Carostrelec.
Roman tiska opera v tre.li dejanjih..
Spisal Fr. Kind. Uglasbil K. M. pl. Weber.
Preložil
A. Funteelc.
Izdalo in založilo
Dramatično društvo v Ljubljani.
V LJUBLJANI.
Natisnila ,Na.rodna Tiskarna'
1893.
Osebe:
Otokar, vladajoči knez........Bariton.
Kuno, knežji dedni gozdar.......Bas.
Agata, njega hči..........Sopran.
Anka, mlada sorodnica........Sopran.
Gašper, prvi \ j . . .......Bas.
Maks, drugi / v	.......Tenor.
Samiel, črni lovec.
Puščavnik............Bas.
Kilijan, bogat kmet.........Bas.
Družica.............Sopran.
Lovci in spremstvo. Družice. Kmetje in godci. Prikazni. Kraj: V Nemškem gorovji. Čas: Skoro po končani tridesetletni vojski.
Desna in leva stran od igralca.
^uvertui^c^.
Prvo dejanje.
Gozdna krajina s puščavnikovim stanovanjem. Poleg njega oltar od ruševine. Za njim križ ali svetniška podoba, okolo katere cveto bele rože.
Prvi prizor.*)
Puščavnik sam kleči pred oltarjem.
Puščavnik. Oče Ti, Gospod tam gori, Ki zvezda slave te zbori, I v samini hlapec tvoj Spev naj ti poklanjam svoj. (Sklene roke in molče nasloni obraz na oltar. Premolk, med katerim igrš, godba. Nato se preplašen dvigne, kakor iz zamaknjenosti.) Kakov prikaz!
Se zdaj strahu me stresa mraz! —
*) Prva dva neuglasbena prizora se pri predstavah izpuščata.
4
Gospod sveta, Ti bodi stražnik,, V temi je prežal zli sovražnik — Vesel je bil njegov obraz! Iztezal je —• ha, grozna mi bolest 1 Iztezal je orjaško pest, Da zgrabi jagnje ž njo čistd. Bila je Agata! — Zrl je srepo Nje ženina, kot bi zaplesti Nogd mu htel in ga odvesti! Na mračnem lici smeh vesel Za rdko ga je že prijel — (Iskreno pobožno.) Bog, name pogled obrni, Oh, odvrni zlo, odvrni! Varuj nas, vsevidni Bog, Zlih napadov, sil, nadlog!
(Vstane in grč nekoliko korakov naprej.)
(Govori.) Kaj je bilo to? Zdi se mi, kakor da sem bil pokopan in da zopet zrem svetlobo! Preprosto živim, in ležišče mi je trdo ; mrzlo se plazi kri po žilah starčevih — torej prihajajo prikazni od Boga! — Vsi svetniki božji! Tri dni že nisem videl Agate, in že se črta senca mojega zvončka na 6nib grmičih ter naznanja, da se bliža večer. — Ondu — če me ne motijo oči — res, ona je!
5
Drugi prizor.
Puščavnik. Agata z vrčem mleka. Anka nosi košek za njo in ga ji oddii, ko nastopi.
Agata (Anki). Hvala ti ! (Anka odide.)
Puščavnik. Bog tesprimi, hčerka moja! Dolgo si izostala —
Agata. Saj vam je pač dobro, oče častiti ? Prišla bi bila že včeraj ali predvčerajšnjim; vender to sadje, katero sem vam shranila, ni se hotelo prej zmediti. Nate ga in ta kruh in ta vrček mleka! Saj drugih krepil vam ne smem nositi.
Puščavnik. Sadje je izborno. Zame skrbiš kakor rodna hči.
Agata Za svojim očetom vas ljubim najbolj.
Puščavnik. Da je to res, kaj bi dejal tvoj Maks ?
Agata. Ej, to je kaj drugega — govorila sem o otroški ljubezni. Šalite se z menoj; izredno dobre volje ste.
Puščavnik (zd.se). Kako se moti 1 (Glasno.) Tvojemu Maksu je pač dobro?
Agata. Prav dobro — samo da ga skrbi strel, katerega naj izproži jutri za poskušnjo.
Puščavnik. Čul sem o tem. Ali nimaš zlih slutenj ?
6
Agata. Časih že — kadar me pogleda Maks tolikanj tožno!
Puščavnik. Boh'me v srce, da bi ti le za trenutek zagrenil veselje. Vender ti ne morem prikrivati —
Agata. Oh, govorite, oče častiti! Kar prihaja od vas, bode mi vedno v blaginjo.
Puščavnik. Prave nevarnosti ne poznam, ki preti tebi in tvojemu zaročencu; toda nekova prikazen mi dela skrbi'.
Agata (boječe). Kaj se vam je prikazalo ?
Puščavnik. Prikazni kažejo prihodnjost le v negotovem somraku; tudi moja je bila takšna. Vender mi je srce težko, če te pogledam.
Agata. Tedaj bodi moja in Maksova sreča tem bolj priporočena pobožni molitvi vaši! Je li, da mi izpolnite to željo?
Puščavnik. Slaboten človek sem samb, molil pa bodem za vaju.
Agata. Torej me prešinja nova nadeja —
Puščavnik. Zvesto si ohrani čisto srce, in vsemogočni Bog te bode branil!
Agata. Zdravi tedaj, oče častiti! In nikar naju ne zabite v pobožnosti svoji!
Puščavnik. Bog s teboj, hčerka moja!
Agata (odhaja).
Puščavnik (kliče za njo). Agata!
7
Agata Ali bi mi radi še kaj povedali ?
Pušcavnik. Notranji glas mi veli, naj ti danes ne dam oditi brez nasprotnega daru. Ta rožni grm, čegar prvo mladiko je prinesel mojemu predniku romar iz Palestine, vzrasel je čudovito ljubo. Vsako pomlad brsti kar najbogateje; jaz zbiram in stiskam peresca, in kmetovalci pripisujejo rožni vodi čudovito branilne in zdravilne moči. Vzemi torej nekaj teh rož kot poročno darilo očetovske ljubezni moje! (Utrga rože, po-vije jih v šopek in jih izroči Agati na konci nastopnega dvospeva..)
Cvet6v ti šopek spletam, Dar čist je, posvečen.
Agata. In dražji mi, obetam, Ne bode dar noben.
Puščamik. Kadar pa cvet izgine, Zagldbi se v spomine, Kako je ničev svet!
Agata. Hranila bodem liste
V dokaz ljubezni čiste Se poznih, poznih let.
Puščamik. A zraven tudi sodi:
Cvet sleharn stisnjen bodi, Da je bolniku v lek.
Agata.
Puščavnik. Agata.
Puščavnik Agata
Tako v življenji mnoga Srce nam stiska toga, Da boljši da nam vek. Cvet6v ti šopek spletam, Dar čist je, posvečen. In dražji mi, obetam, Ne bode dar noben, (odide v kočo), (odide skozi grmičje).
Izpremena.
Prostor pred gozdno krčmo, ki stoji na desni strdni in je pokrita samo s skopi.
Tretji prizor.
Maks. Kilijan. Kmetje. Maks sedi sam spredi pri mizi, pred sabo vrč. Zadi na desni strkni ptičji drog, obkoljen od ljudstva. Češka hribovska godba. Tedaj, ko se dvigne zavesa, izproži Kilijan svojo puško, in zadnji kos zvezdne tarče pade v drobnih koscih na tik.
Ljudstvo. Ah! Ah! — Izvrstno! Krasen strel 1
(Vrisek in ploskanje.) Maks (doslej s sklenjeno pestjd ob čelu, udari močno ob mizo). Bog daj srečo, kmet!
9
Štev. i. Uvod. (Zbor.)
Zbor kmetov (ob šumni godbi, dočim se spušča drog na tla).
Na zdravje! Na zdravje!
Bog živi prvaka,
Ki treščil je zvezdo iz jasnega zraka!
Kje strelec je tak,
Kdo njemu jednak?
Na zdravje! Na zdravje! (Vsi odhitč zadi na levo, da se uvrstč v izprevod.)
Maks (kliče vmes). Le veselo! Kričite! Kričite ! (Udari s puško ob tla in jo postavi k drevesu; ko so vsi odšli.) Ali sem bil slep? Ali so opešale mišice te pesti ??
Koračnica.
Razvrstil se je izprevod. Spredi gredo godci, igrajoči koračnico. Potem kmetski dečki, ki nosijo zadnji kos zvezde na meči in vsakovrstno novo kositreno posodo kot dobitek. Nato Kilijan, kot kralj strelcev, s cvetičnim šopkom in redovnim trakom, na katerem so pritrjene zvezde, kolikor jih je zadel. Strelci s puškami, nekateri z zvezdami na kapah in klobukih; za njimi ženske in dekleta. Izprevod koraka po odru, in vsi, ki pridejo mimo Maksa, pokažejo porogljivo ndnj, priklonijo se, šepetajo in se smejejo.
Kilijan (zadnji postoji pred njim, razkorači se in zapoje):
Pesem.
Le poglej me kakor kralja! Kaj ni lepa z zvezdo halja ? Precej se odkrij, fante; Boš li, vprašam — he, he, he? Zbor (ponovi zadnjo vrsto). Kilijan. Zvezda, šopek name sodi, S tarčo Jožek zadi hodi; Zdaj imaš oči', kaj ne ? Kaj zadel si ? — He, he, he ? Zbor (kakor zgoraj). Kilijan. No, da tudi ne pozabim : Za prihodnjič te povabim Na strelišče spet, kaj ne ? Dej, če prideš? He, he, he? Zbor' (kakor zgoraj).
Maks (plane izza mize, potegne lovski nož in zgrabi Kilijana za prsi). Pusti me v miru, sicer —! (Hrup, vsi silijo v Maksa.)
-hkT-
v
Četrti prizor.
Prejšnji. Kuno. Gašper in več lovcev s puškami in lovskim kopjem zadi od desne strani.
