UDK 316.7:316 .2
Gregor Tomc
OSEBNA KONSTRUKCIJA REALNOSTI
V prvem delu teksta avtor na kratko predstavi tri razlage narave družbenega življenja :
nominalistične, holistične in komplementaristične. V drugem delu teksta po zgledu na G.H .
Meada poda svoje lastno, personalistično razlago . Družbeno življenje locira v osebi kot
dialogu jaza z menoj. Z mišljenjem oseba vzpostavlja in ohranja sebe in druge, to je družbo .
Kakršnokoli dejansko razločevanje osebe in družbe je po takšni razlagi nesmiselno . Na
koncu poskuša avtor opredeliti še mesto nekaterih temeljnih družboslovnih pojmov v tako
pojmovani sociologiji : jezik, kultura, družba, naravno in nadnaravno, oseba, družbena
sprememba itd.
In the first part of his article, the author presents three approaches to the
understanding of social life: nominalistic, holistic and complementaristic . In the second
part of his discussion he presents his own, personalist approach, based on the work of G .H .
Mead. He locates social life in the person's dialogue of l and me . A person generates and
maintains himself and others, that is society, by thought . Any real distinction of a person
and society is thus meaningless . At the end of his article, the author attempts to define the
place of some basic sociological terms in such a sociology : language, culture, society,
natural and supernatural, person, social change etc.
person, strategy of thought, cultural type, religion
Zgodovina sociološke misli predstavlja ciklično ponavljanje treh vrst odgovorov na
vprašanje o naravi družbenega življenja: nominalističnih, holističnih in
komplementarističnih .
Nominalist izhaja pri razlagi družbenih pojavov iz subjektivnih pojmovanj
posameznika. Prepričan je, da se posameznik brez bistvenega preostanka ne da zvesti na
družbene pojave. Pri razlagi narave družbenega življenja izhaja nominalist iz
intersubjektivnih reakcij in v najbolj radikalnih različicah konča v redukciji sociologije na
psihologijo. Tako je na primer za zgodnjo psihoanalizo značilno, da razlaga
nadindividualne skupinske procese kot grožnje individualni akciji, ki naj bi jih
posameznik, kolikor je to le mogoče, nevtraliziral . (Alexander, 1988: 266) Tovrstna
psihoanalitska teorija družbe ne zanika zgolj neobhodne funkcije skupin in kolektivitet,
ampak postavlja kot pogoj za njihov obstoj individualne fantazije in patologije . V tem
smislu razume družbeno kot distorzijo realnosti, ki izgine z bolj racionalnim delovanjem
posameznikov. Takšno teoretsko načelo je dovoljevalo razumevanje vseh kolektivnih
pojavov (vojn, revo Lucij, institucij, kulturnega življenja) kot manifestacij posameznikove
osebnosti .
Po tej skrajno redukcionistični poziciji nekaterih psihologov je družbeno življenje
zgolj iluzija . Sami družboslovci niso nikoli zavzemali tako ekstremnega stališča, čeprav
so se nekateri zelo približevali nominalističnemu pristopu . Za fenomenologa Alfreda
Shutza ima družbena realnost le tisti in takšen smisel, kakršnega ji pripisujejo posamezni
62
člani . Družbeni svet je skratka lahko le moj svet . Shutz v svoji razlagi izhaja iz posameznika
in načinov izbiranja med možnimi pomeni . Človek lahko o drugem doseže le nepopolno
in pomanjkljivo vedenje, naloga sociologije pa je, da nam razkrije, kaj o družbenem svetu
mislijo ljudje . Vsako družbeno celoto se da po Shutzevem mišljenju zvesti na elemente, iz
katerih je konstituirana v procesih vzpostavljanja smisla in razumevanja, ki se odvijajo v
posamezniku, v procesih tolmačenja obnašanja drugih in v procesih samotolmačenja .
Struktura družbenega sveta je potemtakem v resnici struktura inteligi bilnih nameravanih
pomenov. Ljudje si družbeno življenje naivno organiziramo tako, da smo v središču
družbenega kozmosa, okoli nas pa so - glede na različne stopnje intimnosti in anonimnosti
- razvrščeni 'alter egi' . (Shutz, 1987 : 1601) V samem središču družbenega življenja sem
torej jaz ; najbliže krožijo tisti, kijih intimno poznam ; sledijo tisti, o katerih imam le površno
znanje; nato tisti, ki jih poznam le povedno; tisti, katerih osebnost me sploh ne zanima in
s katerimi stopam le v čisto instrumentalne odnose ; in nazadnje še vsa orodja in naprave,
ki jih je ustvarila dejavnost drugih in ki jih uporabljam v interak cijah .
Za Shutza družbeno življenje sicer ni iluzija, je pa lahko le proizvod posameznikovega
delovanja in razumevanja. Na drugi strani jemljejo holisti za izhodišče svoje analize celote
z nekimi sebi lastnimi nameni, ki se jih brez neupravičenega poenostavljanja ne da zvesti
na posameznika . Holist pripisuje voljne lastnosti družbenim pojavom zunaj posameznika
in konča, če je v pristopu konsekventen, v organicizmu . Najdlje v tej smeri so šli
družboslovci pod vplivom Darwinovega biološkega nauka v 19 . stoletju. Graham Sumner
je na primer zagovarjal stališče, po katerem družbeno življenje uravnavajo slepe sile
neodvisno od človeka, saj so temeljne enote analize celote s sebi lastnimi nameni in
življenjem. Drug značilen primer skrajnega holizma pa je zgodnje delo Ludwiga
Gumplowicza, ki je povezoval teorijo naravne selekcije, torej preživetje najsposobnejših,
z bojem med človeškimi rasami .
Po tej skrajni holistični poziciji je človek razumljen kot organizem, ki je objekt
delovanja njemu nedoumljivih in nadrejenih sil . Čeprav so družboslovci le redko
zavzemali tako nečloveško stališče, pa predstavlja holizem v eni od številnih različic
nedvomno prevladujočo orientacijo v dosedanjem sociološkem dogajanju .
Idealnotipski predstavnik družboslovnega holizma je Emile Durkheim . Sociologa po
njegovem mišljenju zanimajo le tista dejstva, ki so posamezniku zunanja, ki imajo nad
njim moč prisile in ki ga nadzirajo (Durkheim, 1964 : 3). Človek je lahko le žrtev iluzije,
da sam ustvarja tisto, kar je v resnici zunaj njega (na primer zakon, moralo, verovanje,
običaje in celo modo) . Družbeno dejstvo je vsak način delovanja, ki na posameznika izvaja
zunanjo prisilo. Dejstvo je treba opazovati kot stvar, kot nekaj človeku zunanjega . Po
Durkheimovem razumevanju je torej človek izvzet iz družbenega delovanja, družbeni
zakoni, ki jih sociologija odkriva, pa so mu dani kot usoda .
Tovrstnih holističnih razlag je v sociologiji še veliko . V sodobni slovenski sociologiji
sta bila najbolj odmevna predvsem dva pristopa - Marxova in Luhmanova teorija . Po
mišljenju marksistično usmerjenih sociologov vodijo družbeno življenje zakonitosti
razvoja, ki so neodvisne od človekove volje (evolucionizem, z občasnimi revolucijami),
temeljne enote pa so človeku nadrejene celote (družbeni razredi, ki imajo svoje interese,
zaradi katerih se bojujejo z drugimi razredi) . Po Marxovem mišljenju stopajo ljudje v
družbeni proizvodnji v odnose, ki so neizogibni in neodvisni od njihove volje. (Mills, 1975 :
42-43) Ti proizvodni odnosi ustrezajo dani stopnji razvitosti materialnih proizvajalnih sil .
