Umetnost je notranja, skrita velesila, duše in srca, katera objema in ogreva, kakor ljubezen vse narode, torej občečloveška je, nadčasovna in večno mlada. Javlja se po onih redkih izvoljencih, ki jim je to od Bona dano, tiho in skorajda nepoznano, prav kakor ljubezen, ki pa ima svojo pot in svoje zakone. Ne da se uklepati ali diktirati v filistrske šablone niti V kake druge zakone, postavljene od ljudi z izkvarjenim meščanskim okusom in ki so podvrženi modni norosti. Je globoka kakor morje, neizčrpna, živa kakor narava sama in življenje — valovita. Zato tudi vedno zanimiva in privlačna kakor magnet. Čim preprostejša je, za premnoge navidez tem manj razumljiva. Resničen umetnik ustvarja iz sebe, zaradi sebe in za človeštvo, pred vsem pa za svoj narod.
France Gorše, 1942
Mnogo je dandanašnji ljudi, ki brez sramu govore: „Kaj bi hodil v razstavo — saj ne razumem ničesar!** Jaz pa sem uver-jen, da so prav taki ljudje bolj sprejemljivi za lepoto, kakor tisti naočnjakarji, ki pusti in hladni stoje pred sliko ter gobezdajo svoje učeno gobezdanje. Ne pravi se namreč: lepoto razumeti: temveč pravi se: lepoto gledati, poslušati, uživati.
Slepo oko ne bo izpregledalo, če strmi v sonce in dan: za izobrazbo umetniškega čuta ni poglavitno, koliko je človek videl podob, temveč kako jih je gledal... Vsako stoletje, vsako desetletje in vsako leto ima svoj poseben obraz, ki se razodeva ter se mora razodevati v vsej kulturi, torej tudi v umetnosti. Da je slikal Velasquez kakor Murillo, bi bil Velasauez mazač.
Ivan Cankar, 1910
Peti kulturni večer, sobota 7. julija ob sedmih zvečer, salon Bullrich: FRANCE GORŠE
O kiparjevi osebnosti, njegovem življenju in delu bo ob skioptičnih slikah predaval Marijan Marolt
Šesti kulturni večer, sobota 21. julija ob sedmih zvečer, župnijski salon v Ramos Mejia:
ANTON TOMAŽ LINHART —
OB DVESTOLETNICI ROJSTVA Krstna predstava petdejanske tragedije „Miss Jenny Love** z uvodno besedo o avtorju in njegovem delu
VREDNOTE
Tretja knjiga — je izšla
Samostojna umetniška razstava BARA REMEC
2. - 14. julija v galeriji „Huemul“, Santa Fe 2237, vse dni razen nedelje.
Jk SLOVENSKE F—■ F\ V KULTURNE
A K C I D E
Leto III. - 9 VOCERO DE LA CUlLTURA ESLOVENA 26. 6. 1956.
FRANCE GORŠE
Gorše je doma tam blizu Sodražice, kjer je prišel na svet leta 1898. Med prvo svetovno vojno je bil vojak in je šele po končanem svetovnem klanju lahko stopil na zagrebško akademijo k Meštro-viču v šolo. Ko je nauke končal, se je preselil na (Primorsko, prav takrat ko je zlasti primorska inteligenca in še bolj tamošnja pol-inteliigenca v vedno večjem številu emigrirala v jugoslovansko Slovenijo. Šele potem, ko mu Italijani niso dali več obstanka, se je preselil v Ljubljano. Zaslovel je že na Primorskem in Ljubljana ;mu slovesa ni kratila. Zavist, ki je med umetniki bila lepa čednost, kot še marsikod na Slovenskem, se je pred Goršetom nekje ustavila. Prav tako bot kritiki so mu tudi umetniki skoraj brez Izjeme priznavali neko prvenstvo med kiparji, čeprav število kiparjev takrat ni bilo ravno majhno. Niti nekaj večjih naročil mu niso zamerili. Ko so se pričele priprave za ustanovitev visoke umetniške šole, ni bilo nobenega dvoma, da bo dobil Gorše prvo mesto profesorja na kipar-skam oddelku. Z akademijo ni bilo nič in Gorše je prišel sam učiti. Njegovi umetnostno pedagoški uspehi iso presegli rezultate prejšnjih dveh zasebnih 'akademij, Wolfove in Jakopič-iSternenove. Razočaranje z okupacijo ga je podžgalo najprej z veličastnimi osnutki, pozneje pa vendar nekoliko deprimiralo. V osvobodilni borbi je kot Bara Remec vedel, kje mu. je mesto in nas je tudi zvesto spremljal v begunstvo. Takoj je v moniškem taborišču opremil kapelo in se lotil poučevan jia na begunski gimnaziji. Več let je potem poučeval na (tržaškem učiteljišču in na gimnaziji. Vcepil je mladi primorski inteligenci solidno umetnostno izobrazbo. Zdaj pa živi že nekaj časa v Clevelandu. Odtod 'je hodil kiparit v slovensko torontsko cerkev in tam ustvarja nova dela, ki po svoji mladostni svežini presenečajo vse, ki jih zagledajo. Gorše preživlja spet enega viškov v svojem ustvarjanju.