Kuno. Kaj pa je? Sram vas bodi, trideset na jjednega! Kdo se upa dotekniti mojega lovca?
Kilijan (katerega je Maks izpustil, boječe). Vse v dobroti in ljubezni, častiti gospod dedni gozdar! Nič hudega! Navada je pri nas, da njega, kdor je vedno izgrešil, izobčimo od velikega strela in da mu nekoliko ponagajamo — vse v dobroti in ljubezni.
Kuno (ljuto). Vedno izgrešil ? Kdo ? Kdo je bil to ?
Kilijan. Seveda je bridko, če kdaj kmet preoblada lovca — toda le vprašajte ga sami.
Maks (osramočen in brezupen). Tajiti ne morem; zadel nisem nikoli.
Gašper (zase). Hvala ti, Samiel!
Kuno. Maks, Maks! Je li mogoče? Ti, sicer najboljši strelec daleč na okrog! Štiri tedne že nisi prinesel ni parklja dombv in tudi sedaj — sramota, sramota!
Gašper. Veruj mi, tovariš! Tako je, kakor sem dejal! Nekdo ti je nastavil zdelo, in dokler ga ne odpraviš, ne zadeneš ni parklja!
Kuno. Neumnost!
Gašper. Saj to je baš! Zdelo se odpravi kaj hitro. Daj, da ti svetujem, tovariš! Idi prihodnji petek na razkrižje, potegni z nabijalom ali s krvavim mečem ris okolo sebe in pokliči trikrat velikega lovca —
12
Kilijan. Bog nas varuj! Lovca izmed hudičeve tolpe!
Kuno (Gašperju). Mdlči, malopridnih! Poznam te že davno. Postopač si, pijanec, igraš s ponarejenimi kockami — varuj se, da si ne bodem mislil še kaj hujšega o tebi.
Gašper (se potuhnjeno zgane, kakor bi se hotel opravičiti).
Kuno. NI besedice,, sicer te odslovim pri tej priči! — Toda pazi se tudi ti, Maks! Rad te imam kakor rodnega sina; veseli me, da hoče gospod knez zetu prisoditi sinovske pravice — toda — ako bi jutri izgrešil mojsterski strel, moral bi ti vender odreči dekle. [Ali hočeta begati križem sveta ?] *)
Maks. Jutri! Jutri že !
Lovec. Kaj pa je prav za prav s tem poskusnim strelom ? Cesto že smo slišali o njem.
Kilijan. Res, mi tudi, toda nihče nam še ni vedel povedati kaj pravega.
Drugi. Oh, povejte nam vi, gospod Kuno!
Kuno. Bodisi! Na knezov dvor pridemo itak dosti zgodaj. (Sčde.) Mojemu pradedu, ki je še naslikan v gozdarski hiši, bilo je ime Kuno kakor meni; knežji telesni strelec je bil. .Nekoč pri-
*) Kar je v oklepih, to se lahko izpusti.
'3
ženo psi jelena, na katerem je bil prikovan človek. (Svareč kmetom.) Tak6 so v starih časih kaznoval gozdne tatove! Zasmilil se je tedanjemu knezu in obetal je tistemu, kdor bi ubil jelena, ne da bi ranil zločinca, dedno gozdarstvo, za stanovanje pa bližnji gradič v gozdu. Vrli telesni strelec, več zbok sočutja nego zaradi velikega obeta, ne pomišlja se dolgo. Pomeri [in priporoči kroglo svetim angejjem]. Jelen se zgrudi, in tatinskemu lovcu se ni zgodilo nič, dasi ga je trnje na vso moč razpraskalo po obrazu.
Ženske. Hvala Bogu! Ubogi siromak!
Mozjé. Dobro, dobro! To jje bil mojsterski strel!
Gašper. Ali pa slučajj, če ne celó —
Maks. Rad bi, da sem bil jaz Kuno! (Strmi na tla in se zatopivdse.)
Kuno. Tudi mojega pradeda je zelo veselilo, da jje otel nesrečnika, in knez je do cela izpolnil svoj obet.
Kilijan. Tako ? Odtod torej izvira poskusni strel, sosedje in prijatelji! Sedaj vsaj vemo!
Kuno Poslušajte do konca! Bilo jje takrat kakor sedaj (pogleda Gašperja), da hudobni sovražnik vedno seje ljuljiko med pšenico. Kunovi zavistniki so uverili kneza, da se je strel posrečil
14
po čaranji, da Kuno ni nameril, nego nabil puško z zakleto kroglo.
Gašper. Saj sem si mislil! (Zase.) Pomagaj, Samiel!
Kilijan (nekaterim kmetom). Z zakleto kroglo ! — To so zanjke zlega sovražnika; tako mi je nekoč pripovedovala babica. Sest jih zadene, sedma je vragova; lahko jo zvede, kamor hoče.
Gašper. Kaj pak! Zgolj prirodne sile!
Kuno. Zato ie knez dostavil ustanovi, da mora vsak naslednik Kunov prej izprožiti poskusni strel, [težkega ali lahkega, kakor izvoli zapovedati vladajoči knez ali njega odposlanec. Tudi je navada, da se mladi gozdar tistega dne poroči z nevesto svojo, katera pa mora biti do cela neomadeževana in mora priti k poroki z deviškim častnim vencem]. Ali sedaj dovolj! (Lovcem, ki so prišli ž njim.) Odpravimo se zopet na pot! (Maksu.) Ti pa, Maks, poglej še jeden-krat doma, ali so dospeli vsi pogonjiči. Pazi se! Bržkone je ljubezen tisto zdčlo, katero ti je bilo nastavljeno. Se pred solnčnim vzhodom te pričakujem na knezovem dvoru.
Štev. 2. Trospev in zbor.
Maks (ki se je šele ob Kunovem nagovoru za-včdel iz zamišljenosti).
«5
Oh, žalost mnogo Jutranji vzbudi mi sev! Knno. Slast ali togo
Nosi puške tvoje cev! Maks. Oh, obup ne peci,
Da bo strel zaman! Kuno. Zal, pa se odreci — Gašper (Maksu, pomembno skrivnostno). Da se kaj izteci, Bodi mož drzan. Agato pustiti? To ne more biti! A nezgoda me pesti — Glej, brezupen v tla strmi 1 Slutnja huda ga obhaja — (Maksu.) Naj obup te ne razdvaja, Na usode upaj tek! Zal mi, beden bom na vek 1 Zlo mi hte moči preteče, Slutnja jadna me mori!
Gašper. Naj vrti se krogla sreče, Kdor je višje svest moči, Izprememb se ne boji l Kuno. Če moči hote ljubeče,
Maks, prebij te zle skrbi!
Maks. Zbor.
Maks.
i.6
Zbor. Ne, takov pogum mu ni! Kuno (prime Maksa za roko). Pogum, sin moj! Bog bode sam s teboj !
(Lovcem.) Naprej! Po dolih, strminah Boj jutri se dvigne vesel 1 Zbor lovcev. Divjad po logih, pečinah, Sokola v zračnih višinah Zadene do smrti naš streli Zbor kmetov. Naj jasno pojo vam rogovi — Zbor lovcev. Naj jasno pojo nam rogovi — Vsi (razven Maksa). Ko dneva ugasne spet žar, Pečina in jek se odzovi: Sa! Husa! Poročni ti par! Kuno z Gašperjem in lovci (odide na levo).
Peti prizor.
Prejšnji brez Kuna in njega spremstva.
Kilijan. Vrl mož, gospod gozdar! — Toda sedaj pridite tudi v krčmo; prav mračno je že in grozno. (Maksu.) Ostaniva si dobra prijatelja, vrli dečko 1 Želim ti jutri kar največ sreče ! Sedaj pa si izbij puščobo iz glave, vzemi si dekle in zapleši z nami v krčmo 1
17
Maks. Kako pak, še plešem naj! Kilijan. No, kakor ti drago! (Prime žensko; drugi storč takisto. Do malega vsi se plešoč zavrtč v krčmo; drugi se razidejo. Zmračilo se je.)
Štev. 3. Valček in arija.
Sesti prizor.
Maks sam. Pozneje Samiel, malone nadčloveški visok, tem-nozeleno in ognjeno z zlatom opravljen. Včliki klobuk, odičen s petelinjim peresom, pokriva mu malone ves temnožolti obraz.
Maks. Ne, dlje ne vzmorem take boli, Strahu, ki jemlje up mi vsak! Za dolg čegav trpim naj toli ? Zakaj mi jad tako bridak? — Hodil z lahkimi koraki Skozi log sem, gaj zelen; Kar sem videl v gozdu, zraki, Bilo puške moje plen. Z njim na večer sem se vračal, In za vse me je skrbi, Pač grozeč morilcu, plačal Žar Agatinih očij. — — Kaj' me je Bog na vek pozabil?
Samiel (malone brezgiben, stopi v ozadji za korak iz grma).
Maks. Obrnil vid od mene svoj ?
Kaj duh pekla me bode zgrabil.? Kaj le slučaj vladar bo moj ? — Okence zdaj pač odpira, Da začuje moj korak, Nič ji nade ne podira: Maks prinese dober znak! Če po listji dih zaveje, Razvedri se ji obraz, Od radosti se nasmeje, Češ, sedaj prihajam jaz! A mene tro sovražne moči,
Samiel (stopa z velikimi koraki zadi čez oder).
Maks. Obup me bega, ljut porog!
O, kdaj mi žar posine v noči ? Slučaj le vlada ? Kje je Bog ?
Samiel (že popolnoma na nasprotni strani, zgane se pri zadnji besedi in izgine).

>9
Sedmi prizor.
Maks. Gašper se priplazi od leve strani. Samiel, ponajveč neviden. Točajka.
Gašper (kadar ga Maks ugleda). Saj si še tukaj, tovariš! Dobro, da sem te dobil.
Maks. Ali že zopet prisluškuješ?
