JANEZ KHUMERSTAlNEftr DVA LJUBLJANSKA VODNJAKA
Gaj ko Zupan, Ljubljana
»Clavam Herculis im merge.« je bilo zapisano na vodnjaku, kije krasil ljubljanski Stari trg,1 Spoznaj Herkuhvo skrivnost, je skriti pomen tega gesla.
Zrasla je lipa in pod njo prvo zbirališče ljubljanskih meščanov. V srednjem veku so drevo nadomestili z vodnjakom in ga okrasili s kipom antičnega junaka. Nato je fontana s Herkulovim kipom sto let lepšala Stari trg v Ljubljani.2 Podoben okras so postavili pred Magistrat. Ob koncu osemnajstega stoletja so kamniti okras s Starega trga odstranili in izpraznjeni prostor so zasedle vprege. Vse več jih je bilo, dokler niso konj zamenjala motorna vozila. Meščani so jih v zadnji četrtini našega stoletja odgnali. Očiščeni prostor je nekaj let sameval. Osamosvojitev Slovenije in stoletnica mestnega vodovoda pa sta oživili trg in vodnjak.
Nova postavitev vodnjaka spoštuje lego starega in vrsto kamna, iz katerega je bil narejen. Dodana je replika originalnega kipa, hommage nekdanjim ustvarjalcem. Delno je vodnjak oblikovan drugače.5 Ucscdilo naj bi čimbolj natančno predstavilo nekdanji okras,
1 Natančno jc napis razložen v knjigi Silva Kopriva: Ljubljana skozi čas, Ljubljana 1989, p, 240 {v opombah). Glasil se je: Bibis Mimes securas aquas. / Quod sanguíneas aut let hale s non bibas. / civ han Fori Veterís fortitudini liba! / Ft ne. le t heos hic bibas, / obli tus jluidi benefteii / cía vam Herkulis immerge. / ut in fabula Veri ta t is / speciem videos / Aemonam / in Foro Veter i adversus Turcum lorien s vietncem-. Prevod bi se glasil: Brez skrbi pij čisto vodo. / Da ne piješ krvave in smrtonosne (blatne), / nazdravi srčnosti prebivalcev Starega trga! / ln da ne bi pil pozabe, J pozah-Ijajoč na tekočo dobroto, / omoči Herkulov kij / in v zgodbi boi videl podobo Resnice / Emono, / na Starem trgu večkratno zmagovalko nad Turki, - Dolžina dokazuje, da je moral zapis zavzemati velike površine, kar pojasnjuje domnevno pokončnost rohnih pMč bazena, Nepravilna razporeditev v vTsticc dopušča možnost krožne (ovalna kanuía ?) zasnove napisa. : Fontana je bila postavljena v začetku ali sredi šestnajstega stoletja, preurejena v letih 1653-1655, popravljena julija 1660, okrašena jeseni 1675. Vodnjak je zdržal do leta 1774, ko so ob gradnji Gruberjevega kanala prekinili vodovod i Golovca. Najbrž bazen z okrasom ni i m a k ten preživel požara marca istega leta, 1 Kombinacija delfinov in Herkula jc zahtevala novo zasnovo. Delfini sn na vodnjaku ločeni od Herkula. vezni člen je samo Khumerstainerjevo avtorstvo obeh origi-
.111
Od prvotne skulpture sta ohranjena originalna kipa antičnih figur, ki predstavljata jesen ljubljanskega manicrizma in napoved razcveta baročnih prvin v mestu. Pri nadrobnejši predstavitvi razvoja ljubljanskega kiparstva je kamniti Herkul nepogrešljiv, saj je skupaj z Neptunovim kipom, ki je kraljeval nad delfini na vodnjaku Mestnega trga, likovni in ikonografski predhodnik in znanilec Academige opervsvrum.
Vodnjaka in kipa na obeh fontanah so opisovali številni zgodovinarji in umetnostni zgodovinarji, tako Wallner, Costa, Steska, Vodnik, Štele, Mal, Cevc, Vilfan, VriSer in drugi. Večina se je zadovoljila z arhivskimi podatki o Tolmesingcrju, o katerih sta dvomila Emilijan Cevc in Sergej Vrišer. Drugačen vir je pokazal Josip Mal. Njihovo delo, pogosto skrito v manj preglednih virih, je potrebno delno nadgraditi in povezati s potrjenimi arhivskimi podatki/
Za pomoč pri razbiranju arhivskih listin se posebej zahvaljujem kolegu Urošu Lubcju.
* * *
Druga polovica sedemnajstega stoletja je bila za prestolnico kranjske dežele pomemben čas.s Ljubljana je preživela obdobje nenehnih velikih turških napadov. Poraz pri Monoštru je Turke za dve desetletji ustavil in zavladalo je nekaj zmagoslavja.6 Postavljali so spomenike, ki so slavili pogum branilcev in
nalov, Morske živali so obkrožene z vodo, ki je oživila nema usta in žubori skozi razgibane repe, Nekaj svobode je moralo ostati arhitektu Masku MuSiČu, ki je podpis pustit v kroglastem podstavku, zaobljenosti korita in valovanju dete lj i čast c ga stebra. Sieber je kompromis med kaneluano klasicistično obliko, ki predira skozi razne sestavne člene vodnjaka, in vitkim manicrističmm stebrom v jedru. Je rdeča nit, ki povezuje gladino vode in obe plastiki. Po svoje je Mušič ohlikoval razgibani kap i te S, ki ga j c oddelil od rcpliciranega kipa. Rcminiscenca dolgega napisa so Mena no vi verzi v lalni plošči in podpisani nekdanji in sedanji avlo rji na nasprotni strani, Menart je napisal:
Dan se za dnevom vrsti, za leti vrstijo se leta, voda pa v loku ves čas iskro z vodnjaka curlja. Spomni se. kdor mimo gret kot voda odteka življenje, dokler je čas, ga v dlani hlastno zajemaj in pij! 4 Seznam virov je v opombah. Samo Josip Mal (Josip Mal: Stara Ljubljana in njeni ljudje. Ljubljana 1957 [od tod citirano Mal: Ljubljana), pp. 171-176) je natančneje pregledal arhivsko gradivo, ki piše o Khumersiaineiju, Toda zgodovinarja zgolj avtorstvo in Stilna analiza nista zanimala. Napačna atribucijft (DoljToLmesingerju se pojavlja do zadnjih izdaj različnih knjig, Bmiiijan Ccvc upravičeno dvomi o Doline.1; i nge rje vem avtorstvu (£mihjan Ccvc: Kiparstvo na Slovenskem med gotiko in barokom, i. j ubija na 196-1). Khumcrstaincrjcvo ime se v slovenskih umetnostnih knjigah, razen pri Sergeju Vrišerju (Sergej Vrišer: Baročno kiparstvo v osrednji Sloveniji, Ljubljana 1976 [od tod citirano Vrišer: Baročno kiparstvo), p. 47) ne omenja. VojaSko strateška lega prestolnice Kranjske je vplivala na zanimanje Dunaja in vladarjev zanjo. Cf Josip Gruden: Zgodovina slovenskega naroda: Tretji del, Novi vek, 6. zvezek, Celovec 1916 (od tod citirano Gruden: Zgodovina), p. 905. * Monošter je Sentgotliard ali Szenigoiihard ob Rabi, tam je bila velika bilka 1. avgusta 1664. l.eopold L je po njej sklenil mir v Vasvaru s premaganimi Turki, Zaradi
.111
božjo pomoč. Zgradili so kapelico na bojnem polju, spomenika v Gradcu iti Ljubljani.! Oba spomenika sta bila v osnovi spominska stebra, posvečena Brezmadežni. Podobni stebri so bili večkrat kombinirani z vodo,*
Prestolnica Kranjske je ostajala strateško pomembna točka. Ljudje se niso otresli vojaških nevarnosti in bremen, kljub temu jc dvajsetletni mir prinesel nekaj blaginje. Trgovina je cvetela in ob njej so cerkvene in posvetne in stitucije skrbele za vsestranski razvoj mesta.
Bil je Valvasorjev čas, ki je Šele napovedoval veliko erupcijo baroka v Ljubljani po drugi vojni s Turki, v letih 1683-16H4, Obrobno mesto avstrijskega cesarstva se je pričelo prebujati že prej. Vrsta zgodovinskih drobcev kaže, daje bila ustanovitev Academiae operosorum leta 1693 samo nadgradnja življenja in kulture, ki sta prikrito brsteli v mestu po obisku tesarja Leopolda I,* septembra leta 1660. Ohranjene teoretične študije, zlasti o ljubljanski mestni hiši, so uvod v nov čas. Razvoj ni tekel gladko in premočrtno, Muze so se morale pogosto ukloniti ekonomskim in kulturnim škarjam Mesto se ni otreslo provmcialnosti. Raven izobražencev ni napovedovala neslu-tenih višin Quag! i a in Robba naslednjega stoletja. Valvasorjeva ali Dolničar-jeva razgledanost sta bili v Ljubljani bolj izjema kot pravilo.
Priči razvoja likovnih značilnosti in opisanih razmer sta bili mestni fonta-ni, Neptunova pred Magistratom'® in Herkulova na Starem trgu, Obe sta pu-
nepremišljenega sporazuma je izbruhnil upor Zrinjskih leta 1669. Spomladi I6&3 s° Turki z novo vojsko pod poveljstvom velikega vezirja Kara Mustafe ponovno skušali priti do Dunaja. Po porazu so jih evropske vojske dodatno premagale äe pri Budimu, Mohaczu, Beogradu m Senli. Leta 1699 so sklenili nov sporazum v Src irski h Karlovcth. Cf, Gruden: Zgodovina, f Deielni stanovi so na pobudo cesarja Leopolda 1 14. januarja 1664 sklenili Devici Mariji, zaŠČitnici, postaviti spomenik v Ljubljani. Obljubo so izpolnili in spomenik financirali, čeprav šeie šestnajst let kasneje. Načrt za kip je napravil salzburSki kipar Wolf Wcisenkirchncr, zlitino in načrt vlivanja je pripravil Janez Vajkard Valvasor, ulil gaje ljubljanski zvonar Kriätof Schlagg. Kip je bil odlh v livarni pred Kar-lovškimi vrati 16, decembra 1681, postavljen pa 27. marca naslednje leto. Temeljni kamen so postavili marca I6ft0, napis za spomenik je sestavil Ludvik Scboenleben. Kamniti steber so baje izdelali ob Savi pri Kranjski gori. Ob stebru so postavili kipe sv. Jožefa, sv, Leopolda, sv. Ignacija in sv. Frančiška Ksavcrija. Spomenik je tehtal 16000 funtov. Postavitev je vodil stavbni mojster Marcello Genovese. Cf. Johann Weichard Freiherrn von Valvasor: Die Ehre des Herzogtums K rain, 2. unveränderte Auflage. Rudolfs wert h (Novo niesto) 1877-79 (od tod citirano Valvasor: Slava).
1 Podobno so bili kasneje zasnovani stebri na Ptuju, v Ljutomeru, Mariboru, Ormožu, Radljah, Rogatcu, Sevnici, Slovenski Bistrici, Slovenskih Konjicah, Škoij i Loki. Celovcu, Fiirstcnfeldu, Münchnu (starejši) ter pred katedralo v Zagrebu, V isto oblikovno skupino sodi znamenje sv. TVojice z Ajdovščine v Ljubljani. Lesena zasnova je iz leta 1693, kamniti okras je delo Mislcjeve delavnice in mladega Robbe leta 1721, cr. Heinz. A. Graefe: Denkmäler und Brunnen in Deutschland, Trost berg, Oberbayern (s. a.); Pozdravi iz slovenskih krajev: Dežela m ljudje na starih razglednicah, Ljubljana 1987,
' Obravnavano obdobje poznega sedemnajstega in zgodnjega osemnajstega stoletja bi lahko imenovali čas Leopolda L (1657-1705). Cf. Zgodovina v slikah 1600-1714, 12, Ljubljana 1990. in Glej posebno obravnavo za vsak vodnjak,
.111
stili neizbrisen spomin v likovni in zgodovinski podobi Ljubljane, čeprav jc prva stala pred roiovžem samo m četrtine stoletja, druga je komaj učakala Stoletnico postavitve na Starem trgu Vodnjaka sta bila odraz severnih in italijanskih vzorov. Vplivala sta na podobne ureditve v Gorici in drugod po Sloveniji in sta v prepesnitvah ostala med nami do danes.
Likovne forme, ki jih je kipoma Neptuna in Herkula vdahni! manj znani kipar," so skromne. Kljub temu so vredne opisa in natančne alribucije. Čeprav so se posamezni deli kamnitih okrasov pozneje izgubili in romali na vrtove plemiče v in v muzeje, so ostali pomemben zgodovinski dokument. Bolj kot z likovno izraznostjo so ostali v spominu s svojo simboliko in vpetostjo v čas in prostor.
Med upodobitvami na kartah in vedutah najprej poglejmo podobe in karte Ljubljane, na katerih sta zarisana vodnjaka na Mestnem in Starem trgu. Na voljo so risbe iz 16- in v.se do sredine stoletja. Karte, ki SO nastajale po letu 1770, niso upoštevane, ker sta bili tedaj fontani že zamenjam.
Najstarejša znana kartografska upodobitev Ljubljane jc akvarelni tlorisni izris, nastal okoli leta 1586, Izdelal ga je Niculo Angelini s sodelavci. Plan mesta, kije najbolj zvesta različica, je shranjen v Karlsruheju L Načrt ima zarisani obe glavni ljubljanski fontani, eno na Mestnem irgu, drugo na Starem trgu. Skromna skica potrjuje, da je Slo na starejšem trgu za mnogokoten bazen nad stopnicami in nadgradnjo nad kotanjo11 Iz sredine bazena je štrlel steber, ki je bil mogoče okrašen.
Mestni trg je ime! pravokotno oblikovano zajetje, pri čemer risbe ne razodevajo velikosti in materiala, iz katerega je bil narejen vodnjak. Domnevam, da je bil najprej lesen. Risarji, ki so bih vojaški strokovnjaki, vodnjakov niso mogli niti smeli izpustiti iz svojih kart, tako da so bili v Angelinijev načrt vrisani s posebno barvo.
Drugi zemljevidi kažejo kontinuiteto lokalitet vodnih virov mesta. Pri Stieru jih zaradi neprimernega merila ne morem nedvomno določiti. Oba vodnjaka sta zarisana na karti Ljubljane, ki je nastala leta 1709, in na bolj znani Florjančičevi Karti Kranjske.M Ker noben kartografski načrt ni pokazal oblike samega vodnjaka, si delno pomagamo samo z Valvasorjem in njegovimi ved u ta mL
Panoramska skica, kije ohranjena v zbirki velikega polihistorja Kranjske, nam vseeno ne more veliko pokazali.Okolje Mestnega trga ni izrisano tako
" Ustvarjalec je natančneje predstavljen posebej.
