GEOLOŠKA ZGRADBA SAVSKIH JAM
Miran Iskra
Z 2 skicama in i kulisnim diagramom med tekstom in z 2 kartama v prilogi
Uvod
V	letih 1960 do 1962 smo raziskovali sideritno rudišče v Savskih
jamah. Da bi pojasnili zgradbo rudišča in položaj rudnih teles, smo geo-
loško kartirali celotno južno pobočje Karavank med Rožco in Javorniškim
rovtom od doline Save do državne meje z Avstrijo. Sideritno orudenenje
smo ugotovili le na ožjem območju Savskih jam, v javorniških skladih
nedaleč od tektonskega stika s triadnimi plastmi.
V	prispevku obravnavamo zgradbo in položaj rudišča Savske jame.
Obenem prispevamo z nekaterimi novimi stratigrafskimi in tektonskimi
podatki k poznavanju zahodnih Karavank (1. karta).
Stratigrafski pregled
Karbonske plasti
Najstarejše sklade, ki so razviti na pretežnem delu ozemlja med Hru-
šensko planino in Savskimi jamami, uvrščamo v zgornji karbon med
vrhnje dele javorniških plasti. Prevladuje glinast skrilavec, ki prehaja
v peščeno sljudnat skrilavec in peščenjak. Lečasti vložki kremenovega
konglomerata tvorijo ponekod nadaljevanje peščenjaka. Na geološki karti
nismo mogli stratigrafsko horizontirati različkov karbonskih klastičnih
sedimento v zaradi pestrega petrografskega menjavanja in preperine, ki
jih mestoma prekriva. Med temi sedimenti so na območju Savskih jam
razviti različno debeli vložki in plasti temnega karbonskega apnenca
s prehodi preko laporastega apnenca in apnenega laporja v glinast skri-
lavec in kremenov peščenjak z zgornjekarbonsko favno. Izven območja
Savskih jam na obravnavanem ozemlju nismo našli zgornjekarbonskega
apnenca. Le apnene plasti zahodno od Budnarja in na Hrušenski planini
zaradi podobnosti po položaju uvrščamo med javorniške plasti.
Stratigrafska meja med zgornjim karbonom in spodnjim permom je
še vedno problematična. Spodnjepermski stratigrafsko dokazani apnenci
preidejo navzdol v klastične sedimente, za katere pa ne vemo stratigraf-
skega položaja zaradi pomanjkanja fosilov. Po Salopeku (1960) grade
spodnjepermske plasti na območju Gorskega Kotara glinasti skrilavci,
279
peščenjaki in konglomerati. Ta razvoj je vsaj nekoliko podoben klastičnim
sedimentom javorniških plasti. Ker za sedaj še ne moremo razmejiti
problematičnih klastičnih sedimentov, jih v celoti uvrščamo v serijo ja-
vorniških plasti s pripombo, da je njihova meja s permom nejasna.
Erozijski ostanki permskih in triadnih /skladov so ohranjeni na
javorniških plasteh med Betelom in Križovcem. V dolini Črnega potoka
so presekani s prelomi. Erozijski ostanki spodnjepermske starosti nepra-
vilnih oblik so ohranjeni na več mestih, predvsem med Budnarjem in
Savskimi jamami.
Permske plasti
Razen trbiške breče so na obravnavanem ozemlju v celoti razviti
permski sedimenti v zaporedju, ki je značilno za zahodne Karavanke. Na
javorniških plasteh ležijo skladi sivega do temno sivega apnenca. V spod-
njem delu apnenca, neposredno nad klastičnimi javorniškimi sedimenti,
so kremen ovi prodniki in vložki peščenjaka ali skrilavca z ohranjeno
psevdoschwagerinsko favno in redkimi brahiopodi, po katerih ta horizont
prištevamo k rotnoveškim plastem. Klastične sedimente pod permskim
apnencem uvrščamo zaradi pomanjkanja fosilov v celoti v karbon.
Na tem delu Karavank ne moremo dokazati, ali so razviti tudi naj-
nižji deli spodnjega perma.
Erozijski ostanki spodnjepermskega apnenca so ohranjeni na ozemlju
med Budnarjem in Brdom ter severno od tod. Pri Brdu preide apnenec
navzgor v trogkofelski apnenec. Manjši erozijski ostanki spodnjeperm-
skega apnenca so ohranjeni tudi vzhodneje od Brda do struge Črnega po-
toka in na vzhodu pri Križovcu. Na tem območju je apnenec zelo podoben
karbonskemu iz Savskih jam.
Siv do svetlo siv apnenec, ki je razvit na spodnjepermskem, uvrščamo
v spodnji del srednjega perma — trogkofelski apnenec. Ponekod leži tudi
na klastičnih javorniških plasteh. Trogkofelski apnenec se razteza v pasu
od Molzišča pod Rožco proti vzhodu do Menta. Razvit je tudi severno od
Brda. Južno od Betela je ohranjena ob prelomih manjša krpa zelo
svetlega trogkofelskega apnenca. Pri vrtanju v Savskih jamah smo
ugotovili vrhnji del mesnato rdečega trogkofelskega apnenca. Podobne,
nekoliko svetlejše sivo rožnate plasti so razvite mestoma tudi na površini,
nedaleč od stika z grödenskim peščenjakom.