Gašper. Je li to zahvala tvoja ? Spotoma sem se domislil nekaj pametnega zate; želeč ti vse dobro, ukradem se iz družbe, prihitim k tebi, da sem kar brez sape! — Prebiti ne morem in ne morem, da so se ti kmetje tolikanj rogali. Vraga, ali so se smijali! Ha, ha, ha! Toda kaj pomaga? Ne misli več na to, brate! (Prime za Maksov vrč.) Kako? Kaj? Pivo imaš? To ni nič prida za skrbi! (Zakliče v krčmo.) Vina! Vina! Dva velika kozarca! — Tovariš, in najsi me stane poslednji belič, tal<6 žalostnega te ne morem videti! Z mano moraš piti!
Točajka (je v tem prinesla pijačo).
Gašper (deklici). Začrkaj na kredo!
Točajka (nejevoljno odide na desno v krčmo).
Maks. Pusti me v miru! Glava mi je itak pusta dovolj. (Podpre si glavo.)
Gašper (hitro iz steklenice nekaj kane v Maksov kozarec; zžse). Tako, prijatelj, veliko ti ni treba. (Hitro nalije vina.) Pomagaj, Samiel!
20
Samiel (pogleda z glavo iz grma, ob katerem sedita).
Gašper (prestrašen). Ti tukaj ?
Samiel (izgine).
Maks (se zgane). S kom si govoril ?
Gašper. Jaz? Z nikomer. Dejal sem: »Tako, prijatelj!«, ker sem ti natakal.
Maks. Jaz pa nečem piti.
Gašper. Na zdravje gospodu gozdarju! Svojemu gospodarju vender nazdraviš ?
Maks. Bodisi. (Trčita in pijeta.)
Gašper. Sedaj pa zapojva! [— »Vedno piti, nič moliti, to je kaj!« — (Maks je očito nejevoljen.) To ti ne ugaja? No, pa kaj drugega!]
Štev. 4. Pesem.
Ta pozemski solzni dol Hranil bi le skrb in bol, Da ni kaplje zlate; Torej vedno, prost nadlog, Bah trebušni, vinski bog, Verujem le vate!
Ej, ti moraš tudi peti! (Pije.)
Maks. Pusti me!
Gašper. Na zdravje Agati! Kdor bi ne pil na zdravje svoji nevesti, ni vreden, da ga zemlja nosi!
21
Maks. Ti prihajaš nesramen. (Trčita in pijeta.)
Gašper (poje). Jedna jedna, tri je tri, Dve prištejmo še reči Tebi, trta draga! Kocke, kvarte, potlej še Oblih nedrij k njim dekle — To v nebb pomaga!
S teboj pa res ni kar nič! (Pije.)
Maks. Kako si utegneš misliti, da bi pel kaj takega?
Gašper. Na zdravje našemu gospodu knezu! Kdor ne odzdravi, ta je Judež!
Maks. No, prav, potem pa tudi ni kaplje več! (Trčita in pijeta. Maks se pahljd s klobukom in sploh kaže, da mu je vroče.)
Gašper (poje). Kar storjen bil prvi greh, Brez igračic ličnih teh Zije le nevrednih; Vrč le moj je abece, Kocka, kvarte, Minka le Pisan abecednik!
Maks (plane kvišku). Lopov! Agata govori prav, da me vedno svaritvoje družbe. (Hoče oditi; odslej se mu pozna nekova razjarjenost, podobna lahki, toda hudi vinjenosti).
Gašper (zhse). Le počakaj, mladenčica! (Glasno.) Kak6 si li precej tak6 rogat, bratec? [Služil sem
22
še dečak-mlečnobradec Altrinžana in Tillyja, udeležil se plesa pri Devinu;] med vojaki se človek nauči takšnih poskočnic. (Vaška ura bije sedem.)
Maks (vstane).
Gašper. Ali hočeš že domov ?
Maks. Domdv; čas ježe. Sedem je odbila.
Gašper. K Agati ? — Tega vender ne vem — utegnil bi jo prestrašiti! Ali ne veš, da upa dobitka kot dobrega znamenja za jutri?
Maks. Oh, ubožica! In jaz sami Jutri!
Gašper. Ostani še in daj, da ti svetujem! [Zato sem prav za prav prišel.] Pomagati bi ti bilo kaj lahko!
Maks. Pomagati ? Meni ?
Gašper (skrivnostno). Da ti do cela izpričam
svoje prijateljstvo, lahko bi ti na štiri oči---
[Nisem ti časih kar tako omenil kakove besedice — —-] Seveda so nekove skrivne moči v prirodi, nekakšne nedolžne lovske umetnosti — Ta noč, ko mesec mrkne, pripravna je za marsikaj velikega! — Star pogorski lovec mi je nekoč zaupal —
Samiel (časih posluša, ne da bi ga videla).
Maks. Strup mi vlivaš v kapljah —
Gašper. Kaj bi dejal, tovariš, če ti še nocoj pomorem do prav srečnega strela, ki bi Agato pomiril in bil zajedno porok jutrišnji vajini sreči ?
23
Maks. Čudno vprašuješ. Je li to mogoče ?
Gašper. Srčen bodi! Kar vidi oko, verjame srce. Na, vzemi to puško!
Maks. Kaj bi ž njo ?
Gašper. Potrpi! (Pogleda na nebb.) Ali se nič ne prikaže ? (Hitro, dočim mu daje puško.) Tam, tam! Ali ne vidiš ondu orla? Izproži!
Maks. Ali se ti blede ? Misliš li, da se meni ? [Popolnoma tema je,] ptič plove [kakor črna pika v zraku,] visoko gori, kamor puška ne nese!
Gašper. Izproži vender, za vraga! Ha, ha!
Maks (se kakor dvojšč dotakne petelina, puška se izproži. Zdajci se začuje grohotanje, tako da se Maks prestrašen ozrč na Gašperja). Kaj se smeješ? — Kakor peklenske peruti krožijo tam gori — (Mogočna postbjina se nekaj hipov vrtiv zraku in pade potem mrtva pred Maksa.) Kaj je to?
Gašper (dvigne ptiča). Največja postojina, kar jih je! Kakšni kremplji! In kako krasno zadeta! Precej pod perutnico, sicer nič ranjena 1 Daj jo napažiti, brate, za prirodopisno zbirko.
Maks. Toda ne umejem---te puška je
vender kakor vsaka druga —
Gašper. Hej, ali te bodo gledali kmetje! Ali te bode vesela Agata I (Izpuli nekaj največjih peres in jih vtakne Maksu za klobuk.) Tako, tovariš, to-le v znamenje zmage!
24
Maks. Kaj delaš.? — Kar zona me obhajal — Kaj si nabil? Kakšna krogla je bila to?
Gašper. Nič krogla, ljubček! Nosna plazica! Ta zadene vselej.
Maks. Ali se mi sanja, ali sem vinjen.? Kaj takega še nisem učakal! — Gašper, prosim te, rotim te — (Prime ga.) Gašper, ubijem te — dej, kakšna krogla je bila to?
Gašper. Ali se ti je zmedlo od veselja? Da, jaz sem tudi vesel. (Objame ga.) Je li, prijatelj, ali je bil to strel? — Izpusti me!
Maks (ga izpusti). Odkod imaš kroglo ?
Gašper. No, če si zopet pri pameti — povej mi — ti, najvrlejši lovec, ali si res tako rumen, ali se le delaš takd nezvedenega? Da bi res ne vedel, kaj je zakleta krogla?
Maks. Prazne marne!
Gašper. Med vojaki se človek bolje nauči kaj takega. Ha, ha, kako bi uspelo ostrostrelcem, da ustrele svoj'ega moža iz naj'gostejšega dima ? [Kaj nisi nikoli premišljal, kako je švedski kralj, najsi je imel prsnik od losove kože, padel pri Lužinu? Od dveh srebrnih krogel baje. Da, da, to ve, kdor je pameten!] Vender takim rečem je treba drugih umetnostij, ne pa samo pomeriti in izprožiti.
25
Maks (gleda orla). Strel je neverjeten — v Somraku izpod oblakov! Torej bi bilo venderle res ?
Gašper. Mimo tega je pač dvoje, ubogemu zemljanu izza zasede upihniti luč življenja, ali pa si pristreliti dedno gozdarstvo in lično mla-denčico!
Maks (strmi predse). Ali imaš še več takih krogel ?
Gašper. Poslednja je bila. Baš izhajal sem ž njimi. (Premolk.),
Maks. Zakaj si zdajci tako molčeč? — Izhajal si! Kaj pomeni to?
Gašper. Ker se lahko dobe to noč.
Maks. To noč ?
Gašper. Tako je. Tri dni zaporedoma stoji solnce v strelci, in danes je srednji dan; nocoj, ko se dneva ločita, mrkne mesec popolnoma. — Maks! Tovariš! Na usodo tvojo vplivajo ugodne zvezde. Izvoljen si za kaj velikega! Nocoj, baš v noči, predno izprožiš poskusni strel, predno dobiš službo in nevesto, nocoj, ko tolikanj potrebuješ nevidnih sil, nudi se ti priroda sama na službo!
Maks. Prav l Usoda hoče tal<6! — Pripravi mi tako kroglo! —
Gašper. Več, nego jih potrebuješ! Toda je li treba možu varuha ?
26
Maks. Kako se dobe?
Gašper. Povem ti. — Točno o polnoči bodi v Volčjem brezdnu!
Maks. O polnoči — v Volčjem brezdnu? Nel Brezdno je razvpito, in o polnočise odpirajo vrata peklenska!
Gašper. Kaj pak! — Kaj neki misliš! — In vender te ne morem prepustiti zli tvoji usodi — prijatelj sem ti! Pomagal ti bodem vlivati.
Maks. Tudi tega ne!
Gašper. Pa bodi jjutri v posmeh vsem ljudem! Izgubi gozdarstvo in Agato! — — Tvoj prijatelj sem, namesto tebe bodem vlival; zraven pa moraš biti!
Maks. Meden jezik imaš! — Ne, na take stvari ne smč misliti pobožen lovec!
