TEMA
S.E.D. 38/1,2 1998, stran 40
Tanja Siemenjak
TAM GORI ZA HRAMOM EN TRSCK STOJI

Ljudsko izročilo je pomemben del kulture vsakega naroda. Del tega izročila so tudi običaji, ki so tesno povezani z opravili y vinogradu. Na žalost ugotavljamo, da izginjajo iz naše kulturne zakladnice, se komercializirajo in s tem izgubljajo svoj osnovni značaj. Zato je bil naš glavni cilj, predstaviti opravila v vinogradu in običaje, ki so z njimi povezani, da bi jih s tem na neki način oživile in prispevale k njihovemu ohranjanju.
V	ta namen smo si ogledale nekatere vinograde, sodelovale pri opravilih in opazovale, v kolikšni meri se razlikujejo od starega načina dela. Skušale smo ugotoviti, kateri običaji so danes še živi, in jih primerjati z običaji nekoč. Pri tem smo se omejile na Podravski (Slovenske Konjice) in Posavski (Krško, Sevnica, Boštanj) vinorodni rajon, nekatere predstavitve običajev pa smo obiskale tudi izven teh območij, saj jih v njih ne prirejajo. Vse to smo dokumentirale s fotografijami in z videoposnetki.
Pogovorile smo se tudi z nekaterimi strokovnjaki na tem področju, s publicistom in raziskovalnim novinarjem Juretom Krašovcem in z dr. Andrejem Dularjem iz Slovenskega etnografskega muzeja. Slovenski etnografski muzej v Ljubljani smo tudi obiskale in dobile izčrpne informacije o literaturi, fotodokti-mentaciji in metodah dela.
Obiskale smo tudi dve sejemski prireditvi, in sicer Gost-lur '96 v Mariboru in sejem Vino '97 v Ljubljani. Ugotovile smo, da se na sejmih predstavljajo samo vina, možnost trgovine z njimi, ne pa tudi običaji, ki so s tem povezani, čeprav bi bila to idealna priložnost za njihovo predstavitev širšemu krogu ljudi, 9. novembra smo si ogledale martinovanje v Laškem. Na tej prireditvi smo spoznale vinske običaje in opravila skozi ples in pesem,
V	času našega raziskovanja smo obiskale okoli 20 vinogradov v okolici Krškega. Sevnice in Slovenskih Konjic. V Krškem smo si ogledale vinsko klet in postopek predelave grozdja v mošt in nato v vino.
Naš glavni cilj je bil. da bi ljudem, predvsem mlajši
generaciji, predstavile opravila v vinogradih nekoč in danes ter vinske običaje. V ljudeh želimo vzbuditi zavest, daje treba našo kulturno dediščino ohraniti za bodoče rodove.
Sajenje in razporeditev trte
Pred razširitvijo trme uši so ljudje zasajali večinoma domače sadike, ki so jih jemali iz domačih vinogradov. Razmnoževanje trte so opravljali na tri načine. V zemljo so zasuli trsno vejico, ki sojo po ukore ninjenju odrezali. Sadili so tudi s ključi, tako da so ob primernem času odrezali in vsadiii del stare trte in mladice. V vzhodni Sloveniji in na Dolenjskem so sadili z grobanjem. Trto so upognili v višini ene tretjine trsa, zakopali v zemljo in pogrobali kar h kolu posušene trte. Drugo leto, ko seje trta ukoreninila. so trto odrezali in tako ni več izkoriščala matičnega trsa. Trte so rasle v vinogradih brez določenega reda. Mladike so največkrat privezovali na količke, ki so jih polaknili v zemljo. V začetku 20. stoletja sc je uveljavil značilni način zasajanja trte v ravni vrsti.
