Levica/desnica: nadzorovanje političnega prostora 
Tomaž Mastnak 
Obče mesto v politični literaturi je, da se je delitev na levico in desnico izobli-kovala nekje v francoski revoluciji.* Tipična razlaga pravi, da je arhitekturna 
forma dvorane, v kateri se je sestajal parlament, določala grupiranje njenih članov. 
»Med prvimi sestanki konventa so delegati sedeli, kjer jim je bilo ljubo, postopoma 
pa so se posedli tako, da se je razporeditev sedežev začela ujemati s političnimi 
nagnjenji.« Jakobinci so se v polkrožnih klopeh v dvorani, oblikovani po podobi 
rimskega gledališča, namestili levo od predsednikovega sedeža, žirondisti desno.1 
Različne politične pozicije so bile na ta način identificirane z arhitekturnim prosto-
rom. Radikalna politika je bila poslej vobče označevana kot levica, njeno nasprotje 
kot desnica.2 
Tako istovetenje političnega prostora z arhitekturno organizacijo francoskega revo-
lucijskega parlamenta je postalo pomemben moment naše politične kulture, še 
posebej samorazumevanja levice. V tem tekstu bi ga rad problematiziral. Nakazati 
* Prva verzija tega teksta je nastala med enomesečnim Studijskim bivanjem na Istituto universitario europeo, 
na Oddelku za politične in družbene znanosti, oktobra lani v Firencah in sem jo predstavil na seminarju Ste-
vena Lukesa »Socializem in njegovi kritiki«. Novejši inačici sem odpredaval marca letos na Pedagoški fakul-
teti Univerze v Mariboru in na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Upam, da 
sem v natisnjenem besedilu uspel upoštevati vsaj nekaj komentarjev, ki sem jih slišal ob teh priložnostih. 
1. Donald Egbert, Social Radicalism and the Arts. Western Europe. A Cultural History from the French 
Revolution to 196S, Gerald Duckworth & Co Ltd., London 1970, str. 51. (Za referenco se zahvaljujem 
Levu Kreftu.) 
2 . Te vsebinske oznake se spreminjajo s časom in variirajo od države do države. V Franciji se je »prva, 
liberalna levica«, ki je »sprejemala dediščino revolucije in načel leta 1789« in nasprotovala »protirevolu-
cionarni desnici«, začela po letu 1830 pomikati v desno, zato pa je na levici nastopil »laični in demokra-
tični radikalizem, ki je zahteval integralno uresničenje načel leta 1789«. Grand Larousse encyclopédique, 
zv. 5, Librairie Larousse, Pariz 1962. V Nemčiji je po Brockhaus Enzyklopädie, 17. izd., zv. 11, F.A. 
Brockhaus, Wiesbaden 1970, levica »v parlament, jeziku prvotno liberalna stranka v nasprotju s konser-
vativno stranko ali desnicokar naj bi bilo povzeto po rabi v francoski zbornici v prvi tretjini 19. stol.; v 
zadnji tretjini tega stol. je oznaka začela veljati zlasti za socialistične stranke. (V Leipziger Zeitungen sta, 
v nasprotju s tem, že avgusta 1790 samoumevno uporabljeni oznaki »desna stran nacionalne skupščine« 
in »leva stran«. Cf. Walter Markow, Revolution im Zeugenstand. Frankreich 1789-1799, zv. 1, Reclam, 
Leipzig 1982, str.152-153.) Egbert, op. cit., str. 53, vidi začetke zbliževanja med socializmom in levico po 
revoluciji 1830. Enciclopedia Italiana di scienze, lettere edarti, zv. 31, Istituto della Enciclopedia Italiana, 
Rim 1936, opredeljuje levico kot »generični termin, ki se v parlamentarnih sistemih uporablja za ozna-
čevanje naprednjaških in demokratičnih strank«; v Italiji je bil vpeljan po 1848. Na Angleškem naj bi 
pojem levica populariziral šele Carlyle 1837 v svoji zgodovini francoske revolucije. (Klaus von Beyme, 
Parteien in westlichen Demokratien, Piper, München/Zürich 1984, str. 312.) - Pregledno o različnih 
vsebinskih opredelitvah levice in njihovi nevzdržnosti: David Caute, The Left in Europe since 1789, 
World University Library, McGraw-Hill Book Company, New York in Toronto 1966; cf. tudi Lev 
Kreft, Spopad na umetniški levici, DZS, Ljubljana 1989, str. 15 sqq. 
112 Tomaž Mastna k 
želim, da gre pri takem razumevanju delitve političnega prostora za nepremišljeno 
sprejemanje neke historične dediščine in prevajanje določenih pogledov na politiko 
v historično substanco današnjih politik, da imamo opraviti z - zlasti levičarsko -
substancializacijo nekega historičnega političnega diskurza. Razprava, ki sledi, je s 
tega vidika poskus parcialne desubstancializacije današnjih historiziranih političnih 
ideologij: pokazati bo skušala, da so historična dejstva, na katerih se utemeljujejo 
nekatere današnje politike, njihov t.i. zgodovinski izvor, diskurzivni konstrukti. 
Najprej bom nekoliko preciziral sama ta »historična dejstva«, zatem nakazal, 
kako se je oblikoval politični jezik delitve na levico in desnico, na koncu pa inter-
pretiral nekaj strukturnih elementov te delitve. 
I. O izvorih delitvena levico in desnico 
O historičnih izvorih delitve na politično levico in desnico je presenetljivo malo 
napisanega. Zdi se, da je obča predstava, da se je to zgodilo nekje v francoski revo-
luciji,3 nekako nadomestila resnejše in podrobnejše raziskovanje.4 Zato bom naj-
prej navedel nekaj izjav, ki naj pomagajo natančneje določiti, kdaj in kje v franco-
ski revoluciji je nastopila ta delitev. 
a) Iznajde vanje le vice in desnice v francoski re volu ci ji 
Delitev na levico in desnico se ni najprej pojavila v konventu, kot pravi v uvodnem 
odstavku citirani avtor, marveč mnogo prej, v konstituanti.5 Historična evidenca, s 
katero razpolagam, pritrjuje Buchezu, ki v svoji Histoireparlamentaire zaznamuje 
zasedanje ustavodajne skupščine 28. avgusta 1789 kot tisto, na katerem se je politi-
čna delitev prvič opredeljivo izrazila v kategorijah levice in desnice. »Bilo je na 
koncu tega zasedanja, ko se je skupščina definitivno razdelila na levo stran in desno 
stran. Vsi zagovorniki [kraljevega] veta so se posedli na predsednikovi desni. Vsi 
3. Temu nasprotuje dokazovanje, da se je delitev na levico in desnico pojavila že prej na Holandskem (za 
informacijo se zahvaljujem Žarku Puhovskemu). Drugačnega mnenja je tudi Jean Labasse, »Hommes 
de droite, hommes de gauche«, Économie et humanisme, Liège 1947, str. 13. »Levica je bila rojena z 
reformacijo, iz svobodne volje, in je rasla pod egido racionalistične filozofije. Zato je, na izvoru, duh 
levice duh protestiranja, zahtev proti preetabliranemu, naj gre za dogmo ali materialni red, smešenja.« 
Cit. v Georges Lefranc, Les gauches en France (1789-19721 Payot, Pariz 1973, str. 9. Konsistentno s 
tako idejnosubstancialno definicijo potem tudi Lefranc odkriva levico v kmečkih uporih, herezijah, pri 
pojavih, ki jih lahko s Hobsbawmom imenujemo primitive rebels, pri les philosophes. (Ibid., str. 9-16.) 
Vendar postavi takemu iskanju natančne meje veljavnosti: »stvar in ime« se namreč pojavita šele s 
francosko revolucijo in zato ni »nič drugega kot besedni anahronizem, če pojem in izraz levica projekti-
ramo v leta pred 1789.« (Ibid., str. 16.) 
4. To velja, kot rečeno, za raziskovanje levice/desnice v okviru politične zgodovine. V antropologiji naj-
demo npr. Hertzovo študijo z zgovornim naslovom »Le prééminence de la main droite. Étude sur la 
polarité religieuse«. Cf. Robert Hertz, Mélanges de sociologie religieuse et folklore, Travaux de l'année 
sociologique, Libraire Félix Alcan, Pariz 1928, str. 109 sqq. (Za referenco se zahvaljujem Stevenu Luke-
su.) »Kulturne korenine« polarnosti levo-desno najde pri večini ljudstev J. Laponce, Left and Right. The 
Topography of Political Perceptions, Toronto University Press 1981 (cit. v von Beyme, op. cit.). 
5. Von Beyme, op. cil, str. 312, postavlja začetke razmišljanja v kategorijah levice in desnice v čas zase-
danja états généraux leta 1789, ko je plemstvo sedelo desno in tretji stan levo od kraljevega mesta. 
Podobno John Keane, »Democracy and the Decline of the Left«, referat na simpoziju What is Left?, 
Istituto universitario europeo, Firence 1989, str. 1. 