Naš kipar 'je zelo mehka duša, po značaju ljubezniv in ponižen. Ni tako plah kot je bil njegov predhodnik Bernekar, pa vendar nežen in skromen. (Prav zaradi teh lastnosti se ga niso upali zavidati.) Toda za vso ljubkostjo njegove osebnosti kljuje izredna ustvarjalna sila. Ta človek se menda nikoli ne odpočije. Morda včasih nekoliko popusti, toda prav takrat se v njem nabirajo nove moči, s katerimi potem spet plane na dan. Življenjski opus tega velikega umetnika je že zdaj ogromen. Pia nikjer ni sledov utrujenosti. Zadnjič je nekdo sporočil bojazen, da se bo Gorše „pofrančiškanil“. Kmalu nato je poslal slike za drugo številko prvega letnika Meddobja. Ne samo mi, tudi v domovini so strmeli nad njegovo stvariteljsko pomlajenostjo. Pa je manjkal takrat torontski križev pot. Res smo dobili risbe Križevega pota, ki jih je izdala Slovenska kulturna akcija s Kosovo pesnitvijo vred. Zdaj. ko smo dobili v Buenos Aires tudi fotografske posnetke reliefov iz Marije Pomagaj v Torontu, smo še bolj navdušeni nad razvojem kiparja in nad prizadevnostjo dr. Kolariča pa njegovih sodelavcev, ki so slovenskemu umetniku v izgnanstvu omogočili to veledelo. Po (torontski eri je pa Gorše znova zrasel. Najnovejša dela ga dvigajo še čez ves že itak ogromni opus preteklih let.
France Gorše ni nikoli miroval in se ni zadovoljil nikoli s prejšnjimi dognanji in uspehi. Vedno znova se je poglabljal v reševanja kiparskih problematik. Že Ložar je napisal pred vojno, da ise^ je kipar ipo akademiji znova sam začel učiti — vsaj smisel tiste Ložar-jevje opombe je nekako tak — in podobno je potem še večkrat začenjal in to vedno z uspehom. Tudi pri Meštroviču smo lahko ugotovili podobno umetniško pot. In je zanimivo, da se je prav zadnje dni lotil Gorše Meštrovičevega portreta; portreta tega velikega učitelja, ki se mu je po odhodu iz Zagreba precej oddaljil, pa ga je zdaj z njim spet združiia ista nevzdržna sla po kiparski popolnosti, po iskrenosti umetnostnega izživljanja. Ne upamo se staviti Goršeta v isto vrsto z njegovim nekdanjim učiteljem — tudi Hrvati nimajo našega Plečnika — toda Gorše je vreden učenec velikega mojstra in ga dosega vsaj v pristni predanosti umetnosti, hčerki božji.
France Gorše je velik ponos in tolažba razseljenim Slovencem.
M. M.
naši večeri
BRALNI LITERARNI VEČER
Četrti kulturni večer v zimski sezoni je bil, kot je že tradicija, posvečen produkciji v okviru literarnega odseka Kulturne akcije. Nastop naših zamejskih književnikov je imel letos to posebnost, da so odlomke iz svojih najnovejših stvaritev brali avtorji sami, z izjemo Papeževe poezije, ki jo je zaradi odsotnosti pesnika bral Božidar Fink. Nastopilo je letos pet avtorjev, dva s poezijo in trije s prozo; od teh edinole Novak, ki je nastopil že na prvem literarnem večeru v prvi sezoni. Ostali: Ruda Jurčec, Ljerka Lovrenčič, Franci Papež in Zorko Simčič pa so kot literarni ustvarjalci prvikrat stopili pred goste kulturnih večerov.
