IZŠENTJOŠTA
Proslaviti kulturni praznik
Še posebej smo ga hoteli obeležiti kot prvo praznova-nje v državi, ki je končno od sveta priznana. O tem, kako smo svobodno zadihali, je z zanosora govorila Andreja Tominc.
Koširjev Marko je lepo povezal 1000-Ietno željo Slo-vencev s Prešernom. z njegovim delom in hotenjem po samostojnosti. Da ima vsak človek svoj prostor pod soncem in s tem pravico do svojega izraza je Ivanka Kavčič hotela povedati s Prešernovim Orglarjem, v kate-rem pravi Bog puščavcu: »pusti peti mojega slavca, kakor sem mu grlo ustvaril.«
Kako bi bilo na svetu, če bi se Ijudje tega zavedali.
" Domačinka Breda Kavčič-Dolenc, ki je prišla iz Žirov
brat svoje pesmi, je požela velik aplavz. Za njo velja, da
se vsak ptič najraje vrača tja, kjer se izvali. Njena hčerka
pa je prisrčno zapela: Sem slovenska deklica.
Bredina sestra Anita je zelo prizadeto brala pesmi Lojzeta Grozdeta iz knjige Zamolčani, katero je predsta-vila naša nova faranka Cvetka Strajnar. V nadaljevanju je ovrednotila svoje življenje v Šentjoštu. Tudi njena otroka Sara in Benedikt sta se postavila s staro pesmijo »Marička sedi na kamenju«. Pomagala jima je Erika Oblak. Irena in Katarina iz Smrečja sta prispevali pretre-sljiv recital, v katerem komaj spočeti otroci prosijo ma-mice, naj jih vendar za božjo voljo pustijo živeti.
Nato je Ivanka Kavčič predstavila g. Antona Martina Slomška. Ovrednotila je njegovo delo s stavkom, v ka-term se zrcali Slomškova duša. Njegovo srce je namreč bilo za slovenski narod do zadnjega diha. Z njegovo pesmijo »Eno rožco Ijubim«, ki poje o ljubi zadovoljno-sti. je hotela nakazati vsaj trenutno rešitev iz sedanje krize. Ne smemo pozabiti, da so se Slovenci še v veliko težjih časih obdržali in preživeli. To pa zato, ker so živeli skromno in zadovoljno, Bogu vdano življenje.
Mama Brcda je prebrala oporoko rojaka Jesenovcove-ga očeta iz Planine, v kateri prosi svoje sovaščane naj živijo kulturao in zdravo življenje. Predvsem pa jih je hrabril, naj se odločajo za večje število otrok. On jih je imel 17 in mama teh otrok še danes živi. Ona je živa priča o trdoživosti kmečkega človeka, kateremu se zdravo življenje obrestuje na stara leta.
Začeli in končali smo s slovensko himno. Na začetku jo je Lojze Oblak z velikim zanosom recitiral, na koncu pa smo jo stoje zapeli vsi, stari in mladi.
Horjulski g. župnik Janez Smrekar je imel samo eno pripombo in sicer: očitno ste ena velika družina!
IVANKA KAVČIČ