Trbiška breča, ki jo imamo za nadaljevanje morskega razvoja zgor-
njega dela srednjega perma, ni razvita na kartiranem ozemlju. Namesto
trbiške breče so razvite različno debele plasti klastičnih sedimentov kon-
tinentalnega razvoja, ki jih uvrščamo v gröden. Grade jih rdeč peščen
skrilavec, peščenjak in sivo zelen peščenjak. Zahodno od Savskih jam
se raztezajo v večkrat prekinjenem pasu na trogkofelskem apnencu. V do-
lini Črnega potoka ležijo neposredno na klastičnih karbonskih plasteh,
V sivih grödenskih peščenjakih so ponekod sledovi bakrovih mineralov,
podobno kot v grödenskem peščenjaku pri Cerknem in ob Idrijci na
Otaležu. Pri raziskavah v Savskih jamah so dosegle nekatere vrtine
grödenske plasti pod karbonskimi.
280
Vrhnji člen permskih skladov je siv neplastovit dolomit. Njegovo
starost smo določili le po položaju. Na grödenskih plasteh je razvit zgor-
njepermski dolomit ob strugi Črnega potoka do Križovca. Ob levem bregu
potoka je odkrit prehod grödenskega peščenjaka preko vmesnih dolomiti-
ziranih plasti v zgornjepermski dolomit. Južno od Betela je ohranjen ob
prelomih zgornjepermski dolomit, ki je bržkone podaljšek dolomitnega
pasu s Križovca. Na ozemlju med Kočo pod Rožco in Hrušensko planino
je razvit dolomit na večji površini. Pri Molzišču leži deloma na grödenskih
plasteh ali na trogkofelskem apnencu, nad Hrušensko planino pa ga loči
prelom od javorniških plasti.
Triadne plasti
Neposredno na zgornjepermskem dolomitu med Rožco in Mentom so
konkordantno razvite spodnje triadne plasti od skitske do anizične
stopnje. Vzhodno od tod v smeri Savskih jam ter na območju Črnega
potoka so ohranjeni le deli spodnjetriadnih plasti. Vrhnje dele grebena
Golice grade srednje- in zgornjetriadni sedimenti košutinega pokrova, ki
so ločeni s prelomom od spodnjetriadnih plasti.
Skitska stopnja. Rdeče rjave laporaste delno sljudnate skrilavce
s slabo ohranjenimi anodontoforami prištevamo med zajzerske plasti.
Navzgor preidejo v oolitni apnenec s holopelami. Za kampilske plasti sta
značilna rumeno rjavi skrilav lapor in temen laporast apnenec. Ponekod
je razvit tudi zrnat dolomit, ki tvori nadaljevanje, ali pa je ekvivalent
oolitnega apnenca. Del pobočja Golice med Rožco in koto 1082 m je iz
plasti skitske stopnje v navedenem zaporedju. Ob prelomu pri Mentu je
celotna zgradba prekinjena. Južno od Kogla sta odkrita kampilski laporast
apnenec in skrilavec. Pri Betelu in na območju Karlovega rova so plasti
skitske stopnje ohranjene ob sistemu prelomov. Na zahodnem delu tega
območja sta zajzerski skrilavec in oolitni apnenec, vzhodne j e proti Kar-
lovemu rovu pa najdemo oolitni apnenec z vložki dolomita in kampilski
laporast skrilavec. Zaradi tektonike je na tem območju položaj plasti
skitske stopnje dokaj nejasen. Konkordantno ležijo na permskem dolomitu
le zahodno. Rdeč peščenjak ob severnem robu skitskih skladov smo uvrstili
v gröden, čeprav njihovega položaja ne moremo uskladiti s shemo razvoja
zgornjepermskih sedimentov. Podoben položaj so ugotovili v Karlovem
rovu, kjer so pod oolitnim apnencem dosegli grödenski preščenjak, ki se do
površine izklini, tako da so skitske plasti na površini v tektonskem stiku
s karbonom. Ponekod so spodnjeskitske plasti zelo podobne grödenskim.
Za sedaj nimamo nikakršnih argumentov, po katerih bi jih na tem ob-
močju lahko prišteli v spodnjo triado.
Anizična stopnja. Širok pas sivega plastovitega dolomita od državne
meje do Kogla prištevamo anizični stopnji. Do kote 1082 m leži anizični
dolomit na kampilskih plasteh. Vzhodno od tod je v tektonskem stiku
z različnimi permskimi sedimenti.
Ob tektonskem stiku anizičnega dolomita z ladinskim je ponekod
ohranjen temno siv do črn ploščast apnenec s skrilavimi vložki, ki pripada
281
bržkone anizični stopnji. V podobnih plasteh so v vzhodnih Karavankah
našli favno, po kateri jih uvrščajo v zgornji del anizične stopnje.
Ladinska stopnja. Svetel, ponekod bel, delno zrnat neplastovit dolomit,
ki gradi osrednji del pobočja Golice, je zgornjeladinske starosti. Na ce-
lotnem ozemlju je dolomit v tektonskem kontaktu s spodnjetriadnimi in
paleozojskimi kameninami. Starost dolomita smo določili le po konkor-
dantnem prehodu v stratigrafsko določene plasti karnijske stopnje. Po
petrografskem videzu in položaju je ekvivalenten kasijanskemu dolomitu
zahodne Slovenije in wettersteinskemu dolomitu v vzhodnih Karavankah.
Pri Savskem Molzišču tone ladinski dolomit pod zgornjetriadne sklade.
Pod zgornjetriadno zgradbo Hruškega vrha je v melišču odkrita manjša
krpa ladinskega dolomita.
Karnijska stopnja. Neposredno na ladinskem dolomitu ležita temno siv
lapor in laporast apnenec s pogostimi ostanki rabeljske favne. Više sledi
neizrazito plastovit, sivo rjav, nekoliko zrnat dolomit. Zgornjekarnijski
temno siv apnenec z roženci gradi greben Golice. Navedeno zaporedje
karnijskih plasti imamo na celotnem ozemlju na ladinskem dolomitu do
Savskega Molzišča. Zaradi tektonike je zahodneje, na območju Zrtnika,
odkrit le zgornjekarnijski apnenec.
