Pastuškin:   Vojaški vlak.
V.
Skropivnik je in ostane samec. Vesten uradnik je, prej je imel naslov predstojnika, zdaj je pravi ravnatelj. Zadnja leta je postal nekoliko siten in čemeren, kar prinese s seboj starost. Zaradi tega ne najde nikjer pravega reda in se rad seli. Kar nosi s seboj iz mesečne sobe v mesečno sobo, pa je edino obleka, šop palic, dva dežnika in kovinast kipec, ki predočuje črnega panterja na pisanem marmornatem podstavku. Ima ga povsod na mizi in nikomur ne razloži spomina, ki je ž njim zvezan. Ob nedeljah popoldne sedi večkrat za mizo, vzame v roke panterja, ga gleda in obrača ter položi spet na svoje mesto. Potem upre pogled v okno in bobna s prsti po mizi. Jj^^(^<ju>J           i*jw'
Pastuškin:       O                                                                                                     (fl^
Vojaški vlak.
T
emno in težko sope v svetlo noč, tako bolestno hrope in vzdihuje veriga voz; drug drugemu se tuje iz njih odziva hrup in vrisk pojoč.
Teh src ne druži prav noben obroč: kar ta časti, to drugi zaničuje, kar temu sveto je, to oni psuje — le boj ob zori bo jih bratil vroč.
Oj blagor vam, ki boste se borili za to, kar najsvetejšega je v vas! — Kako pa vam je v duši, bratje mili,
ki bit se greste za podvig in spas
krvnikovi vas gonobeči sili?
In z vami, bratje, moram tudi jaz.