Celota teh proizvodnih odnosov pa predstavlja temelj, na katerem počivajo pravo, politika,
družbena zavest, duhovni procesi itd . Skratka - ne določa zavest ljudi njihove eksistence,
63
ampak njihova družbena eksistenca določa njihovo zavest. Za analizo neke družbe lahko
vlogo ljudi odmislimo, saj zadostuje, če upoštevamo konflikt med materialnimi
proizvajalnimi silami in proizvodnimi odnosi . človeštvo se vedno loti le tistih nalog, ki
jih lahko reši, ko materialni pogoji ustvarijo možnosti za njihovo razrešitev . Človeku
zunanje materialne razmere ga spravljajo v delovanje, še več, terazmere njegovo delovanje
šele osmišljajo, mu dajejo neko razvidno (razredno) vsebino . Šele razredno določen
posameznik sploh živi v zgodovini, meni Marx . V Luhmanovi sistemski teoriji pa
nastopajo avtopoetični socialni sistemi, ki se adaptirajo, predelujejo kompleksnost okolja,
reflektirajo itd . Njegov pristop je specifičen po tem, ker ne reducira vloge človeka v
družbenem življenju, ampak jo preprosto ukine . Samo humanističen predsodek je lahko,
nam zatrjuje, da družba sestoji iz ljudi ali iz odnosov med ljudmi (Luhmann, 1991 : 1176) .
Ljudi kot žive sisteme je treba izključiti iz družbe in jih umestiti v njegovo okolje (prav .
tam, 1178) . Udeležba posameznika v družbi je izključena, med njima ne obstaja nikakršna
komunikacija, saj je komunikacija lahko le interna operacija družbenega sistema (prav tam,
1182). Posameznik je proizvod svoje lastne dejavnosti, je samoreferenčni zgodovinski stroj
(prav tam, 1182) . Na drugi strani pa je družba, ki je povsem očitno objekt, ki opazuje in
opisuje samega sebe (prav tam, 1176 in 1180) . Družba je sistem komunikacij, ki se
reproducira avtopoetično, pri čemer uporablja svoj lasten način opreriranja, da bi se
samoreferenčne operacije mogle izvršiti (prav tam, 1180) . Sistemi komunicirajo sami -
Luhmann navaja na primer sodišče in množične medije (prav tam, 1183) . Poststrukturalisti
in postmodernisti so v teoretskem obračunu z ideologijo liberalizma moderne dobe
razglasili smrt subjekta, Luhmann pa je, skladno z biološko epistemologijo, iz katere izhaja,
človeka izrinil iz opisa in razlage družboslovja tako, da je razglasil življenje družbe .
Skupno vsem holistom je, da odrekajo delovanje ljudem, da bi ga lahko pripisovali
stvarem. Ko izženejo iz sfere družbenega osebo kot edino možno instanco delovanja,
začnejo po neki nezmotljivi logiki po družbeni teoriji strašiti sociološki duhovi. Družba,
njeni segmenti, sistemi, strukture, organizacije, institucije ali skupine delujejo in
razmišljajo, se prilagajajo in spreminjajo ; ljudje pa so le bolj ali manj nemočni in nemi
opazovalci tega dogajanja .
Na problematičnost tovrstnega pristopa je posrečeno opozoril Leon Duguit
(Buorricard, 1990: 1255-1257) : " Čredit Lyonnaise nismo še nikoli videli hoditi po cours
de 1'Intendance."
Ludwig Wittgenstein pa je tovrstno postvarelo mišljenje karikiral s prispodobo o tem,
da bi lahko govorili tudi o dejavnosti masla, ko se mu dvigne cena (Wittgenstein, 1981 :
172 e) .
Sociologi, ki zagovarjajo komplementarističen pristop, se zavedajo problematičnosti
obeh omenjenih pristopov . Sociolog nominalist izhaja iz izvornega ločevanja sveta
posameznika od družbenega sveta . Nominalist je zaradi tega nenehno pred problemom,
kako prevesti rezultate egološke analize na nivo intersubjektivnosti (Brdar, 1982 : 10-120) .
Problem lahko "reši" na dva načina - s koncipiranjem družbenega sveta kot iluzije ali pa s
priznanjem "obstoja" intersubjektivnega sveta kot vsem nam dane, skupne objektivne
realnosti . V teoriji sociologa holista pa potem, ko iz družbenega življenja izžene osebo kot
akterja, začno strašiti, kot smo videli, sociološki duhovi - ker ne delujejo ljudje, stopijo na
njihov prostor različni abstraktni pojmi kot proizvodi njegovega mišljenja . V holističnih
teorijah ni ne prostora ne potrebe po osebi .
Gre za problem, ki bi ga skupaj z A .N. Whiteheadom lahko poimenovali 'napaka
napačno locirane konkretnosti' . Težava je po njegovem mišljenju v tem, ker nam jezik
64
omogoča, da lahko katerakoli entiteta v njem postane slovnični subjekt stavka . Z
habitualizirano rabo postopno izgubimo občutljivost za razlikovanje med osebo kot
dejanskim in abstraktno entiteto kot zgolj slovničnim subjektom stavka . Z vidika
sociološke analize torej oseba in abstrakten pojem nista primerljivi entiteti (Bocock, 1981 :
14 1) . Na eni strani je človek kot dejanski subjekt, na drugi strani pa so abstraktni pojmi
(kultura, družba, skupina, institucija, organizacija itd .) kot elementi družbenega pojavnega
sveta, ki obstajajo v mišljenju človeka oz . s posredovanjem njegovega mišljenja .
Skratka, če je napaka nominalista to, da si zamišlja izvorno nedružbenega človeka, ki
ga je potem treba socializirati, je napaka holista to, da zamenja abstraktne spoznavne
kategorije za realno delujoče vzroke . Dejansko pa gre v družbenem življenju za to, da
posameznik ustvarja abstraktne pojme, ki jih nato reificira, potem pa na predstavo o njih
reagira osebno (Devreux, 1991 : 127) .
Komplementaristično usmerjeni družboslovci iz tega izvajajo sklep, da sta pri
proučevanju človeka nominalistični in holistični pristop komplementarna (Devreux, 199 1 :
25). Ne gre za neki nov pristop, za neko novo teorijo, ampak zgolj za metodološki napotek .
Komplementarist ne izključuje nobene validne teorije, ampak jih le združuje v dvojnem
diskurzu - tako dani pojav najprej proučuje kot psihološki in nato še kot družbeno-kulturni
pojav, kot delovanje osebe in kot družbeno stvar . Za komplementarista sta oba načina
enako legitimna . V prvem primeru nas zanima obnašanje posameznika kot določenega z
njegovo duševnostjo, v drugem primeru se osredotočamo na sistemske aspekte družbe in
kulture, ki ji posameznik pripada .