Noriška stopnja. Ozemlje zahodno od Savskega Molzišča sestavlja
svetel delno dolomitiziran apnenec. Tega območja nismo podrobno pre-
iskovali, zato ne moremo podati določnejših zaključkov o njegovem obsegu
in položaju. Na Ptičjem vrhu leži na zgornjekarnijskem apnencu, zato ga
uvrščamo v noriško stopnjo kot ekvivalent dachsteinskega apnenca. Na
Begunjščici so našli v teh skladih megalodonte ter dokazali njihovo zgor-
njetrialno starost (Ramovš).
Oligocenske plasti
Pod Žrtnikom je razvita predvsem transgresij ska breča. Navzgor
preide v laporast skrilavec in peščenjak z vložki laporastega apnenca.
Posamezne plasti so zelo bogate s drenami in melanijami, po katerih jih
moremo uvrstiti med soteške sklade, ki predstavljajo limnično brakični
facies zgornjega oligocena. Pretežni del oligocenskih sedimentov je bil
odložen na karbonsko podlago. Delno leže tudi na permskih skladih pri
Križovcu, ali pa so v neposrednem stiku s karnijskim apnencem.
Tektonika
Celotno ozemlje s Karavankami in ostalim delom severozahodne Slo-
venije prištevamo k Alpidom. Natančnejša razmejitev med Alpami in
Dinaridi je problematična, še posebno v severozahodnem delu Slovenije,
za katerega so vsi tektoniki soglasni, da predstavlja mejno območje med
obema tektonskima sistemoma. Kossmat — Rakovec (1956) omejujeta
Dinarsko gorstvo od Alp z idrijskim prelomom in južnim robom Posavskih
gub. Sikošek in Petkovič (1958) pa uporabljata Dienerjevo raz-
delitev Ziljskih in Karnijskih Alp s Karavankami na dve vzdolžni polovici,
ločeni s tonalitno cono, ki se razlikujeta po različnih faciesih. Tonalitna
282
cona naj bi bila obenem tudi meja med Dinarskim gorstvom in Alpami.
Po tej razlagi tvorijo Karavanke nekakšno mejno cono med obema tekton-
skima sistemoma.
Za razlago zgradbe zahodnih Karavank so uporabljali Teller j evo geo-
loško karto iz leta 1910 merila 1 : 75 000. Novejše geološke karte celotnega
ozemlja nimamo. Rezultati geološkega kartiranja južnih pobočij Golice
in Rožce so dali podatke, ki dopolnjujejo zasnovo geološke in tektonske
zgradbe Karavank.
Rakovec deli Karavanke v Se;verni apneniški, paleozojski, tona-
litni in južni apneniški pas. Severni apneniški pas ima luskasto zgradbo
z narivi proti severu. Južni apneniški pas — košutin pokrov — tvori na
zahodu južno pobočje Karavank, proti vzhodu pa preide na severno
pobočje. Ob prelomu med Golico in Stolom s smerjo NW-SE je košutin
pokrov premaknjen proti jugu. Na bazi košutinega pokrova je med Kranj-
sko goro in Koroško Belo odkrit mlajši paleozoik, ki ga imajo za nadalje-
vanje trbiške antiklinale.
Po Sikošku so bile Karavanke v mlajšem terciaru v celoti
premaknjene proti severu, tako da so narinjene na terciar Celovške
kotline. Takšni premiki naj bi potisnili vzdolž savske prelomnice Kam-
niške Alpe proti jugovzhodu in Julijske Alpe proti zahodu.
Obravnavani del Zahodnih Karavank s Savskimi jamami povezujemo
z že znanimi podatki, ki smo jih dobili pri kartiranju širšega ozemlja. Ce
pri vzamemo za zgornjetriadno zgradbo grebenov zahodnih Karavank izraz
košutin pokrov, segamo z obravnavanim ozemljem v del njegovega juž-
nega roba.
Na območju Savskih jam ločimo dve osnovni zgradbi, spodnjo in
zgornjo. Spodnjo grade pretežno zgornjekarbonski skladi z različno ohra-
njenimi permskimi plastmi na njih. K tej zgradbi prištevamo na zahodnem
delu konkordantno odložene spodnjetriadne sklade.
Zgornjetriadnih plasti, ki grade grebene zahodnih Karavank, ne mo-
remo imeti za nadaljevanje spodnje zgradbe. Tektonsko nalegajo na
spodnjo zgradbo ter tvorijo periferne dele košutinega pokrova. Erozijski
ostanki transgresijskäh oligocenskih ^skladov so pomembni zato, ker
točneje označujejo obseg in intenziteto določenega obdobja alpske orogeneze
v zahodnih Karavankah.
Spodnji del zgornjetriadne zgradbe košutinega pokrova tvorijo zgor-
njeladinski dolomit in na njem skladi karnijske stopnje, vzhodno od
Savskega Molzišča pa tudi plasti noriške stopnje. Od Jekelja ob državni
meji do Savskega Molzišča je ladinski dolomit v tektonskem kontaktu
s plastmi anizične stopnje, pri Savskih jamah pa tudi s permskimi in
karbonskimi skladi. Položaj dolomita ob spodnji zgradbi je mestoma ne-
jasen. Na zahodnem delu je stik pretežno strm, brez izrazitejših znakov
premikov proti jugu. Na območju Kogla 1439 m preide naleganje ladin-
skega dolomita v reverzen prelom, ki kaže celo na manjše premike anizič-
nih in skitskih plasti proti severu. Tellerjev prerez karavanškega pre-
dora (1914) kaže vklinjene triadne sklade s severne in južne strani med
starejše plasti. Ne da bi natančno obravnavali argumente, po katerih je
Teller določil starost teh plasti, sklepamo, da pripadajo zgomjetriadni
283
zgradbi košutinega pokrova. Položaj paleozojske in spodnjetriadne skla-
dovnice, ugotovljene na zgornjetriadnih plasteh v karavanškem predoru, ter
Tellerjeva interpolacija celotnega prereza skozi ta del Karavank kažeta na
premike paleozojsko-triadnega kompleksa spodnje zgradbe proti severu.