Danes vinogradniki cepljenke večinoma kupijo. Za sajenje potrebujemo lopato, grebljico ali malo moti ko, vedro in mokro žakljcvino. Jama mora biti dovolj dolga, široka in globoka. S kopljemo jo lahko s svedrom, za ročno kopanje pa jc priporočljivo, da jc jama široka, dolga in glohoka 40 cm. Na dno jame na kupček nasujemo rahlo in dobro prst, jo pomešano s kompostom ali šoto, ki naj bo mokra.
Sajenje trte, (loto avtorice raziskave, 1997)
S.E.D. 38/1.2 1998. stran 32
TEMA
Si.D.
Vse skupaj dobro potlačimo z rokami. Na kupček postavimo ccpljcn ko tako, da je glava ccpljcnkc ob kolu, korenine razporedimo v vse smeri in nanje nasujemo preperel kompost ali šolo. pomešano s prstjo, ter vse skupaj poteptamo. Jamo zasujemo s hlevskim gnojem ali s kvaiitetno prstjo in dobro potlačimo. Podzemno deblo cepljen ke obdamo s prstjo, da hlevski gnoj ne pride v neposreden stik z t^jo.
Prekopavanje ali rigolanje
Za obnovitev vinograda so ljudje tla v pozni jeseni prekopali ali rigolali. To težavno delo so opravljali ročno. Kopali so en meter, največkrat pa od šestdeset do osemdeset centimetrov globoko. Za rigolanje so uporabljali različno oblikovane krampe. Prekopano ali zrigolano zemljo so po vrhu zravnali z motikami. Kopači so kopali v širini štirih metrov. Gospodar je ponavadi imel zelo veliko pomagačev. ki so prišli iz cele vasi. Kopali so ves dan. Na koncu so imeli "likof« Danes ljudje rigolajo spomladi ali jeseni. Najmanj tri mesece pred sajenjem zemljo rahljajo, ko je suha ali vsaj ne prevlažna. Globina rigolanja je odvisna od vrste tal, podnebja in nagiba zemljišča. Če so tla težka in relativno dobro namočena, rigolamo plitvo in obratno. Za Štajersko in Dolenjsko je značilno rigolanje od 50 do 100 cm v globino, odvisno od zgoraj navedenih dejavnikov. Če so površine večje, se odločijo za rigolanje s stroji.
Gnojenje
Vinograd so običajno gnojili jeseni ali zgodaj spomladi. Po Dolenjskem in na Štajerskem so gnojili z manjšimi svež nji vej. s koruzno slamo, plevami in trtnimi ter z drevesnimi odpadki. Gnojenje se je začelo uveljavljati konce 19. stoletja. Do teže dostopnih vinogradov so gnoj nosili na glavi v škafih, v naramnih koših ali pletenih košarah. Navoženi gnoj so puščali čez zimo v kupih. Za razliko od preteklih obdobij uporabljajo danes vinogradniki različne vrste gnoja. Gnojenje vinograda pomeni izboljševanje kakovosti tal z dodajenjem hlevskega gnoja, komposta ali drugih organskih snovi. Gnojimo tudi z rudninskimi gnojili, ki vsebujejo rastlinam potrebna gnojila.
Hlevski gnoj zboljšuje zemljo in prehrano trte in ga ležko nadomestimo z rudninskimi gnojili. Hlevski gnoj mora biti v vinogradu dobro uležan in ga moramo takoj podorati. Ponavadi gnojimo s hlevskim gnojem pred prvo kopo.
Kopanje
Z leti se je kopanje vse bolj opuščalo. Danes so redki vinogradi, v katerih ljudje trto še o kopa vajo. Kjer je to opravilo še prisotno, ga opravijo le enkrat letno s kopači, cez leto pa samo z motikami, da odstranijo plevel. Kopanje jc primerno le za mlajše vinograde, kjer morajo glavne korenine odstraniti manjše, ki od/irajo hrano.
Ob kopanju ni več tolikšnega praznovanja, kot je bilo včasih. Ljudje kopajo po opravljeni službi ali ob vikendih. Delo ni več vaško opravilo, saj ga opravijo v krogu družine.