Težava komplementarističnega pristopa je v tem, da oba načina v dualnem diskurzu
ne moreta biti nikoli v resnici ločena - ne v sami deskripciji pojava (psihologizem
predpostavlja, kot smo videli, določeno razumevanje celote in sociologizem določeno
razumevanje dela) in še manj pri sami interpretaciji pojava (ko se predpostavljeno razmerje
med njima odkrito manifestira) . Težava je seveda tudi v nekompatibilnosti obeh pristopov
- to kar se konstitutira na nominalistični ravni (osebna konstrukcija družbene realnosti), se
negira na holističnem ravni analize (ko sociolog komplementarist privoli v realnost
pojmovnih abstrakcij o družbenem življenju) . Dvojni diskurz je zato v resnici dvojni
monolog, le navidezni dvojni diskurz .
Značilen primer komplementarističnega pristopa je poskus zgodnjega Talcotta
Parsonsa, da bi združil organicizem Emila Durkheima z nominalizmom Maxa Webra .
Dejansko pa je v svoji teoriji akcije posameznika reduciral na nosilca internaliziranih
normativnih orientacij družbe . Osebo je prevedel na igralca vlog, na stranski proizvod
potekanja družbenega življenja . V njegovi teoriji voluntaristične akcije je delovanje
posameznika v resnici določeno s silami zunaj njega, tako da je nominalizem zgolj
navidezen .
Nekateri družboslovci so se bolj uspešno izogibali omejitvam vseh treh navedenih
pristopov. V mislih imamo predvsem Maxa Webra, Sigmunda Freuda in G . H . Meada .
Max Weber se na metodološki ravni zavzema za nominalizem . Družbene tvorbe
razume kot potek in povezavo specifičnega delovanja posameznih ljudi . Tako lahko na
primer izvemo, da država funkcionira le prek pravnih norm, zasidranih v glavah ljudi v
obliki predstav, ki usmerjajo delovanje (Adam, 1990 : 20) . Vsaka sociološka razlaga mora
torej upoštevati tako subjektivno motivacijo kot individualno interakcijo . Vendar pa je
metodološki individualizem skušal preseči, predvsem z metodo konstruiranja idealnih
tipov. Idealni tip kot čisto spoznavni instrument v njegovi analizi pogosto dobiva naravo
realnega pojava, ki določa posameznika. Zdi se, da je Webra v interpretaciji bolj kot
65
posameznik kot akter družbenega delovanja zanimal smiseleni okvir epohe ali sfere
družbenega življenja, ki določa posameznika . Posameznik je v ospredju le v prvi fazi
analize, potem pa se je umaknil "resničnim" sociološkim preokupacijam . V družbi, kot
nam jo slika Weber, se posameznik prilagaja ne glede na svoje motive in nagnjenja, v
ospredje pa stopi prisila družbenega nadzora . V Webrovem družbenem življenju
prevladajo abstraktne holistične tvorbe njegovega mišljenja . Celo individualna avtonomija
modernosti je na primer zgolj stranski proizvod delovanja protestantizma .
Verjetno je razlog za to, da Webru ni uspelo premostiti razkoraka med načelnim
metodološkim stališčem in sociološko interpretacijo družbenega v tem, da ni elaboriral
neke teorije posameznika, ki bi na razviden način vzpostavljala relacijo med individualnim
in kolektivnim nivojem . Prav to pa je odlika dveh družboslovcev iz prve polovice tega
stoletja . Oba sta povsem nedvoumno locirala območje družbenega v človeku .
Sigmundu Freudu je z njegovo psihoanalitično teorijo prvemu uspelo na sistematičen
način pojasniti povezanost posameznika in družbenega z mehanizmom v sami osebi . Ideal
jaza oz . nadjaz se oblikuje v procesu socializacije osebe . Ta se nauči obvladovati svoje
nagone, medtem ko se z individualnim razvojem in internalizacijo kulturnih vrednot uči
živeti z drugimi . Družba mora obstajati v osebi, da bi lahko "obstajala" v družbenem
življenju. Jaz je nemogoče ločiti od drugega, drugi pa lahko obstaja le s posredovanjem
jaza (za nas obstaja pojavni svet le prek našega mišljenja) . Družbeno življenje je interakcija
jaza z drugim . Vzemimo za primer melanholika (oseba), ki izgubo (dogodek z drugim)
ljubljene osebe (doživljanje drugega) prevede v identifikacijo z njo (odnos do sebe prek
drugega) tako, da ljubljeni objekt nezavedno kaznuje s tem, ko kaznuje sebe (proizvod
interakcije) . Vidimo, kako se v simultanem procesu hkrati oblikujeta posameznik in
družbeno življenje.
V nasprotju s kasnejšimi teorijami družbenega življenja je Freud v svoji teoriji ohranil
napetost med pričakovaji "zunanjega" sveta v nadjazu ter na drugi strani instinktivnimi
impulzi in individualno duševnostjo . V nasprotju s Parsonsom je koncipiral človeka kot
socialno, ne pa tudi v celoti socializirano žival (Wrong, 1980 : 273-274) .
G.H. Mead, podobno kot Freud pred njim, locira družbeno v posamezniku kot dialog
jaza z menoj, med posameznikovo enkratnostjo jaza in internaliziranimi stališči
generaliziranega drugega v meni. Jaz kot instanca neponovljivega posameznika zavestno
deluje v odnosu z menoj kot nosilcem stališča skupnosti . Oba skupaj tvorita osebo, ki
načrtuje in reflektira svoje delovanje z drugim. Posameznik se lahko razvija le v družbi
mene; geneza osebe pa se ujema z odkrivanjem 'družbe', to je drugih v sebi . Mead daje za
primer športno ekipo (Mead, 1964 : 218). Ekipa predstavlja generaliziranega drugega, a le
v primeru, če vstopi v dejansko izkustvo posameznega člana ekipe . Vendar pa oseba ni
zgolj tisto, kar je skupno vsem . V našem primeru posameznik, kot tudi vsi drugi člani ekipe,
ponotranji njena pravila, vendar pa v sami igri deluje na sebi lasten način, pač skladno s
svojimi individualnimi sposobnostmi in hotenji . Tako nikoli ne vemo, ali bo podal, streljal,
preigraval, se izkazal ali naredil napako itd . Zaradi tega je vsaka igra ekipe enkraten in
neponovljiv dogodek . Kot za igro velja ta ugotovitev tudi za vse druge oblike družbenega
življenja.
Skicirajmo sedaj nekaj značilnosti personalistično utemeljene sociologije .
Dialog jaza z menoj in z drugim poteka z mišljenjem . Na vprašanje: Kako je družba
mogoča ? je skratka najkrajši možni odgovor: zaradi mišljenja. Z mišljenjem
vzpostavljamo in ohranjamo sebe in druge, to je družbo. Kakršnokoli dejansko
razločevanje osebe in družbe je potemtakem nesmiselno.
66
Mišljenje pa ne odraža zgolj neponovljivega posameznika . Če bi bilo tako, bi bil človek
omejen le na prevajanje svojih enkratnih zaznav v svoje lastne povezave in nasprotja .
Pojavni svet bi bil zanj kaos, atomizirano izkustvo, ki si ga le težko zamišljamo . Očitno je
torej, da je mišljenje posameznika vedno povezano z izkustvom mišljenja, ki ga nosi v
meni. S kulturno konvencijo drugih prežeto mišljenje prevaja posamično občutenje in
vedenje o svetu ter jo umešča v shemo že občutenega in že videnega . Pojavni svet je za
nas relativno preprost, predvidljiv in razumljiv prav zaradi te interakcije med zaznavo v
posamezniku in učenjem v meni .