Levica/desnica: nadzorovanje političnega prostora 113 
nasprotniki so se zbrali na nasprotni strani.«0 Kmalu zatem, 15. septembra, je 
Mirabeau govoril o »geografiji« skupščine in v letih 1790-92 sta prišla v rabo izra-
za »desna stran« in »leva stran« (côté droit/gauche), nekateri - denimo gospa 
Roland - pa so govorili tudi o desni oziroma levi »stranki« (parti droit/gauche) ali 
tudi o »levi skrajnosti« (extrémité gauche)7 
Dejstvo pa je, da delitev na levo in desno stran v letih 1790-92 ni prehajala v rabo 
povsem gladko. Prelom je, če nič drugega, vnesel sklic zakonodajne skupščine, ki je 
konec 1791 nasledila konstituanto. Zakonodajna skupščina se je organizirala in 
razčlenjevala drugače od svoje predhodnice. Vendar je ta skupščina zasedala v istih 
prostorih kot ustavodajna skupščina in prostor, v katerem so zasedanja potekala, se 
je že v času konstituante navzel političnih konotacij. Ti politični pomeni prostora, 
organizirani na osi levo-desno, so ne le preživeli ustavodajno skupščino, v kateri so 
se oblikovali, temveč so bili močnejši od dejstvene delitve zakonodajne skupščine. 
Kmalu po prvih zasedanjih nove skupščine so se spet pojavili in jo faktom navkljub 
zajeli v svojo simbolno mrežo. Ne le dejstvom navkljub: kategoriziranju na levico 
in desnico so izrecno nasprotovali tudi nekateri poslanci.8 Protesti pa niso pomagali, 
nasprotno, odstopanje od teh delitvenih načel - naj so se še tako malo ujemala s 
politično realnostjo — je postalo predmet obsodb. Tisti, ki so vztrajali pri konsti-
tuantski delitvi političnega telesa v parlamentu, so poslance zakonodajne skupščine, 
katerih nastopanje je temu kategoriziranju uhajalo, obtoževali, da so »dvolični 
Janusi in slabiči« ali kar »hermafroditi Revolucije«.9 
Zakonodajna skupščina se je tako rekoč uklonila delitvi na politično levo in desno, 
zato pa je ta delitev poniknila v konventu, v katerem naj bi se po mnenju nekaterih 
avtorjev sploh šele pojavila. Povrnila se je že tri tedne po Robespierrovem padcu, 
ponovno pa jo je izbrisal Napoleonov državni udar 18. brumaira. Morda lahko 
vidimo ironijo zgodovine v tem, da je revolucijsko in revolucionarno delitev na 
levico in desnico spet vpeljala restavracija.10 
6. Cit. v Lefranc, op. cit., str. 17. William James Murray, The Right-WingPress in the French Revolution: 
1789-92, The Boydell Press, Woodbridge/ /Suffolk in Dover/New Hampshire 1986, str. 3, ki se v glav-
nem sklada s povedanim, definicijo nekoliko razširi: »Prvotno so desnica bili tisti, ki so nasprotovali re-
formam, uzakonjenim med avgustom in novembrom 1789.« 
7. Lefranc, op. cit., str. 17. Cf. Thomas Carlyle, The French Revolution. A History, zv. I, Chapman and 
Hall Limited, London 1898, str. 220: »Tu imamo desno stran (Côté Droit), levo stran (Côté Gauche); 
ena sedi na desni strani g. predsednika, druga na levi: Côté Droit konservativna; Côté Gauche destrukti-
vna.« V nadaljevanju že citiranega odlomka Bûchez govori o »levi skrajnosti« in »desni skrajnosti« 
(Lefranc, ibid.) Murray, op. cil, str. 3, omenja, da so bile te kategorije pogosto rabljene v ironičnih izpe-
ljavah, denimo >la côté de la droiture<r ali »députés gauchers*. Novejši zgodovinar postavlja oblikovanje 
»strank« (demokratične stranke in republikanske stranke) v leto 1790. Cf. Alphonse Aulard, Histoire 
politique de la Révolution française, Scientia Verlag, Aalen 1977 (reprint pariške izd. 1926), str. 81 sqq. 
8. CJ. Mitchell, The French Legislative Assembly of 1791, EJ. Brill, Leiden, New York, Kopenhagen, 
Köln 1988, str. 16 sq. Mitchell tudi sam meni, da je bila »geografska« delitev zakonodajne skupščine na 
levico, desnico in center nasilna, in sklepa, da je kakršenkoli sistem, ki jo opisuje v teh kategorijah, ne-
ustrezen. (Ibid., str. 14, 17, 18.) Vprašanje, ki si ga ne zastavi, je, zakaj se je delitev na levico in desnico 
obdržala kljub temu, da je ni bilo mogoče povezati s posamezniki in njihovim poslanskim obnašanjem v 
parlamentu. Zakaj je bila neprimerna delitev ustrezna? 
9 . Ibid., str. 18. 
10. Lefranc, op. cit., str. 17. - Tako lahko Meyers Enzyklopädisches Lexikon, 9. izd, zv. 15, Bibliogra-
114 Tomaž Mastna k 
b) Arhitekturni in politični prostor 
Če je historični okvir s tem vsaj za silo orisan, se lahko vprašamo, kako je bil možen 
prehod iz arhitekturnega prostora v politični prostor. Nobene nujnosti namreč ni, 
da bi arhitekturna organizacija prostora postala politična metafora; ali da bi politi-
čno moralo biti reprezentirano v obliki, ki jo določa arhitektura prostora, v kate-
rem se dogaja en vidik političnega življenja. 
Če bi arhitektura dvorane, v kateri se je sestajala nacionalna skupščina, res lahko 
določala politične grupacije v francoski revoluciji, se seveda ne bi mogli izogniti 
vprašanju, kako da ni prišlo do podobnega procesa v Angliji. House of Commons, 
zgrajena po podobi gotske kapele v koledžu, s sedeži vladne stranke na eni strani 
dolgega pravokotnega hodnika in opozicijske stranke na nasprotni, bi bila morala 
narekovati delitev na levico in desnico še veliko bolj kot Palais Bourbon ali njena 
predhodnica, Salle des machines v Tuilerijah, ki sta s svojo polkrožnostjo obe ohra-
njali kontinuum sedišč.11 Arhitektura House of Commons je bila veliko primernej-
ša za izražanje radikalne bipolarne politične delitve. Zakaj torej delitve na desnico 
in levico ni prinesla angleška Glorious Revolution in je bilo treba čakati še sto let na 
Francoze? 
Preprost odgovor bi bil: zato ker v tistih časih na Angleškem ni bilo levice.12 Pač 
pa je bila stoletje kasneje na Francoskem. Moja teza je, da je izvor delitve na levico 
in desnico v levici, izvor levice pa levica sama. Menim, da delitev na levico in des-
nico v francoski revoluciji ni korespondirala ne z delitvami v političnem prostoru 
ne, ožje gledano, z grupacijami v parlamentu. Ujemala se ni z nobeno t.i. objektiv-
no realnostjo, ne bi je bilo mogoče najti zunaj političnih akterjev. Bila je produkt 
njihove dejavnosti, obstajala je v njihovem političnem predstavnem svetu. Potreb-
no je bilo oko, ki je arhitekturni prostor ugledalo kot politični prostor. Le neko 
določeno razumevanje politike je razumelo prostorsko razporeditev članov parla-
menta kot metaforo za politično razdeljevanje. 
II. Delitev političnega prostora 
Levice ne opredeljujejo ideje ali vrednote, za katere se zavzema, niti ne vsebina 
phisches Institut, Mannheim-Dunaj-Ziirich 1975, razlaga, da je levica »oznaka, povzeta po običajnem 
sedežnem redu [_] francoske poslanske zbornice po 1814, za 'stranke gibanja', ki si prizadevajo za (dalj-
nosežno) predrugačenje politično-družbenih razmerij.« Podobno Moriz Hayne, ki se sklicuje na Littréjev 
Dictionnaire de la langue française (1844), piše: »e) levo v parlamentarnem in političnem življenju, 
prevzeto iz francoščine restavracijskega obdobja, kjer si je opozicipka stranka v zbornici izbrala svoje 
sedeže levo od predsednikaJacob in Wilhelm Grimm, Deutsches Wörterbuch, zv. 6, Verlag von S. 
Hinzel, Leipzig 1885. (Za opozorilo, da je avtor razlage Hayne, in ne brata Grimm, se zahvaljujem Igor-
ju Krambergerju.) 
11. Egbert, op. cit., 52. 
12. Govoriti o levici v angleškem 17. stoletju, kot denimo Perez Zagorin v standardni A History of Political 
Thought in the English Revolution, Routledge & Kegan Paul, London 1954, je anahronizem. Podoben 
anahronizem je, ko Boulton v zvezi z angleško kontroverzo o francoski revoluciji piše o skrajni levici 
(James Boulton, The Language of Politics in the Age of Wilkes and Burke, Routledge & Kegan Paul, 
London, in University of Toronto Press, Toronto 1963. pogl. IV/2). V tej kontroverzi, kolikor sem lahko 
pregledal literature, politična delitev na levico in desnico ne nastopi, delitve političnega prostora so 
kompleksnejše (cf. mojo uvodno študijo k slovenskemu prevodu Burkovih Reflections: Edmund Burke, 
Premišljevanja o revoluciji v Franciji, KRT, Ljubljana 1990). 
