«s
	«
rv	«
.	tržaški zvon	.
LETOŠNJA DRAGA
Čeprav je september še daleč, vendar opozarjamo, da Društvo slovenskih izobražencev že zdaj skrbno pripravlja Drago 1971. Kot smo že javili, je večina želela razpravo o ustavnih spremembah v Jugoslaviji, oziroma Sloveniji. Zdi se nam, da bo to tako pomembno dejstvo, da mora zanimati vse Slovence, ne samo v Sloveniji, ampak tudi v zamejstvu in zdomstvu. Naprosili smo že strokovnjake za ta vprašanja v Sloveniji, seveda pa bodo povedali tudi slovenski izobraženci iz zamejstva in zdomstva, kako gledajo na spremembe in kaj od njih pričakujejo. Mislimo, da bo tako tudi letošnja Draga zanimiva. Večina predavateljev je že sprejela vabilo, ko pa bo program v celoti sestavljen, ga bomo objavili. To bo vsekakor pred počitnicami.
Vabimo naše rojake v Sloveniji, v zamejstvu in zdomstvu, da rezervirajo čas, ali morda planirajo svoje počitnice tako, da bodo gotovo lahko prišli na študijske dneve. Kot dogovorjeno, bodo prvo soboto popoldne in prvo nedeljo v septembru, torej 4. in 5. septembra, dočim je 6. september določen za eventualne izlete..
Draga torej pričakuje Slovence od vsepovsod!
MLADIKA
IZHAJA VSAK MESEC RAZEN JULIJA-AVGUSTA
1971 leteli. štev. 5
VSEBINA:
Jože Peterlin: V delu je naša bodočnost ...	82
Vladimir Kos: Kakor hoče, kdo gre . .	.	,	82
Marička Šušteršič: Razodetje .....................82
Slovesna podelitev lit. nagrade »Vstajenje«	.	.	83
Zubek - Brecelj: Pomlad Adele Ostroluške	.	.	85
Ivana Plačen Majski pra1-
znik ....................88
jip: Maijisfca prireditev v
Števerjianu..............88
Mojca Rant: Moja prva
'pomlad..................89
jp: Rimski Slovenci med
nami ....................89
Dr. Anton Trstenjak: O zgodnjih zakonih (Razgovor s proi. Ivanom Theuerschuhom) .	.	9C
Novi prosvetni dom v Bo-
ljuncu ..................92
Slovenski poldnevnik .	93
Beseda mladih: Barbara Lapornik, Mihael - u-
metniik .................94
ij: Iz delovanja SKK . .	94
S popotno torbo: Micka Debeljak, Katre; Anica Gartner, V gozdni tišini ........................96
Martin Jevmikar: Sodobna zamejska literatura 98
Vrtovi muz..................99
Čuk na obelisku . . .	100
Revijo izdaja uredniški odbor: Marij Maver (odgovorni urednik), Albert Miklavec, Franc Mljač, Sergijj Pahor, Boris Pangerc, Jože Peterlin (glavni urednik), Zora Tavčar, Maks Šah, Drago Stoka.
Uredništvo v Gorici: SKAD
Zunanja oprema LOJZE PERKO
Vsi pisci in uredniki sodelujejo brezplačno.
Uredništvo in uprava: Trst, via Donizetti 3, tel. 768189 - Pod uredništvo v Gorici: SKAD
Čekovni račun 1.1/7019
Registrirano na sodišču v Trstu št. 193
Tiska tiskarna »Graphis«, Trst, ul. Sv. Frančiška 20, tel. 29477
PESEM BENEŠKIH HRIBOV IN DOLIN
Zelo delavno kulturno društvo »Rečan« iz Ljes bo priredilo kon-kurz domačih pesmi. To. 'bo enkrat julija meseca. Vabilo, na ta natečaj je sestavilo v domačem pogovornem jeizfilku in se glasi:
Je ddpaiit an konlkorš za beneške pesmi.
Usak se lahko upiiše.
Besiede od piesmi bojo muorle bilt po našim, če mal 'se more ta-kua k se gouri ta po naših vaseh.
Za piesmi poslat an za se upi-sat za piet, je oaijt do 31 maja 1971. Regolament za praznik naše piesmi usak lahko upraša na «
Circolo culturale Rečan 33040 Liessa di Clodig
GLASBENA MLADINA
Prejeli 'smo časopis Glasbena mladina, glasilo glasbene mladine Slovenije, ki izhaja v Ljubljani. List prinaša mnogo razprav in razmišljanj predvsem mladine o glas bi, zelo veliko o moderni glasbi. Mislimo, da je prav, da 'list oznani tudi tržaški zvon.
LIKOVNE RAZSTAVE
Skoraj zanemarili smo poročila o slikarskih razstavah v Trstu .in Gorici. Ne vem, kako da je naš umetnostni poročevalec onemogel.
Res pa 'je, da je razstav zelo veliko, zato je toliko bollj nujno, da o njih poročamo. Razstavljal je naš likovni prvak Lojize Spacal, pa tudi mlada U grupa, tako v Trstu Ikot v Goriči in ŠteVerljanu. Edi Žerjal je razstavljal sam v Tržaški; na sedežu uredništva naše revije v ulici Donizetti pa razstavlja že dalj časa Pavel Ferluga. Razstava je odphta vsak dan od 16. do 19. ure, v soboto od 18. do 20.
SLOVENSKI DIJAKI!
Na prvem deželnem figurativnem. natečaju, ki ga je organizirala skupina tržaških 'dijakov znanstvenega liceljia »G. GaMlei« so se dijaki slovenskega liceja ponovno uveljavili. Na devet, ki so se udeležili razstave, je bilo (kar šest nagrajenih! Prvo nagrado za grafiko je prejel Walter Jerebiča, drugo1 nagrado za grafiko Boris Pangerc, četrto nagrado. za grafiko Boibis Grgič, tretjo' nagrado za risanje Morim Škerk, 'sedmo nagrado za rilsanje Pavel 'Martinčič, o-smo nagrado za risanje Martin Kralj!
Iz srca častitamo prof. Fornazarič, ki je tankočutno, izbrala izdelke dijakov, ki so tekmovali in s tem znatno prispevala k leipe^ mu uspehu.
Walter Jerebica
Posamezna številka Mladike stane 200 lir, po pošti 220 lir. Celoletna naročnina (10 številk) 2000 (2200) lir. Naročnina za ves letnik v Jugoslaviji35 Ndin, v Ameriki stane 5S dol. Naročnina za ves letnik v Avstraliji 4 funte.
JOŽE PETERLIN
V DELU
JE NAŠA BODOČNOST
V svojem življenju še nisem bil brezposeln in sem za to neizmerno Bogu hvaležen. Posebej me ta misel osvaja v maju, ki se pričenja s praznikom dela.
Videl pa sem može in fante, ki so hodili od tovarne do tovarne, od podjetja do podjetja, pa tudi od pisarne do pisarne povpraševat po zaslužku. Težko mi je bilo zanje, ko so se vračali potrti in zaskrbljeni, včasih obupani in so v pijači topili žalost. In srečen sem bil z veselimi, ki so z ognjem v očeh stopali v množici ljudi na delavno mesto in so svoj posel opravljali z radostjo in dobro voljo. Te je delo osrečevalo, jih krepilo, dajalo jim je volje do življenja, odpiralo nove načrte. Postali so trdni in samozavestni.
Saj je delo del prave človekove podobe. Brez dela smo kot izgubljeni, nemirni in ubogi, tavajoči in potrti. Tudi naš narod se je ohranil v zgodovini z delom, vztrajnim delom svojih rok, večkrat v potu svojega obraza.
Če velja to za preteklost, velja tudi za našo sedanjo zamejsko narodno skupnost: ostala bo in se uveljavila samo z delom, z vztrajnim, poštenim, pogumnim delom. Kajti delo vsakdo spoštuje. Delo rodi sadove. Delo utrjuje. Požene korenine. Z delom in ob delu ostajamo in pošteno tekmujemo. V delu je naša moč.
Zato posvečamo v tem mesecu dela prvo misel mladini. Naši mladi redovi v preteklosti niso hodili slepo za tujimi vzori brezskrbnosti in postopanja- Tudi od naše mladine terja čas in položaj več kot od tiste sosednje mladine, ki se izživlja v brezdelju, v modnem postajanju in brezplodnem duhovičenju in besedovanju. Saj to je le del mladih. Precejšen del pa — morda manj viden je opazen — snuje in se resno ukvarja z delom. Naša mladina mora za temi drugimi. Mora se resno pripravljati na svoj življenjski poklic, da se bo s sposobnostjo in strokovnim znanjem sproti uveljavljala. Čas priprave je mladost. Kraj resnega dela naj bo šola in dom, laboratorij na univerzi in strokovno poglabljanje.
Samo enkrat sem videl, kako je zdrsela velika nova ladja v zaliv, potem ko so jo delavci, konstruktorji, inženirji zgradili in zgotovili. Tisti trenutek sem čutil, koliko duhovne in ročne sile je bilo združene v velikem kolosu in sem vedel, da morata ročni in umski delavec delati skupno, ker ne bi bilo rezultata brez skupnega dela. Drug drugemu sta potrebna. Nobena propaganda bi ju ne smela razdvajati- Oba sta »delavca«.
Nekdanja romantika na naših najbližjih poljih za mesti je redka: malo je še konj, ki orjejo z oračem. Malo dalje jih srečamo več. A bližnji in daljni skrbno rahljajo zemljo, sadijo, okopavajo trto... S kakšno skrbjo in ljubeznijo se sklanjajo ljudje k tlom, da bi zemlja rodila svoje sadove zanje in za nas vse!
In še mislim na rudarje od Rajbla do Trbovelj- In na gozdne delavce od Ukev do Kočevja... Na trdo 'm težko delo. Vedno pa na delavce, predane delu, ki ga vneto opravljajo in se mu ne izmikajo, kajti tudi taki smo ljudje, da včasih hočemo le plačilo, svoje dolžnosti pa nočemo razumeti.
In še mislim ta trenutek na naše izobražence — umske delavce, ki v institutih in laboratorijih odkrivajo zakone vesolja, ali ustvarjajo umetnine barv in oblik, zidajo donebnike, pišejo velike zgodbe in zapisujejo melodije ter jih soočajo z delom drugih narodov sveta. Duhovno ustvarjalnost dvigajo v tekmi s kulturo velikih narodov in nam tam ohranjajo častno mesto.
In mislim na naše gospodinjske pomočnice v Trstu in drugih mestih, pomočnice, ki so jim rekli slovenske služkinje. Te so dajale pečat toliko desetletij našemu mestu in so se s pridnostjo svojih rok in v vdani poštenosti ¡zgarale za tujo gospodo. V molitvi in v medsebojni skupnosti so iskale tolažbe in pomoči, da so vzdržale. Te delavne roke so s skromnimi zaslužki zidale in lepšale svetišča in gradile prosvetne župnijske domove, da bi tu njihova materina govorica, ki so jo prinesle od doma v to mesto, zvenela še dalje. In da bi jo pesem plemenitila in dajala veselje in radost našim bodočim rodovom, ki se ne bodo izneverili svojemu poreklu.
Pred vsemi temi delovnimi rokami spoštljivo pripogibam glavo in želim z njimi povezati svoje revne delovne roke. Povezati jih moramo vsi, da bomo mogli vedno znova, vsak dan, skupno graditi stavbo predvsem naše tukajšnje prihodnosti.
VLADI Ml R KOS, Tokio
Kakor koce, kdo gre; in k zvezdam, kdo ve?
Rad bi bil kakor veter,
ki brez dolarjev in brez potnega lista,
kamor hoče, gre!
K vrhovom, h globinam, k poljanam, k pustinjam.
In k zvezdam, kdo ve?
Oni večer je trkal tih na moje okno.
—	Sayo na ra!
Ali nimam česa sporočiti?-------—
Zastraženim, varanim,
strtim od blaznih idej? ----------
—	Veter, poješ jim,
da so grozd na božji trti. —
A če nič več ne verujejo, od zla predrti?
—	O, veter, obriši jim znoj, uniforme, in tla! —
—	Čakaj! Če najdeš čas...
Na koncu črt poslanstva...
Zavej, prosim, k jezeru v neznatni Palestini, in ... vprašaj o Jezusu:
Kakšen obraz je imel.
Vprašaj valove s sinje-bisernim spominom: sem tudi jaz,
nejunak in nesvetnik in né'kdo, lahkó, v tem dvanajstem nadstropju, tovariš Njegov? ■—
Rad bi bil kakor veter,
ki brez dolarjev in brez potnega lista,
kamor hoče, gre.	*
Vrhovi, globine,
poljane, pustinje,
prosite zamé.
P. S. (v prozi)
Še danes ne vem, katera izmed naslednjih podob najbolje prikaže razmerja,'ki se jih ta pesem dotika: arhime-dova spirala, cikloid, ali pa sinusova krivulja. — Sayona ra v tekstu (Ípsilon je naš J; beseda je pisana v zapad-njaški transkripciji japonskih besed) pomeni japonski nasvidenje! A jo v japonščini smemo uporabiti le na koncu razgovora, pisma, i. p., ker pravzaprav pomeni »torej (tako pustiva, pustimo stvari, dokler se spet ne srečamo.)«
MARIČKA ŠUŠTERŠIČ, Ljubljana
Razodetje
Kako vzcvetel je ta večer! Škrlaten kres luči se v prasketanje zvezd je zlil. Sklonilo se nebo je prav do dna, na prsi zemlji trudno 'omahnilo — utrinek večnost razpršil je, trenutek združil je oba.
Obroček zlat je mesečina stkala, brezčasnost polnost doživetja spet strnila.
Spokojen dlih
razprl školjko je tišine.
Ljubeče noč za hipom v hip drsi.
SLOVESNA PODELITEV LITERARNE NAGRADE „VSTAJENJE” PISATELJU BORISU PAHORJU
Tretjega maja je povabilo Društvo slovenskih izobražencev tržaške Slovence na posebno slovesnost v svoje prostore: odbor literarne nagrade »Vstajenje« je izročil literarno nagrado našemu priznanemu pisatelju prof. Borisu Pahorju za njegovo zadnje literarno deio »Skarabej v srca«.
Slovesnosti se je udeležilo zelo lepo število izobražencev. Potem, ko je predsednik društva prof. Jože Peterlin izrazji veselje nad tem večerom in pozdravil vse prisojne, posebej pa pisatelja Pahorja, je prebral utemeljitev podelitve nagrade predsednik komisije prof. Martin Jevnikar. Obenem je v nekaj besedah povedal histo-rijat nagrade »Vstajenje«. Dejal je:
Leta 1962 so se zbrali v ulici Donizetti 3 zastopniki slovenskih katoliških kulturnih društev 'iz zamejstva, številni ustvarjavci in kulturni delavci ter ustanovili Tiskovni inštitut. Njegov namen je bil, da bi povezoval posamezne založbe v Trstu, Gorici, Celovcu in zdomsvu, svetoval, skrbel za rokopise in na ta način pospeševal slovenski tisk v zamejstvu. Istočasno je bil ustanovljen poseben odbor, ki naj vsako leto v velikonočnem času podeli literarno nagrado Vstajenje za najboljše leposlovno ali znanstveno delo iz prejšnjega leta. Člani tega odbora ali razsodišča so: pisatelj in časnikar Franc Jeza, ravnatelj in literarni zgodovinar Anton Kacin, profesor in pesnik dr. Rafko Vodeb iz Rima, pesnik In pisatelj Lev Detela z Dunaja, ki pa je po pravilih odstopil, ker je sam dobil to nagrado, in prof. Marfln Jevnikar kot predsednik.
Doslej je odbor vsako leto podelil nagrado Vstajenje, dobili pa so jo po vrsti naslednji: Vinko Beličlč za zbirko črtic »Nova pesem«; France Dolinar Iz Rima za eseje o Slomšku in Griveu, ki sta izšla v argentinski reviji Meddobje; Ruda Jurčec iz Buenos Airesa za prvi de! spominov »Luči in sence«; Karel Mauser iz Clevelanda za lil. del romana »Ljudje pod bičem«; Vinko Brumen
iz Buenos Airesa za knjigo esejev »Iskanja«; Alojz Rebula za roman »V Sibiilnem vetru«; Lev Detela z Dunaja za dosedanje delo, zlasti za zbirko pesmi »Sladkor in bič« ter za »grozljivo zgodbo v verzih« »Črni mož«; in zadnji, osmi Boris Pahor za »Skarabeja v srcu«.
Nagrada Vstajenje je edina slovenska literarna nagrada zunaj meja Slovenije. Namenjena je zamejskim in zdomskim pisateljem in kulturnim delavcem, ki ustvarjajo v težkih razmerah, v urah, ki si jih odtrgujejo od vsakdanjega dela za obstanek, ki ohranjajo slovenstvo v zamejstvu in zdomstvu, za to pa navadno ne dobivajo pravega priznanja. In nagrada Vstajenje hoče biti vsaj skromno priznanje za njihovo delo.
Nagrada je skromna, ker so tudi sredstva skromna. Prva leta so član! komisije hodili okrog dobrotnikov In prosili prispevke. Zadnja leta je velikodušno priskočila na pomoč Hranilnica in posojilnica na Opčinah, ki poklanja vsakoletno nagrado. To je 50.000 lir. Vemo, da nagrada ni velika, a nam ne gre za denar, ampak za javno priznanje in zahvalo za opravljeno delo. Dostikrat je lepa beseda več vredna kot denar.