,J Cf. Ignacij Vojc: Analiza načrtov Ljubljane iz 16 in 17. stoletja, Zgodovina Ljubljane, Prispevki za monografijo, Ljubljana 19K4, p. 142. IJ Akvarel je objavi! Branko Korošec v delu Ljubljana skozi stoletja: Mesto na načrtih, projektih in v stvarnosti, Ljubljana 1991, Avtor vodnjak napačno Imenuje znamenje.
robu karlc Kranjske panorama in tlorisni zaris glavnega mesta. Karta jc sig-nirana ¡A datirana v Ido 1744, Podpisal je bakrorezue Abraham Kaltlclunidt, ki jc pomagal Janezu FlorjančiEu. Zemljevid natančno dokumentira lego vodnjakov na obeh glavnih trgih.
11 Risba Ljubljane m bila nikoli dokončana, Avtorstvo izrisa, ki jc shranjen v Zagrebu, ni znano. Cf. Errance Stelt, Valvasorjev krog in njegovo grafitno delo, GMS.
.111
natančno, da bi razločili postavitev in obliko fontane. Na Starem trgu Stiški dvorec zakriva vodnjak, cerkev sv. Jakoba z okolico nam obravnavo samo dodatno zaplete.14 Steletova domneva, da steber pred cerkvijo ni znana Valvasorjeva postavitev, drži. Steber ali tram je prenizek in je postavljen globoko na dvorišče; natančnejši pregled odkrije križ, na katerem z nekaj domišljije vidim Križancga. Hipotezo potrjuje želja gosposke, ki je hotela spomenik zmagi nad Turki pri Monoštru postaviti čimprej in je predlagala leseno znamenje." Druga možnost je starejše razpelo, morda celo iz Hrenovega obdobja. Podobno so v Ljubljani naredili s stebrom sv, Trojice in z Neptunovim kipom pred rolovžem.
Podobe Ljubljane, kijih poznamo kot neposredno delo Valvasorja in njegove delavnice, s O za določanje videza vodnjakov bolj primerne. Med desetino risb in grafik v zagrebški knjižnici samo ena ponazarja Mestni trg. Podoba Starega trga do danes ni bila odkrita. Novost je besedilo v knjigi, ki dopolnjuje risbe in datira glavna mestna vodnjaka. Valvasor ni zapisal imena avtorja in ni natančno predstavil okrasa vodnjaka, kar velja tudi za druge tovrstne spomenike. Tako je le z nekaj stavki označil vodnjak v vrtu Turjaških in brez opisa preskočil dekoracije danes odstranjenega celovškega vodnjaka, ki so ga krasile figure junakov in levov, saj se ni posvečal razlagam likovnih simbolov na vodnjakih,
Veliki prospekt Ljubljane naj bi nastal leta 16RI, loda natančnejše ogledovanje okolice cerkve sv. Jakoba priča, da je že vrisan Marijin spomenik, Valvasorjevo delo in ponos, kije bil postavljen spomladi leta 1682. Isti spomenik je v Slavi upodobljen Še na posebnem listu in v besedilu natančno opi-
IX, 1.-4, Ljubljana 1928 (od tod citirano Glasnik IX), pp. 5-50. Sporna je dataci-ja, ki je nekaj poznejša od leta 1660. Štele pravilno domnev» čas nastanka (1660-1670), za njim pa so mnogi preuranjeno povzeli samo prvo letnico, Skica je verjetno nastala leta 1665 ali kasneje. Stiški dvorec, ki ima na eni od Valvasorjevih grafik še eno nadstropje, je izrisan v dveh etažah. (Cf. France Štele, Valvasorjeva Ljubljana, CMS, IX, 1-4, Ljubljana 1928, pp. 5-50.)
16 Arkadno dvorišče pred cerkvijo, verjetno nekdanje jezuitsko pokopališče, je na risbi ^varovano t. zidom, kije imel enega ali dva vhoda Sredi dvorišča stoji križ s kamnitim podstavkom.
" Manj prepričljiva, čeprav mogoča je Steletova misel, da je ob levem robu dvoriščnega zidu portal. V icm primcTU bi bila nejasna vloga nerazberljivih form na desni strani zidu. Mogoče je, daje vrisan eden od vodnjakov, ki so nekoč stali ob Rc-
dutL
11 Grafike so bile pogosto reproducirane in publicirane. O njih je pisat France Štele
(glej opombo 15), za njim Branko Reisp in drugi. Cf. Branko Reisp Ct alii: Janez
Vajkard Valvasor Slovencem in Evropi, Narodna galerija, Ljubljana 1989 [r,k.]i
Branko Reisp, Bo i o Otorepec, Ivan Godec: Valvasorjev BagcnSperk, Odbor za ob-
novo gradu BogenSperk, Ljubljana 1990. Kljub vsem razpravam in ceio zapisani
dataciji na veliki ljubljanski panorami ne vemo natančnega leta nastanka panorame
in njenih posameznih delov. Vsi poznavalci pišejo, da je Valvasor za Slavo uporabil
kar dve tretjini slik iz Topographiae Ducatus Carniolae Modernae, ki je i rila leta
1679.
.111
san.'* Verjetni? so grafiki osnovno sliko Ljubljane dopolnjevali v tistih podrobnostih, ki jih je avtor štel za pomembne. Domnevani, daje del gradiva za prospekt nastal vsaj pet let prej, kol je sestavljanka datirana Vsekakor je Valvasor samo delno uporabil zbrano gradivo za svojo Topografijo Kranjske,1''* Ob tem se je treba zavedati, da bakrorezci niso vedno poznali najnovejših podatkov in da Sil v plošče vrezovaii reprodukcije skic, ki so nastajale več let.
Valvasorjeva mala grafika, ki je vstavljena v panoramo Ljubljane, je edina znana slikovna predstavitev Mestnega trgaš Klandrovim in Tolraesingerjevim vodnjakom, ki jc stal na izbranem mestu v letih 1660-1676.21 Grafika je obrezana in prerezana, kar dodatno dokazuje, da ni bila posebej narejena za panoramsko sliko,22 Podoba je natančno opisana v besedilu o prostoru Neptunovega vodnjaka.
Obstaja možnost, da jc rob HerkoJovega kipa razberljiv iz podobe Ljubljane na ohišju ure nemškega porekla, shranjene v češkem mestu Libercu.21
Na omenjeni Florjančičevi karti sta vodnjaka označena kot zidana objekta. Oznaki sta najbolj natančen dokument lokacije obeh okrasov. Kroga sredi trgov, ki ponazarjata vodnjaka, sta enako šrafirana kot tlorisni obrisi hiš. Nov podatek jc v karto zarisana krožna zasnova.
Osnovni vir raziskave ostajajo kamnite spolije. Ohranjene so tri kamnite skulpture, ki so izkazano deli obravnavanih ljubljanskih vodnjakov.'4 To sta tršati postavi Neptuna in Herkula ter steber z delfini.
Najbolj mogočna je plastika Herkula,M celopostavni, 160 cm visok kip golega moža, ki se bojuje z levom ah Gerionom ali njegovim mitskim psom Or-
" Steber je bi! načrtovan leta 1680, odlit decembra 1681, postavljen marca 1682. Cf, Janez Vajkard Valvasor: Slava vojvodi ne Kranjske: Izbrani poglavja, Svet knjige. Ljubljana 198-1; Mirko Rupel; Valvasorjevo berilo, Ljubljana 1969,
w Glej prejšnje opombe. Tri manjše podobe, vložene v okvire na zgornji slraru panorame deželne prestolnice, so nastale najkasneje v letu 1679. risbe zanje najbrž celo nekaj let prej. Domnevani, da jc nastala risba Mestnega trga jeseni leta 1675. gotovo pa pred koncem leta 1676-
Sl Ker je Slo za obsežna dela, jc mogoče, da so vodnjak pred mestno hišo dokončali v letu 1676. ko gaje zlat 11 slikar Jamšek in popravljal Khumersiainer.
n Skupaj s sliko Ljubljane z juga Šteje grafika Mestnega trga med najstarejše Valvasorjeve podobe. Obe sta približno enako veliki. Osnovna skica zanju je morala nastati pred obdobjem bakrorcznicc na Bogensperku. Ker so prvi Valvasorjevi cksli-brisi, ki jih je vrezoval A. Trosi, datirani 1675, bi bila vabljiva misel, da jc tedaj nastalo nekaj podob mest in gradov,
25 Reprodukcijo ure je objavil v svojem članku o Valvasorjevih veduiah France Srele (Cf. Glasnik IX, 1-4, si. 22).
-J Četni del, volu t asi i pod slave k z obrazi (vetrovi?), m izkazan det katerega od vodnjakov. Simboli, likovna forma in način klesanja so zelo blizu Khumerstainerju. Nekaj sorodnih stilnih znaiilnosti jc razpoznavnih na grbovnem reliefu v Mengšu.
-* Kip stoji v preddverju ljubljanskega magistrata.
.111
tom." Antični junak vihti v svoji, v komolcu upognjeni in dvignjeni desnici kij. S spuščeno levico drži pošast za gobec. Vzravnani, rahlo naprej nagnjeni možak stiska žival med nogama. Figura je kljub zasukom rok in delno telesa postavljena frontalno. Stranski pogledi kažejo Šibkosti ploskovnega oblikovanja. Prenos teže gornjega dela telesa na junakovo desno nogo je neprepričljiv in zlasti v anatomiji bokov slabo zasnovan, tako da prelamlja figuro v pasu. S sprednje strani je kipar neusklajenosti spretno zakril 7. levo roko, kije postavljena diagonalno pred telo, Zelo poudarjeno je mišičevje levice, ravno tako tudi vsi udje in telo. V ramenskem sklepu je roka preveč poudarjena, kot da bi bila izpalinjena v smer giba. Prsni del telesa je oblikovan kakovostno, če odmislimo popolnoma zgrešeno proporcioniranjc figure in nespretno komponiTanje posameznih telesnih delov v celoto. Najbolj izrazito je poudarjena Herkulova glava, ki je za to skulpturo bistveno prevelika. Spodaj je kip izpeljan v mišičasti nogi, ki sta zaključeni s poševno postavljenima nartoma. Levi, danes odlomljeni del nožnih prstov je verjetno segal čez rob podstavka.
Spodnji del kamnitega bloka s človeško figuro poživlja rnitska žival, kije tudi statična opora kipa. Sprednji del živali-leva spominja na psa z velikimi ušesi in z zaobljenim, odprtim gobcem ter dvema odprtinama v žrelu. Skozi eno je nedvomno brizgala voda, usmerjena iz grla živali.27 Na vrhu smrčka je poudarjen rožiček, ki je opora anatomsko prešibkemu zapestju junaka, Zadnji del močno kosmate zveri se vijuga v kačji rep, ki se dviga ob Herkulovi levi nogi.19 Raze, ki ponazarjajo kožuh, so klesane v valovitih linijah. Hrbtni del skulpture je dodatno okrepljen z rogovilastim kamnitim Štorom.
Avtor se je očitno težko spopadel i zanj nenavadnim materialom - kamnom in njegovo težo. Kjerkoli je imel težave z nosilnostjo kipa, sije spretno pomagal, podobno kot z levom med nogama. Kij, ki je skrit za širokim hrbtom Ilerkula, je dodatna opora šibkemu vratu.
Krepko, proporcionalno preveliko glavo, najbolj kvaliteten del figure, obrobljajo kratka brada in kodrasti lasje. Izrazita oblika obraza kljub poškodovanemu nosu kaže kiparjevo izrazno moč. Prepoznavne so močne ličnice in poudarjeno čelo. Oči so izklesane s svedrastimi dleti. Glava se očitno vzoruje pri antičnih zgledih.
Kip je po kamnosekovi sodbi izklesan iz beljaškega apnenca. To je sivka-sto be! kamen, običajno prepreden z nekaj rumenkastimi žilami, na površini katerega so vidni posamezni lesketajoči se kristali in razpoke, ki sledijo žilam, Izbira kamna ni obroben detajl, ampak pomemben podatek, ki kaže na ustaljene avtorjeve zveze s severom in s tamkajšnjimi kamnolomi. Pol stoletja pozneje jc Robba uporabljal italijanske kamne.
n Problematičnost Gcrionovega lika natančneje obravnavam v besedilu o simbolnih pomenih Herkulovega vodnjaka.
" Cev se v loku nadaljuje v irelo Živali. Odprto žrelo spominja na podobno klesane gobce delfinov.
" Mogoče je, da je imel lev na hrbtu nekaj krilom podobnih izrastkov, vendaT je hipoteza težko z gotovostjo potrditi.
79
Originalna skulptura jc bila zaradi prenašanj in večkratnih postavljanj poškodovana in ponovno popravljana. Glavne vidne poškodbe kipa razberemo že iz besedila, ki jc nastalo leta 1900.1'
Danes manjka spodnji del junakove leve noge in spodnji del sprednje leve tacc pošasti, Odbit jc Merkulov nos in nekaj prstov na levi roki. Kip je bil prelomljen in spet sestavljen; popravila so vidna na obeh rokah in na glavi.™ Druga statua je bila verjetno narejena za spodnji del Neptunovega vodnjaka pred mestno hišo.3! Sestavlja jo steber s štirimi ribjimi pošastmi, verjetno delfini." Kamniti blok, iz katerega je kipar izklesal kip, je bjl pol manjši kot tisti za Herkula, širina je dosegla pol višine," Podobnost mer najbrž ni naključna. Kipar je kamen za vse tri kipe verjetno naročal skupaj, klade so bile najbrž enotnih mer.
Izdelani kamniti okras ima v jedro skulpturc med živali vpet čokat, rahlo napet, gladek steber Kapi tel je komaj zaznavno, vendar dovolj jasno izražen, Kot baza stebra izstopajo štiri simetrično razvrščene glave delfinov s široko odprtimi gobci. Pri upodabljanju živali seje kipar verjetno zgledoval po grafičnih predlogah in ne po realnih živalih, ki bi jih poznal. Živalske glave segajo iz osnovnega kamnitega kubusa. Avtor jc skušal premagati tektoniko
3i Mü 11 ne r Opisuje stanje kipa, potem ko je bil na njegovo pobudo iz Dola prenesen in za 900 goldinarjev odkupljen za ljubljanski muzej. V opisu in na fotografijah so označene poškodbe, kakršne poznamo danes. Odlomljena je leva Herkulova noga in levja taca, odbita je spodnja levja ieljust. Herkulu manjka nekaj prstov levicc. Mož ima odbit nos. Desnica je bila odlomljena in ponovno zlepljena. Kustos je zapisal, da jc skozi kip napeljana vodovodna napeljava. Herkul jc bil dopolnjen s podloino ploščo in postavljen na steber z delfini.