Levica/desnica: nadzorovanje političnega prostora 115 
njenih političnih programov. Reči hočem, ne morejo je opredeliti zadovoljivo: vse-
binska določitev levice, ki ne bi zdrsnila v slabo neskončnost dodajanja ali odvze-
manja razločevalnih znakov, ni možna. Levičarstvo ni toliko v mestu, ki ga kak 
političen akter zavzema v političnem prostoru, kolikor v pogledu na političen pro-
stor. Levico definiram s posebno delitvijo političnega prostora.13 Politični prostor, 
kot ga vidi levica, je razcepljen v dve entiteti, ki si stojita nasproti in se izključujeta, 
v dve sovražni alternativi, med katerima ni posredovanj.14 Produkcijo političnega 
prostora, ki jo imenujem levičarsko, bom ponazoril s tremi primeri, ki po moje niso 
le tipični, marveč so odločilni. 
a) Robespierre in Saint-Just: življenje in smrt 
Najprej se bom dotaknil sojenja državljanu Capetu, bivšemu Ludviku XVI., zad-
njemu predrevolucijskemu kralju Francozov. V tem primeru se produkcija sovraž-
nih in izključujočih se političnih alternativ ni le zelo jasno izrazila, marveč je bila 
tudi nadvse politično učinkovita: določila je nadaljni potek revolucije. Junaka 
produkcije te vrste političnega prostora sta bila jakobinska voditelja Robespierre in 
Saint-Just; njuno argumentacijo bom na kratko orisal.15 
Robespierrova alternativa je zastavljena takole: »Ludvik mora umreti, kajti 
domovina mora živeti.«16 Podobno nepomirljiv je bil Saint-Just: »Kar se mene 
tiče, ne vidim srednje poti: ta človek mora ali vladati ali umreti.«17 Domovina, o 
kateri je govor, je republika, in Ludvik mora umreti samo in edinole zato, »ker je 
bil kralj.«18 Vendar je bila izbira med monarhijo in republiko le navidez zastavek 
v političnem boju. Kraljevina je bila že odpravljena in dejanska alternativa je bila 
tista med jakobinsko in nejakobinsko republiko. Govorjenje o monarhiji je bilo tu 
retorični prijem, ki naj bi bil ustvaril dramatično napetost: frakcijskemu boju dal 
težo boja med zgodovinskimi svetovi; uveljavitvi jakobinske rešitve vtisnil pečat 
usodnosti. Vsiljevanje lažne alternative je pač metoda izsiljevanja odločitve za eno 
od možnih političnih izbir - za alternativo tistega, ki vsiljuje lažno alternativo. 
Sojenje bivšemu kralju se je preobrnilo v sojenje njegovim sodnikom. »Isti možje, 
ki bodo sodili Ludviku, bodo morali utemeljiti republiko: tisti, ki pripisujejo kakr-
šenkoli pomen pravičnemu kaznovanju kakega kralja,« je vzklikal Saint-Just, ki se 
13. S tem tudi razlagam, zakaj je levičarstvo trdovratnejše od socializma: zakaj so se avtorji, ki so se odloč-
no poslovili od socializma (npr. Alain Touraine) ali temeljnih kategorij socialističnega imaginarnega (npr. 
André Gorz), ostali levičarji. In: če je možno opustiti socialistične ali komunistične ideje, ne da bi to afi-
ciralo pogled na politični prostor, njegovo temeljno delitev, je mogoče razumeti ne le, zakaj bivše levičar-
je rado vrže na nasprotno stran istega političnega prostora, marveč tudi, zakaj nobena politika levice ne 
more biti nova politika, pač pa je kvečjemu levičarsko prisvajanje novega v politiki. 
14. Von Beyme, op. cil, str. 312, označuje delitev na levico in desnico za eno od dualističnih shem strankar-
skih sistemov, in dodaja, da »pade v oči, da je pripravljenost za to, da se k strankarskemu sistemu pri-
stopa s kategorijama levice in desnice, močna samo tam, kjer se je lahko uveljavila kaka socialistična 
stranka.« 
15. Podrobneje Tomaž Mastnak, »Kriminalna demokracija. Teze o sojenju Ludviku XVI. in njegovi deka-
pitaciji«, Filozofski vestnik X (1/1989). 
16. Navajam govor »Sur le jugement de Louis XVI (3 décembre 1792)«, v Maximilen Robespierre, 
Discours et Rapports à ta Convention, Union Générale d'Editions, Pariz 1965, str. 79. 
17. Saint-Just, Oeuvres complètes (ur. M. Duval), Gérard Lebovici, Pariz 1984, str. 378. 
18. Saint-Just, op. cit., str. 379. 
116 Tomaž Mastna k 
ni slepil, da po zakonu Louisu Capetu ne bi bilo mogoče vzeti življenja, »ne bodo 
nikdar utemeljili republike.«19 Ko je jakobincem uspelo zastaviti politično alterna-
tivo kot vprašanje življenja in smrti, kot poslednjo izbiro, ter življenje določenega 
političnega projekta povezati s smrtjo posameznika: republika lahko živi samo, če 
Ludvik umre - je vsakdo, ki je skušal Capeta ohraniti pri življenju, postal smrtni 
sovražnik republike, kot so jo razumeli, in se sam zapisal smrti. Svojo republiko pa 
so razumeli kot »absolutno republiko«.20 
Absolutna republika seveda ne trpi nobene alternative, postulirana pa je kot abso-
lutna alternativa. Na delu sta dve operaciji. Dokončna razdelitev političnega pro-
stora v ekskluzivna nasprotka in homogenizacija vsakega od njiju, predvsem pa 
lastne pozicije. »Kakšno republiko pa bi radi ustanovili,« je vpraševal Saint-Just, 
»ko smo vsi zapleteni v partikularne boje in so nam skupne le slabosti?« In še: 
»Hočemo republiko, neodvisnost in enotnost, pa smo razcepljeni in prizanašamo 
tiranu!«21 Po enotnosti je klicala prav stranka, ki je s svojo nepopustljivostjo pov-
zročala razcepe. Nič presenetljivega, operaciji izključevanja in poenotovanja sta 
smiselno povezani. 
Izključna alternativa zahteva poenotenje, ker da se sicer ne bo dalo uresničiti zgo-
dovinskega projekta, absoluta, poenotovanje pa je mogoče izpeljevati samo z na-
daljnjim izključevanjem - ne le navzven, tudi navznoter. Ekskluzivizem političnih 
alternativ je ponotranjen v tisto od njiju, ki je izključevalnost vpeljala. Delovati 
začne kot čistka. Robespierre in Saint-Just sta z opozicijami kralj:ljudstvo, kralj:na-
cija, kralj:domovina, kralj:republika vzpostavila ekvivalenčno verigo ljudstvo-naci-
ja-domovina-republika, ki je vsakogar, ki bi bil hotel »prizanesti« kralju, postavila 
v položaj izmečka, tujca, izdajalca, antirepublikanca in protirevolucionarja. »Ab-
solutna republika« tako temelji na permanentnem čiščenju takih skvarjenih ele-
mentov, internalizirane zunanjosti, in nenehnem eliminiranju svojega nasprotka, 
karkoli že ta njena eksternalizirana intimnost je. Ko so jakobinci enkrat uspeli ubiti 
kralja - ko so s političnim procesom upravičili uničenje njegovega realnega telesa in 
upali, da bodo s tem eliminirali tudi kraljevo simbolno telo, ko so torej spopad s 
simbolnim sovražnikom zastavili kot pokončevanje realnih ljudi — je bila odprta pot 
nadaljnjemu ubijanju. Na vrsto je prišlo plemstvo v celoti. In kakor je bil kralj kriv, 
ker je bil kralj, tako so bili pripadniki plemstva krivi, ker so pripadali plemstvu. Bili 
so »čisti« »simbolni sovražniki« 2 2 O njihovi usodi v glavnem ni odločalo to, kaj 
so delali,23 »odločilnega pomena je bila predstava o njih, ki so jo imeli možje, ki so 
hoteli napraviti družbo pravičnejšo«.24 
Politika, ki sili izbirati med življenjem in smrtjo, seveda prinaša smrt. Absolutna in 
19. Ibid, str. 377. 
20. Robespierre, op. cit, str. 66. 
21. Saint-Just, op. cit, str. 377-378, 377. 
22. Patrice Higonnet, Class, Ideology, and the Rights of Nobles during the French Revolution, Clarendon 
Press, Oxford 1981, str. 194. 
23. Ibid, str. 212. Plemstvo ni bilo sposobno delovati korporativno in vračati udarcev: »kar nas osupne, ko 
gledamo na obnašanje plemstva med francosko revolucijo, [...] ni njegova napadalnost, ampak pasivnost« 
(ibid, str. 193). 
24. Ibid, str. 212. 
Levica/desnica: nadzorovanje političnega prostora 117 
izključujoča politična izbira uničuje navznoter in navzven. Razumljena je kot 
»vojna med krepostjo in pokvarjenostjo«,25 in to kot totalna vojna. »Kar vzpo-
stavlja Republiko, je totalno uničenje tistega, kar ji je nasprotno,« pravi Saint-
-Just.20 Absolutna alternativa je absolutnost uničevanja. 
b) Oče Sieyès: nacija in sovražniki nacije 
Če bi iskali prvo uveljavitev te logike delitve v politični literaturi francoske revolu-
cije, bi jo seveda našli v Sieyèsovih pamfletih iz zadnjega leta pred revolucijo, zlasti 
v Qu'est-ce que le Tiers-Etat, objavljenem januarja 1789. 
V kontekstu te razprave je ključna trditev, da je tretji stan »celotna« nacija ozi-
roma »vsa« nacija (Nation complette). Sieyès opredeljuje nacijo s kombinacijo del, 
ki tvori racionalno organizirano družbo. In ker tretji stan opravlja vsa »posebna 
dela«, na katerih stoji družba, in povrh še 19/20 »javnih opravil«, je »vse«. 
Pomembne so nekatere podrobnosti v Sieyèsovi argumentaciji. Prvič, delitev dela, 
ki konstituira družbo, je implicitno poistovetena s strukturo državljanstva. Posa-
meznike, ki opravljajo ta dela, Sieyès namreč imenuje »delovne državljane« 
(citoyens laborieux)^ Konsekventno je potem mogoče razumeti tretji stan, ki je 
delovni »vse«, tudi kot državljanski »vse«. Delovno in politično telo se nevarno 
prekrijeta. (Nevarno zato, ker ouvrieristična politika, ki je v tem implicirana, iz-
ključuje kompromise, in ker politizacija dela nujno pelje v totalitarizem.) 