Za tem je izročil zastopnik openske Hranilnice in posojilnice, dr. Drago Gantar denarno nakazilo pisatelju Pahorju in mu v imenu zavoda čestital.
Za tem je govorila o pisateljevem delu in o značilnosti njegove tematike in ideje, o slogu in jeziku, prof. Marija Kacinova, nakar sta člana Radijskega odra Franko Žerjal in Miro Opeit brala dva odlomka, enega iz »Nekropole«, drugega pa iz »Skarabeja«.
Pisatelj Pahor se je zahvalil s temile besedami:
Spoštovani prisotni, dragi prijatelji,
zahvaljujem se odboru, ki mi je podelil nagrado, organizatorjem tega večera, dragi kolegici Mariji Kaci-
Pisatelj Boris Pahor v družbi prof. Marije Kacinove in prof. Martina Jevniharja
novi za prisrčen prikaz, bralcema, ki sta podala odlomka iz mojih knjig. Hvala tudi za znesek, ki se z nagrado podeljuje. Poklanjam ga skladu Kosovelove knjižnice.
Dovolite mi, da sem iskren in da priznam, da mi je bilo prvi trenutek, ko so mi sporočili o prejemu nagrade, čudno pri srcu. Priznanje moji knjigi je namreč prihajalo iz miselnega območja, v katerem se je večkrat gledalo na moje pisateljsko delo kakor na izraz nazorskega mišljenja založništev ali uredništev, ki so moje spise objavljali. Namesto da bi me jemal kot izpove-dovalca svojih misli in čustev in doživetij, me je marsikdo po najkrajši poti katalogiziral in etiketiziral. Zdaj pa, ko sem prav tako pristno kakor prej izpovedal tudi nekaj sedanjih življenjskih resnic, zdaj se veljava mojih vrednostnih papirjev veča.
Tako sem od kraja zaslutil in ni mi bilo kakor v trenutku, ko je nekdo zadoščen zavoljo priznanja za dobro opravljeno delo.
A potem sem pomislil na »Skarabeja«, na knjigo, ki so jo, dovolite mi, da jo pohvalim, ljudje v Sloveniji v dvanajstih dneh odnesli iz knjigarn, in se mi je razodelo, da je v tem delu pravzaprav združeno vse, kar sem v povojnem času čutil potrebo povedati slovenskemu človeku. Razodelo se mi je, da je nagrada s tem, da je opozorila na to mojo knjigo, sprejemala vso mojo dosedanjo pisateljsko pot, ne enega samega njenega dela.
In tedaj sem začutil, da je morebiti prav prelivanje duhov ob ti moji knjigi najboljše znamenje nove rasti naše zamejske narodne skupnosti, ki se zmeraj bolj zaveda, da se bo lahko rešila samo, če bo znala postati moralna moč, politična identiteta.
Videl sem zato v ti nagradi pomemben izraz pokoncilskega duha bratske bližine, potem ko je z laične strani tudi že bil prebit led za nove oblike dogovora.
Zato sem danes prepričan, da smo s tako svojo zrelostjo obogateni z novo človeško komponento in z nenavadno pomembnim narodnim izkustvom.
A da se ne bomo ustavljali ob teh dosežkih, je zdaj prav, da se tudi vprašamo, aii bomo znali nadaljevati po poti, katero nam kažeta bistroumnost in modrost.
Časi so taki, da je majhni skupnosti usojeno življenje Pepelke. Tehnični podvigi, standard, trgovina in odprava mejnih pregrad, se zdi, bodo nujno spremenili člove-ško množico v brezoblično mas©, v kateri se bs vse križemkražem prelivalo in vrtinčilo, da bo narodna bit-nost tako pomembna kakor barva čevljev, ki jih bodo ljudje nosili.
Tako se zdi, sem rekel; a če kolikor foiiko poznamo človeško nrav, si bomo prav tako hitro na jasnem, da naša humanitas, naša človeškost dolgo ne bo mogla iti
po poti tako korenite alienacije, tako popolnega odtujevanja.
Zato moderni modroslovci in dušeslovci od Russella In Fromma do Ernesta Fischerja iščejo za človeka novo pot povrnitve k naravi. Drugi iskatelji, posebno tisti iz občestev, ki šele gradijo svojo narodno podobo, pa poudarjajo, da je zvestoba svoji biti prvi obrambni ščit pred razosebljanjem, prav tako, kakor je edina rešitev pred planetarnim amalgamirainjem ljudstev novo vživetje v etnične prvine in nova rast iz njih.
Prav gotovo, da je obstoj majhnih narodnih enot sredi tako velikanske šahovnice precej tvegan. A mednarodni plebiscit za pravice Baskov in upor proti obsodbi v Burgasu sta dokazala, da je vest evropskega človeka sicer tiha, a na preži. Zato bo v določenem trenutku urejevanje pravic odrinjenih narodov nujno prišlo na dnevni red, kakor je prišlo na mizo zgodovine delavsko vprašanje.
Zaradi iega je potrebno, da verujemo v glas, ki nam govori o zvestobi, in da ne klonimo. Potrebno je, da se ne vdamo ne melodijam tujih siren ne domačim krivini prerokom. Predvsem pa je nujno, da se ne vdamo hedonizmu potrošniške družbe in da ne urejamo svojih zadev na podlagi egoističnih nagnjenj in uspeha željnih smotrov. Težiti moramo za tem, da izberemo iz svoje srede voditelje, ki bodo kakor za časa naših očetov in dedov možje odkritega pogleda in ponosne drže. Postati moramo osebek 'm ko! narodni osebek moramo tudi nastopati. Minil je čas, ko je kakor Odisej, da ss reši iz Polifemove jame, slovenski človek moral biti Nihče. Danes ni več čas za N i h č e t a, ki se obešajo na druge, da se izmuznejo nevarnosti. Napočila je ura, ko moramo znati biti narodni subjekt, ali pa bomo sploh nehali biti. Druge izbire ni. Tretja izbira je lahko samo biaga smrt, smrt brez bolečine. Evtanazija.
Kot pisatelj pa verujem v življenje tudi takrat, ko govorim o smrti. Govorim pravzaprav o koncu najbolj takrat, ko se življenja najbolj oklepam. Nagrada pa, ki je bila dana moji knjigi, je bila dana y imenu življenja. Zato smo tudi tukaj zbrani, ker vanj verujemo. In zato skušajmo narediti vse, kar je v naši moči, da se bo iz nas rojevalo življenje. Tega pa ni brez ljubezni.
Tako je bil oficielni večer končan. Predsednik društva je pravilno omenil, da bi zaslužila proslava pisatelja kot je Pahor, vse večjo dvorano, je pa gotovo pisatelj čutil, da je bil med svojimi prijatelji in občudovalci njegove umetnosti in občudovalci izpovednosti slovenske misli, ki jo Pahor tako pogumno in iskreno izraža.
Ljudje so se zadržali potem dalj časa s pisateljem v prijetnem razgovoru, pa tudi v medsebojnem pogovoru. Med drugimi se je slovesnosti udeležil tudi akad. kipar France Gorše, ki se je prav te dni mudil v Trstu.
Pisatelja Pahor in Rebula v živahnem pogovoru
Prevedel MARIJAN BRECELJ
IX.
adnii teden Šturovega bivanja v Plemiškem Podgradju smo morali Šturovo družbo deliti z nekim mladim do'ktorjem Čehom — imena se ne spominjam — 'ki je potoval po Slovaškem, in 'ko je v Trenčinu izvedel, da je čudovit Štur na počitnicah v Plemiškem Podgradju, se je napotil k njemu.
Ker so v župnišču dodeliti sobo za goste Šturu, le doktorja vzel k sebi učitelj Mikulik. Obiskovalec je ostal pri njem tri dni. Bil je to mlad človek iz Prage, 'namen njegovega potovanja pa je bil dokaj zagoneten. Seznanili smo se z njim pri Miku likov ih na praznovanju rojstnega dneva gospoda učitelja. Razen domačih, doktoria in mene z Adelko sta bila tam še iz župnišča, kaplan in čudovit Štur. Prišla sta tudi dva prijatelja gospoda učitelja z vasi. Manjša domača družba torej, toda ravno pravšnja, da napolni vso sobo.
Gospa Mikulikova je pripravila bogato pogostitev in razmestila goste tako, da je Štur sedel zraven Adelke, nasproti njemu pa oni zdravnik iz Prage. Jaz sem sedela poleg gospoda 'kaplana Štura.
Po večerji, preden smo izpili prvi kozarec, se ie čudovit Štur dvignil in izrekel zdravico na zdravje slavljenca. Ni govoril le o Mikuliku, temveč o vseh dobrih učiteljih med ljudstvom. Ganjen se je najprej spomnil svojega očeta, 'ki je učiteljeva! v Trenčinu in Zay-Uhrovcu, potem je posvetil hvaležen spomin svojim učiteljem: profesorju Pecu v Rabu, profesorjema Palkoviču in Schroerju v Bratislavi ter se spomnil še nekaterih drugih, med njimi tudi mojega očeta.
»Nikoli ne bomo mogli izkazati dovolj hvaležnosti našim učiteljem za delo, ki ga opravljajo za narod,« je govoril Štur. »Nič v poznejšem življenju ne zapusti v nas tako globokih sledov, kakor seme, ki so ga za mlada v nas zasejali učitelji. Učitelji ohranjajo v naši mladini ogenj domovinske ljubezni, tako kakor so v starem Rimu častite vestalke skrbele; da ni na oltarju ugasnil žrtveni ogenj. Če smo se v življen ju povzpeli na višjo raven, s katero lahko bolje služimo domovini, 'imajo pri tem veli-
kansko zaslugo učitelji. Njihovo blagodejno delovanje ne osrečuje le mladine, temveč tudi odrasle. V dalj in šir po vsej deželi se ustanavljajo nedeljske šole, da bi z bogato obložene mize duhovne gostije, ki je je pri razvitejših narodih deležen sleherni njihov član, padle vsaj drobtinice našemu tlačanskemu slovaškemu ljudstvu. Pa ne le to. Kdo je napovedal odločilen boj pogubnemu žganemu strupu, ki uničuje zdrave moči našega naroda? Spei predvsem oni. Pa v tistih srečnih vaseh, kjer že upajo igrati igre, na čigavih ramah leži skrb za uspeh takih dejanj? Na učiteljevih. Srečen sem, da ob tem veselem praznovanju lahko enemu izmed teh skromnih, neutrudnih delavcev napijem na zdravje in na še nadaljnje uspešno delo.«
Gospa Mikulikova si je brisala oči, me druge ženske pa smo se tudi morale potruditi, da 'bi zadušile solze. Med Šturovo zdravico sem neprestano mislila na očeta. Kako srečen bi bil, ko 'bi slišal tako lepo vrednotenje svojega dela.
Vsi smo izpili kozarček do dna, šele potem se je sprostila še zabava.
Kratek čas sem se pogovarjala z gospodom 'kaplanom Šturom, potem pa naju je pritegnil pogovor L’udov(ta Štura s praškim doktorjem. Začetka nisva ujela.
»... če naj povem brez ovinkov, so vas torej poslali k nam pravzaprav kot oglednika. Da bi ugotovili, kako naše ljudstvo misli o uvedbi knjižnega jezika, kaj si o tem mislijo izobraženci in podobno. Ali ne?«
Doktor je trenutek mencal, nato pa je ob napeti pozornosti vseh odgovoril:
»Povedali ste to sicer kar nekam preveč odkrito, gospod Štur, 'in pri tem uporabili izraz, s katerim ne morem soglašati — v mislih imamo oglednika ■— toda v bistvu ste namen mojega potovanja dobro zadeli. Mi Čehi se ne moremo pomiriti s tem, da ste se od nas odtrgali. Večina češkega naroda daje prav Kolldru, ki je s svojo pred kratkim Izdano knjižico Glasovi o potrebi enotnega knjižnega jezika za Čehe, Moravane in Slovake vaš korak obsodil. To je drobljenje in slabljenje narodnih moči. Ne bi se 'bili smeli od nas odtrgati!« je očitajoče rekel na koncu doktor-
Štur se je zdrznil, kakor da bi hotel vstati, pa se ¡e obvladal, vendar ne toliko, da bi njegov zvišani glas ne izdal, kako je razburjen.
»Bog nas varuj, da bi se od Čehov odtrgali! Kdor se zdaj od svojih bratov trga, je v najvišji meri odgovoren našemu narodu. Mi hočemo še nadalje ostati z njimi enako povezani 'kakor smo bili doslej, in ho-čeno še nadalje sprejemati vse, kar bodo na kulturnem področju ustvarjali pomembnega, in nasprotno, kar bomo mogli zanje storiti dobrega, bomo radi storili.«
Govoril je razburjeno, glasno, kakor da govori množici poslušalcev. Toda doktorja ni tako lahko prepričal.
Pogovor je postajal razvnet. Vprašanje knjižne siovaščine je bilo tedaj zelo živo in pereče. Čeprav je literarna slovaščina že obstajala, je imela vendar mnogo nasprotnikov. Tudi oče je včasih o tem živahno, prav burno razpravljal z župnikom. Radovedna sem bila, kako bo Štur, glavni bojevnik za uzakonitev knjižne siovaščine, zagovarjal njeno uvedbo.
Pa nisem bila sama. Gospod župnik Hlavač je živahno začel vleči cigaro, čeprav je pred tem nanjo pozabil, tako da mu je bila ugasnila.
Pogledala sem tudi Adelko. Glavo je zasukala nekoliko v levo in videti je bilo, da jo pogovor zanima. Najbrž je tudi njo zagrabilo Šturovo navdušenje... in njegov ogenj, zakaj njen pogled je izdajal več, kakor pa bi bila hotela priznati. Pozabila je na vse okoli sebe in v njenih očeh, uprtih v Štiira, je žarelo veselje.
Tudi njo je začel premagovati čar Šturove osebnosti.
»Pravite, da se nočete od nas odtrgati, pa ste medtem že pretrgali najmočnejšo vez, ki nas je vezala: jezik!« je napade! doktor. Snel je očala, pa jih trenutek zatem spet nehote nataknil.
»Pa saj to ni bil jezik vsega naroda, to ni bila govorica ljudstva!« je odvrnil Štur pomirljivo in je s pogledom obstal na nas. Razen župnika Hlavdča in Adeike smo mu vsi pritrjevali. »Češčina je bila samo literarni knjižni jezik, tuj preprostim ljudem. Jezik, v katerem se opravlja pri nas evangeličanska služba božja, ni več čista češčina, ampak biblijski jezik, poslovačen jezik Krališke biblije. In ta jezik smo iz spoštovanja do tradicije pustili, čeprav so bili katoličani tudi, kar se tega tiče, pogumnejši«
Zdaj je posegel v debato gospod župnik Hlavač Vzel je cigaro iz ust, namrščil obrvi in naježeno dejal:
»Gotovo vam je bilo mnogo do naklonjenosti katoličanov, ko ste jim šli tako na roko! Pri nas razume češko knjigo vsak človek!«
»A slovaško bo razumel bolje!« je odgovoril Štur brez jeze, toda odločno. »Če smo domači govorici, govorici našega ljudstva dali prednost pred govorico, ki nam je sicer blizu, vendar še vedno tuja, smo izhajali i'z spoznanja, da Slovaki lahko ustvarjajo samo v svojem jeziku.«
»Kaj pa Kotlarova Slave hči in Šafarikove Slovenske starožitnosti, mar to ni nič? Da ne govorimo o številnih drugih delih! Ali so mar tako manj vredna, kakor če bi bila napisana v preprosti, za izra-
žanje zamotanejših misli manj ustrezni ljudski govorici?« se je razvnel Glavač.
