Ministrant
Napisal A. Vladimirjev
  Poljančev Janezek je bil dosti priden dečko. V šoli je bil malokdaj kaznovan in to samo zaradi šepe-tanja med poukom. Ker je znal pri krščanskem nauku in tudi drugod, kjer se je bilo treba naučiti kaj na pamet, vsa vprašanja kakor očenaš, so ga postavili gospod župnik za ministranta in ga naučili vseh mo-litvic, ki jih moli ministrant pred sveto mašo in po sveti maši, pri darovanju, povzdigovanju in pri svetem obhajilu. Janezek je imel do cerkve dobrih dvajset minut, toda skoro nikoli ni prišel prepozno. Tudi pozimi, kadar je bil sneg do kolen in je pihala burja, si ga videl vsako jutro pri oltarju. »Ljubi Bog bo enkrat obilo poplačal tvojo marljivost,« so mu več-krat rekli gospod župnik.
150       
Na to plačilo je Janezek večkrat mislil in tudi mnogokrat se mu je sanjalo o tem. Tako se mu je sanjalo nekoč, da je stopil v rdečem krilu in beli ministrantski srajci pred nebeška vrata in je pozvonil. Kmalu je prišel sv. Peter, ves v zlatu in z dvema klju-čema v roki, in ga prijazno vprašal, kaj bi rad.         —




Mladi umetniki.
»V nebesa bi rad! Ministrant sem — kaj me ne poznate? Stregel sem že pri več kot 1000 svetih mašah — zato me boste gotovo spustili v nebesa.«
»Bom pogledal,« je rekel resno sv. Peter, »kaj je v vreči, kjer so tvoja dobra dela. Vi ministrantje imate namreč tam notrivečkrat vse polno lukenj, tako da pade  skoro vse  skozi vrečo.   Kadar pa pridete
pred nebeška vrata, si pa mislite, kako velike zasluge da imate. Ne veste pa, da je padlo skoro vse skozi luknje.«
Nebeški ključar poišče zlato vrečo, jo odveže in pokaže Janezku. Joj, kako se je Janezek ustrašil! Od vseh 1000 svetih maš jih je ostalo notri komaj kakih 20.   Vse drugo je padlo skozi vclike luknje.
Sv. Petcr vzame v roko še črno knjigo, kjer so natančno zapisana vsa slaba človeška dela, in pokaže stran za stranjo prestrašenemu Janezku. Napisana so bila tam notri velika, velika števila, ki so pome-nila vse prestopke in napake, ki jih je bil naredil Janezek in zaradi katerih bi se moral pokoriti v vicah.   Sv. Peter mu je bral iz črne knjige:
»Lej: 14krat si vzel zase lepšo mašno opravo in dal slabšo drugemu ministrantu; 50krat si se pri tem prepiral; 200krat si hotcl biti veliki ministrant, četudi so zapovedali gospod župnik, da se morata s tovarišem vedno menjavati. Ob nedeljah in praznikih in drugekrati, kadar je bilo v cerkvi mnogo ljudi, si mislil 231 krat: »Kaj si neki mislijo ljudje o meni, ko znam tako lepo streči? Koliko sem več ko drugi, in kako mi lepo pristoja rdeča suknja!« Več kot 20krat si se prepiral, ker si hotel nositi kadilnico in ne čolnička. Dvakrat si se pa prepiral z drugimi, ko je maševal neki tuj gospod, ki je dajal darilo. Kadar so te pa gospod župnik pokarali, si zvrgel vso krivdo vedno na druge. Dvestokrat si stregel samo zaradi darila in ne iz ljubezni do božjega Zveličarja, Štiri-krat si zijal naokrog in se smejal, 70 krat si zdrdral hitro in nepravilno konfiteor, 104krat nisi znal na-tančno »suscipiat«, lOkrat nisi mclil nič pri povzdi-govanju, 50 krat nič pri svetem obhajilu. Mislil si takrat samo na igre in na druge zabave. In 730 krat si premalo pripognil svoje koleno pred Najsvetejšim. In kolikrat nisi rok lepo sklenjenih držal, kakor se spodobi dobremu ministrantu — poglej tukaj to število!
Glej, za dvajset svetih maš, pri katerih si dcbro stregel, prideš dvajset stopnic visoko v nebesa; od ostalih 980 svetih raaš pa ostane le toliko dobrega,
152
da prideš trideset stopnic višje. Če bi bil lepo stregel pri vseh 1000 svetih mašah, se nikdar ne bi bil pre-piral in bi bil vedno zadovoljen s slabšo obleko in bi bil stregel samo iz ljubezni do božjega Zveličarja; če bi bil vedno lepo molil in vselej lepo poklekoval, bi bil sedaj tak, kot so oni angelci tam gori. Zato pa moraš sedaj tako dolgo v vice, dokler ne zadcstiš za vse one svete maše, pri katerih si slabo stregel. Če bi se bil kdaj vseh teh napak in pregreškov kesal in se jih lepo izpovedal, bi šel sedaj takoj v nebesa. Tako pa moraš še zadostiti božji pravici.«
Tako je dejal sv, Peter. Janezek je pa zapazil pod seboj velikc ognjeno morje in — oh, oh, tam sredi največjega ognja je videl prostor, ki je bil pri-pravljen zanj. Janezek se je zdrznil, prevalil in — zbudil.
Zahvalil je Boga, da ni bilo to rcs, o čemer je sedaj tako živo sanjal.  Obljubil je, da se bo poboljšal.
In res — Janezek se je poboljšal. Ni se več prepiral z drugimi ministranti zaradi daril; zadovoljen je bil vedno s slabšo obleko, stregel je lepo kot angel, med sveto mašo je pa vedno lepo molil. Ni se oziral nikamor, vedno lepo spoštljivo je pokleknil in se vsak dan kesal, da je prej tako slabo stregel.
Kako pa vi, dragi moji ministrantki, ali ste tudi taki, kot je sedaj Janezek? Izprašajte vsaj malo po-vrhu svojo kosmato vest in dobro premislite, kako ste doslej stregli, in poboljšajte se, kakor se je Doljan-čev Janezek!