Drugič, nacija, ki je vse, je paradoksna celota. Je nekakšna nekompletna komplet-
nost, hkrati več in manj kot celota. »Kdo bi si torej upal reči,« sprašuje Sieyès, 
»da tretji stan ne vsebuje vsega, kar je treba imeti za oblikovanje celotne Nacije? 
Je močan in robusten mož, katerega ena roka je še v okovih. Če bi odvzeli stran 
privilegirani red, bi Nacija ne bila nekaj manj, temveč nekaj več. Kaj je tedaj tretji 
[stan]?28 Celota, vendar uklenjena in zatirana celota. Kaj bi bil brez privilegirane-
ga redu? Celota, toda svobodna in cvetoča celota. Brez njega se ne more vrteti nič, 
brez drugih pa bi šlo vse neskončno bolje.«29 
Da bi bila ta zastavitev uspešno prignana do sklepa, je bilo treba povleči še eno 
potezo. Najprej je bil tretji stan poistoveten z nacijo. Ko je bila enačba postavljena, 
pa jo je bilo mogoče brati vzvratno in nacijo zenačiti s tretjim stanom. »Tretji [stan] 
zajema torej vse, kar pripada Naciji; na vse tisto pa, kar ni tretji [stan], ne moremo 
gledati kot na nekaj, kar pritiče Naciji.«30 Tako postane plemstvo ne le nekaj 
25. Ibid, str. 172. 
26. Cit. ibid., str. 188. 
27. [Emmanuel-Joseph Sieyès,] Qu'est-ce que le Tiers-Etat? [Pariz] 1789, str. 3. Citiram po fotomehaničnem 
ponatisu v Oeuvres de Sieyès, EDHIS, Pariz [1989J. Ta izdaja prinaša v treh zvezkih Sieyèsove objavlje-
ne spise; o rokopisnem gradivu poroča - in ga tudi izdatno uporablja - Murray Forsyth, Reason and 
Revolution. The Political Thought of the Abbé Sieyès, Leicester University Press, Holmes & Meier 
Publishers, Inc., New York 1987, str. 13 sqq. 
28. Sieyès piše kar le Tiers: tretji. 
29. Sieyès, op. tit, str. 6. 
30. Ibid, str. 9. V Délibérations à prendre dans les assemblées de bailliages, februarja 1789, Sieyès med 
drugim pripominja, da je »nepravilno imenovati tretji [stan] stan; je nacija [_J. Tretji stan, ali bolje, nacija, 
ne zahteva nič manj kot to, da se iz celokupja državljanov naredi eno družbeno telo.c Cit. v Forsyth, op. 
cit, str. 81. 
118 Tomaž Mastna k 
zunaj tretjega stanu, marveč izmeček nacije. Prvič, tujek je zaradi svojega brezde-
lja. Ker je nacionalna skupnost delovna skupnost, stan plemenitih brezdelnežev 
sploh ni vštet v »družbeno organizacijo« in je seveda »tuj Naciji«.31 Drugič, ker 
je nacija »telo družabnikov, ki živijo pod skupnim zakonom in jih zastopa ista za-
konodaja«, je plemstvo zaradi svojih posebnih pravic izločeno iz nacije kot pravne 
skupnosti. Privilegiji ga naredijo za »ljudstvo, ločeno od vélike Nacije«,32 postavi-
jo ga zunaj nacije in zakonov. Tretjič, tudi politično predstavništvo plemstva je 
»tuje Naciji tako po svojem načelu, kajti njegovo poslanstvo ne izhaja iz Ljudstva, 
kot po svojem smotru, kajti ta ni v obrambi občega interesa, marveč v obrambi 
posebnega interesa.«33 Plemstvo je torej tudi izvržek nacije kot politične skupno-
sti, ljudstva. 
Ko je Sieyès dokazal, da je tretji stan »VSE«, je - mojster politike jezika - do-
kazni postopek še enkrat preigral: pokazal, da ta stan doslej ni bil nič. Argumenta-
cija se je zdaj dokončno obrnila. Telo nacije ne more biti svobodno, če ni svoboden 
tretji stan. Človek (element nacije) pa »ni svoboden na podlagi privilegijev, tem-
več na podlagi pravic Državljana, ki pripadajo vsem.«34 Izpeljava iz tega načela 
pove, da vse tisto, kar je privilegirano, izpade iz skupne ureditve in je izjema, ki ne 
sodi pod skupni zakon, ter potemtakem (!) ne spada v tretji stan. Državljanske 
pravice so obče, vendar ne pripadajo vsem; oziroma, cena za to, da pripadajo vsem, 
je izločevanje tistih, ki jim ne pripadajo, iz skupnosti vseh. Izločevanje privilegira-
nih iz skupnosti vseh, ki jim pripadajo državljanske pravice, naredi te pravice za 
privilegij vseh. 
Ta paradoks je bil učinek Sieyèsove politične strategije. Že njegov Essai sur Je 
privilèges »v resnici ni bil toliko napad na privilegije, kolikor je bil ideološki na-
skok na položaj plemstva«. Pamflet je seveda narekoval obsodbo vseh privilegijev, 
vendar pa je Sieyès »pazljivo izbiral primere, da bi se izognil napadanju katerega-
koli privilegijev, ki so jih uživali člani tretjega stanu«.35 Pripadniki oziroma pred-
stavniki tretjega stanu namreč nikakor niso bili enodušno prepričani, da je treba 
pokončati vse privilegije.36 Sieyès je imel dovolj posluha za to protislovnost. Po eni 
strani je »znal izrabiti napad na privilegije za ustvarjenje ideološke podlage za 
spodkopan je družbenega položaja in zahtev po političnih prednostih plemstva«,37 
po drugi pa je s tem hkrati poenotil tretji stan. Protipodoba enotnega tretjega stanu 
je tako postal enoten plemiški stan. Kolikor je »en skupen zakon in eno skupno 
predstavništvo« tisto, »kar naredi nacijo eno«,38 ta enost, ki jo uteleša tretji stan, 
poenoti tudi vse tisto, kar je zavoljo enosti nacije izločeno iz nje. »Vsi Privilegirani, 
31. Sieyès, op. cit., str. 6-7, 8. 
32. Ibid., M. 9. 
33. Ibid. 
34. Ibid., str. 10. 
35. Kenneth Margerison, »The Movement for the Creation of a Union of Orders in the Estates General of 
1789«, French History 3 (1/1989), str. 48. 
36. Ibid., str. 49. 
37. Ibid. 
38. Sieyès, op. cit., str. 12. »Sieyès je brez konca in kraja ponavljal zvezo dveh besed - une nation in une 
nation une - da bi poudaril njuno strogo korelacijo.« Forsyth, op. cit., str. 72. 
Levica/desnica: nadzorovanje političnega prostora 119 
brez razločkov, tvorijo razred, ki je drugačen od tretjega stanu in tretjemu stanu 
nasproten.«39 Rudé navaja, kako je - ko je Sieyèsov jezik prešel v splošno rabo — 
»vsak nasprotnik [tega] 'tiers' postal sovražnik Nacije in obenem, najsi je bil plemič 
ali ne, tudi aristokrat« .4° Vsi, ki so bili zunaj tretjega stanu in tretjemu stanu na-
sprotni, so bili torej sovražniki nacije. Vprašanje »es-tu du tiers état?« je merilo na 
življenje vprašanega.41 
Sieyès je »začrtoval ločnico med prijatelji nacije in njenimi sovražniki ter ljudi pri-
siljeval, naj nedvoumno izberejo stran, na kateri so«.42 In v tem je paradoksnost 
njegovega zavzemanja za enotnost nacije. Najprej gledano v širšem kontekstu. Za 
enotnost nacije se je takrat dejansko zavzemalo gibanje za povezavo generalnih 
stanov, ideologija tega gibanja pa je bila »v ostrem nasprotju s tisto, ki jo je ponu-
jal Sieyès«.43 Vizija tega reformističnega protidespotskega gibanja je bila, lahko 
rečemo, enotnost v različnostih. Sieyèsova enotnost je bila drugega kova. Res je 
tudi Sieyès najprej zarisal razlike, vendar le zato, da bi tako postavil izhodišče za 
ustvarjanje enotnosti nacije brez razlik. Tako kot kasneje pri Robespierru in Saint-
-Justu, je tudi tu na delu nenehno razločevanje, postavljanje razlik, pač zato, da bi 
jih bilo mogoče permanentno odstranjevati. Razliko pooseblja sovražnik, ki je kot 
tak zunaj/znotraj nacije. 
Sovražnik ni le podoba radikalne drugačnosti; je tudi podoba, ki vsebuje radikalno 
negativen odnos do drugačnosti. Sovražnike je treba uničiti. In Sieyès je ustvaril 
konceptualni prostor za tako uničevanje. Če lahko del nacije uničiš, ne da bi ji 
škodoval, še več, če ji s tem celo koristiš, jo razbremenjuješ in krepiš, je tako uniče-
vanje ne le neškodljivo, ampak dobrodejno. Pravno ni sporno, ker je uničevani del 
nacije izločen iz pravne skupnosti, družbe ne prizadene, ker ne spada vanjo, in poli-
tike ne zmoti, ker ni del političnega telesa. A to je le pol Sieyèsovega ideološkega 
dosežka. Nacije ni le razdelil, da bi jo bilo mogoče poenotiti, in ni le začrtal koordi-
nat, v katerih lahko to poenotovanje poteka kot zakonito nasilje, marveč je na-
sprotje zastavil tako, da ga je bilo mogoče začeti razreševati le z eksplozijo. Njegov 
pamflet je mojstrovina, ki je silila v akcijo: tekst, ki je naredil revolucijo.44 
c) Marx in Engels: dva sovražna tabora 
Sieyèsovo argumentacijo si je z globokim razumevanjem prisvojil in razvil mladi 
Marx. V Prispevku h kritiki Heglove Filozofije prava. Uvod razpravlja o možnosti, 
da bi en določen razred civilne družbe prevzel nase emancipacijo celotne družbe. 
