y.:  Poet.
359
Poet.
L
o napisal prvo knjigo, Slab  poet se loti  druge ; Ves zamaknjen je  v besede Take spravil svoje čute:
Kaj  da   nimam rumenjakov, Suhega zlatd na kupe! Vsako  bi izpolnil željo Drage svoje,  svoje ljube, Da zavidale v okrogu Deklice bi to ji druge!
Kaj  da nimam drage svile, Od izhoda preje turške, Drago lepše bi nakitil Od danice,  solnca, lune, Da lepoti se čudili Vsi ljudje bi moje ljube !
Ne zlata,  ni svile nimam, Revež sem od prve  ure ! Bodem  pa razglasil hvalo V pesmih daleč svoje ljube, Nje lepote glas po meni Segel bo v dežele tuje!
L
Nisi še vedela .
čmlad je cvela.  Pod lipo dišečo Skupaj sedela sva jasnega dne", Nisi še vedela,  deldica draga,
Takrat — da ljubi te moje srce".
Živobeseden ti v lice mladostno, Tajno v prijazno sem gledal oko ;
V prsih za željo se želja budila, Segel po tvojo sem roko drobn6
V roki rokd !  Pač i  metli nebeško Pdmladi žarek je v duši sijal , . .
Toda, gorje": Na deviški ročici
Videl sem,  deldica — prstan svetal.
»Prstanek, prstanek, svetli obrdčec, Lep in ume"tno kovžn od zlata*   —
Tiho tedaj sem in tožen te vprašal: »Kakšen pomen li na roki imd?«
V lice dražestno si ti se zardela, V  me si ozrla se tajno-smeje:
Nisi še ve"dela,  deldica draga, Kaj je trpelo tu moje srce"!  —
L.  A.
Tri deklice.
*V
deželi na onkraj  morjd Dekletce je prvo doma. V dolini čez vrhov deve"t Sprehaja, se drugo dekle"t. Na konci domače vasi Pa tretje dekletce cveti. -
Nevarno je sivo morje", Ne morem čez strme gore. Do prve, do druge od tod Nevaren, težaven je hod. Do tretje ni daleč od nas, Pogostoma hodim k nji vas.