Poštnina plačana v gotovini. Cena 2*50 Din. OPERA GLEDALIŠKI LIST NARODNEGA GLEDALIŠČA V LJUBLJAN11934/35 Hovanščina Premijera 28. septembra 1934 IZHAJA ZA VSAKO PREMIJERO UREDNIK: CIRIL DEBEVEC EfcaK.V& , ' ' ' ' ' ' ■ , ‘ i -J r - • ■ ! >. ■ i • ’ , . •» i ■ A.V 1 n- - V -f: * .is'r f ■ &\‘,7 f J1. ' “ . ■ SL«?* • !v ■ -j '‘.p .f • ' '*J ' ~'Sit fe; v v'-.:/ • i*# ^ & %-tiC.3L •;& , . . ... ...v..) ■•.,rfc.~' f, - >- * ' , •> 1 .• ••• ' ............... • *' ' •. ■ - '•-; ■ . ■ • : • . ■ 1, '. ^ ! ■ 1 ; - • , ,'•■•. . . •; ■ • .. fr ' ■■ ■ /; • . p® .. • .‘V*v' . V-:m r ' A .-i - , ^ ‘.. r * \ •v v*. i®« ■' ‘ 1 . ‘ ’ '• • i. -rt •‘ • - v~” m,m ? > £ m'. % ■ Vi* / VtfVY: !>%r v* ■ i Tmmmmm i ir® o? iW ;,-i' V! :f ■ ;. V-. .« ■ V '.'v;,'.: ;' ..'. ', ■■:-?■( !;■!.•• - ■- - h: •■ - , ■ ■■ SEZONA 1934/35 OPERA ŠTEVILKA 1 GLEDALIŠKI LIST NARODNEGA GLEDALIŠČA V LJUBLJANI Izhaja za vsako premijero Premijera 28. septembra 1934 M. Polic: Na pragu nove operne sezone Trde, da se je gledališka umetnost preživela. Predvsem trdijo to za opero, katere oblika da ni nikoli prav ustrezala; ki da je prav za prav že od svojega postanka umetniška pomota. Z isto upravičenostjo bi lahko trdili kaj takega o vsaki drugi umetnosti; in pred približno sto leti so prav tako napovedovali konec opere, ki se je izčrpala v ogromni produkciji osemnajstega stoletja. In vprav takrat se je začel veliki zalet romantike, ki je dvignil opero do neslutenih viškov. Danes še živimo od te pravkar pretekle dobe in — razkrivamo še vedno mojstrovine, ustvarjene pod njenim vplivom. Obenem pa čakamo na nova razodetja. Mogoče oelo delamo v tem smislu ter jih soustvarjamo. Vsekakor pa je modro, da ne uničimo in ne razderemo starega, dokler ne ustvarimo kaj novega. Po razmahu italijanskega rinascimenta, ki je ustvaril opero, po razvoju baročne opera comique in po viških vvagnerjan-skega Gesamtkunstvverka preide vrsta na Slovane. Po ustvaritvah čeških in posebno ruskih mojstrov imamo vse predpogoje za močno afirmacijo na tem polju. Posebno v času kolektivizma, ko so postala predvsem dela velike ruske petke tako sodobna. Kajti koncepcija njihovih oper se ne naslanja na posameznika, temveč na široko maso ljudstva. Protagonist opere jiei postal narod. Ali naj vidimo v tem dejstvu obrise bodočih razodetij? Naj-sibo kakorkoli: poglavitna naloga naših, oper naj bo propagiranje tega za nas še ne dovolj znanega umetnostnega tipa. Ne zapuščamo še tradicije, kajti v današnjih okoliščinah bi bilo to neodgovorno početje; vse sile pa bomo zastavili za razmah narodne, t. j. ljudske opere. Prepričan sem, da prjdemo po tej poti najprej do ustvaritve našega opernega stila in morda celo do soustvarjanja operne renesanse. M. Bravničar: Musorgski (Kratek življenjepis.) M o d e s t Petrovič Musorgski je. bil rojen 28. marca 1839 na očetovem posestvu v vasi Karevo, okraju Toropet, Pskovska gubernija. Mladost je preživel na kmetih med preprostim ljudstvom, kateremu je ostal v svojih delih zvest vse življenje. Glasbe se je začel učiti prav zgodaj. Prva učiteljica za klavir mu je bila mati Julija Ivanovna. Sedemletni deček je igral že lažje Lisztove skladbe, z devetimi leti pa pred javnostjo Fieldov klavirski koncert. Eno leto pozneje so ga poslali starši v Peterburg. V Peter-Pavlovi šoli je prišel k znamenitemu klavirskemu pedagogu Herkeju. Musorgski je bil velik