štur je zardel od razburjenja. Mogoče se je pripravljal, da enako ostro odgovori gospodu župniku, toda po vsej verjetnosti se je zavedel, da je že siv, gotovo pa je nanj pomirjujoče delovala tudi Adelkina navzočnost. Znal pa se je tudi obvladati. Prepričana sem, da se ni nikoli dal premagati nagli jezi. Nasmehnil se je 'kakor človek, ki so ga užalili, pa si ne more pridobiti zadoščenja. Mirno je dejal:
»Izrekli ste prav Iste besede, kakor nam jih je povedal naš veliki pesnik Jan Holly, 'ko smo s Hur-banom šli k njemu na Dobro vodo, da bi potrdil naše delo — in da bi dal novemu knjižnemu jeziku blagoslov na pot. Šli smo k njemu, čeprav piše v zahodnem narečju, mi pa smo hoteli uzakoniti srednje-slovaško narečie, torej je bil naš korak naperjen tudi proti njemu. Obiskali smo ga v trdnem zaupanju, da bo pritrdil našim razlogom. In nismo se motili. Veselo nas je sprejel, In ker je že popolnoma slep, nas je prosil, da bi se smel dotakniti naših obrazov, da bi si lahko ohranil v spominu naše poteze. Najprej si je utlsnil s tipom v spomin Hurbanov obraz... Potem je šel z rokami po mojem obrazu... Bilo je nadvse ganljivo in jaz vem: če je Imel častiIjivi starec po dotiku mojih oči vlažne prste, je gotovo tudi brez besed razumel, kako ga nadvse cenimo in kako ga Imamo radi... In on nas ¡e razumel. Čeprav ima telo zlomljeno, je njegov duh mlad in v njegovem srcu toliko ljubezni do vsega, kar je slovanskega kot v malokaterem človeku. Ko smo končali, se je zamislil in rekel:
»Sovražniki knjižne siovaščine so mi vedno govorili, da je iezik, ki ga govori ljudstvo, surov, preveč vsakdanji, da z niirn ni mogoče izraziti nobene boli zapletene misli, da bi pa v niem pesnil, ni niti misliti. Jaz pa se nisem dal odvrniti, poskušal sem pesniti. Kako sem uspel, naj drugi presodilo...«
Tako je govoril stari pesnik in v spodbudo dodal, da je liptovsko narečje, ki pa hočemo dvigniti v knjižni jezik, v resnici lepše od Bernolakove siovaščine in da zato cn naš korak odobrava. Če to štejete za laskanje katoličanom, nimam nič reči v svojo obrambo. Veseli bodimo, da smo se z novo knjižno slovaščino zbližali s katoličani in da smo tako združili razcepljene moči v narodu. Kdo ve, ali jih ne bomo v doglednem času potrebovali v boju za skupno stvar!«
Štur je umolknil in čakal na nov izpad. Toda nihče se ni oglasil. Vsi smo bili pod vtisom njegovih besed. Napravile so na nas globok vtis. Odnosi med katoličani in evangeličani so bili pri nas vedno nekoliko napeti, Bog razsodi po čigavi krivdi. Da pa smo izkazovali več razumevanja in dobre volje do »svojega« vernika kakor do tujeverca, to pa je bilo pri nas že.kar povsod nekako ukoreninjeno. In pri njih je nekako enako. Vprav zato so nas tako presenetile Šturove besede o Hollem. Oj, kako lepo bi bilo življenje, ko bi vsi — tako mi 'kakor oni — znali biti na taki višini!
Tudi mladi doktor iz Prage je vrgel puško v koruzo — tako je vsaj rekel o njem gospod župnik Hla-vač — in dejal spravljivo:
»Ko je človek tu med vami, vidi vse to popolnoma drugače. Morali bi priti ik nam v Prago m našim ljudem na ta način pojasniti. Potem bi najbrž bilo manj slabe volje i'n očitkov in med nami 'bi se obnovilo zaupanje.«
»Veseli me, da ste vsaj vi postali iz Savla Pavel,« se je zadovoljno zasmejal Štur. »Mogoče se mi ponudi priložnost, da me pot zanese tudi v Prago.«
Potem je tudi zabava bila zelo mirna in prisrčna.
Čez dva dni se je doktor vrnil v Prago in Štur se nama je mogel posvetiti še bolj kot kdajkoli prej. Bili so to zadnji dnevi njegovega bivanja v Plemiškem Podgradju.
»Pojutrišnjem odpotujem,« je rekel in se globoko oddahnil. »Že se veselim dela!«
»Mi bomo ostali tu še teden dni, potem se vrnemo na Ostro Loko,« je rekla zamišljeno Adelka.
»Jaz pa v Žitnjane,« sem jo dopolnila.
»Kaj Evka, ti se nameravaš že vrniti domov?!« je vzkliknila Adelka razočarano. Jaz pa računam s tem, da pojdeš z nami na Ostro Loko!«
»Naši so mi dovolili iti samo v Plemiško Podgrad-je, Ostra Loka pa je daleč,« sem se Izgovarjala.
»Kje neki! Naši 'konjiči so bistri, hitro nas 'bodo zapeljali tia. Poskrbeli pa bomo tudi, da te popeljemo domov,« mi je prigovarjala Adelka. »Kajne, da 'k nam ni daleč, gospod urednik?«
»Na Ostri Loki sicer nisem bil, Zvolen pa poznam. Pravite, blagorodna gospodična, da je Ostra Loka blizu Zvolena, kajne? No, potem se vam takega potovanja v resnici ni treba bati, gospodična Evka. Kaj b'i 'storili, ko bi npr. morali potovati daleč nekam na Nemško, kakor 'sem moral jaz, ko sem šel študirat v Halle?«
»Če bi že morala...,« sem odvrnila neodločno.
Pred Štihovim odhodom se 'mi je ponudila priložnost, da sem se še enkrat sama pogovarjala z niim.
»Kako ste se odločili, gospodična Evka? Pojdete na Ostro Loko?«
Odgovorila sem, da 'še ne vem, da se še nisem odločila. Doma me gotovo nestrpno pričakujejo.
»Razumem to, razumem in si lahko predstavljam, da vas srce vleče domov. Toda — ali bi bila za vas res tako velika žrtev, če bi šli na Ostro Loko?«
Šturovo vprašanje me je presenetilo. O žrtvi vendar ni bilo govora. Pri Otroluških mi je bilo všeč, šlo je le za to, da 'bi bila rada že videla domače. V tem smislu sem odgovorila Šturu. Zamolčala pa sem pri tem neko važno okoliščino: da je moja odločitev odvisna tudi od tega, ali pojde na Ostro Loko tante Lora. Vedela sem, da me ima rada, in v njeni navzočnosti se nisem počutila dobro. Če bi tante Lora ne šla na Ostro Loko, bi 'bilo takoj vse jasno.
»Mislim, da bi se ta zadeva dala rešiti tako, da bi bili vsi zadovoljni. Če bi se ustavili doma in šli na Ostro Loko pozneje... Oprostite mi, da se vtikam v vaše osebne zadeve, toda odkrito vam povem, zakaj to delam. Gre mi za Adelko...«
Moj pogled je nekako najbrž izdal, kakšen vtis so v meni izzvale Šturove besede, ker se je takoj popravil:
»Za Adelko kot osebo, ki se nam jo je posrečilo pripeljati iz tujega okolja v naše 'kroge. Za zdaj
je to prvi mali korak, prvi sunek, kakor če se cvet začenja obračati za soncem. Škoda bi 'bilo, če ne bi izkoristili njenega miselnega premika. Sedaj je najprimernejši čas. Kdo ve, ali se bo še kdaj pokazala priložnost, če jo zdaj zamudimo. Čaka vas zaslužna naloga, gospodična Evka, in globoko vam bom hvaležen, če se zanjo odločite. Žrtvovati morate osebne ozire višjim koristim. Torej, pojdete?«
Lahko bi bila tudi Šturovo prošnjo odbila. Ko bi me Štur poprosil, naj bi 'šla na konec sveta, bi menda tudi tedaj ne omahovala.
Prikimala sem torej in preprosto odgovorila:
»Da, pojdem!«
X.
z Plemiškega Podgradja nisem šla naravnost na Ostro Luko. Z Adelko sva se dogovorili, da se ustavim najprej doma. Vsaj za nekaj dni.
Povedala sem vam že, da je iz Plemiškega Podgradja do nas v Žitnjane okoli dve uri z vozom. Ostroluški so me torej dali zapeljati v Žitnjane tri dni pred svojim odhodom z letovanja. Dogovorili smo se, da me bodo vzeli s seboj, ko bodo potovali skozi našo vas. Rekla sem, da bom šla 'na Ostro Luko samo, če m! bodo dovolili starši, dasi sem 'bila sama že trdno odločena, da pojdem.
Kakšno veselje je bilo v domači hiši, ko sem se vrnila! Objemanja ni bilo ne konca ne kraja in vsi so me ogledovali kot nekakšen čudež, čeprav se ta dva meseca, kar sem bila zdoma, nisem skoraj nič spremenila.	•'
Lahko si predstavljate, kako so se vsem od začudenja podaljšali obrazi, ko sem jim povedala, da sem prišla le na skok, 'le za dni, in da pojdem potem z Ostroluški mi spet za nekaj tednov na Ostro Luko.
»Ne, ne, hčerka moja!« je odločno rekla mama. »Zdaj te ne morem pustiti, v gospodinjstvu imamo veliko dela... s Katko ne zmoreva vsega. Treba bo Vkuhavati sadje, sušiti slive, pripravljati marmelado... in 'kaj vse še. Res, še misliti ni, da bi šla!«
Počutila sem se, ko da bi me pošteno zmočilo. Nisem mislila, da se bo mama tako ostro postavila proti mojemu novemu potovanju. 'Najslabše pa je bilo, da je tudi oče potegnil z njo.
»Jaz ti iz srca privoščim malo spremembe in zabave,« mi je ljubeznivo dejal, »toda priznaj, da je prvo domača družina... Ne moreš zahtevati, da bi Katka delala še zate.«
»Zaradi mene lahko gre!« se je oglasila Katka in njene modre oči v okroglem zardelem obrazu so dobrohotno gledale vame.
S Katko sva se dobro razumeti, zato se mi ni bilo treba bati, da bi se nad mano pritoževala.
Pa tudi mami nisem mogla zameriti, da je hotela breme domačih del enakomerno porazdeliti.
»Potem moram pisati Ludevitu Šturu,« sem odvrnila po kratkem premolku in po strani pogledala očeta, kaj bo dejal.
Prihodnjič naprej
MAJSKA PRIREDITEV V ŠTEVERJAIUU
Vztrajni števerjanski prosvetar-ii že leta in leta proslavljajo prvi maj s prosvetnimi prireditvami. Res, da je tudi števerjanska kapljica dobra in da so pečeni petelini odlični, a vse to je le nameček, kajti še vedno ostaja glavna naloga tamkajšnjega prosvetnega društva »Franc B. Sedej« v kulturni prireditvi.
Veseli smo teh podjetnih in iznajdljivih števerjanskih fantov in deklet, njihove ljubeznivosti in u-strežljivosti, nasmeha in tople besede. Letos so bili še bolj izvirni kot druga leta. Razpisali so ZAMEJSKI FESTIVAL NARODNO -ZABAVNE GLASBE.
. Novost. Zanimivost, hi je priklicala zelo veliko obiskovavcev. Postavila pa je tudi naše ansamble pred neko preizkušnjo.
Domači ansambel »Lojze Hlede«, hi je bil skupno z društvom organizator, je že zelo upet in u-bran, siguren in na odru domač. Ta je samo povezoval in uvajal, ni pa tekmoval. Med tekmovalci pa si bili: ansambel »Noši mladi« z Opčin, ansambel »TA1MS« tudi z Opčin, »Tone Čelan« iz Slovenske Bistrice, »Veseli študentje« iz Celovca, »Minipe« iz Gorice in »Veseli hmeljarji« iz Žalca.
Ne bi se spuščali v ocenjevanje enih in drugih. Zanimivo pa je bilo presojati, kje je naša narodnozabavna glasba, oziroma, kakšne novosti prinaša. Zanimivo je bilo to, da večina hodi nekako po izho-jenih poteh Lojzeta Slaka, bratov Avsenikov in drugih. Na neko novo pot pa je krenil »Minipe«, pa »Taims« in še »Naši mladi«. Njihovih melodij smo bili bolj veseli kot pa že preveč ustaljenih in nič izvirnih.
Prvo nagrado so dobili »Hmeljarji«, drugo »Taims«, tretjo pa »Minipe«, pokal pa tudi ostale skupine. Zdi se da je bila žirija zelo pravična, čeprav ni imela lahkega dela, ker je bilo težko izbrati pravilni kriterij.
Vsekakor našim števerjanskim prijateljem čestitamo k izvirni zamisli in k odlični organizatorični izvedbi.
j.p.
I VANA PLACER
MAJSKI PRAZNIK
Tiste dni se je spomnil mladih let in v srcu ga je zazeblo kakor še nikdar, Čudno se mu je zazdelo, da mora prenašati lak občutek ravno v prečudovitih aprilskih dneh, ko bi moralo že toplo sonce greti srce in dušo, ko bi ga morala že razcvetena narava priklicali k življenju, k veselju. To bi se moralo zgoditi vendar kdaj pozimi, sredi nevihte, v temi in v mrazu.
Pa je bilo že tako. da se mu je pripetilo ravno v živem aprilu.
Sedel je sredi zelenju in premišljeval o človeški svobodi. Največja, najlepša stvar, ki jo človek more imeti, je svoboda.' tako je mislil. Če je človek svoboden, potem je res človek. No, je mislil dalje, še nekaj, samo še nekaj časa, pa bom tudi sam svoboden. Toliko bolj je bil prepričan, ko je gledal pred sabo naravo v vsem Jijenem razbohotenju. Videl jo je sicer nekoliko vizionarno, kakor da bi mu bila boginja lepote in umetnosti ■— to pa je on nadvse ljudbil. Za to je živel. Pravzaprav je hotel za to živeti, saj ni do sedaj še ničesar koristnega storil. A sedaj se mu bliža svoboda, sedaj bo svobodno storil, kar se mu bo zahotelo.
Tedaj je pozorneje pogledal predse, in strašen občutek — čisto nov, še nedoživet — mu je neusmiljeno stisnil srce: takšne pomladi vendar ni poznal.
Pomislil je na svoje prve pomladi, ko je zjutraj zadihal duh mladosti, svežosti, upanja, vere. Mati mu je oprala in zlikala črn šolski predpasnik in ves prevzel od življenja, ki ga je čutil v sebi, je začutil, da mu je tudi vonj predpasnika imeniten. Pomlad, ki ga je samega prevevala, je iskal povsod in povsod jo je tudi našel: v vsaki bilki, v vsakem kamnu, na vsaki obleki, na vsakem obrazu. Iz osnovnošolske klopi je gledal na vrt, pogled se mu je ustavil na rahlih, tenkih platanah, ki so se blestele pod soncem in prožno gibale v vetru. Okno je bilo odprto in v nos mu je silil vonj sveže prerojene zemlje. Tedaj je vzljubil celo sošolca, ki mu je bil prejšnji dan vzel svinčnik, ne da bi ga bil vprašal za dovoljenje. To je bila zanj pomlad in prepričan je bil, da bodo vse pomladi lake.
To so bile pomladi tisočerih vonjev in neizrekljivih, vedno novih občutkov.
Z nepopisno stisko pa se je tistega aprila zavedel, da je njegove mladosti že zdavnaj konec. Tu pa tam se je le oglašal kak svetel občutek, a to je bil le privid občutka, zakaj vse je takoj zamrlo. In bolj je gledal razcveteno naravno prikazen pred sabo, bolj je čutil, kako ga vabi, a istočasno, kako se ji on sam oddaljuje in je pred njenim klicem brez moči. Pa vendar pravi, da tako ljubi naravo, umetnost! Zakaj se ne more pridružiti tej pomladanski življenjskosti? V trenutku je zagledal krog sebe farso: narava se ti smeje, norca brije iz tebe. In videl se je bebca brez moči.
Kje je njegov majski praznik, praznik njegove svobode? Tako dolgo ga je čakal: ves januar, ves februar, marec, sedaj je že konec aprila — prepričan je bil, da bo z njim prišlo odrešenje, da bo začel svoje življenje znova; vse je bil prestavil na majski praznik: vsako odločitev, vsako dejanje, čustva, misli, upe. Pri vsaki stvari si je ponavljal: za to je še čas. to bom naredil, o tem bom maja v miru premislil.
A zdaj je maj pred vrati in se mu smeje v obraz, Narava mu vpije: kaj pa zijaš vame? Čemu, misliš, so januar, februar, marec, april... Mar je leto sestavljeno iz enega samega meseca? Ne, dragi moj, dvanajst jih je in vsak je nečemu služil: eden pripravlja zemljo na plodovitost, drugi nanjo seje, tretji jo oplodi in tako dalje, dokler
njenega groba zadnji ne prekrije s snegom. Ti pa misliš, da boš začel živeti šele maja? Kako si to predstavljaš?
Mraz mu je bilo; še nikdar ga ni tako zeblo. Morda zato, ker sije sonce, je pomislil. Pa saj je maja že toplo, si je dejal. Maj... Zaslutil je, da bo moral spet vse prestavljati na kak poznejši čas. Morda na junij, celo september, november... bogve.
Tako torej. Rekli so mi, da je majski praznik fantastičen: da je majski praznik edini. In jaz sem ga čakal, slepo sem verjel vanj...
Mimo njega priskaklja sosedov pobič in ga radovedno opiazuje, kako nemarno sedi v zelenju. Tedaj mu zakriči: »Prav imaš, da uživaš to krasno sonce, Hano! Oči pravi, da so po radiu povedali, kako■ bo letos m.aj mrzel in deževen... Morda bo res pokvaril letošnje pridelke...«
MOJCA RANT
MOJA PRVA POMLAD
Moj prvi spomin. Pri nas ni bil sončen kraj, kjer se sonce naravnost upre s svojimi žarki v zemljo. Naš dom je bil na osojni strani, da je pozimi sonce komaj kaj pogledalo izza hriba. Tudi pomladi, ko še ni šlo visoko, je le bolj poševno obsevalo našo zemljico in sadno drevje, ki je hrepeneče razprostiralo svoje muževne veje proti njemu. Kraji proti soncu so bili že kopni, ko so bile pri nas šele prekopne. Posebno okrog sadnih dreves so se vsaki dan večali kopni kolobarji. Otroci, ki so z veseljem pozdravili težko pričakovano kopno zemljico, so veselo zavajali po travici — seveda to še ni bila travica; saj navidezno mrtva ruša še ni oživela. Tedaj je eden izmed otrok zagledal sinji podlesek, ki je že pokukal iz zemlje. Bil je še majhen in svoje nežne lističe je imel še trdo ovite okrog srčike. In vendar: prva rožica. Z velikim veseljem so ga izpulili in nesli v, hišo pokazat. Pri oknu za mizo je sedela mama in za njenim varnim hrbtom sem stala jaz, v svoji prvi pomladi, in zvedavo gledala skozi okno bratce in sestrice, ki so skakali zunaj. »Mama. glej podlesek,« so hiteli, »Mojca ga bo dobila, ker je najmlajša.« Dali so mi podlesek. Držala sem ga v svoji mali ročici in ga gledala s tolikšno ljubeznijo in srečo v svojem malem srčku, da se še danes spominjam.
