V SPOMIN
Nežki Ferfila
//. septembra 1989 so na sostrskem pokopališču pokopali 8I-letno Nežko Ferfila iz Dobrunj.
Naianko pred 37 leti so prav tukaj pokopah njenega moža Nacia Ferfila, podpolkovnika JI.A, nosilca spome-mce NOB. Poročila sla se tik pred 2. svetovno vojno. Rodila se jima je ena hierka.
Po odhodu moža i> panizane je Neska ostala sama z otrokom, brez sredsiev. Preživljala se je z delom pn kmerih. Stanovalaje kot podnajemnica z nekajkraino selitvijo iz Sostra v Zad-vor in nalo v Dobrunje.
Po koncu vojne se je borba obeh Ferfilovih nadaljevala- Mož Nace se je boril s ležko boleznijo, posledico vojnih let, saj so mu leto pred smrljo ampuiirali nogo. Bil je vcč r bolnišnici kol doma.
Nežka pa seje borila z vsemi druzm-skimi teiavamt, poleg moieve bolezni mdi z mislijo, kako bi pnšla do skromne lasme hiiice. Ta veliku želja je bila prtsotna noč tn dan. Nekaj let po mo-ževi smrli sejij? s pomočio prijaieljev m znanccv ter pnhranjenimi sredstvi žetja
izpolnila, da sia se s hčerko vselili v novo hišico. Hčcrka Boža uje zapo-slila v Papirnici Vevče, kjerje bil pred vojno zaposlen tndi oče. Pozneje se je poročila in rodila sina, ki paje bolmk, v slalni oskrbi v Zavodu. Čez nekaj let je hčerka zbolela za neozdravljivo bo-leznijo in umrla.
Ker je bila Neika zaradi naštetih težav nazadovoljna sama s seboj, ludi ni bila zadovoljna z zeiom. Moral seje odseliti, zgradil si je hišo in ustvaril novo družino. Ncžko je občasno obi-skoval in ji poskrbel za najpoirebnejše. Ko zaradi poslabianja bolezm m mo-gla več skrbeti zase, sajje tudi oslepela, jo je bivši zet vzel k sebi. Tja je sla rada, saj je ob koncu tedna vedno pripeljal iz Zavoda ludi sirui, Nežki-nega vnuka Damjana, na katerega je bila zelo navczana.
Bolezen in starust sla naredih svoje, Nežka je potrebovala stalno pomoč in oskrbo, kijije bila nudcna po zmožiio-stih in znanju. Na koncu je prihajala ludi sestra za nego iz Zdravsivenega doma.
Naj Neika v miru počwa pvleg svojega moža m hčerke!
V imenu znaricev in pnjateljev MARIJA HRIBAR
V začeiku avgusta je 72. letu umrla delovna in skrbna žena ter maci, nekdanja interniranka Pe-pca Slabanja.
Ko je izbruhnila vojna, je Pe-pca delala kot strežnica v splošni bolnici. Zaradi ilegalnega dela je bila 7. januarja 1944 zaprta v Ijubljansko cukrarno, kjer so jo strahovito mnčili, nato pa preme-stili v mariborske zapore. Po Ma-riboru je skusila še krutosti logotja Ravensbruck in nazadnje še logor Grizinger. Kmalu po vojni se je poročila s Ferdom Slabanja, bor-cem slavne XIV. divizije. Rodila sta sejima dva sinova. Z leti so se pri obeh vse močneje oglašale po-sledice trpljenja med vojno, potem pa še promeina nesreča. Mnogo prezgodaj ji je ugasnilo življenje. V imenu krajevne skupnosti seje ob grobu od nje poslovila Tončka Ko-kalj.
Tiho, kot je živel, je ugasnilo življenje Tonetu Rozmanu, borcu-partisanu in spoštovanemu tova-rišu. Rodil seje 2. decembra 1927 v Metliki. Bilo je 7 otrok. Oče je kmalu padel v panizanih. Toneje bil od otrok najstarejši. Ko mu je bilo 14 let, je odšel v partizane, postalje kurir v Kardoški brigadi, poznejepo3. decembru 1943 paje bil borec v IX. brtgadi. Dočakalje svobodo in se srečen vključil v   gradnjo   porušene   domovine.
Kmalu se je poročil in žena mu je rodila dva otroka. Bil je srečen mož in nadvse skrben oče ler vzgo-jitelj. Za svoje delo in akiivnosti je prejel več druzbenih priznanj in odlikovanj. V imenu krajevne skupnosii se je ob grobu od njega poslovil Štefan Trajbarič.