Ali je uiiteliu potrebna ftrokovna izobrazba iz raznih panog kmetijftva Iz prakse V 39. številki je »Učiteljski tovariš« ob javil, da otvarja polemiko o tem vprašanju. Takoj v začetku poudarja, da je to problem, h kateremu je že zavzel svoje načelno stališče vendar se vrača zopet k n.jemu. Prav! Iz tega in člankov M. P., A. H. ter M. K-er zveni zopet ona pesem, ki smo jo že tolikokrat prokleli, pa jo vendar vedno znova začnemo ali jo vsaj poslušamo. Neuklonljiv idealizem, vedno nova volja, da poleg vseh svojih tegob pomagamo onim še bednejšim, našemu podeželskemu narodu. To je že postala tradicija in bo, upajmo, postala zakon. Kako se pa naj to delo v praksi vrši, jc problem tako širokega obsega, da ima Tovariš zanj premalo strani, in problem, ki se bo vlckel v neskončnost, ker zadeva življenje širokih islojev. To življenje se neprestano spreminja in problem z njim. Povrnem se k ožjemu obsegu današnjega vprašanja, o potrebi strokovne izobrazbc. Naše učiteljstvo je začelo z delom za gospodarski napredek vasi, čim se je začelo slovensko osnovno šolstvo sploh. Posamezniki so se sami usposabljali za poedine stroke, brez tečajev, predavanj in knjig in vendar so dosezali vidne uspehe. To pa je samo migljaj, da mora začeti vsak sam, ljubezni do stvari ne more dati samo zunanji vpliv, zrasti mora iz notranjosti človeka samega. S tem pa ni rečeno, da v današnjih časih to zadostuje. Literature je sedai dovolj, teoretični in praktični tečaji se vršijo tako za učiteljice kakor za učitelje, vsakdo se lahko nabere tega ali onega znanja, kakor pač kdo čuti potrebo. Akcija se je začela leta 1928. pod oblasfcno samoupravo v Mariboru in jo kr. banska uprava pod veščim vodstvom g. svetnika Krošla uspešno nadaljuje leto za letom. Za praktično gospodarsko delo med kmeiti pač pridejo v prvi vrsti v poštev učitelji, ki so sami kmetski sinovi. Takega naraščaja danes, žal, zelo primanjkuje, vendar obstoja sigurnost, da se bo to neugodno stanje čez nekoliko Tet izboljšalo. Učiteljice so za povzdigo podeželja neizmerno važen činitelj, lc da je njihovo delo bolj podrobno, rezultati njihovega dela manj vidni, četudi mnogokrat vcčjega pomena. Če se oglasi zvon navček, mu ljudje bolj prisluhnejo kakor velikemu. Učiteljišča ne dajejo bodočim učiteljem dovolj podlage za gospodarsko delo na deželi. To je res. Res pa je tudi, da je tehnično absolutno nemogoče, da bi učiteljišča dala za to delo strokovno podlago za vse panoge kmetijskega gospodarstva. In ker tega ne morejo, ne more biti to njihov namen. Kakor pa dajejo poleg specialno pedagoške tudi splošno izobrazbo iz vseh panog znanja, bi lahko pri maii reformi — dobre volje gotovo ne manjka — dala tudi splošno izobrazbo iz kmetijstva. Ni treba zato posebnega predmeta v vseh letnikih. Le v posameznih predmetih bi se naj vedno mislilo na to, da bodo gojenci nekoč podeželski učitelji, v zadnjih dveh letnikih bi se pa naj snov izpopolnila in zaokrožila. To bi se izvršilo brez vsake škode za one gojence, ki bi pozneje službovali v mestih in indu.strijskih krajih. saj je kme- tijstvo danes vendar že znanje, ki je sestavni del splošne izobrazbe. Da navedem nekoliko konkretnih primerov: V zoologiji bi bilo do vseh potankosti obravnavati biologijo ene vrste domačih živali, v botaniki ene kmetske kulturne rastline, v mineralogiji nastanek in vrste zemlje, v kemiji sestavine zemlje z vsemi izsledki na osnovi Liebigovega zakona, v zgodovini razvoj kmetskega dela in kmetskih naselbin, v zemljepisu vpliv podnebja na kmetovanjc, v računstvu in oblikaslovju naj bi bilo več praktičnih nalog iz kmetskega gospodarstva in življenja. Tudi higiena naj bi se ne slikala kot bedna vila, ki plašno bega in se skriva pred Morano, Mars bi naj bila, zmagovalec, ki sovražnika zasužnji in ga izkoristi, saj ;so trohnenje, smrad in nesnaga osnova kmetovega blagostanja. Veljalo pa bi seveda vedno načelo, da morajo učenci manj znati govoriti, pa več znati opazovati, manj pripovedovati, pa več razumeti. Na istih smernicah bi se lahko izvršila mala reforma na ženskih učiteljiščih. Vsem mladinm učiteljem, pa najsi pridejo s to ali ono količino znanja o kmetijstvu na deželo, pa bodi resen nasvet, da se približno prvih pet let bavi.jo le s šolo in svojim pedagoškim in metodičnim izpopolnjevanjem, kajti ugled in spoštovanje si mlad človek pridabi le z delom v šoli. Svo.j šolski okoliš pa naj pazno motri in opazuje, vse, predvsem ljudi. Prvo bodi sociolog in psiholog in šele potem se spusti v gospodarska vprašanja. Tu se začne strokovinia izobrazba za posamezne gospodarske panoge. Odloči se za eno ali več, po svoji sposobnosti in ljubezni, po potrebi kraja in ugotovljeni sigurnosti za uspeh. Vprašaj, poslušaj, čitaj in premišljuj, potem šele previdno reci. Ne jezi se na konzervativnost kmeta. On ima tudi druge skrbi, ohraniti mora dom potomcem. Ne on, ne kmetija ne preneseta nesigurnih eksperimentov. Vse, kar kmetu nasvctuješ, mora biti popolna eksaktna veda. Ne spuščaj se v podrobnosti, drži se raje okvira načelno priznanih smernic za napredek gospodarstva. Predvsem pa dajaj kmetu poguma. To je najbolj plemenito in najbolj hvaležno delo. Če mu pomagaš tarnati, te bo rad poslušal, potem pa zasovražil, ker si ranil njegov ponos. Ne pridruži se tropi gavranov, ki krakajo po deželi in prerokujejo kmetstvu hiranje in pogin. Res mu je danes hudo, toda kmet je bil in bo ostal. Če se okoli bolnika zberejo sosede in javkajo: »Jezus, Marija, zdaj in zda.j bo proč«, jih zdravnik brž napodi, preišče in da.ie bolniku upanje. Jok in obup morata proč od bolnika. Kakor vsak učitelj sam nadaljuje svoje izpopolnjevanje kot pedagog, se mora vsak sam usposobiti za specialno gospodarsko delo, za posamezne gospodarske panoge svojega okoliša. Tečaji, šole, predavanja in knjige dajejo samo osnovo, dovršenost pa prinašata življenje in delo. Eno pa je sigurno: najbolj sta učiteljica in učitelj spoisobna za delo med kmeti takrat, ko ju je življenje izučilo in izmodrilo, takrat namreč, ko morata nehati in jima je hvaležnost v spomin. Iz člankov v »Učiteljskem fovarišu« veje mladosten idealizem, ta je prvi potreben, kjer je ta, bo vse ostalo sledilo. Miloš Verk