664 A. Funtek: Ni umrla rada. Zadnje dneve svojega življenja je preležal na ležalki ob oknu, kjer so dehtele njegove ljubimke hiacinte. Njih mogočni vonj ga je opajal do zadnjega. Do znancev je bil nad vse ljubezniv in ni se pritoževal o bolečinah, niti ni obupal nad bežečim življenjem, dasi je grozovito kašljal in trpel hude bolečine. Tako je prišlo ž njim do tega, kar pravi o Nielsu Lyhne: „In naposled je umrl smrti, težke smrti." (Konec prihodnjič.) Ni umrla rada. L ocoj ji kri je bruhnila iz grudi. Kako širok se pramen je ulil po beli postelji, kako se vil življenja tok po tleh je dalje tudi! Obupen strah ji je srce preletel: Tedaj je res? Že zdaj prihaja smrt? V najlepši dobi da ji je odcvetel ta svet, ki se ji vidi kakor vrt, dasi je dokaj, dokaj v njem bodičja? Nazaj voščenobledega obličja se je sklonila, in oči potem, nje velike oči so se zalile z otožnimi solzami. Plaval nem jutranji mrak je okrog nje. Še krile megle so zunaj mirno speči svet, a skoro se zbudi življenje spet. Ležala je brezgibno kakor kip. Le prsi bolne hrople so zamolklo in v njih srce ni bilo, ampak tolklo, kakor bi htelo počiti vsak hip . . . Ne daj, dobrotni Bog, da strašni vir ulije se še enkrat, da se loči tako samotna, bedna, brez pomoči! Ta gluha noč! Ta strahoviti mir! A. Funtek: Ni umrla rada. 665 Vsaj eno živo bitje se oglasi! A molk. Pokoj. Tišina grobna v vasi. Kako še spe! In bodo še! Počasi teko, če vobče ji teko, minute in sleherna je polna groze ljute. Tako je, kakor da v temini tej ni sama, kakor da se nekaj k njej pošastno plazi bliže, bliže . . . Glej! Sedaj je tu . . . Ledeni, suhi prsti! Umira! Smrt! Sedaj počiva v krsti. Brezumen strah! Okostje naj jo bega, ki vendar je le domišljije tvor in dosti neokusen poleg tega? Kedar od daljnih veličastnih gor prisije solnce, kadar zgodnji zor razlije se po nje ponižnem domu, bo tudi konec vsakemu fantomu. A ne li morda konec tudi — njej? Ne! Laže diha, nego je poprej, ko jo je davil kašelj otel, suh. Slabotna je, da komaj se pregiblje, prosteje pa ji snuje misli duh; v nebrojnih se spominih davnih ziblje . . . Prišla je semkaj v zapuščeno vas, učiteljica mlada. O, na glas pozdravila je bila list-dekret, ki ji po teku vseh napornih let naklonil je življenje samostojno, če ne sijajno že, pa vsaj pokojno! Sirota je, in tuji so ljudje delili kruh ji tuj. Rosila cesto ga je s solzami . . . Tak se težko je! In zapustila je naposled mesto izmučena in bleda. Takrat že je časih kašljala, toda le malo. 666 A. Funtek: Ni umrla rada. Od bede ji je bilo pač ostalo in od noči, prečutih poleg sklada učenih knjig. Prišla je služit rada, in živoradostna življenska nada je njenemu telesu za napor prihodnjih dni bila moči izvor. Oj, v božjem krilu bujne te narave po mukah vseh je našla svoj odmor! Ta čisti zrak in sredi gozdnih smrek ta mir in ure vse tako sanjave pod njimi — vse je bilo blažen lek! In v šoli bistre ali tope glave, učila in ljubila jih je vprek. In rada je imela vse ljudi, dasi so časih trdi in odsečni. In dnevi so ji tekli brez skrbi. Zahvaljen Bog: Po dobi vsej nesrečni poslal si čas, ko duša, k tlom pripeta, a toli željna višnjega poleta, polagoma oprašča se vezi! Seve, kar toliko jo let je trlo, ni še prešlo docela. Dokaj muk provzroča tudi ji naporni uk. Zatohli vzduh in prah jo reže v grlo. Ženic je ondan slišala šepet: „Ubožica, kako je vendar bleda! In pokašljuje tudi ..." No, seveda, krepak ni mestni človek kakor kmet . . . Nocoj! Ne, misliti ne sme preveč! — Kako nenadoma se je zgodilo! Kakor da spečo jo je zbodel meč globoko v prsi . . . Pramen vroč, rdeč . . . In čelo se je mrzlo porosilo. Ne, misliti ne sme preveč! Preljut je ta spomin; vznemirja ji ves čut do skrajnosti . . . A. Funtek: Ni umrla rada. 667 Svetli se zunaj. Dan! Prihaja vendar, dasi je kesan. Zdaj pojdejo iz hiš ljudje na plan, počiti, krepki, zdravi, dobre volje. Ta v gozd in ta na pod in ta na polje. Otroci pa z živinčeti na pašo. Cuj! Zvon oznanja že jutranjo mašo ! Zamolklo poje kakor pri pogrebu . . . Jasni se daleč na iztočnem nebu . . . O solnce, lek, življenje, luč in moč! Prešla je noč. Prešla ta strašna noč . . . In vendar! Dihala je laže prej, zdaj prsi ji teži ogromen kamen. Zdaj . . . Nekaj se utrgalo je v njej! Če spet ulije se ji rdeči|pramen, tedaj — o Bog . . . Roke na prsih sklene. Oči upre ob strop. Obraz rose ji bridke solze. In krvave pene ji silijo na ustnice blede . . . * Tako so našli skoro jo potem. In baje se je smilila ljudem. „Pozna se ji, da ni umrla rada", so rekli, ker je reči kaj navada. Jaz žalnejših besed od teh ne vem. A. Funtek.