Nastop je pripravil vodja odseka, pisatelj Zorko Simčič, ki je uvodoma povedal nekaj tehtnih misli o pomenu in vzponu slovenske zamejske književnosti, katera ima danes svoje močno osredje prav ob reviji “Meddobje”. Prijetno sveže je uvajal v posamezne nastope Tine Debeljak ml. s priložnostnimi aluzijami na dela, ki so jih nato avtorji brali; tako Ruda Jurčec odlomek iz romana “Ljubljanski triptih” (prva nagrada lanskoletnega literarnega razpisa), Ljerka Lovrenčič troje za njeno poezijo tako značilnih pesmi v prozi, France Papež (tretja lanskoletna literarna nagrada) po prednašanju Božidarja Finka svojo najnovejšo pesnitev “Misli ob zidovih Troje”, Lojze Novak črtico “Pod južnim križem”, Zorko Simčič pa poglavje iz novele “Človek na obeh straneh stene” (druga lanskoletna literarna nagrada).
poročamo
NAŠIH JUNAKOV SMO SE SPOMINJALI
Glavna letošnja prireditev v počastitev žrtev vetrinjske tragedije ter vseh slovenskih žrtev zadnje vojne in revolucije ie bila v Buenos Airesu v salonu San Jose, kjer je pred polno dvorano prvi spregovoril predsednik Društva Slovencev, ing. A. Mozetič; za njim pa je v daljšem, miselno globoko zasnovanem govoru Ivan Korošec podal obseg vere, ki naj raste v nas vseh ob spominu na naše junake. Sledil je recitacijski del sporeda, čigar besedilo je zbral in uredil pesnik Črtimir. Vmes je pel Slov. pevski zbor „Gallus“, recitirali pa so gg. Urh, Martin Kovačič, Maks Nose in Janez Perharič; recitatorski zbor članov Slov. fantovske zveze in Slov. dekliške organizacije. Odrski del sporeda je pripravil g. Janez Špeh. Po svečanosti v dvorani je za vse padle v zavodski kapeli maševal g. dir. Orehar.
JAVNI KONCERT PEVSKEGA ZBORA „GALLUS“
V torek 26. junija 1956 je slovenski pevski zbor „Gallus“, ki mu dirigira dr. Julij Savelli, ponovno nastopil pred mednarodnim občinstvom s koncertom v “Teatro Smart” v Buenos Airesu, v okviru rednih koncertov Državnega ravnateljstva za kulturo. Koncert je prenašala tudi državna radijska postaja.
“Gallus” s torkovim koncertom zavestno nadaljuje delo za poznavanje slovenske vokalno-glasbene kulture v svetu. Veliko, lepo, pa tudi odgovorno delo. Prizadevanja tega vodilnega slovenskega zbora v zamejstvu pozdravljamo in njegov nastop z omenjenim koncertom kot kulturni dogodek zapisujemo.
Spored je bil sestavljen pregledno, v treh naglavnih delih, ki so obsegli: prvi klasično polifonsko glasbo — J. Petelin, M. A. Ingegneri, T. L. de Victoria, O. Lasso; drugi slovensko moderno — G. Krek, A. Lajovic, K. Pahor, M. Tomc, V. Mirk, E. Adamič ; tretji pa umetno narodno — E. Adamič, A. Schwab, V. Mirk, S. Mihelič.
DISKUSIJSKI VEČER O SLOV. KULTURNI AKCIJI
Slovensko katoliško akademsko starešinstvo je sklenilo letos posvetiti nekaj članskih sestankov diskusiji. Drugi tak diskusijski večer je bil dne 23. junija in z zadoščenjem zapišemo, da so tokrat razglabljali o Slovenski kulturni akciji. Debata je bila zelo obsežna. Sodelovali so pri njej direktor g. Orehar, ravnatelj prof. Prijatelj, dr. Vinko Brumen, Lovro Jan, dr. Tine Debeljak, Ruda Jurčec, Božo Fink, dr. Franc Bajlec, Marijan Marolt in dr. Leopold Eiletz.
