OMNES UINUM 19 6 ŠTEV. 5 (TODOS UNO) GLASILO SLOVENSKIH DUHOVNIKOV V ZAMEJSTVU KAZALO „In ime mu je bilo Baraga** ............................................... 145 Štefan Novak: Psihologija latinskih narodov ............................... 153 Anton Gosar: Življenje v ljubezni .......................................... 155 Sveta FUomena ................................................................. 157 Jože Vovk: Biblični teden v opatiji sv. Janeza ............................ 163 Novice od povsod .............................................................. 165 I I l Glede vseh upravnih zadev in poravnave naročnine se obračajte naravnost na upravo: Rev. Stanko škrbe, Ramon Falcon 4158, Buenos Aires, Argentina, ali pa na sledeče sobrate poverjenike: Kanada: Rev. Anton Vukšinič, 146 Bell Street, Fort Colborne, Ontario. U. S. A.: Rev. Jožef Ferkulj, St. Vincent Home, 1340 N. — 10 Str. Quincy, Illinois, USA. Čile: Rev. dr. Trdan, Capellan, Hacienda Acuelo, Est. Hospital, Chile. Italija: Rev. Tone Iskra, Chiesa del S. Nome di Maria, Foro Traiano 89, Roma. Trst: Msgr. Jože Javnik, Boršt 91, Trieste. Gorica: Mons. dr. Franc Močnik, Via Don Bosco 3, Gorizia. Avstrija: Rev. Vinko Zaletel, Viktringer Ring 26, Klagenfurt. Naročnina: Za Argentino in čile 150 argentinskih pesov. Za U. S. A. 2.50 dolarja. Za vse ostale dežele vrednost zamenjave 2.50 dolarja. Kdor želi, more poravnati naročnino z mašnimi štipendiji. To velja zlasti za Evropo. Opraviti je treba tri sv. maše. Naj nihče ne opravi maš prej, dokler mu ni sporočeno, da so nameni zanj že določeni. Maše, za katere nam ni sporočeno, da so sprejete oz. opravljene, smatramo za neopravljene in naročnino za neporavnano. Uprava | i OMNES UNUM LETO IX. 1962 ŠTEV. 5 „IN IME MU JE BILO BARAGA" Stephen Olivier (Excelsior, julij 1958), prevedel Jože Vovk, ZDA Nii1 bilo mrzlo tisto zimsko jutro, ko S e dva moža odpravita na pot, ki se je skazala kot nevarna, pa tud'i kot pot v načrtih božje previdnosti. Zanju in za tiste čase ni nič izrednega; vsaj v začetku ne. Oče Friderik Baraga, misijonar v Gornjem Michiganu, tVisconsinu in Minnesoti večkrat prečka Gornje jezero po ledu. Imel je vero vanj, seveda njegova vera v Boga je še dosti bolj močna. Polna zaupanja on in njegov vodnik zapustita indijanski mi sijon v La. Pointe in ise odpravita v drug misijon za Indijance, Ontonagon. Na poti ju podpira močan veter, zato brž zapustita obrežje, kjer se grmadijo skladi ledu. Le malo govorita. Zatopljen v svoje misli in molitev se misijonar poganja za vcdnkom. Ta bližnjica ga bo hitro pripeljala v Ontanogcn k Indijancem; mnogo takih krajev ima v oskrbi v tej beli divjini. Koliko spovedi ga tam. čaka? So njegovi spreobrnjenci zvesti veri, ki so jo nedavno sprejeli? Bodi Bog zahvaljen za vel ke milosti, na katere Indijanci odgovarjajo večkrat tako... Klic njegovega vodnika pretrga misel. Pogleda in se zdrzne! Voda brez ledu! Nemogoče! Saj nista zašla s. prave poti... ali pa vendarle? Hitro in živčno razburjen se trudi za svojim vodnikom., da bi spet dosegla trden led. če je veter že odtrgal ta kos ledu, tako da plava kot leden otok prepuščen vetru in jezeru, ledaj ni:1 več poti nazaj na obrežje! Hitita in s-e trudita, pa glej tam spredaj... spet voda! Odtrgana sta na ledu, ki se pod njima najbrž že drobi! Bo zvijačno Gornje jezero odločilo' njuno usodo? Veter piha kar naprej; nič več ni njun zaveznik. In oče Baraga resno daje poguma prestrašenemu vodniku; v svoji veri, kj so j° utrdila leta molitve, dela in požrtvovalne ljubezni:1, najde besede, ki vlivajo zaupanje in pogum,. Bog ju bo varoval, le moliti morata. Takle leden otok je Počasen in muhast. Veter ga žene neizprosno ali ven na odprto jezero ali proti °bali. Oče Baraga moli brevir z vročo pobožnostjo, ko mu premrli prsti listajo P° knjigi, medtem pa njun ledeni otok plava dalje. Prihaja mrak in kar nenaglo-ma... obala je t.u! Božja previdnost in Baragova vera sta si zares zelo blizu v sorodu. Odhajata s svoje ledene pasti isamo kakšnih 11 milj proč od Ontonagona! ®°g' bodi zahvaljen! Dvajset let preskušenj, trudov in ljubezni do Boga v razsežnem ozemlju severo-zahodnega Michigana je prekalilo Friderika Baraga v krepek značaj. Večkrat ponavlja, da je treba zmagati mraz in lakoto, trudncst, težave, nevarnost in °mahovanje (ne moreš jih seveda zanikati), kadar gre za zveličanje duš; to je Postalo del njega samega. Ni Amerikanec po rojstvu, ni preživel otroških in mla_ (Testnih let v tej deželi, pa prisilil se je in tako prilagodili silno trdemu življenju misijonarja Indijancev, katerih zveličanje zavisi od njega. „Moja želja je sedaj izpolnjena," piše svoji sestri nekaj let poprej, „žiVim med ubožnimi Indijanci, mnogi med njimi so še pogani. . . Neprestano hvalim Boga za njegovo neizrekljivo usmiljenje, da me je poklical na misijonsko delo!" Njegovo življenje je res polno nasprotij! Rojen iz plemenite evropske družine živi sedaj v pomanjkanju indijanske „civilizacije“; dobro izobražen v zatišju slovenskih šol in dunajske univerze obsodi sam sebe v trdo življenje med severno ameriškimi divjaki. Duhovno oblikovan po svj. Klemenu Hofbauerju se sedaj trudi, da bi to duhovnost širil med pogani brez podpore duhovske družbe, sam samcat; zamenjal je življenje mladega duhovnika, priljubljenega pri rojakih, za življenje potujočega misijonarja, ki ga Indijanci le polagoma umevajo in večkrat zametajo. Težka odločitev ? Za večino prav gotovo. Vendar po šestih plodovitih letih v domačih župnijah vedno bolj dozoreva v Barag: želja, da si izbere prav to. „Po treznem premisleku več let, potem ko sem skrbno skušal najti božjo voljo, sem se trdno odločil, da grem v misijone Severne Amerike, da bi prinesel tja z božjo pomočjo luč vere nekaterim, dušam, k; še sede v temi poganstva in v senci smrti lin da jih vodim po poti edino zveličavne vere v nebeško kraljestvo." Poklic, ki priganja Zapuščati dom je vedno težko; posebno, če ise zdi, da ga človek ne bo več videl. Misijonski poklic morda priganja, vendar misli o težavah v prihodnosti in prijetnih letih v preteklosti se tudi vrivajo. Večer pred novim, letom 1830 prinaša Ameriki ne le novo leto, ampak tudi novo osebo, orjaka indijanskim misijonom v severozahodnem ozem.lju. V mesecih, ki jih preživi v New Torku in v Cincinnati, raste njegova neučakanost; ženjec bi rad čimprej začel z žetvijo. In končno mu pripade indijanska njiva, bogata in zrela, da na njej novi delavec poskusi svojo spretnost. Arbre Croche je namenjen Frideriku Baragi. Baragovo ljubezen do njegovega prvega indijanskega misijona moremo primerjati le z ljubeznijo ženina do neveste. Misijon leži na zahodni strani Mishi-ganskega polotoka; maloštevilni indijanski katoličani ga tam pozdravijo 28. maja 1831. Njegovo celotno bitje, telo in duša, drhtita, kakor moremo spoznati iz njegovega lastnega popisa: „Srečen dan, k j me je pridružil Indijancem, katerih ne mislim nič več zapustiti, če je tako sveta volja božja... Ne morem, ti povedati, moja preljuba Amalija (Baragova seistra doma v Sloveniji), kako otroško se navežejo ti dobri naravni ljudje in kako natančno ubogajo svojega duhovnika. Kadar kdo izmed njih kam gre po opravkih, na primer da nabere drevesnega lubja, s katerim pokrivajo svoje strehe, vedno najprej pride k meni, da me obvest: in mi stisne roko... Pred mašo vsako jutro glavar rodu moli jutranjo molitev. Zvečer ob sončnem zahodu spet zazvoni in opravi se skupna večerna molitev. .. Tako zelo tolažljivo in milo je zame življenje tukaj... Ne morem ti povedati, moja draga Amalija, s kakšnim prisrčnim veseljem in hvaležnostjo krščujem. na novo spreobrnjene pogane, posebno kadar jih je več obenem za krst pripravljenih. Neki dan sem. jih krstil 7 in 12. julija (o srečni, nepozabni dan!) sem krstil H poganov hkrati!" Kaj so telesne težave, če se primerjajo s takim duhovnim veseljem! Zares, Baraga je pustil veliko doma, vendar more pisati svojemu sobratu duhovniku: ,,Tukaj najdem tolažbo, o kateri še sanjal nisem doma. Hvala bodi Bogu, ki je uslišal moje prošnje in me poslal med Indijance, med katerimi želim, ostati do smrti, če Bog hoče tako." Kako sijajna je postava tega gorečega misijonarja med njegovimi indijanskimi otroki v Kristusu! Poganstvo se kar taja v božji milosti in zaradi apostolskih naporov Barage. „Po krstu mi prinašajo vse svoje malikovalske predmete, ki so jih dotlej uporabljali pri svojih daritvah malikom- Naredil sem grmado in zažgal vso to pogansko navlako kot žgalno daritev vsemogočnemu večnemu Bogu, ki mu edino gre dolžna daritev in kateri naj bo slavljen in češčen na veke!" Tako potečeta dve leti, ki ista tudi najbolj srečen čas v Baragovem, življenju med Indijanci Gornjega jezera. V njegovih krščanskih vaseh, ki jih ustanavlja, je cerkev središče vsega življenja: telesnega, duhovnega, družabnega... Za katoliške Indijance je vera nekaj, kar je vsem skupno... Maša, molitev, katekizem, posebne pobožnosti, vsakdanje življenje., Šola lepo uspeva, domovi, cerkvica, skromno stanovanje za misijonarje se dviga od ta! in življenje je lepo, dobro. Kakor v Arbre Crocvhe (tedaj Harbor Springs) tako tudi pri Veliki reki (sedaj Grand Rapids) se zdi, da evangelij kar vidno prodira; in žetev je bogata. Kaj pa težave in razočaranja? Prav dosti jih je, posebno ko se trudi, da bi ustanavljal nove misijonske postojanke. Pijača, ki je vedno tako pogubna za naravo Indijanca, večkrat spreminja te ljudi v divje zverine. „Indijanci so. po navadi zelo vdani pijači. . . Tu pri Veliki reki je mnogo trgovcev s kožami, ki so Povsod Indijancem za petami in jim prinašajo žganja, da bi jim. ugrabili dragoceno kožuhovino, tako da so Indijanci tod okoli skoraj zmeraj pijani. Je nekaj (strašnega videti pijanega Indijanca, posebno pa pijano Indijanko. Tedaj so zares podivjani, človek sreča tukaj mnogo indijanskih žen, ki nimajo nosu. Ko sem, prišel sem in opazil ta nenavaden pojav, si ga nisem znal razložiti. Povpraševal sem in zvedel, da napadajo druga drugo kot divji volkovi in si druga drugi odgriznejo nos, kadar so pijane. Druge nimajo prstov na rokah; zgubile so jih v takih pijanskih borbah. Možje napadajo drug drugega z dolgimi noži, ki jih vedno nosijo s seboj, in večkrat slišimo o pobojih med pijanimi Indijanci. Moje življenje je tukaj v nevarnosti. Vsak večer moram skrbno in varno zaklepati, da se zavarujem zoper obiske teh zverin." V resnici so pijani Indijanci, ki so jih ščuvali trgovci p kožami nasproti Paragi, ker se je trudil, da bi oblast prepovedala žganje, večkrat poskušali vdreti v njegovo kočo. Še drugačne ovire pa so čakale Baraga bolj gori na severu med očipvej-skimi rodovi Gornjega Michigana in Minnesote. „S hrepenenjem čakam, trenutka, ko bom. odpotoval h Gornjemu jezeru. Upam, da se bodo tudi tam mnogi spreobrnili h krščanski veri in v njej našli večno zveličanje. Oh, ta misel me dviga bi spodbuja! Da bi mogel dobiti peruti in poleteti tja preko zaledenelih jezer, ba bi bil prej1 pri teh poganih!" Tako' navdušenje se rodi v nebesih, se goji v mladosti in dozori v zrelih Rtih v molitvi. Baragov Stvarnik, njegovi starši in duhovni voditelj, vsi so prispevali svoj delež in bogati sadovi isedaj zorijo. „Upam, kakor sem. rekel, da se bodo tam mnogi spreobrnili h krščanski veri; vendarle če bi se tudi le eden ali ^va spreobrnila in zveličala, bi bilo vredno naporov, da misijonar gre in oznanja evangelij. Toda neskončno dobri Bog vselej da več, kot pričakujemo." Baraga gre med jčipvejce Baraga ne m,eri božje dobrote s častnimi dobrinami, ampak s številom duš, k* jih iz poganstva spreobrne k pravi' veri; zato ga najdemo leta 1835 med Čipvejc'. Potem ko se za malo časa ustavi na otoku Mackinac in v Sault St. Marie, ki sta dve glavni vojaški in trgovski središči v zgornjem ozemlju, odbiti na pot., dolgo 460 milj, k zahodnemu koncu Gornjega jezera. La Pointe, otoška misijonska postaja, prav pred obalo v Wisconsinu, je prva indijanska naselbina, ki občuti nežen, pa krepek prijem njegove apostolske roke. Font du Lac, Ontonagon, Eagle Harbor, L’Anse, te vasi in njihova, okolica so osrednje točke njegovega delovanja v naslednjih 18 letih. Zime so kruto mrzle in dolge v Severnem Michiganu. Premrle roke n nogje, premražene kosti in nevšečnosti vseh vrst, ki jih prinašajo, so stalni spremljevalci Barage in njegovih Indijancev. Rokavice večkrat le malo pomagajo, posebno ko je treba darovati mašo zjutraj zgodaj. Vendar goreči misijonar se ne pritožuje, ko pošilja domov tole sporočilo o težavah: „Zima je zelo ostra v tej zapuščeni deželi, porasli z nepreglednimi gozdovi, kakor je bilo. nekoč v stari Nemčiji, preden so skrčili gozdove. Nekaj dni v januarju in februarju je bilo tako mrzlo, da skoraj nisem mogel končati maše, ki sem jo začel. Prinesel sem kozarčke z vinom, in vodo za sveto mašo gorke