Od tedaj sem ljubila ta niali pomladni cvet in vsako pomlad mi je prinesel spomin na mojo prvo rožico.
Minila so leta in po dolgem bivanju v drugih krajih sem zopet prišla za stalno domov. Doma sem dobila očeta samega. Lela so ga upognila, saj je šel že v osemdeseto leto. Vendar je še z ljubeznijo obdeloval svojo zemljo, kolikor je mogel. Tisto pomlad je zgodaj zginil sneg in toplo vreme je naenkrat pognalo v ogromni množini podleske iz tal. Ves obširni sadni vrt jih je bil poln. Neizmerno lep je bil pogled na ta višnjevo modri prt, ki je valovil v pomladni sapici, ves posut z zlatom svojih pestičev. »Joj, kako lepo,« sem rekla očetu vsa vzhičena. »Seveda, lepo, ja, ta nesnaga mi uniči vso travo,« je rekel oče. »Malo počakaj, boš videla, kakšna bo trava.« In res! Ko so podleski oveneli, so pričeli veneti tudi dolgi ozki lističi; vse je porjavelo in velika množina podleskov je morila travo, da je le redko pognala in prva košnja je bila slaba.
A kljub temu imam rada ta prvi cvet pomladi, prvi spomin moje nežne mladosti. Lep je v svoji višnjevo modri, prelivajoči se barvi in ves razkošen, kadar razprostre lističe in pokaže z zlatim prahom posute rumene pestiče. Tedaj zasumi roj čebelic na svoj prvi pohod in moj ljubi podlesek postane njih sladka medena paša.
RIMSKI SLOVENCI MED NAMI
Sedemmaij stega-' -in oseimmaij stega prejšnjega, meseca so biOli med nami nafši rojaki i'z Kima. Skupino so sestavljali dlani drušitva »Slomšek« in sicer slovenski akademiki, ki študirajo v Rimu na raznih univerzah in nekaj duhovnikov. Pripravili so predstavo Moilierove komedije »Scapinove zvijače«. Igrali so že v Rimu za tamkajšnje Slovence, zdaj pa so jo ponovili še v Gorici v Katoliškem domu in v Trstu v Marijinem domu v ulici Risorta.
Veseloigro je zrežiral Tomaž Podobnik, spretno, razgibano, domiselno. Vsi igravci pa so presenetili s svojo tekoč» govorico, z, vživetjem v vloge, z veselim in nasmejanim temperamentom, čutili smo, kaj zmorejo igravci, ki imajo radi svojo materino govorico in jo posredujejo . z navdušenostjo svojim rojakom v Rimu, kjer so kot otok sredi tujega sveta.
V Gorici so imeli rimski rojaki tudi srečanje s Slani SKAD-a, ki soi jih (potem spremljali po Goriški in iprišM tudi z njimi v Trst k predstavi 'in k večernemu pomenku. V Trštu jih je sprejeta Slovenska prosveta, ljubeznivo pa jilm je dalo streho vodstvo Marijinega doma v ul. Risorta in šolske sestre.
Naloga naše Slovenske prosvete ostaja še dalje tudi v tem, da povezuje prosvetne skupine roja kov, ki živijo v zdomstvu in izseljenstvu. Ob koncu lanskega leta jie imela Slovenska prosveta v gosteh koroiške Slovence, in organizirala njihov naistap v Kulturnem domu, zdaj smo imeli priililkb po-zraiviti Slovence iz Rima. Na lanskem taboru pa so nastopili rojaki -iz Slovenije, z Goriške, Kanalske doline in Beneške Slovenije. Želimo, da bi bila ta lepa vez še dalje v programu naše prosvetne centrale.
Slovesno odprtje »Slovenika« — Skupnega doma Slovencev v Rimu — bo prihodnje leto, kaikor je v Gorici napoveda! rektor zavoda msgr. Jezernik in upamo, da se bomo ob tisti priliki ponovno srečali z rimskimi Slovenci in morda tudi s Slovenci od drugod. j jp.
ZAKAJ BI SE NE POROČILA. KO SEM ŠE ZELO MLADA?
Pred nekaj meseci se je mudil v Trstu univ. prof. dr. Anton Trstenjak iz Ljubljane. Tedaj je imel poleg predavanja za javnost tudi pomenek na radiu v okviru oddaje »Družinski obzornik«. V razgovoru z urednikom rubrike, prof. Ivanom Theuerschuhom, je odgovarjal na vprašanja in potem ljubeznivo dovolil, da sme naša revija njegove odgovore natisniti. Dr. Trstenjak je avtor številnih znanstvenih in poljudno znanstvenih knjig in razprav o človeku in njegovih problemih.
Kaj nam povedo domače in tuje statistike o zgodnjih porokah in katera leta imajo za zgodnja take za fante kakor za dekleta?
Če primerjamo zgodnje poroke pred drugo svetovno vojno in 25 let po njej, do kakšnega zaključka pridemo?
Že leta 1940 je Louis I. Dublin na podlagi svojih statističnih podatkov ugotovil, da se nad 53 odst. vseh deklet poroči do svojega 24. leta, in da je pri moških najpogosteje »poročno leto« 26. leto življenja. Ti podatki so veljali za Združene države Amerike in za Francijo, medtem ko so za druge države zahodne Evrope nekoliko nižji,- še nižji pa so za severne države: na Irskem in Norveškem dosegajo samo 20 odst., v Nemčiji pa le 18 odst. Tako je v Ameriki že takrat veljal za zagrizenega samca mož s 35. leti in žena z 32. leti je bila na poti do »stare device«, ker v tej starosti je bilo neporočenih žena povprečno še samo ena desetina.
Po drugi svetovni vojni so se ti odstotki kajpak znatno dvignili. Važnejše pa je pri tem dejstvo, da so se še bolj dvignili odstotki predzakonskega spolnega izživljanja. Kinsey, ki je nabral znane statistične podatke o predzakonskem spolnem izživljanju mladine po rojstnih letnikih, je ugotovil, d,a ti odstotki od desetletja do desetletja vidno naraščajo: odstotek manj kot 20 let starih deklet, ki so se pred zakonom spolno izživljala, je znašal pri rojstnih letnikih do 1900 kvečjemu 7, medtem ko je znašal 20 let pozneje že 20 odst.; pri fantih s tako imenovano »bojšo vzgojo« 40 odst., z »nižjo vzgojo« pa kar celih 80 odst. Ne glede na starost pa je ugotovil, da pride do spolnega občevanja pred zakonom že nad 50 odst. vseh deklet.
Toda značilni so za nas statistični podatki, ki kažejo na vzročno zvezo med zgodnjimi porokami in zakonsko razvezo ali ločitvijo. William J. Coode je v Detroitu leta 1948 ugotovil, da je povprečno, starost žena, ki se ločijo, komaj 28 let; in da je med, razvezami kar 93 odst. takih, ki so se poročile pod 24. letom, in 59 odst. takih, ki so se poročile manj kot 20 let stare. Ti podatki so tako zgovorni, da ne potrebujejo nobene razlage: vzrok za razvezo zakona je bila prezgodnja poroka!
Kateri so ponavadi razlogi za zgodnje poroke: ali morda velika ljubezen in romantično gledanje na prihodnost? Ali morda, posebno za dekleta,
umik z doma? Ali neurejeno družinsko življenje mladostnika in mladostnice? Ali prezgodnja nosečnost (pred zakonom)? Kateremu izmed teh razlogov bi dali prednost?
Nobenemu izmed teh štirih razlogov ne bi dal prednosti! Razlog za zgodnje poroke nam, nakazujejo pravkar omenjeni statistični podatki, ki zgovorno potrjujejo tudi že drugod, ugotovljen, zanimiv pojav sodobnega življenja: moderni človek živi hitreje in preje ko pretekli rodovi. Sodobni tempo življenja je neprimerno hitrejši kot nekoč. To velja seveda najbo'j ravno za mladino. Že v nežnih otroških letih je izpostavljena neštetim fizičnim (sevanjem, žarčenjem itd) in psihičnim dražljajem (radio, televizija, film, revije itd.), ki izredno pospešujejo njen telesni in duševni razvoj, jo napravijo prebujeno za svet in življenje: in kajpada je tu na prvem mestu prav erotično spolno življenje s svojimi miki. Razen tega je mladina prej uvrščena med odrasle ko v prejšnjih časih: v stari Avstriji se je polnoletnost začela šele s 24. letom, po prvi svetovni vojski že z 21. letom, sedaj pa že z 18. letom starosti; in to gre še naprej: mnogim razboritim mladostnikom je danes še ta meja predaleč: hoteli bi začeti že prej, ne samo »voziti avto«, temveč tudi »čolnič svojega lastnega življenja« sami krmariti.
Kako pa starši gledajo na poroke mladoletnikov: ali so preveč- pesimistično -razpoloženi ali so pa zadovoljni (posebno matere), da oddajo otroka?
Tu velja odgovor tudi vzporedno s prejšnjim odgovorom: če so starši tudi sami že otroci tega hitrega tempa življenja,, potem gledajo na zgodnje poroke podobno kakor njihovi lastni otroci: če pa sodijo starši po svoji usmerjenosti še med prejšnji »stari rod«, potem se pač le težko sprijaznijo z zgodnjo poroko svojega otroka in gledajo nanjo s strahom in nezaupanjem. Odgovor torej tu ne more biti enoten za vse. ker tudi ljudje sami niso enotni.
Ne glede na te generacijske razlike v gledanju na zgodnjo poroko pa velja še danes kakor nekoč zakon za najbolj zaželeno obliko življenjada. to se je celo stopnjevalo, če pomislimo, da po statističnih podatkih od leta 1890 naprej število porok celo narašča, in da se po Dublinovih navedbah med desetimi osebami (povprečno) samo ena ne poroči: in da je med ženskim svetom kljub toliki poudarjeni enakopravnosti še vedno enako v ospredju »strah, da ne bo dobila moža«,
kakor hitro mora »dalje časa čakati«, čeprav ima najvišjo izobrazbo in družbeno visok položaj; in prav ta izraz «čakati« že sam na sebi dovolj pove. kako globoko je v ženski na,ravi ravno naravnanost k zakonskemu ali bolje materinskemu življenju; zato pa psihoterapevti ponovno ugotavljajo, da je pri duševnih motnjah in osebnih težavah ženske mladine prav ta moment ključ za razumevanje njihovih težav.
Kako pa ¡e navadno z ekonomskim položajem mladih zakoncev? Ali tudi tukaj velja, da gre »ljubezen skozi želodec« (študentovski zakoni)?
Tudi ta položaj gre vzporedno s pospešenim tempom ali naglico življenja m spremenjenim življenjskim■ občutjem. V prejšnjih časih je moral imeti človek ime. naslov, položaj in premoženje, če se je hotel po rotiti; mož naslov in položaj, žena pa balo, sicer je bilo sramotno, da bi se poročila kar «pod marelo« Ta,krat je še bV.o vse to močno izraz patriarhalnega pojmovanja in načina življenja. Poroka je tedaj predstavljala »ustanovitev nove družine« in zato je moralo biti vse pripravljeno, kar je potrebno za »družinsko skupnost«,■ kajpada je sodilo v ta sklop predvsem tudi urejeno gospodarsko stanje novoporočencev
Danes pa se ljudem mudi; radi bi čimprej «živeli«, se pravi življenje uživali. Dovolj je. da se dva v osebnih odnosih «najdeta«, in že si želita te osebne odnose tudi pred javnostjo uzakoniti, upravičiti, legalizirati. Vse drugo jima je drugotnega pomena. Zato pa tudi poroke ne pojmujeta prvenstveno kot ustanovitev »nove družine« in začetek «družinskega« življenja, marveč predvsem kot »medsebojni osebni odnos«, kot «zakonsko življenje«. To razliko ali bolje premaknitev v pojmovanje poroke pri sodobnem rodu je ugotovil na. podlagi obširnih anket zlasti Rolf Frohner (leta 1956) s svojimi sodelavci; bister opazovalec pa jo more v vsakdanjem življenju sproti ugotavljati tudi sam.
Kakšno stališče naj zavzemajo starši do zgodnjih porok svojih otrok?
Gotovo je, da morajo svariti otroke pred prezgodnjimi, prenagljenimi in nepremišljenimi porokami.
Vendar pa na podlagi vsega, kar smo do sedaj povedali, tudi tu ne moremo postavljati za vsak primer že naprej oblikovanega enotnega predpisa. Velja namreč na obe strani pravilo; kakor za noben zakon ne moremo z gotovostjo napovedovati, da bo srečen podobno je zelo kočljivo kar prerokovati, da bo nesrečen.
Kdai je po vašem mnenju zgodnja poroka uspešna, trajna in zanesljiva? Kateri so pogoji?
Vše je odvisno od osebne etične usmerjenosti obeh partnerjev. Če se imata rsnično rada, se drug drugega spoštujeta in sta tako drug drugemu ideal, s katerim in za katerega hočeta živeti; in če gledata oba enako na zakon kot na nerazdružljivo življenjsko zvezo, ki je obema enako sveta, in ki ji hočeta zato tudi ves način in obliko svojega življenja podrejati, po tem imata vsaj okvirni pogoj in temelj za srečen in trajen zakon.
Ta pravilna osebna etična usmerjenost je samo okvirni pogoj za trajnost zakona. Konkretni pogoj pa je v tem, da takoj od začetka skupno živita in si uredita skupni način zakonskega življenja, kakor ga
mislita živeti tudi pozneje,- kajti vsak novoporočen par se mora šele navaditi na skupno vsakdanje življenje. Šele v skupnem zakonskem življenju se «zvarita v eno osebo«, kjer ne živi več vsak zase in sebi, ampak živita oba eno življenje drug za drugega in drug drugemu. To pa je možno le takoj spočetka, dokler so še čustva vroča, in želja po medsebojnem zbliževanju živa.
Zato je zgrešeno in večkrat kar usodno, če mlada zakonca še po poroki naprej živita vsak pri svojih starših ali pa sicer zaradi študija in drugih življenjskih, gospodarskih okoliščin ločeno drug od drugega. Tako se ne samo ne zbližata in ne privabita drug na. drugega, ampak se celo razvadita; in ko začneta šele pozneje skupno življenje, vleče vsak v svojo smer, vsak bi rad uveljavil svoj stil življenja; in že je vse narobe.
So pa še seveda tudi drugi pogoji; med temi utegne biti tudi okoliščina, da mladi in stari ne spadajo skupaj, da je bolje, če žive mladi. zase.
Ali so zgodnji zakoni bolj tvegani kot drugi zakoni? Katero prednost imajo eni in katero drugi?
Vsak zakon je tvegana stvar! Seveda: bolj je ne premišljen in prenagljen, bolj je tvegan. In to velja pred,vsem za zgodnje zakone. Ima pa lahko zgodnji zakon tudi svoje prednosti. Pozni zakoni so resda bolj »premišljeni«, a prav zato tudi navadno že kar »preračunani-«; tako da glavni nagib ni več «ljubezen«, ampak «račun«; ni več zakon iz ljubezni, ampak interesna zadeva. Pri mladih pa je navadno v ospredju ljubezen, brez katere ni pravega srečnega zakona, marveč kvečjemu ugodno gospodarsko sožitje.
Če na,j bi bila prednost poznejših zakonov v tem, češ da so se med, tem, že «iznoreli«, moramo reči, da je to lahko hkra,ti njihova slabost; kajti kdor se je skozi dolga leta razvajal v razvratnem življenju in ni znal biti nikomur zvest, se temu tudi v zakonu ne bo zlepa odvadil in ne bo držal zvestobe.
Razen tega ima življenjska «izkušenost« starejših ljudi obenem to slabo stran, da se v dolgem samskem življenju le vse preveč razvadijo in navadijo samostojnega življenja ter se potem zlepa ne znajo več priučiti in navaditi na sožitje z drugim-, medtem ko je to mladim ljudem mnogo laže.
Slaba stran mladih ljudi pa je, da premalo poznajo sebe in življenje; zato ob poroki še ne vedo prav, v kaj in s kom stopajo v zakon; če bi že danes imeli okus, znanje in izkušnje, hi si jih bodo pridobili šele čez deset let, bi verjetno sploh ne tvegali tega koraka. Zato pa je znano: čim starejši je človek tem teže se odloči za zakon.
Zakaj pride tako pogosto do ločitev mladih zakoncev? Kje so vzroki, d« kljub ljubezni, ki je vladala pred zakonom med mladima, tako hitro pride do razdora? Ali so mladi sami krivi ali pa so krive družinske razmere, iz katerih sta izšla mladostnika?