IN si lahko mišljenje jaza zamislimo kot golo čutno odzivanje na dražljaje v pojavnem
svetu (svetloba, zvok, vonj, okus, tip), potem predstavlja mišljenje v meni tisto instanco,
ki na podlagi učenja ob pomoči spomina na pretekle zaznave čutni zaznavi daje pomen .
Oseba je torej družbeni človek, ki z mišljenjem daje svoji zaznavi pojavnega sveta pomen .
Mišljenje ji omogoča, da se distancira od konkretnega 'tukaj in zdaj', da posplošuje in
razlaga. Zaradi učenja v meni kot svojega sestavnega dela je oseba obsedena od iskanja
pomena zaznave in vsako zaznavo tudi umešča. V tem smislu je oseba nekakšen 'kulturni
stroj' - če je sama zaznava avtomatična, pa je interpretacija kulturna, oblikovana na temelju
priučenih vrednot in znanj .
Mišljenje v meni predstavlja torej strategijo mišljenja . Strategije mišljenja so s
kulturnim načelom pomena izbrani pojmi, ki kažejo na sklop pojavov in odnosov med
njimi. Strategija mišljenja omogoča klasifikacijo zaznave drugega, umestitev sebe v svet
drugega in s tem osmišljanje delovanja osebe . Internalizirana strategija mišljenja pa
zagotavlja tudi prekrivanje izkustva pojavnega sveta med različnimi osebami danega
kulturnega tipa . S tem si lahko razjasnimo na prvi pogled težko razumljivo dejstvo, da
različni posamezniki mislimo podoben (nikakor pa ne tudi identičen !) družbeni svet . Ko
pripisujemo zaznavam podobne pomene, pa družbeni svet tudi soustvarjamo .
Ena verjetno najstarejših strategij mišljenja je totemizem . Totemizem omogoča
povezovanje klanov ali rodov v plemenu z neko živalsko vrsto. Primitivni človek je izbral
par živali s pomembno lastnostjo, ki ga združuje, in drugo pomembno lastnostjo, ki ga
razločuje - na primer sokol in vrana sta obe mesojedi ptici, vendar pa je sokol lovec, vrana
pa mrhovinar. Na ta način je človek lahko izrazil misel, da sta klana (oz . rodova) različnega
porekla . Poudarek ni na živalskosti, ampak na dvojnosti ljudi, ne na tem, daje nekaj dobro
za pojesti, ampak da je dobro za mišljenje (Levy-Strauss, 1990: 117). Totemizem kot
strategija mišljenja osebi omogoča mišljenje sorodnosti znotraj različnosti, skupine znotraj
skupnosti. Vsak kulturni tip pa se odlikuje še po številnih drugih bolj ali manj elaboriranih
strategijah mišljenja v spominu mene, na podlagi našega učenja pa nastajajo tudi vedno
nove. Tako na primer tabu omogoča razvrščanje na dovoljeno in nedovoljeno, obred na
predpisano in spontano, ideologija na napredno in nazadnjaško, nacionalizem na našo
skupnost in na tujce itd.
Strategija mišljenja se oblikuje na določenem presečišču kulturne konvencije v meni
in ustvarjalne inovacije v jazu . Vzemimo za primer dve ilustraciji . Zahodnoafriški črnec
se na pomembni ekspediciji spotakne ob kamen in zavpije : 'Oh, a tukaj si ?' in ga vzame
(Frankfort, 1978: 377). Kamen mu je z bolečino v nogi sporočil, daje močan, in črnec ga
je vzel s seboj, da bi se še nanj preselil del te moči . Kolikor mu uspe kasneje prepričati
druge o legitimnosti svoje izkušnje, se ta prevede v izkušnjo za druge, torej v kultno
strategijo mišljenja, ki razločuje naravno od nadnaravnega . Drug primer predstavlja geneza
rockovske strategije mišljenja, ki se je oblikovala po drugi svetovni vojni na presečišču
stanja kulturnega konteksta (upad legitimnosti sveta odraslih po kataklizmi svetovne vojne,
67
podaljšano šolanje mladih, urbanizacija, razvoj in ekspanzija množičnih medijev itd .) in
ustvarjalne inovacije posameznikov (v našem primeru predvsem Elvisa Presleyja in
Čhucka Berryja), ki sta z novim glasbenim stilom izrazila drugačno občutenje drugega . O
relevantnosti novega umetniškega izraza jima je uspelo prepričati številne druge (predvsem
mlade) osebe in oblikoval seje nov pogled na življenje, nov kulturni pomen . Ker pa je bilo
novo prekrivanje izkustva pojavnega sveta omejeno le na del pripadnikov kulturnega tipa,
govorimo lahko o subkulturni strategiji mišljenja .
Ko torej svet mislimo, ga ne mislimo neposredno, ampak s posredovanjem pojmov v
jeziku. Pojmi kažejo na pojave v okolju človeka, bodisi naravne, družbene ali nadnaravne
Pojem je kulturno konvencionalna predstava o svetu, torej relativno trajna referenca na
pojav .
Ob pomoči jezika izraža oseba svoj odnos do sveta. Izrekanja so lahko dveh vrst -
znanja in verovanja . Z znanji odgovarja oseba na vprašanja o resničnosti oz . neresničnosti
pojavov, z verovanji pa odgovarja na vprašanja o dobrem in slabem . Glede na to lahko
opredelimo kulturo človeka kot pojem, s katerim razumemo celoto znanj (komuniciranje,
veščina, postopek itd .) in verovanj (ideja, okus, običaj itd .), ki se jih oseba nauči v družbi
drugih. Idealnotipsko lahko ločimo kulturne tipe, v katerih mišljenju prevladujejo znanja
(na primer moderni kulturni tipi), od tistih, pri katerih prevladujejo verovanja (na primer
primitivne skupnosti) . To seveda ne pomeni, da primitivni človek ne poseduje
pomembnega fonda znanj ali moderni človek fonda verovanj, ampak kaže le, kateri
segment kulture prevladuje v osebini evaluaciji pojavnega sveta . Tako lahko na primer
primitivni človek pravilno povezuje poplavljanje reke z obilnimi padavinami, a bo na
primer globlji vzrok tega dogajanja vseeno iskal v delovanju rečnega božanstva ; moderni
človek pa je intimno lahko veren, a bo vzroke istega dogodka črpal iz svojega fonda znanja .
Repertoar kateregakoli kulturnega tipa je ožji od potencialnega osebnega repertoarja
normalne osebe . Vsaka normalna oseba, kot neponovljiva kombinacija bioloških,
individualnih in kulturnih posebnosti, se odmika od standardov danega kulturnega tipa,
kot jih internalizira (vedno na sebi lasten način!) v meni . Takšno odstopanje osebe v
vsakdanjem življenju predstavlja njeno ustvarjalnost v najširšem pomenu besede,
ustvarjalnost, ki je izvor in temelj spreminjanja sebe in drugih, torej družbe . Odstopanje
osebe lahko drugi zaznavajo kot legitimno ali ne, glede na numerično signifikantnost pa
je bodisi stvar osebne deviantnosti bodisi stvar anomije, značilne za prehodna obdobja .