Gašper. Strahopetec! Torej le s tujo nevarnostjo, če bi je kaj bilo, kupil bi srečo svojo? Ali misliš, da bi bila tvoja krivica, če bi je kaj bilo, manjša? Ali meniš, da te le-ta krivica, če bi je bilo kaj, že ne teži? (Razpnč orla za peruti.) Ali misliš, da ti je ta orel podarjen?
Maks. Groza, če govoriš prav!
Gašper. Čudno, kako vprašuješ! — Vender, nehvaležnost je plačilo sveta! Odsekam si tukaj perutnico, da imam vsaj nekaj. (Odseka perut.) Smešno! Da potolažiš Agato, upal si se izpro-
27
žiti; da bi jo pridobil, pa nimaš srčnosti! Težko, da bi si to domišljala voščena punica, ki me je zavrgla zaradi tebe! (Zdse.) Osvetim se ji 1 Maks. Hudobnik! Srčen sem dovolj — — Gašper. Dokaži, da si! Če že potrebuješ zaklete krogle, tedaj jo je igrača vliti. Kaj te čaka brez te pomoči, to vidiš iz dosedanjih brezuspešnih strelov. Dekletu je le do tebe, brez tebe ne more živeti: obupala bode! Ti pa se bodeš plazil po gozdu, v zasmeh vsem ljudem; morda bodeš celb iz obupa — (Pritisne si pest na oči, kakor da so se mu porosile.) Sram te bodi, raskavi lovec, da ga ljubiš bolj nego samega sebe! (Zase.) Pomagaj, Samiel!
Maks. Da bi Agata umrla! Jaz skočil v prepad ! Da, takšen bi bil konec! — (Seže Gašperju v roko.) Na življenje Agatino! Pridem!
Samiel (ki je pri zadnjih besedah pogledal iz grma, prikima in izgine).
Gašper. Mdlči proti vsakomur ! Nevarno bi bilo morda tebi in meni. Pričakoval te bodem! 0 polnoči!
Maks. Jaz da bi te ovadil? — O polnoči! Pridem! (Odide hitro na levo.)

28
Osmi prizor.
Gašper sam, gleda porogljivo za njim. V tem se je popolnoma stemnilo. Štev. 5. Arija.
Gašper. Molk, molk — da kdo te ne svari! Peklenske te drže vezi; Nič te ne reši te prepasti! Duhovi, sklenite ob njem se, teme! Že peni v vaši se oblasti! Naprej! Osveta, osveta uspe!
(Odide na nasprotno stran.)

Drugo dejanje.
Soba v gozdarski hiši z dvema stranskima vhodoma na desni in levi strani. Jelenje rogovje in mračne tapete z lovskim plenom ji dajd starodobno podobo in kažejo na nekdaj kuežji gozdni gradič. V sredi izhod, pokrit z zavesami, ki drži na altano. Na desni strani velika miza, na kateri gori svetilka, takisto leži na mizi belo krilo z zelenim trakom, v čaši pa so bele rože puščavnikove. Na levi strdni Ančin kolovrat.
Prvi prizor.
Anka stoji zadi na levi strani na lestvi; zopet je obesila podobo prvega Kuna in zabija žebelj v zid. Agata pri mizi na desni strdni, v ponočni obleki, odvija si obezo s čela.
Štev. 6. Dvospev.
Anka. Stoj, ti spak!
Kaj treba tega,
Da še to nas plaši, bega,
Ko večerni pride mrak!
3°
Agata. Ne očitaj dedu zlega!
Anka. Ej, seveda, ded
Vsekdar mi je svet, Ali če oštevam slugo, To je, menim, drugo —
Agata. Koga meniš, slugo ? Dej !
Anka. No, ta žebelj! Ta prismoda Da ne nosil bi gospodar K tlom je pal! Grdo je, glej!
Agata. No, seve, lepo ni to. 1
Anka. Več je bilo kot grdo!/ (Zajedno.)
(Spleza na tla in prisloni lestvico na stran.)
Agata. Dobro vse tebi hodi,
Vse ti vabi smeh na obraz — Oh, kal<6 sem druga jaz!
Anka. Meni volja zla ne sodi; Vedre samo želje Um in srce jasne, Zemske nam dni sladč! — Skrb in žalost se preženi!
Agata. Kdo nemir uteši meni?
Bol kdo sladko v prsih teh?
Anka. To uteši vtip in smeh!
Agata. Zate, ljubeč zaželeni,
Zate le drhtim v skrbeh!
Anka (ogleduje podobo in pravi). Tak6, sedaj bode pa ded že zopet visel sto let! Tukaj gori
3i
ga imam prav rada. (Obrne se k Agati). Kaj si že odvila obezo? Kri se je vender popolnoma ustavila ?
Agata. Ne skrbi, ljuba Anka! Strah, to je bilo najhujše! — Kje li je Maks?
Anka. No, izvestno skoro pride. Saj je gospod Kuno do dobra zatrdil, da ga pošlje še jedenkrat domov.
Agata. Tukaj je prav tiho in samotno —
Anka. Sevčda je neprijetno, če mora nevesta predporočni večer malone sama prebiti v takšnem zakletem gradu, sosebno — če se taka davno strohnela gospoda meni nič, tebi nič potrudi s stene! Rajši mi je gospoda živa in mlada ! (Poje jako živahno.)
Štev. 7. Arija.
Gre po stezi fantič dičen, Plavo-ali rjavolas; Jasnook in rdečeličen, Ej, to je prizor za nas!
Stidno k nedrecu seveda Pdgled se povesi naš, A skrivaj ga spet pogleda, Če fantič ne pazi baš.
32
In če ž njim oko se vjame, No, to sila taka ni! Saj očij še to ne vzame, Ce v obraz nam šine kri!
Pdgled tja in semkaj sili, Usta tudi kaj reko; On dč: »Draga!« Ona: »Milil« — Zna se, da poroka bo.
Bliže, bliže — ali greste Gledat venec moj cvetan ? Je li, zalše ni neveste, In fantič, kaj ni krasan ?
Agata (ki je med pesenco začela devati trakove na krilo, tudi zapoje).
In fantič, kaj ni krasan?
Anka. Takb je prav! Tako te imam rada, Agata! Sedaj si taka, kakeršna bodem jaz, (važno) kadar bodem nevesta.
Agata. Kdo vdl Vender, privoščim ti to od srca, dasi nisem nevesta brez žalosti. Sdsebno, odkar sem se danes vrnila od puščavnika, ležalo mi je kakor kamen na srci. Sedaj mi je dokaj lože.
Anka. Kakb to ? Povej vender 1 Kar nič še ne vem, kakd je bilo s tvojim posetom, razven
_ Js
tega, da ti je starček podaril te blagoslovljene rože.
Agata. Svaril me je neznane, velike nevarnosti, katero je videl, ko se je zameknil. No, sedaj se je izpolnila njega svaritev. Padajoč bi me bila utegnila podoba ubiti!
Anka. Dobro pogojeno! Tako je treba tolmačiti zle slutnje! [Oče moj je bil nekoč hraber junak in jako nezadovoljen, da ne morem biti junak tudi jaz. Dejal je, da se je treba strahu samb rogati, tedaj pobegne, in pravo bajilo, da se človek utrdi proti krogli in meču, obsezajo besede: Lopov, brani se!]
Agata. Rože imam sedaj še mnogo rajši in gojila jih bodem kar najzvesteje.
Anka (vzame čašo z rožami). Kaj, če bi jih postavila v nočni hlad na okno ? [Itak je že čas, da se slečem.]
Acgata. Deni jih, ljuba Anka!
Anka. A potem pojdiva spat!
Agata. Ne prej, dokler ne pride Maks!
Anka. Oh, kakšen križ je to z zaljubljenci! (Odide z rožami na desno.)
3
34
Drugi prizor.
Agata sama. Štev. 8. Recitativ in arija.
Kako mi dojdi spanec, Če on ne pride prej ? Oh, jad je veren znanec, Ljubezni drug vselej 1 Če mesec sveti mu smijoč? (Odgrne zaveso pri altani; vidi se v zvezdnato pokrajino.)
Prekrasna noč!
(Stopi naprej in razpnč pobožno ginjena roke.) Lahnokrila Pesem mila,
Splavaj k zvezdam brez števila! Rahlo zveni, Prošnja meni
Jasni dom neba odkleni! — —
(Gleda v noč.) Oj, kako v nebeškem hrami Jasen, čist je zvezdam žar! Le tam daleč za gorami Dviga se preteč vihar! Tam ob gozdu tudi v zrak Megel roj drevi težak. —
35
K Tebi tožni Spev pobožni
Dviga se, Gospod vsemožni! Daj, da v sili Nas branili
Angeljci bi Tvoji mili! — (Gleda zopet v noč.) Vse že davno v miru spi; Ljubeč moj, kje bivaš ti ? Plaho sluša mi uho: Jelke mi vršč samo,
V	logu brezov vrh šibak
V	nemi se tišini giblje; Slavca le in cvrčka ziblje Radostno se petje v zrak. —-A čuj! Je li vender res ? Zvene tam s poti
Stopinje mi naproti —-Kdo gre skoz les? On je! On je! Ljubezni zastava vihraj!
(Miga z belo ruto.)
Ponoči še
Bedi dekle! —
Ni videl me dosedaj! —
Bog, če noči
Luč ne slepi,
S
3i>
Ima za trakom šop cvetov. — Da, on izprožil je najboljši strel, To dan naznanja mi vesel! 0, sladka sreča! Up mi vstaja nov! —
Nemirno bije žila, In srce kipi' od sanj, Bije srečno zanj, le zanj! Oh, kako bi to slutila: Sreča je in ž njo ves slaj K ljubljencu prišla nazaj, Zvesta jutri mu ostane! Ni obmana, sen gorjup? — Bog, vzprejml solzč udane Za tolažbo, slast in up!
Tretji prizor.