" Kip je najbrž prve večje poškodbe dobil v Ljubljani in pri selitvah v Dol. V parku ga je hudo prizadela ena od zim. (Cf. Marjan Mušii, Erbergova parkovna kompozicija v Dolu pri Ljubljani, Kronika, IX, št. 2, Ljubljana 1961 [od tod citirano Mu-šič: Dol1. pp. 93-109.)
11 Poleg izbora motivov in proporcionalno analize domnevo podpirajo arhivski viri, najbolj ljubljanska knjiga izdatkov (Codex XIII, leta 1653, 1654, 1656, 1660, 1675, 1676, 1681. 1683), kjer beremo o prenavljanju vodnjaka pred magistratom in na Starem trgu, Zabeleženo je zlatenje delfinov pred mestno hišo, za kar je leta 1676 poskrbel Filip Jakob, član znane družine Jamšek.
52 Delfini SO od antike naprej redni spremljevalci božanstev, od Apolona v Detlih do Neptuna, Zelo pogosto so bili v krajih, kamor je sega! vpliv Mediierana. Veliko so jih uporabljali za k rušenje vodnjakov v Rimu 16. in 17. stoletja. (Cf. Andrea de Marchi. Lc Fontanelle di Roma. I Gioielli di Roma, Amrophos, Roma 19B8.) V Ljubljani so ohranjeni tako na rimskih nagrobnikih kot na reliefnih okrasih. (Cf. Silvo Kopriva, Latinski napisi po Ljubljani in njih zgodovinsko ozadje, Letno poročilo drage gimnazije v Ljubljani, Ljubljana 1972.) Upodobljeni so na nagrobnikih, vzidanih v stene stolnice, in v renesančnem okrasju kamina v sosednji Škofiji. Redno SO jih uporabljali na listinah, ki so jih nosili izobraženci, šolam v l'adovi. Grafične podloge / dekorativnimi delfini so bile v tem obdobju zelo pogoste. Živali so ponazarjali z realno podobo ali z interpretacijami likovnih ustvarjalcev.
,J Blok je imel v prerezu obliko kvadrata s stranico dobrih 41 cm, dvojna stranica je bila mera višine k vidra (83 cm). Če bi imel kipar dve kladi, visoki okoli 170 cm7 bi lahko iz njiju izdelal vse tri kipe.
SO
kamna in oživiti toge obline delfinov. 14 Ob deblu stebra vijugajo spolzka telesa, prekrila z ribjimi luskami. Srednji del teles je odmaknjen od debla in okrašen s hrbtnimi plavutmi, v vrhnjem delu se kačasli trupi stiskajo k stebru, Razcepljene repne plavuti so komponirane ob zgornjem robu kamnite klade, tako da z razširjenimi deli sestavljajo navidezen kapitel stebra. Repne plavuti, podobno kot glava, izstopajo iz kamnite forme. Nad in med Tepi je izdolben žleb v obliki (tlorisno) poglobljenega grškega križa, ki je rabil za pretok vode, Verjetno je bil žleb dopolnjen s kovinskimi ustniki, da voda ni polzela neposredno po oblikovanem kamnu,
Delfini so spretno oblikovani in izklesani. Poudarjene so izbuljene oči in scefrane plavuti ob glavah. Kačasta telesa so prekrita s poudarjenimi, zaobljenimi luskami, kar kaže, da je bil klesar vešč avtor dekorativnih prvin.15 Široko odprti gobci imajo na notranji strani gladke površine, Ob robovih so nakazani zobje in značilni ostanki kljuvajočega klesanja, ki povezuje Herku-lov kip in delfine. V odprtih žrelih ni sledi, ki bi kazale na vodovodno napeljavo, Usta delfinov so bila nema.Ji
Čas delfinom ni prizanesel. Samo dve živali med štirimi sta skoraj v celoti ohranjeni; delno so oskrbljene njune hrbtne, repne plavuti in čeljusti. Skulp-tura ima več manjših razpok, ki so posledica prenosov kipa in naravnih razpok ter žil v kamnu. Ena od živali ima odlomljen ves zgornji del telesa in repa, druga skoraj vso repno plavut."
Na spodnji ploskvi položenega stebra, ki ima v prerezu obliko štiriperesne deteljice, je v sredini vidna odprtina vodovodne cevi. Za današnje čase je cev zelo široka. Obdelana je bila z žveplom. Luknja je bila izvrtana skozi sredico stebra in sega skozi vse deblo. Cev je bolje ohranjena na spodnji strani, ker ni bila v celoti zalila s polnilom in okrepljena z železno oporo, kar je vidno na zgornji ploskvi stebra. Ob odprtini je spodaj več vboklin, ki so najbrž poma gale sestavljalcem vodnjaka pri postavitvi skulpture. Vrsta kamna je podobna kot za Hcrkulov kip, način klesanja izdaja isto roko. Steber in posamezni dc-
" Števili) delfinov najbrž ni naključno. V spisu, ki je simbolno predstavil idejno zasnovo nove mestne hiše (Curia Labacemis urbis rtieiropolis Ducis CarniolaeJ, nastalem okoli leta 1679, je zapisan predlog, da bi bilo dobro v prispodobi pokazati štiri kranjske reke, Savo, Krko in Bistrico (skupaj), Ljubljanico in Kolpo. Ob simbolnih podobah naj bi stal napis Sfrviusii uni!. Štirje delfini in steber sredi njih, ki služi vsem, naj bi bili povzetek gesla. Robba je povzel idejo, ki je bila lahko skrita že V starejših delfinih.
" Kiparjevo šolanje in vzori dokazujejo, da je bil njegov material les in redna dejavnost rezbarstvo. Akantovo listje, vijuga ve brade, kačasta telesa so mu bih domači, (Cf, Ljerka GaŠparovič: Drveni relabli J7, sini v SZ Hrvatskoj, Zagreb 1965 [magistrsko delo. tipkopisj.) 5i Nema ribja usta so bila cenjena kot posebna kvaliteta, ki sojo hvalili v pisanih virih. V domnevnem Dolničarjevem zapisu Curia Labacensis beremo: »...V sedmem ščit k u je riba v vodi z napisom: Tacere praesiat. Riba je simbol molčečnosti, ki je velika krepost človeka v smislu francoskega pregovora.-i7 PoSkodbc, identične danaSnjim, so bile fotografirane in opisane leta 1900 (glej opombo 29).
81
tajLi kažejo podobno uporabo dlet in obdelavo površin. Ob dolgotrajni izpostavljenosti se je na kipih nabrala umazanija. ki je prekrila morebitne ostanke polihromacije ali podate,
Tretja Khumerstainerjcva statua je kip Neptuna}* Vodno božanstvo je bilo izdelano iz enega samega kosa sivega kamna, taku kut delfini in Merkul. Plastika skupaj s skromnim podstavkom ne presega višine devetdesetih centimetrov. Nedvomno je kip potreboval visok podstavek ali ustrezno drugačno podporo, da je bog prišel do izraza. Lokacija kipa pred magistratom je terjala neko dopolnilo, ker skulptura pred mestno hišo nikakor ni smela zaostajati za konkurenco na Starem trgu. Najbrž je bil spodnji del vodnjaka dopolnjen z delfini, ki so po preureditvah odpotovali k Herkulu. Kombinacijo potrjujeta velikost kipov in vodovodna napeljava. Podobno sliko kažejo teoretična in zapisana izhodišča, pod vplivom katerih je kip nastajal.'*
Med tremi spolijami je danes vodno božanstvo najbolj poškodovano. Površina kamna je razjedena in barva zelo spremenjena. Ziie v kamnu poudarjeno izstopajo, ob njih so globoke razpoke in prelomi. Samo ob odlomih je vidna intenzivna siva barva, ki je na površini popolnoma zbledela. Popravki so izvedeni z betonom; posamezni detajli so domodelirani.
Kip predstavlja frtfntalno postavljeno figuro golega božanstva, ki mu nogi ovija mitska vodna poSast. Neptun je videli zelo okoren. Glavo ima porašče^ no z daljiimi lasmi in brado, ta je dolga in košata, segajoča čez vrat. Kiparju je bila dobrodošlo pomagalo pri prenosu teže. Usta mu zakrivajo košati brki, ki delno lepšajo poudarjene ličnice in krepko čelo. Vendar je obrazni del močno predelan, zato je njegov izraz vprašljiv. Statično formo telesa je avtor skulpture skušal razbremeniti z zasukom glave, posajene na čokat vrat, v levo in razputegnjenostjo vratu v zaobljen prsni koš. Mišičasti toraks prehaja pod pasom v zakrito osramje, prekrito s širokim listom morske Tastline, ki je oblikovana v pravo oblačilo. Z značilno obliko je postalo dekorativno zelenje prepoznaven avtorjev atribut Krepki, zajetni Neptunovi nogi se vodoravno oprijemljeta podloge, le prsti leve noge štrlijo čez rob podstavka," s čimer je skušal k lesar stojo oživiti. Problem nosilnosti je poskušal kipar rešiti z Neptunovimi dodatki. Šibko izdelani hrbtni del figure krasi ob nogah kačasta žival z velikim gobcem, odprtim ob desni Neplunovi goleni. Izbuljene oči in odprto žrelo spominjajo na žabo. Žival ima podobno vibast rep kot Herku-
11 Julija 1991 je bil kip Se v delavnici Restavratorskega centra na Žalah v Ljubljani.
19 Enako zasnovo, dclfine-reke, ki so nadgrajeni s človeškimi figurami, je prevzel Francesco Robba. Robbove figure predstavljajo kranjske reke, podobno kot Bemini je ve postave v Rimu (1652) svetovne vodotoke in Domrerjevc na Dunaju avstrijske reke, V Trsiu so v istem leiu kot Ljubljančani (17J1) postavili vodnjak Štirih celin, Evrope, Azije, Afrike in Amerike. Ljubljanske skulpiure so obogatene z oblikovnimi izboljšavami, ki kaiejo neposredne povezave z Italijo in njeno prestolnico. Khumerstainer je natanEneje predstavljen v magisteriju Ljerkc Gaiparovič [glej opombo 35), ki obravnava kiparjevo pozno, zagrebško obdobje.
11 Zelo podobno je oblikovan spodnji del Herkula, pri delfinih pa deli glav in repov ravno tako segajo čez podstavek.
82
lov lev. Vsa kamnita gmota ob nogah kljub manjšemu merilu nedvomno spominja na kompozicijo in klesanje Hcrkula,
Kip nima odprtin za vodovodno napeljavo, kar daje slutili, da je bila vsa voda speljana pod bogom morja. Neptun je kot kralj stal vzvišen nad žubo-renjem. Velikost in oblikovanje skulpture nakazujeta več možnosti: stala je na stebru, dvignjena nad delfini, morda neposredno nad vzvalovanimi repi morskih bitij ali nad valovito školjko.
Roki sta poleg glave edini del telesa, ki izstopa iz osnovnega kamnitega volumna. Levica je nerodno spuščena ob trupu in sega do repa živali, desna roka je v komolcu okorno pravokotno upognjena in dvignjena pTcd telo. Danes je dlan v zapestju odlomljena in iz površnih popravkov ni razberljiva. Starejše fotografije kažejo, da je bog v roki stiskal značilen, navzgor obrnjen trizob. Sorazmerno veliko orožje je bilo oblikovano iz tipičnega, pravokotno kovanega železa in na spodnji strani zaključeno z voluto. Trizob je daleč naokoli kazal, kdo kraljuje nad vodami.
Skulpturi se pozna, da je stala na prostem. Njena površina je bila močneje izpostavljena kot kamnita koža Herkula in delfinov. To se vidi na zelo poškodovanem obrazu, kjer so popravki, nanešeni v novem materialu, prizadeli celo osnovne linije nosu, brkov in brade. V kamnu je opaziti globoke razpoke in razpadanje vrhnjih plasti, ki so jih skušali zaliti z betonom, vendar material ni bil najustreznejše polnilo za beljaški kamen. Onginalno skulpturo so zato preselili v kiparske delavnice, kjer naj bi doživela novo obnovo.
Prostor in oblika vodnjaka na Starem trgu
V	vsakem evropskem srednjeveškem mestu, skritem za obzidje, so bili vodnjaki življenjsko pomemben del naseljenega prostora.
V	krajih, kjer ni bilo zadostnih količin vode za življenje, v srednjem veku niso gradili mest. Tako so Benetke nastale nad skritimi jezen pitne vode, druga mesta ob potokih in rekah ali ob velikih grajenih rezervoarjih. Stoletja zgodovinskih sprememb, v katerih je prišlo do sodobnih vodovodov,'3 so izničila utilitantost vodnjakov, zato v naši zavesti učinkuje samo estetska vrednost posameznih vodnjakov,
Javni vodnjaki so bili zbirališča ljudi, Zajetja, nad katerimi so bila vrete-na in škripci, so zaščitili z ograjami in pokrovi, včasih so jih opremili celo s klopmi ali z osrediščenimi ureditvami, ki spominjajo na mediteransko občuteno rimsko hišo zimpluvijem, Šum vode, ki žubori v korito, je pomirjal rimske meščane in prebivalce samostanov, ki so vodnjake postavili na najbolj izbrano mesto znotraj stavb, v križni hodnik.
Rimski vodovodi so bili iti so v Ljubljani mestotvoren element. Vodovod, ki je teke! z Golovca proti Mestnemu trgu, je bil uporaben dolga stoletja,
41 Vodovod, ki je oskrboval z vodo posamezne hiše, je bil v Ljubljani izdelan iele v času župana Hribarja, desetletje pred začetkom našega stoletja, Pred gradnjo vodovoda so v mestu našteli 12 javnih in .105 zasebnih vodnjakov. Mesto je imelo tedaj okoli 1000 hiš. (Cf. Mal: Ljubljana, p, 171.)
83
morda celo do potresa leta 1511. Drugi vodovod, ob katerem so zrasle vasi Dravije. Koseze in Šiška. speljan iz izvira Zlatek v Podutiku, je bil v rabi še leta 1737. Tretji vodovod je bil napeljan z Gline in v najkrajši trasi izpod Rožnika. Smeri cevovodov so narekovale linije poti, ki so danes razpoznavne na številnih mestih.*'
Voda je bila živ, naraven element med mrzlimi hišami in zidovi srednjeveškega mesta. Prostora za drevesa ni bilo, voda je bila simbolno in dejansko fans vitae. Manjši stenski vodnjaki in posode t vodo so v svetiščih nadomestili očiščevalne vodnjake v preddverjih bazilik; odpovedali so se krstilnicam z velikimi bazeni.