iz peči v cerkev, pa, preden sem prišel do darovanja, je bilo vse tako zmrznjeno, da sem moral razbiti led in tako vliti vina in vode v kelih. Kon-.aj vlijem tekočino v kelih, že vse v trenutku zmrzne, in ko pridem do spremenjenja, moram dolgo dihati v kelih, da višaj malo odtajam led; še dalje časa diham v kelih pred obhajilom, da morem, potem zaužiti presveto Kri. Misijonarji v severnih divjih pokrajinah morajo vsi tako delati; zime so pač neprijetne, ker neusmiljeno divjajo." Vendar so tudi bolj prijetne strani v tej zgodbi;, Lepi poletni meseci, posebej pomlad in jesen, ko je zrak rezek v vonjavah, ki jih širijo nedotaknjeni gozdovi, jezera in reke; sladkorni čas, ko se začne cediti sck iz bresta in se; vaščani selijo v gozdove, da ga prestregajo; gozdovi in vode polne divjačine in rib, ki so glavna hrana. In na duhovnem polju kot odgovor na vse to zunanje: otroška preprostost in dobrota, ki vlada v vaseh med krščanskimi Indijanci. Baraga je Evropejec dovolj, da zna ceniti dobre poteze narodne kulture in civilizacije, in Indijanci imajo dosti dobrega. Misijonarji ne poskušajo, kako bi iz Indijancev napravili bele ljudi, tudi' ne marajo mešati dveh ras, pač pa se trudijo, da bi svojim Indijancem posredovali, kar ima dobrega in uporabnega beli človek, pfa obenem hočejo pomagat', da bi Indijanci razvili svoje dobre lastnosti. Kar je treba preprečiti posebej, je pretesno občevanje med belci in Indijanci; zakaj preprosti Indijanec se da bolj hitro zapeljati, ko vidi napake na belcu, kot pa da bi ga belčeve kreposti navdušile. L’Anse je' zgled resničnega krščanstva med Indjanci. Baraga daje takole tolažljivo in spodbudno sliko, ko piše škofu Lefevre v Detroit: „Razm,ere med Indijanci se stalno zboljšujejo. Vsi so postali popolnoma trezni in so zvesti člani družbe treznosti. Ne dovolijo, da bi se kaplja žganja prinesla v njihovo vas; trgovec s kožami, ki živi z njimi, se je moral pismeno zavezati, da ne bo nikoli imel niti kaplje žgane pijače v svoji hiši in trgovini, drugače ga ne bodo trpeli v; svoji sredi, če poganski Indijanci iz notranjščine, ali Francozi ali mešanci včasih prinesejo žganje, ko gredo skoz vas, pa le za lastno porabo, domačini prav gotovo razbijejo njihove steklenke in sodčke, če jih le odkrijejo. Poznam več takih primerov. Postajajo tudi vedno bolj podjetni; drug drugemu pomagajo, kar le morejo pri delu. Pozimi skupno sekajo drva za posamezne hiše, tako da jih je dovolj za 8 do 10 tednov; danes pri tej hiši; jutri pri drogi, dokler niso vse hiše založene z drvmi. Na isti način spomladi sadijo krompir, repo in drogo zelenjavo. Ta misijon se veča vsako leto, bolj hitro, kot je b:lo pričakovati. 42 čipvejskih katoliških družin pripada temu misijonu. Misijonska cerkvica je sedaj premajhna, da bi vse sprejela vase, pa smo od kraja mislili, da bo kar prevelika za to vas. Ob nedeljah so tako natlačeni v hiši božji, da se skoraj ganiti ne morejo, mnogi sede in kleče v sredi ir.ed obema vrstama klopi. Misijonsko šolo redno obiskujejo vsi otroci, ki so zmožni umevati krščanski nauk." Kako vrši Baraga svoje misijonsko delo? Ne more dosti ostajati v misijonih, ker je treba potovati stotine milj ob vsakem vremenu, da ustanavlja, utrjuje katoliško življenje v teh indijanskih središčih; piše neštevilna, tako potrebna pisma na vse strani; posreduje za Indijance na vse mogoče načine; pridiga 3 ali 4 pridige, indijansko, francosko, nemško in angleško, ob nedeljah in delavnikih; stalno obiskuje bolnike in starce, pogane in kristjane, potuje celih 50 milj na krpljah, da krsti umirajočega otroka ali m,azili, bolnika; uči v misijonski šoli; nešteto ur je zaposlen z učenjem indijanskega jezika, ko sestavlja prvi indijanski slovar in slovnico v čipvejskem jeziku; sestavlja molitvenike in katekizme, prestavo svetega pisma in knjigo pridig v indijanskem, jeziku; vse to poleg svojih duhovnih opravil. Kdaj dobi čas za spanje ? Vmes med vsemi opravili, morda tri ali štiri ure vsako noč. Oče Baraga je predvsem duhovnik; prav dobro ve, kakor sv. Pavel, da je njegovo lastno duhovno življenje bistvene važnosti, da bo drugim, uspešno oznanjal in da „sam ne bo zavržen". Vstaja zjutraj ob treh ali štirih in začenja dan z resno molitvijo. Ko piše svojemu škofu, omenja: „Prej sem se mogel postiti brez težav celo bolj, kakor Cerkev predpisuje. Sedaj pa se prav težko posbm., posebno to zimo (1849), zakaj vsako jutro vstajam (razen ob nedeljah) pred tretjo uro, navadno ob pol treh; ko sem končal s svojo pobožnostjo, se lotim pisanja." Baragova pobožnost obsega jutranjo molitev, enourno premišljevanje, mašo, zahvalo in najbrž del brevirja. Baraga (in brevir Baraga je natančen pri opravljanju brevirja tudi tedaj, ko bi se prav lahko opravičil; vsak dtibovnik ga more zato občudovati. Brev;:r je njekov stalni spremljevalec, ko se vel? dan bori skoz debel sneg in pragozd na krpljah in ko ostaja pr)) šotorom čez noč. Takole piše: „Na takih potih je brevir posebno občutno breme, človek ga ne more moliti podnevi, ker hoče čimveč pota opravit1. Zato ga je mogoče opraviti le pred zoro ali pozno ponoči pri svetlobi taboriščnega ognja. Kajpak oči trpe pri takem opravilu.. Vendarle hvaležnost do Boga, ki uporablja tako slabotno orodje za reševanje neumrljivih duš, sladi in posvečuje dolžnost." Da, ta dolga, težka pota! še kot škof je Friderik Baraga neumoren, ko treba obiskovati Indijance ali belce, ki potrebujejo njegove strežbe. Pozimi $e potuje vedno na krpljah; poleti v velikem ali malem, čolnu (kanoe). Dosti je tveganja in nevarnosti. Baraga zna prav dobro družit1 človeško modrost in srčnost z zaupanjem na božjo previdnost. Če bi kdo rekel, da njegova velika vera izganja strah in skrbi, bi ga s tem predstavil, kot da ni resnično človek, če Sin božji pozna strah in trepeta ter poti' krvavi pot, prav gotovo tudi Friderik Baraga ve za vse to. Da navedemo le en primer, pot skoz zasneženo divjo pokrajino iz Font du Lac v La Pointe. Navadno je treba 4 dni, tedaj pa Baraga in njegov spremljevalec potujeta 7 dni in v kakšnih težavah! „Moj tovauš in vodnik je nenadoma resno zbolel v samotni, nepregledni divjini! Bolezen ga je napadla zvečer in tisto noč ni zatisni) očesa; rekel je, da ne mere hoditi niti eno miljo več. Zares, ‘dla je žalostna noč! Bila sva daleč od' človeških bivališč in nisva mogla ostati Jkaj dalj časa na tem mestu, ker sva imela le malo potrebšč n s seboj in sva bila sredi pragozdov brez steza. Sneg je bil zelo debel in strupeno je bilo mrzlo. Večkrat sem >si mislil tisto noč, da bo konec mojega zemeljskega potovanja, če spremljevalec umrje to noč. Vendar ni bila volja dobrega Pastirja, k; hcče še naprej uporabljati to slabotno orodje, da z njim vodi blodeče ovce v svojo stajo! Zdravje se je mojemu spremljevalcu do jutra toliko zboljšalo, da je mogel s težavo počasi hoditi. Vendar pa ni mogel nositi najine prtljage. Tako sem si moral naložiti breme na ramo in ga nositi ves ta dan ; n še nekaj dni za tem, gazeč skozi globok sneg preko planjav in gričev. Nikoli poprej tega nisem delal, pa vendar sem bil zadovoljen, da je bil le moj spremljevalec zmožen počasi hoditi. Največ težav sem mel zvečer, ko sva se ustavila, da prenočujeva; kar tudi nisem nikoli prej delal, sedaj sem, moral sekati drva in skrbeti za ogenj ponoči, da bi moj spremljevalec ne zmrznil ali si nakopal še hujši prehlad. V teh hudih težavah mi je bila misel na milosti, ki so jih duše •prcyeie pri krstu v Font du Lac, v neizmerno tolažbo." Toda Baragu se je trud' vendarle splačal, zakaj »ob svoji vrnitvi sem našel v misijonu vse v najlepšem redu, čeprav sem. bil odsoten tri mesecei. Ves ta čas so se Indijanci zbirali v cerkvi dopoldne in popoldnoi, nedeljo iza nedeljo, opravljali so svoje pobožnosti skupno, kakor jim je 'bilo naročeno. Sedaj sem spet zadovoljen in hvaležen, ljubim in sem ljubljen kot oče sredi' svojih otrok, za kar hvalim, Boga v imenu Jezusa Kristusa." Odlikovanje iz Rima Neštevilni kakor drevje v gozdu so taki in podobni dogodki v 18 letih, ko Friderik Baraga misijonar! v severnem M chiganu. Živi v nevarnosti, pa še bolj živi v Bogu. Njegovi misijoni tako varno uspevajo; njegovi napori so dobro znani in vsepovsod jih občudujejo. Njegov sloves svetost', gorečnosti in modrosti seže čez morje, v Rim.. Rim, ki tedaj išče škofa, da bi ga postavil za vikarja v severnem Michiganu,, položi na osebo tega indijanskega misijonarja, utrjenega v trud h, težko breme in veliko odgovornost, ki spremlja mitro, škofovsko palico in naprsni križ. Škof Friderik Baraga! Bolj težke kot telesni napori teh let m,ed Indijanci, so skrbi in naloge, ki spremljajo ta naslov. Vendar kakšno veselje ga preveva, ko dobi to polnost duhovniškega posvečenja v katedrali v Cincinnati 1(. novembra 1853. Kakšna očetovska sreča, ko piše svoje pastirsko pismo svojim ljubim Indijancem v njihovem, jeziku! „Moji otroci, ki jih ljubim, lepo vas pozdravljam!" In kakšno razkošno veselje, ko se za mvilo časa vrne v domovino in k svojim domačim, v Slovenijo. Kot škof čuti Baraga še večjo dolžnost, da dobi potrebne duhovnike in denarno pomoč iz Evrope. V zadnjih petindvajsetih letih je velika pomoč dotekala z Dunaja (od Leopoldinske družbe, ki je delovala kot nekakšna mednarodna Extension Society: Družba za širjenje vere), vendar treba je več. Meseci, ki jih je Baraga pač zaslužil in so mu za oddih, rod'e tudi lep sad: sedem duhovnikov, ki jih je pridobil za svoj misijon,1 in tudi gmotna pomoč. Doseže, da se bodo naprej tiskale njegove indijanske knjige; zelo plodovit je njegov obisk v Rimu na oddelku za misijone; sprejet je v avdienco pri svetem očetu. Kakor je treba mnogo storiti v Evropi, vendar se mora naprav:ti še več med njegovimi ljudmi v Gornjem Michiganu. Tedaj pa, glej, spet zavlačevanje: „Poroka avstrijskega cesarja se bo vršila 24. aprila in navzoči bodo skoraj vsi škofje cesarstva; želijo, da se jaz udeležim te slovesnosti in zastopam, ameriško Cerkev, ki je prejela iz Avstrije toliko različnih dobrot v teh mnogih letih.“ Cesar Franc Jožef daruje Baragi sijajen zlat kelih (ki je sedaj med dragocenostmi Baragovega muzeja v Sault St. Marie). Tudi sveti oče daruje Baragi kelih... „ki mi bo neprestan spominek, kako prijazen je naš sveti oče“. Začetki škofovanja Končno vendarle spet nazaj! Baraga si postavi svoj škofovski sedež v Sault St. Marie, daleč, predaleč, kakor sam čuti, od svojih ljubljenih indijanskih misijonov. Čeprav jetnik svojih dolžnosti in upravnih nalog kot škof, vendarle še obiskuje, kolikor le more, postojanke, ki so v njegovi oskrbi, škof ni obesil svojih krpelj na klin, da bi pozabil, kako se hodi na njih. Povečini sam v Sault Ste. Marie ni tam le škof, ampak tudi župnik. Kanadske vasi v Ontario zahtevajo tudi njegove osebne pozornosti; večkrat uživa spet veselje, ko more nositi sveto Popotnico umirajočim v njihovih kočah in poučevati otroke. Svoje preprosto življenje med' Indijanci mora zamenjati z zapleten'm življenjem v svetu belcev. Sredi skrbi vendarle ne manjka majhnih radosti. Ne smemo misliti, da Baraga nima smisla za dovtip; ne bil bi zmogel trdega življenja skozi 22 let kot misijonar, če bi se včasih ne smejal sam sebi in svojim problemom. Prijeten pogled v Baragov smeh nam nudi pismo škofu v Cincinnati: „. . .moji: misijonarji izražajo željo, da bi mogli nositi dolge brade; navadno imajo prav slabe britve in morajo trpeti nekakšno mučeništvo enkrat ali dvakrat na teden, ko te slabe instrumente poskušajo na svioj.:h obrazih. Pravijo, da bi tudi oni nosili dolgo brado, če bi jo njihov škof tudi nosil. Sedaj vprašam: kaj bi rekli vi, dragi moj nadškof, če pridem, na tretji pokrajinski cerkveni zbor z dolgo sivo brado?" Baraga je šel na koncil, zdi se, da brez brade. Bil pa je pr moran hoditi peš tri dni, da je dobil ladjo. Vendar... „tako živi star škof iz Marianopolisa. Dobro je to, da je star indijanski misijonar, utrjen zoper take nevšečnosti." In zdi se. da se nevšečnosti zanj množijo z leti. Pogostna bolezen, dnevi, ko je gluh, razočaranja nad ljudmi in duhovniki; vse to more biti tako boleče. Kako pogosto Bog dopušča take preskušnje v življenju svojih zvestih služabnikov. Sv. Pavel opozarja Timoteja na to: „In vsi, ki hočejo pobožno živeti v Jezusu Kristusu, bodo trpeli preganjanje" (2 Tim 3,12). Kako pogosto Baraga zaupa svoje obupavanje dnevniku: „Danes (1. nov.) je tretja obletnica mojega škofovskega posvečenja/. Zelo žalosten dan." Včasih gre vse narobe: „Danes sem dobil sedem pisem, eno bolj žalostno kot drugo. V njih ni bilo niti besede tolažbe ali vsaj majhnega znamenja prijateljstva. Tako je povečini z vsemi pismi, ki jih prejemam. . . Včeraj in danes me spet obletavajo misli, da bi se odpovedal. Če bi le mogel kako spoznat', kaj je božja volja v tej zadevi, takoj bi spet dobil svoj mir.. . Peta obletnica