Vzhodne j e od karavanškega predora je že tako problematičen stik obeh
zgradb do Kogla. Sele vzhodno od Kogla proti Savskim jamam preide
zgornja zgradba v izrazit nariv na paleozojsko osnovo. Premiki proti
jugozahodu so bili tako intenzivni, da zgornjeladinski dolomit, ki je ob
kontaktu s spodnjo zgradbo, tone pod karnijske sklade. Ob Savskem
Molzišču je zaradi tega spodnjekarnijski laporast apnenec v tektonskem
stiku s karbonskimi skladi. Zgornjetriadna zgradba, ki kaže določeno
stabilizacijo proti zahodu, se je kljub povijanju in premikom proti jugu
prelomila na območju Savskega Molzišča. Zgornjekarnijski apnenec, ki
gradi območje Žrtnika, je zaradi močnega premika proti jugozahodu v ne-
posrednem stiku z oligocenskimi plastmi ali njihovo karbonsko podlago.
Vzhodneje od Zrtnika, v meliščih pobočja Korenščice, doseže nariv zgornje
zgradbe takšen obseg, da je noriški apnenec v neposrednem stiku s kar-
bonom.
Po dolini Pustega rovta naj bi potekala prelomnica, ob kateri se je
premaknilo celotno vzhodno krilo s Kočno in Stolom proti jugu. Prelom
s Savskega Molzišča se nadaljuje po dolini Pustega rovta. Dalje proti
jugovzhodu se prelom izgubi pod nakopičenim pobočnim gruščem. Ne
moremo pa trditi, da se ta prelom nadaljuje tudi proti severozahodu
mimo Ptičjega vrha, kot bi to ustrezalo koncepciji o premiku vzhodnega
krila košutinega pokrova proti jugu ob sorazmerno stabilnem zahodnem
krilu z Golico. Na problematičnem ozemlju pod Ptičjim vrhom smo
ugotovili konkordanten prehod zgornjekarnijskih skladov v noriške brez
kakšnih izrazitejših tektonskih znakov.
Iz tega sklepamo, da premiki južnega obrobja košutinega pokrova
proti jugu zahodno od Savskega Molzišča čedalje bolj slabijo. Dokaj
stabilno območje pri Jekel j u je presekano z močnim prelomom prek
Rožce, ki je povzročil neposredni stik zgornjetriadne zgradbe Hruškega
vrha s karbonskimi skladi. Dalje proti zahodu nismo geološko kartirali,
tako da ne moremo natančneje pojasniti premika zgornje zgradbe ob
prelomu čez Rožco. Zgornjetriadna zgradba košutinega pokrova med
Hruškim vrhom in Korenščico je v vzhodnem delu vedno bolj premaknjena
proti jugu. Premiki košutinega pokrova so vplivali predvsem na strukturo
spodnje zgradbe z rudiščem v Savskih jamah.
Paleozojski skladi s plastmi spodnje triade pripadajo delu mlajšega
paleozoika med Kranjsko goro in Koroško Belo. R a k o v e c uvršča to
ozemlje v severno obrobje trbiške antiklinale.
Spodnja zgradba z medseboj delno premaknjenimi skladi je v celoti
ohranjena med Hrušensko planino in Budnarjem. Stik javorniških plasti
z zgornjepermskim dolomitom je tektonski na območju Hrušenske planine.
Predstavlja vzhodni odcep preloma preko Rožce, ki sega do preloma
vzhodno od Hrušenske planine. Lečasto izklinjanje permskih skladov med
Molziščem in Mentom kaže na določeno medsebojno prekrivanje ob pre-
lomih, ki so vzporedni s smerjo skladov. Prelom pri Mentu seka pravo-
284
kotno to zgradbo, tako da so ob njem delno odkrite tudi javorniške plasti
pri koti 1082 m. V anizičnem dolomitu preide prelom proti severovzhodu
in bržkone sega do anizičnega apnenca. To domnevo potrjuje cona močno
porušenega dolomita z različnimi vpadi na območju, kjer naj bi potekal
prelom.
Vzhodno od Menta se začenja območje porušenih paleozojskih skladov.
Podoben prelom pri Brdu je povzročil na vmesnem ozemlju tektonski
kontakt anizičnega dolomita s permskimi skladi, ki se nadaljujejo tudi proti
vzhodu v smeri Savskih jam.
Fragmenti zgornjepermskih in spodnjetriadnih sedimentov so ohra-
njeni ob sistemu prelomov pri Betelu in dalje po dolini Črnega potoka
proti Križovcu. Nanje nalegajo javorniške plasti, ki tvorijo manjše narive
proti jugozahodu, prekinjene med seboj z radialnimi prelomi. Narivi ja-
vorniških skladov so rezultanta premikov celotnega severovzhodnega dela
obeh zgradb. Severovzhodno od Brda v smeri Savskih jam se zaključi
celotna permska zgradba navidezno kot izklinjanje ob manjšem prelomu.
Erozijska zajeda v zgornjo zgradbo, ki je odkrila javorniške sklade nad
Savskimi jamami, očitno potrjuje to razlago.