Pozneje so postali oblikovani vodnjaki ena stičnih točk med parki in trgi Postavljeni so bili tako, da so do njih prišli vsi prebivalci mesta. Praviloma so stali na opaznih, vidnih mestih in skoraj nikoli niso ovirali prometa. Stenski vodni viri so bili za Ljubljano redkejša oblika. Požare so gasili z vodo iz veČine vodnjakov, poleg njih so posebej za hudo uro zgradili in varovali vod-njake-cisterne. Vodnjakom za napajanje živine so dodali p od o I zna. nizko postavljena korita. Vodnjaki z dvnjno funkcijo so imeli višje korito s pitno vodo
ali cev s tekočo vodo in nižje napajalno korito. Značilna renesančna različica, ki ima starejše korenine, je bil osrednji steber z dolgimi ustji, iz katerih so curki vode tekli v korito."1' Oblikovno so posnemali tatrmanc. Kovinska in starejša lesena ustja in cevi so krasili z dekoracijami. Nad korito so običajno pritrdili kovinsko ogrodje, na katero so med točenjem postavljali posode.
Ljubljana je kot večje srednjeveško mesto zrasla v zavetju grajskega griča in reke Ljubljanice. Prvi mestni prebivalci niso imeli težav pri oskrbi /. vodo. Blizu jc bila reka s pritoki, številni studenci so preprczali grajsko pobočje. Speljali so jih v lesena korita, včasih kar v rimske sarkofage l bližnjega pokopališča, Ob vodnjakih so v mestu uporabljali tudi omenjene rimske vodovode.Različni viri vode na posameznih lokacijah so vplivali na razvoj Ljubljane in lego zaključenih celot. Strnjena gradnja in mestni zidovi so prekrili prvotne struge studcnccv. Ljubljanica je iz higienskih in utilitarnilt vzrokov postajala vedno bolj prometna pot in vedno manj primeren vir pitne vode, zato so meščani izkopali številne nove vodnjake. Intenzivnejša skrb zanje sovpada z renesančnim in baročnim razcvetom mesta. Do večjih sprememb je v mest» prišlo v gradbeni mrzlici po potresu leta 1511 in ob obzidavi desnega brega Ljubljanice v prvi polovici 16, stoletja. Natančnejši arhivski podatki za renesančno obdobje niso dovolj raziskani; prva potrjena poročila poznamo iz druge polovice stoletja,4*
*J Jaroslav ŠaScl, Varstvo spomenikov, 8, 1960-61, p. 307.
t4 Vodni bazeni so imeti navadno centralne zasnove, podedovane iz krstilnic. Geome-lričnost in stopnjevanje sta sc ohranjala v barok.
Ohranjeni materialni ostanki in arheološke Študije potrjujejo navedbe. (Cf, Pciruz-zi, Die Romischen Bauwerke auf der Luibueher Ebene, WassctleilUHg, MHK, XIX, Ljubljana 1864.)
" Natančne navedbe so v knjigah izdatkov mesta Ljubljane, ki jih jc raziskoval Josip Mal.
84
Vodnjaki so tudi v Ljubljani stali na odpriih prostorih med hišami, na dvoriščih, znotraj samostanskih zidov, oh njih in na javnih trgih Verjetno je več napajalnih korit stalo na počivališčih pred mestnimi vrati, npr. ob sedanjem Krekovem trgu.117 Večina originalnih lokacij i. vodnjaki je še danes okrašena z njimi, čeprav so prvotni okrasi izginili.
Ohranjene lokacije vodnjakov so v Ljubljani na Gradu, za Cesto na Grad, v Rebri, oh Sodarski stezi, pred magistratom, na Levstikovem trgu in v Zvezdi. Nekaj vodnjakov je ostalo na dvoriščih stavb V nekaterih lahko vodo zajemamo še danes, drugi so zgolj kamnit okras, ki kaže mojstrstvo svojih izdelovalcev.
Meščani in njihovi župani so celo ob podiranju samostanov skrbeli, da so vodnjaki in vodni izviri ostali na voljo meščanom.48 Posamezniki so kamnite spolije vodnjakov hranih do danes. Tako je Boris K obe vodnjak Turjačanov preselil na Novi trg.*4
Starejši kiparski izdelki, ki so se preselili na skrita dvorišča in v muzeje, so skoraj pozabljeni." Kip Neptuna z Mestnega trga sameva v restavratorskih delavnicah in čaka na boljše čase, čeprav je bil v drugi polovici 17. stoletja priča evropskih tcndenc v Ljubljani.
Prostor, ki so ga Ljubljančani izbrali za vodnjak na Starem trgu,51 je neznano dolgo zhirališče prebivalcev tega dela mesta. Strmo pobočje nima pravilne oblike, ker je bil trg oblikovan kot križišče poti. Od rimskih časov, ko je most čez Ljubljanico vodi! v višini Stiškega dvorca, do visokega srednjega veka je bilo to križišče najpomembnejše v mestu, Ena pot je siedila ježi ob Ljubljanici, druga, najkrajša linija'2 je vodila od enega roba ljuhljanskih vrat do drugega, od Rožnika do grajskega griča. Pot, ki seje spuščala z grajskega griča mimo sedanje cerkve sv. Florjana do Starega trga in Ljubljanice, je bila najbolj zložna pot od vode dti vrha griča. To so dobro vedeli vsi, ki so pešačili ali tovorili tod okoli, Prazen prostor sredi križišča je senčila košata lipa, ki jo poznamo iz arhivskih virov in poezije.55 Med potjo in gričem so se stiskale
1,7 Mogoče je napajališče s hlevi stalo ob Streliški ulici.
Ohranjeni so pisni dokumenti, ki zahtevajo, da vodnjakov ob prezidavah ne zasujejo. Znan primer jc še danes iuboreči vir v Zvezdi.
45 Površna rekonstrukcija je dele vodnjaka pustila na Krekovem trgu in na dvorišču SAZU-ja.
" Kamnuc s polije so shranjene neznano kje v depojih Narodnega muzeja, na dvorišču Mestnega muzeja, na vrtu vile ob Zarnikovi in okoli platane na StTuliški.
51 Vodnjak so morda postavili v začetku 17, stoletja. Omenjen jc v Hrenovem Proto-
collium pontificalium H. p. 276, v Nadškofijskem arhivu v Ljubljani. Cf. Valvasor: Slavo, XI, p. 685.
V isti smeri je tekel rimski Deaimanus, Ob južnem pobočju grajskega griča je bila večja naselbina
5J -;V(j Starem so trgu. pod lipo zeleno, / trobente in gosti in cimbale pele. / plesale lepote z Ljubljane so cele.piše Prešeren v P/)vodnem molu. Veliki pesnik ni bil edini, ki je opisal lipo na Starem trgu. Lipa je omenjena ob navedbah stavb ali kot pc?st:i-
ja ob procesijah v Hrenovem času. (Protocollium, o, c„ p, 276.) Lipa jc omenjena v Valvasorjevi Slavi. V virih pi5e, da je bilo drevo posekano leta 163K. (Cf Knjiga iz-
85
hiše. ki so skušale zavzeti čim manj prostora ob mehko zaobljeni in nagnjeni ulici. Samostanska poslopja so stopila na ccsto bolj drzno in z gladko rezanimi pročelji- Ob koticu šestnajstega stoletja so prišli jezuiti, v prvi četrtini
sedemnajstega so Svoj dvorec popravljali stiski menihi. Do Velikih prezidav v
prostoru je prišlo po razselitvi jezuitov in po požaru marca leta 1774. Mogoče je bil ob požaru poškodovan vodnjak, ki ga zaradi preirganega vodovoda niso želeli obnoviti. Meščani 50 lahko namesto starega uporabljali dva vodnjaka, ki sta bila prej v kompleksu jezuitov. Oblikovane kamne starotrškega vodnjaka so s prometnega križišča umaknili in zložili za Reduto. Tam so ležali, dokler jih plemiči niso raznesli na svoje vrtove. Najlepše plastike jc odbral baron Erberg.14 Herkul je leta IS 16 že stal v parku graščine v Dolu pri Ljubljani. Postavili so ga na spodnjem parterju, ob novo obli kovanem vodometu." Po preselitvi v Ljubljano je najprej sameval v muzeju, Ob prenovi med vojnama so ga prestavili na dvorišče in v šestdesetih letih v preddverje magistrata. Odlitek kipa jc Plečnik postavil ob rob dvorišča v Križankah. Spodnji del vodnjaka je doživel drugačno usodo; tako del vodnjaka hranijo v depoju Narodnega muzeja.16
Sedanjo obliko je trg dobil po potresu leta 1895, ko so dogradili šolo, s sccesijsko okrašenim Fabianijcvim pročeljem. Pred koncem 19. stoletja je bil trg bolj zaprt, izstopala je stavba Rcdutc, kronana z visokima, a umaknjenima cerkvenima zvonikoma. Izrazita nepravilnost lijakastega križišča je bila poudarjena leta 1682, ko so dvorišče pred šentjakobsko cerkvijo v bližini preuredili v trg. Reprezentančnost so trgu zagotavljale robne stavbe, Stiški dvorec in do leta 1774 jezuitski kolegij, pozneje Redu ta.
Vodo so do Herkulovega vodnjaka speljali po ccvch 7. Golovca, in nc t. bližnjega gradu. Ni raziskano, kje so bile speljane cevi,'7 Napeljava je bila verjetno lesena, večinoma iz macesna. Nujna so bila stalna čiščenja in popravljanja, ki so jih zapisovali v mestne knjige izdatkov. Zajetje vodnjaka je kmalu dohilo kamnite oblogc.!!
datkov,) Lahko je padlo prej. ker je na prvem, Angelinijevem tlorisu Ljubljane ni. Vodnjak je jasno zarisan. Mogoče je, da vojaških strategov drevo ni zanimalo in ga niso narisali.
Erbcrg je bil baje potomec Dolničurjcv (glej rodovnik Verde rbe rje v) in njihove duhovne kulture.
iS Herkul je bil namenjen za na vodnjak prečne osi parka, a ga je hudo poškodovala ena od zini. Kip je bil v Dolu do leta 1900, ko ga je Miillner odkupil za ljubljanski muzej. Ohranjeno je tudi korito vodnjaka. Cf. Marjan Mušič: Dol, pp. 93-109.
51 Domnevni del vodnjaka je na dvorišču SAZU-ja,
Antični vodovod, ki je peljal z Golovca po Strelski ulici in tel Ciril Metodov trg, po letu 1565 ni bil več v rabi. Grad ni bil povezan z meščanskimi hišami, ampak se je samostojno uskrboval z vodo. Fno ali dve cisterni 50 imeli na dvorišču, vodnjak na zaščiteni ploščadi pod gradom. Svoja zajetja, speljana z grajskega griča, je imel samostan ob sedanji cerkvi sv. Jakoba, lastne vodnjake so i m e le nekatere hiše v soseščini in urejeno je bilo zajetje za sedanjo ulico Na grad.
!í V začetku so verjetno postavili preprosto korito. Leta 1653 jc stan vodnjak za dva goldinarja podrl tesar, kar kaže na verjetno leseno zasnovo. Novo, ambicioznejio
86
Izdelavo vodnjaka so mestni odborniki zaupali kamnoseku ali podobnemu obrtniku,1* ki je posamezna dela prepustil pomočnikom in sodelavcem. Enako delitev dela poznamo pri vseh dokumentiranih izdelavah baročnih vodnjakov v Ljubljani do konca iS. stoletja; podobno ravnamo še danes.
Iz analogij in shematskih risb sklepamo, da so vodno korito postavili na podstavek, ki je bil sestavljen iz nekaj stopnic. Tako je zasnovan vodnjak v Polhovem Gradcu, podobno Robbov vodnjak in iz Valvasorjevih grafik znani vodnjak pred magistratom.60 Stopnice pod koritom so bile nujne zaradi izenačitve strmo padajočega Gornjega trga, pri čemer se je nivo bolj drzno spuščal k reki kot današnji tlak. Stopnice so imele uporabno vrednost - nesnaga in meteorna ali poplavna voda nista mogli do korita s pitno vodo.
Simbolno je bil prostor oddeljen od običajnih tal. S pomočjo podložnih plošč so gradbeniki uravnotežili proporce, ki so bili najverjetneje prilagojeni manieristični zasnovi Stiškega dvorca. Rizalit poslopja je bil najbrž zunanji okvir velikostnih razmerij. Verjetno je bila nad stopnicami ograja, sestavljena iz pravokotno klesanih, pokončnih kosov kamna v mnogokotno, zaobljeno ali pravokotno oblikovano korito. Sredi bazena je bil najbrž postavljen visok steber s eevmi in dekorativnimi ustji za pretok vode. Vodnjak je mogoče imel dodatno školjko, ki je prestrezala vodo iz levjega gobca. Na stebru je stal kip heroja.6'
Obrobne plošče korita so krasili napisi, morda celo reliefne dekoracije ali barve. Okras z ohranjenimi napisi ni mogel nastati pred letom 1664, zato ga datiram v Čas po Olivieriju, v vplivno območje kiparja Khumerstainerja. Podobne ureditve v Sloveniji in neposredni okolici kažejo postavitve z dekorativnimi kartušami, okrasjem 7 grbi,62 Morda je bil med ploščami presledek s kovinsko ograj o41 ali nižja in širša plošča, ki je omogočala lažje natakanje vode v prenosno posodje. Verjetno so bili zgoraj kovinski nastavki za postavljanje škafov, vrčev in veder ter cevi, skozi katere je voda curljala v korito.
ureditev je oskrbel kamnosek in stavbenik Francisco Olivieri, Naročilo, za katero so mu obljubili 1100 goldinarjev, je kipar prevzel leta 1653. Najbrž je bil vodnjak narejen leta 1653, ker je januarja 1956 Olivicrijcva vdova Ana Marija prevzela zadnje plačilo za opravljeno dclo.
" V Ljubljani je imel tako delavnico Julij Klander, za njim Mihael Cussa, najbolj znanje Robbov tast Luka Mislej.
w Enak način je bil uporabljen pri dveh vodnjakih v Celovcu in ista sheina je služila ob sestavljanju oltarjev. Podobe vodnjakov so predstavljene posebej.
" S kipom K-humerstaincrjevega Herkula je bil vodnjak okrašen od začetka septembra 1675. Prej je bil zaključek vodnjaka delo Gašperja Tolmesingerja (julij 1660), medtem ko avtor še starejšega okrasa ni znan.
" Najlažje so primerjave s Polhovim Gradcem, kjcT gTc za kvadratno tlorisno zasnovi), Bazen je postavljen na dvignjeno stopnico, vodno korito pa je poglobljeno. Podobna mnogokoina oblika je ohranjena v Vctrinju. Vpliv lc-te ni zanemarljiv, ker so zveze Stična-Vetrinj izkazane; vodnjak je stal pred Stiikim dvorcem. Lahko si predstavljamo določeno riva I i te to z jezuitskim samostanom okoli Šentjakoba, omembe vredna je meščanska zanesenost ištarotržanov.