mojega posvečenja. Žalostno! Isto kot leta 1856. Preteklost me žalosti; sedanjost me muči; prihodnost me straši. Neprimerno bolje bi bilo, d!a bi o.stal misijonar med Indijanci." Ali ne bo konca težav za Barago ? škofovstvo je le malo olajšalo trdote njegovega misijonskega življenja. Tudi ko ima 65 let, zanj življenje ni lahko. Potovanje iz Hancock v Kockland je posebno čudovito: „Škof je bolan, cesta slaba m blatna, škofa vlečeta sredi med seboj dva spremljevalca: oče Jacker in Fala-nagan. Hodijo peš vso pot, 40 milj!" V letu 1866 se sedež škofije prenese v Marquette ob Gornjem, jezeru. Škofovo delo je slej ko prej trdo in polno razočaranj. Tu in tam dobi nekaj to- lažbe, ko pride na svoje ljube indijanske misijone. Škofovski obiski, ki ga vodijo po škofiji, soi tak oddih. Kakšno veselje, ko dobi tole sporočilo Indijancev iz L’Anse: „Naš dragi oče! Pridružujemo se svojim bratom in vam pošiljamo nekaj vrstic, da bi bili tako dobri in bi nag obiskali. Prav veseli bomo in zadovoljni, ko vas bomo videli.Nekaj časa že mislimo, da ste pozabili na nas. Ne pozabite priti. Imamo nekaj besed, s katerimi vas bomo pozdravili, in vemo, da nam boste dali blagoslov 'n srečo." Pa še nov križ, najtežji od vseh! Zgodilo se je na splošnem zboru vseh ameriških škofov v Baltimore 1866, 9. oktobra. Bolan, utrujen od dolge poti gre škof Baraga po stopnjicah, kar ga zadene kap. Smrt, bi ga rešila, pa ne pride še; njegov naprsni križ, na katerega pade, ga m.očno rani in kr, ki teče obilno prepreči njegovo takojšnjo smrt. Ne mara ostati v Baltimoru, češ: ,,Ne, iti moram, in umreti, kjer sem. živel, in če irairem sredi poti, it/ nazaj moram." Meseci trpljenja „Pridi, sladka smrt," taka prošnja mora priti večkrat na ustnice Baragi v zadnjem žalostnem letu. Ne more darovat; presvete daritve; komaj more govoriti in pisati; najbolj pa trpi zaradi najtežjega križa zanj: da ne more delati. Njegovo trpljenje je silno, kakor da Bog hoče iz svojega zvestega služabnika iztisniti zadnjo kapljo v požrtvovalnem darovanju. Kakor je velika njegova želja, da bi umrl, je vendarle še večja njegova volja, da dopolni voljo svojega Stvarnika. „Ves čas, ko silno trpi in je ves onemogel, prevzvišeni tudi za trenutek ne 'zgubi svoje zavesti in od časa do časa komaj slišno izgovarja sveta imena Jezus in Marija..." In končno je konec tu. 19. januarja 1868 zapiše oče Edward Jacker to sporočilo: ,,Našega škofa ni več. To noč med prvo 'n drugo uro je izdihnil. Naj počiva v miru!" Naslednik škofa Baraga piše nekaj mesecev kasneje: ,,Sedaj me je kar sram., da sem naslednik tako svetega škofa; ljudje, tudi protestanti, imajo tako spoštovanje pred njim, da si nisem prej nikoli kaj takega misl i; vse kar koli je bilo njegova last, ima največjo vrednost." Mož poslan od Boga Tak je, škof Friderik Baraga. Indijancem je mož poslan od Boga; svojim duhovnikom zgled za gorečnost, nesebičnost in požrtvovalnost; vsakomur, ki ga spozna, steber moči 'n dobrote, sam zase ubog, skrom.en indijanski misijonar. Baraga si izvoli za svoje škofovsko geslo: ,,Unum est necesarium — Le eno je potrebno". Izvolil si je boljši del, ki mu ne bo vzet. Danes je njegove indijanske misijone prerastla civilizacija belega človeka. Gozdi, jezera in reke, njem.u tako dobro znane, so dobile drugo obličje pod težko roko sodobnega gospodarskega življenja. Ali njegovo ime je znano povsod, kjer je hodil, njegov spomin blagoslovljen, njegova dela v časti. Zadeva, da se škof Friderik Baraga proglasi za svetnika, je v teku že več let povsod po svetu... zakaj njegovo ime in dela so znana. Naj bi bilo v večjo čast božjo, da bi ta njegov ponižni in zvesti služabnik postal še bolj znan in ljubljen in občudovan. Tisti, ki poklekajo na njegovem grobu v stolnici sv. Petra v Marpuette in molijo; tisti, ki obiskujejo njegovo „palačo“ v Sault Ste. Marie; in vsi, ki ga poznajo in ljubijo, goje upanje, da bo Bog kmalu naklonil, da bo „povišan v Cerkvi in nam. postavljen za zgled, naj posnemamo njegove kreposti". Psihologija latinskih narodov Štefan Novak, Argentina Človekov značaj, notranjost, ali psihologija v širšem pomenu besede je sestavina: pameti, volje in čustev. Ako bi vsako od teh sestavin gledali samo zase, nastopa vsaka na enak! način pri vseh ljudeh, ne upoštevajoč pri tem nje večjo ali manjšo intenzivnost ali razvitost. Naj bo Latinec ali Nemec ali Slovan, vsi morajo misliti po enakih -pravilih logike. Volja: Kdorkoli hoče kaj hoteti, mora enako hoteti v volji. Čustva: Ne le splošna čustva ugodja, sreče, veselja, žalosti, jeze, sovraštva, ampak tudi kaka globlja čustva so svojska vsem ljudem. Iz tega bi sklepali na istost človeške narave in nje isti izvor. Ako pa gledamo človeški značaj v celoti — kajti njega sestavine ne nastopajo same zase — kako se pamet, volja in čustva med sabo prepletajo in druga na drugo vplivajo, potem pa dobimo kaj različne duševnosti. Tudi ne bi mogli trditi, da je le en značaj pravilen. Značaja ženske in moškega bosta vedno različna in vendar sta vsak v svojem redu pravilna. Isto bi lahko trdili p različnih značajih raznih narodov in ras. Imajo pa značaj' svoje prednosti in svoje napake. Prav je, da jih upoštevamo in da ne trdimo: izključno en značpj je pravilen. Dobro prepoznati značaj tujega naroda, je težje delo kot pa naučiti se tujega jezika. Potreben) bi nam ibil močan intuitivni vid, da ibi kakor na dlani videli, kako mislijo in čutijo tuji ljudje. Duhovnki, ki delamo v tujih farah, moramo proučevati tuje ljudi, pa tudi tisti, ki delate za Slovence, boste laže dajali kake smernice naši mladini, ki že Paste v tujem okolju. Po tem uv-odu, nekaj misli 0 značaju latinskih narodov. 1. Pri latinskih narodih stoji v ospredju čustveni svet. Pamet je mnogo bolj pod vplivom čustev. Resnico hočejo bolj čutiti. Resnično je to, kar čutim za resmčno, prav in dobro je ono, kar čutim za dobro. Brez navdušenja je težko kaj napraviti med temi ljudmi. Razlogi sami so mnogokrat brez moči. Jasno in logično izvajanje govornika je zanje zelo brez moči; dolgočasijo se. Navdušeno in bombastično govorjenje je njih už'tek. Zmožni so celo pretiravati v tej čustveni smeri. Potem jim je pa -sploh zaman dokazovati s pametjo, ker so- zanjo tako malo dostopni. Lati-nci so ponosni na to, da jim utripajo močna čustva, ako so jih ta Prevzela, potem že mora biti v-se prav. Enako sodijo tudi druge in nas. Latine! bi -se morali zavedati te svoje napake, ki je v tem, da pamet ne vlada nad čustvi, ampak jim je pokorna. Svetniki iz latinskega sveta -so gotovo s svojo askezo m-o-I-ali -o-bvladati prebujni čustveni svet. 2, Na- nekaterih konkretnih (primerih bomo lahko bolje sponali, kako so pri Latincih čustva vodilna. Govor, prireditev, predstava je za-nje brez veljave, ako 116 Pride do zaželenega navdušenja. Procesija se m-ora vršiti z godbo, narodno b1 m no, umetnimi ognji, vzkliki in ploskanjem: Naj živi Kristus, naj živi luhanska devica. Drug) dan pa -bodo morda že zabavljali čez Cerkev in duhovnike. Vse to r-avdušenje se je vršilo v neki iracionalni sferi. Koliko maj torej damo na njih Paznike — -oni pravijo: fiestas — in prireditve? Govorjenje in pridiganje mora biti čustveno močneje razgibano kot pri nas. Naši ljudje te bodo z zanimanjem poslušali, ako jim, boš govoril stvarno in na-Zadnje še s Sircem pokazal, da je prav, ako se za stvar zavzamemo. Latinec pa ZaČn.e kazati svo-jo čustveno zanesenost že pri prvih besedah. Na nas vphva tako govorjenje smešno. Infantilizem je zelo pogosten pojav v latinskih narodih. Za-1!ad' -svoje čustvene nastrojenosti postajajo manj resni, večkrat otročji. Res- nejših problemov ne načenjajo radi. Če že kdaj morajo debatirati, potem se redno opravičijo, da nočejo diskutirati. Mi bi se vprašali, zakaj naj bi bila pametna diskuz'ja nekaj slabega in še potrebna opravičila. Verjetno se boje razburjenja. Tudi pogovarjanje je med njimi le nekako igračkanje z besedami, ali pa o tistem „el tipo era vivo“. Kakšne naše anekdote in dobri dovtipi pa jih dolgočasijo. Pojav „amerikanizma“ je globoko v njih duši. Pasivnih kreposti ne poznajo toliko, pač pa bolj aktivne. Kar se na iz-unaj vidi in pozna, to je nekaj. Pri maši stoje kot petrefakt. A če bo maša dirigirana, bodo morda kako sodelovali. 3. O delu med temi ljudmi. Tujec ne sme nikdar reči, da Smo imeli im kaj bolje. S tem jih užališ. Zelo slabo bi vplival duhovnik, ki bi pri vsaki priliki navajal, kako smo imeli tisto pr' na;s doma. Tvoj inarod presojajo samo po tebi osebno in po enem bodo sodili vse. Da bi pa oni morali poznati naše navade in način življenja, je pa zmota. Duhovnik mora govoriti tudi proti napakam jn grehom. Pri tujcih mora paziti, da ne bo kdaj rekel, da so take 'n take napake rjim lastne in da jih drugi nimamo. Kadar govori in mora govoriti o napaki, ki je le njim lastna, naj vsaj reče na splošno, da ljudje radi to in to napak0 zgreše. Apostolat duhovnikov latinske rase in tudi laikov — dasi večkrat močno delaven — je navadno vedno zelo lahkoten, miren in vabljiv. Težje probleme najrajši obidejo. Za krščanstvo so bolj s srcem kot s pametjo. Pamet ostaja liberalna, mnogokrat celo prj duhovnikih. Njih duhovniki rad operirajo z nekakim apostolatom, iracionalnost’". Primer: Don Camilo gre na procesijo, nesoč velik križ sam s svojim psom. Njih apostolat večkrat vodi v č"sto nelogične kombinacije. Samo da zadoste željam ljudstva, še sam.' radi vrše apostolat laži, rekoč: „Nuestro pueblo es muy catolicc, iprofundamente catolico, la gente es muy buena", t. j.: „Naš narod je zelo katoliški, globoko katoliški, ljudstvo je zelo dobro." Pa sami vedo, da le nekaj procentov ljudi s Cerkvijo ž'vi. Njih delo je večkrat bolj neka diplomacija. Od tod je razumljivo, da latinski svet tudi drugače gleda na duhovnike kot pri nas. Rad jim očita duha makijavelizma. Deloma upravičeno. Najtežje poglavje je vsekakor njih neodkritost v značaju. Vse obljubijo. Zakaj ? Ker bi bilo grdo, da se ne bi pokazali idealne, verjetno čutijo željo, da b’ tisto napravili, a potem jim manjka volje. (Vsak izgovor je dober, da dano besedo pretrgajo. Veliko je vprašanje, kako to značajno .rano ozdraviti. 4. Problem asimilacije. Da bi se tuj duhovnik asimiliral v vsem mišljenju in značaju tukajšnjih ljudi ne bi napravil za apostolat najboljše poteze. Besede sv. Pavla: „Omnia omnibus factus," — na eni stran' — in one; „nolite corfirmari huic saeculo", nam narekujejo veliko modrosti. Saj je zadosti, da duhovnik pozr.a in čim bolje pozna in razume njih mišljenje, čustvovanje, dobre in slabe lastnosti značaja ter se jim z vso ljubeznijo približa, je že „omnia omnibus factup". Nihče ne bo rekel, da bo otrok mogel imeti rad svojega odraslega očeta le tedaj, ko bo oče v vsen’. mišljenju in, nastrojenju postal otroku enak. Gotovo je tudi ,sv. Pavel ostal povsod enak po svojem temrperamentu, po milosti, ki jo je prejel, pa naj je prišel med Grke ali Maloazijce alil Rimljane, in vendar je zapisal, da je omnia omnibus factus. Z njimi imamo isto dušo, pa smo drugačnega izvora, drugega značaja, zato bi bila vsako potvarjanje ne le izdajstvo, ampak tudi nesmisel in nekaj izumetničenega. Nič zato, da nas imajo tujci za tujce — saj tudi smo. Nasprotno bi morali biti Bogu hvaležni, da smo nekako še po naravi izvzeti iz nekaterih napak: Značaj odkritosrčnega in preprostega .