obrazi in obzorja
bara remec razstavlja
LESOREZ BARE REMEC ZA EX LIBRIS SLOVENSKE KULTURNE AKCIJE
Če govore o umetniški poti ustvarjalca, k; se je že vzpel do samolastnega osebnostnega izraza, ga vedno skušajo navezati na vplive kake šole ali umetniškega gibanja. Tiako tudi pri BARI REMEC govoričijo o njeni „impresio-nistični“, pa potem o »ekspresionistični" dobi, ki da je tik za prvo. Pa je vendar povsem zgrešeno! takšno naziranje ob stvaritvah te slovenske umetnice, ki je,
čeprav se v prejfiih letih morda res ni mogla docela o^ti tej ali oni struji, že svojim prvim W°m zavestno vtisnila povsem svojski°sebnostni pečat To pa je tudi skupi odlika vseh tistih umetnikov, ki jim16 umetnost najživej-ša izpoved njih stne stvarnosti, naj, človečanske, duho16 ali umetniške.
Najzgovornejše ^trdilo vsega tega so prav naj novej: stvaritve Bare Remec, saj so hkral Priča in sad dolgotrajne poti skoz osamljenost, ko se umetnica opaja i2 nekšno zagrizenostjo brani tisto c^vito svobodo, ki se utegne ukloniti e^ole višji nuji: ostati samemu sebi Res, najskrivnej-ša ustvarjalna i te pristno izvirne umetnice ne pozn abstrakcij, ki so le prevečkrat poceni^tetske sprave; pač pa preobraža žii-oje, ki mu vtisne svojsko pomenilo,1' pa spet daleč preseže tvarno resr.i^t in pričara peslu-teno govorico ulrtosti.
Bara Remec se8 odtrgala Evropi, ko se je opojila, ka sama pravi, bolj z barvno tenjo in Svetlobo, kot z barvami samimi, ko “ se j; 0g,; napile lepot, ki so jih sfi stoletja ustvarili ljudje, pa takisto Wje v zadnji vojni lep del uničili; stopa na obal Rio de la Plata, kjer ''ti nov, nič šibkejši umetniški vzpon, i
Vsa njena dela^1 zadnjih let in ne-številne grafične daritve pričajo, da
je bila med nami prva, ki je odkrila in prodrla v trpki, mrakobni .in samotni čar svoje nove domovine. Prva je bila, ki ji je uspelo, da se je otresla tradicij starega sveta, pa da je zmogla skupno dramo vseh, ki so doživeli evropski pokoli in sprejeli grenkobo izgnanstva.
Zdi se, da so nove krajine in obraz':, ki jih je šla Bara Remec iskat prav na skrajni kotiček sveta, kjer temotne gore stvarjajo okvir neprodirnim gozdovom in skrivnostnim jezerom, s polnim zadoščenjem odžejali njen ustvarjalni nemir, s katerim je od nekdaj prežeta do poslednjega vlakna.
V tistih krajinah taim bolest ni nasledek človekove krutosti, niti lepota bolesti sad: vse tam je marveč stvaritev narave same in pnav to razkritje nam Bara Remec približa s tolikšno jasnostjo in s takšnim zamahom, da ob njiju spet in spet osupnemo.
Njena govorica ne potrebuje več premnogih barv, njen izraz ne več obilice črt in zamotanih sestav. Vse v njej je že celota, ki nas priklene v mogočni, s celega stvorjeni svet, težak kot zemlja in kot gruda lahak, kjer se rdeče plete med obilje črnega in vijoličnega kot krik, ki ni odjek negotovosti, ne iskanje samega sebe, marveč spoznanje nezmaklji-ve resnice, negibne v pogledu Indijan,a ali na pobočjih gora.
MARICA MEšTROVIc
od mevi
Slovenska usmiljenka, sestra Vincencija Kaplja, ki deluje v čilski prestolnici Santiago, je ob prejemu najnovejših knjižnih izdanj Kulturne akcije pisala naslednje vrstice na našo upravo:	Želim	veliko uspe-
hov pri Vašem podjetju, ko se žrtvujete s širjenjem materinske besede na tujih tleh. Hvalevredno je Vaše prizadevanje na kulturnem polju, kar pomeni za naš narod, da visoko stoji, četudi mu tega ne priznajo. Domovina pa bo vedela za vrednost Va-šfega triada in ga priznala. Ljubi Bog naj nam pomaga, da ji bodo vsi sinovi, danes raztreseni po vsem svetu, v ponos in veselje, ko bo vstajala k novemu življenju".