Tu navedem predvsem tri glavne vzroke, zakaj pride do ločitve mlad-h.
Prvič: ker jim pogosto manjka že prej omenjena pravilna osebna etična usmerjenost za zakonsko življenje. Mnogi sploh ne jemljejo tega koraka zares. Še preden se poroči, že izjavlja: «Če mi ne bo všeč, pa
se ločim«. Tako in podobno mišljenje vodi skoraj neizogibno do razveze; takih sploh ne bi smeli poročiti, vsaj cerkveno ne. To so samo »poskusni zakoni«, ki sploh niso pravi zakoni.
Drugič: pa pri mnogih sploh ni ljubezni, ampak je samo seksaulna omotičnost; ko pa se streznijo, uprepaščeni ugotove, da jih nobena stvar več• ne druži, da so si tuji ali morebiti celo nasprotni in sovražni.
To je mordat sploh najhujše zlo prezgodnjega, predzakonskega spolnega izživljanja: zaradi hlastajočega iskanja spolnih užitkov in enostranskega zadoščeva-nja golemu spolnemu gonu pride do ločitve med ero-som (ljubeznijo) in med seksusom (spolnostjo). Na to opozarja zlasti švicarski zdravnik Theodor Bovet, ki velja za utemeljitelja samostojne znanosti o zakonu in družini. Bovet opozarja, da pride ob tem razkolu do usodnega obubožanja. človekove osebnosti; ostane goli seks brez ljubezni in spoštovanja, kakor se razkriva pogosto ob kar prostaških izjavah mladih ljudi, kaj edino da jih je privedlo v zakon; kulturnost in dostojnost nam ne dovoljuje, da bi jih tu citirali dobesedno.
Tretjič: gredo mnogi mladi ljudje prav zaradi prezgodnjega spolnega izživljanja v zakon prisiljeni: »Ona ga je ujela« in on se čuti prisiljenega, da jo vzame, ker »sta šla že predalač«. Ni treba, da bi pomenil ta »predaleč« že nosečnost (te je vedno manj, ker poznajo kontracepcijo); dovolj je čustvena navezanost, ko »ona ne zna več brez njega živeti«. Prenagljeni niso šele zakoni, prenagljena je že pred zakonom kar
usodna medsebojna čustvena navezanost na življenje in smrt.
Četrtič: se pri mnogih, zlasti pri moških, ljubezensko spolni okus čez leta močno spremeni. Isti »tip« ženske, ki mu je v mladih letih nad vse ugajal in ga privlačeval, mu postane pozneje dolgočasen in kar zoprn; in tako se začne ohlajati in obračati drugam.
Kaj bi svetovali mladim ljudem, preden se odločijo za zakon? Na kaj bi jih posebno opozorili?
Sem na vse najvažnejše opozoril že v prejšnjih odgovorih,
Tu bi samo povzel: zakon je najvažnejši, najusodnejši izpit, gre za diplomo življenja! In če se za vse druge izpite in diplome pripravljamo v posebnih šolah in z vso vestnostjo, koliko bolj bi se morali pripravljati za zakonski poklic. To je poklic vseh poklicev! Za zakon bi morali imeti posebne, obvezne institucije. To, kar do sedaj dajejo župniki v »nauku za ženine in neveste«, je docela zastarelo, kar smešno, malo in naivno. To, kar nudijo razne profane knjige in predavanja, pa žal navadno nič drugega ni kot »tehnika spolnega življenja«, ki jo mladi tako in tako že preveč obvladajo«, ugotovitev, ki se ji nehote vsiljuje cinični prizvok.
Pri tem gre za nekaj globljega; gre za osebnostno vzgojo celega človeka. Šele mož in žena skupaj dasta v zakonskem življenju popolno človeško osebnost — zakon. In za to popolno, nadindividua,lno osebnost potrebuje mlad človek posebno vzgojo m izobrazbo, ki ga kot celoto usmerja, oblikuje in prešinja.
NOVI PROSVETNI! DOM V BOLJUNCU
Zrasel je nov župnijski prosvetni dom, tokrat v Boljuncu. Na sliki sicer ne pride do popolnega izraza njegova lepota, a je čudovit. Sredi vasi se ob cerkvi dviga belo poslopje, ki bo postalo žarišče predvsem prosvetnega udejstvovanja Baljunčanov: gladke bele ploskve, ki jih razbigavajo samo originalna okna in strešica nad vhodom. Vse daje občutek prostornosti, svetlobe, razgibanosti in je v prijetni skladnosti z lepimi boljunskimi domovi, kakor tudi z okolico.
Dvorana je namenjena predvsem večjim domačim prireditvam, predavanjem in predvajanju filmov, ves dom pa je namenjen boljunški mladini, ki se bo lahko v njem zbirala čez dan.
S temi nekaj besedami smo predstavili dom tistim, ki ga morda še niso videli, morda niso bili pri njegovi blagoslovitvi, ki je bila 12. prejšnjega meseca. Težo skrbi in odgovornosti, da ima Boljunec danes ta prelepi dom, je nosil tamkajšnji župnik, znani prosvetni delavec, duhovni voditelj tržaških skavtov, Marij Ger-dol. Vsa slovenska skupnost, ki se zbira in deluje pod okriljem Slovenske prosvete, torej po istih idealih, kakor bodo delovali Boljunčani v novem domu, se veselimo lepote novega prosvetnega žarišča in Boljunča-nom iskreno čestitamo, posebno seveda tistim, ki jim je uspelo dom zgraditi. V njem so tudi že bile prve prireditve.
Celovec - Maribor - Ljubljana - Trst - Buenos Aires
UNIVERZA ZA SLOVENSKE IZSELJENCE V BUENOS AIRESU
Pred leti je ukrajinski unijatski kardinal, vrhovni arhiepiskop, galicijski metropolit Josip Slipyj, ustanovil v Rimu Ukrajinsko Ikatoliško univerzo sv. papeža Klementa za izobrazbo predvsem ukrajinske emigracijske mladine. Ko je novembra leta 1944 umrl v Lvovu galicijski metropolit Andrej Szepticky, je imenoval za svojega naslednika znanega ukrajinskega učenjaka, pisca mnogih visokokvalificiranih teoloških del Josipa S'llipyja, ki je študiral v Innsbru-dku z mnogimi Slovenci. Ta je v najtežjih trenutkih prevzel vodstvo ukrajinske uniatske cerkve. Toda že aprila 1945 je bil v ZSSR aretiran skupno z vsemi šestimi ukrajinskimi škofi in odpeljan v taborišče, kamor mu je sledilo tudi več sto uniatskih duhovnikov. Tako so sovjeti takoj po svoji zmagi uničili uniatsko cerkev in jo izročil v roke svojim privržencem, ki so se pod silo komunističnih oblastnikov eno leto pozneje odrekli povezavi z Rimom, prestopili z vsem klerorn v pravoslavno cerkev pod Moskovski patriarhat, odvisen od urada komunistične partije za cerkvene zadeve- Tako je bila v Ukrajini likvidirala unijatska cerkev. Odslej obstaja unijat-ska ukrajinska cerkev samo v emigraciji, predvsem v Severni Ameriki in Južni Ameriki. V Argentini sami jih je veliko v Čaku, Misiones in drugod. Vsi ukrajinski škofje so izginili v sovjetskih taboriščih, razen metropolita SJipyja, ki je 18 let preživel na prisilnem delu v taboriščih, med drugim tudi na so-lovjetskih otokih, dokler ga ni I. 1960 rešil papež Janez XXIII. Takoj po prihodu v Rim ga je papež imenoval za kardinala Rimske Cerkve. Prva naloga velikega kardinala je bila — poskrbeti za ukrajinsko izobraženstvo, iz katerega naj zraste pomladitev unijatske cerkve. Iz tega namena je ustanovil v Rimu velik zavod Ukrajinske papeške univerze sv. papeža Klementa. Takoj je pomislil tudi na uniatsko emigracijo v Ameriki: ustanovil je filialko Filo-zofsko-humanistione fakultete v Buenos Airesu ter poveril nje ustvaritev prof. dr. B. Halajczuku, znanemu pravniku in kulturnemu filozofu, predavatelju na Katoliški univerzi in sedaj rednemu profesorju na privatni univerzi Belgrano v Buenos Airesu.
Ta je povabil nekaj slovenskih znanstvenikov za predavatelje v kastiljanščini na tej buenosaire-ški fiI¡alki rimske fakultete, obenem pa jim dovolil, da oni sami ustanove na tej fakulteti svoj slovenski oddelek, kjer se lahko predavajo nci univerzitetnem nivoju predmeti iz slovenskih narodnih in kulturnih ved v slovenščini in iz katerih naj se polagajo izpiti prav tako v slovenščini. Tako je pred štirimi leti začela delovati ta Ukrajinska univerza in na njej slovenski oddelek, iz katerega so minulega decembra izšli prvi slovenski diplomiranci.
Toliko za uvod v pomembnost tega dogodka, ki pomeni gotovo velik uspeh slovenskega prizadevanja za slovensko izobrazbo svoje Inteligence. Ta slovenski oddelek je edina slovenska univerza v izseljen ištvu.
Naš ponos in naš uspeh, katerega se pa Slovenci premalo zavedamo. Imeli smo podobno fakulteto pred leti, to je del ljubljanske bogoslovne fakultete v San Luisu in pozneje v A-drogueju, ki pa je bila vezana na pokojnega škofa dr. Rožmana- Po njegovi smrti je tudi prenehala. Zdaj imamo filozof-sko-humanistično fakulteto na ukrajinski fakulteti rimske centrale. Ko se je mudil I. 1968 ustanovitelj kardinal Slipyj v Buenos Airesu, je sprejel slovenske profesorje in jim potrdil njihov privilegij. Tako je imenoval dr. Tineta Debeljaka in sedaj tudi dr. Vinka Brumna za izredna profesorja Rimske univerze, dodeljena na buenosaireško filialko. Dr. F. Gnidovec je bil izredni profesor na teološki fakulteti v Adrogueju, Marijan Marolt pa je zaradi bolezni moral opustiti predavanja. Ti štirje slovenski profesorji so predstavljali profesorski zbor slovenskega oddelka, toda predavali so tudi na celotni fakulteti Ukrajincem v 'kastiljanščini. Vse izpite potrdi centrala fakultete v Rimu, ki bo poslala tudi diplome z veljavnostjo — rimskih papeških univerz.
Prvi diplomiranci so postavili zgled in omogočili obstoj edine slovenske univerze zunaj Ljubljane oz. Slovenije. Profesorjem in tem slušateljem gre zahvala, da smo tako dosegli prvi uspeh najvišiega slovenskega študijskega zavoda med slovenskimi izseljenci I
Ti prvi slovenski diplomiranci so: Fajdiga Pavel, Mikolič Milena, Osterc Ludvik, Poznič Jože in Šifrer Marjan.
(Po »Svobodni Sloveniji«)
— o —
Za 80-letmico Tecitro Argentino v mestu La Plata, ki je prestolnica največje argentinske federalne province Buenos Aires, je slavnostni koncert dirigiral redni član Slovenske kulturne akcije dirigent Drago Mario Šijjanec. Dirigiral je 9. simfonijo — koralno, op. 15, Ludwiga van Beethovna. Kritiki soglašajo, da je bila šijančeva izvedba med najboljšimi in najbolj dognanimi dosežki letošnje glasbene sezone v Buenos Airesu.
Oktobra lani so v Princetownu (ZDA) izročili slovenskemu znanstveniku prof. dr. Antonu Peterlinu Binghamovo medaljo, ki jo podeljuje Society of Rheology, za njegovo delo o viskoznosti in dvojnem lomu polimernih raztopin. Prof. Peterlin že nekaj let vodi Research Triangle Institute v Sev. Karolini v ZDA.
BARBARA LAPORNIK
MIHAEL -UMETNIK
S PO M ¡IM
Avtorica mladinskega literarnega prispevka v tej številki — Barbara Lapornik — je učenka TV. Viš. klasične gimnazije, nečakinja Mihaela Jerasa - Janeza Prepeluha. Mihael Jeras je z nami sousta-navljal našo revijo in bil več let njen stalni sodelavec. Nato je odšel v Združene države in tam vse prezgodaj umrl.
Pred kratkim so prepeljali v domovino posmrtne ostanke našega sodelavca in jih položili v družinsko grobnico v Ljubljani. Nekako ob tej vrnitvi v domovino objavljamo prvi literarni poskus njegove nečakinje.
Gotovo bi se naš nepozabni prijatelj Janez nasmehnil, ko bi videl, da mladi rod že s prvimi literarnimi prispevki nadaljuje delo, katerega je moral on in še nekateri, po višjem ukazu opustiti.
Naj Mihael Jeras mirno počiva v domovini! Naj mu bo s tem posvečen topel spomin.	j. p.
IZ DELOVANJA
SLOVENSKEGA KULTURNEGA KLUBA
Soibottaii večerni v Slovenskem kulturnem klubu skušajo zadovoljiti vse članstvo. Ker ga sestavljajo večinoma Višješoildi, je pač na>-ravnoi, da se ti zanimajo za vse mogoče stvari. Odbor zato prireja predavanja iz različnih 'strok: literarne, glasbene, družabne, filmske večere in podiobho. Tisti člani, ki se bolj zanimajo za politična in sodiiaina vprašanja, so čutili potrebo po večji poglobitvi v tej smeri. Že pred Mii je delovali na tem področju v SKK primeren odsek. Z leti je zamrl, letos pa je 'skupina članov ustanovila krožek za družbena vprašanja. Fantov itn 'de-ket prihaja na tedenske 'selstanke tega krožka od 10 do 15, so pa Stalini. Večkrat pride mednje deželni Svetčvavec 'dr. Drago Štoka. Tako so člani sproti obveščetnii 'o poBtič-
Zunaj je bilo mraz. Burja se je sunkoma zaganjala v okno in polkna so cvilila svojo otožno pesem. Tudi v izbi je zeblo, ker je prihajal mraz skozi razpoke v oknu, tako da bi se še pajek ovil v svojo mrežo. S pogledom si lahko preletel sobo in nisi zapazil izobilja. Soba je bila prašna in tesna, tako da si se komaj lahko stegnil. Bilo je to majhno podstrešje velike stanovanjske hiše. Pohištva skoraj ni bilo: postelja v enem kotu, potem kuhalnik z omarico in mizica, ki hi komaj zaslužila svoje ime. Barva sten je že obledela, ob njih je bilo nehaj polic s knjigami. In potem slika pri sliki! Te umetnine so dajale sobi svojski videz, da se je revščina kar nekako skrila in je v ospredje stopil mozaik oljnatih barv. Vse je bilo tako pestro in dišalo je po barvi.
Na lesenih vratih s kovinasto kljuko je bila pritrjena črna tablica. Mihael. Priimka ni bilo, ker se je bil že davno odkrušil. Soba s slikami vred je bila umetnikova last. Ob oknu, tam, kjer je bilo najsvetlejše in kjer so predmeti prišli do izraza, je imel on svoje mesto: čopiči, barve, palete, vse je imel okrog sebe. V sivi delovni halji je zatopljeno pomakal čopič v barve in jih prenašal na platno.
Mihael je bil izredno svetle polti, z rjavimi kodri. Oči so bile uprte nekam daleč. Bilo je, kot bi, hotel poklicati čas nazaj. Ustne so imele nenavaden izraz. Krčevito so se včasih stisnile, pa se vendar nenehno smehljale. Njegove oči so bile izredno majhne, a bistre in neukrotljive.
Barve so se zdaj na platnu prelivale in spajale s svetlobo, tako da je nastajala nova podoba: od vetra razmršeni lasje, ozek nos in širok smehljaj je izstopal s platna. Že so ga gledale ženske oči, polne radosti in topline.
»Kako naj Te imenujem? — Moja sreča. ali... moje trpljenje? Kaj si zame? Kdo si?«
Obraz na platnu je še vedno žarel od sreče in mladosti, a ni od.go-voril.
Tedaj so se ustnice mladega človeka skrčile v gubo. Že je hotel prijeti za čopič in uničiti smehljajočo se podobo, a se je nenadoma premislil in povesil roke: »Razstava je blizu, moram pohiteti. Že predolgo čakam na tako priliko-, ne bom uničil svojega življenja zaradi te slike Izbrisati hočem svojo preteklost. Vse je mimo.
Pa če bo to goli neuspeh?
Pripraviti se moram tudi na poraz.
Zakaj bi ne bile moje slike ljudem všeč?
Ljudje so ostri kritiki.
A vendar, saj to so umetnine, jaz sem umetnik! Zakaj bi imel umetnik samo nesrečo? Vsak človek je lahko srečen, če to le sam hoče!
»Proč grde sanje, Mihael!«
»Umetniku vedno sreča laže,« se je spomnil nekih verzov. Streslo ga je. »Pa če bo tudi meni lagala?«
V svoji notranjosti je zagledal svoja otroška leta. Bela, snažna stavba se je vzdignila pred njim, v predmestju nekje. Koliko solz je bilo pretočenih tam. Sirotišnica! Tam je prebil svojo mladost! Nikdar ni videl svojih staršev in ni vedel, kdo in kaj so. Samo ena svetla točka je ostala: sestra Ana.