^Kranjca" je še vedno boljši in bolj krščanski kot marsikaj, kar najdemo v isvetu, zlasti kar zadeva neodkritost h’ prevzetnost tujih narodov. In če je res, da se v svetu ena kultura z drugo oplaja, potem si moiemo misliti, da Bog tudi nas lahko uporablja, da posredujemo svetu to, kar smo sami imeli. Duhovniki v teh krajih pa so si sami po svoji lastni 'krivdi zapravili svoje dobro ime, vsaj v precejšnji meri. Učiti se moramo od tujih narodov, kar je v njih pozitivnega. Ne gre za to, da bi jih kopirali v njih tfinesi, ki je včasih precej narejena. Vsako kopiranje jo nekaj nevrednega pametnega človeka, kopirajo se mrtve reči. Skušajmo biti obzirn', razumevajoči za njih probleme — tudi dobrohotni, dasi nikdar sladkobno prijazni, kar nam je že po naravi odvratno. Učiti se moramo od njih neke previdnosti v govorjenju. Oni so že nekako po naravi diplomatski. Previdno se izražajo. Žal, da je ta njih diplomac'ja večkrat nemoralna: se sklicujejo na resnico, ako jim ta služi, lažejo in se hlinijo, ako je to bolj učinkovito, se delajo neumne in uboge, ako jim to nese. Iz latinskega sveta je bilo mnogo velikih svetnikov. Moramo priznati: Služila so jim tudi imočna čustva, ki so jih z askezo podvrgli resnici in božji volji, in postala so močan faktor, da so s celotnostjo svoje narave mogli izvršiti velika in junaška dela. ŽIVLJENJE V LJUBEZNI Anton Gosar, Argentina V vzponu do popolnosti opažamo neprestano poenostavljenje notranjega življenja. Velikokrat se v teh vprašanjih govori o poenostavljenju molitve, vaje v kreposti itd. Poenostavljenje, dokler ne zaživimo svoje vsakdanjosti v eni Isami Luči — luči ljubezni do Boga. Na večer se v naravi silno lepo spreminjajo barve. Cela vrsta tonov, tako mehkih in blagih. Kot da bi bile vse minuto za minuto obsijano z lučjo druge bsa-ve, ki .naravnost icčarja. Tako je tudi v našem notranjem življenju. Pod mnogimi vidiki,ali z različ-!! ro,i lučmi ga moremo osvetliti. Dejansko se spreminja in plemeniti tisti glavni vidik, ki daje čar in lepoto vsemu našemu dejanju in nehanju. Iz spokornosti prehajamo' istopnjema v iskanje zveličanja sebe in svetosti zase, potem pa v ljubezen do bližnjega v apostolatu, dokler ne zaživimo čisto iz ljubezni do tioga samega. V lej močni ljuebzm do Boga utonejo vsi drugi pogledi in nameni, ne da bi zgubili na svoji vrednosti. Le poplemenitijo se in črpajo svojo moč iz tiste ljubezni do Boga. V prejšnjih člankih o zbranosti in molitvenosti smo videli, kako se .polagoma poenostavljajo te vaje, dokler ne preidejo v nekakšno stanje ljubezni — v' nekakšno ždenje in zrenje v ljubezni, več ah manj zavedno. (1) Duša zaživi iz ljubezni od jutra do večera in od večera do jutra. Mlada karmeličanka, Ehza.beta od Trojice, ki je silno globoko notranje živela, je malo pred smrtjo rekla: „Na večer življenja vse premine, le ljubezen ostane. Vse je treba storiti iz ljubezni." (2) 'Zanjo je bilo sožitje s presveto Trojico v duši neprestano medsebojno' izmenjavanje ljubezni. Tako je mogla govoriti proti koncu žVjenja: „čutim silno ljubezen v duši. Kot ocean je, v katerega se utapljam in izginjam. Je moje gledanje na zemlji v pričakovanju tistega ‘iz obličja v obličje’ v luči. On je v meni in jaz v Njem. Ne morem drugače, kot da Ga ljubim, in se dam ljuVti. In to ves čas, b) A 'kaj naj mislimo, če se je na priprošnjo „device Filomene" v Mugnanu in zlasti v Arsu na Francoskem za časa sv. Janeza Vianeja zgodilo toliko čudežnih ozdravljenj ? Samo B<*g more delati čudeže. Svetniki morejo Boga zanje samo prositi. Če je duša te „Filomene“ v nebesih, more Bog na njeno priprošnjo delati čudeže, pa čeprav ni mučenica. Tudi ni mogoče, da bi 'kdo dobi! od Boga čudežno moč po priprošnji „svetnice“, ki je sploh ni. Zakaj Bog more naše molitve uslišati neposredno, brez priprošnjika. Če dovoli, da so angeli in 'svetniki posredniki med njim. in ljudmi, je to le njegova dobrota. Vendar se nam upira misel, da bi Bog celo stoletje delil čudežne milosti v zvezi z ostanki osebe, katere duša bi ne bila v nebesih. Če pa je Cerkev zdaj „Filomeno“ črtala v koledarju svetnikov, se tej duši ni zgodila nobena krivica. Vse take neznane in nekanonizirane svetnike častimo skupaj na praznik vseh svetih, 1. novembra. Neben svetnik pa v nebeški slavi in sreči ni prikrajšan, če ga na zemljj nihče ne časti s posebnim imenom. Duhovno zvezo sv. Janeza Vianeja s „sv. Filomeno" in čudeže, ki sta jih delala, je lahko razumeti. Če je duša osebe,, za katero gre, v nebesih, čeprav ni niti mučenica niti nima imena Filomena, je svetnica in je mogla Boga prositi za čudežne milosti. Vemo pa, da je Bog delal čudeže v Arsu zaradi Vianejeve osebne svetosti, ta pa jih je v svoji ponižnosti pripisoval „sv. Filomeni". Če bi imel ostanke „sv. Fi-iemene" kak drug župnik v svoji cerkvi, bi se čudeži ne godili. Težko si pa mislimo, da b: Bog sv. Janezu Vianeju dal doživeti to veliko presenečenje, da bi po smrti prišel v nebesa in tam spoznal, da njegove „drage svetnice", ki jo je toliko častil in jo drugim priporočal častiti, v nebesih sploh ,ni. Toda Cerkev, kadar govori o češčenju svetnikov v vesoljni Cerkvi, zahteva glede ž'vljenja svetnikov popolno gotovost. c) Ali je s črtanjem ,,sv. Filomene" papeževa nezmotljivost kaj prizadeta? To more trditi' le tisti, k; nima pojma, kaj je papeževa nezmotljivost in kako katoliška Cerkev razglaša ali kanen zira .svetnike. Papež, vrhovni poglavar katoliške Cerkve, je nezmotljiv, kadar uči verske in nravne nauke, in to le tedaj, kadar uči javno in slovesno kot Jezusov namestnik na zemlji in hoče obvezovati vse vernike. Za tako nezmotljivo učenje papeži danes porabljajo 'stalno enako klasrino obliko govora. Tak način govora je porabil n. pr. Pij IX., ko je 8. decembra 1858 razglasil versko resnico o brezmadežnem spočetju prebl. Device Marije. Rekel je: ,,Po oblasti nGJKr, bi. apostolov Betra in Pavla in svoji izjavljamo, razglašamo in določamo: nauk, ki pravi, da Je bila bi. Devica Marija v p.ivero h'pu svojega spočetja obvarovana vsakega madeža izvirnega greha, je od Boga razedet Sn ga morajo zato vsi verniki trdno in stanovitno verovati." Da je papež nezmotljiv, kadar slovesno razglaša verske in nravne nauke, dokazuje tudi zgodovina, zakaj na stolici rimskih škofov še nikoli ni sedel škof, ki bi učil kak kriv nauk. Kakšno zvezo ima torej papeževa nezmotljivost z razglašanjem svetnikov? Kristjani so že spočetka mučencem, ikj so dali življenje za Kristusa, ska-zovali češčenje. Pozneje, -so imenovali svetnike in jih častili tudi take osebe, ki so se v svetosti izredno odlikovale; med temi so bili sveti puščavniki in redovniki, tisti, ki so branili sveto vero, in Itaki, ki jih je Bog poveličal s čudeži. Za-cotka so1 verriki in duhovniki češčenje kakšnega svetnika sami začeli. Od 6. sto-*e‘ja s0 pa o tem odločali škofje. Razume ise pa, da to skazovanje češčenja ni noben nezmotljiv odlok, če je papež kakega svetnika dovolil častiti, ga sam ča- stil ali njegove telesne ostanke povzdignil na oltar. Kadar papež koga razglasi za svetnika, je le takrat nezmotljiv, če ga slovesno kanon zira, to je s svojo vrhovno oblastjo razglasi, da je kdo že v nebesih, in obenem cdlcči za vso Cerkev, da ga ima za zveličanega in ga časti. Pri takem kanonizira.nju papež: porabljajo tudi posebne jezikovne formule. Če hi torej kak papež slovesno razglasil (kanoniziral) „sv. Filomeno“. za svetnico vesoljne Cerkve, drug papež pa slcves.o razglasil, da ni svetnica, to je. da je ni v nebesih, le v tem primeru bi bilo dokazano, da papeži niso nezmotljivi, zakaj v tem primeru bi se eden gotovo motil. Dejstvo pa je, da noben papež tiste „Filomene“ >z katakomb sv. Priscile, katere ostanki so zdaj v Mugnanu, ni kanoniziral, to je, slovesno razglasil s svojo nezmotljivo oblastjo za svetnico katoliške Cerkve. Zato papeževa nezmotljivost nima s »sv. Filomeno" nobene zveze. Tn če je „sv. Filomena" v koledarju svetnikov črtana, to ni niti najmanj v nasprotju v versko resn;co o papeževi nezmotljivosti. Res je sicer, da je papež Pij IX. v letu 1849 ali 1859 na oltarju ,,sv. Filo-mene" v Mugnanu maševal in jo imel za resnično mučenico, toda to je bilo dejanje njegove zasebne pobožnosti in njegovo zasebno mnenje, nikakor pa ne nezmotljiva izjava za vso Cerkev. Nekateri trdijo, da je papež Leon XIII. poslal »sv. FTomeni" v Mugnano tsvojo pastirsko palico. Na to odgovarjamo, da papeži pri bogoslužnh opravilih pastirske palice nikoli ne uporabljajo. Če bi Leon XIII. tudi res daroval „sv. Filomeni" škofovsko palico, ni to nezmotljivo pr znanje svetnice. č) Slednjič se vprašajmo: S čiga|vim dovoljenjem se je začelo češčenje „sv. Filomene?“ Pri sveti stolici je sv. kongregacija obredov. Pri njej obstaja posebna komisija strokovnjakov, ki preučuje vse, kar zadeva življenja blaženih 'n svetnikov. Svoje odgovorno delo opravljajo po posebnih pravilih in načelih. Kadar gre za svetnika iz časov, ko papež) še niso svetnikov razglašali z nezmotljivo oblastjo tedaj sv. kongregacija obredov odreče ali dovoli češčenje, mašo in cerkvene molitve, če ima zadostne zgodovinske dokaze za to, da je bil res »mučenec ali da je sveto živel lali da so ga kot svetnika od davnaj častili. In taki dokazi, da je živela v prvih časih krščanstva mučenica „sv. Filome-na“, so po tedanjem prepričanju obstajali. Zaradi naslova, mučeništva je Cerkev tolerirala češčenje tistih telesmh .ostankov v Mugnanu. In n.a prošnjo škofa iz Nole, kamor Mugnano spada, je sv. kongregacija leta 1837 dovolila, dne H. avgusta opraviti mašo in brevir v čast „sv. Filomeni". Toda to je bilo samo dovoljenje, ne pa odlok, ki naj velja za vso Cerkev. Zato je mogla ista kongrega-c ja zdaj svojo odločitev spremeniti in „sv. Filomeno" v seznamu svetnikov, ki jih častimo na oltarjih, črtati. To je tudi morala storiti, ker današnje stanje znanstvenega raziskavanja zahteva drugačen zaključek. Zakaj kako naj Cerke' vsemu svetu -stavi za vzor nekega, za katerega mučeniška smrt ni dokazana, nit', ni znano njegovo ime 'n o čigar življenju nič ne vemo ? Kadar gre za češčenje v vesoljni Cerkvi, je treba trdnih idokazov. Videli smo, da je študij napisov, ki so jih našli na. zidovih ob grobu sv. Petra pod vatikansko baziliko, ovrgel prvotno tolmačenje napisov na grobu „sv. Filo-mene“. Obilica napisov jasno dokazuje, da je tam res grob sv. Petra in na erd strani veča čast prvaku apostolov, na drugi strani pa je bila, vsaj deloma, povo-d, da so »sv. Filomeno" v svetniškem koledarju črtali. Duša tiste device, katere kosti so v Mugnanu, bi lahko1 rekla sv. Petru v nebesih, kakor je sv. Janez Krstnik reke! o Kristusu: „On mora rasti, jaz se pa manjšati" (Jan 3, 30). BIBLIČNI TEDEN V OPATIJI SV. JANEZA Jože Vovk, Sev. Amerika Nekako 15 km zahodno od St. Clou-da v Minnesoti leži univerza benediktincev imenovana p0 sv. Janezu Krstniku: St. John’s University v Collegeville: univerzitetna vas. Benediktinski menihi so se tu naselili pred nekako 100 leti, kupili zemljišče kakšnih 2000 oralov. Še danes je to res naselje v samoti; srne se sprehajajo po gozdovih, dvoje jezer daje priliko za plavanje in veslanje, pa tudi rib ne manjka. Tam študira kakšnih 1400 mladcev; vsa samostanska družina šteje blizu 300 patrov in bratov. Patri benediktinci so glavni pospe-ševateljj liturgičnega gibanja. Delujejo tudi misijonsko na Japonskem., v Mehiki. v Severni Ameriki in Babama otokih. O počitnicah prirejajo pod pokroviteljstvom šentklavdskega škofa Barh-olme posebne tedne za liturgijo in sveto pismo. Lani, od 7. do 11. avgusta, se je zbralo 130 duhovnikov iz vsega prostranega severnoameriškega kontinenta k tednu sv. p'sma. Trije profesorji, dva jezuita in en pater iz kongregacije pa-sioni.stov, s0 predaval". Hočem podati le kratko poročilo 0 vsebini teh predavanj in diskusij. Rev. Mackenzie, S. J., iz jezuitskega semenišča v Toronto, Kanada, je Predaval o psalmih: kako iso sestavljeni, 0 avtorjih, o hebrejski poezij v kako so psalmi nastajali in se uporabljali v starozavezni liturgij"; vsebina in nauk Psalmov ter uporaba psalmov v Cerkvi: kako naj jih umevamo in apliciramo. Ker so avtorji povečini neznani, nastaja s tem v zvezi problem, ki je se-Ve(la še odprt, kako naj si razložimo inspiracijo. Predavatelj omenja misel, da so 'bili vsi avtorji pod vplivom božjim 'n tako tudi t"sti, ki je redigiral psalter; omenja tudi; ; drugo teorijo innsbruškega profesorja Rahnerja, da je bila inspirirana verska ofbčina in iz nje je črpal pisatelj pobudo in dobival pomoč za neoporečno pisanje: če to velja za novozavezno Cerkev, zakaj ne bi tudi za starozavezno versko občino Izraelcev. Rev. Barnabas Ahern, C. P., je imel 5 predavanj pod naslovom: „Zveličav-na beseda božja“: Beseda božja v stari zavezi; Veselo oznanilo v pismih sv. Pavla; Evangelij po Marku, Luku in Mateju. Besedam pripisujejo Izraelci večji pomen kot mi; za besedo je moč volje tistega, ki jo izreka. Primerjaj pomen besede daibar (gnati, od zadaj porivati) in logos (urejati). Pri očakih vid mo moč besede v njihovih blagoslovih in kletvah. Posebno pa je moč božje besede očitna pri prerokih: Božja beseda jih pokliče in pošlje kljub nj hovim pomislekom, jih priganja, je vedno resnična; beseda božja vodi usodo izraelskega naroda; zveličanje prihaja v tem znamenju: biti zvest božji besedi; nezvestoba je propad. Vse to zato, ker v božji besedi je božja moč; morda počasi, vendar nezmagljivo deluje v njem, ki jo sprejme. Nekateri vidijo v sv. Pavlu „stva-riteljskega duha krščanstva". V resnici je sv. Pavel bolj verna priča „moči, ki je v evangeliju"; je bolj „služab-n’k besede" kot pjen stvaritelj. Zakaj tole moremo razbrati iz njegovih pisem in iz Apostolskih del: 1. Pavel se drži zvesto apostolskega oznanila -o odrešenju; 2. za Pavla je veselo oznanilo zgodba o božjih odrešilnih delih: poudarja, da je evangelij božja moč, ki rešuje vsakega, ki ga sprejme, prim. Rim 1, 6/17. 