V reviji .»Slovenska Beseda", ki kot dvomesečnik izhaja v Buenos Airesu, je knjižni dopisnik Dine v letošnji številki 3-4 o Velikonjevi zbirki novel ..Ljudje", ki je izšla pri Slov. kulturni akciji, med drugim zapisal tudi tole ugotovitev:	„.. .Značilnost
vseh teh novel je, da v njih Veli-
konja obravnava psihološka vpra^ nja odraslih ljudi in so te novele boljši in najbolj karakterističen ^ njegovega pisateljskega dela, čepi* jih je v času, ko so izhajale, mai*’ kdo morda odklonil in obsodil k1’ preveč moderne. Ko jih zdaj preb1 ramo v zbirki, za desetletja odma^ njeni od časa njihovega nastani moramo priznati, da so dobre in ^ je Narte Velikonja pisatelj, ki j' zaslužil mesto v slovenskem slovstvu*
V ,,Ameriški Domovini" je pisati Karel Mauser med drugim tudi to-povedal o Maroltovi povesti ,,Zuf' noč vesela": „...Ni to roman, sk1’ raj bi težko rekel, da je to pove-1 Nekaj me spominja na kroniko, 1,1 zanje mirnih zgodb in zgodbic, * jih povezuje samo čas in stara vi^ niška idila. Ne mogel bi reči, da ^ osrednja zgodba toliko močna, da * bralca držala vseskozi na istem ni... Nič napetega ni v teh zgodbr cah, ki pa so napisane in povezan^ takim obiljem starega duha, da j' bo vsak rad prebral... Knjigi poseben čar obilna mera zdrave gavosti, ki je gotovo posebna vrhu' ška lastnost. Sem in tja se zgodi, ^
Pisatelj ne zbira besed in bi se ta ali °na dala povedati lepše, boljše re-Čeno, manj močno. Toda kot celota je knjiga tako zdrava in sočna, tako Pekaj posebnega v našem slovstvu, da smo lahko ponosni nanjo... Zgodovinski okvir povesti je dovPlj mo-^aP, da zgodbe povezuje, gotovo pa bi bilo povesti v veliko korist, če bi zgodbe dobile močnejšo vez. Zori, noč vesela je nova slovenska knjiga. Ko Se zahvaljujemo pisatelju za njegov trud in založbi za njeno delo, naj Pe gredo tele besede mimo teh, ki bodo to kratko poročilo brali... Ob vsaki novi knjigi bi vsak Slovenec *Poral od srca reči: hvala Bogu! Na-^a knjiga! Pa jih mnogo slišim: le Počemu spet? Saj ne gre, kdo bo pa V8e kupil? Žalostno, prijatelji. Niko-b doslej še nisem slišal človeka, da bi ob dolarju, ki ga je zaslužil, vzdih-p»1: Počemu mi pa bo? Kako je to, da smo za duhovno^ dobrino tako stisnjeni, tako malomarni? Mar ni to poniževanje duhovnih dobrin? Če je dolar več kakor duh, potlej pa zaprimo naše štante. Zakaj # se kulturni delavec pobija? Zato, da ga kar Paprej skrbi, koliko bo naredil zgube sebi ali založbi, ki mu knjigo zalo-
ži ? Za dolar je potrebno delo, za duhovno dobrino žrtev. Brez tega je vsako kulturno delo nemogoče."
Isti pisatelj je v istem listu zapisal tudi tele klene besede o delu Slovenske kulturne akcije in njene knjižne založbe: ,,Nikdar ne bomo dovolj precenili dela, ki ga vrše naše kulturne družbe in družbice v zamejstvu, ko smo pod silo razmer odtrgani od kulturnega centra. Vsaka knjiga na tujem podaljšuje naše življenje in ohranja duha. Vse preveč je nevarnosti, da se od duha odmaknemo. Saj gremo že na to nesrečno pot, Bog se nas usmili, toda prepričan sem, da bomo zmagovali težo vse dotlej, dokler bomo iz knjig svojih umetnikov zajemali starega duha. Kult. akcija v Buenos Airesu kljub težavam poskuša ohranjati ravnotežje v nas in z velikimi gmotnimi skrbmi spravlja med ljudi knjige, ki bi morale biti v vseh slovenskih knjižnicah. Vedno in povsod poudarjam, da je de'c Kulturne akcije vredno podpore vseh zamejskih Slovencev. Kdor stoji ob strani, kdor ne kaže za kulturno delo nobenega zanimanja več, si je spodrezal korenine."