Javorniške plasti tvorijo na ozemlju pri Brdu slabo izraženo anti-
klinalo, ki je na območju Savskih jam porušena. Le del plasti z generalnim
vpadom proti severu nad Savskimi jamami bi lahko imeli za ostanek
njenega neporušenega krila. Tej razlagi nasprotuje dokaj drugačen petro-
grafski razvoj javorniških plasti v Savskih jamah.
Na celotnem ozemlju z odkritimi zgornjekarbonskimi skladi prevla-
dujejo le klastični sedimenti z redkimi izjemami stratigrafsko nepotrjenih
apnenih vložkov. Nasprotno so na širšem območju Savskih jam zelo po-
gostne apnene plasti s tipično zgornjekarbonsko fuzulinsko favno. Kljub
temu, da je za javorniške plasti značilno pestro bočno menjavanje, si
njihove prisotnosti z razlago bočnega prehajanja klastičnih sedimentov
v apnence na tako majhnem prostoru ne moremo zadovoljivo pojasniti.
Z vrtinami v Savskih jamah smo ugotovili, da ležijo orudeni javorniški
skladi na srednjepermskih. Vrtine V-1, V-2, V-6 in V-7 so dosegle na za-
hodnem delu rudišča v različnih globinah prek javorniških mestoma oru-
denih plasti grödenski peščenjak in trogkofelski apnenec v medsebojnem
konkordantnem položaju. Vrtine so sekale zelo porušene in pregnetene
javorniške plasti (glej kulisni blokdiagram).
Srednjepermski skladi niso kazali sledov izrazitejše tektonike, kar
kaže, da so karbonski skladi drseli prek permske podlage. Z interpretacijo
položaja prekritih srednjepermskih skladov smo ugotovili, da tvorijo po-
daljšek permske zgradbe, odkrite severozahodno od Brda. Za vzhodni del
rudišča nismo dobili z vrtinami podatkov o položaju permske podlage.
Vrtino V-4 smo zaključili na višini 875 m v karbonskih plasteh. Domne-
vamo, da se pod lusko permski skladi povijajo proti severovzhodu in ne
segajo prek območja Črnega potoka. Po konkordantnem položaju gröden-
skih in trogkofelskih plasti pričakujemo, da ležijo na spodnjepermskem
apnencu, ki leži na klastičnih javorniških plasteh.
285
KULISNI BLOK DIAGRAM RUDIŠČA SAVSKE JAME
BLOCK MAP OF THE SAVSKE JAME ORE DEPOSIT
Leta 1954 so izvrtali vrtino pod Savskimi jamami na višini 1170 m
do globine 150 m. Po javorniških plasteh v tej vrtini sklepamo, da je v
zgornji tretjini potekala v perifernem delu luske in nato prešla v karbon-
sko podlago. Na globini 23,6 m je vrtina sekala poslednjo apneno plast.
Globlje so razvite le klastične javorniške plasti.
Takšna zgradba brez apnenih plasti ni značilna za območje Savskih
jam tudi zato, ker manjkajo sledovi siderita, ki smo ga ugotavljali vsaj
v obliki manjših žilic v vseh vrtinah na območju rudišča. Kaže, da je
vrtina sekala podlago z razvitimi klastičnimi javorniškimi plastmi. 'lo
domnevo potrjujejo tudi karbonske plasti v novem Karlovem rovu
(1020 m). Rov je potekal na dolžini prek 450 m v smeri vrtine in rudišča
le po klastičnih karbonskih sedimentih, ki generalno vpadajo proti jugu.
Ker je rov v mestoma porušenih javorniških plasteh, ki tvorijo osnovo
nariva, v njem niso razvite apnene plasti. Prav tako niso na celotni dolžini
našli nikakršnih sledov siderita.
Po teh podatkih moremo pričakovati čelo nariva orudenih karbonskih
skladov nekje zahodno in južno od Savskih jam pod perifernimi območji
še razvitega karbonskega apnenca na višini plastnice okrog 780 m. Zaradi
preperine in enake petrografske sestave na terenu nismo mogli opazovati
in omejiti obsega nariva. Vzhodno od Črnega potoka je meja nariva še
bolj problematična, ker za to območje nimamo nikakršnih podatkov o
zgradbi in položaju javorniških plasti. Po porušenih conah v Karlovem
rovu sklepamo, da je nariv povzročil tudi delne premike karbonske pod-
lage proti jugozahodu, tako da nalegajo javorniške plasti na permske
v dolini Črnega potoka (1. in 2. skica).
Tudi obseg rudnih pojavov, koncentriranih le na območju Savskih
jam, kaže na drugoten položaj orudenih javorniških plasti. Položaj rudnih
teles, vrisan na karti rudarskih del iz prejšnjega stoletja, se ujema z ugotov-
ljenim obsegom nariva. Orudene javorniške plasti so se narinile na ob-
močje Savskih jam od severovzhoda na spodnjo zgradbo. Premiki so močno
porušili narinjene plasti in z njimi tudi sideritna rudna telesa. Kljub
razmeroma gosti mreži vrtin smo mogli le delno ugotoviti zgradbo rudišča.