41 Prostor i vratei je ohranjen v Polhovem Gradcu.
87
Izdelovalci vodnjakov so se p H oblikovanju najbrž nezavedno zgledovali po oblikah oltarjev in prižme, ki so jih tudi izdelovali. Spodaj so stopnice poudarjale pomen prostora, nadzida ne ga s prstanom-ograjo bazena, ki je bila podobna oltarni mizi. V sedemdesetih letih so bila korita ie lahko baročno napeta in zaobljena. Nad takim podstavkom je stal >'tabernakelj" v podobi ustnika z vodo. Voda na trgu, ki je nenehno žuborela v kotanjo, celo v več nivojih, je izražala bogastvo in samozavest mesta. Ob prozaičnih renesančnih proslavljanjih je iz nekaterih rimskih vodnjakov žuborelo vino. Le kdo ne bi častil takšnih naprav?
Bogatejši vodnjaki po vsej Evropi so imeli zgornje dele prstanov okrašene in zaščitene s kovinskim okrasjem, ki je spominjalo na cvetenje zlatih oltarjev. Vzori še danes stojijo v Brucku, Salzburgu, Nurnbergu ah Haagu.
Prostor m oblika Neptunovega vodnjaka na Mestnem trgu
Neptunov vodnjak na Mestnem trgu v Ljubljani je bil najbolj reprezentativen mestni vodnjak. Njegov današnji dedič, Robhov vodnjak, skrbi za nadaljevanje tradicije. Prostor pred rizalitom mestne hiše je bil in ostal najbolj dragocen. Tam se niso zbirale samo meščanke z vrči; lam je stal k ličar, postavali so pomembnejši meščani, odločali in modrovali so v hladu arkad, tam je bil sramotilni steber. Nad odprto dvorano sta vladala Adam in Eva. Arkade mestne hiše so bile zahodni kor katedrale, ki jo predstavlja trg, hazilika mestnega življenja. Vodnjak na izbranem trgu je bil njegov sestavni del in v poznem 16. stoletju oltar tega svetišča. Slal je sredi vrvenja in na mestu, kjer ni motil prometnih tokov.
Vodnjak so baje okrasili leta 1655, Pet let pozneje so ga prenovili m deko-rirali s prvim in petnajst let pozneje z drugim kipom, ki je stražil vir vode do zamenjave s kvalitetnejšim, poznobaročnim Robbovim vodnjakom Tako je vodnjak vedno bolj postajal simbolni m likovni poudarek mesta,6i
Prve pisane omembe o vodnjaku s kipom pred magistratom so dokumentirane v 17. stoletju. Deželni glavarje maja 1660 predlagal, naj popravijo stari in razpadajoči vodnjak pTed mestno hišo. Zamenjali so (do leta 1553 leseno) konstrukcijo in posamezne dele. Dokumentirano gradivo o popravilih vodnjaka samega je mlajše, saj sega v leto 1565- V knjigo izdatkov so zapisovali stroške zamenjav lesenih cevi vodovodne napeljave, ki so jih morali Ted-no čistiti. Pri tem so velike težave povzročale plitko položene cevi, v katerih
Robbov vodnjak so klesali dalj časa, do leta 1751. Postavili so ga na delno premaknjeno lokadjo starega. I1 r v a naročila segajo v leto I7JK. Z vodnjakom so biii meSčani oskrbljeni z vodo, hkrati je bilo ustvarjeno baročno gibanje. Človeku, ki se je pO ozki špitabki ulici prebil do trga, je pred udmi zasijal obelisk 7. okrasom nad koritom.
Vodnjak je moral stati blizu uporabnikov, toda to ni bit edini kriterij postavitve, pomembnejša je postajala likovna komponenta. Dekorativni baročni vodometi iz plemiških parkov so odmevati skozi funkcionalna korita znotraj naselij. Baročne obline so se preselile v obode prstanov in v nadgradnje.
88
je voda pozimi zmrzovala, tako da so morali Ljubljančani v največjem mrazu hoditi po vodo na Špitalski most.
Vojaški zemljemerci so vodnjak leta 1586 narisali na karto mesta. Droben detajl navaja na misel, da je bil na trgu Širok bazen s stebrom in ustji. Devet desetletij pozneje so nameravali urediti kamnit vodnjak pred mestno hišo, a je kamnosek Olivieri prezgodaj umrl.
Julija 1660 so pred rotovžem postavili kamnite stopnice, kamnit bazen in kamnit osrednji steber. Vodja del je bil kamnosek Jurij K lander.66 Kot običajno je kamnosek posebej najel ključavničarje in s t ruga rje za napeljavo cevi in kiparje za klesanje, rezbarjenje ali odlivanje kipov.47
Cc-sarjev obisk, ki je bil napovedan in izpeljan septembra,*8, je narekoval veliko naglico pri popravilih. Najeli so kiparja Gašperja Tblmesingerja, ki so ga zadolžili za izris načrtov za tri kipe. Kipe so želeli odliti v bron, a so zaradi pomanjkanja časa kiparju Tolmesingerju naročili dve leseni sohi, ki sta bili izdelani in plačani. Gotovo je bila ena od njiju postavljena na stcbeT pred mestno hišo že julija 1660. Po analogijah sodeč, je bila skulptura pozlačena in se tako, vsaj na videz in za prvo silo, ni razlikovala od načrtovanega bronastega kipa.
Edina znana slikovna predstavitev Mestnega trga s Klandrovim vodnjakom je mala Valvasorjeva grafika. Ob prostoru, kjer stoji Robbov vodnjak zdaj, prepoznamo tri široke stopnice in nad njimi šesterokotno kotanjo, sestavljeno iz pokončnih, pravokotnih kamnitih plošč. Sredi bazena je steber s kapite-loir/4 in na njem cclopostavna figura. V deblu vitkega stebra sta vidni ustji s podaljškoma,70 iz katerih teče voda v kotanjo, V primerjavi z ljudmi na trgu in kipoma Adama in Eve" na pročelju mestne hiše je kip na stebru precej visok, verjetno višji od metra in pol. Morda je risar kip povečal, daje na temno šrafiranem ozadju ujel podobo, ki jo je želel pokazati, Kljub temu je drobni detajl težko razpoznaven. Nedvomno gre za celopostavno človeško figuro, ki v roki drži sulico ali podobno palico. Najbrž je bil na steber postavljen kip Neptuna,12 zanesljivo tega ni mogoče trditi. Na stebru bi bil lahko svetnik s
H L obrtnikom so mestne oblasti podpisale pogodbo.
" Skupni stroški za delo so znašali 994 goldinarjev in 21 krajcarjev. Delo je bilo opravljeno v izjemno kratkem času, od (zamisli) maja do (postavitve) julija, Tolme-singer je dobil 10. deccmbra S2 goldinarjev in K krajcarjev, kar potrjuje, da je oblikoval naročeni leseni skulpturi in kamnit steber (cf. Ar go, lil). Tolmesinger je n\ rezbarjenje uporabljal lipovino, kar potrjuje njegov nakup lipe leta 1666 (Knjiga izdatkov).
" Opis obiska je na ta ni no predstavljen v Valvasorjevi Slavi,
** Steber je bil po letu 166Q kamnit.
70 Iz mesnic knjige izdatkov povzemam, da sta bili ustji kovinski. " Višina kipov je bila okoli 130 cm,
- Vplivm meSčan in iupan L. Sch&nleben je na svojem posestvu baje našel ostanke Neptunovega templja. Na vodnjaku je bil napis: Domitori aequorum, quod laso-nem / post Aemonam conditam accepissel / p(osuerum) d(ecreto) d(ecurionum) / ardiles aemonenses Slovenski prevod: Krotilcu voda, ki jc Sprejel J »zona, poiem ko je ustanovil Emono. Postavili po sklepu odhornikov, Emonski stavbeniki. Podo-
89
križem ai i s sulico, kar je manj verjetno. Natančnejši opisi so bolj domišljija kol stvarnost, zato upoštevamo pisne viTc.'"
Nič čudnega ne bi bilo, če bi se v Ljubljani odločili za postavitev Neptunovega vodnjaka, Fontane, nad katerimi kraljuje vladar voda, so bile vse od pozne renesanse naprej značilne za večja mesta od Rima do Firenz, pozneje za Bologno in .številna druga mesta." Podobni, v tem času najpomembnejši vplivi so prihajali s severa ;7i večkrat sta v literaturi omenjana Augsburg in vodnjak i gradu Tanzertberg.16 Manj natančno so bile pregledane domače povezave, ki gotovo niso naključne, Vodnjak v 1'olhovem Gradcu je nastal praktično v istem času in ima enako osnovno razvrstitev ter način pretoka vode." Bazen je oblikovan iz navpično postavljenih kamnitih plošč.
Navdušenje za krasitev Ljubljane je po ccsarjcvcm obisku nekoliko splahnelo, saj seje mestna blagajna s paradami in veselicami močno spraznila. Verjetno pa niso opustili misli, da ljubljanska vodnjaka okrasijo s kipi iz trajnejših materialov, čeprav so izvedbo prestavili na poznejši čas. Kipar Gašper Tolmesinger je 1670 v starosti de vet in petdeseti h let umrl,78 zato so morali delo zaupati drugemu avtorju. Ta naj bi ga oblikoval v novem stilu, ki bi se manj naslanjal na renesančne oblike in zlate oltarje.
Novo ime, redko omenjano v literaturi, je bil Janez Khumcrstainer.7* Uveljavil seje z rezbarje njem in kiparjenjem v lesu, ko je nadaljeval tradicijo vpeljane delavnice tasta Simona Praitenlaknerja. Kiparje sam aii s pomočni-
ben, izpričano Delničarjev napis jc zabeležil S. Kopriva (cf. Sprehod, p. 133). Napis stilno in vsebinsko sodi v obdobje rojevanja Academiae aperosorum in delovanja Janeza Khumcrstainerja.
Vodnjak je v besedilu Slave opisan tako: -V mestu sta dva ogleda vredna vodnjaka, izdelana kar se da umetniško iz marmorja, ki po podzemeljskih ceveh speljano vodo s prijetnim Šumom iz sebe hTuhala. (...) Drugi je na trgu pri mestni hiši in je bil postavljen tik pred prihodom nj. cesarskega veličanstva Leopolda L v letu 1660.« (Cf, Mirko Rupel: Valvasorjevo berilo. Mladinska knjiga, Ljubljana 1969, p. 263.)
J Neptunovi vodnjaki so skoraj vedno postavljeni na najbolj pomembne mestne trge.
V Bologni in Firenzah je kralj voda postavljen v bližino mestne hiše, v Salzburgu ščiti hrbet stolnice. Navdih ta vodnjak je kipar Nicolo Paccassi dobil tudi v Ljubljani. Goriški izdelek jc vplival na vodnjak v Kanalu, ki ga jc verjetno oblikoval Marco Chiereghin. Cr. Vere na Koršič: Nicolo Pacassi in njegov Neptunov vodnjak, Ljubljana 1972 [tipkopis]; Vere na KorŠiČ: Travnik in cerkev sv, Ignacija v Gorici, K uit umi in naravni spomeniki Slovenije. 111, Ljubljana I9SI.
" Valvasorje imel v svoji knjižnici veliko več knjig iz Amsterdama in Niirnberga kot iz Rima ali Padove. Slikarji in drugi umetniki iz Nemčije in celo Holandijc na Kranjskem niso bili redki. Dinastične in druge politične povezave s severnimi kraji so bile tedaj zelo močne.
* Vodnjak, ki je danes v Brežah, je težko neposreden vzor, ker je nastal več kot sto let prej,
77 Natančne datacije nimamo, ker je letnica na grbu, vzidanem v steno bazena, kasnejša (1696), Oblike vodnjaka sodijo v čas okoli I. 1650.
" Umrl je 17. aprila 1670. Pokopan jc bil pri sv. Petru.
n Predstavljen je v posebnem delu besedila.
90
ki ¡/.klesal okrasa za oba velika vodnjaka. Kipa so postavili na vodnjaka pred sedmim septembrom 1675, Datum velja vsaj za Stari trg.
Čokati Neptun je stražil z železnim trizobom na svojem mestu, dokler ni bil končan Rohhov vodnjak. Ko so namestili novi baročni okras, ki je boga voda likovno daleč presegel, so vodnjak razstavili. V starejših popisih o popravilih piše, da je bil vodnjak sestavljen iz kipa in stebra, treh kosov s cvetličnimi venci in kamnitih kvadrov ali stopnic.80 Verjetno niso našteti vsi sestavni kosi vodnjaka. Kip boga je pozneje romal po Ljubljani. Dokazano je bil shranjen na poljanah na vrtu grofa Blagaja, Del velikega vrta med Poljansko in StreliŠko cesto in njegovo okrasje je prevzel zdravnik Del Cott, Kamniti deli so bili uporabljeni kot okrasni deli urejenega vrta. Vrtna ureditev je bila spremenjena med gradnjo gimnazije na začetku našega stoletja. Za preurejeni vrt je lastnik Del Cott kamnoseku Feliksu Tomanu naročil, naj kose vodnjakov sestavi. Dodali so nekaj spolij, ki so baje izvirale iz Turjaških vrtov. Novi vodnjak je dobil nenavadno obliko, voda pa je spet oživila suho korito.