»Da bi revolucija nekega ljudstva sovpadla z emancipacijo nekega posebnega raz-
reda civilne družbe, da bi en stan veljal za stan vse družbe, za to morajo biti na-
sprotno skoncentrirane vse pomanjkljivosti družbe v kakem drugem razredu, za to 
39. Sieyès, op. cit., sir. 14. 
40. Georges Rudé, Ideology and Popular Protest, Lawrence & Wishart, London 1980, str. 111. 
41. Ibid., str. 110-111. 
42. Forsyth, op. cit., str. 87. 
43. Margerison, op. cit., str. 50. 
44. Sieyès je »bolj ko kdorkoli drug tisti mož, ki je artikuliral politično teorijo francoske revolucije«; »nje-
gova teorija predstavlja sâmo idejo revolucije v njenih začetnih, pomembnih razvojnih stopnjah« (ibid., 
str. 3). »Prva revolucija« naj bi bila tako Sieyèsova, »druga« Robespierrova. 
120 Tomaž Mastna k 
mora biti določen stan stan obče spotike, utelešenje občih pregrad, za to mora 
posebna socialna sfera veljati za notoričen zločin vse socialnosti, tako da se osvobo-
ditev iz te sfere kaže kot obča samoosvoboditev. Da bi bil en stan par excellence 
stan osvoboditve, mora biti na drugi strani neki drug stan očitni stan pod jarmi jen ja. 
Negativno obči pomen francoskega plemstva in francoske duhovščine je bil pogoj 
pozitivno občega pomena razreda buržoazije, ki je mejil nanj in mu stal naspro-
ti.«45 
Ta klasistična redefinicija Sieyèsa in promocija tretjega stanu v buržoazijo40 pa 
nista edini inovaciji. Marx je premaknil tudi sloviti Sieyèsov uvodni pasus z vpraša-
nji in odgovori. V izvirniku se besedilo glasi: »1. Kaj je tretji stan? - Vse. —2. Kaj 
je bil doslej v politični ureditvi? - Nič. - 3 . Kaj zahteva? - Da bi nekaj bil.« 
Marxov univerzalni emancipator pa pravi, natančneje: z revolucionarno smelostjo 
zabrusi nasprotniku »kljubovalno parolo: Jaz nisem nič, moral pa bi biti vse. «*47 
Sieyèsov »nekaj« je torej postal »vse«. Sieyès je bil še liberal,48 Marx je bil odkrit 
zagovornik političnega nasilja.49 Izbira med vse in nič je absolutna in izključujoča: 
vse ali nič, tudi tu ni »srednje poti«, tudi tu je politična alternativa zastavljena 
tako, da jo lahko razreši samo revolucija. Revolucija pa, ki jo je snoval Marx, je 
bila totalnejša od Sieyèsove. Sieyès je emancipatorski stan izenačil z vso družbo in 
ga usmeril proti delu družbe, ki ga je prikazal za družbeni izmeček. Marx je občo 
osvoboditev naložil posebnemu razredu, ki ga je izločil iz civilne družbe,50 da bi ga 
lahko poslal v boj proti vsej družbi. V prvem primeru je bilo treba uničiti privilegi-
rani stan družbe, v drugem družbo v celoti. Sieyèsova revolucija je vzpostavila, če 
uporabim njegovo besede, re-publique, Marxova je merila na re-totale.5í 
45. Karl Marx, »Zur Kritik der Hegelsehen Rechtsphilosophie. Einleitung«, MEGA* 1/2, str. 180 (v glav-
nem prevzemam prevod Marice Dekleva Modic v MEID I, str. 205). 
46. O problematičnosti prevajanja jezika francoske revolucije v »razredni jezik« cf. npr. George Rudé, Die 
Volksmassen in der Geschichte. Unruhen, Aufstände und Revolutionen in England und Frankreich 
1730-1848, Campus, Frankfurt/New York 1977, str. 13,180 sqq. 
47. Marx, op. cit., str. 180. 
48. V tem pogledu je zanimiva zlasti Sieyèsova kritika jakobinizma (cf. Forsyth, op. cil, str. 119 sqq.). 
49. Zanimive so kategorije, iz katerih Marx pripelje »politično nasilje«: »duša ljudstva«, »genialnost«, ki 
»podžge materialno moč k političnemu nasilju«. Marx, op. city str. 180. 
50. »[_] razred civilne družbe, ki ni razred civilne družbe« (ibid., str. 181). Gledano z druge strani, vendar v 
istem okviru, se prikazuje, da proletariat izkorišča cela civilna družba (cf. Günther Herré, Verelendung 
und Proletariat bei Kar! Marx. Entstehung einer Theorie und ihre Quellen, Droste Verlag, Düsseldorf 
1973, str. 166). Izločitev civilne družbe iz emancipacijskega projekta oziroma postavitev emancipacije in 
civilne družbe druge nasproti drugi, razkriva skupno značilnost formiranja levice: eliminiranje civilne 
družbe. François Rangeon, »Société civile: histoire d'un mot«, C.U.R.A.P.P., La société civile, Presses 
universitaires de France, Pariz 1986, str. 19, ugotavlja: »Izraz civilna družba, ki ga ni v Deklaraciji pravic 
človeka in revolucijskih ustavah, kjer ga nadomeščata na eni strani termin 'nacija' in na drugi beseda 
'družba', je tako konec XVIII. stoletja prvič mrknil. Robespierre, Saint-Just, Sieyès malo govorijo o 
razmerju civilna družba-država, zato pa raje o razmerju družba-nacija.« Pri Sieyèsu - ki postavlja nacijo, 
»telo družabnikov, ki živijo pod skupnim zakonom«, proti realni družbi ter njeni razdeljenosti in plural-
nosti, in narekuje, da morajo korporacije (sredniška telesa: corps intermédiaires) in kolektivni interesi 
izginiti in se raztopiti v naciji, ki je ena in vseobsegajoča ter »obstaja pred vsem drugim in je izvor vse-
ga« (Sieyès, op. cit., str. 75) - »civilna družba ne obstaja več«, Le Chapelierjev zakon (14. in 17. junij 
1791) pa je razglasil konec korporacij. (Rangeon, op. cit., str. 20.) Najzaslužnejši za ponovno uveljavitev 
pojma civilna družba je liberalni Benjamin Constant (cf. ibid., str. 21). 
51. Cf. Forsyth, op. cit, str. 223. 
Levica/desnica: nadzorovanje političnega prostora 121 
»Znanstveno« je ta teorija revolucije izražena v Komunističnem manifestu. Naj 
povzamem logiko razmišljanja. »Naša epoha — epoha buržoazije — se [...] odlikuje 
po tem, da je poenostavila razredna nasprotja. Vsa družba se čedalje bolj cepi v 
dva velika sovražna tabora, v dva velika razreda, ki si direktno stojita nasproti — v 
buržoazijo in proletariat.«52 To je zdaj aksiom. Da bi pa svet bil čim ostreje razde-
ljen »v dva velika sovražna tabora«, je treba ta dva tabora ustvariti. Njuna brez-
kompromisna izključujočnost terja notranjo homogenizacijo vsakega od njiju. 
Najprej buržoazije. Ta naj bi imela »izključno politično gospostvo. Moderna drža-
va je le odbor, ki opravlja skupnostne posle vsega buržoaznega razreda«.53 Še več, 
buržoazija si »ustvarja svet po svoji podobi« in ga poenotuje, fevdalno heteroge-
nost nadomešča buržoazna homogenost: -»ena nacija, ena vlada, en zakon, en na-
cionalni razredni interes, ena carinska črta.«54 Dialektični um je v svetu, ki ga je 
ustvaril po podobi buržoazije, seveda našel tudi njeno nasprotje. »Orožje, s kate-
rim je buržoazija potolkla fevdalizem« - silen in vsestranski razvoj produktivnih 
sil - »se zdaj obrača proti buržoaziji sami. Toda buržoazija ni le skovala orožja, ki 
ji prinaša smrt; porodila je tudi može, ki bodo to orožje vihteli — moderne delavce, 
proletarce.«55 Proletariat postaja veliki protirazred, vanj »zdrknejo« »mali sred-
nji stanovi, mali industrijci, trgovci in rentniki, rokodelci in kmetje«; »rekrutira se 
iz vseh razredov prebivalstva« in homogenizira: »Interesi, življenjski položaji 
znotraj proletaria ta se čedalje bolj zenačujejo.«56 
Ključna operacija je zdaj prevajanje tega razrednega položaja v politiko, v centra-
liziran »nacionalen, razreden boj«. Razred postane politična stranka,57 načeljujejo 
komunisti. Vloga njihove stranke je, da »ne zamudi niti trenutka, da ne bi delala 
za oblikovanje [herauszuarbeiten] kar najjasnejše zavesti delavcev o sovražnem 
nasprotju med buržoazijo in proletariatiom«.58 Marx in Engels brez ovinkov 
povesta, da je »sovražno nasprotje med buržoazijo in proletariatom« diskurzivni 
konstrukt. Realni odnos med sovražnima razrednima taboroma v tem simbolnem 
svetu je »državljanska vojna«.59 Proletariat bije boj za »nasilno strmoglavljenje 
buržoazije«, da bi se »sam konstituiral kot nacija«.60 V »nasilnem prevratu«, ki 
ga učijo komunisti, proletarci spet »nimajo nič izgubiti razen svojih verig. Imajo pa 
pridobiti svet.«61 Tu je zdaj sinteza Sieyésa, Robespierra in Saint-Justa: družba 
dela in boj na življenje in smrt: politika kot vojna: nič čudnega, da so akterji te 
državijanskovojne politike »možje«.62 In tako kot v prejšnjih dveh zgledih je tudi 
52. Kari Marx, Friedrich Engels, Manifest komunistične stranke, MEID II, str. 589. 
53. ibid, str. 591. 