pianističen talent, ki je dosegel visoko tehnično stopnjo. Leta 1852. se je moral posloviti od svojega učitelja Herkeja, ker je vstopil v gardno kadetsko šolo. Glasbenega študija tudi v tej šoli ni zanemarjal. Po štirih letih kadetne- šole je bil dodeljen Preobra-ženskemu regimentu. To leto je pričel pisati libreto in glasbo za svojo prvo opero »Han d’ Jslande«. Istega leta se je spoznal s pet let starejšim Aleksandrom Borodinom, ki je bil k polku imenovan za vojaškega zdravnika in s skladateljem Dargomižskim. To poznanstvo je bilo izrednega pomena za ves poznejši razvoj Musorgskega glasbenega talenta. Pri Dargomižskem je Musorgski šele spoznal pravo rusko glasbo. Eno leto pozneje pa se je spoznal v isti družbi s Cezarjem Kjujem, Balakirevom in svojim poznejšim prijateljem Stasovom, ki mu je ostal vse življenje dober svetovalec. Duševni vodja vse te mlade glasbene druščine je bil komaj 20 let stari Ba-lakirev. Pri njemu so prirejali glasbene večere in študirali glasbeno literaturo. L. 1859. je Musorgski podal ostavko na vojaško službo, »ker se je hotel posvetiti izključno glasbi«. Od tega časa dalje je potekalo njegovo življenje precej neurejeno. Skladbe iz tega časa kažejo srednjevrstno iznajdljivost in skromno tehnično 'znanje. Do leta 1863. ne najdemo v Musorgskega delu narodnih elementov, ki odlikujejo njegova poznejša dela. Po izstopu iz vojaške službe je živel večinoma na deželi. Ko se je vrnil v Peterburg, je živel v družbi svojih prijateljev tri leta. Sestajali so se večer za večerom in čitali ter debatirali o vseh glasbenih problemih. Iz zgodovine poznamo to družbo mladih skladateljev pod imenom »Petka« — (petorica ruskih modemih skladateljev: Balakirev, Borodin, Kju.i, Musorgski, Rimski-Korzakov). Odslej je Musorski živel v stalnih materialnih težkočah in pomanjkanju. Da se je preživljal, je bil prisiljen prevajati za liste poročila o kriminalnih procesih. Leta 1864. je zložil prve pesmi, ki so značilne za njegov talent in so napovedovale poznejšega Musorgskega. Leto 1868. je preživel večinoma na deželi- V tem letu je začel delati »Ženitbo«, katero pa je po do-vršitvi 1. dejanja odložil, ker ga je njegov prijatelj Nikolski tako navdušil za viže »Borisa Godunova«, da se je takoj lotil pisanja libreta in glasbe. Dovršil ga je že 1. 1870., a je imel vse naslednje 2 leto delo z njegovo predelavo in izpopolnitvijo. Ta čas je stanoval skupaj z Rimskim-Korsakovim. Po »Borisu« je bil Musorgski zaposlen do spomladi 1. 1872. s pravljično opero »Mlada«, ki so jo komponirali po naročilu tamkajšnjega opernega ravnatelja v treh: Musorgski, Kjuj in Rimski-Korsakov. Čim je dovršil svoj delež »Mlade«, je šel takoj na delo »Hovanščine«. Od časa, ko je Musorgski začel pisati »Hovanščino« (i. 1872.J, pa do njene dovršitve (1. 1881.) je zložil 1. 1874. znamenite klavirske skladbe »Slike iz razstave«, pesmi »Brez sonca«, »Pesmi in plesi smrti«, ter opero »Soročinski sejem«, katere pa ni dovršil. V zadnjih letih je Musorgski pisal z muko in težavo. Vse leto 1878. ni napisal ničesar. Naslednje leto je napravil s pevko Leonovo turne-jo po južni Rusiji. Po končani turneji se je naselil na deželi pri Leonovi, kjer je z naporom vseh zadnjih sil dovršil vsaj začasni klavirski izvleček »Hovanščine«. Težka bolezen se ga je lotevala in kmalu nato jc moral v Nikolajevo vojaško bolnico, od koder pa se ni več vrnil. Umrl je prav na svoj 42. rojstni dan 28. marca 1881. 