Rezanje
Trto so rezali v februarju ali mam. Obrezali sojo tako, da so pustili reznik in šparon. Na rezniku so ostala tri očesca, šparon je bil močnejši del trte in so mu pu.itili osem oččsc. Na Dolenjskem so za rezanje trte uporabljali rez ni k za vinograde. Trte ni mogel rezati vsak, saj so morali in eti rezači že nekaj vaje, da so mladike pravilno rezali. Ponavadi je trto rezal gospodar hiše, v pomoč je lahko dobil tudi druge rezače. Odrezano trtje so imenovali rožje. Rožje so zrezali na majhne palice ter ga pustili v vinogradu; zemlja naj bi tako postala bolj rahia. Nekateri so rožje pobrali, ga zvili v »pušeln« ter ga znosili domov, da so z njim podkurili krušno peč.
Tudi danes velja, da je dober vinogradnik tisti, ki z pravilnim rezanjem usklajuje svoje koristi s koristmi trte. Prvotno je bila trta plezalka, zato z rezanjem posegamo v njeno "naravno življenje".
Vezanje trte
Prvo vezanje trte so opravili že takoj po rezanju oziroma po koljenju. Nato so največ vezali od konca junija do sredine julija. Za vez po prvi kopi so uporabljali visoko travo, nekateri pa so trto naslonili h kolu z navlaženo rženo slamo, V Slovenskih goricah so za zavijanje slame uporabljali lesen klinec. Vezač je vzel dve do tri slame, jih na klinu razpolovil, zavil klin in napravil pentljo. Za vezanje so uporabljali mekove trte, rafijo ali ličje. Drugo vezatev so Opravili po drugi kopi. Za vezanje so uporabljali raflio. juto ali že prej navedena veziva. Danes vezanje trle vse bolj izumira, saj so skozi vinograde speljane žice. Namesto da bi mladike vezali, jih le speljejo med žice, da jih ne polomi veter.. Kjer je vinograd izpostavljen vetru, jc priporočljivo, da mladike privežejo k prvemu paru žic.
Kjer pa je vezanje trte prisotno v večji meri, se pojavlja v isti obliki kot včasih. Vezanja vinogradnik ne prepusti vsakomur, saj se boji, da mu lahko kdo zlomi kakšen šparon. Očesa morajo razporediti na opori, zato vežejo šparone. S tem povečajo tudi enakomerno obrast in rodnost očes. Od vzgojne oblike pa je odvisen način upogibanja. Da se šparon na osnovi ne odlomi, ga upognejo vedno prek odrezanega ostanka, l ok mora biti čim bližji osnovi šparona, ker tako upognjen in vezan rodi več in se lepše obrasle. Poznamo več vrst vezanja šparonov. npr. vodoravna, navpična, srčasta, royatova vez... Za vezanje danes uporabljajo različna veziva: vrbovec. plastične mase, žice, vrvice...
1EU.
TEMA
S E,D. HI 1,2 1998, stran 42
Škropljenje
Včasih so preganjali smod tako, da so v posodo z galico namakali brinjevo vejo ali slamo ter z njo škropili po vinogradu. Drugod (v Prekmurju) so v galico pomočili krtačo, jo držali nad trto in drgnili po njej z nožem, da je rosilo na trto. S škropljenjem je bilo veliko stroškov, zato so v Halozah in na Dolenjskem največ gojili samorodne, proti različnim škodljivcem odporne trte, kot je šmarnica.
Današnje škropljenje se od preteklega razlikuje predvsem v načinu. Vinogradnik Škropi vinograd približno osemkrat na leto, če je potrebno, pa lo stori tudi večkrat. Prvič se škropi, ko začne trta odganjati.
»Št uca nje«
Vinogradniki so trto konec julija štucali. To delo so opravili tako, da so nad kolom poščipali jalovo mladje. S tem so bila vsa opravila v vinogradu do trgatve opravljena.