3. Za Pavla je evangelij božja moč, s katero mora kristjan so- delovati: v eni veri ji odpre dušo, ki ga 'bo prenovila: morda počasi, a gotovo: virtus in infirmitate. Zanimiva je primerjava treh evangelistov ainoptikov; čeprav vsi poročajo iste stvari, vendar vsak iz svojega stališča in na svoj način: kakor bi fotografirali Odrešenika od vseh različnih vidkov. Marko poroča o dogodkih, Luka ureja in premišlja o njih, Matej jih podaja za uporabo v Cerkvi; sv.. Janez pa je priznan teolog nove zaveze. Tretji predavatelj jezuit Joseph De Vault je predaval o ,,Cerkvi, ki se razvija in rodi evangelije". Poudarja, kako koristno je danes, da Cerkev predstavno sodobnemu človeku „in fieri“, kako se je razvijala, čeprav s tem ne maramo oporekati, da je treba tudi poznati iCerkev „in faeto", z juridične strani. V Apostolskih delih, v pismih sv. Pavla, pa tudi v evangelijih moremo študirati, kako se je Cerkev razvajala. Tako opazujemo, kako Sveti Duh deluje v apostolski občini ali naravnost po razodetju ali pa posredno po dogodkih, v kakšno smer naj gre razvoj po božji volji. Ta način, da prikažemo Cerkev, kako je nastajala, je zelo sodoben: odgovarja občutju našega časa. Cerkev se trudi navzven, da razširi veselo oznanilo in ga zavaruje: misi-jonsk' in apologetični vidik. Ločimo kerygrra: osnovno oznanile, kaj je treba verovati za zveličanje, v 4 temeljnih točkah: krst Janezov, delovanje v Galileji, pot v Jeruzalem in dogodki tam: to je načrt Markovega in Lukovega evangelija, pri Mateju in Janezu pa je ta načrt zastrt po drugih vidikih. Tudi apologetični vidik je očiten; v prvi občini je bilo treba braniti nauk zoper zunanje nasprotnike: Mk 2,1 do 3,5; Mt 22 15. Obenem pa je seveda Cerlov skrbela, da se vernik; poglobe v nauku: to je katehetično in 1 "tragično delo; to povzemamo z besede: didache. Ke. rygma oznanja, kaj je Kristus bil in storil; didache razlaga, k:;j je učil: ,.Je- zus je delal in učil“. Pojavljajo se vprašanja: kaj je Jezus učil o tem in onem vprašanju, želja vedeti kaj več in prodreti globlje v njegov nauk in osebo. Tudi liturgija vpliva; zato je najbrž poročilo o trpljenju in zadnji večerji prva stvar, k; je bila zapisana, zakaj to je bilo potrebno za ..lomljenje kruha". Zanimivo, kako so s' sir.optiki in sv. Janez podobni, ko začno govoriti 0 trpljenju. Mt 28,18 sl. je besedilo tedanjega krsta. Vsi ti različni vidiki se v evangelijih prepletajo 'n nam nudijo dovolj pestro sliko. Evangeliji niso zgodovinska knjiga v modernem pomenu besede, pa tega tudi ne smemo pričakovati. Evangeliji so pričevanja vernika tistemu, 'ki veruje (prim. Apd 1. 1 sl). Cerkev hoče, da vera in razum sodelujeta pri razlagi evangelijev: čredo ut intellegam, intellego ut čredo. Odgovor na vprašanje: ali smemo upat:, da za Kristusom, vere moremo odkriti zgodovinskega Jezusa? Odgovor je: v Jezusu samem se vse točno ujema. Jezusa poznajo cerkveni očetje pred Nicejo, o njem govore sv. Pavel, sv. Janez in avtor p'sma Hebrejcem, zanj pričajo evangeliji in vse se ujema v tem., kar sam o sebi govori: da je Sin božji, ki je prišel, da nas odreši s tem, da svobodno umre za nas- Če verujemo Kristusu, kot ga vera predstavlja, najdemo stez0 do Jezusa, kot je živel, delal in učil. Bil je judovskega rodu in značaja v govorjenju in mišljenju, živi v Palestini, oznanja kraljestvo, dela čudeže. Umre nasilne smrti pod upraviteljem Poncijem Pilatom zato, ker si lasti naslov obljubljenega Mesije. V smrt gre vedoma in tako prostovoljno. In kar je temeljno: njegovi učenci ga vidijo živega., petem ko je umri in bil pokopan. To je bistveno pričevanje apostolov in prve krščanske občine. ..Edino življenje Jezusovo, ki ga je mogoče napisati, so evangeliji. Treba je le, da ga beremo, študiramo in posnemamo." (Lagrange.) Novice od povsod JUGOSLAVIJA Okrožnica ljubi j. škof. ordinariata z dne 1. jan. 1961 opozarja, da po splošnem odloku konz. kongr. z dne 10. decembra 1912 projekcijb v cerkvi niso dovoljene. -— Potem pa še tole dodaja: Kdotr niira še veroučne sobe, naj projekcije pokaže v zakristiji. Laik, bodisi otrok, bodisi odrasel, v cerkvi ne sme ''neti govora ali deklamacije, škofa pr' vizitaciji in birmi je laiku dovoljeno Pozdraviti le na cerkvenem piragu (Okr. štev. 1/61, str. 7/8). Zanimivo je tudi tole pojasnilo tiubij. škof. ordinariata: ,,Maša za tibdstvo se opravlja samo za žive žup-tiane. Mašnik mora maševati za svoje 0vce, za ljudstvo, ki mu je izročeno. Umrli niso več njegovo ljudstvo, živim mora nakloniti vse spravne, zadostilne n prosilne 'sadove presvete daritve. Seveda se pa spodobi, da se spomni tudi umrlih faranov in jim pod pogo-l'em, da živi niso oškodovani, nakloni tudi sadove (Prav tam, str- 8). Prebivalstvo Ljubljane silno hitro narašča. V predmestjih nastajajo cela a°va industrijska, upravna in slano-x aniska naselja z novimi bloki in uli-cami. Naseljenci teh predelov tudi v ferskem pogledu teže k mestu. Nepri-tiladno je, da morajo za krst, poroko uli^ pogreb k župniku izven mesta. K >0zji službi hodijo tako v mesto. Da 'S8 župnijske meje željam m potrebam Trnkov teh predelov prilagode, so bile I Veljavnostjo z dnem 1. jan. 1961 do-ocene nekaterim 1 j ubij. in sosednim “Jupnijam nove meje. Gre za meje med župnijami: Ježica, Sv. Ciril in Metod V Ljubljani; št. Vid—Spodnja šiška; ■St. Vid—Vič (pod Vič spada odslej j,už-11' dej Podutika); Trnovo—Vič; Dobro-V" Vič (zaselek Bokalci z domom. z:i Tem ogle. naselje Vrhovci ter .,Nove "zarje" ob Tržaški cesti do št. 78 ali do „Klobasarjevega znamenja" pridejo v župnijo Vič) (Prav tam, str. 8/9). V' župn. cerkvi sv. Antona na Viču v Ljubljani je bil na prvo adv. ned., dne 27. nov. 1960 posvečen prestavljeni veliki oltar sv. Antona Padovanske-ga. Dne 29. nov. 1960 je bil popečen oltair presv. Srca Jez. v hišni kapeli šolskih sester mariborskih v ljubljanskem semenišču (Prav tam, str. 9). Okr. 1 j ubij. škof. priporoča tole novo knjigo: Richard Gutzwiller, Meditacije o Lukinu evamdjelju II. Prevedel dr. Nikola Kolarek, Zagreb 1960. Ta drugi zvezek meditacij obdeluje najvažnejšo dobo Gospodovega življenja: od poslednjega prihoda v Jeruzalem do vnebohoda. Meditacije so kratke, večinoma razdeljene na tri točke, in eksegetično in psihološko odlične. Poirabne so za pripravo na biblične pr'dige in tudi na katehezo. Knjigo 'morete naročiti pri Nadb. duh. stolu, Zagreb, p. p. 406. Cena 500 din. Razmnožena je na ciklostilu (Prav tam, str. 9). Gospodom, ki obvladajo nemščino, smo že svoj čas priporočili te izvrstne meditacije v izvirniku. Leopold Klančar, vikar namestnik na Prežganjem in sou-pravitelj Police, je bil imenovan za župn. upravitelja v Kranjski gori in soupravitelja župnije Ria:teč(e|-Planicai; Leopold Povše, župn. upravitelj v Svibnem, za vikarja namestnika na Prežganjem in soupravitelja Police, in Anton Masnik, kaplan in be-neficiat v Šmartnem pri Litiji, za župn. u [-Davitelja v Svibnem:. (Okr. 1/1961 ljubi j. škof. ord. z dne 1. jan. 1961, str. 10.) Na mirenskem gradu so usmiljenke popravile cerkveno hišo ter jo preuredile za okrevališče starih in onemoglih sester. Tam biva sedaj dr. Jože Gracar, C- M., bivši župn. upravitelj v Sv. Križu pri Trstu. 13. jan. 1961 je umrl v Kozani v Brdih vzoren katoliški mož Anton Prinčič, oče gospoda Antona Prinčiča, župnika! v Zgoniku, ter uršulinke sestre Fe-licite, ki živi v Gorici. Popoldansko pogrebno sv. mašo je opravil njegov sin Anton- Pokojni je veliko bral in zato veliko znal. Od rane mladosti je bil naročnik Mohorevih knjig. Zadnje, kar je prebral, je bil nov slovenski prevod sv. pisma, ki je izšlo pri Mohorjevi v Celju- (Pr. KG, 19. jan. 1961, str. 4.) Marsikaterega slov. duhovnika bodo zanimala navodila ljublj. ordinarija glede prejemanja zakramenta sv. birme: a) Starost birmancev. Starost birmancev je v lat. Cerkvi ista kakor za prvo spoved in prvo obhajilo. Otroci naj redno gredo k birmi, ko so prišli k pameti, to je s sedmim letom (kam. 788); ko so pa prišli k pameti, naj gredo k birmi čimprej. Tako določa konstitucija Benedikta XIV. E0 quamos iz leta 1745, tako je .pisal leta 1897 Leon XIII. marsejskemu škofu, tako sio za našo škofijo določale Jegličeve sinode Synodus I. (1903), str. 214.217, Instructio Pastorali« Labaceasis (1915), str. 115, tako so za vso Francijo leta 1952 določili francoski škofje (Directoire pour la Pastorale des Sacraments, str. 44, in tako odloča za rimsko škofijo Prima Romana synodus (1960). str. 159, v 391. členu. V zapadni Cerkvi so do XII. stol. vedno delili brmo obenem s krstom, če je bil škof dosegljiv. Praksa, ki se je zlasti v 19. stol. razvila v Franciji in v nekdanji Avstrij’, da so birmo odlašali za več let, se ne sklada niti s tradicijo niti z zakonskimi predpisi in navodili. Na deželi, kjer gredo otroci k birmi ob škofovi kanomčni vizitaciji, naj gredo torej k birmi tudi otroci, ki so tisto leto začeli hoditi k verskemu pouku. Če hočejo otroci z dežele 'S' sedmim letom drugam k birmi, naj jim. župnik ne 'brani. V župnijah na deželi, kjer je birma zelo zgodaj, n. pr, takoj po veliki noči, pripravimo sedemletne otroke najprej za spoved in birmo, po birmi pa za prvo obhajilo. Birmo prejmejo torej lahko pred prvim obhajilom. Zelo pogostno težavo, da otroci po birmi radi izostanejo od nadaljnega verskega pouka, ne smemo reševati s tem, da 'birmo odlašamo. Saj tudi prvega sv. obhajila ne smemo odlašati. Francoski škofje poudarjajo, da morajo dandanes že otroci v razkristjanjenem svetu pričati za Kristusa. Zato morajo biti čimprej birmani. b) Priprava na birmo je daljna, bližnja in neposredna. Daljna je obisk verskega pouka v letu b:rme. Sedemletni birmanci morajo znati najvažnejše verske resnice —■ približno to, kar morajo znati za prvo' obhajilo, praktično pri nas „MaIi katekizem". Ne m.ore se dovolj pripraviti, kdor pride k verskemu pouku šele nekaj tednov pire d brmo; isto velja še bolj za prvo obhajilo, za katero ie potrebna daljša priprava. Bližnja priprava na birmo je pouk o Svetem Duhu in zakramentu svete birme, o potrebi in milostih tega zakramenta- Milost se malim otrokom razloži s podobo lepe obleke, ki pri b'rm.i postane še lepša. Dobro je treba razložiti tudi obveznosti, ki jih z birmo sprejmemo. Neposredna priprava je pouk o obredu svete birme, o vedenju piri birmi, molitvena priprava 'n spoved. (Pr-.Jegličevo pastoralno inštrukcijo, 1915, str. 278-293.) Za birmanske slovesnosti so v veljavi vsa navodila in odloki v okrožnicah zadnjih let. Prav vse zunanjosti odpadejo. Birmanski listek more dati le lasten katehet. 'Nihče ne sme dati birmanskega listka otroku iz tuje župnije, če ni hodili tisti otrok k njemu k pouku za pripravo na birmo. Določbe kartonov 795 in 796 glede birmanskih botrov naj župniki vernikom pravočasno preberejo, da ne bo pozneje kakšnih težav. Iz količkaj upravičenih vzrokov se dovoljuje, da ima boter dva ali več birmancev in krstni boter more biti istemu otroku (tudi birmanski boter. L« res v skrajnem primeru pa sme bitf boter drugega spola kakor birmanec. (Pr. Okr. 2/1961 ljublj. škof. ord. z dne 1. febr. 1961, str. 1/2.) Zaradi zamotanih in včasih narav- nost nerešljivih vprašanj glede ustanovnih maš je ljublj. ordinarij na podlagi moralnih principov in posebnega indulta 'svete stolice, danega škofom •Jugoslavije dne 10. jun- 1960 vso zadevo takole uredil: 1. Ustanovne maše, krite z glavnicami, ki so propadle, ne nalagajo nobenih obveznosti več. 2. Ustanovne maše, krite z zemljišči, ki so bila po zakonu o agrarni reformi razlaščena, se ne opravljajo. 3. Ustanovne maše, krite z zemlj’"-šči, kj so še cerkvena last, pa ne do-našajo za spolnjevanje ustanovnih dolžnosti zadostnih dohodkov, se opravljajo, kakor je določeno v vsakem primeru s škof. odlokom. Če so dohodki ustanovnih zemljišč in sploh cerkvenih in na-dairbinskih zemljišč premajhn1, se opravi vsako leto ena tiha baša po namenu vseh ustanovnikov; štipendij da cerkev iz tekočih dohodkov. 4. Ustanovne maše, za katere po pogodbi daje štipendij cerkev (ker je n. pr. kdo pod tem pogojem sezidal ali povečal župnišče ali zboljšal kar kol' ali podobno) ali kaka fizična oseba (po naročilu oporočitelja) — vobče: taksativno določene ustanovne maše se opravljajo še naprej kakor do sedaj. Višina. štipendija za ustanovne maše je kakor za eno izmed gregorijanskih maš. 5- Na podlagi imenovanega indulta se daje vsem, ki niso dobivali zadostnih dohodkov za opravljanje ustanovnih obveznosti, sanatio quoad praeteritum. 6. Ureditev naj se vpiše v knjigo ustanovnih maš. Pri vsaki ustanovi naj se posebej vp'še, kaj se je z njo zgodilo. Letno opravljena maša naj se posebej in iredno vpisuje. (Okr. 2/1961 ljublj. škof. ord., 1. 2. 1961, str. 5-6) Preteklo leto 1961 so na pastoralnih konferencah v ljublj. škofiji obravnavali tole tvarino: Spomladi:. 1. Nove rubrike: a) zakaj in čemu; 1>) votivne maše. 2. Duhovnikova oporoka: a) predpisi drž zak. o veljavnosti oporoke: M cerkvena navodila. Jeseni: 1. Preroštvo: a) izven raz. SZ; :b) izraelsko (splošno); c) prerok Izaija. 2. Kako naj praktično izvedemo vodilo za sodelovanje vernikov pri sv-maši, ki g,a je izdala jeseni 1960 škofovska konferenca. (Prav tam, str. 6.) 