54. Ibid., str. 593. 
55. Ibid, str. 595. 
56. Ibid, str. 597, 598. 
57. »[_] organizacija proletarcev v razred in s tem v politično stranko« (ibid., str. 599). 
58. Ibid, str. 628 (malenkost sem korigiral prevod Ceneta Vipotnika in Božidarja Debenjaka). 
59. Ibid, str. 601. Reinhart Koselleck, Vergangene Zukunft. Zur Semantik gesehichtiicher Zeiten, Suhr-
kamp, Frankfurt/M 1979, str. 85, opozarja, »kako zelo je pojem revolucije po 1789 spet zajel vase logi-
ko državljanske vojne«. 
60. Marx, Engels, op. eit, str. 601, 609. 
61. Ibid, str. 629. Konstelacijo nič-vse najdemo že prej, npr.: »proletarci nimajo nič svojega, kar naj bi zava-
rovali, uničiti morajo vso dosedanjo privatno varnost in privatna zavarovanja« (ibid, str. 601). 
62. Če Pocock v Komunističnem manifestu najde »klasičen zgled« »ekonomskega človeka, moškega osva-
122 Tomaž Mastna k 
v tem tretjem politična mehanika navdihnjena z univerzalističnim credom,03 vsem 
akterjem, ki so na pravi strani - graditeljem republike kreposti, možem nacije tre-
tjega stanu in proletarcem - je naloženo obče emancipacijsko zgodovinsko poslan-
stvo. 
III. Levica in panoptizem 
Kakorkoli diskutabilna je razlaga o nastanku delitve na levico in desnico, ki sem jo 
navedel uvodoma, pa vsebuje vsaj tri pomembne strukturne elemente, ki oprede-
ljujejo levico (predpostavljam, kot rečeno, da je levica proizvedla delitev na levico 
in desnico). Kaj je levo, določa položaj predsedujočega. To najprej pomeni, da je 
identiteta levice heteronomna; nadalje pomeni, da levičarska politična delitev 
predpostavlja fiksno referenčno točko; in nazadnje, da jo določa pogled zunanjega 
opazovalca - in da je temu pogledu razviden ves (političen) prostor. 
K prvima dvema elementoma samo kratki opombi. Prvič, če pravim, da je identite-
ta levice heteronomna, in to razumem kot kritično pripombo, ne mislim problema-
tizirati stališča, da je sleherna identiteta relacijska. Gre za tip relacije, ki konstituira 
levičarsko politično identiteto, in bi ga lahko povzela izjava: nisi ti desničar, ker 
sem jaz levičar, marveč sem jaz levičar, ker si ti desničar. Levičar se ne more iden-
tificirati drugače kot s pomočjo zunanjega nasprotnika oziroma sovražnika, ki mu 
je vselej dana fiksna identiteta; za svojo konstitucijo rabi »antagonizem v realno-
sti«, ne zdrži pa »čistega antagonizma«.64 Drugič, fiksna referenčna točka se 
pokaže problematična, če privzamemo tisto teoretizacijo »demokratične revoluci-
je«, ki demokratično družbo opredeljuje kot družbo brez sleherne fiksnosti. Če ie 
levica po svoji strukturi v tem drugem primeru inkompatibilna s tako razumljeno 
demokracijo, pa ji je v obeh primerih tuja izkušnja tistih sodobnih družbenih praks, 
ki se konstituirajo prav s čistim antagonizmom in brez fiksnih ali univerzalnih refe-
renčnih točk in jih opisujem kot implozijo družbenega,05 lahko pa bi jih razumeli 
tudi kot postmoderno demokratično izkušnjo. 
Malo dlje se bom ustavil ob tretjem elementu. Pri tem se bom oprl na analizo v 
Nadzorovanju in kaznovanju in najprej poskušal pokazati, da pri Foucaultu prav-
zaprav umanjka razlaga vzpostavitve »političnega vzpona« Zahoda, oblikovanja 
jalskega heroja, [te] fantazije industrializacije devetnajstega stoletja«, bi lahko dodali, da maskulinizem 
»nove spekulativne podobe [...] človeka« ni omejen na ekonomsko sfero, marveč obvladuje tudi politič-
no. Cf. J.G.A. Pocock, Virtue Commerce, and History. Essays on political Thought and History, Chiefly 
in the Eighteenth Century, Cambridge University Press 1985, str. 114.) 
63. Po Talmonu je to značilna poteza levih totalitarizmov. Ker totalitarizem levice v nasprotju z desnimi 
totalitarizmi ne gradi na historičnih, rasnih ali organskih kolektivnih entitetah, marveč je individualističen, 
mehanističen in racionalističen, se »totalitarne ideologije levice vedno nagibajo k temu, da si nadenejo 
značaj univerzalne veroizpovedi, kar je tendenca, ki totalitarizmu desnice povsem manjka«. J.L. Talmon, 
The Origins of Totalitarian Democracy, Penguin, Harmondsworth 1986, str. 7. Dodali bi lahko, da so levi 
totalitarizmi prav zaradi teh značilnosti totalitarizmi po svobodni izbiri (medtem ko je posameznik des-
nih totalitarizmov vselej že vraSčen v družbeno, zgodovinsko, narodovo, rasno itn. telo). 
64. O teh pojmih cf. Zdravko Kobe, »Razredni boj in antagonizem«, in Slavoj Žižek, »Elementi samokriti-
ke«, oboje v Problemi 25 (9-10/1987). 
65. Cf. Tomaž Mastnak, »Implozija družbenega/civilna družba v čisti obliki«, Problemi 26 (7/1988). 
Levica/desnica: nadzorovanje političnega prostora 123 
politične discipline. Na kratko. Foucault razlaga »politični vzpon« s pomočjo ana-
logije z »gospodarskim vzponom Zahoda«. Pri tem drugem gre za iznajdevanje 
postopkov, ki so omogočili akumulacijo kapitala, pri prvem pa za »metode za 
upravljanje z akumulacijami ljudi«.66 Tako se je oblikoval nov - moderen - tip 
oblasti, univerzalne nadzorovalske disciplinske oblasti. Sestavljajo jo neštete drobne 
discipline, njeni cilji in učinki so ustaliti, ustavljati in urejati gibanja, odpravljati 
zmešnjave, razkrajati kompaktna kopičenja posameznikov, ki potujejo po deželi v 
nepredvidljivih smereh, razčlenjevati pretehtane delitve.67 Ta mikorofizika oblasti 
- dokazuje Foucault - je bila v genealogiji moderne družbe politična hrbtna plat 
pravnih norm, ki so urejevale oblast. In na tej točki najdemo malone vulgarno-
marksistično razlagalno shemo: »Zgodovinsko se je proces, s katerim je buržoazija 
v XVIII. stoletju postala politično vladajoč razred, skrival za nastankom eksplicit-
nega, kodiranega, formalno egalitarnega pravnega okvira in se uveljavljal skozi 
organizacijo parlamentarnega in zastopniškega režima. Toda razvoj in posplošitev 
disciplinskih dispozitivov sta vzpostavila drugo, prikrito plast teh procesov.«68 
Ne strinjam se, da je bil pravni egalitarizem kdajkoli maska, za katero se je skrivalo 
buržoazno politično gospostvo; in menim, da njegova formalna narava pač ni tisto, 
zaradi česar bi ga veljalo kritizirati. Juridični egalitarizem (poznega) osemnajstega 
stoletja, njegove deklarirane »pravice človeka in državljana«, seveda ima temno 
plat, vendar je ni treba iskati zunaj prava (ali pod njim), marveč je njegov - no-
tranji - konstitutivni moment: definitivno so to temno plat enakopravnosti razkrile 
takratne zahteve po pravicah žensk. Trdim torej, da disciplinski mehanizmi in teh-
nike, ki jih popisuje Foucault, niso druga plat t.i. političnega gospostva buržoazije. 
Te discipline so metoda za opazovanje, nadzorovanje, razporejanje itn. nepolitičnih 
moških in žensk; so — če definicije političnega ne raztegnemo prek vseh meja -
nepolitične metode opazovanja, nadzorovanja, razporejanja moških in žensk. Če 
jih imenujemo politične, se zaslepimo za iznajdevanje specifično političnih disci-
plinskih metod, metod za opazovanje, nadzorovanje, distribuiranje političnih moš-
kih. Moja teza je, da prav delitev na levico in desnico vzpostavi specifično političen 
nadzorovalski mehanizem, konstituira razvidnost političnega vsakdana. 
