GRANDMA
FILM
Vinci Vogue Anžlovar, 28
glasba, scenarij, režija kratki filmi /»Moira«, Janez Pavaroti — pojoča žaba/, glasba za dva kratka filma Mihe Hočevarja
Peter Bratuša, 29
direktor fotografije kratki filmi /»Once Upon A tirne« in »Veter« Aleša Verbiča, »Konjiček« Boruta Blažita/, okoli 60 reklamnih filmov
GOES SOUTH
Če se v deželi, ki je včasih letno posnela tudi do dva ducata filmov, produkcija ustavi na primerku ali dveh, potem lahko spekulativni um potegne več zaključkov: snemalo se je pač preko »ekonomske« mere, v skladu s socialistično propagandno doktrino, bili so pač časi, ko je kulturna politika vedela, kaj dela, zdaj pa izgubljeno brezkonceptuaino maši luknje, in tako naprej. Skratka, kritični pogledi bi v horizont krivde zaobjeli vse: kulturnega ministra, politiko, rdečkarje, črne duhove, brezbrižno Evropo, cinično Ameriko... in na srečo izpustili Japonce. Zakaj zgodba filma Grandma Goes South se začne prav z njimi, brez njih je ne bi bilo... ali pa. Bog vedi. Torej, zgodbo pripoveduje trojka iz sintagme »lepi, pametni in nesramni«: Vinci Vogue-Anžlovar, Peter Bratuša in Tomaž Strle.
Japonci. Tam se vse začne. (Amerika je mimo...)
Sindrom slovenskih pesnikov se seli tudi med filmarje. Pred letom dni se na brucovanju porodi super ideja za kratki film (samo z dvema likoma — Saro in Davidom) in na festivalu v Munchnu Rade Rankovič, sicer profesor za produkcijo na beograjski univerzi, idejo kratkega filma že vključi v omnibus na relaciji Beograd—Ljubljana—Zagreb. Ker omenjena os že popušča, seveda iz tega ni nič, zato pa pred odhodom na festival v Francijo (s kratkim filmom Janez Pavaroti — pojoča žaba) pride natečaj za Cinemabeam projekt. V enem dnevu je napisan sinopsis, preveden in poslan na Japonsko. Aprila »Japonci« (Tokuma Japan Corporation) zahtevajo scenarij, ki je napisan v štirih dneh, na devetih različnih tipih papirja, zgodba je predelana, dodan je drugi ženski lik, množijo se zapleti in epizode. Neverjetno hitro Japonci izberejo 10 scenarijev, med katerimi je tudi Grandma Goes South. Vendar se začno, kot se za tak projekt spodobi, stvari zapletati. Zaradi devalvacije najprej propade projekt študijskega filma v koprodukciji s Studiom Ljubljana, osamosvojitev in vojna pa na kocko postavita tudi Babico. Ekipa je formirana (skoraj ista kot za študijski film), priprave tečejo, namesto banke s kreditom nastopi Petrova mama, pogodbe z Japonci pa ni in ni.
Preko japonskega izuma (telefaxa) teče deskomunikacija, ko eni ne razumejo Balkana, drugi pa predobro razumejo slogan »Mi vse počnemo very very very very systematicaly and never in the rush«. Pogodba je podpisana 10. avgusta, sicer brez prave finančne dotacije, vendar štiri dni kasneje pade prva klapa. Bil je že skrajni čas, zakaj nihče več ni verjel v projekt, del ekipe pa je bil vezan že na naslednjega (film Triangel), ki se je začel snemati dan po zadnji klapi.
Vogue & Kline. Ter seveda igralci.
Ideja je nastala slučajno kot tipičen primer slovenske umetniške arogance. »To kar znajo oni, znamo tudi mi.« Skratka, lepi, pametni in nesramni ustanovijo produkcijsko hišo, ki je namenjena predvsem projektu Grandma Goes South, nadalje pa naj bi bila institucija, ki bo producirala
? GRANDMA GOES SOUTH
Majolka Šuklje, 65
babica oz. Sara 1. glavna vloga na filmu
slovenske jilme, zbirala kapital in ideje, ljudi, scenariste, režiserje. Če bo seveda na teh meridijanih takšno početje sploh še v registru možnega in če bo shema — mi vam vnaprej prodamo pravice in film, da ga sploh lahko posnamemo — kaj več kot unikaten poizkus. Vse bo lažje, če bodo film kupili ameriški distributerji in če bo nominacija za oskarja kaj več kot pobožna želja in če... Dovolj čejev za osnovni poslovni interes: film se mora prodajati — to pa je osnovna razlika med balkansko in svetovno filmsko produkcijo.