V petdesetih letih so večji del Neptunovega vodnjaka prenesli na dvorišče Slovenske akademije 2nanosti in umetnosti (SAZU) in voda je ponovno omočila sivo kamenje. Kompoziciji čas ni prizanesel, nad novim betonskim koritom stoji figuralni podstavek." Višje je dvojna, kvalitetna kamnita školjka, ki bi stilno sodila v zadnjo četrtino stoletja. Nad školjko se dviguje vazast podstavek s figuralnimi ustniki. Poškodovani kip Neptuna, kije stal na vrhu, je že več let v delavnicah Restavratorskega centra, Razraslo drevje in avtomobili so skrili stari vodnjak. Za ponovno rojstvo tega spomenika bo poskrbljeno letos. Po načrtih arhitekta Milana Miheliča naj bi ga prestavili na novo urejen trg ob prizidku SAZU-ja,
• * *
Življenje kiparja Khumerstainerja!: se ni razlikovalo od usode, kakršna je v srednjem veku doletela obrtnike in druge meščane. Njegov rod ni raziskan. Verjetno se je v središče Kranjske preselil, ker je njegov priimek slabo znan Fabjančičevi knjigi hiš. V Ljubljano je najbrž prišel s skromno culo v zgodnjih sedemdesetih letih, mogoče kot pomočnik, ki je iskal dodatnega znanja in kraj, kjer bi se lahko izučil za mojstra. V listinah je zapisano, da seje leta
,n Matija Potočnik je v letih 1683 in 1687 popravljal dele vodnjaka, ki so našteli. Pte-
5teli so pet kiparsko obdelanih delov in osem (.kosov) Stopnic. "J Vol Utas La zasnova in skulpturalni okras razodevajo zgodnje baročne prvine. Klesani
okras ni daleč od portretnih potez Khumcrstaincrjevih likov, " Kiparjevo ime jc v listinah Tazlično zapisano. Variante priimka so: Komeretainer, Komersteiner, Khumersiauicr, Komerštajncr. Wallncrjev Janez Konrad Si einer je po moje isti kipar, (Cf, Julius Wallner Beiträge zur Geschichte der Laibacher Maler und Bildhauer im XVll. und XV1IL Jahrhunderte, MMK, 3, Laibach 1SSÜ tod tod citirano: Wallncr. Beiträge], p. 120.} Ime jc zapisano Joannes, Hrvati ga prevajajo v Ivan. Več virov navaja kiparjevo ime in delo, Največ arhivskih podatkov ima Sergej Vrišcr (cf. Vrištr: Baročno kiparstvo, p, 207), dopolnjuje jih Josip Mal.
91
J 673 poročil l Marijo Suzano Preitenlakner.53 V Ljubljani v tem času ni bilo veliko kiparjev; tri leta prej je umrl Tolmesinger.*1* Morda se je Khumersta-incr kot obetajoč in dela željan mladenič zaposlil pn nevestinem očetu Pre-itenlaknerju, priletnem slikarju, ki je rad sprejel spretnejšu roko za izdelavo dekoracij za oltarje. Ker kiparji v Ljubljani niso imeli veliko dela, so tisti z meščanskimi pravicami ljubosumno pazili na konkurente, zato Khumerstai-ner pred poroko gotovo ni imel svoje delavnice. Moral se jc hitro uveljaviti z delom, drugače mu zgodaj spomladi leta 1675 ne bi zaupali naročila za kamniti skulpturi dveh osrednjih ljubljanskih vodnjakov.85
Naročilo je bilo vrhunec Khumerstaincrjcvcga življenja in dela v Ljubljani, zato je napel vse svoje moči. Pomladanske mesece je najbrž porabil za iskanje materiala. Odločil se je za kamnite klade beljaškega apnenca.®4 V domači delavnici je izdelal modele za kipe in začel klesati. Največ dela je imel s Herkuhm, Kamnito gmoto so verjetno klesali s pomočjo punktirke. Kiparje vodil delo, pomagali so mu kamnoseka Marko Kcršinar in Janez Semen ter vajenec neznanega imena. Število pomočnikov priča, da je imel Khumerstai-ner tedaj status mojstra, ker sicer po strogih cehovskih pravilih ne hi smel najemati pomočnikov.1" Nekaj del je prevzel Matevž Potočnik, znan ljubljanski kamnosek.
Kiparje bil premalo izobražen, da bi mu mestni odborniki zaupali selekcijo in interpretacijo lika, Če so sestavili posebno komisijo, ki je kontrolirala
Poroka je morala biti lega lela ali leto pTej, ker seje hči z očetom tožila za 300 goldinarjev dote. ¡Cod. 1/42, 1673, fol. 211, 24. november) Druge omembe: Cod. 1/44, 1675, fol. 154, 6. september; Cod. 1/46, I6S2, fol. 132. 25. julij; Cod. 1/47, 1687. fol 38, 7. april,
p4 Po Vrišcrjevih raziskavah povzemam, da v Ljubljani v času, ko je vanjo privandral Janez Khumerstainer, ni bilo več Jakoba Artača. AvguSiin Ferfillaje bil že v Iciih, saj jc umrl okoli leta 1674, prav tako ni bilo več Wolfa Schulterja ne Julija Skarno-sa Večjo delavnico, aktivno šele kasneje v devetdesetih letih, je imel Mihael Cussa. Veliko je delal Jernej Pluniberger, morda nekaj Friderik Renner, Jurij Kartalič in Toma Jurjevič. Kasneje je prišel v mesto Janez Gregor MajdiČ, leta 1687 pa Marks Vidmar. Med leti 1675 in 16H5 je bil Khumerstainer glavni ljubljanski kipar, Cf. Vnšer: Baročno kiparstvo, pp. 207-208; Sergej Vrišer: itarofno kiparstvo, Ars Slove-niae, Ljubljana l%7, p, 5.
Kdaj so kiparju zaupali naročilo, ne vem. Dela so potekala že marea leta 1675, ker je v knjigi izdatkov v fol. 39 zapis: ob vodnjaku, ki nastaja.22, aprila so dobili v mestu račun za sprednji in zadnji del vodovodne napeljave. Trije delavci so v icm mesecu devet dni popravljali lesene Cevi. Cf. Julius Wal I ner. Beitrage, p. 103. Ustna izjava kamnoseka Borisa Udovča poleti 1990. Iskanje podobnosti z gliniča-nom se zdi kamnoseku laično. Cf. Anton Ramovš: Gliničan od Emone do danes, G-eohiki zbornik, 9, Ljubljana 1990. Kamen, ki je bil uporabljen, jc /bledel. Ob prelomih je vidna značilna sivina, lesketajoči se kristali in čile v kamnu, Čt se ne bi držal pravil, bi ga konkmenli tožili in skušali onemogočiti znotraj ceba. Kiinstlergilde, ki je bila ustanovljena v Ljubljani leta 1676, je zahtevala: -Kein Meister darf mehr als zwei Gesellen und einen Lehrjunge halten.-« V gildi sta bila Ker-Sinar in Potočnik. Sklepamo, da so bile zahteve cehov leto poprej podobne. Cf. Viktor Steska, Ljubljanski baročni kiparji, ZUZ, 5, Ljubljana 1925; Viktor Steska, Dolničarjeva ljubljanska kronika od 1660-1718, IMK. II, Ljubljana 190!. p, 18,
92
vodovodno napeljavo, so gotovo večkrat obiskali tudi kiparjev atelje. Ljudje, ki so sestavili latinske napise, so izbrali dva lika: krotilca morja Neptuna1" in zmagovalca nad levom Argonavta Herkula.
Herakles, latinsko Herkul," je eden najbolj znanih grških junakov, prispodoba vseh poznejših pogumnih ljudi, ki so si z junaškimi deli zaslužili nesmrtnost. Usoda močnega človeka, ki sije kljub življenjskim težavam pridobil božansko naravo in nesmrtnost, je bila v uteho živim in mrtvim, Heroj se je živ vrnil i/, podzemlja, kar naj bi se posrečilo tudi ljudem, ki so počivali v sarkofagih ali pod kamnitimi nagrobniki, Herakla so upodabljali tudi v drugih kipih in slikah, ne samo v nagrobni plastiki. V naših krajih je najbolj znan kamnit nagrobnik iz Šempetra pri Celju, kjer Herakles rešuje Alkestis, ženo kralja Admeta, iz podzemlja. Goli, cdopostavni junak je značilno okrašen z levjo kožo in velikim kijem.
Junakov mit je bil posebej priljubljen v resenansi in pozneje v osrednji Evropi,™ Uveljavil se je v slovenskih deželah, zlasti v poslikavah grajskih prostorov, okrasnih parkov in ponalov. V poznem 17. in IS, stoletju je bil Herakles popularen tudi v Ljubljani. Domači izobraženci so skušali zgodovino mesta utemeljiti z najstarejšimi legendami, pri čemer so iskali vzore v Rimu, Rimska zgodovina je svoje korenine našla v begu iz Troje. Emono so simbolno povezali s potovanjem ladje Argo. V ljubljanskem prostoru naj bi ladjarji razstavili svoje plovilo in ga nato čez hribe odnesli do Jadrana, Veliko zapisov govori o Argonavtih, mitičnih ustanoviteljih mesta, o Jazonu in njegovih pomočnikih." Med mornarji, ki so z barko in ugrabljenim zlatim runom baje pripluli do poznejšega mesta Ljubljane, je bil tudi Herakles, zato je bil polbog v Ljubljani posebno v časteh.
Vse do danes večplastna simbolika starejših ljubljanskih spomenikov ni bila natančneje obravnavana. Za tako predstavitev so bistvenega pomena različni pomeni javno postavljenih skulptur in znamenj. Imamo nekaj tovrstnih
ss Neptuna so z napisom slavili kot boga, ki je v Ljubljano pripeljal Jazona in njegovih 42 bojevnikov na ladji Argo. Glej opombo 72. Posredno je Neptun veljal za boga, kije ustanovil Ljubljano. Verjetno so samo nadomestili Tolmesingcrjevo plastiko.
" Herkula v vseh delih besedila imenujem z latinskim imenom, kije bilo označeno na napisu vodnjaka, Samo v poglavju o simbolni podobi uporabljam njegovo grško ime. CT. Lexikon der Antike in fünf Bänden,, München 1979; Svetislav Ristič: Mit i umetnost, Beograd 19K4; Vojtech Zamarovsky: Jtltuiči antičnih mitova: Leksikon gr-čke i rimske mitologije, 2, Zagreb I9&5.
m Kip Herakla v boju s Cacusom so postavili pred vhod v mestno hišo v Pircnzah, ob bok Michelangclovemu Davidu,
V besedilu O Curii labacensis beremo: Druga in velika dvorana tega rotOvia. Na tO visoko in zalo dvorano je treba zaradi njene pomembnosti posebej paziti. Pričeti hočem z njenim opisom na najvišjem, srednjem polju, na nebu ali stropu, na katerem je podoba Jazona, prvega ustanovitelja tega mesta na triumfalnem vozu. Njega spremlja 42 t o vari i ev ali Argona v tov t ki so se tu ustavili in začeli graditi mesto.
93
obravnav Emilijana Cevca in raziskavo simboliki? Hrenovega križa Leva Menašeja.vi
Večina spomenikov poznega 17. stoletja je ob predstavljanju krščanske nabožne motivike izražala prikrit spomin na slavne Ljudi. Znamenja so spominjala na umrie zaradi kuge ali poveličevala slavo zmagovalcev nad Turki. Vzidanih je bilo nekaj posveiilnih reliefov na ljubljanskih stavbah, ki so jih nekoč naseljevali protestanti- Na Šentjakobskem trgu so postavili Marijino znam t- nje, na Ajdovščini znamenje JV, Trojice. Obe znamenji sta bili sprva leseni, provizurični, pozneje kvalitetno izklesani. Simboliko so dodatno pojasnjevale klesane plošče, ki so bile s svojimi latinskimi napisi in grbovnimi znamenji sestavni del spomenikov. V besedilih je bilo zapisano, kdo, kdaj in /akaj je naročil spomenik. Za laično javnost je bila žc sama postavitev javm h spomenikov velik simbolni preskok. Navajeni so bili samo običajnih razpel in podobnih znamenj, v razkošnejših variantah kapel in cerkva.
Podobe antičnih junakov so v drugi polovici 17. stoletja večkrat nadomestile nabožne kipe ali slike in njihovo simboliko. Uveljavitev antične mitologije prišla v javen prostor počasi; najprej se je vsidrala v poslikavah plemiških dvorcev. S sten so se junaki selili v parke" in nato na mestne trge. V naših krajih so se posamezne stopnje razvoja premešale, saj so prihajali neposredni vplivi iz Augshurga, Celovca, Firenz in drugih mediteranskih krajev/' Prizore s popularnim Ilerkulom srečamo v Dornavi (1708) in Slovenski Bistrici (1721). Avtor fresk iz Slovenske Bistrice Ignac Flurer je okoli leta 1720 poslikal strop stopnišča i1 Brežicah, kjer znova srečamo božanskega Herakla. Portal dvorca Novo Celje je v družbi Anteja stražil Herakles. Gotovo je bilo podobnih upodobitev več, verjetno tudi v dekoracijah ljubljanskih palač.^ Slika mišičastega orjaka, delo slikarja Janeza Zupančiča, je na primer krasila vhod hotela ob mestni hiši, zato so stavbo poimenovali »Bidlmon*. divji mož. Izvesek je nastal leta 1736.94
Lev McnaSc, Marijin reliefna Hrenovem križu, ZVZ, rt. v XXVI, Ljubljana 1990,
pp. 51-56,
" Na Slovenskem sta primera parkovnega okrasa s Herkulum ohranjena samo v Radgoni in v Dornavi. Njihove vzore je potrebno iskali v Avstriji in na Madžarskem, Cf. Sergcj Vrišer, Posvetna baročna plastika v severovzhodni Sloveniji, Kronika. 9/1, Ljubljana 1961, p p, 5-15. M Augsburg ima lleraklov vodnjak, ki je nastal v letih 1596-160 2, Odlična bronasta skulptura Adriacna de Vriesa je vzorčen primer manieristične plastike. Junak je upodobljen v boju s hidro, Večstopenjski podstavek krasijo školjke, maske, TelieH in gole naj a de, ¿a Ljubljano so bile bolj uporabne okornejSc forme Jurijevega vodnjaku v ttothenburgu (I6D&).
Celovec JC pri znani zmajevi fontani pošasti dodul kip Herakla 7. gorjačo. Avtor zasnove je bil Ulrich Vogclsang leta 1590. DTugi renesančni vodnjak v Celovcu, ozalj-San s pozno renesančni mi liki, je stal pred deželno hišo. Sredi vodnjaka jc stal goli junak, na bregovih bazena so stražil i levi. Vctrinj ima na samostanskem dvorišču Še danes renesančni vodnjak. " Natančno bi morali pregledati arhivske vire o Knežjem dvorcu. Cf. Nace Sumi: Ar-
hilekturu 17. stoletja na Slovenskem. Ljubljana 1969, " Cf, Slovenski biografski leksikon: Zdoliek- ¿vamit, 15. zvezek, Ljubljana 1991.
94
Prvi znani in ohranjeni ljubljanski Herakles na smroirškem vodnjaku je bil vzor vsem svojim potomcem. Kip so postavili kot simbol junaških meščanov, ki so ubranili trg pTed turško nevarnostjo. Kiparje za upodobitev pogumnega bojevnika izbral eno od Hcraklovih junaških del. Večina piscev omenja, da gre za boj z Gerionom, kar ni povsem prepričljivo. Gcrion, kralj Tarthesa v Španiji, je namreč veljal za najmočnejšega človeka na svetu.