Vsaka oseba tudi deviira od konvencionalnih pričakovanj v meni, kulturni tipi pa se
med seboj razlikujejo glede tega, katere deviacije so sprejemljive in katere ne . Kulturni
tipi se med seboj tudi pomembno razlikujejo po stopnji (ne)tolerantnosti do osebnih
deviacij od kulturnih pričakovanj, nikoli pa niso niti popolnoma permisivni niti popolnoma
represivni . Sicer pa lahko osebe ločimo na biološke, psihične in socialne deviante . Biološki
devianti so zaradi okvare organizma duševno nenormalni in socialno neprimerni (na primer
idiot, ki živi le v sebi) ; psihični devianti so organsko zdrave osebe, motnje pa so v nji hovi
psihi (na primer nevrotik, ki ga motnja v dialogu jaza z menoj vodi do pretiravanj glede
sebe in drugih v obliki fobij, obsesij, histerij itd .), kar nato povzroča težave v odnosu takšne
osebe z drugimi ; socialni deviant pa je organsko zdrava in duševno normalna oseba, ki je
v sporu z vrednotami in znanji kulturnega tipa (na primer boem, ki krši kulturne konvencije
skupnosti, ali kriminalec, ki ne priznava institucije zasebne lastnine itd .) . Oznaka devianta
je kulturno določena in se pomembno razlikuje med kulturnimi tipi : v nekaterih plemenskih
skupnostih lahko duševni bolnik zavzame pomembno mesto v plemenski hierarhiji (na
primer shizofrenik postane vrač itd .), v bolj represivnih modernih kulturnih kontekstih se
68
socialne deviante včasih razglaša za duševne bolnike ( primeri hospitalizacije
nekonformnih oseb itd .) oz . s e njihovo deviantnost preganja (na primer kriminalizacija
spolnih deviantov itd .) . Deviacije osebe so torej interpretirane s pozicije stališča skupnosti
v meni. To med drugim pomeni, da osebo, ki deviira na način, ki je za družbo nelegitimen,
ne obsojajo le drugi, ampak se tako označuje tudi sama (jo navdajajo občutki krivde itd .) .
Stališče skupnosti v meni opredeljuje nekoga bodisi kot normalno osebo, ( tisti, ki deviira
na sprejemljive načine in je oseba v družbenem življenju), bolnika, (tisti, ki odstopa tako
ali do te mere, da drugi to zaznavajo kot nesprejemljivo, tako da takšna oseba (začasno)
izgubi svoje mesto v družbenem življenju), otroka, (tisti, ki še ni ponotranjil ključnih
pričakovanj skupnosti in zaradi tega še ni oseba v družbenem življenju) ter druga bitja v
življenjskem svetu ljudi, (tisti, ki po definiciji niso osebe in za katere je odgovoren človek
kot njihov gospodar - sužnji in druga bitja) .
Družba je pojem, s katerim razumemo celoto odnosov človeka s seboj (dialog jaza z
menoj) in z drugimi. te je pri kulturi poudarek na vsebini (na pomenu znanj in verovanj),
je pri družbi poudarek na samih relacijah (na osebah kot nosilcih skupnih in različnih vsebin
ter na njihovem delovanju) .
Družbeni odnos poteka na nivoju osebe, torej kot relacija med neponovljivim
posameznikom ter internaliziranimi vrednotami in znanji v meni. Okolje predstavlja za
človeka bodisi naravni, družbeni ali nadnaravni svet.
V njegovem mišljenju se torej svet osebi razkriva kot narava (primarni svet,
anorganska in organska materija), kot družba (sekundarni svet, nekakšna "druga narava"
človeka, saj lahko ta tudi odnose s seboj in z drugimi zaznava kot nekaj njemu zunanjega,
objektivnega) in kot nadnaravo (tretji svet religiozne pojavnosti, ki je po religiozni
strategiji mišljenja nadrejena primarnemu in sekundarnemu svetu) . V prvem primeru je
obstoj primarnega sveta neodvisen od človeka, pri čemer pa lahko seveda za človeka
obstaja le prek njegovega mišljenja . Pojem je v tem primeru skratka znak, ki se nanaša na
realno obstoječi naravni pojav. V drugem primeru se človek konstituira kot oseba tako, da
ustvarja svet pojmovnih pojavov oz . pojavnih pojmov, osebno konstituiranih pojavov, ki
dobijo s habitualizacijo zanj naravo objektivno obstoječih družbenih pojavov (proces
objektivacije) . Gre za relativno zaprt krog (nikoli pa ne za hermetično zaprt krog, saj bi to
izključevalo spreminjanje), v katerem človek s pojmi kot znaki ustvarja družbene pojave ;
ti ustvarjajo osebo, ki vzpostavlja, ohranja, a tudi spreminja pojme, s katerimi ustvarja
družbene pojave itd . V primeru tretjega sveta religioznih pojavov pa gre za poskus
preseganja objektivne narave primarnega in kvazi-objektivne narave sekundarnega sveta
(torej tako sebe, drugih kot drugega), ko pojmovni znak sam ustvarja religiozni pojavni
svet . Obstoj nadnaravnega sveta predpostavlja internalizacijo ustreznih ideoloških vrednot
in znanj v meni . V primeru primarne realnosti je referenca pojmov na pojave transparentna
in neproblematična, že v primeru sekundarne realnosti pa se vzajemno prežemata pojmovni
in pojavni svet, to pa dela referenco pogosto nerazvidno in problematično . V primeru
tretjega sveta pa pride do radikalne emancipacije pojmov od pojavov oz. do enostranske
odvisnosti religiozne pojavnosti od primerne mišljenjske dispozicije osebe . Če lahko za
primarno realnost rečemo, da je objektivno konstruirana in družbena realnost osebno
konstruirana, potem predstavlja tretji svet fiktivno realnost, ki omogoča zgolj navidezno
interakcijo - prek božanstva v človeški podobi, božjega izbranca ali navadnega človeškega
posrednika božje besede. Šele z fiksacijo ideološke dogme v osebi se vzpostavi in ohranja
obstoj tretjega sveta religioznih pojavov (proces reifikacije) .
69
Sama družbena pojavnost je zelo raznolična . Lahko je bodisi rezultat zavestnega
subjektivnega delovanja (dialog jaza z menoj v osebi), zavestnega intersubjektivnega
delovanja (na primer primarni odnosi z drugimi v družini), lahko je rezultat pretežno
nezavednega delovanja osebe (habitualizirani postopki, ki jih oseba izvaja avtomatično,
brez premisleka, na primer način pridobivanja hrane) in delovanja, ki se ga oseba v celoti
ne zaveda (vplivi primarnega sveta - na primer podnebnih ali zemljepisnih razmer in
sekundarnega sveta - na primer že pozabljena tradicija daljnih prednikov, ki pa še vedno
sooblikuje njegovo delovanje) .
Glede na to lahko oseba zaznava dražbene pojave bodisi kot del sebe ali kot sebi
pripadajoče (konkretno družbeno življenje, intersubjektivni svet), bodisi kot pojave, ki jih
slabo ali sploh ne reflektira (odnosi z anonimnim drugim, za zaznavo katerega številne
osebe nimajo ne primerne abstraktne pojmovne aparature ne ustreznega znanja) . Različne
manifestacije stališča skupnosti so internalizirane v vsaki normalni osebi, vendar pa se
osebe med seboj pomembno razlikujejo po tem, v kolikšni meri gre za zavestne oz .
nezavedne vidike osebnosti .
