SREČANJA
ŠPANSKA POEZIJA PO DRŽAVLJANSKI VOJNI. Marca 1939 je v Španiji konec triletne državljanske vojne, v kateri je dežela izgubila milijon ljudi. Toda s tem trpljenja španskega ljudstva še ni konec. Z novim režimom se razbohoti nasilje. Ječ je nenadoma vse premalo, deset in deset tisoči španskih napredno usmerjenih ljudi, ki jim grozi smrt ali ječa, pa morajo zapustiti domovino, med njimi tudi več tisoč španskih izobražencev, katerih večina je bila med vojno na strani republike.
Tako tudi pesniki. Nekaj jih je pobrala že vojna, med njimi Garcio Lorco, ki so ga falangisti zahrbtno ubili. Frankisti so zagrenili zadnje dni življenja tudi Miguelu de Unamunu, ki umre leta 1963. Takoj ob koncu vojne, nekaj dni potem, ko odide čez mejo, umre prvak španskih pesnikov tako imenovane generacije 1898 — Antoni« Machado. Grenki kruh izgnanstva morajo okusiti Juan Ramon Jimenez, Pedro Salinas, Rafael Alberti, Jorge Guillen, Leon Felipe in drugi. Kaj bi te ljudi čakalo v domovini, kaže usoda tragično preminulega Miguela Hernandeza, ki leta 1942 bolan umre v Francovi ječi v Alicantu.
Pritisk diktatorske oblasti je bil hud zlasti prva leta po vojni. Kasneje mora nekolikanj popustiti, ker je odpor španskega delovnega ljudstva vedno odločnejši. (Ze leta 1947 stavkajo delavci v Bilbau, leta 1951 je splošna stavka v Barceloni, leta 1956 v Pamploni in drugih baskovskih mestih; leta 1937 pride do prvih javnih manifestacij  proti vladi  v Madridu in  Barceloni, naslednje
456
leto je splošna stavka asturskih rudarjev, leta 1959 pa imamo poskus vsesplošne stavke španskih delavcev.)
Večina španske inteligence, zlasti med mladino, je tudi tokrat na strani ljudstva. Leta 1955 pride do prvih večjih študentovskih protivladnih manifestacij v Madridu. Isto leto vlada prepove kongres mladih pisateljev, kmalu zatem pa gredo madridski študentje s svojimi profesorji znova na ulice. Te študentovske manifestacije se nadaljujejo tudi naslednje leto in se razširijo tudi na Barcelono. Vlada precej manifestantov pozapre, španski intelektualci pa ji pošljejo spomenico, v kateri zahtevajo izpustitev obsojenih študentov. (Prvi podpiše spomenico častitljivi predsednik španske akademije, znanstvenik svetovnega slovesa, tedaj že skoraj devetdesetletni Ramon Menendez Pidal.) leta 1957, po novih študentovskih demonstracijah, vlada zapre univerzo v Barceloni. Leta 1958 pride do neredov med študenti v Madridu, ki jim tudi tokrat slede aretacije. Peticijo za izpustitev političnih jetnikov in za amnestijo izgnancev iz junija naslednjega leta podpiše tudi precej uglednih španskih izobražencev. Podobne dogodke bi lahko zabeležili tudi v kroniki naslednjih let.
Med pesniki in pisatelji jih nekaj tudi na lastni koži občuti trdo pest neljudske tiranije. Tako npr. cenzura leta 1959 prepove objavo romana La Resaca, ki ga je spisal Juan Govtisolo, gotovo eden najboljših sodobnih španskih romanopiscev, naslednje leto pa pisca še zapro. Leta 1954 režim res dovoli natis celotnega dela Federica Garcie Lorce, a pesnik Dionisio Ridruejo, falan-gist, ki se je nato med drugo svetovno vojno boril v modri diviziji na ruski fronti, visok funkcionar režima, si s tem, da javno brani Lorcovo delo, nakoplje jezo svojih političnih somišljenikov in zapravi kariero, leta 1962 pa ga celo postavijo na zatožno klop zaradi »zarote proti državi«. V izbiri med konfina-cijo in izgnanstvom se odloči za izgnanstvo. Ponovno so bili zaprti in kaznovani Gabriel Celava, Jose Hierro, pa Jesus Lopez Pacheco in drugi.
Poezija teh dvajsetih let po svoje odseva premene, ki jih doživlja dežela. Vendar pa bi prva leta pri pesnikih, ki ostanejo doma, zaman iskali izpovedi o strahu, razočaranju in resignaciji, ki jih doživljajo sami in vse špansko ljudstvo. Nekateri molčijo, nekateri se zatekajo v metaforiko, drugi pa z neutrudno klepetavostjo pišejo pesmi, polne izumetničenega akrobatstva, igrač-kanja z besedami brez pomena, polne puhle retorike in prisiljene metaforike. Po tem nekaj let trajajočem obdobju bizantinizma, po poeziji, ki je obrnila hrbet človeku, ker je zgubila vero vanj, in domovini, ker se je zbala, da bo mrak, ki je zajel Španijo, večen, nastopi okoli leta 1944 nov rod, z novimi težnjami. Poezijo tega rodu so kritiki označili za poezijo izkoreninjencev (poe-sia desarraigada), pa so jo kmalu nato morali priznati kot »poezijo človeka, o človeku, za človeka«. Ta vrnitev k realizmu v poeziji pomeni v Španiji vrnitev k Machadovemu izročilu, ki je v svojem nikoli govorjenem govoru ob imenovanju v akademijo izjavil: »Hočem liriko, potopljeno v žive vode življenja,« pomeni vrnitev k objektivnosti in bratstvu, kakor je temu dejal isti pisatelj. Večina španskih pesnikov se spet mnogo bolj človeško in družbeno angažira, oblikovno pa postanejo mnogo preprostejši, razumljivejši.