Agata. Maks vstopi prepadel in hitro skozi levi vhod. Zajedno Anka skozi desna vrata.
Agata. Ali si vender tukaj, ljubi Maks ? Maks. Agata moja! (Objameta se.) Agata (stopi tiho od njega, ko ugleda namesto cvetičnega šopka orlova peresa).
Maks. Oprostita, če sta bedeli zaradi mene! Zal, prišel sem le za nekaj trenutij —
37
Agata. Pa ne, da bi zopet odšel? Vihar se bliža.
Maks. Moram! — (Vrže klobuk na desno mizo, da šop peres ugasi svetilko.)
(Pokrajina, katero je videti z altane, kaže se že v temnejši razsvetljavi.)
Anka. [Dobro, da je mesečina, sicer bi sedeli v temi. (Ukreše ogenj in zopet užge svetilko.] (Maksu.) Saj smo kaj živahni! Bržkone smo plesali?
Maks. Da, da! Bržkone!
Agata (boječe; vidi se ji, da se je varala v nddejah). Zdiš se mi slabe volje.. Ali si bil zopet nesrečen ?
Maks. Ne, ne! Baš narobe!
Agata. Ne? Res ne?
Anka (Maksu). Kaj si pridobil? Če je trak, daj ga meni. Prosim, prosim! Agata ima že dovolj pisane šare od tebe!
Agata. Kaj si zadel, Maks? Danes mi je to važno.
Maks (boječe, v zadregi). Jaz — jaz — mene celó ni bilo, ko so streljali zvezde!
Agata. In vender praviš, da si bil srečen ?
Maks (vzame klobuk). Seveda! Čudovito, neverjetno srečen. Glej! (Pokaže ji takó razdražen šop peres na klobuku,- da se Agata kar zgane.) Največjo ujedo sem ustrelil izpod oblakov.
901
Agata. Ne bodi tak6 divji I Saj me še suneš celd v oči —
Maks. Oprosti! (Zapazi kri na nje čelu.) Toda kaj je to? Ranjena si, kodri ti krvave — Za B6ga, kaj se ti je pripetilo?
Agata. Nič, toliko kakor nič ! Zaceli se še, predno grem k poroki. (Rahlo se mu privije.) Zato se ti ni treba sramovati nevestice! Maks. Ali povejta mi vender — Anka. Podoba ondu je pala z zidu — Maks. Ona, ded Kuno? [Agata. Kakšen si neki ? Saj ni nikjer druge ] Maks. Vili, bogaboječi Kuno? Anka. Kolikor toliko je bila kriva Agata sama. Čemu tudi je že po sedmi uri vedno in vedno tekala k oknu? Saj je bilo vender težko verjeti, da se že vrneš. Maks. Ob sedmih?
Anka. Saj slišiš! Ura tam v vaškem zvoniku je takrat komaj odbila.
Maks. Čudno! (Zase.) Ob tem času sem ustrelil postojino.
Agata. Sam v sebi govoriš. Kaj ti je ? Maks. Nič, prav niči Agata. Ali si nezadovoljen z menoj ? Maks (čimdalje bolj zbegan). Ne, kako neki ?? — No, res je, prinašam ti poroštvo, da se mi
39
je sreča zopet vrnila — stalo me je mnogo, in ti — ti se niti ne veseliš. Ali je to tudi ljubezen ?
Agata. Ne bodi nepravičen, Maks! Saj ne vem še ničesar — tolike ujede, kakeršno si moram misliti to, imajo vedno nekaj groznega.
Anka. Kaj še! Meni se zde jako mogočne.
Agata (Maksu). Oh, ne stoj toli zamišljen! Saj te ljubim tak6 iskreno! Ako bi jutri ne bil srečen, ako bi bil vzet ti meni, vzeta jaz tebi, oh, gotovo, žalost bi me umorila!
Maks. Zat6 — prav zato —- moram zopet odtod!
Agata. Toda kaj te sili ?
Maks. Jaz — bil sem še jedenkrat srečen —
Agata. Še jedenkrat ?
Maks. Da, res da! (Ne da bi mogel pogledati Agate.) V mraku sem ustrelil jelena šest-najstoroga! Treba ga je še spraviti, sicer ga ponoči kmetje ukradejo.
Agata. Kje leži jelen?
Maks. Precej daleč —- globoko v gozdu — pri Volčjem brezdnu!
Štev. 9. Trospev.
Agata. Ha, kaj ? O, grozno!
Tam v brezdnu — kolik strah!
4o
Anka. Tam divji lovec strelja pozno, Kdor tja dospe, pobegne plah. Maks. Kaj, lovcu naj drhte možgani ? Agata. Boga pa ne izkušaj prah! Maks. Strahovi so mi dobro znani, Ki gleda jih polnočni les, Ce hrastje se šibe razklani, Ce šoja vpije, sova vmes — (Vzame klobuk, lovsko torbo in puško.) Agata. Težko mi je — ne hodi!
Ustavi nagli svoj korak! Anka. Težko ji je — ne hodi!
Ustavi nagli svoj korak! Maks (gleda na altano; mračno záse).
Zatemnil ni na nebnem svodi Se mesecu svetlobe mrak; A skoro mu sijaj ugasne — Anka (zagrne zaveso na altani).
Kaj bi prešteval zvezde jasne ? Ne miče mene tak pogled 1 Agata. Oh, ali strah moj nič ne hasne ? Maks. Odtod me kliče v gozd obet! Agata m Anka. Zdravst:vuj! \ (zajedna) Maks. Zdravstvuj!	J v J '
(Hitro odhaja, pri vratih se vrne; bolestno.) Pa, kaj si oprostila, Kar dél sem zlovolján?
4!
Agata. Strahu le tre me sila, Da te svarim zaman! Anka. Ni lovcu sreča mila, Miru ni noč in dan! Agata. Gorje! Vse nič ne hasne! Anka. Otrl oči si j^sne! Maks (mračno). Ze vidim, mesec gasne! Agata in Anka. Ne hodi k brezdnu v noč ! Maks (si potisne klobuk globoko na oči). Zla v gozd me žene moč! (Odhiti na levo.)
Agata j z^ °brneta na desno.) Anka J v	'
Izpremena.
Grozno brezdno, ponajveč obraslo s hojevjem, obkoljeno z visokimi gorami. Z jedne izmed njih pada slap. Sčip sveti mrklo. Dva viharja se bližata od nasprotnih stramj. Dalje spredi drevo, razklano od strele, popolnoma trhlo, znotraj gnilo, kakor bi tlelo. Na levi strani, na grčavi veji velika sova, vrteča ognjene oči. Na drugem drevji vrani in drugi gozdni ptiči.
Četrti prizor.
Gašper sam, gologlav in brez vrhnje obleke, vender pa z lovsko torbo in lovskim nožem, zlaga črno kamenje v ris, v čegar središči leži mrtvaška glava. Nekaj korakov odtod odsekana orlova perut, žlica za vlivanje in tvorilo za krogle.
42
Štev. io. Finale.
Glasovi nevidnih duhov (od raznih stranij). Lune mleko zčl kropi — Uhui!
Pajčevino rdsi kri — Uhui 1
Predno zvezde zagore — Uhui!
Mrtva bo nevesta že! Uhui!
Predno zopet pride dan, Dar bo grozni žrtvovan, Uhui! Uhui! Uhui!
Peti prizor.
Ura bije jako daleč polnoči. Ris od kamenja je narejen. Ko udari ura zadnjič, izdere Gašper lovski nož in ga zasadi v mrtvaško glavo. Skoro nato Samiel.
Gašper (dvigne nož z mrtvaško glavo in zakliče). Samiel! Samiel! Kje si! Na to glavo — čuješ li? Samiel! Samiel! Dospil (Oboje zopet postavi sredi kroga. Podzemeljski ropot. Skala se razkolje.)
Samiel (se prikaže v razpoki).
43
Gašper (poklekne predenj). Samiel. Kaj kličeš?
Gašper (potuhnjeno). To vdš, da skoro moj
Pohaja čas nocoj — Samiel. Jutri!
Gašper. Enkrat še ga podaljšaj le! Samiel. Ne!
Gašper. Privedem žrtve ti nove —• Samiel. Kakšne? Gašper. Tovariša! Doslej
Prestopil ni še mračnih tvojih mej! Samiel. In kaj bi rad? Gašper. To, da dobi zakletih krogel kaj — Samiel. Sest se izkaže, sedma se zlaže. Gašper. No, sedmo zvedi ti!
Nevesto ž njo mu ustreliti daj, To ga brezupu izroči In otca tudi. Samiel. Pravice nimam še do nje. Gašper (skrbno). Kaj sam dovolj ti ni? Samiel. Ne vem, morda. Gašper. Če leta tri odloga spet mi daš,
Nocoj še v pesti ga imaš ! Samiel. No, prav! Na vrata peklenska! Jutri — on ali ti!
(Zamolklo grmenje, katero se ponavlja v odmevu. Samiel izgine. Mrtvaška glava z lovskim nožem se pogrezne in namesto nje pride iz globine majhno ognjišče z žerjavico.)
44
Šesti prizor.
Gašper vstane in si otira znoj s čela. Škorc nato se prikaže Maks na skali, nasproti slapu. Pozneje prikazni, ki se pa nikakor ne dotaknejo risa. Naposled Samiel.
Gašper (ko se ozrč in ugleda oglje). Izborna postrežba! (Potegne požirek iz lovske steklenice.) Hvala ti, Samiel! — Kar vroče mi je bilo 1 — Toda kje je Maks? — Ali ne bode mož beseda ? — Samiel, pomagaj! (Hodi, ne brez strahu, v risu. Oglje malone ugaša. Poklekne k njemu, na-ložidračja in piha.. Sova in drugi ptiči dvigajo peruti, kakor bi hoteli zanetiti ogenj. Ogenj se kadi in prasketa.)
Maks (se skloni s skalne strmine v brezdno).
Recitativ.
