal levo in desno. Pa je opazil, bistre so mu bile oči, da je obala precej visoko mokra, čd prav tam gori ni bilo vode, ne v^J tra, ki bi jo brlizgal kvišku.
»Kaj pa je to?« je vzkliknil, »ali je bilo prej več vode, bratje Hr-vatje?« So mu razložili prijazni bratje, da morje vsak dan raste in pada. To da je plima in oseka.
103
»To prav za prav ni nič čudne-ga,« je dejal oče Mrdun, »razu-mem, kako to gre. Pri nas doma imamo mlako, ki ima iste muhe kakor vaše morje. Če ponoči dežu-je, je zjutraj polna vode, če pa pri-peka sonce, pa lahko brozgaš po njej kakor pujsek! Aha, to je pli-jna in oseka. Hrkadibrka, to bo spominek, saj pravim, če ima člo-vek srečo in pamet na pravem tne-stu. To bodo zijali Solatniki!« Roč-no je pograbil obe steklenici. Prazni sta bili kakor sračje gnezdo v jeseni. Pa ju je napolni) z mor-sko vodo, eno do vrha, drugo do polovice. Jadrno je skočil na vlak in hajdi domov.
V Ljubljani je imel malo smolo. Zacarinili so mu sol v morski vo-di. Osel je bil, zakaj pa je rekel, da ima v steklenicah morsko vodo. Raje bi bil rekel, da vozi slivovko ali terpentinovec. Sol da je mono-pol, so rekli, in on, Solatnik in še župan povrhu, tega ne ve? Drago je moral plačati sol, ki jo je imel v vodi. Ta sol mu je biia res zaso-ljena. Sicer se je oče Mrdun uprl in pošteno pljunil, tako je bil je-zen. Pa kaj so mu rekli? Naj gre nazaj v Sušak in izlije vodo v mor-je, pa je zadoščeno pravici in za-konu. Da bi hodil nazaj? To bi sc mu rcžali bratje Hrvatje in bi kva-sili po Sušaku, da je kradel sol v steklenice, a so mu v Ljubljani iz-krtačili kosmato vest. Kaj hoče? Plačal je in še zbogom ni rekel. Jezen je bil kakor kuščar, ko jc sedel v vlak in jo zavil proti zeleni Stajerski.
Kislo se je držal oče Mrdun, ko je pomislil, kako poceni je prišel
do krasnega spominka tam-le at morju, pa ti pride kujon kranjski, nikdar siti, in ti zaračuna to, kan sploh ni njegovega.                    fl
»To je rop,« se je zadrl oče jfl dun, ko je stopil iz vlaka in se vH čal na domača tla.                      H
Solatniki so ga obkolili in nestfl| no čakali, kaj da jim je prineiH žlahtni župan. Je postavil župjfl obe steklenicj na tla in zavpil: jfl
»Dragi vašSani, bratje Solatn^| kaj vidite?«                               ¦
So Solatniki gledali obe stekB nici in niso vedeli, kaj bi.
»Vidite, Solatniki prisroojeni, da ne veste,« se je razveselil oče Afl dun, »to, kar gledate in ne pozi^ te, je morje, morje, ki ga še niste videli, odkar tlačite travo po tem grešnem svetu. Pravo in čisto mor-je, ki setn ga zajel v obe steklenicl in še carino sem moral plačati od soli, ki je ne vidite in ki je v mor-ju, katero sedaj buči pred vami!«
»He, oče Mrdun!« se je oglasil eden Solatnikov, »kako pa, da je ena steklenica polna, druga pa ne?»
»Butec,« je rekel oče Mrdun, »vidiS, to je tisto, česar ne veš. To je plima in oseka. Ali razumeš S6| daj, ha?«                                     I
Živžav mladih Solatnikov je pfl skočil k steklenici in vprašal: O9 Mrdun, kje pa so barke in ladje«
»Barke in ladje? Hm, saj scfl jim kazal steklenico, pa si nobe^| ni upala vanjo. Dobro so vohmS da potem ne morejo več nazaj. Ne gre vse na limanice, ne! Poznajo take tiče kakor smo Solfttniki. Di, da.«
104