V dolgem sestrskem oblačilu, ki je plahutalo za njo, je vršela po sirotišnici. Sestra Ana, tolažba njegovih otroških let. Nikoli se ni družil rad z drugimi in je vedno sameval. A kako rad se je ozrl vanjo, v njen obraz: tako mil je bil, tako blaženosti poln. In njen glas, ko ga je učila peti. Vedno ji je rad. pomagal Bil je tako nežen in čustven in zato sta se tudi razumela, čeprav je bila razlika v letih precejšnja. Spomnil se je, kako mu je prvič dala barvice v roko. Njegova prva slika je bila podobna njej. On je risal, ona pa je pela. Dobro je slišod njen zvonki glas, kako je odmeval skozi bele stene zavoda. Vedno je bila dobra in molčeča. Tudi takrat, ko se mu je poslednjič na smrtni postelji nasmehnila, mu pobožala mehke kodre in šepnila,- »Priden bodi, Mihael/« Nekaj ur pozneje je umrla
Spomin je bil tako grenak, da je začutil, kot da bi mu zastala sapa. Blodil je dalje po poti svoje preteklosti. S sestro Ano so umrla tudi njegova otroška leta. Bil je tako nadarjen za slikanje, da so ga potem vpisali v slikarsko šolo. Takrat je bil tudi mnogokrat lačen. A kljub vsem oviram je svoje moči posvetil slikanju in postal slikar. Zaupanje vase je vedno bolj raslo, skoraj ošaben je postal, ker mu ni nikoli nič izpodletelo. Vendar pa ni imel nikoli z nikomer prijateljskih stikov. Spomnil se je, da mu je sestra Ana vedno pravila: »Na svetu ne boš nikoli našel pravega prijatelja/« On pa je odgovarjal: »Jaz sem ga že našel, ti si moj najboljši prijatelj!« Potem pa je umrla.
In zdaj — Ona. Da bi je ne bil nikoli, srečal! Ona, katero je nadvse, ljubil, za katero bi dal svoje življenje, pa jo zdaj skoraj sovraži. Ne, ne sovraži, samo odpustiti ji ne more. Ali ji je morda na dnu že odpustil?
Stene majhne sobice so se podrle in podstrešje se je spremenilo v veliko belo cerkev. Pred oltarjem sta stala onadva in mežnar je igral na orgle Avemarijo. Spomnil se je, kako je rekla drgetajoče: »Da!« in kakšne so bile takrat njene oči. Tako podobna je bila oni na sliki.
Tudi Monika je bila brez staršev. V zgodnji mladosti sta ji umrla oba in ostala je sama. Tako sta imela s svojci stik le po spominu. Zvečer sta jih skupaj obujala. Oba sta marsikaj prestala, zato sta podobno mislila in enako čutila. Čeprav sta bila revna, sta se imela rada. Ona je učila klavir. Proti večeru sta sedela v kuhinji in se smejala vsaki malenkosti. Kadar se je Monika- smejala, so se ji ulivale solze iz črnih oči in z rokami si je brisala mokro lice. Bila je njegova sreča, njegovo edino veselje. Edina, ki ga je tolažila in bila njegova opora! Vedno je znala kaj reči, vedno je imela nasmeh za vse in tudi sosedje so jo imeli radi. Včasih jo je gledal skozi okno, ko je odhajala poučevat. Smehljal se ji je. Imela je dolge, zlate lase in hodila je nerodno. Sploh je bila v vsem nerodna, edino pri klavirju se je pokazala njena prava narava. Kadar je igrala, je postala druga in on se je čutil majhnega ob njej.
Bila je zanj angel. Zdaj je ni več. Spomnil se je jutra, ko ji je prinesel šop rdečih rož. Hotel jo je presenetiti, a ga je prehitela. Ko je s šopkom stopil po prstih v stanovanje, je ni bilo več. Mislil je, da je šla kam ven po opravkih. Nenadoma pa je na mizi zogledal list: MOJEMU MIHAELU. Odprl je in zagledal dobro znano pisavo.
»Dragi Mihael, ko sva se poročila, sem bila še otrok. Zdaj sem odrasla. Nisem Te mogla razumeti. Ti si bohem, jaz živahno in realno delkle.«Naprej ni mogel, zameglile so se mu oči. Saj ni moglo biti res, Pogled mu je zdrsnil na dno gosto popisanega lista: »Oprosti in pozabi! Monika«
Ni verjel. Čakal jo je. Potem je čakal samo še njenega pisma. Končno je brezmočno nehal čakati, spoznal je, da je spet sam. Ne, ni bil sam, ostala mu je umetnost. Če ga ne bi klicala umetnost, bi bil najbrž obu pal. A svojo žalost in grenkobo je utopil v barvah.
Znova je pogledal sliko na platnu. Podoba na njej je polnila sobo s svojim smehljajem.
nem dogajanju pri nas, z razgovori in debatami poglaMjialjio svoje znanje in prihajajo do novih spoznanj.
Smisel krožka 'je v spoznavanju nsJše pretekle din sedanje stvarnosti. Deloivanje v njem hoče pomagati pri izgrajevanju osebnosti, ki bodo znale nastopiti tudi v javnem življenju. Zalto vaJbijo- člani medse predavatelj e, da jjitai Osvetlijo določena vprašanja ih da se z njimi' o nijiih pogovorijo.
Prvo predavanje je imel 21. januarja dr. Štoka. Orilsal je politično delo Slovencev v prejšnji jeseni in nakazal nekaj smernic za bodoče delovanje. Temu predavanju so v različnem zaporedju sledila predavanja iz zgodovine. Dr. Teofi'1 Simčič je dvakrat govoril o Slovencih v Italiji med obema vojnama. Dr. Kazimir Humar je orisal povojni razvoj politike Slovencev v Italiji, d;r. Franc Mljač ¡je prikazal nastanek Slovenske skupnosti, hjein sestav 'in delovanje. O ustavnih spremembah v Jugoslaviji je govoril časnikar Franc Jeza, pred-velikomočno razmišljanje Bog in atom pa je podal dr. Matej Pošto-van. Člaini krožka so tudi povabili prof. V. Befliičiča. Povedal je, kako kritično 'gleda starejša generacija na mlajši rod, in raizvila se je dolga diskusija. Večkrat so bili pogovori z dr. Štoko, ki je poročal o delu v deželnem svetu, o Titovem obisku v Rimu in še o drugem. Člani krožka 'so med 'drugim poslali pismo študentom matične domovine kolt odgovor na njihovo odprto pismo o zamejskih Slovencih. Sestavili so tudi pismo o dvojezičnosti na cestnih tablah. V maju imajo na sporedu dve 'predavanji ob 30. obletnici ustanovitve OF, da bodo slišali mnenji o takratnem dogajanju z različnih stališč. Sledil bo sestanek, v katerem bo p-rof. Ivan Thieuerschuh obudil svoje spomine na dr. Antona Korošca in še drugo. V mesecih šolskih počitnic misli krožek prirediti večerni socialami tečaj in razna srečanja. Zadnjo nedeljo v maju pa priredi Skupno z ostalimi tržaškimi katoliškimi mladinskimi organizacijami, socialni dan, na katerem bo govor o kristjanovem delovanju pri reševanju socialnih vprašanj.
ij
S POPOTNO TORBO NA NAŠO VAS

MICKA DEBELJAK
KATRE
Veteran naših samoukov, seda] 83-letna kmečka mati, nam je postala v selškem narečju pisano zgodbico. Da bi zgodba, menda rersnična, ne zgubila svoje ljudskosti, jo objavljajmo brez popravkov kot izraz naše ljudske duše.
Pri Plavcu na Brezovem vrhu sta dve dekleti že dorasli, imeli sta že snubače, dva fanta sta šla v Ameriko, Nandeta so pa namenili, da 'bo prevzel dom. Tretja hčerka, Katre, je bila pa nekoliko počasne pameti, za 'delo ni 'bila kej prida, ubogat pa ni marala. Imela je pa teto, ki je prodajala saharin po hišah. Prišla je ravno, ko so pri Plavcu Katreta zdelval, da ni za nobeno stvar, 'kak bo le živela-Punca se je jokala. Teta pa prav':
»Ko b' za mnoj šeft prevzela, za to bi pa bla, pa tud’ zasluž' se. Jest sem že tok računala, da bom mogla pustit, ker me tok noge bole.«
Dekle je bla vsa pok one. Oče je reku: »Ne vem, če bo 'kej z njo, mama pa: »Nekej se 'bo mogla lotit, če bo hoti a živet.«
Zgovorili so se: Parkrat je šla z njo, da je spoznala, kak je treba delat z ljudmi, potem pa je šla Katre kar sama.
Teta jo je poučila o vsem, kjer so težko plačali, je dala malo ceneje, tudi pri delu je pomagala kak dan, če so jo prosili, da se je priljubila ljudem kot prej teta.
Katre, čeprav je 'bila zelo gmajn, je tud' dobila fanta, trgovca, kot se je imenoval sam. Srečala sta se na kupcijskem potovanju. To je bil fant, povsem Katretu podoben. Gliha vkop štriha, so rekli ljudje. Sin je bil premožnega 'kmeta, imeli so dvoje otrok. Fant Nace se staršem ni zdov sposoben, da bi mu zapisali grunt, so ga hčeri, njemu pa bajto v hribu in njivo zraven, da bo imel za zelenjavo 'in 'krompir. Žito bo dobival od grunta. Da mu bo lažje, mu je oče odstopil pile in osle, da je nosil okrog in prodajal, zraven pa je 'brusil škarje in bil žlajfar. Dosti je imov posla, kolikor se mu je ljubilo.
Doma je povedal, da se bo u ženil. Le kakšna je, da se bo obvezala z njim, je dalo mislit' sestri Prignav jo je pokazat; ni se čudila njej, da ga vzame, ampak njemu. Ko eno številko je bla še zad-
Poročila sta se in vodila svojo 'kramarijo naprej. Včasih sta prijateljsko hodila skupaj, pa jima je 'prišlo, da spet nista mogla videt eden druzega. Taki čas sta se zelo grivala, koga da sta si nakopala na
glavo. Čez čas sta bila spet prijafla kot prve dneve. Nekoč sta zgubila ključ od vežnih vrat. Potem sta hodila cel teden skoz okno, dokler nista dobila ključa pod pragom. Taka sta bla naša trgovca.
Pa se je zameril mož ženi, da mu ni hotla skuhati ne oprati. Drugič pa spet žena možu, da ni hotel ne jest' ne k nji spat.
Zgodilo se pa je, da je neko jesen močno deževalo, onadva pa sta imela krompir zunaj. Bala sta se, da se bo pokvaru. Mož, ves jezen, Ukaže ženi, naj za kazen nese Križanega pod kap, da bo že videl, kok se prenaša dež. Pa mu je bilo preč lažje, ker se je maščeval. Tako sta Katrè in njen mož životarila po svoje, včasih sta šla po kupčiji, pa spet dolgo ne. Ko se je pričela osvobodilna vojska, je 'bilo pa zanju težje. Bila sta sumljiva, ko sta tako hodila po vaseh okrog im tako mal’ pametno govorila. Zlo sta bla v škripcih. Zaslišavali so ju in bla sta osumljena, da nosita poročila o partizanih. Pa bolj so ju zasliševali, bolj sta se zgovarjala, tak dolgo, da so rekli, da sta vohuna in da zaslužita smrt-
Pa kak naj bi se izgovarjala, ko pa sta imela tok mal pamet.
In obsodil’ so ju: smrt z ustrelitvijo.
ANICA GARTNER
V gozdni tišini
Ljubim te, moj gozd. Na svetu ti edini si res mi zvest, mi v težki bolečini tolažbe ne odrečeš, Na široko si odprt, ko prihajam k tebi ves bolan in strt...
V senci košatih smrek je mala jasa skrita, po sredi studenček skaklja... vsa je z mahom pokrita, le srnicam znana, A jaz vem zanjo in v težkih trenutkih zatečem se vanjo.
Truden se vležem v mah mehki, zeleni, skrivno poslušam pesem... ki jo poje gozd meni. Borbeno pesem poguma in volje jeklene:
BODI MOČAN IN NE BOJ SE TEŽAVE NOBENE!
Malodušnosti moje že me je sram, ozdravljen odhajam iz gozda čez plan...



Danes bo naša peterica kar se da modra, kajti drobno pisemce v uredništvo je izrazilo željo, da bi že tako skopo odmerjeni prostor peterica čim bolj izkoristila. Takole meni dvoje podpisanih bralk:
»... ker nimamo lastne ženske revije v Trstu, bi zato radi, da bi naša ženska rubrika v Mladiki izkoristila vsako vrstico za nasvete z vseh mogočih področij. Ne moremo si privoščiti prijetnih razgovorov, čeprav jih tudi rade beremo, ko pa od številke do številke čakamo, da bi nam povedala vaša petorica čim več koristnega.«
Tako smo se torej zbrale, staknile glave, predlagale spodaj sledeča poglavja in prihranile pogovore za naše osebno omizje — pri kavi.
POGOVOR O ZDRAVJU
Pomlad ;jie čajs, ko za ženske nastopno razne težave, nipr. preveč strjuj emi cikliii, predolge ali premočne krvavitve. To 'jtetmlje moč, telesno ošiltoi iin slabo vipliva na živčni sistem, zato je treba po nasvet k zdravniku. To mi vedimo samo pomladna ošibefost, tako rekoč sezonska in tore(j več ali manj prehodna nevšečnost in tudi vzroki so kar se da raz-lični.
Pri dekletih so vzrok navadno hormonalne motnje, posebno v zgodnji puberteti, ko telo še ne proizvaja vseh potrebnih spolnih hormonov. Takoij je treba k zdravniku, kii bo predpisal za krajšo dobo blažje hormonske preparate, katere je treba jemati navadno le deset ¡dni pred ciklom. Koliko poznejših anemij in živčnosti bi preprečili, ko bi se pravočasno zatekla. k zdravniku.
Pri odrasli ženski pa so obilne krvavitve še resnejša stvar. Včasih gre res le za hormonalne motnje in zdravnik predpiše ustrezen preparat. Še večkrat pa krvavitev pomeni., če je prekomerna in pogosta, da gre za fiibroime, miome ali polipe, ki jih je treba operativno odstraniti, dokler še ne povzročajo hujših mloltenj. Če pa se krvavitve, tudii majhne, pojavljajo izven cikla, je treba takoj k zdravniku, da ugotovi vzrok, kaijti včasih pa je
to znanilec — raka. Zato: pametna žena obišče vsaj enkrat na leto specialista za ženske bolezni!
In se zdravilo naših babic: tu in tam bi vsaka ženska morala po štirinajst dni v vsakem letnem času strnjeno posvetiti zdravilnilm ženskim sedečim kolpelim v toplih kamilicah. Skuhaj pelslt kamilic v loncu vode, oidceldli, vlij v širši škaf ali manjšo kad, seda in se ovij s kopalno brisačo, po desetih minutah pa se ovij s flanelasto rjuho in lezi za nekaj minut v posteljo'. Marsikatera ginekološka nevšečnost bo tako odpadla i!n tudi živčnemu Sistemu bo v korist.
LEPA INI ČISTA KOZA —
IDEAL MLADIH OBEH SPOLOV!
Vzroki so — poleg let — tudi motnje v vegetativnem živčnem sistemu ('proti tem zdravil ne manjka) ali duševne stiske ati slabo delovanje jeter ali leno delovanje črevesja. Ko pregled krvi in vode ugotovi, da ni posebnih bolezenskih znakov, lahko začneš s svojimi prizadevanji:
Mnogo zraka, sonc«, sprehodov! Zjutraj na tešče lahek čaj za čiščenje krvi '(Maikur - Tee' in slično). Jemlji dvakrat dnevno po eno žličko 'kvasa ('dobi se v prahu po lekarnah), ker vsebuje mnogo B-vitamina. Za urejanje prebave pa so najbolj zdrave čez noč namočene suhe slive, ki jih nekaj poješ na tešče.
¥ težjih primerih, posebno če imaš nečisto kožo tudi na hrbtu, prosi zdravnika, da ti predpiše nekaj hormonskih tablet in pod njegovim nadzorstvom napravi tudi kuro z antibiotiki, V lažjih primerih pa bodo dovolj na pomlad multivitaminski preparali v obliki 'kapsul, po eno na dan.
Prehrana: jabolka, hruške in drugo sadje, manj pa banan. Nemastno meso, nemasten sir, jajca, kuhane ribe, integralni kruh. Kislo zelje, grah in fižol. Nič sladkarij. Mnogo mleka, jogurta in regrata!
čiščenje kože: otroško milo ali žvepleno ali drugo zdravilno milo ali čistilno mleko ali gel blažje vrste, splakniti obraz z mlačno vodo in rahlo posušiti z vsak dan svežo prekuhano in samo tvojo brisačko. Dnevna prha aii umivanje od nog
do glave In masiranje s kopalno rokavico ali krtačo. Preparate (kreme) proti aknam uporabljaj le na mestih, kjer imaš mozolje in bunke, ker zelo sušijo kožo. Tudi razkužil-ne vodke uporabljaj blage in ne prepogosto ter le na okuženih mestih.