Danes pravijo »štucanju« vršičkanje. To pomeni, da je potrebno trte nad kolom odrezati. Vršičkanje se opravlja takrat, ko preneha rast mladik, to pa je sredi avgusta. Mladike vršičkajn od 20 do 30 cm nad normalno visokim kolom. Če vršičkajo prezgodaj, se dozorevanje grozdja upočasni, kar vpliva na močnejšo rast zalistnikov. Če se vinogradniki bojijo toče. s tem opravilom počakajo do konca avgusta ali ga sploh ne opravijo. Vršičkanje je tudi danes pomembno v prvih letih rasti trte in pri ozkih medvrstnih razdaljah. Omenile smo, da se pri trti pojavljajo zalistniki. Te je potrebno v čim večji meri odstraniti, saj zalistniki trti pobirajo hrano in jo izčrpavajo, zaradi njih se trta ne razvija pravilno. Če jih je zelo veliko, delajo grozdju senco in ne more dozoreli. Tako kot zalistnike smo na trli prisiljeni odpraviti grozdiče, če jih je preveč, saj bi lahko zavrli rast trte. Grozdiče odstranjujemo po oploditvi, ko začnejo rasti jagode.
Trganje in prenašanje grozdja
S trgatvijo se za vinogradnika končajo letna opravila v vinogradu. Čas trgatve je odvisen od zrelosti grozdja, od sorte in načina pridelovanja grozdja. Grozdje trgamo le v suhem vremenu. Gnilo grozdje beremo posebej, medtem ko plesnivega pustimo v vinogradu. Tudi nezrelo grozdje pustimo v vinogradu in ga poberemo posebej. Za grozdje je najboljše, da pride do stiskalnice nezmečkano.
Vinogradi so se z leti zmanjšali, za pomoč pri delu zato ni potrebnih veliko ljudi; s tem pa so se porazgubili tudi običaji in navade. Tudi tehnologija se je razvila in olajšala dela v vinogradih.
Prešanje ali tlačenje
Ustno izročilo pravi, da so konec 19. stoletja in tudi v začetku 20. stoletja tlačili grozdje z bosimi nogami.
Prenašanje grozdja, {foto avtorice raziskave, 1997)
Kasneje so še vedno tlačili grozdje z nogami, vendar so bili obuli v gumijaste škornje. PretlačetlO grozdje so precedili skozi pleten koš, ki so ga potopili v kad: ko se je vanj natckel mošt. so ga z zajemalko prenesli v večjo posodo ali v sod.
Pretiačeno grozdje so pustili v kadeh približno tri. največ pa osem dni. nato so ga s posebnimi vilami za grozdje dali v stiskalnico.
Tlačenja grozdja z nogami danes ni več. Vinogradniki imajo mline, s katerimi ga zmečkajo.
Zaključek
Nekoč so se vsa dela v vinogradu opravljala ročno, kar je bilo zelo naporno. To je tudi eden od razlogov, da je gospodar potreboval toliko pomagačev. Druščina se je ob delu zabavala, saj so si pripovedovali razne šale in anekdote in jim je čas hitreje minil. Ženske so opravljale lažja dela, moški pa so poprijel! za težja in zahtevnejša dela. Ob končanem delti so imeli »likof«, ki se je ponavadi zavlekel pozno v noč.