3 v" c D: „Hovanščina“ (Vsebinski pregled.) Težko, krvavo leto 1682. Moskva. Rusija. Doba po Ivanu Groznem, po Borisu Godunovem, po lažnem Dimitriju. Strahovlada bojarjev. Podkupljivost oblasti. Goljufivost trgovstva. Razuzdanost vojaštva. Fanatizem duhovništva. Izmozga-nost in izčrpanost ljudstva. Splošna podivjanost. Zmeda. Strasti. Umori. Prelivanje krvi. Upori strelcev. Besnenje konjikov. Cestni poboji. Razkolniške pridige. Prostovoljna sežiganja na grmadi za staro vero. Divje, polblazno vrenje pred bližanjem Antikrista. Pekel in nebesa. Rusija... Strelci stražijo v Kremlju carska mladiča: Ivana in Petra (bodočega Velikega). Pisarji jokajo nad »Sodomo in Gomoro«, nad zverinskimi Strelci, nad težkimi, smrtnonevarnimi časi. Bojar Š a -k 1 o v i t i odkriva zaroto obeh knezov-bojarjev Hovanskih: »... stari Ivan Hovanski in sin njegov Andrej pripravljata v državi vstajo in hočeta se polastiti krone .. .« Strelci križarijo po cestah. Mladi Hovanski na cesti nasiljuje dekle iz nemškega predmestja. Reši jo Marta, razkol ni ca, ki lepega kneza Andreja ljubi. Stari Hovanski — lev — hoče devojko zase. Sin pa jo rajši ubije kot da jo prepusti očetu — ubrani jo Dositej, glavar vseh Starovercev. Stari Hovanski razjarjen zapove odhod. »K orožju!« Strasti so treščile, so zagorele. Dositej roti ljudi na boj za vero očetov, v molitvi se zgrnejo ljudje za njim. Nad njimi pa doni mogočni zvon Ivana Velikega. In Moskva se budi. Narašča, polje, buta, se vali, grozi... Bojar Golicin. Lep, dostojanstven, izobražen, nemško vzgojen. Ljubimec oaričin. Ponosni hedeminski rod. Mogočen, slavohlepen in željan prestola. In babjeveren. Marta mu prerokuje: preti mu izguba oblasti, izgon iz ruske zemlje. Razžaljeni mogotec se razburi. Do skrajnosti ga tira stari lev Hovanski, ki ga zmerja s Tatarom. Dositej ju pomiri... Zunaj pa gredo mimo neumorni, neodjenljivi Staroverci... bojarji tratijo čas v besedah, tam zunaj pa govore dejanja. A Šakloviti jim naznani, da je »Hovanščina« (zarota obeh Hovanskih) odkrita in da je car Peter zaukazal preiskavo ... In spet gredo Razkolniki naprej, naprej... Ko gredo mimo dvorca kneza Hovanskega, se jim odtrga Marta in plaka pred dvorcem za izgubljeno srečo... Dositej jo tolaži in jo odvede stran. Bojar Šakloviti roti Boga, da reši Rusijo iz grabežljivih krempljev »zlih najemnikov«. Pritepejo se Strelci, divji, surovi in pijani. Naskočijo jih žene — možje v grohot. Zakonci se stepo. Hoj, hoj! Zdaj smo že v Aziji. Barbari. Pisar jih prestraši: »Konjiki«. Drhal se ustraši, prevrne se in popusti. »Oče naš, knez Hovanski, vodi nas na boj!« Napeto čakajo ... Ivan se res prikaže, a tudi on je pil, z njim ne bo nič, kje vojske, kje oblege: »... to je bilo! Car Peter je strašen! Pojdite domov! Zdravstvujte, zdravstvujte!« Strelce popade žalost in obup. 4 Ivan Hovanski se gosti. Pred njim devojke s pesmijo, otožno ali veselo, kar poželi Svetlost. Gospod so slabe volje. Plesalke iz Perzije ga vedre. Zaman. Neznano je. »Kakor bi šel k pogrebu! (Bog varuj!)« Svarilo Golicina s posmehom odbije. Šele, ko mu Šakloviti javi, da želi carica njega, Ivana Hovanskega, prvega med bojarji, takoj k sebi v posvete, se stari knez zjasni. Ob slavnostni pesmi komornic in v spremstvu Šaklovitega se bogato oblečen poda na odhod. Pri vhodu zahrope — in pade. Carjeva roka je dolga. »Oj slava labodu belemu, ladu, ladu!