Maske: senene, zeliščne in ihtiol-ne maske lahko kupiš, lahko pa si jih pripraviš sam: skuti dodaj med in zelišča; obloži obraz z rezinami kumare ali banane; namoči obkladek v lipovem čaju ali v soku korenčka ter za nekaj časa obloži o-braz, razen oči in nosa. (Izreži luknje v gazo).
Koristno: obsevanje z ultraviolet-nÍmi žarki, najprej pol minute, potem postopoma do desetih minut na dan, oči pokrite z očali ali vato, razdalja vsaj en meter od utravioletne žarnice.
Priporočljivo: obisk pri kozmetičarki, ki ti strokovno očisti kožo enkrat na mesec. Enkrat na teden sau-na obraza nad loncem vr-elih kamilic ali topli obkladki i zmletim lanenim semenom. Uporaba lahke vlažne kreme in rahlo pudranje mozoljev z osuševalnim žveplenim pudrom rožnate barve.
CE IMAŠ AVTOMOBIL
Če misliš nci daljše potovanje z avtom, se prejšnjo noč dobro naspi, vendar po možnosti brez uspavalnih praškov. Če se ne počutiš dobro, raje ostani doma in se ne sili na pot. Na dolgi vožnji se pogosto u-stavi in adpocij, napravi nekaj korakov ali kje posedi, pa boš prišla na cilj sveža in spočita. Ne puščaj otrok v avtomobilu, posebno pa ne v zaprtem; poleti doseže temperatura v zaprtem avtu tudi 55 stopinj m to je za majhnega otroka več kot nevarno.
Zmeraj imej s seboj ročno lekarno s temle: alkohol (90 odst.), meto (mentó) proti slabostim, kolonsko vodo za osvežitev lakti, nekaj obližev, zavoj sterilne gaze, zavoj sterilne vate, dve vrvici za prevezo-vanje pri event. krvavitvah, mazilo proti ¡podplutbam, razkužilo za odrgnine in stekleničko v žganju namočene arnike za rane.
Peterica
AA A R T I N JEVNIKAR
SODOBNA SLOVENSKA ZAMEJSKA LITERATURA
(NADALJEVANJE]
ANGLIJA
V	letih 1947-48 ise 'je naselilo v Anglilji okrog 700 Slovencev din ito število je ostalo skoraj nespremenjenm Prišli so iz iiltaliiij¡ainislldifh. taborišč (Eboli), old koder ‘so jih najprej preiseffli v Nemčijo, In ilz taborišča Spcit-tal ob Dravi (AvstailjuL. Skupinsko sO' začeli prihajati v Anglijo decembra 1947 po posredovanju Westward Ho. Okrog 50 odst. se jih je zaposlilo v premogovnikih, 20 oldlslt. v poljedelstvu din prav toliko v tovarnah., ostalih 10 odst. v drugih poklicih. Bili so zelo razkropljeni po vsej državi — in to so še danes —, nastanjeni v raznih taboriščih za delavce, ki šo prišli na delo v Anglijo. Le reldlki isd Stanovali v zasebnih stanovanjih, predvsem dekleta, ki So delala kot gospodinjske pomočnice.
Te Slovence je povezoval dušni pastir dr. Alojzij Kuhar, za njim Ignacij Kunstelj, ki je bil hišni duhovnik v neki bollnilšnlidi blizu Londona. V prvih lelfflh ni bilo možnosti za kako .prosvetno ali kulturno delovanje, počasi pa so si izseljenci tako opomogli, da stanuje večina v lepo urejenih lastnih domovih. Vendar pa so že kmalu začeli s prireditvami, in šicer v Roch-dalu v Severni Angliji, v Bedfordu (100 km severno od Londona), v Hehgoedu v Wdlesu lin v Lotodonu samem.
Pokazalo se je, da je nujno potrebno, da postane London slovensko središče za vso Anglijo z župnijo, društvenimi prostori 'in nekaterimi sobami, M bodo na razpolago tistim, ki prihajajo v London po. opravkih ali ogledih. Zato se je v začetku leta 1955 na nasvet pok. dr. A. Kuharja ustanovil pripravljalni cdbor za nakup Slovenskega doma. Odbor se je obrnil na V. Ivanoviča, predsednika Društva svobodnih državljanov Jugoslavije, s prošnjo, naj poteodi 500 funtov za nakup hiše. Ivanovič je denar poklonil, nabrali so nekaj še sami lin maja 1955 kupili hlilšo — Slovenski dom (62 Offfley Road) za 2.400 funtov. Nekaj let pozneje je neimenovani Izseljenec daroval tolikšno vSOto, da je hiša plačana. Odkup je vodil župnik Ignacij Kunstelj.
Hiša je visoka, ozka, dvonadstropna stavba s podpritličjem. Sezidana je bila preid kakimi 70 leti iln ima 10 sob in pritikline. Preureldili so jo tako, da je v njej dušnopastitrsko središče, kapela v podpritličju, društvena soba v pritličju, knjižnica, stanovanje za duhovnika In več sob za goste..
V	Slovenskem domu je vsako nedeljo božja služba, vsako drugo nedeljo v mesecu pa po maši tombola aiii priložnostno skiioptično predavanje. Kakih večjih prireditev si v Londonu ne morejo privoščiti, ker ijlih je premalo, le old časa do časa najamejo večjo dvorano. Vsako leto v nedeljo po 19. marcu je v Domu sestanek ApoSbolIstva sv. Cirila in Metoda, ki so si ga v Londonu ustanovili pripadniki raznih .slovanskih narodov. V Dom prihajajo Zlasti o počitnicah študentje iz zamejstva iln domovine, da se izpopolnjujejo v angleščini, pa tudi priložnostnih gostov je vedno kaj.
Stik s Slovenci v Angliji, Sloveniji in po svetu vzdržuje v Slovenškem domu knjižnica, v kateri so na razpolago tudi skoraj vsi slovenski listi, verski, politični ih kulturni, kal izhajajo v zamejstvu im z dom Stvu, a tudi v domovini. Velika večina je naročena na Našo luč, ki jo izdaja Mohorjeva družba v Celovcu
za Izseljence, nekaj manij na celovške Mohorjeve knjige, a tudi na Naš tednik. Katoliški glas, Družino. Ognjišče, Duhovno življenja, Katoliške misijone itd.
Najštevilnejša Skupina Slovencev — kakih 60 — živi v BEDFORDU. Z veliko požrtvovalnostjo ohranjajo slovensko skupnost, imajo pogoste prireditve, oid 1970 v lastnem »Domu«. To je majhna baraka, ki jim jo je odstopil beidfordski župnik kanonik A. Hulrne, velik prijatelj Slovencev. Slovenci iz Bedforda pogosto zastopajo .slovenski narod na -angleških ali mednarodnih prireditvah s pevskimi in foftldrnimd nastopi. Po angleških farnih Slovesnostih so vedno zaželene slovenske nanroidne noše Imajo iigravsko Skupino, ki je lani nastopila s Sneguljčico tudi v Londonu, itn slovenski šolski tečaj za mladino
V	ostalih krajih Slovenci nimajo društev. Navadno -se dvakrat na leto Zberejo k Slovenski Službi božji, povez-ani pa so z londonskim središčem.
Kljub skromnemu številu pa je v Angliji nekaj slovenskega kulturnega življenja. Tako je izdajal dušni pastir v Londonu v Slovenski pisarni priložnostno Pismo, razmnoženi lilst, ki je prinašal novice verske, kulturne in politične vsebine Iz domovine in tujine.
Redna slovenska, revija v Londonu .je Klic Triglava, ki Ijo od 20. avgusta 1951 'dalje ureja Dušan Pleničar. Izhaja v ofsetni tehniki v tiskarni Pika Priht Ltd., katere solaštnik je Pleničar. Revija kritično spremlja dogodke doma in po svetu, priobčuje načelne razprave ih članke, pogosto je bolje Vita, toda razgledana, ker ima številne sodelavce z vseh celin
V	tiskarni Pika Prinit Ltd. je 'izšlo pet leposlovnih knjig Leva Detele v 'zbirki Sodobna knjiga, avantgardistična dela slovenskih avtorjev, in sicer: Izkušnje z nevihtami (1967), Sladkor in bič ter Črni mož (1969), Metaelement in Kraljev kip (1'9K0), dve knjigi njegove žene Milene Merlak Detela: Beseda brez besede (1968) in Skrivnost drevesa (1969); dalje inž. Lado Bevc: Na braniku za sokolske ideale (1965), Ljubo Sire: Nesmisel in smisel (1968) in še katera.
(O Slovencih v Angliji glej Zbornik Svobodne Slo venije, Buenos Aires 1949, 1963 in 1967 ter Koledar Družbe sv. Mohorja v Celovcu za leto 1971.)
Izmed mož. ki delujejo v Angliji, so Vidnejši’
DR. LJUBO ŠIRC
Rodil se je 1920 v Kranju in tu je dovršil osnovno šolo in gimnazijo. S petnajstimi leti je hudo zbolel in je zaradi tega prebil eno leto v sanatoriju v Avstriji ih dve v ŠVioi. Leta 1943 je diplomiral na pravni fakulteti v Ljubljani iln še Istega leta pobegnil v Švico ter se vpisal kot doktorski kandidat na univerzo Fri-bourga. V jeseni 1944 je odšel v Francijo ih od tam v Italijo., kjer se je po sporazumu Tito - šubašič pridružil partizanskim prekomorskim brigadam. Po vojni je bil prevajaveč 'iln urednik sekcije za dnevne vesti Ijubljianskega Tanjuga, toda maja 1947 so ga z nekaterimi drugimi aretirali in v zaporu je bil do 1954. Leto pozneje je pobegnil v Italijo, oid tu pa je prišel 1956 v Anglijo, kjer je 'dobil Službo pri BBC za ruščino in srbohrvaščino v Reaidimgu. Od 1959 do 1960 je študiral v Fribourgu ekonomijo in dosegel doktorat re-rum politicarum. Še istega leta ga je ameriška Pa-derewški FundUtion poslala v prestolnico Vzhodnega Pakistana (Bengalije) Dacoo, kjer je predaval na No-
tre Dame College in na tamkajšnji univerzi mednarodno gospodarstvo. Po povratku v London 'je prebil eno leto Ck'olt r^ilšfcOTalec na Institute of Economic Affairs. Nalto je predaval na Queen’s College v Dun-deeju, od 1965 predava na glasgowsiki univerzi politiič-nio ekonomiko. Član 'je raznih strokovnih društev v Ainigtliilj'i, Nemčiji im Italiji.
Lljubo Sire je napisali nad 'dvajset znanstvenih razprav v aingleščilnli 'in nemščini, predvsem o gospodarskih vprašanjih Jugoslavije in vzhodne Evrope. Odlikujejo se po 'temeljitem poznainiju problemov, po veliki razgledanosti in globoki analizi, zato vabijo av todja na razna (Strokovna zborovanja.
V 'slovenščini piše predvsem v Klic Triglava in Zbornik Svobodne Slovenije, kjer je priobčil več strokovnih razprav o gospodarstvu Slovenije 'in Jugoslavije, o čilijih 'Slovenske narodne politike ltd. V obeh je priobčili tudi daljše odlomke svojih spominov i'z zaporov.
Spomini so izšli leta 1968 v Londonu v knjigi z naslovom Nesmisel in smisel Cv ofsetni, tehniki, 190 strah! drobnega tiska). V uvodu pravi, d'a je začel zapiske, Objavljene v knjigi, pisati že v zaporu. »5er gdjo pravzaprav nazaj do izbruha voljne, 'toda zaradi večje aktualnosti smo najprej natisnili drugi del od leta 1945 naprej... Naslov ’Nesmisel 'in smisel’ sem izbral, ker, upam, kaže, kakšen nesmisel je bil, da si je melkaj 'ljudi domišljalo', da prav Oni vedo, 'kako družba in gospodarstvo 'delujeta, in so s'i zato po'd-sto'pilii preganjati vse, ki jim niso do konca pritegniti, in jih proglašati za kriminalce... Da ni nihče vseveden lin da moramo 'o vsem svobodno razpravljati in ukrepati, ipa lje smisel! skušenj preteklih 25 let.«
V spdmiihiih je opisal, kako je po voljni, ko je prišel 's ¡partizani 9. maja v Ljubljano, nastopil službo prevajavca v Oddelku za dnevne velsti Tiskovnega urada pri predsedstvu LR Slovenije, kako. so ga kmalu odpustili, kako je živeli prvi dve leti. Družil se ije s prof. Furlanom, dr. Nagodetom 'iln somišljeniki, bil v Beogradu pri prof. Jovanoviču, voditelju Zemllljoradmičke stranke, 'in v Zagrebu 'pri Šuteju iln še nekaterih politikih,, ki so sanjali, da bi organizirali 'legalnio opozicijsko stranko. Spomladi 1947 so Sirca aretirali, zasliševali, 'obsodili na smrt, nato na 20 let, po sedmih letih ih pol pa pomlilolstili. Po izpustitvi nii mogel dobiti Službe, zato je pdbegnlil peš preko hribov v ItaMjio In naprej v .Anglijo. Pripoveduje o svojem študiju v ŠVici, 'Službi v Bengaliji 'im Angliji, o potovanjih po Evropi' in Afriki.
Pripoveduje natančno Sin podrobno o razmerah v 'tistih letih, o vsem, kar 'je doživel in mislil, presoja dogodke, zavzema do njih kritično stališče, navaja imena vseh, s katerimi 'se je družil, 'in tudi 'taistih, ki so ga zasliševali cele noči 'in ga v ječi Obiskovali. Slika je mračna ih tragična, kakor so vsa tovrstna dela 'iz 'ječ. Pilsec pa ¡se ni omejil samo na lastne doživljaje, ampak podaja zaokroženo podobo 'tedanjih razmer v Jugoslaviji, označuje vrsto 1'jUdi, v poznejših poglaVIjih slika razmere povsod, 'koder ije hodil, in jih podaja kritično ¡in nazorno. Knjiga ¡je napisana spretno, nazorno iin ¡ima dokumentarno vrednost.
O Sircu glej Zbornik Svobodne Slovenije, 1968, kjer je njegov življenjepis s sliko in Seznam znanstvenih objav.
(dalje J
TRŽAŠKI ZBOR »GALLUS»
V NABREŽINI
Zadnjo nedeljo aprila je počastil nabrežinsko dvorano Iga Grudna znani in že večkrat nagrajeni udeleženec mednarodnih zborovskih srečanj, mešani pevski zbor Jacobus Gallus iz Trsta. Nabito polna dvorana, v kateri pa je sedelo (in zaradi majhnosti prostora tudi stalo) več kot polovico ljubiteljev kvalitetnega petja od drugod, z vrsto predstavnikov javnega in kulturnega življenja na Tržaškem, je bila deležna izjemnega umetniškega užitka. Vrsta zahtevnih skladb, fei jih je zbor izvajal pod. vodstvom dirigenta Ubal-da Vrabca, bi vsekakor zaslužila izvedbo na reprezentativnejšem, bolj akustičnem odru, posebno ker so doživele nekatere tu krstno izvedbo. Lepo doživetje so bile po-
sebno: dve črnski duhovni pesmi in priredba istrske ljudske Čače moj (1. Matečič), kjer je Vrabcu izredno uspelo izluščiti iz skladbe tragično nabitost ljudskega melosa, tako da je iz nje zadihala Istra kot iz grškega epa. Prav tako je odlično oblikoval Vilka Ukmarja In če sem samo vetru brat, kjer je ustvaril sočno impresijo, ki jo je še podpiralo besedilo. Ritmično zanimivo je izpeljal medjimur-sko narodno v lastni priredbi: Pro-tuletje, ki je bila tu izvajana prvič. Ko bi zbor osvežil svoj glasovni material (preostri soprani — oziroma en sopran! Tenorji komaj da pridejo do izraza ob mogočnih basih!), bi ob istem dirigentu imel še mnogo odprtih možnosti. Pa tudi tak je lahko Trstu v ponos! — Med solisti sta ogrela, basist Sancin ter altistka M. Faletičeva, manj sopran Lokarjeve. Med pesmimi bi omenili še zahtevno skladbo Marija Kogoja in Antona Lajovica. O-stali program pa so zapolnile nekatere skladbe dirigentove, povečini po ljudskih motivih, znana Kajuhova Samo milijon nas je, pa e-fektna Papandopulova Skoči kolo, s katero je zbor tudi zaključil. Na koncertu so bili navzoči tudi člani ekipe nemške televizije, ki so
poslušalikoncert, da bi si izbrali skladbo, katero bi potem tudi snemali. Škoda, zares škoda, da se ni domislila tudi naša radijska postaja, da bi posnela ta odlični koncert na trak, pa tudi Nemci bi go tovo lahko dobro vnovčili posnetek celotnega koncerta, če ne drugod, vsaj med Slovenci, ki so na delu v Nemčiji. Ob koncu bi lahko o-menili, da Vrabec vsekakor bolje dirigira tuje skladbe kot pa svoje, kjer ostaja pri isti šabloni iz let takoj po osvoboditvi, medtem ko pri drugih zna izniansirati tako lirične finese kot tudi dati prvinski epski zanos. Mislim, da bi najbrž napravil uslugo sebi, ko bi dal lastne skladbe izvajati drugim dirigentom.