Najprej gre za ustvarjanje možnosti nadzora nad delom najvišjega političnega pred-
stavništva. Buchezova razlaga, zakaj so se člani konstituante razdelili na »levo 
stran in desno stran«, je kot naročena: »Ta razdelitev je olajšala preštevanje gla-
sov.«69 Nepreglednost prostora in s tem političnega zborovanja je namreč bila 
66. Michel Foucault, Nadzorovanje in kaznovanje. Nastanek zapora (prev. Braco Rotar), Delavska enot-
nost, Ljubljana 1984, str. 217. 
67. Ibid., str. 216, cf. str. 206 sq. - Če se moderna družba vzpostavlja z zaustavljanjem gibanj prebivalstva 
in Foucault zapiše, da je »disciplina protinomadski postopek« (ibid., str. 215), ni težko razumeti, zakaj 
analitik novih družbenih gibanj na izteku moderne družbe ta gibanja imenuje »nomade sedanjosti«. Cf. 
Alberto Melucci, Nomads of the Present, Social movements and individual needs in contemporary 
society (ur. John Keane in Paul Mier), Hutchinson Radius, London 1989. V teh koordinatah je tudi 
razumljivo, zakaj so jakobinci iztrebljali ne le plemstvo, duhovnike, menihe in nune, marveč tudi prosti-
tutke, jezikovne manjšine, »vobče deviantne [moške in ženske] in sumljive vseh vrst«. Cf. Higonnet, op. 
cit., str. 175. 
68. Foucault, op. cit., str. 218-219. 
69. Bûchez, Histoire parlamentaire de la Révolution, cit. v Lefranc, op. cit., str. 17. 
124 Tomaž Mastna k 
problem. In tako se vrne problem arhitekture: »Problem, ki se je med revolucijo 
vedno znova pojavljal, je bil, da v Franciji ni bilo zgradbe, načrtovane tako, da bi 
ustrezala zahtevam parlamenta. Potrebna je bila dvorana, v kateri bi lahko udobno 
sedelo sedemsto poslancev in njihovo občinstvo. Dvorana bi morala imeti tudi us-
trezne akustične kvalitete. Idealno bi se moralo vsakogar, ki bi govoril, slišati pov-
sod drugod v avditoriju. Če to ne bi bilo mogoče, je bilo bistvenega pomena vsaj to, 
da bi lahko vsakdo slišal tako predsedujočega kot govorca za govorniškim odrom 
ter da bi predsednik mogel čuti vsakogar, ki bi govoril, kjerkoli že bi bil. Teh zah-
tev ni bilo srečati nikdar prej, še toliko manj v taki kombinaciji. Kar se akustike 
tiče, so bile cerkve in gledališča zgrajena tako, da so omogočala pretok glasu le v eni 
smeri. Poleg tega evropska zgodovina [dotlej] ni ustvarila velikega povpraševanja 
po prostornih sobah za sestajanje.«70 
Tako se je zgodilo, da je najvišje politično telo francoske revolucije, ki je kot tudi 
največje najbolj občutilo »prostorsko vprašanje«, pristalo v Manège, nekdanji 
jahalni šoli v tuilerijski palači. Eden zadnjih aktov zakonodajne skupščine je bil 
sklep, naj njena naslednica zaseda kje drugje. Na podlagi izkušenj iz sestajanja v 
jahalni šoli je Vergniaud sestavil spisek pomanjkljivosti, ki ga Mitchell povzema 
takole: »V dvorani ni bilo drugega vira toplote razen peči, lončenega modela 
Bastilje, postavljene spodaj sredi prostora. Prezračevanje je bilo problem, ki se ni 
dal rešiti, in sapa, ki so jo izdihavali poslanci in ljudje na galerijah za javnost, se je 
mešala z vonjem po konjih, ki ga ni bilo mogoče pregnati. V konstituanti je dr. 
Guillotin predlagal, naj bi dvakrat dnevno škropili kis in dišave. Kljub vsem posku-
som, da bi v dvorani naredili prepih, je zaudarjalo in bilo nezdravo in Vergniaudu 
se je zdelo, da 'ne bi bilo nerazumno videti v tem enega od razlogov za naše pogo-
sto precej slabo razpoloženje'.« Prostor je bil »ozek in slabo osvetljen pravokotnik. 
Bil je dovolj velik, da je v njem sedelo 1200 članov ustavodajne skupščine, tako da 
se je 745 članov zakonodajne skupščine lahko spravilo vanj nekoliko laže. Poslanci 
so sedeli ob straneh in bilo je 'veliko sedežev, od koder ni bilo mogoče videti pred-
sednika, niti jih predsednik ni mogel videti... od koder ni bilo mogoče videti govor-
cev, slišati pa jih je tudi bilo komaj mogoče'.« Tako se je takoj po prvem zasedanju 
zakonodajne skupščine pritoževal Quatremère, ki je primerjal Manège s »široko 
ulico, po kateri se vsi sprehajajo in kramljajo [in kjer] je nemogoče razpravljati.«71 
»Zaradi slabe akustike so se govori izgubljali, odmevalo pa je nenehno premikanje 
velike skupščine in njenega občinstva.« Poslanci, ki jih narava ni obdarila z moč-
nim glasom, v razpravah niso mogli sodelovati, ker jih ni bilo moč slišati. Na hodni-
kih ob dvorani sta bila gneča in hrup.72 
Politične potrebe so torej narekovale arhitekturno rešitev, na katero ni bilo treba 
dolgo čakati. Novi prostori francoskega parlamenta so bili zgrajeni v stilu krožne 
arhitekture, ki je bila v drugi polovici osemnajstega stoletja posebej prestižna zato, 
ker je - takšna je vsaj Foucaultova razlaga - izražala določeno politično utopijo. In 
kolikor je novi parlament utelešal nekaj duha panoptizma, bi se lahko zlobno vpra-
70. Mitchell, op. cit, str. 9. 
71. Ibidstr. 10. To pritoževanje mimogrede pokaže, kako se v moderni demokraciji razblinja ideal agore. 
72. Ibid 
Levica/desnica: nadzorovanje političnega prostora 125 
šali, če arhitekturnega uprostorjenja moderne politike ne bi bilo mogoče šteti v rod 
tistih institucij, ki sestavljajo karceralni arhipelag. 
Če je politični pogled, ki mu pravim levičarski, tako dobil svoj predmet, če je zdaj 
lahko tudi gledal tisto, kar je že vseskozi videl,73 se lahko vrnemo h kaosu na za-
četkih revolucijskega parlamenta. Ta kaos je seveda padel v oči tudi tujim opazo-
valcem.74 Carlyle je kasneje nekatera njihova poročila ne le privoščljivo povzel, na 
njihovi podlagi je izsledil tudi vnašanje reda. »Nobenih pravil pri dajanju predlo-
gov, oziroma zgolj začetki pravil,« je zapisal, in nadaljeval: »Pa vendar, kot pri 
vseh človeških združevanjih, enak se začne povezovati z enakim; potrdilo se je, da 
večno pravilo, Ubi homines sunt modi sunt, ni izgubilo veljave. Pokazali so se 
zametki metodičnosti [,..].«75 Te Rudiments of Methods je Carlyle neposredno 
povezal z oblikovanjem levice in desnice, s formiranjem političnih strank in strani. 
Vnašanje metodičnih pravil v nered političnega telesa pa le ni bilo tako samoumev-
no, kot daje slutiti sklicevanje na modrost rečenic. Delitev parlamenta ni bila vpra-
šljiva le zato, ker se morda ni ujemala z dejstvi, ampak tudi kot sama delitev. Eden 
od poslancev v zakonodajni skupščini je menil, da je pripadanje katerikoli od 
strank, na katere je bil razdeljen Pariz, v nasprotju s poslansko dolžnostjo - pred-
stavljati ljudstvo.76 V tem prepričanju očitno ni bil osamljen, saj sta dva druga 
poslanca, ki sta sicer pripadala nasprotnim grupacijam, predlagala, naj se članom 
parlamenta prepove pripadati političnim klubom, saj naj bi to prinašalo v skupščino 
strankarskega duha.77 Radikali v Aixu so bili še odločnejši. Protistrankarski duh so 
prignali do konca in se jeseni 1790 razglasili za antipolitične. Kot pravi anti-
politiques so se zaobljubili naravnost domovini.78 Take vrste »resnični republika-
nizem« je, kot smo videli, pod jakobinsko vladavino dejansko začasno suspendiral 
politično življenje in s tem tudi delitev na levico in desnico - levica je bila za trenu-
tek vse. 
Vendar se je ta delitev parlamentarnega telesa v resnici že uveljavila in se iz parla-
menta preslikala v širši politični prostor. V obdobju po francoski revoluciji, ki se še 
ni sklenilo, je ta preslikava po eni strani zamejila politični prostor, tako da je mogo-
če marginalne skupine ne le izriniti iz političnega prostora in odločanja, marveč z 
njimi kot zunajparlamentarnimi tudi nepolitično postopati; po drugi pa je politični 
prostor, očiščen tovrstnih motenj, tudi navznoter razvidno uredila. Razpetost poli-
tičnega prostora med levico in desnico sili k homogenizaciji na eni ali drugi strani 
spektra,79 pluralnost političnega življenja vsaj brzda in poenostavlja, če ji že ne 
73. Za Carlyla je v francoskem parlamentu »vse videti realno-imaginarno«. Carlyle, op. cit, str. 221. 
74. Nered v skupščini opisuje npr. Arthur Young v znamenitih Travels During the Years 1787, 1788, & 
1789 itd. (cf. Voyages en France 1787, 1788, 1789, Armand Colin, Pariz 1976, zv.I, str. 286 sqq.) 