« Šakloviti se smeje... Knez Golicin pa mora v pregnanstvo. Množice ljudstva ga spremljajo na žalostni poti. Marta poroča Dositeju, da je izdana zapoved, da morajo vse Razkolnike brez usmiljenja z orožjem zatreti. Dositej se odloči, da pripravi vse brate — na samovoljno smrt. Tudi Marta so je že odločila za smrt na grmadi. In ko poblazneli Andrej Hovanski tirja od nje izginulo nemško dekle, mu Marta lahko samo še poroča o smrti njegovega očeta in o neizprosni usodi, ki preti zdaj neizogibno tudi njemu. Andrej zatrobi svojim Strelcem, da ubijejo to vražarico Marto — učinek je strahoten. V tišino jutra udari zvon. Težko, usodno padajo mogočni udarci. Težko, usodno stopajo Strelci — na morišče. Pokleknejo pred klade. In polože nanje sekire. Ko prosijo kleče za milost, vrešče za njimi razjarjena babišča: »Nič milosti! Kaznuj jih grešnike preklete, car, oče naš!« Ob zvokih tromb nastopijo Petrovci. Garda. In Tihon Strešnjev bere: »Veliki car odpušča...« Spet zadonijo trombe. »Car Peter izvoli priti peš v Kremi!« Trombe. Puške v pozdrav. V bližnjem gozdiču, okoli starega samostana, pa so se tačas zbrali Staroverci. Dositej jih bodri. V molitvi stopajo na grmado. Med njimi Marta in mladi knez Andrej, ki je od straha in gorja zblaznel. Ko se oglasijo pred gozdom trombe Preobraženske garde, zažge Marta grmado. Raskolniki, pojoči svete pesmi, poginejo v plamenih. * * * Šest vernih, neizprosnih slik iz ruske zgodovine, iz ruskega življenja, iz dolge drame ruskega ljudstva, ki se je v tistih časih (in od takrat tudi kasneje) neštetokrat še ponovila. Raztrgane, krvave, zdaj mistične in zdaj brutalne, brez pravega dejanja, brez zgradbe in oblike kakor je bilo grozno, raztrgano življenje in ubogo ljudstvo samo. Sredstvo za izkoriščanje v rokali požrešnega bojarstva in trgovstva. Povsod kri, jok in žalost — in zrtje in zlato. Ruska država je zrasla iz krvi in iz zlata. * * * Glasba Musorgskega je ruska. Ruska vsebina — ruska godba. Težka in resna in mestoma skoraj sveta v pobožnih, ekstatičnih (večinoma homofonskih, bizantinskih) staroverskih zborih. Azijat-sko neugnana, barbarsko prvobitna, skoraj brutalna v zbesnelih ritmih pijano divjajočih Strelcev. Ljudsko-preprosta in naivna v Pesmih deklet. Otožno-težka in usodna v velikih spevih Marte in Šaklovitega. Nadzemska in božansko dvignjena v nagovorih, molitvah Dositeja, 5 Posebni biseri: predigra (tišina, solnčni žarki, jutro...); stra hotno prerokovanje Marte (II. dejanje) in njeni, kakor usodna kladiva padajoči opomini princu Andreju (IV. dejanje); grenko-otožna, kakor s škrlatnim plaščem odeta, črno-žalno zastrta arija ŠaUlo- vi lega (III. dejanje); mogočnost in jasnost Dositeja; mila otožnost prve presnii komornic pri Hovanskem, prikrivana poskočnost druge (Hajdučok), elegična svečanost tretje (ladu, ladu!...); raz: sajanje pijanih strelcev (široki, linearni basi in kratko-sekajoči, vroči, sadistični tenorji); zbor (a capella) Strelcev na koncu III. dejanja; dramatično-zgoščeni umor Hovanskega in rogajoči »svečani« zasmeh bojarja Sak lovi tega; neteatralični zaključki posameznih dejanj. * * * Vse v vsem: Rusija. Široka, vsa karamazovska Rusija. Med nebom in peklom. Hudič in Bog. Povsod, kamor pogledaš, in kamor le prisluhneš: neznana, čudna, grozna in sveta matjuška: Rusija ! M. Bravničar: Musorgski: „Hovanščina“ Vse delo Musorgskega priča o njegovem močnem nagibu k ustvarjanju dramatske glasbe. Že sedemnajstletni mladenič je napravil načrte in začel skladati opero (po Viktorju Hugoju) »Han d’ Islande«, par let kasneje pa je vglasbil »Oedipa«, kateremu je sledila opera »Salambo« po Flaubertu. Vsa ta tri mladostna dela so ostala nedokončana in izginila v pozabi, z izjemo glasbe iz »Sa-lambo«, katero je Musorgski pozneje porabil v »Borisu Godunovem in drugod. V teh opernih prvencih še ni dosti sledu poznejšega velikega novotarja, ki je ustvaril v »Borisom« in »Hovanščino« edinstvena dela svetovne operne literature. Prijateljstvo s Cezarjem Kjujem in posebno z Dargomižskim je bilo odločilnega pomena za razcvet mladega talenta. Dargomižski je bil od vseli ruskih skladateljev najbolj soroden Musorgskega umetniškim nazorom, zato je bil tudi njegov vpliv na Musorgskega najmočnejši. »Hočem, da zvok izraža besedo neposredno. Hočem resničnosti — to je, česar ne bodo ljudje nikoli razumeli.« Te besede skladatelja »Kamenitega gosta« Dargomižskega zvenijo kakor da bi jih izgovoril sam Musorgski. Skladatelj »Hovanščine« je videl čisto in absolutno lepoto edino v resnici. S svojo umetnostjo je podajal verno podobo življenja brez okraskov in pajčolanov. Elemente narodne pesmi je uvrstil v svoje skladb« šele po njihovi temeljiti predelavi. Nihče pred njim se ni strnil z duhom pesmi ali teksta, ki ga je uglasbil tako kakor Musorgski. Glasbeni domisleki se pri njem nikdar ne razvijajo v škodo ali na račun pesmi oziroma teksta. Musorgski ni pisal »čiste ali absolutne glasbe«. Njegova glasba je vedno v zvezi z neko idejo ali dogodkom. Ustva;il je nov slog v glasbi, ki še do danes ni dobil enakovrednega druga. Operi »Boris 6 Godunov« in »Hovanščina« sta najobsežnejši in najznačilnejši deli v njegovi umetniški tvox-bi. Poleg teh dveh celovečernih oper je Musorgski napisal še glasebno komedijo »Ženitev« (1. akt) po Gogolju in istotako na Gogoljev tekst »Soročinski sejem«, ki pa je ostal le v odlomkih. »Hovanščina« je njegovo zadnje delo. V njem prikazuje eno najbolj dramatičnih in temnili dob ruske zgodovine. Kmalu po dovršitvi »Borisa« ga je njegov prijatelj Stasov navdušil za snov, ki je zrcalo stare in nove Rusije ter predočuje propad prve in izpodrivanje druge. Musorgski se je lotil z vso vnemo zgodovinskega študija sekte Razkolnikov (Starovercev) in številnih kronik 17. stoletja. Veliko znanja, ki je dopolnjevalo ta študij, pa si je pridobil že v dijaških letih. Pri svojem veroučitelju Krupskemu je spoznal grško in bizantinsko cerkveno glasbo do njih početkov ter je svoje znanje liturgičnih napevov in običajev prav dobro uporabil v »Hovanščini«. Tekst te »ljudske drame« je napisal sam skladatelj. (Musorgski je namreč spesnil veliko pesmi, od katerih spada ciklus »Otroška soba« med največje umetnine tovrstne literature.) V »Hovanščini« podaja avtor sliko takratnih socialnih in verskih bojev. Gradnja teksta in izpeljava dejanja je enotnejša kakor v »Borisu«. Žal, da je bolezen ovirala dovršitev tega dela. Musorgski je napravil samo provizoričen klavirski izvleček, zaključni zbor je dokomponiral po njegovih skicah Rimski-Korsakov, ki je opero tudi predelal in inštrumentiral. Prav zaradi skladateljeve bolezni in prezgodnje smrti je ostala »Hovanščina« v marsičem nepopolna. Če bi Musorgski imel še časa in dovolj moči