Ha! — Kakšen strah! Prepad mi zije tu brez dna ! Moj pogled plah
Vanj kot na dno strmi pekla! — Kako se tam goste oblaki! Žar mesecu medli svetal! Pošastne zrem podobe v zraki! Vse živo vrhu skal, In tu — veš, veš! — Perjad ponočna, kaj li češ? Grčavo me vejevje plaši
45
Z orjaškimi pestmi!
Ne, dasi mi srce drhti,
Naprej! Vsa groza me ne straši!
(Spleza nekoliko korakov po skalni stezi.)
Gašper (se dvigne in ga ugleda). Hvala, Sa-miel! Odlog je dobljen! (Maksu.) Kaj venderle prihajaš, tovariš ? Ali je prav, da me puščaš samega? Ali ne vidiš, kako se mučim? (Zapihal je ogenj z orlovo perutnico in jo v pogovoru drži proti Maksu.)
Maks (strmi na perut, z roko ob čelu).
Ustrelil orla sem iz višin;
Nazaj ne morem — naprej, v zločin!
(Ustavi se zopet in strmi v nasprotno skalo.)
Žal mi!
Gašper. Pridi vender! Čas pohaja! —
Maks. Doli moči ni!
Gašper. Bebec! Saj plezaš sicer kakor divja koza!
Maks. Glej tjakaj, glej — (Pokaže na skalo, katero še razsvetljuje mesečina. Vidi se belo zagrnjena postava, ki dviga roke.)
Na vrh pečin:
To duh je materin !
Kakor v krsti prej, v grobu zdaj leži! -—
Svareč zastopa mi pot,
Veh' mi odtod!
46'
Gašper (zase). Pomagaj, Samiel! (Glasno.) Neumne spake! — Ho haho! — Ozrl se novic tja, da spoznaš posledice strahopetne svoje brez-umnosti! (Zagrnjena postava je izginila. Prikaže se Agatina postava, razpletenih las in čudno nališpana s slamo in listjem. Do cela je podobna blaznici in videti je, kakor bi se hotela pognati v slap.)
Maks. Agata! — Skočila bo v šum!
Nizdol! Pogum!
(Prikazen izgine. Maks spleza popolnoma na tla.)
(Mesec mrka.)
Gašper (porogljivo zase). Pogum ! Seveda !
Maks (razjarjeno). Evo me! Kaj naj storim?
Gašper (vrže proti njemu lovsko steklenico; Maks jo odloži.) Najprej pij! Hladno je in vlažno. —■ Ali bodeš sam vlival?
Maks. Ne! Tega se nisva zmenila.
Gašper. Ohrabri se! Stopi v ris! Nepre-stopna ovira je proti duhovom od podnebja do najglobočjega brezdna. — Karkoli začuješ in ugledaš, miren bodi. (Skrivnostno grozno.) Ce bi prišel neznanec, da nama pomaga [najsi bi bil črn jezdec na črnem, iskre pihajočem konji,] kaj tebi do tega? In če pride kaj drugega, kaj zato! Kdor je pameten, niti ne vidi takih stvarij!
Maks (stopi v ris). Oh, kak6 se to izide !
47
Gašper. Zastonj je smrt! Ne brez upiranja dajb zakrite moči zemljanom svoje zaklade. Samb če bodeš videl, da se sam tresem, pomagaj mi in kliči, kar bodem klical jaz. Sicer sva izgubljena.
Maks (hoče nekaj ugovarjati).
Gašper. Molči! Skoda vsakega trenutka! (Luna je mrknila; kaže se le še jasen ozek rob. Gašper vzame žlico za vlivanje.) Pazi, da se naučiš. (Vzame tvarine iz lovske torbe in jih polagoma meče v žlico.) Najprej svinec. — Nekoliko raztolče-nega stekla razbitih cerkvenih oken; to se dobro druži! — Nekaj živega srebra! Tri krogle, ki so že zadele! — Desno oko udabovo ! Levo risovo! Probatum est! — In sedaj še zagovor! (V treh odmorih se klanja z glavo proti zemlji.)
Melodram.
Strelec, bdeč sred temnih hoj, Samiel, pri meni stoj! Ti pomagaj mi nocoj, Da bo čar dovršen moj! Svinec zmesim, prah, pepel, Sedem, tri, devetkrat zel, Da zadene sleharn strel, Pridi, pridi, Samiel!
Zmes v žlici jame vreti, šumeti in daje zele-kastobelo svetlobo. Oblak prepreže lunin rob, da razsvetljuje vso krajino samo ogenj na ognjišči, sovine oči in gnili les drevesni. Gašper vliva, izpustil' krogle iz tvorila in zakliče: Jedna! Odmev ponovi: Jedna! Gozdni ptiči prihajajo z vej, sčdajo okolo risa, skačejo in prhutajo. Gašper šteje: Dve! — Odmev: Dve! Črn mrjasec se pridrevi skozi grmovje in se hropeč zapodimimo Gašperja. Gašper osupne in šteje: Tri! — Odmev: Tri! Dvigne se vihar, šumi, lomi drevesne vrhove, piha iskre z ognja. — Gašper šteje boječe: Štiri! — Odmev: Štiri! Za-čuje se ropotanje, pokanje z bičem in konjski topot. Štiri ognjena, iskre metajoča kolesa se vrtč preko odra, ne da bilo mdči zaradi hitrosti zapaziti njih prave oblike ali voza. Gašper, vedno plašnejši, šteje : Pet! — Odmev: Pet! Pasje lajanje in rezgetanje v zraku. Megleni lovci peš in jež, megleni jeleni in psi se pomikajo v višini.
Gašper. Gorje! Divja vojska!
Zbor divje vojske. Čez hrib in plan, skoz
noč in žar, Skoz roso, megle, dež, vihar! Skoz rov, barje, čez skalni tlak! Skoz ogenj, zemljo, vodo, zrak! Jaho ! Jaho! Vav! Vav !
49
Gašper. Šest! Gorjč! — Odmev: Šest! Gorje! Vse netO se izpremeniv črno noč; viharja, ki sta se prej borila, treščita drug ob drugega; grozno se bliska in grmi. Ploha se vlije; temnomodri plameni švigajo iz zemlje; včšče se kažO na gorah. Drevje se prasketaje podira s koreninami vred; slap buči in grmi; skale - se udirajo. Od vseh stranij se čuje zvonjenje zoper vihar. Zemlja se maje. Gašper drhti in vpije: Samiel! Samiel! Samiel, pomagaj! —- Sedem! — Samiel! — Odmev: Sedem! — Samiel! (Gašperja vrže ob tla.)
Maks (katerega takisto buta vihar semtertja, skoči iz risa, prime za vejo trhlega drevesa in zavpije :) Samiel! (Zdajci se nevihta polega, na mestu trhlega drevesa stoji črni lovec, iztezaje roko proti Maksu).
Samiel (z grozovitim glasom). Evo me!
Maks (se prekriža in omahne).
(Ura bije jedno. Hipna tihota.)
Samiel (je izginil).
Gašper (še leži z obrazom na tleh).
Maks (krčevito vstaja).

Štev. ii. Entre-act.
Tretje dejanje.
Dan. Kratek gozdni prizor.
Časih se začuje od zadi lovska godba.
Prvi prizor.-)
Dva knežja lovca od desne. Pozneje Maks in Gašper.
Napdsled še jeden knežji lovec.
Prvi lovec. Krasno vreme za lovce!
Drugi lovec. Nikoli bi ne bil mislil tega; prav do jutra je vilo kakor v peklu!
Prvi lovec. Sosebno v Volčjem brezdnu je baje grozovito razsajal zli sovražnik.
Drugi lovec. Ondu je vselej zabavišče njega svojati.
Prvi lovec. Ali je ondu polom! Debla, da jih komaj obsežeš, leže razklana kakor trsje; velikanske jelke mole korenine v zrak.
*) Le-ta prva izpremena tretjega dejanja se pogostoma izpusti.
914
Drugi lovec. Da, da, saj vemo, kdo razsaja ondu.
Prvi lovec. Ti in tvoje spake! Pojdiva! (Hočeta oditi na levo stran).
Maks (nekamo razvnet od leve).
Gašper (ž njim).
Prvi lovec (mimogredč obema). Dober dan!
Drugi lovec (se odkrije Maksu). Bog daj srečo, bodoči gospod gozdar!
Maks. Dobro lovita!
Drugi lovec (prvega še pridržuje in kaže na Maksa). Čuj, bodi uljuden ž njim ! To ti je strelec, da nič takega! Izprožil je tri strele —- mi niti ne vidimo tako daleč, nikar da bi zadeli! Jasni knez je kar zaljubljen vanj. Kolesce sreče se vrtičudovito. Ako pojde tako dalje, utegnejo ga še narediti za deželnega gozdarja.
Prvi lovec. Naj ga! Pojdi! (Odideta na levo.)
Maks (Gašperju). Dobro, da sva sama! — Ali imaš še kaj onih krogel? Daj!
Gašper. Kaj pak! Pomisli! Tri sem vzel jaz, štiri ti. Ali deli brat pošteneje?
Maks. Toda jaz imam samo še jedno! Knez se zanimlje zame. Ustrelil sem trikrat, bilo je čudovito. Kaj pa si storil s kroglami r
Gašper (vzame dve sraki iz lovske torbe in ji vrže za grm). [Na, glej,] sraki sem ustrelil ž njima.
52
Maks. Ali si blazen.?
Gašper. Veseli me, če poderem takovo vražjo ptico! Kaj mi do vsega knežjega lova!
Maks. Torej imaš še jedno; daj jo sem!
Gašper. Oh, kaj pak! Jaz še jedno — ti še jedno! To si shrani lepó za poskusni strel!
Maks. Daj mi svojo tretjo!
Gašper. Ne dam —
Maks. Gašper!
Tretji lovec (pride od leve strani; Maksu). Knez vas kliče, toda pri tej priči! Nastal je prepir, kako daleč nese vaša puška. (Odide na levo.)