Na začetek argentinske zime je BARA REMEC postavila najnovejšo samostojno razstavo svoje umetnosti v Buenos Airesu. Kot da hoče v rezko vlažnih in s sajasto megleno kopreno prevlečenih dolgočasnih dneh priklicati toploto in sonce — umetnica, ki s preprosto iskrenostjo pravi, da ljubi svetle barve, veliko luči in čez vse drugo — sončni blesk, tedaj resnično veselje do življenja. Ali kot da hoče razklati težko gmoto mističnih doživetij, ki so jo objela v času njenega najnovejšega ustvarjalnega obdobja: pri skrivnostnem baletu palete in čopiča v letošnjem poletju na ,,skrajnem kotičku sveta..." — v andskem San Martinu. Ta resničnega umetnika vredna doživetja so danes že na platnu in tvorijo naglavno vsebino njene letošnje razstave.
Bara Remec je umetnik, ki je v polno ujel odjek svojega časa, skrivnostni, nikdar razvozljani klic človekove prisotnosti v vesolju. Umetnik, ki poustvarja s črtami lepote in barvne poezije vse tisto, kar je po Stvarnikovih rokah od početka sveta ustvarjeno in človeku kot pomočna pot ^a večni blagor namenjeno. Stvariteljska sila v njej je samolastna — tudi neslovenski poznavalci njene umetnosti ji to nesporno priznavajo; je hkrati izraz našega narodnega, pa nič manj tudi nadnarod-nega, vsečloveškega hotenja, ki v lepoti sluti več kot lepoto samo — večno Lepoto, od vekomaj v popolnosti obseženo v Stvarniku. Tako pa je tudi njena umetnost visoka pesem ljubezni do vsega, kar je po božjih rokah ustvarjeno, saj njeno pozorno notranje oko v najdrobnejši stvarci našega solznega planeta odkrije tenjo stvariteljske roke najvišje Lepote. Njene umetnosti ni mogoče vnašati v mrtve predale umetniških gibanj in struj. Je izven njih in mimo njih. Je osebna, svojska in zavestna — umetnost velikega umetnika, ki je prav gotovo prehitel svoj čas in mu bo verjetno šele bodočnost z iskrenim spoštovanjem priznala tisto nesporno mesto med redkimi najvišjimi slovenskega duha, ki Bari Remec že danes po vsej pravici gre.
Barine podobe niso mrtva platna, ne črnobele grafike, suhi črteži, ki ne vedo povedati ničesar. So žive, so več kot podobe, več kot grafika — so življenje samo! Vse so prežete z lučjo vesolja, pa naj je njih črnina črna še tako, naj njih rdeča žgo-čost ihteča od onemoglosti. Kaj ni v črnem največja skrivnost svetlobe in v rdečem kot kri — pomenilo življenja samega ? Vse tenje njene umetniške izrazne oblike so polni odraz živega okolja, v katerem živi v slehernem obdobju svojega umetniškega ustvarjanja: ne zunanji, fotografsko klavrni, mrtvi odtis tega, kar morejo uzreti naše utesnjene telesne oči, marveč globoki, baladno polni odmev tistega, kar v vsem živem stvarstvu morejo odkriti človekove dušne oči. Tod je skrivnost preprostosti njenih izraznih oblik, ki je vselej odlika velikih umetnikov. Prav v tem, se zdi, skupno z asiškim Ubožcem poje njena umetnost prelepo hvalnico stvarstvu in njega Stvarniku in nehote spominja na neznane sejalce gotskih katedral in na mistične, k nebu valujoče, na vid toge, pa skoraj že nadzemsko žive barvne simfonije na podobah v ošiljenih oknih srednjeveških svetišč.