Delne podatke o starosti nariva bi lahko povzeli iz položaja in zgradbe
oligocenskih skladov. Bazalne oligocenske plasti so odložene na karbon,
od katerega se ponekod petrografsko skoraj nič ne razlikujejo. Podobnost
bazalnih oligocenskih plasti s karbonskimi je zavedla rudarje, da so
z rudarskimi deli iskali v njih nadaljevanje sideritnega orudenenja ns
območju Križovca in doline Lepene. V oligocenskih skladih, za katere
je Teller smatral, da so karbonski, so našli posamezne kose
siderita. Berce (1955) je našel v oligocenu takšen horizont, bogat s sideri-
tom, za katerega meni, da je v njem siderit le presedimentiran iz pri-
marnih karbonskih kamenin. Pri rudarskih raziskavah v Lepeni (1955)
so ugotovili narive triadnih in karbonskih plasti na oligocenske. Tudi na
območju vrtine V-4 v Savskih jamah so oligocenske transgresijske breče
uvaljane v karbonske sklade. V času oligocenske transgresije so bila že
odkrita sideritna rudna telesa. Takrat je bila že delno oblikovana orudena
luska. Premiki košutinega pokrova proti jugu so postoligocenske starosti,
ker so preoblikovali odložene oligocenske plasti. V oligocenskih bazalnih
287
GEOLOŠKA SKICA PALEOZOJSKE PODLAGE RUDIŠČA SAVSKE JAME
GEOLOGIC SKETCH MAP OF THE PALEOZOIC BASEMENT
OF THE SAVSKE JAME ORE DEPOSIT
plasteh je razmeroma majhen odstotek karbonata, kar rcaže na takratno
večjo oddaljenost triadnih skladov, ki jih grade pretežno apnenci in
dolomiti. Sedanji neposredni stik oligocenskih skladov s triadnimi ter
določeni znaki narivov nanje potrjujejo intenzivno tektoniko v mlajšem
terciaru, ki je povzročila tudi še delne premike spodnje zgradbe. Za na-
tančnejšo časovno opredelitev nariva rudišča v Savskih jamah ne razpola-
gamo z določnejšimi podatki, ker predstavlja le-ta rezultanto več časovno
različnih tektonskih manifestacij v mlajšem terciaru.
288
S/il/S/rf JAME S STARIMI RUDARSKIMI DELI
MAP OF OLD WORKINGS AT SAVSKE JAME ORE DEPOSIT
PO KOPIJI ORIGINALNE KARTE (l9stoU
IZ TEHNIČNEGA MUZEJA ŽELEZARNE JESENICE
AœORDING TO THE ORIGINAL MAP (is'^CENTUR)^)
FROM THE MUSEUM OF TECHNOLOGY OF THE JESENICE STEEL
MILLS
ISKRA, GEOLOGIJA 8
GEOLOŠKA KARTA ŠIRŠEGA OBMOČJA SAVSKIH JAM
GEOLOGIC MAP OF THE WIDER AREA OF THE SAVSKE JAME
ISKRA, GEOLOGIJA 3
SKICA ZGRADB RUDIŠČA SAl/SKE JAME
SKETCH SHOWING THE STRUCTURE OF THE SAVSKE JAME ORE DEPOSIT
2, skica
Geološka zgradba rudišča
Po manuskriptni skici iz 19. stoletja merila 1 :3200, na kateri so
včrtana takrat znana območja z rudnimi telesi in iz Luschinovega poro-
čila (1886) povzemamo, da so siderit odkopavali ob apnenih plasteh.
V manjšem obsegu so rudni pojavi vezani tudi na karbonske klastične
sedimente. Od ostalih mineralov omenja parageneze galenita in sfalerita
kot impregnacije ali pasovite koncentracije v sideritu. Najbogatejša rudna
telesa se nahajajo v »glavnem ležišču«, katerega vzhodni podaljšek tvori
»ležišče Mailen«. V »srednjem, vzhodnem in severnem ležišču« se na-
19 — Geologija 8
289
hajajo manjša rudna telesa v obliki žil ali leč. Rudna telesa se raztezajo
vzporedno s karbonskimi skladi. Izklinjajo se lečasto pod ostrim kotom
ali pa postopno preidejo v apnenec. Po takratnih cenitvah je območje
z rudnimi pojavi dolgo v smeri vzhod-zahod okrog 1200 m in široko
približno 450 m. Rudne pojave so sledili do globine 250 m, kar ustreza
obzorju Karlovega rova (1020 m). Do obzorja Frančiška (1098 m) so
takrat že odkopali rudna telesa. Po teh podatkih in številnih površinskih
sledovih rudarskih del smo določili za preiskavo ožje območje rudišča.
Vrtine smo locirali tako, da bi z njimi dosegli rudna telesa pod obzorji
Karel in Frančiška. Na območju rudišča prevladujejo glinasti in peščeni
skrilavci z vložki drobnozrnatega peščenjaka, ki ponekod preide v kre-
menov konglomerat. Leče kremenovega konglomerata so nepravilno po-
razdeljene med ostalimi klastičnimi sedimenti in ne predstavljajo dolo-
čenega horizonta v njih. Najbolj ilustrativne podatke o zgradbi javorni-
ških plasti daje karbonski apnenec med klastičnimi sedimenti. Zaradi
močne tektonike in erozijskih procesov ima na površini nepravilne oblike.
V apnencu ali ob njem so bili veliki izdanki siderita na centralnem
in zahodnem delu rudišča. Ce primerjamo apnene plasti z rudnimi telesi
po manuskriptni karti, so vsa pomembna rudna telesa vezana na apnene
plasti. Najizrazitejši pas karbonskega apnenca se razteza na višini med
1230 in 1240 m od zahoda proti vzhodu. Na zahodnem delu tega pasu so
med številnimi prelomi sledovi odkopov tudi po več metrov debelih
rudnih teles, ki se ne ujemajo povsem s smerjo neizrazito plastovitih
apnenih plasti. Rudna telesa so se dokaj ostro ločila od prikamenine, ker
razen limonitnih prevlek oksidiranih ostankov siderita ne najdemo na
območju odkopov nikakršnih sledov orudenenj. Območje z izrazitimi že
odkopanimi rudnimi telesi prištevamo delu »glavnega ležišča«. V podaljšku
proti vzhodu se pas apnenca tanjša in se prekine ob prelomu pod Markelj-
novo planino. Na tem delu apnenih plasti so odkopavali rudna telesa
v »srednjem« in »vzhodnem ležišču«.