Posamezniku se lahko zdi, da vsebina vrednot in znanj kulturnega tipa transcendira
njegovo zavest, da ji je nadrejena . Nekaj, kar je proizvod preteklih drugih, lahko začne kaj
hitro pripisovati drugemu - družbenim in nadnaravnim pojavom . Skladno s tem si potem
zamišlja družbeno življenje kot napolnjeno z objektivnimi pomeni s sebi lastnim
življenjem, ki usmerjajo njegovo življenje kot življenje posameznika . To v sociologiji,
verjetno pa tudi v vsakdanjem življenju prevladujočo predstavo o naravi družbenega
življenja je zelo jasno izražal tudi Weber . Tako ugotavlja na primer za hindujsko religijo
(Outhwaite, 1986: 54) :
" Za praktični učinek, ki nas zanima, ni pomembno, da posamični pobožni Hindujec
nima vedno pred očmi, kot celovitega sistema, patetičnih predpostavk nauka karme, ki je
prevedla svet v strogo racionalen in etično določen kozmos . Ta idealni sistem gaje zapiral
v kletko in ga bremenil v njegovem delovanju ."
Hindujsko religijo bi mirno lahko zamenjali s protestantizmom ali katerokoli drugo
kulturno vrednotno vsebino . Razmišljanje, kije na delu, je namreč isto - internaliziranemu
stališču skupnosti v meni se na neki, ponavadi neopredeljeni način pripisuje obstoj zunaj
osebe. Na ta način družboslovec zgolj pripisuje manifestaciji postvarele zavesti naravo
družbenega dejstva. Samo zdi se lahko, da obstaja neka objektivna realnost, ki drži osebo
za vrat. V resnici pa so kulturne vsebine, ki jih oseba internalizira v meni, po pravilu ožje
od njegovega osebnega potenciala. V dialogu jaza z menoj zato oseba te vsebine vedno
sprejema in spreminja tudi po svoje. Ne obstaja skratka Kultura z veliko začetnico, ki nas
določa (v obliki Protestantizma, Komunizma, Liberalizma itd .), ampak le individualne
predelave sorodnih kulturnih vsebin preteklih drugih . Internalizirane strategije mišljenja
poskrbijo za pomembno prekrivanje zaznave, neponovljiva enkratnost posameznika pa za
odstopanja od stališča skupnosti .
V stabilnih družbenih kontekstih je stopnja prekrivanja pomena visoka, in to v osebi
krepi težnjo po reificiranem razumevanju njenega lastnega delovanja . Krhka narava
osebno konstruirane narave družbenega življenja pa se jasneje pokaže v prehodnih
obdobjih .
Vzemimo za primer primitivno oz . tradicionalno skupnost, v kateri na prvi pogled tako
očitno in neizprosno mišljenje ljudi določa religiozna doktrina . Izvor religiozne strategije
mišljenja moramo na eni strani iskati v želji človeka po odgovoru na neskončna vprašanja
o smislu življenja, na drugi strani pa v težnji po obvladovanju naravnih sil (suša, poplave,
70
potresi itd .) . Ker racionalne strategije, utemeljene na znanju, niso uspešne zaradi
premajhnega fonda vedenja, se primitivni človek zateče k elaboraciji vrednostnih rešitev
v kulturnem tipu . Primitivne skupnosti so torej prevladujoče vrednostno obremenjene .
Naravnim silam, ki presegajo njegovo moč obvladovanja, se primitivni človek zoperstavi
z nadčloveško močjo, z vero v nadnaravna bitja in sile . Težava je seveda to, da je
nadnaravna realnost ideološko konsti tuirana, ker pojmi religije nimajo razvidne reference
v neki religiozni pojavnosti . Primitivna misel se je zaradi tega prisiljena zatekati se k
naravnim (živali, planeti, naravni pojavi) in družbenim (človek kot božja inkarnacija,
posrednik ali služabnik) posredovalcem božjega obstoja . Samo na ta način, da torej sestopi
z območja nadnaravnega, se to nadnaravno lahko zanj manifestira . Še večje težave se
pokažejo, ko gre za nadnaravno intervencijo v človekovem svetu . Od učinkovitosti te
intervencije je seveda odvisna njena kredibilnost za osebo . V tem pogledu vse žive religije
(vse religije, internalizirane v osebi) nihajo v legitimnost za osebe, odvisno pač od
učinkovitosti domnevne 'intervencije' . V obdobjih, ko postane razkorak med predvideno
funkcijo religije in njeno zaznavano vlogo v vsakdanjem življenju prevelik, se v osebi
okrepi dvom o religiozni vsebini in kulturni kontekst se sekularizira . Stari Egipt se je na
primer odlikoval po tem, da so daljšim obdobjem stabilnosti sledila kaotična in anomična
obdobja . Do tega bi prišlo v obdobjih lakote ali vojaških porazov (Frankfort, 1978 : 57) .
Vse, kar se je po verovanju egipčanske osebe v stabilnem obdobju dogajalo, je bilo volja
božanskega faraona, ki je vladal v imenu višje pravičnosti . Če je zavladalo v kraljestvu
brezzakonje ali lakota, je bilo to skregano z načelom višje pravičnosti, glede na
avtoritativno moč faraonove besede pa je bilo takšno stanje nevzdržno . Za verno osebo je
bil položaj nedoumljiv - faraon bi ga lahko z eno samo besedo popravil, a tega očitno ni
hotel storiti ; a če tega ni hotel storiti, je deloval v nasprotju z načelom pravičnosti . V takšnih
situacijah je v toku ene same generacije v osebi razpadel red, ki se je sicer zdel večen,
nespremenljiv. Religiozna strategija mišljenja je zanj izgubila svojo samoumevno
legitimnost, konvencionalni kulturni kontekst drugega se je problematiziral, stopnja
prekrivanja pomena zaznave se je skrčila. Prevladal je anomični tip osebe, ki je zaznaval
pojavni svet kot kaotičen .
Nekaj podobnega velja za krščanski kulturni tip v obdobju renesanse, ko Cerkvi ne le,
da z nadnaravno intervencijo ni uspelo odpraviti številnih problemov (lakota, kuga, vojna
itd .), ampak je prek svojih predstavnikov soustvarjala situacijo, v kateri seje delegitimirala
(verske vojne, preganjanje heretikov, korupcija itd .) . Religiozne organizacije se lahko na
krizo legitimacije odzovejo predvsem na dva načina : prvi, osebni, je postopno disociiranje
od kriterija učinkovitosti nadnaravne intervencije v človekov svet (če je magija še
neločljivo povezana z vsakdanjimi potrebami človeka, postane ta povezava v
tradicionalnih religijah mnogo bolj nejasna in neoprijemljiva) ; drugi, organizacijski, je
adaptacija na krizne razmere (religiozna organizacija se sama sekularizira in deluje
predvsem še posvetno) . V prvem primeru je težava to, da religija izgublja svojo temeljno
funkcijo za osebo (nadnaravna intervencija v primerih, ko je oseba v skupnosti drugih
nemočna) in se omeji le še na funkcijo za posameznika (osmišljanje njegove zasebne
eksistence). Takšna religija izgubi svojo družbeno funkcijo za mene in se preseli v svet
posameznikove intime. Na takšno vlogo je omejeno krščanstvo v modernih kulturnih tipih .