Pesnik ni najgloblji v svojem mračnem podzemlju
zaprt. Globočje seže pesem njegova,
kadar odprta je zraku in vsem ljudem je domača —
457
tako zapoje leta 1953 v izgnanstvu Rafael Alberti, a že nekaj let poprej oznani Blas de Otero v domovini:
Dokončno bom pel za čloDeka.
Med pomembnejše pesnike te realistične usmeritve, ki danes prevladuje v Španiji, lahko med starejšimi prištejemo Gabriela Celavo, Blasa de Otera in Ramona de Garciasola, s pridržki pa J. M. Valverda, Rafaela Moralesa in Carla Bousona. Med mlajšimi, ki so se že uveljavili doma in na tujem, pa izstopajo zlasti Angel Gonzales, J ose Agustin Govtisolo in Jesiis Lopez Pacheco.
Tudi pesniki v izgnanstvu so ves ta čas, kolikor kdo prej ne umre, sila aktivni. Njihova pot je bolj ravna kot pri tistih v domovini. Z novimi izkušnjami obogateni razširijo in poglobijo svojo tematiko. Eden od njih — Juan Ramon Jimenez dobi leta 1956 za svoje delo tudi Nobelovo nagrado.
Iz pesniške žetve večine teh pesnikov — doma in na tujem — je zbral najlepše stvari in jih uredil v antologiji eden vodilnih španskih literarnih kritikov J ose Maria Castellet. Ponajveč iz te zbirke so tudi naši prevodi, ki naj vsaj bežno nakažejo sodobno pesniško snovanje v Španiji. Najosnovnejši podatki o prevedenih pesnikih pa so tile:
Leon Felipe se je rodil leta 1884, študiral je farmacijo, posvečal pa se je tudi gledališču. Kasneje je bil lektor španskega jezika in literature v ZDA, ob začetku državljanske vojne se vrne v Španijo in se pridruži republikancem. Po porazu gre v izgnanstvo. Zdaij živi v Mehiki.
Jorge Guillen — se je rodil leta 1893 v Valladolidu. Od leta 1925 je univerzitetni profesor. Po državljanski vojni je odšel iz Španije, pa se nekajkrat za kratek čas vrnil. Potem ko je frankistična cenzura prepovedala objavo zbirke Maremagnum, je za stalno ostal zunaj, bodisi v Italiji, bodisi v ZDA, kjer je profesor na harvardski univerzi.
Rafael Alberti — poleg Garcie Lorce najbolj živ glasnik svoje generacije. Rodil se je leta 1902 v Andaluziji. Najprej je bil slikar, v letih 1922—1924 pa začne objavljati prve pesmi. Za leta 1925 izdano zbirko Marinero en tierra (Mornar na kopnem) je dobil nacionalno nagrado za literaturo. V državljanski vojni je na strani republikancev, leta 1939 emigrira v Francijo, odtod pa po nacistični invaziji v Argentino, kjer živi še danes in kjer je tudi izdal več pesniških zbirk.
Ramon de Garciasol — se je rodil leta 1913 v Guadalajari, študiral pa je v Madridu. Po poklicu je pravnik, dela pa v neki madridski založbi.
Blas de Otero — se je rodil leta 1916 v Bilbau, študiral pa je v Madridu, najprej pravo, nato književnost in filozofijo, pa je zapustil tudi to fakulteto. V državljanski vojni je sodeloval zdaj na eni, zdaj na drugi strani. Živi v Bilbau.
Jose Hierro — se je rodil leta 1922 v Madridu in živi v Madridu. Prva leta po državljanski vojni je bil zaprt v Santandru, kasneje je sodeloval pri literarnih pobudah uradnega značaja. Je tudi umetnostni kritik, dela pa v neki madridski založbi. Za svoje pesniške zbirke je dobil več nagrad.
Angel Gonzales* — se je rodil leta 1925 v Oviedu, kjer je tudi študiral. Po poklicu je pravnik in je funkcionar v ministrstvu za javna dela v Madridu.
* Pesmi zadnjih štirih pesnikov bomo objavili v prihodnji številki Sodobnosti.
458
Josi Agustin Goytisolo — je nastarejši od treh bratov Govtisolo, družine baskovskega izvora, ki je dala španski literaturi tri pisatelje (Juan in Luis sta pripovednika). Rodil se je v Barceloni leta 1928. Diplomiral je na pravni fakulteti in je profesor ekonomskih ved. Zdaj dela v neki barcelonski založbi.
J ose Angel Valente — se je rodil leta 1929, diplomiral pa je na univerzi v Madridu. Zdaj dela v mednarodni zdravstveni organizaciji v Ženevi. Je pisec mnogih teoretičnih in kritičnih esejev o poeziji.
Jesus Lopez Pacheco — se je rodil v Madridu leta 1930. Dela pri neki založbi v Madridu in prevaja. Njegov roman Električna centrala je bil preveden že v nekaj evropskih jezikov. Zaradi pobtičnih vzrokov je bil že nekajkrat zaprt.
N ik o  Košir
459