Vojeslav Mole: Sonet.
51
In se napoti za njo, ki je nje bol sladkost, njeno trpljenje radost, smrt tiha želja samo.
4.
Tujine mrzle so, nimajo srca — V tujinah umrla sta zapuščena oba.
Sanje končane bile, nade končane vse — Tihi grob je dal, kar je želelo srce ...
Roman Romanov.
Sonet.
raj morja v solnčnem sta sijaju šla,
nad vali čajke bele so letale,
nad njima v vrtih oljke lesketale —
Z Ijubavjo v srcu šla sta kraj morja . . .
„Za večno solnce naj zakrije trna," mladeniču so ustne šepetale, „ljubav če tvojo omadeževale bi grešne misli mojega srca!" . . .
„Usahne morje naj, če kdaj v življenju omami dušo strast pregrešna mi!" je dekle se k mladeniču privilo . . .
In čudo — solnce ni se potemnilo,
vsahnilo morje ni! . . . Galeb hrešči,
a glas topi se v solnčnem mu blestenju . . .
'            Vojeslav Mole.
o
4*