4. in 5. aprila 1961 je teološka fakulteta v Ljubljani v semeniški dvorani priredila svetopisemski tečaj za duhovnike. Namen tečaja: seznaniti duhovnike z nekaterimi novejšimi dognanji v svetopisemski vedi in poglobiti -čut naše odgovornosti za božjo besedo sv. pisma. Spored predavanj: 1. Sodobni kristjan sv vrača k sv. pismu (pirof. J. Aleksič). Dejstvo in vzroki sodobnega bibličnega gibanja v krščanskih deželah. Pomen nauka o inspiracij1 in biblična arheologija.. 2. Qumranska odkritja in nova zaveza (prelat prof. A. Snoj). Dosedanji rezultati znanstvenega proučevanja mr-tvomorskih rokopisov in njihov pomen za razlago knjig sv. pisma nove zaveze. 3-Jezus Kristus je središče ‘stare in nove zaveze (prof. J. Aleksič). Ker je Kristusova oseba središče vseh knjig sv. pisma, je potrebno, da se poglabljamo tudi v knjige stare zaveze. 4. Teologij a prvih poglavij Geneze (dekan prof. S. Cajnkar). ..Temeljne resnice zveličavnega načrta" in „začet-ki človeštva, in izvoljenega ljudstva" (pr. pismo biblične komisije kard. Su-hairdu) v luči nauka 0 nezmotnosti sv. pisma. 5. Katehetično in homiletično podajanje verskih in moralnih resnic Geneze (stolni vikar F. Rozman). V omenjenem p'smu biblične komisije je rečeno, da govore prva poglavja Geneze ,,v preprostem in slikovitem ter duhu manj razvitega človeštva prilagojenem jeziku." Kako torej primerno razlagati iste resnice današnjim otrokom in odraslim ? 6. Odnos med liturgičnim in bibličnim gibanjem (rektor sem., docent J. Oražem). Liturgično in biblično gibanje se med seboj ne le dopolnujeta, marveč tudi zahtevata. (Okr. 2/1961 ljublj. škof. ord. z dne 1. febr. 1961, str. 7). Vseh birmancev leta 1960 v ljublj. škofiji je bilo 7-140. Biseromašniki v ljublj. škofiji leta 1961: Dr. Arnejc Jatnko, stolni kanonik v Ljubljani (posvečen v Rimu 28. okt. 1901). Cuderman Jožef, upokojenec v Ljubljani (posvečen 14. jul- 1901). Prelat dr. Franc Grivec, še vedno aktiven profesor na teol. fak- v Ljubljani (posvečen 12. jul. 1901). Pavel Perko, župnik v pok. na Muljavi (posvečen 14. jul. 1901). Vidmar Franc, župnik in dekan v Višnji gori (posvečen 14. jul- 1901). Vok Alojzij, župn"k v pokoju v Soteski (posvečen 14. jul. 1901). Zlatomašniki v ljublj. škofiji 1 1961: Filipič Janez Obgl., župnik v Naklem (posvečen 5- jul. 1901). Lončar Franc Ser.', župnik v Dragi pri Loškem potoku (posvečen 5. jul. 1911). Tavčar Matej, župnik in dekan v Poljanah nad Škofjo Loko (posvečen 5. jul. 1911). Pohar Alojzij, lazarist v Ljubljani, Prešernov trg 4 (frančiškani) (posvečen 23. jul. 1911). Tavčar Tomaž, lazarist v Ljubljani, Tabor 12 (ceirkev Srca Jez.) (posvečen 5. jul. 1911). Srebrnomašnikr v ljublj, škofiji 1. 1961: Dobovšek Franc, župn. upravitelj v 'Devici Mariji v Polju (posvečen 6. jul-1936). Dobrovoljc Alojzij, župn. upravitelj 'n dekan v Ribnici (posvečen 5. jul. 1936). Fister Alojzij, župn. upravitelj v št. Jerneju (posvečen 5- jul. 1936). Mihelič Marko, župn. upravitelj v Kamniku (posvečen 5. jul. 1936). Sešek Ivan Ev., župn. upravitelj v Dolenju vasi ter soupravitelj Gotenice in Grčaric (posvečen 5. jul. 1936). Seškar Franc, izs. duhovnik v Mun-chenu (posvečen 5. jul. 1936). Šoukal Franc, župn. upravtelj v Vodicah (posvečen 5. juh 1936). Toman Valentin, župn. uprav telj v Prečni (posvečen 5. jul. 1936). Tomažič Ivani, župn. upravitelj v Santa Bosa v mendoški nadškofiji v Argentini (posvečen 5. jul. 1936). Zaletel Vinko, župn. upravitelj v Vogrčah v krški škofiji na Koroškem (posvečen 5. jul. 1936). ZDRUŽENE DRŽAVE 1. in 2. julija 1961 so kanadski Slovenci, zlasti iz župnij Marije Pomagaj v Torontu in Bremadežne s čudodelne svetinjo v New Torontu, priromali na ameriške Brezje v Lemont in se na grobu poklonili škofu dr. Gregoriju Rožmanu, ki jih je tolikokrat kot dobri pastir obiskoval v Kanadi. Romarje so spremljali g. Anton Zrmec, C. M., prof. g. Lojze Ambrožič, red. brat Ciril Verdnik, C. M. in tri slovenske usmiljenke iz Toronta. Vse slovesnosti je v glavnem vodil p. Odilo Hajnšek OFM. (Podrobnosti glej v AM, avg. 1961, str. 254/9, in 267/8; zlasti pa Odi lov članek Kanadski Slovenci na grobu škofa Rožmana, AMK za 1. 1962, str. 106/12.) Dne 27. junija je p. Tadej Trpin pripeljal na ameriške Brezje mašne strežnike iz župnije sv- Janeza Ev. v Milwaukee (AM, avg. 1961, str. 268). Dne 18. julija 1961 se je pri Mariji Pomagaj na Lemontskem hribčku ogla-■s.d g dr. Emil Hodnik, ki župnikuje na fari Mar. brezm. spočetja v Custer, Wisconsin (AM, sept. 1961, str. 300). Vrhovni predstojnik frančiškanskega reda je p. Andreja Sveteta OFM imenoval za provincialnega delegata slovenskega franč. komisariata v Združenih državah. Njegovi svetovalci ipa so: p. Benedikt Hoge, p. Klavdij Okorn, p. Leonard Bogolin in p. Beno Korbič. Dne 16. in 17. avg. je bia v Lemontu seja komisariatnega vodstva, kateri je predsedoval generalni vizitator p. Fer- dinand Skoko, član hrvaškega frančiškanskega komisariata. Na seji so bile sklenjene tele spremembe glede slovenskih frančiškanov v Združenih držža-vah: P. Beno Korbič, gvardian lem.ont-skega samostana; P- Pelagij Majhenič, gvardianov namestnih ali vikar; P. Ka-list Langerholz, voditelj romanj, slovenskih duhovnih vaj in misijonar; p. Alojzij Madic, voditelj duhovnih vaj in misijonar; p. Marko Hochevar, pomožnih pri duh. vajah in direktor za poklice; p. Lavrencij Grom, pomočnik pri duh. vajah, vrhovni voditelj III. reda in voditelj III. reda na Mount Assisi Academy; p. Kalist Langerholc in p. Fortunat Zorman: za slovenske misijone; p. Bonaventura Borgola, župnik pri cerkvi sv. Terezije Deteta Jezusa v Johr.stovvnu; v Johnstown sta bila prestavljena tudi p. Edvard Gabrenja in P. Blaž Chemazar, ki bo skrbel za podružnico sv. Ane v Moxhamu; p- Leo. nard Bogolin, župnik pri cerkvi sv. Janeza Vianneya v Detroitu; p. Krištof Sedlak, kaplan pri sv. Štefanu v Chicago; p. Mirko Silvester, župnik pri cerkvi sv. Družine na Willardu; tja je bil prestavljen tudi p.Avguštin Svete. Drugi sobraltje so ostali na svojih mestih; vsi premeščeni so prevzeli nove službe 30. avgusta 1961. (AM, oktober 1961, str. 330/1.) P. Odilo Hajnšek je sredi septembra 1961 zapustil Združene države in sal za izseljenskega misijonarja med Slovence v Avstralijo. 13. avgusta 1961 je g. Stanko Kavalar, slovenski izseljenski misijonar v Franciji, prišel k Mariji Pomagaj v Le. m,ont in obiskal tudi grob škofa dr. Gregorija Rožmana. (AM, 10, okt. 1961, str. 331). Vse poletje so prihajali slovenski fomarji, zlasti romarice, na ameriške Brezje. Najmočnejše romanje v avgustu ja bilo romanje članic Zveze oltarjih društev iz Clevelanda. S temi je hrej vsako leto prihajal škof. dr. Gregorij Rožman. Letos pa je prišel z ^jimi lanski novomašnik Edvard Ro- berts, član kongregacije zakramentin-cev (AM, okt. 1961, str. 319/22.331/3). 27. avg. 1961 je priromala v Lemiont k Mariji Pomagaj župnija sv. Jurija iz So. Chicago. Udeležba je bila tako lepa, da je menda res malo faranov ostalo doma. (AM, okt. 1961, str. 333). P. Andrej Svete, provincialni delegat, se je v imenu slovenskega franc-komisariata udeležil slovesnega blagoslova franč. samostana in doma duhovnih vaj v Easton, Pa. Samostan in dom spadata pod slovaški komisarat. (AM, nov. 1961, str. 364). P Julček Slapšak je pred kratkim slavil 60-letnico rojstva. Dobrem.u pastirju slovenskih ovčic, velikemu prijatelju slovenskih misijonarjev, iskrenemu občudovalcu škofa dr. Gregorija Rožmana, kateremu je bil zadnja leta v begunstvu in izseljenstvu v veliko oporo, in požrtvovalnemu dobrotniku slovenskega semenišča v Adrogueju prav iskrene čestitke! 31. oktobra 1961 je zgodaj zjutraj umrl v St. Vincent Charity Hospital v Clevelandu g. Anton Merkun, duhovni svetnik in biseromašnik. Sobratom ga priporočamo v molitev in mem.ento. V OU se ga bomo spomnili s posebnim člankom- P. Mirko Godina, dobro znani in delavni slovenski minorit, sedaj župnik pri sv. Jožefu Delavcu v Gary, Ind., je tudi pred kratkim obhajal 60-let-nico. čestitamo! P. Bertrand Kotnik, ki ga iz Ljubljane poznamo kot pridnega frančiškanskega knjižničarja, v tujini pa zlasti kot vztrajnega raziskovalca življenja in del božjega služabnika škofa Friderika Baraga, je 19. decembra 1961 obhajal 25-letnico mašništva. Posvetil ga je ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman dne 19. decembra 1936 v škofijski kapeli v Ljubljani. Iskrene čestitke! Prelat John J. Oman, župnik pri slovenski cerkvi sv. Lovrenca v Clevelandu, je lani obhajal zlato mašo, pred kratkim, pa je odšel v pokoj. ITALIJA 30. julija 1961, na deseto nedeljo po binko.štih, je g. Evgen Osnjak, bivši župnik na Livku in v Borjani ,v svoji rojstni vasi št. Lenartu v Beneški Sloveniji pel slovesno srebrno mašo. Slavnostni govcr je imel njegov bratranec La.vrencij Osnjak, iz misijonske družbe kombonijancev ter rektor semenišča v Viseu na Portugalskem. Čestitamo ! Isto nedeljo je obhajal srebrno mašo g. Artur Blazuto pri domačinih v Vi-skorsi v Zapadni Benečiji. Zaradi bolehnosti se je že več kot pred letom dni moral odpovedati svoji ljubljeni župniji pri Liješah pri Klodiču. Videmski nadškof msgr. Zaffonato je obema poslal čestitke in svoj pastirski blagoslov (Kat. glas, 10. avgusta 1961, str. 2). Na god Marije Snežne, 5. avgusta 1961, je goriški nadškof msgr. Hiacint Ambrosi posvetil cerkev Milostne Matere božje v istrskem naselju v Rojcah (Kat. glas, 10. avgusta 1961, str. 2). 7. avgusta 1961 je goriški nadškof Hiacint Ambrosi imenoval g. Stankota Jericija za novega kaplana na Travniku v Gorlici. Novi kaplan je nadomestil tako g. Mazora, ki je pred več meseci odšel za župnika v šempolaj. Slovenski verniki v Gorici se zahvaljujejo g. nadškofu, ker je bila potreba p'o slovenskem kaplanu v tej mestni župniji kričeča. G. Stanko Jerici je bil po mašni-škem posvečenju L 1951 kaplan na raznih krajih v Furlaniji, nazadnje v Ron-kah (Kat. glas, 10. avgusta 1961, str. 4). Salvator Degrassi, župnik pri Sv. Ivanu v Trstu, se je odpovedal župniji. Trdijo, da je „zelo dobro obvladal slovenščino in jo tudi zelo rad uporabljal ter bil v narodnostno mešani župniji na svojem mestu" (Kat glas, 10. avgusta 1961, str. 4). Nekdo v Katoliškem glasu (17. avgusta 1961. str. 2) opozarja, da je po besedah Plja XI. v okrožnici „Divini Redemptoris" brezbožni komunizem, sa- tanovo delo; poudarja, da je ibil o tem popolnoma prepričan tudi rajni ljubi j • škof dr. Gregorij Rožman. Zato je sam molil in vsem duhovnikom ljubljanske škofije dal dovoljenje, da smejo moliti iz Rimskega obrednika: Zaroto vanje proti satanu in odpadlim angelom. Dal je to zarotovanje natisniti na poseben list. Ker brezbožne sile še niso prenehale, marveč samo taktiko spreminjajo, duhovniki ljublj. škofije, ki je pred kratkim postala nadškofija, imamo še vedno zadosten razlog, da to zarotovanje molimo. Pisec svetuje, naj bi slovenski duhovniki drugih škofij prosili svoje škofe, naj jim. dovolijo to zarotovanje. Pa tudi duhovnike drugih narodnosti bi bilo dobro opozoriti na to zarotovanje, ker brezbožni komunizem n: bič samo za slovenski narod, marveč vedno bolj tudi za druge. Okoli praznika Marijinega Vnebovzetja so mladi slovenski študentje iz vsega slovenskega zamejstva imeli nekaj dni svoje zborovanje v Ukvah pod Višarjami. Pred praznikom Marijinega vnebovzetja pa so vsi romali k višar-ski Kraljici (Kat. glas, 17. avgusta 1961, str. 4). Slovenski misijonar Vladimir Kos S. J. se večkrat oglaša v Katoliškem glasu. Tako je 24. avgusta 1961 objavljen njegov zanimivi članek: Katoliški glas in komunizem, oba z japonskega stališča, v katerem n. pr. pravi: ,.Kadar prejmem Kat. glas, se ga razveselim. tudi pod tem vidikom: ne boji se mogočnih komunistov, ne molči pred njihovimi krivicami, ne neha svariti pred njihovim; sleparskimi 'obljubami-' Drugod trdi: ..Komunizem teče skoz ves svet in poganstvo je njegov slepi zaveznik:" Na koncu pa vprašuje: „Al' smo že kdaj zmolili eno zdravamarij0 za uspeh Katoliškega glasa..., da bi prepričal o resnici tiste Slovence, ki -;t' zmeraj mislijo, da s svojim ,sopotn>-štvonT zmorejo več za blaginjo človeka kot pa dvatisočletna Kristusova Cerkev ?