Drugi vidik je tesno povezan s prvim - ko se vloga religija reducira na zasebnost
posameznika, izgubi svoj pomen za osebo kot organizacija, ki ureja njegove odnose z
drugim . Zaradi tega lahko kot organizacija preživi le tako, da izgubljeno religiozno
71
funkcijo zamenja s sekularno . Predvsem kot le še sekularna organizacija (dobrodelna,
politična, podjetniška itd .) je krščanska cerkev preživela v modernem kulturnem tipu .
Tretji primer prehodnega obdobja predstavlja dezintegracija socialističnih vrednot in
znanj, ki jo tudi sami osebno preživljamo, in sicer kot obdobje dezintegracije socializma
oz. kot postsocializem . Prehodno obdobje je v tem primeru specifično, ker je bila
internalizacija vrednot in znanj socializma površna (socialistična kulturna revolucija je bila
v veliki meri neuspešna, tako da je internalizacijo prek socializacije v veliki meri
nadomestila indoktrinacija prek države) . Indoktrinacija pa lahko v najboljšem primeru
generira le fanatično osebo, ki internalizira novo skupno stališče tako, da se odreče svoji
individualnosti, intimnim prepričanjem jaza . Fanatična oseba skratka ni z novimi
vrednotami prežeta oseba, ampak oseba, v kateri so stare vrednote potlačene . Poudarek
indoktrinacije na retradicionalizirajoče vrednotne vsebine je v pretežno že modernem
kulturnem kontekstu naletel pri prevladujoči osebi na odpor in odklanjanje . V tem pogledu
predstavlja socializem gibanje socialne ustvarjalnosti, ki pa se mu nikoli ni uspelo prevesti
v kulturno konvencijo mene in s tem v stabilen družbeni red .
te strnemo: prehodno obdobje se odlikuje po kopičenju napetosti v večini oseb. &je
stabilno obdobje čas mene, je prehodno obdobje čas uveljavljanja jaza v osebi . V stabilnem
obdobju prevladujoče vrednote in znanja v meni ustrezno opisujejo družbeno realnost,
medtem ko je v prehodnem obdobju ključnega pomena enkratna in neponovljiva kulturna
vsebina posameznika . V stabilnem obdobju se predstave o naravi družbenega življenja
pomembno prekrivajo, medtem ko je v prehodnih obdobjih značilna heterogenost in
kaotičnost teh predstav . Družbena sprememba pomeni redefinicijo osebinega odnosa do
pojavnega sveta, drugačno vrednotenje in znanje o primarnem, sekundarnem in tretjem
svetu, skratka, nov kulturni tip . te se redefiniciji ne uspe prevesti v novo stališče skupnosti,
gre bodisi za subkulturno deviacijo bodisi za posamičen odziv na ravni posameznika .
te je kultura vsebina odnosov osebe in zgodovina spreminjanje le-teh, potem je družba
oblika odnosov osebe . Seveda je dejansko razločevanje teh treh nivojev možno le
abstraktno - analitično. Oglejmo si na kratko tri temeljne oblike odnosov osebe. Vsaka
normalna oseba vodi tri temeljne družbene procese s seboj in z drugimi : se podaljšuje zunaj
sebe (zavest o skupni pripadnosti z drugimi, skupina); potlačuje sebe in se preusmerja v
drugo (pripisuje svojo zavest in svoje delovanje drugemu, ideologija) ; se pomanjšuje ter
tako sebe reducira (krči svoj potencialni repertoar kot posameznika na pričakovani
repertoar vlog kulturnega tipa kot oseba, socializacija) .
Idealnotipsko lahko osebe glede na razmerje v dialogu jaza z menoj ločimo na tiste, v
katerih so omejitve mene prevladujoče (primitivna in v manjši meri tradicionalna oseba) ;
tiste, v katerih je dialog jaza z menoj v določenem ravnovesju (moderna oseba) ; tiste, v
katerih prevlada jaz nad menoj ("postmoderna" oseba) . V primitivni in tradicionalni osebi
je tenzija dialoga potlačena s totalno ideologijo (bodisi magijo bodisi religijo), ki penetrira
večino delovanj osebe v vsakdanjem življenju in jih za osebo redefinira skladno z
nadnaravno intervencijo. Nedeviantna primitivna oseba se zato odlikuje po prevladi
ideološkega mene v osebi . Bolj kot je to stališče skupnosti za osebo veljavno, večje je
nasprotje med potencialnim repertoarjem osebe in internaliziranimi vrednotami in znanji
v meni. Zaradi tega se primitivna oz . tradicionalna oseba odlikuje predvsem po
konservativnosti, njene družbene relacije pa so relativno stabilne . V moderni osebi
ideologija izgubi prevladujočo vlogo v osebi, tako da se med jazom in menoj vzpostavi
določeno ravnovesje . Zaradi tega se oseba laže zaznava kot sooblikovalec svojega lastnega
življenja, torej kotdejaven akter . Ne počuti se več predvsem kot proizvod skupnosti, ampak
72
tudi kot sooblikovalec le-te . V moderni osebi se konservativna vsebina kulturne konvencije
meša z ustvarjalno inovativnostjo, zaradi česar se te družbe odlikujejo po kontinuiranem
spreminjanju znotraj kulturnega tipa . "Postmoderni" individualizem predstavlja poskus
prevlade jaza nad menoj v osebi, poskus osvobajanja posameznika od drugih in v zadnji
instanci tudi od sebe . Seveda je lahko takšno stališče le nepopolno, saj ostaja posameznik,
če ne drugače, zakoreninjen vsaj v kulturni konvenciji jezika. Gre za pogosto stališče osebe
v dekadentnih obdobjih, ko daljše obdobje inovativnosti pripelje do dezintegracije
kulturnega tipa.
Ne glede na vrsto kulturnega tipa pa pozna vsaka normalna oseba tri tipe dialoga : jaz
z jazom (intimni dialog osebe ob minimalni intervenciji mene, individualni nivo osebe,
kot na primer v ljubezenskem odnosu) ; jaz z drugimi ( odnos osebe s konkretnimi in
anonimnimi drugimi, osebnostni nivo osebe, kot na primer odnosi z vrstniki) ; in jaz z menoj
(dialog osebe s stališčem skupnosti v sebi in drugih, abstraktni nivo osebe, kot na primer
ravnanje v skladu z zakonom). Relativno ravnovesje vseh treh dialogov( ime ujmo jih
intimni, sekundarni in abstraktni dialog) je značilno za normalno osebo moderne dobe,
medtem ko prevlada dialoga skupnega stališča na račun intimnega in sekundarnega dialoga
odlikuje, kot smo videli, fanatično osebo modernega kulturnega tipa.
Skratka: oseba je edini akter družbenega življenja. Zaradi že omenjenega
Whiteheadovega načela "napake napačno locirane konkretnosti" se nam rado dogaja, da
pripisujemo delovanje našim miselnim konstruktom (na primer procesom osebe, kot je
skupina, ali miselnim pripomočkom, kot je sistem) . Sociolog sicer lahko iz čisto
ekonomičnih razlogov pri interpretaciji abstrahira kontekst posameznika in osebe, vendar
pa pri tem ne sme pozabiti na temeljno dejstvo družbene realnosti, na to, da je osebno
konstruirana .
Družbeni svet zaznavamo s posredovanjem mišljenja kot psihične aktivnosti . Jezik je
iz zornega kota posameznika psihično orodje, s katerim zaznava in deluje na svet ; iz
zornega kota drugega je družbeno orodje, s katerim stopa v dialog s seboj in drugimi ter
tako ustvarja in ohranja družbene procese ; iz zornega kota kulture kot vsebine vrednot in
znanj pa sistem pretežno konvencionalnih znakovnih pojmov, ki kažejo na pojave . Jezik
je v tem smislu oblika duhovne kulture, ki se udejanja skozi simbolično interakcijo .