Danes se delo v vinogradu večinoma opravlja strojno, nekatera dela so opustili ali so si jih zelo olajšali. Za delo v vinogradu porabijo ljudje danes popoldan, ko pridejo iz službe. Zaradi naglice, ki jih vseskozi spremlja, hitro opravijo potrebno delo. na koncu pojedo hrano in spijejo kozarec vina, zopet odhitijo domov in naslednji dan ponovno v službo. To se ponavlja iz dneva v dan, dokler ne opravijo vseh del v vinogradu. Za vinogradnika se vsa dela v povezavi z vinom končajo ob prazniku svetega Martina. Martinovanje se je i/
S.E.D. 38/1,2 1998, stran 43
TEMA
Preti ačeno grozdje, (loto avtorice raziskave, 1997)
vinskih goric in zidanic preneslo tudi v gostilne. Nekateri skušajo star način praznovanja ohraniti, a le redkim to uspeva. Ljudem ni več pomembno pokušanje novega vina, ampak le zaslužek.. Ohranila se je le tradicionalna jed, Martinova gos. Naše hipoteze so se v večini uresničile. Ugotovile smo kar nekaj razlik med opravili in običaji v vinogradu nekoč in danes Te se kažejo predvsem v načinu predelave vina. ki je bil nekoč predvsem ročen. Danes je drugačno tudi vzdušje ob opravljanju teh del. Tudi končni rezultat je bistveno drugačen, saj danes
pridelujemo kvalitetnejša vina kot nekoč. Slovenci smo po kvaliteti vina zelo konkurenčni, nismo pa konkurenčni v kvantiteti, saj ga pridelamo bistveno manj od drugih evropskih držav. Pravijo, da se lahko z njimi najbolj primerjamo po količini popitega vina. Čas, ki smo ga preživele ob naši raziskovalni nalogi, je bil nadvse zanimiv. Obiskale smo veliko vinogradov, si ogledale star način trgatve in martinovanje. Izvedele smo zelo veliko novega in vest.e smo, da smo lahko pripomogle k ohranjanju naše kulturne dediščine. Upamo, da smo s to raziskovalno nalogo pomagale dijakom pri spoznavanju naše bogate kulturne dediščine, da je ne bodo zanemarjali, ampak jo bodo ohranili zase in za nasiednje rodove.
Maleja Konajzler. Vanja Kopar, Mojca Krajnc - 4.letnik, mentorica Tanja Slemenjak. prof., Srednja ekonomska šola Celje, marec 1998
Viri in literatura:
Drago MEDVED, Ni\jlepše trte na Slovenskem. Založba Obzorja. Maribor 1995.
Drago MEDVED. Trta življenja. ČZP Kmečki glas. Ljubljana 1992.
Janez VAJKARD VALVASOR. Slava vojvodine Kranjske. Mladinska knjiga. Ljubljana 1984. Jože ČOLNAR [Č, Stojan VRABL. Vinogradništvo. ČZP Kmečki glas. Ljubljana 1983. Marija MAKAROVIČ, Kmečko gospodarstvo na Slovenskem. Mladinska knjiga. Ljubljana 1978, Niko KURLT, Praznično leto Slovencev. Zima, Mohorjeva družba. Celje 1971 (sir. 31-33, 41-51). Predavanje v okviru oživljanja mariinovanja. Laško, 8. november 1996. Predavatelj Jože MAČEK.
1ED.
Tanja RoŽenbergar Šega
Ocena naloge
Naloga s poetičnim naslovom Tam gori za hramom en trsek stoji je bila predstavljena v okviru letošnjega projekta Mladi za Celje. Obsežna in dosledno urejena naloga, ki jo odlikuje tudi bogato slikovno gradivo ter vizualna dokumentacija in katere zgodba sledi delokrogu v vinogradu, priča o marljivosti dijakinj in njihovem kontinuiranem delu skozi vse leto. Raziskave so se lotile z različnimi metodami dela (intervjuji, ankete, opazovanje s soudeležbo), vendar Pa kljub temu naloga le malokje presega deskriptivni nivo. Cilede na terensko zasnovano raziskovalno nalogo so ustni viri premalo izkoriščeni, preveč pa je
opiranja na literaturo. Uporabljen je primerjalni vidik sedanjega stanja s preteklostjo, ki pa časovno ni dovolj natančno omejena. Nalogo namenjajo mlade raziskovalke dijakom, oziroma svoji generaciji, kar je pohvalna in vzpodbudna poteza, ki kaže na prisotnost zavesti o naši kulturni dediščini - tudi med mladimi.