Heraklov boj z Gerionom je njegovo deseto junaško dejanje. Pred tem se je junak pomeril z različnimi zvermi, s hidro, z vcčglavimi psi.*7 Najbolj znan med njimi jc bil ne mej s ki lcvt5i nadnaravna zver, rojena mitičnemu dvogla-vemu psu Orthu in Himeri. Opisi v mitoloških priročnikih omenjajo nenavaden rep in druge značilnosti živali. Pošast z neprebojno kožo je bila neranljiva za puščice iz lleraklovega loka. Herakles leva ni mogel usmrtiti niti z gorjačo in žival mu je med bojevanjem odgriznila prst na levi roki," Premagal jo je tako, da jo je dvignil, stisnil pod levo pazduho in zadavil, potem pa ji odri kožo. Bila je tako trda, da ji je prišel do živega samo s kremplji leva samega. To kožo si je ovil okoli golega telesa. Poleg gorjače je zato levja koža bistven in značilen junakov atribut, Tako v antiki kot v renesančnih figurah; tipičen tovrstni primer je Belvederski torzo.100 Ker je Khumcrstainer spretno uporabljal dekorativne elemente in pomagala, je odsotnost kože vredna vsaj omembe. Verjetno gre za globlji razlog, saj bi si z levjo kožo gotovo laže pomagal kot s štori in podobnimi pomagali ob nogah, 7. levjo kožo bi lahko zakril nespretno proporcioniranje trupa. Ker junak kože nima, si jo bo moral verjetno šele priboriti- Najbrž je na vodnjaku predstavljeno prvo junaško delo, boj z levom, Simbolika je zelo blizu krščanski, Kristusu, ki stoji na kači, Hieronimu, ki si je podredil leva-kralja živali, Salomonovemu prestolu, ki počiva na levih. Levi so nosili tudi prižnice in nosilne stebre cerkvenih porta-lov. Takšna simbolika je bila v času proti reformacije bnlj razumljiva in za vse ljubljanske plasti sprejemljivejša od imaginarnega Geriona.
Gerion je bil zarojenec Knzaorja in Kaliroje. V antiki je bil pogosto upodabljan; baje naj bi imel več teles in šest rok in nog. Ena od različic mitoloških razlag trdi, da je bil najmočnejši človek, in ne pošast. Priročniki ga pogosto kažejo kot triglavo {tri teles no) pošast, ki je bila otrok K ris ao rja, rojenega iz Meduze. Krisaor jc bil ded Ortha in nemejskega leva. Pes Orth, ki je služil Gerionu, naj bi imel vsaj dve glavi. Bil je brat triglavega čuvaja podzemlja Cerbcrja. Khumcrstainer bi lahko komponiral pošast z več glavami in repi, kar dokazuje dobro oblikovanje delfinov in nepotrebni, samo staučno opravičljivi Štor ob Heraklovih nogah.
Pes seje imenoval Ort ali Orth, bil jc brat triglavega Ccrbera, n Khumcrstainer najhri nikoli ni videl Jjvcga leva. Poznal je njegove slikane in grafične, mogoče tudi kamnite podobe. Ohranjene upodobitve, ki še danes krasijo ccrkvcnc po na le, so med seboj zelo različne in malo podobne pravim levom, w Ljubljanskemu kipu manjka nekaj prstov na levi roki. Večino je načel zob časa, morda jc kakšnega namerno odklesal kipar.
100 Kip, ki je bil vzor Michelangelu, je bil v grafiinih podobah nedvomno znan v vsej Evropi sto let kasneje.
95
Nekateri raziskovalci so zaradi vode, ki je bri/.gala skozi gobec pošasti ljubljanskega vodnjaka, iskali povezave z lernajsko hidro. Ugovor je enak kot za Ortha. Ena sama glava in goli junak brez kože ne kažeta v to smer.
Ljubljana ima še enega, podvojenega Herakla, ki je nastal manj kot štirideset let10' za Kliumerstainerjevim. Oba Herakla (giganta) krasita se men iik i portal. Simbolika portala si zasluži posebno študijo, ki bi morala zajeti tovrstne upodobitve v Evropi, zlasti v Rimu ter Italiji in morda na Dunaju. Nekaj zapisanih opažanj naj bo zgolj pobuda in opozorilo, ki povezuje različne Hcrakle v Ljubljani. Semenišče, trezor za knjižnico in prostor za cerkveno šolo, je bilo labodji spev Academiae operosorum, njena oporoka in simbol njenega programa. Portalni okras ni mogel biti izdeian brez sugestij najbolj izobraženih članov Akademije delavnih. Stoječa drža in motiv celo-postavnih Hcraklov namreč ni bTcz povezave s časom in prostorom. Angelo Pozzo je gotovo poznal starejši kip s Starega trga,"" morda celo orjaka na celovškem vodnjaku. Še bolj gotov« je, da so meceni poznali vse simbolne pomene skulpturc. Pozzo je gola junaka ovil v levje krzno. Njuna drža posnema nekaj značilnih gibov Herakla s Starega trga, Čas nastanka je poleg sposobnosti kiparju omogočil bistveno boljše proporc ion i ra nje figur.
Podvojeni Hcrakles je prispodoba Herkulovih stebrov, Gibraltarja. Hera-k les je nadomeščal Atlasa in teža sveta pritiska na silaka. llerkulova stebra podpirata obok neba in pomenita začetek in konec fizičnega sveta. Ves realni svet služi duhovni nadgradnji, ki je zajeta v napisu na kartuši: Virtuti ei Mu-jis. Apoteoza duha, ki se bo razkrila v freskah v knjižnici, je najavljena v portalnih kolosih. Okrasje nad vhodom, globusa, ki ju nosita orjaka, nista naključna ali zgolj dekorativna prvina. Obla sveta je kolo sreče, ki se vrti. Podobno prcncicna simbola, stražarja-Hcrkulova strebTa, markirata vhod pred (v istem obdobju nastalo) Karlovo cerkvijo na Dunaju. Cerkev s kupolo v ozadju je orbis terrarum in nebesni obok obenem, alfa in ornega,
Ugledni meščan in župan Janez Dolničar je bil najbrž med naročniki, ki so poznali opisano mitologijo."" V izbrani družbi so sodelovali župan in nje-
101 Ljubljanski kamnosek Luka Mislej, lastnik velike delavnice, v kateri seje kasneje uveljavil Robba. jc poskrbel za glavni portal semenišča okoli leta 1714. Cf. Emili-
jan Cevc, Kipar Angelo Pulti in njegovo delo na Slovenskem, Zbornik za likovne umetnosti, 9, Novi Sad 1973.
IM Prevzemnik del Luka Mislej je vsak dan hodil mimo llerkula, saj je stanoval v neposredni bliiini. Pozzo jc delal pri Misleju.
"" Janez Krstnik Dolničar (*1626) jc verjetni naročnik vodnjaka in eden od Khumer-Stainerjevih podpornikov. Bilje ljubljanski iupun v letih 1672-1679 in ponovno leta 1692, ko je umrl. Leta 1688 je prejel plemiški naslov, Poročen je bil (1649) s hčerjo župana Lj ude vita Schdnlebna (t 1663), mizarja in rezbarja z WünenberSke-ga, ki je Ljubljani načelo val v letih 1648-1655. Vmes je iupnnovalo nekaj manj pomembnih oseb; o Gabrijelu Edcrju (I68S-1692) bomo šc govorili, Janez Ludvik Schonleben (*I6I8,	županov sin, je navdihnil Valvasorja za njegovo delo.
V Salzburgu je lela 1674 natisnil delo Aemona vindícala, ki zagovarja kontinuiteto ¡intične Emone. Skupaj s tastom in svakom je Dolničar starejši najverjetnejši idejni oče vodnjakov in njunih okrasov ter napisov. Cf. Janez Gregor Dolničar Historiu
96
gov pomočnik, mestni sodnik in blagajnik, Gospodje so povzeli nekaj idej Ludvika Schoenlebna, ki je očitno botroval starejšim postavitvam med leti 1653 in 1660. Med gospodo, mislim, ni bilo dr. Janeza Gregorja Bolničarja.101 V krogu ded, oče, vnuk je nekje na sredi resnica o idejnem avtorju besedila Curia Labacensis, ki je zapisano navodilo za kamnite Khumerstainerje-ve oblike.105. Napisa na obeh vodnjakih sta nastala v istem duhovnem krogu in istem času. Leto 1675 pomeni prelom s povezavami s severa in živahnejše mediteranske sape.
Augsburg je bil oddaljen vzor, ki je bil lahko že Sthoenlebnov ideal. Podobno velja za Bologno, kjer se je v tem času Šolal mlajši Dolničar. Vendar pravi vzor za oblikovanje Herkula ni stal tako daleč. Od nekdaj skriti rival mesta ob Ljubljanici je bil namreč Celovec104 Na glavnem mestnem trgu so leta 1590 postavili znano pošast. Celovškemu zmaju1M se je v letih 1634-6 postavil po robu silak z gorjačo, v katerem prepoznamo Herkula. Goli možak stoji in dviguje roko, v kateri za hrbtom drži .spuščen kij. Z levo nogo je rahlo zakoračil naprej, okoli ledij ima opasano levjo kožo, ki se zadaj spušča do tal, Podobnosti z ljubljanskim Herkulom je preveč, da bi bile lahko naključne.IM
Khumerstainer je moral napotke učenjakov in vzore upodobiti v kamnu. Pod dleti je zaživela oblika psoglavca, Turka, ki ga premaguje junaški človek. Heroj je pohodil silo, ki jo bo obvladal z duhovno močjo. Vsebinsko se je približal Mariji in Kristusu, ki stojita na kači.""
Elerkul je stisnil leva med nogi, ki bi bili kljub napetim mišicam statično prešibki za kamnito gmoto. Kiparje opustil renesančno togost in frontalno
Cathedralis ecclesiae Labacensis, Labaci 18SO; Vladislav Fabjančič: Ljubljanski sodniki m J upam 2, ZAL Ljubljana, p. 595 [Upkopis).
1M Janez Gregor Doiniiar(*I655, 11719) je bil pravnik, ki seje šolal v Nemčiji in Bo-logni, Pisal je kroniko mesta in bil med ustanovitelji akademije delavnih. Gregorje najverjetnejši pisec besedila Curia Labacensis. Njegov brat je bil stolni dekan Janez Anton Dolničar (*1662, 11714), pobudnik gradnje nove Stolnice in semen iSča. Ideje, ki sta jih mlajša v rodbini širila naprej, so bile povzete od očeta, strica in deda. Cf. Marijan S moli k, Emilijan Cevc: geslo Dolničar, Jan« GregOT, Enciklopedija Slovenije, 2, knjiga Ce-Ed, Ljubljana 1988. p, 302.
Če avtor ni bil starejši Dolničar, je bil gotovo nekdo iz njegove bližine, ki je ideje prenesel na mlaj S a člana družine in odlično poznal Schdnlebnovc zapise. Spis je datiran / januarjem 1680, nastal pa jc najmanj leto dni prej, Besedilo je bilo odziv na severnjaški načrt za novi magistrat, ki ni ohranjen. Da so bile enake ideje žive leta 1675, dokazujeta oba vodnjaka. Bolj oddaljeni vzori so našteti posebej.
107 Vogelsangov zmaj je nastal iz enega kamnitega bloka.
J<" Opis ljubljanskega kipa podajam v posebnem poglavju.
V simbolnem pomenu je Herkut vzporednica sedem let kasneje postavljeni Mariji pred jezuitsko cerkvijo. Obe mit&ki figuri si a ponazarjali zmagoslavje nad TuTki, Herkul je bil bolj mesmi spomenik, Valvasorjev izdelek z Brezmadežno spomenik plemiških in drugih višjih slojev.
97
postavitev celovškega okrasa,"0 V ljubljanski plastiki vsaj slutimo baročno gibanje, kakršno kaže Herku! pred vhodom v mestno hišo v Firertzah. V i bas t rep in zaobljen zadek živali se prevešata v mišičevje Hcrkulovcga hrbta. K.ip je bil izdelan z vseh strani, polno plastično. Novost za Ljubljano je bila majhen korak za kiparstvo, velik za kiparja. Zasuki rok in delno telesa poudarjajo okorno gibanje, leva noga je stopila s podstavka. Novi čas je poskušal kipar ujeli v obliko vanju Herkulove glave. Tako kot je bi! Herkul krona vodnjaka, je bila glava krona figure. Sama oblika s poudarjenimi ličnicami, kvalitetno oblikovanimi očmi, kodrastimi lasmi m brado kaže antikizirajoče vzore, nagib glave seže celo korak dlje Junakov pogled ni usmerjen proti levu, ampak proti gledalcu. Herkul je bil oblikovan za postavitev na visok podstavek.
Vodni curek je kipar speljal skozi levje grlo. Tenki lok votle je postal sestavni oblikovni del. Curek nt bil namenjen natakanju, marveč je bil zamišljen kot baročna simbolna povezava med kipom in človekom, ki je stal oh bazenu. Likovno zasnovo utemeljuje napis.
Lažje delo je imel kipar z Neptunom, saj so naročniki za atribucijo boga navedli daljšo brado in trizob. Za osnovo je rabila Tolmesingerjeva plastika, s katero meščani niso bili popolnoma zadovoljni. Verjetno so zato kiparju posredovali nekaj grafičnih odtisov vzorov. Med njimi je bila gotovo podoba omenjenega Neptuna iz Bolagne Domnevam, da so dobro poznali tudi zglede
iz Salzburga, ki so nastajali v istem obdobju. Ljubljanska skulptura je bila zamišljena manj drzno. Plastika naj bi stala samostojno, brez neposredne po* vezave, vzvišena nad vodo.!" Oblost plastike naj bi poudarila vznožje živali, ki nakazuje vibasto koncepcijo kipa. Če skulpturo primerjamo z Neptunom iz Polhovega Gradca, je manj odvisna od ustaljenega upodabljanja sakralnih tem, Če bi polhograjskemu bogu vzeli trizob. se ne bi razlikoval od Janeza (Crstnika ali Kristusa. Ljubljanski kip ima drugačno postavo in primernejše atribute. Najznačilnejši detajl figure je velikanski list, ki možaku skriva mednožje, Velikost in oblika se povezujeta z okrasi, ki jih je kipar delal v Zagrebu. Zaradi poškodb je natančna stilna analiza kipa vprašljiva.
Neptunov lik je bil majhen in standarden. Naročniki in kipar so se sporazumeli, da mu morajo nekaj dodati, kajti novi dekor pred mestno hišo ni smel zaostajati za Starim trgom. Dogovorili so se za zamenjavo togega stebra, izbrali so delfine, Neptunov simbol. Delfini so bili všeč vsem, saj so v simbolni podobi skrivali kvalitete, ki so jih teoretiki propagirali v znanem spisu o ureditvi ljubljanske mestne hiše. Nema usta112 so ironično parafrazira-la vse mestne govornike. Delfini so označevali izhodiščno točko Ljubljane,
110	Celovška figura s pretirano velikostjo kaže manieristična hotenja. Nogi nista togo postavljeni, prenos teže išče nekakšen kontrapunkt, Kip:u zmajevega nasprotnika je po izrazni moči prekašal ljubljanskega. Anatomija figure in skladnost celote presegata Khumerstainerjeve sposobnosti.
