Novembra bomo odločili o svojem razvoju
NAGLO se bliža 21. november, dan, ki utegne postati eden od važnih mejnikov v našem dinamičnem družbenem razvoju. Tedaj bo namreč približno vsak šesti volilec iz SR Slovenijc — nad 18 let star občan ljubljan-skih občin — na referendumu odločal o uved bi krajevnega samoprispevka za sofinancira-nje enotnega programa gradnje osnovnih šol in vzgojno varstvenih zavodov na ob-močju mesta Ljubljane. Kakor že mnogokrat v novejši zgodovini, bodo tudi tokrat uprte v Ljubljano oči ne le Slovenije, temveč tudi drugih republik Jugoslavije. Zato odločitev ljubljanskih volilcev ne bo pomembna samo za osrednje območje Slovenije, ki ga zaje-majo ljubljanske občine, temveč za mnogo širši prostor.
Med volilci, ki bodo dokončno odločali o vprašanju, ali občani ljubljanskih občin res nimajo posluha za solidarnostno reševanje sofinanciranja skupnih potreb, bodo najšte-vilnejši volilci naše občine. Šiška je namrcč na podlagi rezultatov zadnjega popisa prebi-valstva po številu prebivalcev največja izmed ljubljanskih občin. To je predvsem posledica priseljevanja zaradi obsežne stanovanjske iz-gradnje, saj se je število prebivalcev naše občine v zadnjih desetih letih povečalo za skoraj 45 %, kar je daleč največji porast v SR Sloveniji. Prav zato pa so pri nas tudi največji problemi gledc otroškega varstva in šolstva in jih bomo lahko uspešno rešili le ob uspeli skupni akciji občanov celotnega ljubljanskega prostora.
Skupščina občine Ljubljana-Šiška je biia za-to že vcč kakor pred letom dni'cden od po-budnikov za uvedbo samoprispevka tcr šc posebej z zadovoljstvom sprejema družbeni dogovor, ki so ga gledc tega doscgle občin-ske in mestne skupščine ter družbcnopoli-tične organizacije v Ljubljani. Sicer pa samo-prispevek na mnogih, zlasti obrobnih območ-jih naše občine ni nič novega. Marsikateri lokalni komunalni objekt, od vodovoda do cest, je bil v zadnjih letih zgrajen tako, da so polovico potrebnih sredstev zbrali obča-ni, polovico pa je prispeval občinski prora čun. Tudi mnogi v naših delovnih organiza-cijah zaposleni delavci, ki stanujejo v sosed-njih občinah, že več let plačujejo samoprispe vek. Zato bi uvedba samoprispevka za šole in varstvo pomcnila samo razširitev teh ob-veznosti na vse občane in na vse delovne Iju-di, da bi tako postali enakopravni tudi glede dolžnosti do skupnosti.
Res je, da nas k tej obliki samofinanciranja skupnih potreb občanov silijo predvsem prak-tični razlogi in da je ta akcija izhod iz zagate, y katero smo prišli zaradi zaostajanja pri izgradnji šol in vzgojno varstvenih zavodov. Toda zaostanka ni povzročila premajhna skrb za ta vprašanja, temveč hitrejše naraščanje potreb kakor sredstev, ki so nam bila na raz-polago po dosedanjih proračunskih virih. Vsa zadnja leta je bil daleč največji del pro-računa naše občine namenjen prav izgradnii šolskega in varstvenega prostora. Rezultat teh naporov je izgradnja po enega šolskega poslopja in po enega poslopja za varstvo vsa-ko leto v zadnjih petih letih. Zaradi tega smo morali zanemarjati mnoge druge pereče pro-bleme naše komunalne opremljenosti, kakor so ceste, podvozi, kanalizacija in podobno. Vendar redni proračunski viri pri naših spe-cifičnih pogojih hitrega naraščanja potreb v zvezi z naglo stanovanjsko izgradnjo niso zadoščali, da bi potrebe dohajali in je bilo zato nujno treba iskati še dodatna sredstva.
Toda pri odločanju za samoprispevek se po-javlja v tem trenutku našega družbenega raz-voja  še   drugo,   morda   pomembnejše   vpra-šanje. Samoprispevek je treba namreč v skla-
du s spremembami našega ustavnega sistc-ma vključiti v redni mehanizem zbiranja sredstev za pokrivanje skupnih potrcb obča-nov kot enega izmed najpomembnejših virov srcdstev s ciljem, da pri financiranju občine bolj smelo odpremo pot neposrednemu de-mokratičnemu odločanju občanov. Nadalje je treba upoštevati, da gre pri samoprispev ku za srcdstva, ki jih občani sami prostovoij-no izločajo iz osebne potrošnje. Zato so že po sedanjih predpisih investicije, ki se več kakor 50% pokrivajo iz samoprispevka občanov oproščene posebnega depozita v višini 30°'u investicijske vrednosti objekta. Plačevanje tega depozita pa bi v primeru, če bi izgradnjo šol in vzgojno varstvenih zavodov še~nadaljc financirali predvsem iz rednih proračunskih sredstev, močno zavrlo izvajanje že sprejetih programov.