Maks. Prčcej! (Gašperju, nujno.) Daj mi tretjo kroglo!
Gašper. Ne, in če bi pokleknil prčdme —!
Maks. Capin! (Odide na levo stran.)
Gašper. Reci, kar hočeš! — Sedaj porabimo hitro šesto kroglo. (Nabija.) Sedmo, hudičevo kroglo, to mi že shrani za poskusni strel. Ha, ha, ha! Račun se ujema. Na zdravje, lepa nevesta! — Ondu teče iisjaček; temu šesto kroglo v kožušek! (Odhajaje pomeri; skoro se začuje zunaj strel.)

53
Izpremena.
Agatina sobica, starošegno, vender lično okrašena. Vrata na sredi. Na levi strani domač oltarček, na katerem stoji v cvetičnjaku šopek belih rož, razsvetljen po solnčnem žarku, padajočem skozi okno.
Drugi prizor.
Agata sama.
Agata (v suežnobeli nevestini opravi z zelenim trakom kleči pred oltajem, vstane in se potem obrne naprej. Bolestno pobožno)..
Štev. 12. Kavatina.
In najsi je oblak zakrije, Ostane solncu vender žar ; Tam gori sveta volja žije, Slep ni slučaj sveta vladar! Oko čistd in jasno zre Ljubeč na bitja zemlje vse!
I zame Bog skrbel bo milo, Ki Nanj z zaupno dušo zrem! Naj jutro to bi zadnje bilo, Najsi nevesta k Njemu spem — Njega oko, ljubeče vse, Prijazno tudi name zre!

54
Tretji prizor.
Agata. Anka, nališpana, toda ne s cveticami ali mladikami, po sredi.*)
Anka. Ej, kakd si lepa, Agata! — Toda kaj vidim — jokala si celo ? Če nevesta joče ali pa spomladi dež rosi, oboje mine kaj skoro. No, Bog ve, da je res: dežja je bilo dovolj! Večkrat sem mislila, da vihar kar podre na kup stari gradič!
Agata. In Maks je bil ob tem groznem vremeni v gozdu! — Poleg tega sem imela takd mučne sanje.
Anka. Sanje ? Vedno sem čula, da si je treba zapomniti, kar se komu sanja pred poročnim dnevom. Takove sanje baje kakor rege naznanjajo vse ljubo vreme zakonsko. Kaj pa se ti je sanjalo?
Agata. Nekaj prav čudnega. Sanjalo se mi je, da sem bela golobica in da letam z veje na vejo. Maks pomeri name, jaz se zgrudim; sedaj pa bela golobica izgine, in jaz sem zopet Agata, in velika, črna ujeda se valja v krvi.
Anka (tleskne z rokami). Prelepo! Prelepo!
*) Ni Anka ni družice ne smejo biti olišpane s cveticami, da Agata, ne da bi vedela, mora vzeti svete rože kot branilo zoper sedmo kroglo, ker drugih cvetic ni hitro dobiti.
55
Agata. Kak6 li se moreš veseliti kaj takega? Anka. No, črna ujeda — evo ti vse uganke ! Prirejala si že pozno v noč belo poročno obleko in izvestno mislila na sedanjo svojo lepoto, predno si zaspala; evo ti bele golobice! Ustrašila si se orlovih peres na Maksovem klobuku, sploh te je groza ujed; evo ti črnega ptiča! Ali ne razlagam sanj kaj spretno ?
Agata. Vse zato, ker me ljubiš, milo, veselo dete! Vender — ali še nisi slišala, da se sanje izpolnijo ?
Anka (zase). Ali si ne domislim ničesar, kar bi jo razvedrilo? (Glasno, navidezno resno in boječe.) Seveda, vsega ni smeti zametavati! Jaz sama včm grozen vzgled. —
Štev. 13. Romanca in arija.
V snu teta mi nekoč ugleda,
Kako odpro se vrata v hram,
In nos ji obledikot kreda;
Saj vstopil je peklenšček sam!
Oči okrogle
Žare mu kot oglje,
Veriga se vleče
Za njim, ko rohneče
Prihaja pred njo —
Jaz menim seveda
56
Njo z nosom kot kreda — In tuli, oh, bridkd In stoka, oh, strašno! Križaje se, v noč Zakliče teta na moč : Suzana, Jerica! In pritečeta koj, In — misli si! — in Ne boj se, ne boj! In — strah me je! — in Bil z lancem duh j^ — pes Kosmatin! Agata (se nejevoljno obrne). Anka (iskreno),
Kaj, hud obraz? Saj vender vroče Za tebe čutim jaz! A prav ni, da nevesta joče! Pbgled žalen, Ljubka, hvalen Pri nevesti mladi ni.
V	nežnem cveti Mora zreti, Glasno peti, Ne pa mreti
V	srčnem strahu in trepeti, To se meni pravo zdi.
Saj tožbe so grenke
57
Le za spokorjenke! Tebi sveti nade žar; Sveče radostno gorč že, Da sreč se s srcem zveže — Oj, ne toži mi nikar 1 [Sedaj moram pa tudi hitro po venec. Stara Elizabeta ga je ravnokar prinesla iz mesta, in jaz, pozabljiva stvar, pustila sem ga doli.] (Srednja vrata se odpr<5.) Čuj, družice že prihajajo!
Četrti prizor.
Prejšnji. Družice, v selskem pražnjem krilu, vender takisto brez vencev in cvetic.
Anka (odhajaje). Dober dan, deklice ljube ! No, le pojte nevesti 1 Precej se vrnem. (Odide po sredi.)
Štev. 14. Zbor družic.
Jedna družica. Me vijemo ti venec v čast Z vijolčnomodro svilo; Mč vedemo te v igro, slast, V radost in ljubav milo! Vse (plešoč kolo okrog Agate). Oj, deviški venec ti, Oj, vijolčna svila 1
5 «
Jedila družica. Dušice, mirto v vrtu pač In rožmarin zamakam; Oh, kdaj li dojde moj snubač ? Težkb, težko ga čakam! Vse (kakor gori). Oj, deviški venec tiI
Oj, vijolčna svila! Jedna družica. Let sedem predla dan na dan Zlato si je predivo; Ovoj se zdi od rose stkan, Zelen je venec živo 1 Vse (kakor g6ri). Oj, deviški venec ti!
Oj, vijolčna svila! Jedna družica. In ko je snubec k nji dospel, Že leta so minila; In ker je dekle milo vzel, Pa venec je dobila. Vse (kakor gori). Oj, deviški venec ti 1 Oj, vijolčna svila!
Peti prizor.
Prejšnje. Anka vstopi z zavezano okroglo škatljo.
Anka (tudi zapoje, dvigaje škatljo v zrak). Oj, deviški venec ti! Oj, vijolčna svila!
59
No, evo me zopet! Toda skoro bi bila padla na nos. Ali si utegneš misliti, Agata? Stari gospod Kuno je že zopet strašil.
Agata (zbegana). Kaj praviš?
Anka. Da bi si bila malone polomila noge ob stari podobi. Padla je to noč že drugič z zidu in posnela dokaj apna s seboj. Ves okvir je razbit.
Agata. Skoro bi se bala! Bil je praded mojega rodu —
Anka. Ti se tudi plašiš vsakega pajka! V taki blazni noči, ko poka vse tramovje, ali je to kaj čudnega? [Tudi nimam poštenega kladiva, in stari žebelj je bil ves zarjavel.] No, veselo ! Se jedenkrat konec pesence! (Prereže motvoz, poklekne igraje pred Agato in ji drži škatljo naproti.)
Vse (razven Agate). Oj, deviški venec ti!
Oj, vijolčna svila!
Agata (odprš škatljo in se zgane). Ah!
Vse (razven Anke, ki še kleči, takisto se zganejo in obledč).
Anka. No, kaj pa je?
Agata (vzame venec iz škatlje; srebrn mrtvaški venec je).
Anka (jako prestrašena). Mrtvaška krona! — Bog nebeški, to je — (Poskoči in skriva svojo zadrego.) Ne, to se ne da prebiti! Stara na pol
6o
slepa potovka ali pa prodajalka je izvestno z.a-menila škatlji!
Družice (se spogledujejo).
Agata (zre moleč prčdse in sklene roke).
Anka Toda kaj sedaj ? (Zapre škatljo in jo hitro skrije.) Na stran s škatljo! Venec moramo imeti!
Agata. Morda je to migljaj od zgoraj. Pobožni puščavnik mi je dal bele rože tako resno in pomembno; spletite mi jih v poročni venec! Pred oltarjem in v krsti nosi devica bele rože.
Anka (hitro vzame rože iz čaše, otrese vodo, povije jih v venec in ga dene Agati na glavo). Krasna misel! Zvile so se kar same in ljubko se ti podajajo! Vender, sedaj pojdimo 1 Spremljevalci bodo že nejevoljni — pdjte! Pojte!
Družice in Anka (odhajaje polglasno pojo).
Oj, deviški venec ti!
Oj, vijolčna svila!
Izpremena.
Popolna globina. Romantiško lepa krajina. Na desni strani in v polovici ozadja knežji lovski šatori, v katerih se gostč imenitni gostje in dvorniki, vsi z mladikami na klobukih.
Spredi na desni strani sedež.
924
Sesti prizor.
Na levi strdili ležč lovci in pogonjiči ter se takisto gostič; za njimi jeleni, mrjasci in druga ustreljena divjačina, vse nagrmadeno. Otokar v včlikem šatoru pri pojedini; spodaj na zadnjem konci Kuno. Maks, blizu Kuna, vender zunaj šatora, oprt na puško. Na levi strdili Gašper, prisluškuje za drevesom. Naposled Agata, Anka, puščavnik, družice in izprevod kmetskih ljudij.
Štev. 15. Zbor lovcev.