Severno od teh apnenih plasti so ohranjene manjše nepravilne apnene
leče med karboskimi klastičnimi sedimenti, ob katerih se je raztezalo
rudno telo »severnega ležišča«.
Dokaj nejasen položaj imajo nepravilno oblikovani ostanki apnenca
zahodno od vhoda v obzorje. Premiki so na tem območju razsekali in raz-
maknili apnene plasti, ki jih več ne moremo povezati v prvotno celoto.
Na jugovzhodnem delu rudišča so razviti periferni erozijski ostanki
bazalnih oligocenskih plasti. Na območju vrtine V-4 je vklinjena oligocen-
ska apnena breča z roženci med javorniške sklade. Vzhodneje tvorita ba-
zalne oligocenske plasti kremenov konglomerat in peščenjak. Na Markelj-
novi planini in dalje proti severu so narinjeni na javorniške plasti kar-
nijski in zgornjeladinski skladi zgornje zgradbe. Stratigrafskega položaja
javorniških skladov s slabo ohranjenimi fosilnimi ostanki s površine ru-
dišča nismo mogli z gotovostjo določiti. Z vrtinami smo večkrat sekali
javorniški apnenec z značilno mikrofavno: Rugosofusulina alpina (Schell-
wien), Triticites sp., Schubertella sp., Ozavainella sp. (Kochansky-Devidé)
in s prerezi slabo ohranjenih gastropodov, brahiopodov, ostankov krinoi-
dov in bodic ježkov. Posebno fusulinska favna dokazuje nedvomno zgor-
290
njekarbonsko starost (uralien) orudenih skladov v Savskih jamah. Kljub
temu ni dovolj jasna prisotnost tako številnih apnenih plasti med kla-
stičnimi sedimenti. Kaže, da so apnene plasti v javorniških skladih na
območju Savskih jam zaradi tektonike na drugotnem položaju.
Podatki površinskega kartiranja in rezultati vrtanja so nam dali kljub
močni tektoniki vpogled v zgradbo rudišča v Savskih jamah. Generalni
vpad plasti proti severu, izrazitejši predvsem na severnem ozemlju ru-
dišča, je nastal zaradi premikov zgornje zgradbe proti jugu. Z vrtinami
smo ugotovili povijanje celotne karbonske zgradbe v globini proti jugu.
Na severnem delu rudišča so javorniške plasti v inverznem položaju, ki
v globini preide v konkordantno zaporedje vkljub močni tektoniki.
Zgradba rudišča kaže na enostavnejšo rešitev z razlago nariva orudenih
javorniških plasti proti severu, tako da so prekrile permsko podlago in se
ustavile ob barieri košutinega pokrova. Takšna tektonska razlaga bi bila
povsem sprejemljiva, vendar je ne moremo vključiti v tektonsko shemo
tega dela Karavank.
Nevzdržna bi bila hipoteza o delnem premiku javorniških skladov, ki
se po svoji petrografski sestavi ločijo od drugih odkritih zgornjekarbonskih
plasti. Tudi koncentracija siderita le na območju narinjenih javorniških
plasti v Savskih jamah ni v prid tej razlagi, ker nismo na celotnem
kompleksu okoli 14 km^ odkritih javorniških plasti južno od rudišča nikjer
našli sideritnih pojavov na primarnem kraju, ki naj bi bili del prvotnega
orudenenja. Najverjetnejša je razlaga sedanje zgradbe rudišča s premiki
orudenenih javorniških plasti od severovzhoda in severa na območje
Savskih jam. Sledove teh tektonskih manifestacij so skoraj povsem za-
brisali premiki zgornje zgradbe košutinega pokrova in oligocenska trans-
gresija. Čeprav imamo potrjeno z raziskavami le zgradbo zahodnega dela
rudišča, moremo sklepati, da je rudišče razvito podobno tudi vzhodno od
Savskih jam pod triadnimi kameninami Zrtnika in oligocenskimi erozij-
skimi preostanki. O orudenenju tega območja nimamo nobenih podatkov.
Razlaga orudenenja
Primarnih rudnih pojavov na površini nismo našli razen močno limo-
nitiziranih tankih prevlek preostalega siderita na prikameninah. Na ob-
močju starih rudarskih del z odvali ter ob nekdanjih kolovozih, po katerih
so vozili rudo, so pogostnejši kosi močno oksidiranega temno rjavega
siderita. Iz vrtin pridobljeni siderit je bil z rumenkastim nadihom. V več-
jih rudnih telesih je siderit tudi sivkasto rumen, mestoma tudi siv.
Mikroskopsko preiskani vzorci so bili zaradi poznejše oksidacije
rumenkasto rjavi.
Rudna telesa, ki smo jih prevrtali, imajo naslednjo mineralno sestavo:
siderit — FeCOg	galenit — PbS
kalcit — СаСОз	sfalerit — ZnS
ankerit— Ca(Fe,Mg,Mn).(C03)2	pirit — FeS
kremen — SÍO2
291
v oksidiranih kosih rude s površine sta razvita:
Umonit — Fe.Og. xHjO
smitsonit — ZnCOg
Orientacijska kemična sestava rudnega telesa iz »glavnega ležišča« je
naslednja:
Sideritna žila z območja »vzhodnega ležišča« je vsebovala 66,8 Vo
FeCOg. Ko so prenehali rudariti (1892), kmalu niso več bila dostopna
rudarska dela. Poznejša strokovna proučevanja rudišča so bila nepopolna,
ker niso mogli nikjer opazovati primarnih orudenenj, zato so rudišče
obravnavali le načelno.
