GLOSE  IN  KOMENTARJI
NENAVADNI   PRIVILEGIJI
Razpis,' ki ga je pred nedavnim objavil upravni odbor sklada SRS za pospeševanje kulturnih dejavnosti, osupi bralca z nekaj nenavadnimi novostmi. Svobodne gledališke in druge umetniške skupine.« je rečeno v razpisu, lahko zaprosijo podporo za izvedbo tistih domačih in tujih eksperimentalnih del. ki jih poklicne ustanove ne morejo vključiti v svoj redni program.« Določilo je kratko in pregledno in ne dopušča raznovrstnih interpretacij.
Posledice so na dlani: avtor nima po tem določilu nikakršnih realnih možnosti več. da se svobodno, po svoji lastni presoji odloči, komu bo zaupal svoje delo. Zakaj zdaj ga mora očitno najprej predložiti poklicni ustanovi. saj so šele tista domača dela. ki jih le-te ne programirajo, na voljo tudi svobodnim skupinam. In vendar ni nobenih dvomov, da je v dobršni meri prav od interpretacije njegove umetniške izpovedi odvisno, koliko in kako bo njegovo delo učinkovalo na publiko. Ni slučaj, da se avtorji tako pogosto vežejo prav na svobodne skupine, čeprav so materialno s tem prikrajšani: veže jih idejno sorodstvo, podobni teoretični pogledi, kar se vse kaže v stilni interpretaciji dela. Nasilni, njihovemu dnini tuji interpretacijski prijemi kajpak že v zasnovi nakazujejo kasnejše nesporazume.
Po drugi plati pa je prav tako nerazumljivo, da morajo svobodne skupine, če naj reflektirajo na dotacijo sklada, tako rekoč prositi stalne ustanove, kaj lahko vključijo v svoj program. V svoj repertoar uvrščajo te skupine nedvomno tista   dela.  ki  njihovemu   stilnemu  konceptu,   njihovi   posebni   idejni
' Delo. 2\ oktobra   1963. stran 5.
1150
orientaciji najbolj odgovarjajo, in je res popolnoma absurdno, da bi jim oia facti osrednje institucije določale, kaj pravzaprav sploh lahko igrajo.
Človek se upravičeno sprašuje: v imenu česa naj bi pripadla taka pravica najvišjega arbitra našim oficialnim ustanovam? Zakaj nenadoma ustoličujemo nekatere institucije in jim dajemo taka monopolistična pooblastila? Nepojmljivo: dandanes, ko na primer spreminjamo tako imenovane reprezentativne revije v dejavne, tvorne revije, se pojavi na neki drugi ravnini kulturnega udejstvovanja tendenca, ki skuša z izrazito administrativnimi ukrepi ustvarjati umetno hierarhijo. V času, ko se borimo za demokratizacijo kulturnega življenja, je poizkus, ki skuša z dekretom določati privilegije in ustvarjati monopolistično mrtvilo, izrazit unahronizem. Zakaj razpredati danes okoli nekaterih ustanov meglice reprezentativnosti je čist nesmisel: vsakdo si mora le z delom določiti ustrezno mesto v hierarhiji vrednot. Naše institucije naj si le s kvaliteto in živo, dejavno priču-jočnostjo ustvarijo osrednji položaj v slovenskem kulturnem življenju; noben predpis sam po sebi jim te veljave ne more dati.
Nehote se človeku zastavlja tudi vprašanje, ali so našim poklicnim ustanovam potrebna taka pomagala, da si prisvoje domače avtorje. Saj si vendar vsak avtor nedvomno želi. da bi bila izvedba njegovega dela čimbolj dognana in čimbližja njegovi zamisli: zakaj potlej ta čudni, v kulturni praksi edinstveni lov  nanje.
Bridek paradoks je, da je sklad za pospešeDunje kulturnih dejavnosti izdal tak ukrep. Mar ne ve, da razgibava tok kulturnega življenja prav živa iniciativa in mu daje bogat spekter barvitosti: ali mu ni znana resnica, da se v kulturnih središčih po svetu pretaka najbolj nemirno gledališko življenje prav v svobodnih skupinah?
Bodi dovolj o tem. Očitno je razpis izraz birokratskili tendenc, ki si žele urejati kulturo s predpisi, in je zato v svoji osnovi globoko nedemokratičen. Kot takega ga velja odkloniti.
Marjan   Brezov ar
1151