Jezik se v času malo spreminja. gele, ko imamo opraviti s procesi longue dure
postanejo jezikovne spremembe opazne. Prehodna obdobja, ko se spreminja zaznava sebe
in drugih v osebi, se najprej odražajo prav v jeziku . IN vzamemo za primer modernizacijsko
transformacijo, vidimo, da je bil to čas, ko so nastajali na eni strani čisto novi pojmi,
medtem ko so številni drugi pojmi spreminjali vsebino (Williams, 1971 : 16) . Tako so bili
na primer v angleškem jeziku nekateri novi pojmi : ideologija, intelektualec, znanstvenik,
humanitaren, utilitaren, romanticizem, atomističen, birokracija, kapitalizem,
kolektivizem, komercializem, komunizem, doktrinaren, egalitaren, liberalen, množica,
srednjeveški, operativen, primitivizem, proletariat, socializem, nezaposlenost itd . Drugi
pojmi so, kot rečeno, spremenili pomen . Tako je na primer beseda industrija prej pomenila
veščino, marljivost, vztrajnost, delavnost itd ., konec 18 . stoletja pa se je uveljavila v
pomenu določene organizacije proizvodnje (Williams, 1971 : 13) . Beseda razred se je prej
nanašala na skupine v šoli, v 18 . stoletju pa se je razširila še na ekonomske kategorije
(najprej nižji razredi, kasneje pa še višji razredi, srednji razredi, delavski razred itd .)
(Williams, 1971 : 14). Podobno razširitev pomena so doživeli še nekateri drugi zanimivi
pojmi, na primer demokracija, umetnost, kultura itd .
73
Visoka stopnja konvencionalnosti pomena pojmovnih znakov v simbolični interakciji
je pogoj za to, da ima jezik funkcijo sporazumevanja . Resje sicer, da vsaka oseba uporablja
jezik tudi na samo sebi lasten, oseben način, vendar pa v normalni situaciji vedno
prevladajo podobne (a nikoli tudi uniformne) uporabe . te to ni res, se jezik spremeni iz
sredstva sporazumevanja v izvor stalnih nesporazumov . Jezik ni več predvsem kulturni
pojav ampak kulturni problem . V nekaj takšnega ga spremeni modernistični umetnik, ko
se upira "represiji" kulturne konvencije z izumljanjem svojega lastnega jezika - novih
besed, sintakse itd .
Prevajanje družbenih pojavov v družbene probleme je posledica internalizacije
ideoloških strategij mišljenja. Oseba ni zmožna delati jasne distinkcije med deskriptivnimi
in interpretativnimi pojmi, to pa vodi do napak v zaznavi pojavnega sveta . Z deskriptivnimi
pojmi razumemo tiste pojme, ki opisujejo pojave, z intepretativnimi pa tiste pojme, ki
opisujejo probleme. V naravoslovju kot znanosti o primarni realnosti je distinkcija bolj ali
manj jasna: biolog na primer razločuje med pojavom naravne selekcije in problemom
porušenega naravnega ravnotežja . Zato z deskriptivnimi pojmi zgolj opisuje prvega in z
intepretativnimi pojmi kritizira drugega . V družboslovju ta meja pogosto ni najbolj jasna,
tako da se včasih problematizirajo sami družbeni pojavi . Ali drugače povedano: pojavi se
opisujejo kot problemi . Tako je na primer za marksističnega sociologa blago obsceno,
življenje odtujeno in boj za delavske pravice revolucija; za modernističnega ustvarjalca je
jezik ovira pri sporazumevanju; za postmodernističnega teoretika pa je subjekt mrtev in
realnost simulacija itd .
Težava večjega dela dosedanje sociološke misli je prav v nelegitimnem prehajanju z
deskriptivne na interpretativno raven analize in nazaj . Zaradi tega se dejstva, tudi kadar so
pridobljena, umešča v kontaminiran, problematičen fond znanja . To pa je tudi poglavitni
razlog za nekumulativno naravo družboslovnega znanja . Očitno se med sociologi prav nič
ne krepi strinjanje o pomenu temeljnih pojmov in njihovih povezav . Spremembe v
sociologiji so odvisne predvsem od sprememb v pogledu na svet . Znanstvene paradigme
so torej v zadnji instanci določene z ideološkimi afinitetami sociologa, pojavi pa se
problematizirajo .
Teoretska konvergenca kot komunikacija med paradigmami (Novice, 1992 : 3) bi v
sodobno sociološko misel uvedla še večjo zmedo, eklektičen babilonski stolp raznorodnih
problemskih kontekstov pomena. Povezavo med mikro in makro ravnijo analize moramo
najprej razumeti kot povezavo med jazom, menoj in drugimi . To, kar potrebujemo, pa je
nov, ekskluziven pristop, ki bo za začetek jasno razmejil tisto, kar vemo, od tistega, v kar
verjamemo, kar torej lahko le mislimo, da vemo .
Začnemo lahko z ugotovitvijo, daje družba pojem in da obstaja samo v naših glavah . . .
74
Literatura
Frane Adam (1990) : Pojem racionalnosti pri Maxu Webru, Družboslovne razprave, let. VII, št .9
Jeffrey C . Alexander (1988) : Action And Its Environment - Towards a New Synthesis, Columbia University
Press, New York
Robert Bocock (1981) : Freud and Modern Society, Van Nostrand Reihold, London
Milan Brdar (1982): Fenomenološke osnove društvenih nauka u delu Alfreda &ca, Gledišta, št . 1-4
Francois Buorricard (1990) : O individualizmu v sociologiji, Nova revija, let . IX, št . 102-103
Georges Devreux (1990) : Komplementaristička etnopsihoanaliza, August Cesarac, Zagreb
Emile Durkheim (1964): The Rules of Sociological Method, The Free Press, New York
Henry Frankfort (1978) : Kingship and the Gods, The University of Chicago Press, Chicago & London
Claude Levy-Strauss (1990): Totemizam danas, XX Vek, Beograd
Niklas Luhmann (1991): Pojem družbe, Teorija in praksa, let . XXVIII, št . 10/I1
G.H. Mead (1964) : On Social Psychology, University of Chicago Press, Chicago
C.W. Mills (1975) : The Marxists, Penguin Books, Harmondsworth
Novice (1992): Teoretska konvergenca v sodobni sociološki misli, Slovensko sociološko društvo, št . 25
William Outhwaite (1986) : Understanding Social Life -The Method Called Verstehen, Jean Stround Publishers,
Lews
Alfred Shutz (1987) : Družbena zaloga vedenja in družbena distribucija vedenja, Nova revija, let .VI, št . 65-66
Raymond Williams (1971) : Culture and Society 1780-1950, Penguin Books, Harmondsworth
Ludwig Wittgenstein (1981): Philospophical Investigations, Basil Blackwell, Oxford
D.H. Wrong (1980): The Oversocialized Conception of Man in Modern Sociology and Postscript 1975, v:
Robert Bocock, Peter Hamilton, Kenneth Thompson in Alan Waton (ur.) : An Introduction to Sociology,
Fontana/Open University Press, Glasgow
75