—   135   —
En izgled, kako potrebno je, de se
vradniške oznanila po  deželi v domačim jeziku
pošiljajo.
Iz Dolenskiga 1. velikiga serpana. Te dni smo eno slišali, ktera očitno kaže, kakošne napčnosti se po slovenskih deželah dostikrat prigode samo zavolj tega, ker ljudje ne razumejo nemškiga jezika, nekteri vrad-niki pa enakopravnosti še toliko ne čislajo, de bi saj narpotrebniši reči v domačim jeziku na znanje dajali. Ker nobeniga razžaliti nočemo, ne bomo oseb imenovali, ktere so v ti prigodbi zapopadene. Iz neke kancelije se je dalo, se ve de, v nemškim jeziku županam (den Oberrichtern) naznanilo, de nej vsi posestniki spremembe zemljiš o pravim času na znanje dajo, de bo mogel zemljomerec lahko svoje delo doveršiti in de se bojo potem tudi davkne bukve (^Kataster) vred djale. V tem naznanilu so bile spremembe zemljiš z „Ob-jektveranderungen" keršene. Zdaj pa župan,kteri le malo nemški jezik razume, ni vedil, kaj je to »Objekt ver and erun g en". Gre učitelja za pomen te besede prašat, kakor je zmeraj navajen bil, če ni kaj razumel. Alj učitelj — tudi ne posebno učen mož — mu ni mogel te besede „iztuhtati". En čas vganjata in si glavo vbijata, kaj je storiti in kako bi to ljudem po povelju oklicala in na znanje dala; kar pravi učitelj: ta beseda je francoska, in županov hlapec (Gemeindediener) naj le kliče: »Vsi imajo Objeh-veranerunge na znanje dati", — si bojo kmetje že sami razložili, kaj je to.**) In res, kakor sta sklenila, tako je hlapec v nedeljo po maši pri cerkvi klical: »Vsi imajo Objehveranerunge na znanje dati—"i. t. d. De ga nobeden razumel ni, to vsaki lahko ve. Kdo je tega kriv, ali župan in učitelj ali vradstvo? In ravno na ti besedi le bi bilo v tem  klicu nar več ležeče.
*) Eden nar bolj navadnih izgovorov, de pri nas nektere kan-tonske vradstva svoje oznanila po kmetih — vstav-nim postavam vkljub — še zmiraj v nemškim jeziku pošiljajo, je ta, de pravijo: jim bo že »oberrihta r« poslovenil. Tacih skušinj kakor je od »Objekt-veranderunge« imamo ne cente; veci del naših rihtar-jev zna le za silo nemški jezik, to je, navadne vsakdanje reci prav slabo lomijo; to se pa ne pravi »nemški jezik znati.« In če bi ga tudi znali, župani niso tolmači in prestavljavci, ampak le razglasovavci tistiga, kar od vradije pride. To naj bo pa tako, kakor po vstavi mora biti, de vsak človek razume in tolmač z napenim prestavljanjem popačiti ne more.              Vred.