Umetnica, ki se ne zgublja v v solzavi, površni sentimentalnosti nečesa, kar je bilo in ne bo več, marveč vidi naprej in zna, kjer že je, sama odkriti in drugim pokazati, da je lepote mnogo, mnogo več kot za skromen pehar, naj že pod Triglavom ali v osrčju argentinskih Andov, naj med valujoče napetimi, po klopotcih čebljavimi Goricami ali v v tesni, negibni tišini ne-izrazne pampe, ki se v dnu svoje razsežnosti poljublja s firma-mentom.
Slovenska kulturna akcija vsem svojim članom in prijateljem, vsem slovenskim rojakom z največjim ponosom in zadoščenjem oznanja to bližnjo razstavo svoje ustvarjalne članice in profesorice na naši umetniški akademiji, akademske slikarke Bare Remec. Z zadoščenjem, ker si je umetnica po moči lastne umetnosti utrla pot v veliki svet. S ponosom, ker v velikem svetu skupno z veličino Goršetove umetnosti prezgo-vorno priča, da se je resnično povečala prisotnost slovenstva v svetu! Hvaležni smo naši umetnici za njen trud, hvaležni za njene žrtve. Hvaležni pa hkrati tudi vsem tistim našim neslovenskim prijateljem in občudovalpemt Blagne umetnosti, ki iskreno priznavajo njeno stvariteljsko polnost, kot to priča čudovito lepi in v globino zajeti oris umetnosti in osebnosti naše umetnice, ki ga je za prikupno vabilo k razstavi napisala ena najboljših in najglobljih poznavalcev Barine umetnosti, pisateljica MARICA MEŠTROVIČ, oris, ki ga v našem listu v prevodu ponatiskujemo pod osrednjim zaglavjem.
Nikolaj Jeločnik
naši ustvarjalci
VSE BRALCE „GLASA“ VABIMO, da naroče KNJIŽNA IZDANJA SLOV. KULTURNE AKCIJE za leto 1956/57 (tretji letnik) :
France Balantič: V OGNJU GROZE PLAPOLAM (pesmi) — Zorko Simčič: ČLOVEK NA OBEH STRANEH STENE (novela) — France Papež: OSNOVNO GOVORJENJE IN PETJE (pesmi) — Ruda Jurčec: LJUBLJANSKI TRIPTIH (roman) _ * * *: IZVIRNI SLOVENSKI ROMAN — MEDDOBJE (revija) — VREDNOTE (zbornik) — GLAS (štirinajstdnevnik) .
»u.
NAROČNINA:
Argentina: Broširano 260 pesov, v platno vez. 300 pesov. Južna Amerika: Bros. 300 pesov, v platno vez. 340 pesov. Italija: Broširano 5.800 Lir, v platno vezano 6.500 Lir. Avstrija: Broširaino 260 šilingov, v platno vez. 300 šil. Francija: Broširano 4.200 frankov, v platno vez. 5.000 fr. USA in Kanada: Broširano 16 dol., v platno vez. 18 dol. Anglija, Avstralija: Broš. 6 funtov, v plat. vez. 7 funtov.
Naj zanimivejša slovenska knjiga v zamejstvu Bertoncelj - Arko
DHAULAGIRI
ki popisuje slovenski vzpon na naj višji doslej še nedoseženi vrh Himalaje, je izšla.
Vsi so soglasni v hvali te knjige. Naj ne bo slovenske knjižne police brez nje! V Argentini jo dobite v pisarni Slovenske kulturne akcije v Ramos Mejia, v Dušno-pastirski pisarni in pri poverjenikih.
Izven Argentine bo kpjika na razpolago v avgustu, prav tako pri poverjenikih.
Opozorilo slovenskim, duhovnikom!
Po dobrotni naklonjenosti slovenskega duhovnika iz ZDA morete poravnati naročnino za izdan ja Slovenske kulturne akcije po opravljanju intenci j. Pišite v zadevi blagajniku Slov. kult. akcije, Ladislav Lenček CM., Cochabamba 1467, Buenos Aires, Argentina.
BARA REMEC, akademska slikarka, naša ustvarjalna članica in profesorica na umetniški akademiji Kulturne akcije, bo v ponedeljek 2. julija 1956 odprla novo samostojno razstavo svoje umetnosti v galeriji Huemul, v Buenos Airesu. Predstavila bo predvsem olja, ki jih je ustvarila v času svojega letošnjega poletja v gorski, indijanski vasi San Martin de los Andes, na argentinsko-čilski meji.