Projekt je bil pisan za Majolko Šuklje. »Spomnim se, ko sem šel prvič k njej, ko sem prestrašen sede! na stolu in čakal na odgovor, zraven pa je bil Fideli (pes!), ljubosumen do skrajnosti, in je težil. Majolka mu je dala piškotek in rekla: »Podkupljiv, podkupljiv!« Po enem tednu pa je rekla JA in bilo mi je jasno, da projekt ne more propasti.« Scenarij je dopuščal izpeljavo dveh konceptov, enostavno rečeno: resnega in malo manj resnega. V prvega bi lahko „ vskočil le Matjaž Tribušon, v drugega pa Bojan Emeršič. 1 Majhnost slednjega je postala neverjeten moment filma. Nataša Matjašec je bila izbrana na avdiciji, odločilen pečat pa prinašajo »epizodci«: Marko Derganc, Gojmir Lešnjak, Andrej Rozman, Robert Prebil in Alojz Svete.
Prva klapa. Snemamo!
Ekonomija je imela glavno besedo. Na voljo je bilo 25 snemalnih dni, vmes le en dan pavze, zato je bila organizacija preprosta: najprej eksterierji v Ljubljani in okolici, nato interierji v Ljubljani, preselitev v Portorož, kjer so prav tako najprej posneti eksterierji in potem interierji. Zdaj se sliši preprosto, vendar so se v trenutku, ko denarja od Japoncev še vedno ni bilo, dogajale smešne stvari: ni bilo denarja za bencin, sredstev za popravilo mercedesa, obroki so bili prešteti na glavo, v hotelu Palače so za kavcijo vzeli dve roli filmskega traku, avto s kompletno tehniko so zaklenili v garažo... Organizatorji delajo »čudeže«, čeprav so vsi Bojan Emeršič 28 »zelenci«, za razliko od ostalega dela ekipe, kjer je imel vsak David »prekaljenega asistenta« oziroma supervizorja. To je debitant en0stavno produkcija, ki ne obstaja, ki se je ne da
standardizirati, ki jo nosi neverjetna energija, skratka, to ne more biti princip. In razumljivo je, da v takšnih ekstremnih
Nataša Matjašec, 25
Lavra debitantka
cr "!'• '" i :Vi	Gli!:	"A JUG"			
POROČILO 0	SNEMANJU št.				
KRAJ SNEMANJA:	iir>		DATUM: 14,8		.1991 SNEM.OAN: 1*
ZAČETEK DELA:	I1.		ODHOD IZ BAZE	15.'I	^ 1. KLAPA: 19.08
PAVZA OD:		DO:			
KONEC DELA:	o5.	10	POVRATEK	V BAZO:	05.35
SEKVENCE:	1 (3	küdor) - ni	poonotg1,	3, 5, 7	
POSNETI KADRI:		31, 56 in dodatna:		3SB (5	+■ T)-?.)
IGRALCI:	i '. A J" t	J .K A 'UITJE,	Vi AGA i-TTOČ	K JAK,	
S
? GRANDMA GOES SOUTH
Wk'F llji^iMj	* " \ s & rwPR
lÜHw * f/M /aH	
	* B~JJ ' 'Bf «f fljMf
	
November 26, 1991
Dear Mr. Anzlovar:
lie finally saw the rough rush of "Grandna Goes South." It is very impressive and we cannot vait to see your co«pleted fila. lie «ill send you the brief review Bade by CINEMABEAN executives fairly soon.
Ve would like to confirn the shipping date for the completed filn again. Kould you nind if we ask you to deliver the completed film to us by the middle of Deceaber? Ke are asking this because Tokuna is considering your film to be entered into Yubari Film Festival in Japan which will be held in Feb. of '92. We will fan you soffie information of the festival toaorrow.
Sincerely yours,
'Kazuhlša Okawa TOKUMA JAPAN CORP.
KO/nf
pogojih pride do konfliktov. Spor med snemalcem in režiserjem pušča interpretacijski prostor, na trenutke je podoba grozna, projekt je v nevarnosti zaradi egoizma in trme, vendar se vse to konča v trenutku, ko je na vrsti sprotni pregled materiala, kjer se vidi, katere odločitve so bile pravilne in katere ne.
Kljub linearni zgodbi in nelinearnemu snemanju je bila snemalna knjiga prav kmalu neuporabna. Ideje prihajajo, število snemalnih dni ostaja, prav tako število metrov filmskega traku (15.000). Žanr je ali pa ga ni. Road movie? Ja, seveda, če je Homerjev Odisej road, oziroma sea movie... To pa ni tako daleč (sekvenca: David stoji na višini, meče kamne v globino, zraven ladja, daleč glas siren, ki ga kličejo z muziko »If you will be back...)
Pokazali bomo vse, kar znamo, ali ekshibicije.