111	To je bila dediščina starejšega, Klandrovcga in Totmesmgerjevega vodnjaka.
Glej opombo 30.
%
izvir štirih rek,m zato je bila začetna lučka mesta, podobna antičnemu popku sveta, lahko samo na forumu in blizu kurije, se pTavi pred magistratom. Vsi štirje delfini so se s telesi združili v eno, trdno kot kamen, kar je ponazoril nosilni steber v sredi.11* Likovno so delfini najbolj kvaliteten del obeh ljubljanskih vodnjakov. Valovanje v višino iz glav živali, njihovih teles in repov, čez katere prsi voda, je baročno občuteno. Luskasta telesa vibrirajo v prostor, proti gledalcu, enako izstopajoči repi in zaobljeni gobci, Curki vode, ki so na štirih straneh tekli v korito, so ustvarili gibanje, pravo čofotanje, kakršnega javna plastika v Ljubljani do Khumcrstaincrja ni poznala. Delfine je mogoče časovno povezati z Rimom, npr. z Berninijevim vodnjakom s Tri tonom, kjer imajo živali podobno vlogo kot v Ljubljani.1 li Navadno usta delfinov niso nema; v Rimu je od antike, od Giacoma dcila Porta do danes vse polno takšnih primerov. Delfine poznamo na avstrijskih in nemških, celo belgijskih vodnjakih, poznamo jih v dekoracijah zlatih oltarjev, listin in grafik, Pu izdelavi ljubljanska plastika daleč zaostaja za rimsko.
Popravila vodnjaka na Starem trgu so nadaljevali Čez poletje do avgusta 1675, ko so začeli pripravljalna dela za montažo skulpture.114 Verjetno je bilo tedaj korito dodobra predelano in steber postavljen. Kip so namestili najpozneje v prvih dneh septembra."7 Vodnjak s Khumcrstainerjcvim kipom lahko datiramo s 1. septembrom 1675.
Pri kleparju Adamu Schmidtu so za vodnjak naročiti kovinske dele, Mogoče je imel vodnjak umetelno oblikovano ograjo, podobno celovški, mogoče je bila celo pozlačena. Takšen okras bi bil povsem v duhu časa in likovnega okusa v Ljubljani,
Za tesarska dela so za tri dni najeli in plačali Matija Sclana in njegovega pomočnika, ki sta pomagala z odri in verjetno s škripci za dvig kipa.
Neptunov kip je najbrž počakal na bleščeče okrasje do poletja 1676. V knjigo izdatkov so zapisali Khumerstainerja, Jamška in Potočnika, ki so do-
"-1 Sava, Ljubljanica, Kolpa, Krka. Učenjaki so poznali štiri reke paradiža. Glej opombi 28 in 33. Avgustov vodnjak v Augsburgu ima spodaj štiri personifikacije rek,
,u Nasvet je bi! najbr^ namenjen veljakom, ki naj bi v nasprotju s kranjsko tradicijo delovali z združenimi močmi V ljudskem izročilu je bila živa povest o sinovih, ki skupaj vzdržijo vsak vihar, sami pa so kot slamnate bilke. Oblika stebra z napeto sredino je značilna za drugo polovico sedemnajstega stoletja.
lli Glave delfinov so potopljene v vodo, nad dvignjenimi iepi pa je školjka, ki drii kip boga. Čez rob školjke teče voda.
30, avgusta so plačali kamnoseka Janeza Semena in njegovega pomočnika za pomoč pri izdelavi kipa (I gold. 30 krajcarjev}. 2S. junija so plačali kamnoseka Marka Keriinarja. 17. julija je dobil plačilo Matej Potočnik. (Knjiga izdatkov Cod. XIII fol. 92)
V začel k u septembra so Khumerstainerju izplačali denar za šest dni dela pri montaži kipov (Knjiga izdatkov Codei XIH), Sedmega septembra je datirano potrdilo u prejemu denarja: 160 goldinarjev za delo iz belega marmorja pri obeh vodnjakih.
99
bili denar za izdelavo vodnjaka na trgu. Sredi julija so morala biti dela končana."1
Kipe so po ali ob postavitvi pozlatili in jih s tem izenačili z drugimi dekoracijami. Izpričano je zlatcnje delfinov, za Neptuna so možne različne interpretacije.
Kbiimerstainer je leta 1682 zaprosil za ljubljansko meščanstvo, kar potrjuje domnevo, da ni bil rojen Ljubljančan. Odborniki mu 25, julija niso pogledali skozi prste, Čeprav so njega in njegovo delo poznali. Bil bi s polnim pri' voljenjem sprejel in potrjen, če bi bil prisoten in bi plačal takso.Pozneje je premagal birokracijo in postal ljubljanski meščan.
Za zdaj ne poznamo drugih del, ki hi jih z gotovostjo pripisali Khumer-stainerjevi ljubljanski ustvarjalnosti. Najbliže bi bil figuralni odbijač župana Ederja, ki stoji na vogalu hiše nasproti Florjanske cerkve.
Khumerstainerjev sloves je segel do Zagreba. Tam je najprej delal kot ljubljanski meščan, ki seje po opravljenem delu vračal na Kranjsko. Za zagrebško cerkev sv. Katarine naj bi rezbaril v letu 1676, na vrhuncu svoje ljubljanske slave. Sodeloval je pri delih v zagrebški stolnici, zlasti pri velikem Ladislav ovem oltarju, morda tudi pri Marijinem oltarju. Po smrti Matijaša Erlmana se je okoli leta 1686 preselil v Zagreb, Izkazal se je t. izvirnimi dekoracijami. Delal je za JakuŠevac, v Vrapču in Sisku, Najbolj značilni kiparjevi detajli so ob polnih obrazih zlatih figur veliki akantovi listi, na katere je vreza! figuralne reliefe. V Zagrebu so kiparja hitreje kot na Kranjskem sprejeli za svojega; leta 1700 je dobil tamkajšnje meščanstvo. Istega leta so zabeležili popravilo vodnjaka na Starem trgu. Avtor pri delih ni sodeloval. Po letu 1703 ne poznamo kakšnih novih kiparjevih del.120
Kiparjevi sorodniki po ženini strani so v arhivskih dokumentih večkrat zapisani. V Šenklavžu sta se 26. novembra 1648 poročila Severin Praiteniak-ner in Doroteja. Nevesta je bila hči zlatarja Jakoba Wagnerja iz Lingerjeve 7, Poroka je bila dovolj slovesna, saj sta bila za priči v stolnici mestni sodnik Jurij Wertasch in Janez Razingcr. Zakoncema se je nekaj let pozneje rodtia hči Marija Suzana. Severin Praitenlakner je omenjan leta 1655, ko je baje stanoval pri rotovžu. Prej se je kot podnajemnik selil po Ljubljani. Po letu 1660 je prevzel hišo svojega tasta. Slikar, rezbar in pozlatar je sredi stoletja za Devico Marijo v Polju naslikal Marijino vnebovzetje. V sedemdesetih letih se
Knjiga izdatkov 1676, XIII, fol- 92. Khumcretainer je dobil 9 goidinarjev in Filip JamSek 4 goldinarje 26 krajcarjev sredi julija in baje slednji oktobra Se 40 goldinarjev za pozlatitev obeh vodnjakov. Cod. 1/46, I6S2. fol. 132, 25, julij.
Umrl je v Zagrebu, Leto smrti ni znano. Zagreb ima nekaj dokumentacije, ki se mi je ni posreiilo pregledati. Cf. Ivan Bach, Četiri kipa Ivana KomerStajnera, Zagreba £ k og kipara iz godine 1692, Juturtiji list, Zagreb 14. 5. 1939, p. 17; Zlat ko Hcr-kov. Grada za povjest unije most i. Bvileiin JAZU, 1-2, Zagreb 1%2, pp. 62-KO; Andjela Horvat: Izmedju gotike i baroka, Zagreb 1975, pp. 201-205, 39iM00 in 409; Ivan Kukuljevi£ Sakeinski: Prvostclna crkva zagrebačka, Zagreb 18-56, pp, 23 in 29; L K. Tkalčič: Prvostotm crkva zagrebačka nekoč i sada, Zagreb 1885, pp. 60-65 in 68-71.
100
jc slikar vnovič poroči!, ker mu je prva žena umrla, Za njeno dediščino sta se prepirala oče in hči.131 Nova in najbrž mlada žena Ana ni dobro de!a ostarelemu slikarju. Umrl je. Leta 1682 se je vdova že bojevala za dediščino s svojo pastorko. Huda mačeha je sodnike spraševala, če je dolžna gledati v hiši Marijo Suzano in njenega moža. Gospa so želeli njuno izselitev.132 Nevestin mož jc bil gotovo kipar Ivan Khumerstainer, ki mu vpitje ni bilo všeč, zato se je laže odločil za selitev v mirnejši Zagreb. Selil se je do leta 16&9, ko z ženo nista več knjižena kot lastnika hiše, Le malo drugačna usoda je pol stoletja pozneje čakala Francesca Robba. Za KhumeTstaincrjem je v Ljubljani ostalo samo nekaj kamnitih in lesenih spomenikov.
JANEZ KHUMERSTAINER: ZWEI BRUNNEN IN LJUBLJANA
Die Gestalt Neptuns und des Herkules mit dem Löwen schmücken schon mehr als 300 Jahre das Stadtbild von Ljubljana. Die schwerfälligen Statuen haben trotz ihrer interessanten Ikonographie und ihrer bedeutsamen Entstchuilgszeit nicht die ihnen gebührende Aufmerksamkeit geweckt.
In Mittelalter waren Brunnen wesentliche Bestandteile der Städte. Die bescheidenen Anlagen hatten gewöhnlich großen EinfluÜ auf die urbanistische Planung und auf die Lebensweise. Mit dem Untergang des Mittelalters wurde neben der utilitaristischen immer mebr die dekorative Komponente der Brunnen betont, was schließlich zur Spiegelung der barocken Parkverzierungen führte. Diese Entwicklung bezeugen auch die beiden Beispiele aus Ljubljana.
Die Bürger von Ljubljana hatten zwei bedeutendere Brunnen, Sie standen schon im letzten Viertel des 16. Jhs. auf dem Mestni trg (Stadtmarki) und dem Stari trg (Al-Ict Markt), Im Sommer des Jahres 1660 sollten sie vor dem Besuch des Kaisers Leopold I. durch wertvollere Brunnen aus Stein ersetzt werden. Der Steinmetz Jurij Klander bat den unteren Teil des Brunnens für den Mestni trg hergestellt. Für die Ausarbeitung der steinernen Statuen fehlte jedoeh die nölige Zeil, deswegen wurden bemalte hölzerne Statuen aufgestellt.
Die Stadt hat 15 Jahre später bei dem damals führenden Bildhauer in Ljubljana Janez Khumerstainer zwei steinerne Statuen bestellt. Der Bildhauer wurde in der Stadl nach 1673 bekannt, als er m die Familie des Holzschnitzers Simon Prcilenliikncr einheiratete. An den Standbildern der Gottheiten meißelte er bis zum 7. Seplember 1675, wo er den Lohn für seine Arbeit erhielt. Bei der Motivauswahl standen ihm die damaligen Ljubljancr Honoratioren und Wissenschaftler bei, vor allem die aus den Familien Schoenleben und Dolniiar. Die Motivik der Statuen, die Tafelinschrifi und
(il Poleg drobnih zadev je bila predmet spora hiša v Lingerjevi ulici. Verjetno je večji de! hiše, če ne vse, prinesla \ zakon pokojna žena.
I!: Tozniea se je sklicevala na moiev testament, po katerem naj bi bila »skrbnica^ za vse moževo premoženje, zato je zahtevala izselitev (Cud. 1/46, 1682, fol. 124). Tožba ni bila uspeSmi, ker je del hiše hči neposredno dedovala po svoji materi; na delu stavbe je bila hipoteka, Sodniki so zapisali, da je hči zakonita dedinja po očetu. Verjetno jim srborita vdova Ana ni bila posebej pri srcu, S hudo vdovo se jc jJOrO-Čil steklar Simon Lingau, kije bit za njo leta 1689 vpisan v zemljiško knjigo za hišo v Lingerjevi ulici. Po letu 1716 jc vnovična vdova iskala novega moža. Teh podatkov ni v knjigi hi£ (ef. Vladislav Fabjančič: Knjiga hiS, 111, Ljubljana 1943, p. 708 [tipkopis]).
101
die Dekoration verraten einen vorwiegend italienischen Einfluß, und sie lassen auf die Umstellung von Ideen schließen, die zur Gründung der Academia Operosorum im Jahre 1693 geführt haben. Der Bildhauer verließ nach 1683 wegen Schwierigkeiten in der Familie und wegen des Rückgangs von Aufträgen die Stadt Ljubljana und zog nach Zagreb. Dort wies er sich als einer der besten Gestalter von hölzernen Altarverzierungen aus, er wurde besonders aufgrund seiner ausgewählten Dekoraiionselemente bekannt.
Die Gestalt des Herkules ist das älteste erhaltene Standbild des Helden in Ljublana und Umgebung. Der antike Held, der mit einem Stock gegen den ncmcischcn Löwen kämpft, halte zahlreiche Nachfolger. Die Inschrift verknüpfte Herkules mit der Argonautensage und dem Heldentum der Einwohner von Stari trg im Kampf gegen die Türken. Die Statue wurde am Ende des IS, Jhs. entfernt, weil der Brunnen aufgegeben wurde. Der Herkules wurde in den trberger Park in Dol umgesiedelt, am Anfang dieses Jahrhunderts, wurde er wieder nach Ljubljana gebracht, wo er später in der Eingangshalle des Magistrats eine endgültige Bleibe fand.
Der Neptun mit dem Dreizack hat einen älteren Bruder in Polhov Gradec und jüngere in den Schloßparks der näheren und weiteren Umgebung. Er krönte den Del-finensockel des Brunnens vor dem Stadthaus und war mit seiner Inschrift genauso mit Jason und seinen Gefährten verbunden. Vorbilder für ähnliche Stadtbrunnen gibt es in ganz Mitteleuropa, von Bologna bis Augsburg. Die Brunnen Verzierung wurde 1751 durch eine wertvollere, von Robba angefertigte Verzierung ersetzt. Der Neptun schmückte in der folgenden Zeit einzelne Gärten von Adeligen und wohlhabenden Bürgern. In den 50er Jahren wurde er im Hof der Slowenischen Akademie aufgestellt.
102