Zabave jednake ni lovski zabavi — Komu li vre žitja vir toli krepak? Ko rog se oglaša, počivati v travi, Poditi jelena skoz goščo, libnjak, To radost je knežja in moška zahteva, Ki ude krepča nam, kosilo sladi; Če v gozdu skalovje zveneč nam odmeva, Prosteje in lepše nam čaša zvenči! Jo hoho! Dralara!
Dijana je vešča, da v noči nam sveti,
Ko všeč nam podnevi nje mračni je hlad;
Krvavega volka, mrjasca podreti,
Ki setvam pogoltno uničil bi sad,
To radost je knežja in moška zahteva,
Ki ude krepča nam, kosilo sladi;
Če v gozdu skalovje zveneč nam odmeva,
62
Prosteje in lepše nam čaša zvenči!
Jo hoho! Dralara!
(Trkajo s kozarci in glasno vriskajo.)
Otokar. Dovolj veselja pri kosilu, cenjeni prijatelji in lovski tovariši! Sedaj še nekaj resnega. Jako rad odobrim vaš ukrep, stari moj vrli Kuno! Izvoljeni vaš zet mi prija.
Kuno. Lahko mu dam v vseh stvareh najboljše izpričevalo. Izvestno se bode vselej trudil, da bi bil vreden milosti vaše.
Otokar. Tega se nadejem. Recite mu, naj se pripravi.
Kuno (grč iz šatora, govoriz Maksom in se nato vrne v šator).
Gašper (zase). Kje li je punica?—-Pomagaj, Samiel! (Spleza na drevo in se ozira.)
Otokar. Kje je nevesta? Toliko sem slišal nji na hvalo, da sem je res radoveden.
Kuno. Po vzgledu prejasnih svojih dedov ste bili vedno jako milostivi meni in rodbini moji.
Maks (drži kroglo v dlani in strmivžnjo.) Tebe sem prihranil, krogla neizgrešna! Ali kakor svinčena utež mi ležiš v roki!
Kuno. Moja hči mora vsak čas priti. Toda če mi milostivo ne odbijete prošnje, gospod knez, dajte izprožiti poskusni strel, predno dojde.
63
Dobri dečak je imel že nekaj časa, ko se je sevčda čimdalje bolj bližala odločitev njega blaginje, prav posebno nesrečo. Bojim se, da bi ne bil zmčden vpričo neveste.
Otokar (nasmehoma). Resnično se mi zdi, da mu kri še ni dovolj hladna za lovca. Kolikor časa sem ga opazoval iz dalje, ustrelil je trikrat mojsterski. Ali od tistega hipa, ko sem ga dal poklicati, izgrešil je vedno.
Kuno. To se ne da tajiti, in vender je bil prej vedno najspretnejši —
Otokar. Kdo vč, starec, ali bi se nama na poročnem dnevi godilo bolje! — Vender, stare običaje je treba spoštovati! Poleg tega —- (nasmehoma in glasno, da bi ga Maks slišal) imate še starejšega lovca, Kuno, kateremu gre prednost, vsaj po letih.
Kuno. Ta — milostivi gospod — dovolite mi ■—
Maks (zdse). Gašper ima morda še svojo zadnjo zakleto kroglo. Utegnil bi pač ž njo — (Hitro nabije puško in potisne kroglo v cev.) Se jedenkrat in nikdar več!
Otokar. No, samo da se držimo običaja in da opravičimo mojo naklonjenost. (Stopi iz ša-tora, za njim gostje in dvorniki. Lovci vstanejo, stopijo na drugo stran i. t. d.) Kvišku, strelec mladi!
64
Še jeden takšen strel, kalceršni so bili davi prvi trije, in blaginja ti! (Ko se je ogledal po levi strani.) Ali vidiš ondu na veji belo golobico ? Naloga je lahka, Ustreli!
Maks (pomeri).
Agata (stopi v tistem hipu, ko hoče izprožiti, z drugimi z desne straniizmed drevja, kjer sedi bela golobica in zakliče:) Ne streljaj! Jaz sem golobica 1 (Golobica sprhuta z veje in na drevo, s katerega Gašper hitro pleza. Maks ji sledis puško. Strel pokne; golobica odleti. Takd Agata kakor Gašper zakričita in se zgrudita.- Agato odvedo k sedežu na desni strani).
Gašper (leži sredi pozorišča).
Stev. 16. Finale.
Nekateri. Zal, o žal!
Nevesto je končal!
Drugi. Z drevesa lovec je pal!
Se clrugi. Ne glejmo tja — Kako je zla Usode sila strašna!
Zbor.	Groza v dno srca nas žali!
Kakšen to zločin je klet? Strah nas je, da bi zaznali, Kdo je bil na smrt zadet.
_ Js
Otokar (in njega bližji spremniki so pohiteli k Agati, nižji lovci h Gašperju).
Agato (so Anka, družice in nekateri kmetje privedli k sedežu spredi na desni strani. Vsi se ba-vijo okolo nje).
Maks (kleči pred njo). Agata (se vzbudi iz hude omedlevice). Kje bivam ? Kaj ni bil sen samo? Anka. O čuj, miruj 1 Maks in Knno. Živi! Nekateri. Zahvaljen Bog za to!
Že se po nas ozira! Nekateri (stoječi okolo Gašperja) Toda leta umira, Iz rane kri mu vre — Gašper (se krčevito zvija).
Pri nji je stal puščavnik v bran; Bog zmagal je! Bilo je vse zaman! Agata (si polagoma opomore in vstaja). Oh, še živim ; od groze le sem pala, Iz nova dišem mili ta zrak — Kuno Dih prost je njen! Maks. In spet je vstala! Agata. Moj Maks ! Maks. Glas kliče me sladak!
3
66
Samiel (se prikaže za Gašperjem od spodi). Gašper (ugleda Samiela, ki stoji za njim, do-čim ga drugi ne vidijo).
Ti, Samiel ? Tu spet ? Tak6 obet je tebi svet? Le vzemi plen! Smrt tudi me ne zmaje! (Preteč dvigne pest proti nebu.) Bog bodi klet! — Ti klet! (Sesčde se, drgetaje po vsem telesi.) Samiel (se pogrezne). Nekateri (obvzeti od groze).
Ha! To je molil umiraje ! Kuno. Od nekdaj bil je človek zel!
Bog s kaznijo ga je zadel! Drugi. Neba celo je klel oblast! Se drugi. Kaj čuli ste? Zval je hudobo — Otokar.
V stran! V Volčje brezdno treščite pošast! Nekateri lovci (odneso truplo Gašperjevo zadi na levo).
Otokar (Maksu). Le ti odkriješ mi to zlobo, Zločin na vesti ljut imaš! Gorjč, če zvesto vsega ne priznaš! Maks. ZaslužJl, da, sem vašo jezo; Mrlič me zvabil je zločest, Da — iz obupa — pravo stezo Kreposti pustil sem nezvest;
67
Kar krogel sem ta dan nabil, Zaklete so, in z 6nim sem jih vlil! Otokar (srdito). Tedaj odtod, iz moje službe, Da se ne vrneš v kraje te! Med nebom ni in peklom družbe — Nikdar čiste ne prejmeš te roke! Maks. Ne smem prositi In ne tožiti;
Saj slab sem bil, nikdar pa ne zločest. Kuno. Sicer je bil dolžnosti zvest. Agata. Od mene,, oh, ga ne podite ! Lovci. Tak6 vsekdar srčan je, blag — Kmetje. 0, nam je bil od nekdaj drag! (r[Anka. Usmiljeni, gospod, bodite! Otokar (osorno). Ne, ne, ne! Prečisto zanj je to dekle! Odtod, da več te ne uzrem ! Če kdaj se vrneš, v ječo te zaprem! Puščavnik (nastopi od leve strani). Vsi (se mu spoštljivo umaknejo in ga ponižno pozdravijo).
Otokar (se odkrije).
Puščavnik. Kdo tolišnjo mu kaznij množ
Nalaga za prestopek tak? Otokar. Kaj ti si, sveti mož,
Ki v krajih teh te čisla vsak ? Pozdravljen, sveti mož, z neba poslan!
68
I jaz sam ti vsekdar udan; Obsodi ti ga; volja tvoja Bo tudi sodba moja. Puščavnik. [Pobožniku se tudi zmede, Da izgrešipravice pot, Če strah, ljubezen ga zavede, Obup ga trešči v brezdno zmot. Gorje, kdor vnet od praznih sanj Na krogle let blaginjo veže ! In če duše ga ljute mreže, Ki jih bolest je vrgla nanj, Kdo dvigne prvi kamen vanj ? Nihče ni sam brez očitanj!] Odpravite tedaj poskusni strel! A ta, (mračno pogleda Maksa) ki greh
ga je prevzel, Ki pa je živel brez lažlj, Naj služi vam še leto dnij ; In če, kot prej je bil, ostane še, Naj v zakon Agato prejme !
Otokar. Všeč mi ukrep je ta,
Tvoj glas je glas Boga. Vsi. Gospodu čast! Dobrotno je vzprejel,
Kar sveti je puščavnik del! Otokar. Če takšen boš, kot sveti upa mož, Od mene v zakon jo doboš.
69
Maks. Izkazal bodem se pred vami, Dolžnost, pravico branil zgolj ! Agata (Otokarju.
O, naj zahvalim vas s solzami, Besed mi hvalnih ni dovolj! Pušcavnik in Otokar.
Brezkončna je Bogu dobrota, Zato oprašča naj i knez! Kuno (Maksu in Agati).
Hodita vedno prava pota, Da sreče bosta vredna res! Anka (Agati). Takrat, družica draga, v kite
Spet venec ti poročni dam! Pušcavnik (poklekne in razpnč roke). A zdaj še Njega zahvalite, Ki branil je nedolžnost sam! Agata, Kuno, Maks, Anka (takisto pokleknejo razpnh roke). Vsi (zbor).
Da, k Njemu povzdignimo radostno lice, Ki vodi vsemožno usode nam tek ; Kdor čiste je duše, vesti brez krivice, Otroško zaupaj Očetu na vek! —
Konec.