Domislice se rojevajo, vendar se dramaturško izključujejo. Vse ekshibicije so strogo v funkciji filma in narativnega loka. Snemalno je bila najtežje izvedljiva ideja o nepretrgani vožnji pogovora vseh treh na plaži, ko se je prvotnih 36 kadrov združilo v enega samega. Utemeljitev je kratka: krog je zaključen, vsi trije junaki se prvič srečajo in zato jih zapremo v krog, ki bi drugače s klasičnimi plani-kontraplani ostal odprt. Podobna je utemeljitev vožnje na jezeru, kjer David pripoveduje svojo zgodbo in kamera z objektivom 400, s potjo ter z istim razrezom poudarja njegovo ujetost. Ali ko glavna junaka {David in Sara) sedita v piano baru in sta ves čas v istem razrezu, v ozadju je klavir, in se uporabi vožnja
TJ GRANDMA GOES SOUTH
0 ft C

nazaj ter zoom naprej; s tem se začne klavir približevati zaradi rušenja perspektive in v hipu, ko se popolnoma približa, Sara vstane, gre h klavirju ter zaigra naslovno temo. Kroženje po stopnicah (pobeg Lavre) je v isti funkciji, to je ujetosti v krogu in dodajanju »sile«, s katero jo krožeča kamera požene iz eliptičnega kroga ponavljanja in »vedno istega«.
Zgodba, zakaj ima receptor (Andrej Rozman) pripeto ploščico z imenom B.Fink, je preprosta in neverjetna. Sekvenca, kakršna je v filmu, je bila tudi v snemalni knjigi. Teden dni pred snemanjem pa si celotna ekipa ogleda film Barton Fink in v trenutku ideja izgubi svojo originalnost. Edina rešitev je, JJ| da se citat podpiše, da se pokaže, kako je lahko citiranje tudi del »zavedanja« filmske zgodovine.
Vse pozabljeno in oskar.
Najbolj enostavna asociacija in plodna teoretska domislica je, da je Grandma Goes South pač logično nadaljevanje filma Usodni telefon (rež. Damjan Kozole). Vinci Vogue Anžlovar je v Usodnem telefonu »amater«, ki pa ve, da lahko posname oziroma bo posnel »pravi film«. Koincidenca je bolj enostavna, »saj sem se pogovarjal s Francijem Slakom, da bi igral v njegovih Hudodelcih. Knjiga mi je bila neskončno všeč, želel sem si dobiti vlogo, vendar me je bilo istočasno tudi »blazno strah«, zato sem se hotel preizkusiti nekje drugje — in to je bil Usodni telefon. To je bi! popolnoma drugačen film od Grandma goes South, saj gre za teoretski film, film o filmu, konkretno zvoku, komorni film. Razlika pa je še nekje drugje: Usodni telefon je »none budget«, Grandma goes South pa »low budget« film«.
Podobnosti med glavnim junakom in režiserjem seveda so (delo na črpalki, zaljubljenost v muziko, konstantno bežanje, želja priti nekam, a se ne ve kam), vendar niso odločilne ali naključne.
Plod naključij je tudi zgodba o nominaciji za oskarja. »Seveda bi si želel priti med tistih pet, ki potem čakajo v dvorani na ;Winner is...', so pa seveda zelo majhne možnosti, pri katerih kvaliteta filma ni v prvem planu. Oziroma, morebitno priznanje (zgoditi se mora do 4. februarja 1992) je lahko voda na mlin, da Akademija naredi lepo gesto.«
Ker se filma že od vsega začetka drži neverjetna sreča, pa
ŠPICA
A.
J 'J>J " )
TOT - PAN
Avto se kašljajoče vstav
DAVID féj^j Mislim, da smo ostal/ brez ■bencina."
¡M(k,m- íks
V*** ' Mme
S*: "-Si;
M J
K O M E C
vif-t^a skhl,
7
? GRANDMA GOES SOUTH
čeprav je bilo na trenutke vse absurdno in nemogoče, se lahko ponovi še enkrat. Ta sreča pa je pripeljala celo do iracionalnih sfer. »Prvi dan snemanja se je po prvem kadru neznosno vsul dež in ekipi sem dal prosto do pol dvanajstih, ker sem bil prepričan, da bo takrat prenehalo deževati. Dve minuti pred pol dvanajsto se je zjasnilo...« Paul Lichtman (član Akademije in producent): »Vsak, ki za takšen denar posname celovečerni film, je genij.« Film Grandma Goes South je bil posnet za četrtino vsote, ki jo običajno porabijo slovenski filmski produkti.
LEON MAGDALENC
GRANDMA GOES SOUTH
glavne vloge:	Sara B. — Majolka Šuklje
David — Bojan Emeršič Lavra — Nataša Matjašec
druge vloge:
scenografija: kostumografija: montaža: glasba: producent: dir. filma: dir, fotografije: scenarij in režija:
Marko Derganc, Gojmir Lešnjak, Andrej Rozman,
Robert Prebit, Alojz Svete, Igor Koršič,
Draga Potočnjak, Aljoša Rebolj, Roman Brčon...
SlavicaRadovič Vesna Črnelič Stane Kostanjevec Vinci Vogue Anžlovar Vogue And Kline Tomaž Strle Peter Bratuša Vinci Vogue Anžlovar dolžina: 88'
i ž
MW «I i
i < i m : - :