Z.
GLEDALIŠČE
SG zaključuje (sezono. Pričakujemo še nekaj ,(gostovanj. O zadnji premieri 'bomo poročali prihodnjič. Zdaj 'je ansambel na umetniški turneji v Jugoslaviji.
☆
V zadnji številki Mostu, ki je te dni izšla, je pomotoma ostalo med uredniki 'ime Alojza Rebule, ki je dejansko s to številko izstopil iz u-uredniškega odbora.
OB TRIDESETLETNIC!
Te dni ¡e uredništvo ČUKa doživelo svojevrsten obisk. Oborožen z dežnikom se je ves razburjen oglasil očanec, ki se je predstavil kot Sebastijan Pripumpai. Kar je vrlega možakarja metalo iz tečajev, je bila še enkrat politika: tridesetletnica OF.
»Nisem bil partizan, a moji sinovi so to bili, vsa hiša je bila za OF, in ob tej tridesetletnici bom nekoga ubil!«
»Nikar, gospod Pripumpal. Da bi ubijali? Ni zadosti Vietnama? Sedite. Odložite dežnik. Za kaj gre pravzaprav?«
Sedel je, dežnika pa ni odložii.
»Ni Josip Vidmar velika glava v Ljubljani?«
»O ja, je, čeprav bi bil lahko še
večja.«
»In na tistem slavnostnem govoru ti gre pravit, da se je ’41 ves slovenski narod enodušno odločil za Komunistično partijo,« je vzdignil dežnik.
»No, mogoče ni rekel ravno tako.«
»Vi boste mene farbali? Kaj pa je to?« je izvlekel iz notranjega žepa Primorski dnevnik in preluknja-val z debelim prstom neko mesto v njem.
»No ja, pa četudi je rekel. Da se lu tretjo knjigo, kjer misli postaviti se Slovenci takrat enodušno odlo-
čili za KP, smo se pač odločili in mirna Bosna!«
Možakar si je položil dežnik čez kolena, ko da bo zamenjal saržer v njem.
»Pa Ivan Regent, tisti s Kontovela, ali ni bil prav tako velika glava?«
»Urednik ČUKa ni prodajalec klobukov, da bi vedel, kakšno glavo je imel.«
»No, in Regent je ’45. leta prišel v Trst. In nekoč smo ga vprašali, zakaj Jugoslovani nimajo rdeče zastave kakor Rusi, komunistične zastave hočem reči, ampak narodno: belo-modro-rdečo. In veste, kaj je odgovoril Ivan Regent? Da bi z rdečo zastavo ne bili potegnili ljudi za sabo.«
»Ah, tega ni rekel.«
Še en agresivni poseg roke v drug notranji žep, še en Primorski dnevnik, še eno naskakovanje z debelim prstom.
»Ivan Regent: Spomini! Vprašam vas torej: kdo je lagal, Regent ali Vidmar?«
»Veste kaj, gospod Pripumpal, politika je politika. Misliš tako, rečeš pa malo drugače. Ali če rečeš na pol in misliš na pol. Ali pa sploh ne misliš in ne govoriš, ampak delaš.«
»Dobro,« si je Pripumpal obrnil dežnik na kolenih,« jaz bom nekaj naredil. Navajen sem namreč govoriti, kar mislim!«
»V oštarijo stopite na kozarček dobrega, pa bo. Ne splača se razburjati!«
»Nak, nekaj bom naredil. Pismo bom sestavil Vidmarju na eni in Regentu na drugi strani in zato sem tu, da mi ga pomagate sestaviti, da bo gramatikalno, po slovensko, kakor jaz ne znam. Naj odgovorita, kako je s tem: ali smo se Slovenci enodušno odločili za KP, 'kakor pravi Vidmar, ali pa se je KP skrivala, kakor pravi Regent?«
»Gospod Pripumpal, prvič mi tukaj nismo kakšna agencija CELERI-TAS za sestavljanje pisem. Drugič: Ivan Regent je mrtev! Spijte kozarček na vse to in pozabite!«
Možakar je vse skupaj mirno preslišal.
»Prosim ČUKa, naj mi sestavi resolucijo!«
»Agencija ČUK po svojem štatutu takih uslug ne more delati.«
Bil je bob ob steno. Moža se eno stavno ni bilo mogoče odkrižati, Spet je vstal, a držeč tisti svoj dežnik tako, ko da bo res nekaj naredil z njim.
»Gospod Pripumpal, kaj naj vam rečemo? Če že ne gre drugače, vam svetujemo čisto preprosto rešitev. Ni kakršnega pisarjenja ne bo treba. Josipu Vidmarju pošljite Regentovo izjavo v Primorskem dnevniku, Ivanu Regentu pa Vidmarjevo izjavo v Primorskem dnevniku. Samo še enkrat: Regentov naslov je: onstranstvo. Umrl je!«
»Farbafe me! Pred kratkim sem slišal na zborovanju, da je še ves živ med nami! Zapomnite si — ni-nisern ČUK! Dajte mi prosim oba naslova!«
»Regentovega vam res ne moremo dati, verjemite.«
»Dobro, pa si ga bom priskrbel sam. In Vidmarjev?«
»Slovenska akademija znanosti in umetnosti v Ljubljani. Ne smete pozabiti napisati pred ime: Predsednik.«
»in kaj je ta akademija? Menda ne bo kaj takega, kar imajo otroci po šolskem letu?«
»Šalite se, gospod Pripumpal. To je naša najvišja znanstvena ustanova. Matematika, tista visoka, iz samih iksov in ipsilonov, jezikoslovje, izkopavanje kosti od začetka sveta...«
To je možakarja nekam presunilo. Nekam obletel se je.
»Potemtakem same visoke giave?« je vpraša!.
»Lahko si predstavljate.«
»Hm,« ¡e z očmi izmeril višino stropa.
»In če je Josip Vidmar predsednik vsega tega, si lahko predstavljate, kakšna glava je šele on!«
Pa sem si naenkrat znašel na trebuhu konico dežnika.
»Visoka glava gor, visoka glava dol, če ni lagal Regent, je lagal Vidmar!« je reke!.
»Lagal!« sem rekel. »Kaj se pravi lagati! Resnica — kaj je pravzaprav resnica?« se je zahahljal skozi mene Poncij Pilat.
»Veste kaj,« je tedaj možakar zabil dežnik ob tla, «agencija CELE-
(Dalfe na 3. str. platnic)
ČUK l\IA OBELISKU
RITAS me je že enkrat okrog prinesla z nekim dokumentom, agencija ČUK pa me ne bo!«
In je šel, s tistim svojim grozečim dežnikom.
NAJAVLJEN OBISK PREDSEDNIKA TITA V TRSTU
Nikakor ni mogoče reči, da ¡e ob nedavnem obisku predsednika Tita v Italiji SKGZ podcenjevala svojo reprezentančnost. Na uvodniškem mestu Primorskega dnevnika se je vrstila izjava za izjavo. »Izjava SKGZ pred obiskom predsednika Tita«. - »Izjava SKGZ ob obisku predsednika Tita«. - »Izjava SKGZ po o-bisku predsednika Tita«,
V pričakovanju izjav ob prvi, drugi in tretji obletnici tega dogodka lahko ČUK posreduje svojim bralcem v svetovni ekskluzivi senzacionalno novico. Pozornost SKGZ do o-menjenega dogodka je predsednika Tita tako ganila, da je sklenil posvetiti tej naši najbolj množični organizaciji poseben obisk. Natančnejši program obiska je še v pripravi. Vendar se je iz zanesljivih virov iz-
vedelo, da predvideva vsaj naslednje točke: obisk slovenskih šol v Miljskih hribih, ogled predvidenega zemljišča za Kulturni dom na mestu današnjega hotela Joliy, ogled s svečo prostorov Študijske knjižnice v ulici Geppa, razstava knjižnih izdaj založbe SKGZ Naš molk.
Slavnostna večerja je predvidena v toplem srednjeevropskem ozračju v »Trattoria - Gostilna - Gasthaus« pri Veiofu na Opčinah.
VATIKANUM II. NA KOROŠKEM
Znameniti dušni pastir Muhler, župnik pri Gospe sveti na Koroškem, je pred kratkim, kakor poroča ljubljanski verski list Družina, izdal še eno knjigo, v kateri izpodbija svet-ništvo slovanskih apostolov sv. Cirila in Metoda.
ČUK je zvedel, da ima zdaj v delu tretjo knjigo, kjer misli postaviti na laž slovenska svetniška kandida ta Slomška in Barago. Tako je menda za Slomška že dokazal, da je bil alkoholik, ker je napisal En hribček bom kupil. Kar pa se tiče Barage, je menda prišel na sled listini, po kateri izhaja, da se je ta slovenski misijonar prvotno pisal Ba-
BOOIMO BUDNI!
Da. Bodimo budni! Zakaj 25 let in več ne zadostuje, da bi se iz izkušenj kaj naučili. Ta misel o budnosti, s katero moramo spremljati razne pojave fratelančne (in ne bratske!) politike in utrakvizma pri nas, se mi je porodila ob nekem plakatu, ki ga je dala nalepiti slovenska kulturna ustanova v Trstu. Čemu namreč dvojezičnost — tako se mi zdi, mislijo nekateri —, saj Slovenci poznamo oba jezika, slovenskega in italijanskega!
Slovenska prosvetna zveza, slovenska narodno-obrambna u-stanova, ki je tiskala in dala nalepiti plakat, uživa vso podporo naše matične domovine. Plakat, ki ni dvojezičen, ker je vsebina italijanskega in slovenskega besedila različna, je čist primer utrakvizma: če ga hočeš prebrati v celoti, moraš namreč poznati oba tukajšnja
jezika. Namenjen je torej Slovencem, ki kolikor toliko obvladamo slovensko in italijansko, in morda še tistim Slovencem, ki so leta 1948 zapustili slovenske šole in odšli drugam. Po spojitvi obeh levičarskih prosvetnih zvez je morda stvar razumljiva. Nerazumljivo pa se mi zdi ob vsem tem samo nekaj: medtem ko je naša matična domovina v gospodarskih težavah in medtem ko naše kulturne ustanove (Slovensko gledališče in druge) iščejo denar za svoje kulturno delo in ga ne najdejo, si SPZ lahko privošči tako duhovit plakat, ki ga ni v Trstu natisnila nobena italijanska kulturna ustanova, ki verjetno prejema večje denarne subvencije kot mi. Ob vsem tem pa me seveda tolaži samo misel, da morda SPZ nima finančnih problemov. Če je tako — hvala Bogu!
Kar zadeva razmetavanje denarja smo pravzaprav Slovenci za-
raba, ker je na rojstni listini »g« brez dolgega repka, iz česar izhaja, da je tista črka v resnici »b«!
Baje je celovška škofijska kurija Muhlerja diskretno opozorila, naj se drži pri svojem razkrinkavanju prave mere: o Slomšku ne bi smei reči več kot to, da je utegnil biti nagnjen k pijači, o Baragi pa nič več kot to, da se je utegnil pisati Baraba.
NOVA TABLETA
Zamejski Slovenci imamo novo tableto proti narodni bolečini. »Kadar nam je hudo, se spomnimo na OF,« tako je Primorski dnevnik čez več kolon povzel nedavno predavanje, ki ga je ime! v Trstu nekdanji verski referent pri Glavnem štabu POS, danes pa srečno oženjeni profesor zgodovine na ljubljanski univerzi dr. Metod Mikuž.
Kadar torej pride na vrsto novo razlaščevanje, kadar nam bodo še enkrat odrekli dvojezičnost, kadar bodo še enkrat odrekli Kreditni banki dovoljenje za poslovanje z inozemstvom, se bomo spomnili na OF.
Kadar nas bo bolela glava od fraz Primorskega dnevnika, se bomo zares spomnili na OF.
res čudni. Ko denarja ni, javkamo in terjamo. Ko ga pa nekaj dobimo, ne vemo kam z njim. Resno se namreč sprašujem, če so prav vsi prevodi v reviji Most utemeljeni, potrebni in umestni. Ali ne prejema tudi revija Most deželni prispevek za kulturno delo med Slovenci? Ali ni dovolj, če nek članek izide recimo v reviji Trieste? Ali je nujno, da ga ponatisne tudi naš Most? Ali ne nastradamo zaradi tega slovenski bralci, ki moramo številko tako dvakrat plačati? Morda se pa komu zdi tudi prevajanje potrebno, a vprašujem se vendarle, komu je revija namenjena: slovenskemu ali italijanskemu občinstvu. In koliko italijanskih naročnikov ima na primer Most. Navsezadnje bi bilo bolj utemeljeno, ko bi recimo revija Trieste, hi jo prebira kar precej Slovencev, objavila vsaj kak članek v slovenščini.
Ko.
Sa cJ&f&O' €*oI$o
Stopim; v sobo k prijatelju im zagledam da živahno maha z rokami im govori:
»Sem mislil, 'da si sam.«
' »Saj sem.«
»S k uiti pa govoriš?«
»Sam s seboj. Ne ve'š, kakšen u-žitek, da lahko kdalj ¡spregovoriš ne da bi ti kdo ugovarjal.«
☆
»Jaz človeku 'samo v oči pogledam, pa,vem, fcalj misli o meni.«
je pa večkrat nerodno, a?«
☆
Majidki so podarili za rojstni dam prstan. Ni&takmiila ga je na prst, a nihče ni hotel opaziti, kako »lepa« je. Ko ji je bilo dovolj, je prstan snela im rekla:
»Mama, ali lahka dam prstan dol, mi je tako vroče!«
»Bi lahko vzeli ta prstan nazaj? Včeraj sem ga kupil.«
»Kaj ni dovolj lep za zaročenko?«
»O, ja, prstan že, ampak jaz ne.«
☆
— Ko bi človek mogel živeti na severnem tečaju! Pomisli — šest mesecev traja noč. Če pride kdo z računom, mu rečeš: »Pridite jutri!«
☆
Šei: »Novak, ali verujete v posmrtno življenje?«
Novak: »Da, gospod.«
Šef: »Potem je dobro, kajti ko ste šli včeraj na ‘stričev pogreb, vas .je' tu iskal.«
☆
Ni vsak Sokrat, kdor ima Ksan-tipoi za ženo.
Sestra: »Tu je zajtrk. Morate vse pojesti. Vam vedno pol ostane.«
Bolnik: »Sestra, zakaj ravnate z menoj tako štroigoi, z mojima so-bolnikoma ste' pa tato dobri?«
Sestra: »Ker me poznate discipline, onadva sta Oba že poročena.«
☆
»Ste naredili1 šoferski izpit, gospodična?«
»Ne, vrgli so me,« je veselo odgovorila gospodična. »Jutri ga bom spet delala?«
»Tako? Mnogo' sreče. Saj izpraševalca memjaljo, kajne.«
»Mojega bodo, ker je ta še vedno v bolnišnici.«
☆
Župan: »Ste se res Odločili, gospod minister, da obiščete svojo domačo va's?«
Minister: »Da. Upam, da moji sovaščani vedo, da sem minister!«
Župan: »Vedo, seveda vedo.«
Minister: »No in kaj pravijo?«
Župan: »Nič. nič. Samo 'smejejo se.«
☆
»Moja žena včasih sama s seboj govori.«
»Moja vedno, samo da tega ne ve. Misli, da jo poslušam.«
BANCA Dl CREDITO Dl TRIESTE
©. e» a.
TRŽAŠKA KREDITNA BANKA
GLAVNICA LIR 600.000.000	VPLAČANIH LIR 300.000.000
TRST - ULICA FABIO FILZI ŠT. 10
TEKOČ! RAČUNI - HRANILNE VLOGE KROŽNI ČEKI - VARNOSTNE SKRINJICE NEPREKINJENA BLAGAJNA MENJALNICA TUJE VALUTE ® 38-101 - 38-045	Brzojavni naslov: BANKRED
TVRDKA /O /
USTANOVLJENA LETA 18&6
TRST
TRG S. GI0VANNI, 1 TEL. 35-019
Emajlirani štedilniki najmodernejših oblik na vsa goriva. Popolna oprema z 1 kuhinje, jedilnice, restavracije iz emajla, nerjavečega (Inox) jekla, stekla itd. Električni likalniki, sesalci za prah, pralni stroji, grelci za vodo, hladilniki. Dekorativni predmeti umetne obrti, od keramike do brušenega kristala. Lestenci ter vse vrste električnih luči, klasične in moderne oblike.
RIM- Slovenski
„Hotel (Bled”
Lastnik Vinko LEVSTIK
ITALIJA
ROMA - Via S Croce in Gerusalemme 40 - Tel. 777-102, 7564783 Blizu železniške postaje - Direktna zveza z avtobusom št. 3 Domača kuhinja - Vse sobe s prhami.
MLADIKO lahko kupite
V	TRSTU:
•	v knjigami Fortunato
•	v Tržaški knjigami
•	v prodajalni časopisov na končni postaji openskega tramvaja
■ pri Parovelu v galeriji Tergesteo
NA OPČINAH:
•	v prodajalni časopisov na končni postaji openskega tramvaja
V	DOLINI:
•	pri šolskih sestrah
V	GORICI:
•	v Katoliški knjigarni
Ta številka je bila zaključena 2. maljia 1971.
CENA SOC.- LIR