“ V Marijini cerkvici na Pečah se }e na veliki šmaren nabralo zlasti v P°" p »klanskih urah izredno lepo število romarjev, kjer so pri sv. maši darovali Bogu prošnje za vse potrebe slovenskega naroda, za uspeh vesoljnega cerkvenega zbora in za. zmago Marijinega brezmadežnega Srca (Kat. glas, 24. avg. 1961, str. 4). Od 16. avgusta 1961 zvečer do 19. avgusta zutraj je g. C ril Demšar C.M. vodil v Sirotišču v Gorici duhovne vaje za slovenske fante, ki so bili skoraj vsj študentje; vseh udeležencev je bilo 22 (Kat. glas, 24. avgusta 1961, str. 4). Ob vznožju Višarskih hribov je koča sv. Jožefa. Msgr. Franc Močnik je lani že sedmo leto zbral na oddih slovenske goriško mladež. Lani so bili tam najprej otroci iz Slovenskega siro. tišča, za njimi so prišli za dvajset dni fantje, končno pa še dekleta iz mesta m iz podeželja. Za versko življenje je bilo lepo poskrbljeno. Kočo sv. Jožefa je obiskoval r.ekaj večerov tudi msgr. dr Belej iz Birna, ki je prišel na oddih v Žabnice (Kat. glas, 31. avgusta 1961, str. 3). Od 23. avgusta 1961 zvečer do 27. avgusta zjutraj je g. Jože Jurak, ki je Prišel iz Argentine na obisk v Evropo, v uršulinskem samostanu v Gorici imel duhovne vaje za dekleta; kakih 10 udeleženk je prišlo tudi čez jugoslovansko mejo. Na veliki šmaren 1961 je p. Jožef Zupančič, slovenski evharistinec, doma ‘z Loke pri Zidanem Mostu in profesor v samostanu evharistincev v Meranu na Tirolskem, slavil zlati jubilej redovniških zaobljub. Iskreno čestitamo! Ni nam znano, ali živi v tej redovniški družbi bi. Petra Julijana Eymarda še kak drug redovnik slovenskega rodu (Kat. glas, 10. avgusta 1961, str- 2). Za nujno prenovljenje kapele v slo-venakem Alojzijevlšču v Gorici so do konca avgusta 1961 nabrali okoli 100 tisoč lir; potrebovali bi večjo vsoto, a aeicaj se bo tudi s tem dalo napraviti (Kat. glas, 31. avgusta 1961, str. 4). Proti koncu meseca avgusta 1961 je tržaški škof Anton Santin posvetil no-Vi> kapelo sv, Avguština v Poilonerju, kjer so zgradili veliko hiš za nove prebivalce. Ker je ta del župnije Sv. Ivana najbolj slovenski, so izrazili utemeljeno upanje, da bodo poskrbeli tudi za duše slovenskega prebivalstva (Kat. glas, 31. avgusta 1961, str. 4). 10. septembra 1961, na 16. nedeljo po binkoštih, so slovenski verniki s Tržaškega že trinajstič obhajali slavje v čast fatim,ski Materi božji na Opčinah. Popoldanske procesije se vsako leto udeleži tudi tržaški škof. msgr. Anton Santin; po procesiji je prid:gal openski dekan msgr. Natal Silvani, takoj nato je pa maševal msgr. prelat dr. Jakob Ukmar. Slovesnosti se je udeležila vsa slovenska duhovščina iz tržaške škofije, prišli so pa tudi nekateri slovenski duhovniki iz devinskega dekanata in z Goriškega. Sklepi XIII. marijanskega shoda na Opčinah pa so: Slovenski katoličani — zbrani na 13. marijanskem shodu na Opčinah izjavljamo pred svojim škofom in duhovniki sledeče sklepe: 1. Podpirali, širili in brali bomo samo katoliške časopise, revije in knjige. 2. Naši fantje in dekleta imajo mesto le v slovenskih katoliških cerkvenih in kulturnih organizacijah. Starši in vzgojitelji jim hočemio v tem. pomagati in jih uspešno podpirati. 3. Po Marijinem naročilu iz Fatime obljubljamo v tej resni in slovesni uri, da bomo v družinah bolj goreče in vztrajno m.olili rožni venec. Tako nam pomagaj Bog — po Mariji Srednici, Pomočnici! (Pr. Kat. glas, 14. sept. 1961, str. 4). 15. septembra 1961, na praznik žalostne Matere božje, so slovenski verniki z Goriškega in Tržaškegga romal; k brezmadežni Materi božji na otoček Barbano pri Gradežu. Vseh slovenskih romarjev je bilo okoli 1500; menda ni bilo romarja, ki ne bi pristopil k obhajilni mizi. Romarje je spremljalo kar 27 slovenskh duhovnikov. Prvo sv. mašo ob 9 je imed m.sgr. Alojzij Novak, starosta gorskih slovenskih duhovnikov; pridigal pa je msgr. dr. Rudolf Klinec; med drugo skuno sv. mašo ob 11 je govoril šempolajski župnik Mirko Mazora, pri popoldanski sklepni procesiji in slovesnosti pa je msgr. dr. Franc Močnik imel poslovilni govor. 'Pridigarji so zelo poudarili spokorni in zadostilni namen romanja (Pr. Kat. glas, 21. sept. 1961, str. 4). Slovenski duhovniški poklici na Goriškem problem številka 1. Pod naslovom „Problem številka 1“ je Kat. glas dne 28. sept. objavil za nas slovenske duhovnike prav resen članek o duhovniških poklicih v goriški nadškofiji. Zanimale nas bodo nekatere ugotovitve. Dobesedno pravi: „... nove maše so že taka redkost, da smo nanje skoraj pozabili ... V goriški nadškofiji smo med Slovenci imeli zadnjo novo mašo pred 10 leti, na Tržaškem, so jih medtem imeli nekaj, ali malo; menda dve ali tri. V tem času je med slovenskimi duhovniki samo na Goriškem umrlo 10 duhovnikov. Bilanca je torej porazna, da bolj ne more biti." Potem pa dopoveduje, da je trenutno v goriški nadškofiji inkardiniranih 40 slov. duhovnikov; 6 jih služi zunaj škofije in ni verjetno, da bi se vrnili domov; 5 jih je v furlanskem delu nadškofije v rednem dušnem pastirstvu in ni pričakovati, da se bodo vrnili na slovenske župnije; 4 ,so v pokoju; torej je od 40 slov. duhovnikov 15 duhovnikov, na katere glede rednega dušnega pastirstva ni m-ogo-če več računati. Dalje sta 2 kanonika, 3 pa so profesorji; tako jih je za redno dušno pastirstvo med slovenskimi verniki le 20. Vsi ti duhovniki so že starejši; le 7 jih je starih manj ikot 40 let, od 40 do 50 let jih je 15, od 50 do 60 jih je 13, od 60 do 70 let sta 2, nad 70 let pa imajo 4 duhovniki. — Zaključuje pa ob tej bilanci: „če v naslednjih 10 letih ne dobimo vsaj nekaj novomašnikov, bo naše ljudstvo na tem, da ostane brez domačih duhovnikov." — Rešitev vidi člankar v tem: Slovensko Alojzijevišče v Gorici že vzgaja med gojenci posebno skupino fantov, ki kaže veselje do duh. poklica; iz te skupine je prišel bogoslovec Merkuža iz Nabrežine, ki je to jesen začel študirati bogoslovje na Gregoriani v Rimu. Ker so ti študentje revni, j h je treba podpirati denarno. Prvo nedeljo v oktobru so izbrali kot nedeljo za duhovniške poklice, ko več molijo in žrtvujejo zanje; obenem zelo priporoča, naj bi po župnijah pogosto opravljali ure češčenja v ta namen (Kat. glas, 28. sept. 1961, str. !)■ Problem številka 1 na Tržaškem-Pod tem. naslovom je F. S. napisal v Kat. glasu dne 5. okt. 1961 članek o slovenskih duhovniških poklicih v tržaški škofiji. V njem n. pr. pravi: Sedaj imamo na Tržaškem samo enega (slovenskega) bogoslovca, če računamo, da je Slovencev v sedanji tržaški škofiji samo okrog 30.000, je eei duhovniški kandidat odločno premalo. In duhovniki? Povprečna starost naših duhovnikov je okrog 45—50 let, tedaj možje čez sredino življenja, kar pomeni, da se bodo prehitro začeli odpirati novi duhovniški grobovi. Trenutuno je sicer na vseh mestih zadosti duhovnikov, toda kaj bi bilo, če ne bi prišli za preteklo šolsko leto trije duhovniki iz Rima? Ivar na treh krajih bi se čutilo velik® pomanjkanje. Splošno je znano, da je sedaj na Tržaškem, kar 12 duhovnikov iz drugih škofij (iz goriške, ljubljanske in mariborske). Zopet samo vprašanje: kaj bi bilo, če teh duhovnikov ne imeli ?“ Potem pa navaja glede dela in molitve za duhovniške poklice šest točk s prvega mednarodnega zborovanja za duhovniške poklice meseca aprila 1961 v Rimu. — Člankar prav sodobno pravi: »Molitev je prva in najbolj važna, toda mora biti organizirana in takšno organizirano molitev mora spremljati podrobno organizirano delo, kakor je nakazano v gornjih šestih točkah." — Prav je, da slovenski duhovniki mnogo mislimo, molimo, trpimo in delamo za duhovniške poklice, k ni problem številka 1 samo za Slovence na Goriškem in Tržaškem. marveč ■tudi v domovini in drugod. Tudi v slo' • semenišče v Argentini v zadnjih 3 lotih noben srednješolec ni več prosi za sprejem.. Goriški -nadškof msgr. Hiacint Am-brosi je imenoval g- Arturja Zalatela, bivšega župnika v Štandrežu in Mav-hinjah, za kaplana v goriški civilni bolnišnici. Tako je nadškof poskrbel z duš-nopastrskega vidika tudi za slovenske bolnike, ki jih je v tej bolnišnici redno veliko, morda kar ena tretjina (Kat. glas, 28- sept. 1961, str- 4). 28. septembra 1961 je po dolgi bolezni v tržaški bolnišnici umrl katinar-ski župnik g. Anten Piščanec. Rodil se je leta 1900 v Rihembergu. Po končanem bogoslovju v goriškem semenišču je leta 1928 postal duhovnik. Prva duhovniška služba ga je čakala v Postojni. Potem je bil nekaj časa na Suhorju (župnija Košana). Od tam je prišel v tržaško občino in leta 1934 — ob času hudega fašizma postal župnik na Kati-nari, kar je- o-stal do svoje smrti. Msgr. kanonik dr. Lojze Škerl ga takole ocenjuje: „Pokojni g. Piščanec je bil zelo Poznan duhovnik. Ni je bilo zadeve, za 'katero bi se ne zanimal in do katere bi ne zavzel svojega stališča ali izrazil svoje, včasih trde in neizprosne kritike-Kjer se mu je zdelo prav, tam je pomagal. Bil je zelo gostoljuben in vesel v družbi. Posebno skrb je posvetil cerkvi in cerkvenim slovesnostim. Bil je razgledan in strog katehet tako- za šolske otroke kakor tudi za novoporočence. -— Posegel je v kulturno in politično delo. Oprijel se je osvobodilnega gibanja in Pri njen?, sodeloval. Težko je danes reči, zakaj je tako delal in koliko je s tem delom v dobri veri koristil svojemu narodu. Zaradi tega je moral v Dachau, 'kjer je veliko pretrpel. Prepričani smo, da sta mu trpljenje in m.olitev, ki sta mu bila toliko časa zvesta spremlje-valca, zlasti v zadnjih tednih, končno odkrila nepravilnost marsikaterega njegovega koraka. Bil je trd do sebe in mi bilo lahko prodreti v njegovo notranjost, a v zadnjih letih smo le opazili njego-bo razočaranje nad posledicami osvobodilnega gibanja, ki je našemu narodu zadalo globoke 'n neozdravljive rane. Pokopali so ga 30. isept. 1961 na kanarskem pokopališču. Na pogreb je prišlo skoraj 40 duhovnikov. Kot škofov zastopnik se je pogreba udeležil msgr. Al. Salvadori, pogrebno sv. mašo pa je imel openski dekan msgr. Natal Silvani, ki se je v cerkvi poslovil z govorom od pokojnega -župnika in dobrega sobrata. Msgr. dr. Lojze Škerl še itoife dodaja: „Tržaški duhovniki smo bili žalostni. Bolelo nas je, tk'o smo videli, koliko so predstavniki ‘rdečih’ organizacij naredili in žrtvovali, da bi pokazali g. Piščanca kot svojega zaveznika, ki jim je ostal zvest do konca. In potem še besede ob odprtem grobu! Bolelo nas je, da se je prav tu pozabilo, da je bil g. Piščanec najprej in predvsem katoliški duhovnik." Ne pozabimo na rajnega sobrata v svojih molitvah in pri sv. daritvi! Neki pogrebec se prit-ožuje, da je Primorski dnevnik besede dr. Premrla ob grobu katinarskega župnika tako zasukal, da bravec dobi vtis, -kot da se je poslavljal od ‘pravega komunista’. 'Vsi navzoči pa so poslovilne besede razumeli v tem smislu: katinarskega župnika je odlikovala tolika, krščanska ljubezen, da je celo takrat, ko je bil sam. v najhujši stiski, delil m-ed svoje sotrpine vso vsebino svojih paketov, da, celo cigarete, ki brez njih ni mogel živeti. To je bil tisti pravi ‘komunizem’ rajnkega, -kj mu ga je Bog gotovo preobilno poplačal. Poročilo v ..Primorskem dnevniku" je prav tako poza-blio zapisati govornikove besede, ki; imajo resnično krščansko vsebino: župnikovo navezanost na župnijsko cerkev. na župljane, na skrb zanje v tujini (Kat. glas, 5. okt. 1961, str. 2 in 4). 28- septembra 1961 so slovenski mašniški strežniki iz openskega dekanata imeli svoj letni stanovski shod v Bazovici pr) Trstu. Shoda se je udeležilo 60 mašnih strežnikov in 12 duhovnikov. Dopoldne s'o im.e-li izredno službo božjo, pri kateri so skoraj vzorno sodelovali vsi mašni strežniki. G- Jože Jurak iz Argentine je imel zanje dva govora (Kat. glas, 5. okt. 1961, str. 4). V slovensko nižjo gimnazijo v Gorici se ie za šolsko leto 1961/2 vpisalo 112 dijakov (lani 126), v strokovno šo- io pa 141 dijakov (lani 149), vsega skupaj 235 dijakov (Kat. glas, 5. okt. 1961, str. 4). V Podgori so prav slovesno obhajali rožnovensko nedeljo, na katero so se pripravili s tridnevnico (Kat glas, 5. okt- 1961, str. 4). Preteklo jesen je v Trstu umrla naravnost vzorna slovenska Marijina družbenica Fani Pelan, ki je odličen zgled globoke vere, resnične pobožnosti, velike požrtvovalnosti in apostolske gorečnosti. Takih sodelavk potrebuje slovenski duhovnik in sv. Cerkev. Pogreba 'se je udelžilo 12 duhovnikov (Podrobnosti glej v Kat. glasu, 12. okt. 1961, str. 2 in 19. okt. 1961, str. 2). Na praznik rožnovenske Matere božje, 7. okt. 1961, je Katoliški radiofonski center v ciklu tedenskih radijskih oddaj „Sorella radio*1 poskrbel za svojevrstno in hvale vredno oddajo: v petih svetiščih Marijinih: v Pompejih, Sirakuzah, Oropa, Loretu in v baziliki Marije Snežne so se zbral] številni bolnik] in molili po eno skrivnost rožnega venca za srečen uspeh vesoljnega cerkv. zbora, ter za mir med narodi. Petdeset zdravamarij v desetkah so molili v petdesetih različnih jezikih, eno zdravamarijo tudi v slovenščini; ljudstvo je odgovarjalo v latinščini Od svojih župljanov se je poslovil šentivanski ? župnik S. Degrassi na rožnovensko nedeljo. 1. oktobra 1961. Slovenski g. kaplan pri Sv, Ivanu se je v govoru poslovil od njega v imenu slovenskih vernikov, ki je poudaril, da njegov odhod obžalujejo vsi slovenski verniki (Kat. glas, 12- okt. 1961, str. 4). 