za predelavo in piljenje, 'bi imeli danes »Hovanščino« v drugačni in popolnejši obliki. Kljub vsemu pa je njegova poslednja opera svojevrstno delo, prepolno glasbenih lepot. Z »Borisom« nima nič sorodnega in se približuje bolj liričnemu teatru kakor njegovim a fresco slikam. Dejanje »Hovanščine« se razvija enotueje in bolj po pravilih dramske gradnje. Musorgski hodi v »Hovanščini« bolj izglajena in navadna pola, ki so oblikovno bližja klasističnemu slogu kakor drznemu in edinstvenemu »Borisu«. Ritmi so pravilni, melodične linije simetrične, harmonije ponižne in trezne, recitativi asketični — v splošnem vse izglajeno brez nepreračunljivosti. Celo ansamble uporablja v starem načinu; nekatere melodične motive pa je zložil kar iz tonov enega samega akorda, česar v svojih prejšnjih skladbah ni nikoli delal. Ta način uporabe glasbenih sredstev ne pomeni popuščanje ustvarjajoče sile, temveč samo nov način, s katerim je hotel zavestno podati sliko Starovercev — Razkolnikov. V »Hovanščini« je skladatelj uporabil tudi mnogo stare epične in religiozne glasbe, katero je prikrojil duhu in značaju svoje glasbe. V celoti nima »Hovanščina« tistega bogastva drznih in genialnih domislekov, pestrosti barv ter samonikle prašile kakor »Boris«, zato pa je od vseh Mu-sorgskega opusov v celoti najbogatejša na čisti, razvili zanositi in poduhovljeni glasbi. Nikjer ni napisal toliko iskrene lirične glasbe kakor baš v te-j operi. V času, ko je Musorgski komponiral ta svoj labudji spev, ga je mučila težka bolezen in njegove telesne moči so vidno pešale. K vsemu so se pridružile še materialne skrbi, ki so velikemu ruskemu novotarju zagrenile zadnja leta že itak težkega življenja. V takih okoliščinah je bila rojena »Hovanščina«. Kljub bolezni, duševni in telesni depresiji in kljub melanholičnemu na-strojenju, v katerem je preživel Musorgski svoja zadnja leta, očituje »Hovanščina« avtorjevo polno stvariteljsko moč. Razlika med »Ho-vanščino« ter njegovimi prejšnjimi deli je samo v tem, da se je odmaknil od svojega realističnega sloga, ostal pa mu je zvest v iskrenosti in preprostosti izraza. Vse njegove umetnine puščajo, kadar jih spoznamo, močan dojeni. V njih je prirodnost, elementarnost, moč instinkta in intuicija samoniklega umetnika, ki je zavračal izročila in stara preizkušena pravila zato, da je ustvaril nova. Musorgskemu ni bilo do stvari, ki se jih lahko priuči ali pridobi s pridnostjo, vajo in učenjem. Poslušen je bil edino le svojemu notranjemu glasbenemu nagonu in svoji glasbeni naturi, ki je stremela k resnici in iskrenosti umetniškega izraza ter neposrednosti učinka. Claude Debussy je označil njegovo umetnost z besedami: »Umetnost Musorgskega sliči čudnemu divjaku, ki z vsakim korakom svojih čuvstev odkriva glasbo.« Najboljše pa je skladatelj pogodil samega sebe v zadnjih stavkih avtobiografije (ki je pisana, kakor večina ruskih avtobiografij v tretji osebi): »Musorgski ne pripada po svojih idejah o glasbi niti po značaju svojih del nobeni skupini, ki je prišla ta čas v poštev. Geslo njegovega poklica se glasi: ,Umetnost je sredstvo, da z njo govoriš s človekom in ne namen/ Te besede tolmačijo vso njeno ustvarjajočo delavnost. Soglasno z Virhovom in Gervinusom je prepričan, da vodijo človeško besedo glasbeni zakoni; radi 'tega označuje kot cilj svoje umetnosti — glasbeno podajanje človeške govorice in ne samo podajanje duševnih pretresljajev. On razume reformatorje kakor n. pr. Palestrino, Bacha, Glucka, Beethovna in Liszta, ki so v kraljestvu umetnosti ustvarjali samo umetnostna pravila. Prav zato smatra, da ta pravila niso neomajna, temveč da so podvržena zakonom izprememb in naprediva kakor pač vse v duhovnem svetu.