226                                       Vojeslav Mole: Svetniki.
„Nocoj —". In roka v roki je vzdrhtela, pahljača je zakrila purpur lic in svilna krila vsa so zašumela.
Na loki sred vonjave in cvetlic mladost mladost je drugo razumela, zasnulo dvoje src je sen pravljic.
m
Svetniki.
Kadar večer razplameni opale vLškrlatni kroni svojih lesketanj, zbudi v portalu stare katedrale svetnike trudne iz kamnitih sanj.
Budi jih zvon z molitvijo večerno, trepečejo pod ritmiko glasov, zro nepremično v daljo neizmerno, v goreče himne skalnatih vrhov.
Zro kakor v sanjah  dolga že stoletja; žerjav nad njimi si vesla poti, krog njih se zemlja preoblači v cvetja in vedno več je slavcev sred noči.
A oni zro zamišljeno v skrivnosti, ki tajnih jim imen ves svet ne ve, kamnite lilije — simbol svetosti — v nezemskih čudežnih dlaneh drže.
Predivna sije jim v očeh milina, ugaša v mraku tajnostnih molčanj. In tiho šepetajo: »Salve Regina . . ." svetniki trudni iz kamnitih sanj.