75. Carlyle, op. cit., str. 220. 
76. Cf. Mitchell, op. cit, str. 22. Young pa navaja besede grofa Marguerita: »V resnici sem srečen, da nisem 
nikdar pripadal nobenemu posebnemu političnemu društvu; mislim, da so moje naloge javne [publiques] 
in jih je mogoče zlahka izpolnjevati brez posebnih združevanj.« (Young, op. cit, str. 482.) 
11. Mitchell, op. cit, str. 23. 
78. Hubert C. Johnson, The Midi in Revolution. A Study of Regional Political Diversity, 1789-1793, Prin-
ceton University Press 1986, str. 75-76. 
79. Cf. von Beyme, op. cit, str. 313-314. 
126 Tomaž Mastna k 
nasprotuje. Hkrati je delitev na levico in desnico očitno najpogostejša percepcija 
politike, in to velja tako za t.i. široko javnost kot politične elite. Prav kot percepcija 
politike je uporabna, naj je sicer še tako nevzdržna, ker preprosto in natančno iden-
tificira in locira politična dogajanja.80 
Vprašanje percepcije nas pripelje nazaj k tretjemu strukturnemu elementu levice, 
k pogledu zunanjega opazovalca. Oko, ki na prvotisku Deklaracije pravic človeka 
in državljana od zgoraj gleda na besedilo — naj sicer spominja na božje oko, tako 
kot natis členov deklaracije na zapis božjih zapovedi - izraža duha časa prav tako 
kot pogled predsedujočega na skupščinske klopi. Duh časa je v tem opazujoče m 
očesu. V času, ko je filozofija postajala praktična, je bil motiv opazovalca po-
membna tema praktične filozofije. Dotaknil se bom samo ene tematizacije tega 
motiva, nepristranskega opazovalca Adama Smitha. 
Smithova moralna filozofija je seveda vpisana v škotsko razsvetljenstvo. V tej tra-
diciji je Hutcheson razumel moralni čut kot interesov prost občutek odobravanja, 
ki se naravno vzbudi, ko srečamo dobrohotnost brez zainteresiranega motiva. 
Dobrohotnost sama pa ni krepost, krepost je, če je deležna odobravanja. Zato je 
opazovalec nujni, čeprav ne zadostni, pogoj moralne presoje. Ne zadostni, ker je 
odobravanje ali neodobravanje dobrohotnosti - ko gre za moralnega dejavnika 
samega in, še bolj, za tistega, ki je doborohotnosti deležen - kaj lahko zainteresira-
no. Iz zagate se je Hutcheson izmotal tako, da je govoril o opazovalcih v množini.81 
Na Hutchesona je navezal Hume, ki je prav tako analiziral moralno sodbo z vidika 
opazovalca. Hume je jezik morale razločeval od jezika samoljubja. Ko človek 
govori ta drugi jezik, izraža »čustva, ki so lastna njemu in izhajajo iz njegovih 
posebnih okoliščin in položaja«; ko pa govori jezik morale, »izraža čustva, pri 
katerih pričakuje, da se bo vse njegovo občinstvo strinjalo z njim. Tu se mora torej 
ločiti od svojega zasebnega in posebnega položaja in izbrati gledišče, ki mu je skup-
no z drugimi; nagovoriti mora kako obče načelo človeškosti in se dotakniti strune, 
ki zazveni v sozvočju z vsem človeštvom.«82 Moralna presoja torej predpostavlja 
opazovalca. Hume je krepost hipotetično definiral kot »katerokoli duševno dejav-
nost ali lastnost, ki daje opazovalcu ugajajoče čustvo odobravanja«,83 Opazoval-
čeva čustva so nepristranska, ker so prosta interesov (disinterested), in racionalna, 
ker so obča. Tako naj bi bil že Hume izdelal pojem nepristranskega opazovalca, 
četudi ga ni tako imenoval.84 
Smithov prispevek je v tem - če še naprej povzemam in poenostavljam - da je 
opazovalca ponotranjil. Teorija o opazovalcu se namreč najlaže nanaša na sodbe 
tretje ali druge osebe, lahko pa se zaplete v težave, ko naj bi razložila moralno 
80. Cf. Giovanni Sartori, Parties and party systems. A framework for analysis, zv. I, Cambridge University 
Press 1976, str. 78, 79. Cf. tudi 10. pogl., zlasti str. 334 sqq. 
81. Cf. D.D. Raphael, »The Impartial Spectator«, v Essays on Adam Smith (ur. Andrew Skinner in Thomas 
Wilson), Clarendon Press, Oxford 1975, str. 86. 
82. David Hume, An Enquiry Concerning the Principles of Morals, v David Hume, Enquiries (po izd. 1777 
ur. L.A. Selby-Biggie), 3. izd. (besedilo pregledal P.H. Nidditch), Clarendon Press, Oxford 1988, str. 272 
(IX, § 222). 
83. Hume, op. cit., str. 289 (App. I, § 239). 
84. Cf. Raphael, op. cit., str. 87. 
Levica/desnica: nadzorovanje političnega prostora 127 
presojo v prvi osebi. Smith je razvil pojem (zunanjega) opazovalca tako, da je raz-
ložil sodbo vesti, s katero moralni dejavnik presoja lastna dejanja.85 Rekli bi lahko, 
da je s tem, ko je opazovalca internaliziral, zunanje oko nekako prevedel v glas 
vesti; ali natančneje, vest je upodobil kot nevidno ponotranjeno oko družbe. Odziv 
opazovalcev deluje na dejavnika. Odobravanje ali neodobravanje samega sebe -
vest — je učinek sodb, ki jih imajo drugi, ki nas opazujejo, o nas. In ker nas vselej 
kdo opazuje, začnemo presojati lastno ravnanje tako, da si zamišljamo, kako bi ga 
sodil nepristranski opazovalec; postavimo se na njegovo mesto. »Privzamemo, da 
smo sami opazovalci lastnega obnašanja, in si prizadevamo predstavljati, kako bo 
to, v tej luči, učinkovalo na nas. To je edino zrcalo, s katerim lahko, do neke stop-
nje, z očmi drugih ljudi preiskujemo primernost našega lastnega ravnanja.«86 
Smithov moralni dejavnik se tako podvoji: »Ko si prizadevam preizprašati lastno 
ravnanje, ko si prizadevam izreči sodbo o njem in ga ali odobriti ali obsoditi, je 
očividno, da se v vseh takih primerih nekako razdelim na dve osebi; in da jaz, pre-
iskovalec in sodnik, predstavljam lik, ki je drugačen od drugega jaza, osebe, katere 
ravnanje se preiskuje in presoja.« Prva je opazovalec, druga dejavnik, prva sodnik 
in druga oseba, ki se jo sodi.87 
Nevidno oko, s katerim moralni dejavnik opazuje lastno ravnanje, ima v Smithovi 
moralni filozofiji88 prav tako pomembno vlogo kot nevidna roka v njegovi eko-
nomski teoriji. Vendar tu ne razpravljam o Smithu; navajam ga, da bi pokazal, 
kako je bilo oko, ki ga je potrebovala levica, da bi se ugledala, sicer prisotno v 
razmišljanju tistega časa, pa tudi, da bi nakazal, kako se opazovalec levice razlikuje 
od tega »nepristranskega opazovalca«. Zelo na kratko. Najprej, levica ni zmožna 
podvojitve, ki jo izpelje Smithov moralni dejavnik, ni zmožna pogleda sama nase, 
presoje o sami sebi. Vidi se le preko drugega, pogled nanjo je vedno objektiven. V 
tem smislu nima vesti, zato pa je toliko bolj razvila - razredno ali zgodovinsko89 -
zavest. Drugič, s pogledom tega drugega se identificira, da bi lahko gledala na 
druge; s pogledom nepristranskega opazovalca se identificira, da bi lahko pristran-
sko gledala na druge akterje v političnem prostoru in izključila identifikacijo z 
njimi. Medtem ko drugi vidi vse, levica vidi, kaj so drugi. In ker so drugi v čistem 
pojmu tako sovražniki, levica vpelje politiko, ki je ločena od morale.90 
85. Cf. ibid. 
86. Adam Smith, The Theory of Moral Sentiments (ur. E.G. West), Liberty Classics, Indianapolis 1976, str. 
206. 
87. Ibid., str. 206-207. 
88. Nepristranski opazovalec je na delu tudi v Smithovi jurisprudenci. Cf. Lectures on Jurisprudence (ur. 
R.L. Meek, D.D. Raphael in L.G. Stein), Liberty Classics, Indianapolis 1982, str. 17 sqq. in drugje. Na 
pristranskost nepristranskega opazovalca opozori Jane Rendall, »Virtue and Commerce: Women in the 
Making of Adam Smith's Political Economy«, v Women in Western Political Phiiosophy (ur. Ellen 
Kennedy in Susan Mendus), Wheatsheaf Books, Brighton 1987, str. 63, ko se dotakne opazovalčevega 
simpatiziranja z možem pri vprašanju ženine nezvestobe (cf. Smith, Lectures, str. 438 sq.J. 
89. Oko, ki vse bolj opazuje levico in mu ta prepušča sodbo o tem, kar dela, je oko zgodovine. (Za opozori-
lo se zahvaljujem Mladenu Dolarju.) To oko, ki motri vse, kar se na svetu dogaja, je podružbeni analo-
gon pogleda predsedujočega na parlamentarno telo. 
90. »Ko človek imenuje drugega svojega sovražnika, svojega tekmeca, svojega antagonista, svojega na-
sprotnika, se razume, da govori jezik samoljubja« (Hume, op. cit., str. 272 [IX, § 222]), jezik samoljubja 
pa je, kot smo videli, tuj jeziku morale.