Sredstva zbrana s samoprispevkom pa še vcdno ne bi sama zadoščala za izvedbo pro-grama igradnje šol in vzsojno-varstvenih za-vodov. Skoraj polovico sredstev bo treba se vedno zagotoviti iz drugih virov, tako iz sredstev, ki se namensko zbirajo v sklade za otroško varstvo iz prispevka od osebnih dohodkov, kakor tudi iz sredstev proračuna. Vendar bi za našo proračunsko potrošnjo že samo sofinanciranie nckaj več kakor polo-vice tega programa iz sredstev samoprispev-ka predstavljalo veliko olajšavo. Vsai pol mihjarde starih dinarjev vec bi iz proračun-skih sredstev lahko namenili vsako leto za druge potrebe komunalne opremljenosti. Za-to bomo z glasovanjem za samoprispevek posredno glasovali tudi za hitrejše reševanje drugih skupnih potreb v okviru naše druž-benopolitične skupnosti.
Uspcšen izid referenduma torej ne more zanimati Ie tistih, ki so neposredno prizadeti glede pomanjkanja šolskega prostora in pro-stora vzgojno-varstvcnih zavodov, temveč tu-di vse ostale občane. Zato pričakujemo, da bodo pnšh na volišča in glasovali »za« vsi, ki jim jc kaj do uspcšnejšega razvoja naše obcme. Med njimi naj naštcjemo tiste, ki samoprispevka sploh ne bodo plačevali, ker jih sklep o njem ne bo zajel, ali bodo pla-čevanja oproščeni; nadalje tiste, ki bodo sa-moprispevek sicer plačevali, pa nimajo otrok za varstvo in osnovno šolo, in končno tiste, ki stanujejo v takih območjih, kjer trenutno ni potrebe po izgradnji novega prostora za varstvo in |olstvo. Prav vsi našteti pa bodo lahko s svojimi glasovi pripomogli k izglaso-vanju samoprispevka.
Nič manj važen ne bo izid referenduma za naše delovne organizacije. Od uspešno orga-niziranega varstva otrok v mnogočem zavisi večja produktivnost pri delu in večja ustvar-jalnost v družbenih službah. V tej smeri do biva samoprispevek tudi ekonomski pomen, ki ga ne smemo prezreti.
Sklep o razpisu referenduma za uvedbo sa-moprispevka temelji na enotnem programu gradnje osnovnih šol in vzgojno-varstvenih zavodov. Na podlagi tega enotnega progra-ma, ki ga bo iz samoprispevka sofinanciral enoten sklad, naša občina dobi več, kakor daje. Z drugimi besedami, pri nas zbrana sredstva iz samoprispevka bodo nekoliko manjša, kakor bi iz enotnega sklada prejeli. Zato nas seveda uspeh referenduma še po sebej zanima. Toda govorimo o pogojnikih. Referendum mora najprej uspeti, njegov uspeh pa se bo meril po posameznih občinah. Če bo uspel v vseh, bo seveda najbolje. Če y kateri izmed ostalih štirih ljubljanskih ob čin ne bo uspel, bi to pomenilo izpad sred-stev iz samoprispevka za tisto občino in se-veda zmanjšanje sredstev tudi za občine, kjer bo uspel. Najslabše pa bi seveda za nas bilo, (Nadaljevanje na 2. strani)
(Nadaljevanje s 1. strani)
če bi doživeli neuspeh v naši občini, ker bi bili na ta način ob sredstva, ki bi jih sami izbrali in še ob tista, ki bi se prelivala k nam iz enotnega sklada. Torej dvojna izguba, ki si je ne moremo privoščiti.
Neuspel referendum bi pomenil zaostritev že itak težkega položaja v otroškem varstvu in trojno izmeno pri pouku v mnogih osnov-nih šolah. Nadalje bi pomenil še slabše mož-nosti za izgradnjo nekaterih prepotrebnih ko-munalnih objektov, kakor so npr. Tacenska cesta s podvozom pod železniško progo, nad-voz in podhod za pešce v Medvodah; Pržanj-ska cesta; ureditev Celovške ceste; priprava Drenikove ulice za podvoz; ureditev ceste po dolini Ločnice; asfaltiranje ceste od Bukovi-ce do meje z Mengeško občino in še nekate-re. Zato smo prepričani, da bodo 21. novem-bra vsi naši volivci ne le odšli na volišče, tem-več tudi glasovali »za«, kajti zastavljeni cilji so vredni tudi žrtev, ki si jih s tem nalaga-mo!
Prof. Danilo Sbrizaj