8. okt. 1961 je pri Sv, Ivanu v Trstu nastopil nov župnik g. Albonese. Stolno cerkev v Gorici modernizirajo; napeljali so naprave za ogrevanje cerkve, razširili nekoliko prezbiterij in uvedli zvonjenje na električni pogon; pet zvonov bo ubranih na kvintet Salve Regina: glavno besedo in skrb za to ima priznani specialist za zvonjenje: preč. g. A. Martinčič (Kat. glas, 12. okt. 1961, str. 4). G. Janez Gujon, predragi sobrat iz Beneške Slovenije, je v drugi polovic1 leta 1961 obhajal dvojni duhovniški jubilej: meseca julija vpričo svojega nečaka Paskala Gujona, župnika v Matajurju, srebrni jubilej župnikovanja v Ovčji vasi pod Višarjamš, zadnjo septembrsko nedeljo pa v svoji rojstni župniji Landarju biserno sv. mašo, h kateri je prihitelo mnogo ljudi ter 24 duhovnikov. Biserom,ašnik je star 84 let; doma je v Bjačah pri Landarju. Dušnopastirsko službo je opravljal v Reziji, pri Sv. Stoblenku, v Ažli, pri Sv. Lovrencu in kar četrt stoletja v omenjeni Ovčji vasi. Prav iskrene čestitke za obojni jubilej! (Kat. glas, 12. okt. 1961, str. 4) 15. okt. 1961 ob pol petih je bila v novi kapeli v Podlonerju prvič popoldanska sv. maša s slovensko pridigo, kar j e tržaški škof ms gr. Anton iSantin dovolil 4. okt. 1961. Slovenski verniki so lepo napolnili kapelo (Kat-glas, 19. okt. 1961, str. 4). V slovenskem Alojzijevišču v Gorici so imel' v šolskem letu 1961/2 46 gojencev. 36 notranjih in 10 zunanjih-(Kat. glas, 19. okt. 1961, str. 4) 25. okt. 1961 je g. Artur Zalatel prav skromno in tiho praznoval srebrno mašo. Rodil se je leta 1911 v Hrn-ševlju v slovenski župniji v Brdih. Bil je gojenec malega in velikega semenišča v Gorici. Mašniško posvečenje je prejel 25. okt. 3936, na praznik Kristusa Kralja. Najprej je bil kaplan v Komnu, potem, pa župnijski upravitelj v Vojščici, od koder je upravljal tudi Temnico in Kostanjevico. Veliko hudega je prestal s svojimi verniki med drugo svetovno vojno; Nemci so mu n. pr-požgali Vojščico. Meseca septembra 1944 je prišel za župn. upravitelja v Štandrež, kjer se je mnogo trudil za versko in nravno obnovo, in da bi zacelil vojne rane v štandrežu, je zgradil novo župnišče ter obnovil cerkvena poslopja, ki jih j e vojna poškodovala-Od tam je šel v Mavhinje. Končno je postal stolni vikar v Gorici ter katehet na slovenski nižji srednji šoli. Omenili pa smo že, da je pred kratkim po- stal še kaplan v goriški splošni bolnišnici, kjer bo skrbel zlasti za slovenske bolnike in umirajoče, čestitamo! (Pr. Kat. glas, 26. okt. 1961, str. 2) V vasi Gropada so preteklo poletje prav lepo obnovili svojo ljubko cerkvico. V nedeljo, 22. okt. 1961 se je k zahvalni slovesnosti in sv. maši zbralo dopoldne in popoldne veliko ljudstva. (Kat. glas, 26. 'okt. 1961, str. 4) Na praznik Kristusa Kralja 1961 je bil v Gorici slovenski južnoafriški misijonar g- Albin Kladnik. Pri vseh slovenskih sv- mašah je pridigal, ob 10 hnel sv. mašo, popoldne pa -skioptično Hiisijonsko predavanje zlasti iz svojega misijona. (Kat. glas, 2. nov. 1961, str. 4) V Mačkovljah so se zlasti meseca oktobra z rožnovensko pobožnostjo, Pri kateri so brali tudi novo izdajo knjige o Fatimi, pripravljali na sv. misijon, ki se je vršil pod zavetjem fa-tiinske Matere božje od 28. okt. zvečer do 5. nov. 1961 popoldne s procesijo. Misijon sta vodila salezijanca gg-Alojzij Luskar in Silvester Mihelič. Z Uspehom so zadovoljni. (Kat. glas, 2-nov. 1961, str. 4 ter 9. nov. 1961, str. 2) Naslednje dni je misijonar Kladnik °'b skal še več vasi na Goriškem in imel Prav tako misijonska predavanja. (Kat. Slas, 9. nov. 1961, str. 4) 5. nov. 1961 je goriški nadškof •Usgr. Hiacint Ambrosi blagoslovil tri nove zvonove za novo cerkev v Jazbinah. K slovesnosti se je zbralo mnogo ijudi in 14 duhovnikov. Nadškof je pridigal italijansko, m.sgr. dr. Rudolf Klinec pa slovensko. Isti dan dopoldne je p. Fidelis blagoslovil v cerkvici nov križev pat. To je bil posebno lep dan Za g- Albina Martinčiča, ki se toliko trudi za novo cerkvico. (Kat. glas, 9-n°v. 1961, str. 4) Troje dokumentov. Pod tem naslo-v°m je nekdo v Katoliškem glasu dne nov. 1961 napisal prav poučen čla-nek, kjer v uvodu pravi: „Vse diktature tega sveta so si bile in so si še 'edno enake: do oblasti v državi pri-e.lo z bolj ali manj krvavo revolucijo; na oblasti se nato držijo s pomočjo policije, katere naloga je, da duši v ljudstvu vsako željo po svobodi in da kontrolira delovanje morebitnih političnih nasprotnikov. Pri tem si vsi diktatorji želijo, da bi jih pri njih delu podpirala tudi Cerkev. Zato raztegnejo moč policije tudi na Cerkev in njene predstavnike. Da morejo Cerkev laže vladati, si med duhovščino samo poiščejo zaveznikov, ki jih nikoli ne manjka. Naslednja stopnja njih prizadevanja je politična, prevzgoja ljudstva in zlasti prevzgoja duhovščine. Potrebno jim, je, da se preneha krvavo preganjanje vere, ker to, če predolgo tia-ja, vedno le škoduje režimu tako v zunanjem svetu kakor tudi znotraj države, kjer obstaja nevarnost, da se okrog neodvisne Cerkve Zberejo vsj režimu nasprotni elementi." — Ob treh dokumentih: ob poročilu o občnem, zboru cirilmeitodijskih duhovnikov sredi oktobra 1961, ob spomenici jugoslovanskih škofov Titu jeseni leta 1960 in ob knjigi Branka Bohinca: „Pred vrati pekla" potem dokazuje, da tudi za komunistični režim v Jugoslaviji veljajo v uvodu omenjene trditve. Zaključuje pa, da so slovenski komunisti menjali taktiko, ciljev pa. niso menjali, tudi OMD se ni spremenilo. Takole sodi: ..Prevzgoja duhovnikov je danes bolj ‘kulturna’, preneha pa ne. Kot je videti, imajo tudi nekaj uspehov. Ali bodo uspeli? Trdno smo uverjeni, da ne bodo. Cerkev in z njo duhovniki, ki se niso dali zlomiti stalinskemu terorju v prvem desetletju po revoluciji, se tudi novim vabam ne bodo dalj zapeljati. Vsekakor pa je Cerkev v Sloveniji potrebna molitve, da bo mogla vztrajati." Na god sv. Justa 1961 je tržaški škof msgr. Anton Santin imel v stolnici važen govor, dejal je, da je največji problem Trsta v tem, da naše živ-ljenjie mi v skladu z evangelijem. Življenje je postalo takšno, kakršno je, ker so ljudje na zadnje mesto: postavili Boga. (Kat. glas, 16. nov. 1961, str. 4) 30. sept. 1961 je na Katinari nastopil nov župnik g. Albert Miklavec. G. Salvator Degrassi, prejšnji župnik pri Sv. Ivanu v Trstu, je sedaj spovednik pri Novem sv. Antonu. Slovenski južnoafriški misijonar g. Albin Kladnik je 12. nov. 1961 imel kar tri misijonska predavanja: pri Sv. Ivanu v Trstu, v Marijinem domu in v Marijanišču na Opčinah; dopoldne pa je im.el na Opčinah službo božjo za mladino, kjer je tudi pridigal. Naslednje dnj ja predaval tudi na drugih krajih po Tržaškem. (Kat. glas, 16. nov. 1961, str. 4) 28. novembra 1961 je preteklo 30 let po smrti goriškega nadškofa dr. Franca Borgia Sedeja. Odličen furlanski duhovnik, kj ni Slovenec, je napisal v Katoliškem glasu dne 23. nov. 1961 o njem lep spon?,inski članek. Msgr. dr. Franc Močnik, bivši solkanski župnik in bivši apostolski administrator dela goriške nadškofije, ki je pod Jugoslavijo, je dne 23. nov. 1961 objavil „Odprto pismo maršalu Titu, predsedniku FLRJ. V njem prosi za pojasnilo, zakaj so ga meseca septembra 1947 dvakrat z grdim postopanjem z njim vrgli čez mejo, zakaj so ga 1. sept. 1961 kljub garancijskemu pisro.u notranje uprave v Novi Gorici in kljub vizumu, ki ga je dobil v Trstu na jug. konzulatu, zopet že tretjič poslali čez mejo, ko je po dolgem času v Idriji hotel obiskati svojo bolehno sestro, ki so jo po prvih dneh po bratovih izgonih zaprli, kasneje pa ni mogla dobiti zaposlitve; zakaj so mu končno ukradli vse njegove znanstvene knjige. Beograjski nadškof dr. Josip Ujčič se je m.eseca nov. 1961 mudil nekaj časa v Rimu, kjer se je kot član centralne komisije za 2. vat. cerkv. zbor udeleževal posvetovanj in bil sprejet pri sv. očetu Janezu XXIII. Na povratku domov se je nekaj dni pomudil v Gorici, da je obiskal svoje stare znance (Kat. glas, 23. nov. 1961, str. 4) 20. nov. 1961 je g. Vinko Zaletel v Gorici v dvorani na Placuti imel ski-optično predavanje o svojem potovanju v Južno Ameriko, zlasti o Argentini, kjer živi toliko slovenskih naseljencev. Navzoč je bil tudi g. Štefan Tonkli, ki že dlje časa živi v Argentini, pa je šel za nekaj mesecev na obisk v slovenske zamejske in evropske kraje. Naslednji dan je g. Vinko Zaletel šel predavat v števerjan. (Kat. glas, 23-nov. 1961, str. 4) 18. nov. 1961 je v Gorici umrla vzorna Marijina družbenica Kati Čušin, doma iz Drežnice. Vse življenje je bila služkinja in je malo dobrega užila na tem svetu. Pa prav takele preproste osebe dostikrat lahko tudi duhovnika osram,ote. Odlikovala se je po svoji vernosti, narodni zavednosti in požrtvovalnosti. Svoj čas je za veliki oltar cerkvi presv. Srca Jez. v Drež-nici sama žrtvovala 30 tisoč lir, kar bi danes pomenilo 3 milijone lir; ko je duhovnik molil ob njeni smrtni postelji molitve za umirajoče, ga je malo pred smrtjo prosila: „Po slovensko molite!" V Marijini družbi je bila 61 let. (Kat. glas, 23. nov. 1961, str. 4) Na praznik Kristusa Kralja 1961 je v tržaškem Avditoriju nastopil celovški mladinski pevski zbor Jakob Petelin Gallus, ki ga vodi salezijanec dr. Franc Cigan. Pozdravni govor je imel obinski župnik Tomaž Holmar, predsednik koroških slovenskih pevskih zborov. (Kat, glas, 30- nov. 1961, str. 4) Pri salezijancih v Marijanišču na Opčinah je izšla nova knjižica socialne vsebine z naslovom: Na pravo pot. Spisal jo je g. Avguštin Horvat. Tudi Duhovska zveza slovenskih duhovnikov v Trstu je sv. očetu Janezu XXIII. poslala brzojavko s čestitkami za njegovo 80.jletnico. Zadnja pobinkoštna nedelja, 26-nov. 1961, je bila za župnijo Boršt dvojno lepo doživetje: lepo uspelo celodnevno ceščenje, kjer je v cerkvi pomagal južnoafriški misijonar g. Albin Kladnik, zvečer pa skioptično predavanje o misijonskem delu Cerkve v Južni Afriki, ki ga je tudi imel omenjeni misijonar. (Kat. glas, 7. dec. 1961, str. 4) 10. dec. 1961, na drugo adventno nedeljo, so dijaki slovenskega Alojzi-jevišča v dvorani Brezmadežne na Pla-cuti priredili kulturni večer, ki je bil posvečen božjemu služabniku škofu Antonu Martinu Slomšku, ker se bliža stoletnica njegove smrti. (Kat. glas, 14. dec. 1961, str. 4) Od praznika Brezmadežne do 17. dec. 1961 so v Doberdobu imeli še kar dobro obiskan misijon, ki ga je vodil salezijanec g. Lojze Luskar. (Podr. poročilo glej v Kat. glasu, 21. dec. 1961, str. 2) V Marijanišču na Opčinah je v šolskem letu 1961/2 30 gojencev: še nikoli jih ni bilo toliko. (Kat. glas, 21. dec. 1961, str. 4.) ITALIJA Božične polnočnice v Gorici so bile povsod lepe. Pri Sv. Ivanu je 'bilo tudi Veliko sv. obhajil (Kat. glas, 4. jan. 1962, str. 4). Zadnji dan leta 1961, ki je bil to leto na nedeljo, so Slovenci iz Gorice in okolice imeli v goriški stolnici sVojo božičnim. Kljub dežju in slabemu vremenu je bila udeležba zelo dobra-Manjša pa je bila udeležba pevskih zborov, v celoti so nastopili le štirje zbori. Malo nerodno je bilo tudi to, ker je prav tisto jutro prof. M. Filej, voditelj cerkvenih zborov, moral oditi v bolnišnico in je 'b:Io treba zadnji trenu- tek iskati namestnika. Po božičnici je msgr. dr. Franc Močnik imel lep.o pridigo o zahvali Bogu za milost vere, zvestobe Cerkvi in „za vse, kar je našega in kar s skupnimi močmi delamo za Boga in naše ljudstvo" (Kat. glas, 4. jan. 1962, str. 1 in 4). V Štandrežu so letos ves advent imeli večerno maš«, torej večernice namesto zornic; udeležba je bila prav lepa. Advent so zaključili z adventno spovedjo. Zadnjo adventno nedeljo je prišel msgr. Močnik pridigat in spovedovat (Kat. glas, 4. jan. 1962, str. 4). Tržaški Slovenci so letošnji božič že desetič imeli ma božični večer sv. mašo v cerkvi sv. Jakoba; katere se je udeležilo veliko slovenskih vernikov; lepo se je izkazal šentjakobski pevski zbor (Kat. glas, 4. jan. 1962, str. 2). Goriška Mohorjeva družba je za 1. 1962 izdala tri knjige: Koledar, ki je za to leto samostojen (dostikrat sta ga že skupaj izdali celovška in goriška Mohorjeva družba), Franc Premrl je po Reimichlu v naše razmere presadil povest Janez in Majda, dr. Franc Šegula pa je napisal zanimivo potopisno knjigo: Petdeset dni na Jutrovem. Dr. Sitanko Janežič je izdal novo zbirko pesmi v prozi pod naslovom: Moja podoba.. Izšla je za božične praznike 1961; založila pa. jo je revija Mladika v Trstu- MOLITEV DUHOVNIKOV ZA VESOLJNI CERKVENI ZBOR Acceptum tihi sit, Domine Deus, sacrificium laudis, quod divinae mciiestati tuae offero pro felici exitu Concilii Oecumenici Vaticani secundi, et praesta, ut quod simul cum Pontifice nostro Ioanne suppliciter a te peti-tnus, per misericordiam tuam efficaciter consequamur. Amen. Kdor pred duh. dnevnicami opravi pobožno gonijo rr.olitev, prejme odp. 500 dni, enkrat na mesec pa popolni odpustek pod nav. pog., kdor molitev vsak dan opravi, (Sv. penit., 16. febr. 1962; Acta Ap. Sediš, 1. 54., štev. 2 — 28. febr. 1962 — str. 118). Izdaja: Konzorcij (Gregor Mali) — Urejuje: uredniški odbor (dr. Filip Žakelj, Rivadavia 234, Adrogue FNGR, prov. Buenos Aires, Argentina). — Uprava: Stanko škrbe, Ramo,n Falcon 4158, Buenos Aires, Argentina. — T;ska tiskarna Vilko, Estados Unidos 425, Buenos Aires, Argentina