« V teh stavkih Musorgskega avtobiografije je narisan ves njegov duševni obraz, ki odseva z vso izrazitostjo tudi iz »Hovanščine«. „ V ruski operi je vse, kar zahteva muzikalho-dramatični duh. — To je kraljestvo v območju svetovne opere, v katerem se poskušajo in prikazujejo vsi njeni problemi, vse njene bistvene vrste, a vss to v neki čudni raznolikosti in pisani mešanici, ki je zrasla iz konfliktov importiranih stilov, domačnostnih sanjarij in barbarstva in ki se kulturiki ga občuduje, postavlja nasproti. — Problemi zaključenega dela in poštene besede, realnosti in pravljičnega sveta, iznajdljivega duha in dramatske resnice, evropskega in narodnega značaja, sceničnega m liričnega momenta, deklamacije in blagozvočnega orkestra — vse to se vrsti tukaj v ostrih podobah, tik druga za drugo, pred nami. (O scar Bie.) Lastnik in izdajatelj: Uprava Narodnega gledališča v Ljubljani. Predstavnik: Oton Župančič. Urednik: Ciril Debevec. Za upravo: Karel Mahkota. Tiskarna Makso Hrovatin. Vsi v Ljubljani. RAZVRSTITEV SEDEŽEV V DRAMI cin Muzikalna drama v petih dejanjih (6 slikah). Napisal in Musorgski, dokončal in inštrumentiral N. Rimski-Korzakov. Kor®®*' ^olovin. Dirigent: M. Polič. Knez Ivan Hovanski, poveljnik strelcev .... M. Rus Knez Andrej Hovanski, njegov sin...............J. Gostič Knez Vasilij Golicin........................................Št. Marčec Bojar Šakloviti..........................................V. Janko Dositej, poglavar sekte Starovercev......................J. Betetto k. h Marta, mlada vdova, Staroverka...........................F. Bernot-Go' Pisar....................................................S. Banovec Strelci, Staroverci, deklica v službi kneza Ivana I., II. in III. dejanje' se vrši v Moskvi. Prva slika četrteg8 Peto dejanje Dekoracije po Režiser: C. Debevec. Ema, deklica iz nemškega predmestja........................I. Ribičeva Varsonovijev, zaupnik Golicina.............................L. Hribar Kuska, strelec.............................................A. Petrovčič I. strelec ..............................................A. Perko II. strelec................................................A. Sekula III. strelec...............................................F. Jelnikar Strešnjev..................................................I. Franci Perzijske sužnje, vojaki Petra Velikega, narod. JI? Posestvu kneza Ivana Hovanskega. Druga slika v Moskvi. Pri Moskvi. Uljaniščeva. Blagajna se odpre ob pol 20. ob 20. Parter: Sedeži 1. vrste . . . Din 42 - , II. - Dl. vrste . „ 37- . IV.-VI. . . . . 33- . vii.-ix. » . . . 28- . X. . . . .. 26 — * XI. . 26- Lote Lo e v parterju . . . . „ 140-- . 1. red« 1 - 5 . . - 140-- f>-9 . . . . . 160- Dodatni ložni >e' VSTOPNICE s* dobivalo v predprodaji pri gledalltkl *»' Predpisana taksa za P0' Ikon t 1. vr Konec po 23. Galerija I Sedeži i. vrste „ II. , . c . 13'- IH- „ . . . „13- „ IV. „ . . . .,10 — v. „ . • • .. 10— Stojišče . . 3— Dijaško stojišče . . . 7 — ool t. in od S. do S. ure Din 14-- O vraiunana v cenah RAZVRSTITEV SEDEŽEV V OPERI