FRANCE PAPEŽ, literarni nagrajenec prvega nagradnega knjižnega razpisa Slovenske kulturne akcije in ustvarjalni član literarnega odseka je dokončal pesniški prevod svetovno znane sodobne drame ,,The Cocktail Party — Družba pri koktailu“, ki ji je avtor angleški pesnik in dramatik T. S. Eliot. Prevod je ponudil gledališkemu odseku, ki je uprizoritev tega svetovnega odrskega dela že sprejel v svoj delovni načrt.
doma in po svetu
Narodna Galerija v Ljubljani je priredila razstavo beneških slikarjev in italijanskih mojstrov iz renesanse (Tizian, Tintoretto). Razstava, kot pravijo kritiki, je bila med najpomembnejšimi umetnostnimi dogodki v zadnjem desetletju.
Nace Šumi je najpisal knjigo: Arhitektura secesijske dobe v Ljubljani. Kritika ob tej knjigi opozarja, koliko je bilo možnosti, da bi se Ljubljana v tej dobi arhitektonsko razvila, pa so bile te prilike zamujene.
Pesniki iz južne Francije imajo posebno literarno nagrado „Prix Mistral — Mistralova nagrada". Dobi jo pesnik, ki je spesnil tisto leto najlepšo pesnitev v narečju južne Francije. Letos je prejel nagrado Andre Chamson, ki ni pesnik, ampak pisatelj. Napisal pa je pesem in jo poslal žiriji. Prejel je nagrado za pesem „Le Rameau du sapin noir — Veja črne smreke".
Jean Vilar je vodja ljudskega gledališča v Parizu. Naslov si je nadel takrat, ko je najel največjo zborovalno dvorano v Parizu (bivši Trocadero) in jo spremenil v gledališče. Tu je v nekaj letih u-stvaril najpomembnejše predstave francoske sodobne dramske umetnosti. V njegovi gledališki skupini nastopata Gerard Philipp in Maria Casares. V maju se je skupina podala v Bordeaux, kjer je Vilar sklenil izvesti Festival dramske umetnosti. Prva predstava pa bo delo Čehova, ki je bilo dosedaj neznano. Vilar je delu dal naslov ,,,Čudaški gospod Platonov". Kritiki pa navajajo, da delo ni ravno kaka novost, ampak je le prva verzija „črešnjevega vrta". Vendar je za
uprizoritev veliko zanimanje, zlasti zaradi tega, ker bosta glavni vlogi igrala Jean Vilar in Maria Casares.
Ernest Hemingway, ameriški pisatelj in Nobelov nagrajenec za 1. 1954, je pristal' na ponudbo- italijanskega filmskega režiserja Leon-tisa, ki je pravkar dokončal snemanje Tolstojevega romana »Vojna in mii’“, da bo nastopil kot glavni igralec v velikem potopisnem filmu, čigar snov je vzeta iz potovanj Marka Pola na Daljni Vzhod. Hemingway, ki bo za film pripravil tudi scenarij, bo igral vlogo miodernega Marka Pola •— potovanje bo namreč v naših dneh
—, ki svoje popotne vtise v besedi in podobi s platna podaja publiki.
»Ameriško narodno gledališče in akademija" je pod svojim okriljem zbralo 40 gledališč in napravilo poseben načrt za krožno gostovanje v 40 mestih. V štirih večjih središčih (New York, Chicago, Los Angeles, Filadelfia) bi se povezalo deset gledališč, vsako bi naštudiralo deset del in šlo potem gostovat v 40 manjših mest. Vsaka skupina bi igrala teden dni v enem kraju im nato šla drugam, in bi ji sledila druga. Tako bi vsako mesto videlo 40 različnih del. Upajo, da se bo s tem zanimanje za gledališko umetnost zelo dvignilo.
„GLAS‘‘ je štirinajstdnevnik. Izdaja ga Slovenska kulturna akcija, Alvarado 350, Ramos Mejia FCNDFS, Bs. As. Argentina. Ureja uredniški odbor. Tiska tiskarna „Federico Grote“, (Ladislav Lenček C.M.), Montes de Oca 320, Buenos Aires.