Po Cissarzovi (1956) regionalni razdelitvi rudišč pripadajo
Savske jame v tektonsko območje Alp. Sem prišteva tektonski enoti Po-
savskih gub in predel Karavank z rudišči v mlajšepaleozojskih sedimen-
tih. Za primerjavo rudišča Savske jame s podobnimi jugoslovanskimi
rudišči podajamo pomembnejše skrajšane teoretske zaključke o njihovem
nastanku. Cissarz povezuje dobro preiskana sideritna rudišča Bosne,
vezana na mlajše paleozojske sedimente, v enoten cikel orudenenj a. Po-
reklo teh rudišč veže na globoke plutone mlajšepaleozojske starosti. Po
načinu pojavljanja in rudnih paragenezah jim oporeka odvisnost od
subvulkanske dejavnosti. Poleg vrste rudišč, ki jih primerja po podobnih
paragenezah s siegerlandskimi, uvršča v to grupo tudi pojave siderita
pri Samoboru in Gornji Stubici. Kot tipično alpsko sideritno rudišče
omenja Savske jame, ki naj bi prispevalo k poznavanju orudenenj v mlajše
paleozojskih sedimentih Karavank, ni pa nakazal podrobnejše razlage
o njegovem nastanku.
Nastajanje sideritnih rudišč v paleozojskih kameninah tolmači
Katzer (1925) s klasično hidrotermalno teorijo. Terme, nasičene z železo-
vim bikarbonatom, so odlagale siderit v tektonsko porušena območja
mlajšepaleozojskih sedimentov. V karbonatnih kameninah so obenem
z metasomatozo odlagale siderit, delno tudi ankerit. Ponavadi takšne rudne
žile spremljata podrejena sulfidna parageneza in kremen.
Nöth (1952) smatra, da se je najprej izločil siderit iz ascendentne
raztopine in nato v istem genetskem ciklu sulfidi, predvsem galenit in
sfalerit. Delno sideritizacijo klastičnih sedimentov ima za rezultat velike
aktivnosti raztopin. Ljubijskemu rudišču pripisuje mlajše paleozojsko sta-
rost in sinorogen nastanek, kar dokazuje z nenadnimi nepravilnimi
'odebelitvami rudnih teles, ki jih je pozneje razkosala mlajša tektonika.
292
Hidrotermalni-metasomatski procesi, vezani na mlajšepaleozojske karbo-
natne kamenine, predstavljajo le manjši del orudenenja. Ljubijsko rudišče
ima Jurkovic (1960) za rezultat morske sedimentacije v času hitrih
facialnih sprememb v zgornjem karbonu. Železovi ioni, ki so oblikovali
rudišče, so lahko detritarnega porekla (finomelj asti in prašnati delci,
transportirani s celine). Sproščen CO2, ki je nastal pri oksidaciji organske
komponente, je vezal železo iz melja v bikarbonat, ki se je nato usedal
kot siderit. Po drugi hipotezi je imel železov ion primarno poreklo, vezano
na plutonizem. Čeprav tega doslej niso odkrili na širšem območju Ljubije,
je lahko orudenenj e posledica doslej neugotovljenega okultnega pluto-
nizma. Y prid tej hipotezi tolmači Jurković prehod siderita v smeri
Prijedora v barit z variabilno količino siderita. Singenetske sideritne
usedline so bile kriptokristalaste ali amorfne. Poznejši epigenetski procesi
so jih prekristalizirali v sedanje strukturne oblike.
Rezultati rudnih preiskav
Po skici iz 19. stoletja so prikazana rudna telesa v obliki različno
debelih podolgovatih leč, ki se raztezajo v smeri vzhod — zahod. »Glavno
ležišče« predstavlja centralno rudonosno območje, od katerega se peri-
ferno raztezajo med seboj prekinjena, čedalje manjša »ležišča«. Najsever-
nejše rudne pojave obsega »severno ležišče«. Rudni pojavi na jugu Sav-
skih jam sestoje iz manjših lečastih rudnih teles, ki tudi v času odkopa-
vanja niso ekonomsko dosti pomenila (2. karta).
Verjetno so takrat v včrtano rudno »ležišče« skušali vnesti in omejiti
območja z ekonomsko pomembnimi orudenenji. Po položaju vrisanih
»ležišč« moremo ločiti tri orudene pasove, od katerih je srednji obsegal
najbogatejša rudna telesa. Odkopana rudna telesa na površini so imela
smeri, ki odstopajo od označenih »ležišč« na manuskriptni karti. Nekatere
manjše sideritne žile so potekale celo pravokotno na generalno smer
»ležišč«, ki je obenem tudi smer plasti javorniških skladov.
O mikroskopskih preiskavah sideritne rude iz prejšnjih let imamo le
podatke Ber cet a (1954), ki je pregledal raztresene kose siderita ne-
znanega primarnega položaja, nabrane na površini. V teh kosih se siderit
javlja v zrnih, ki so le redkeje limonitizirana. Zdrobljen kristaliziran
siderit je naknadno vezan z amorfnim. Kalcitne žile se jasno ločijo od
drugih karbonatov. Značilni sta paragenezi siderit-galenit in siderit-
sfalerit. Galenit nahajamo v nepravilnih oblikah, obdanih s karbonatnimi
minerali. Po razpokah so izraziti prehodi v cerusit in anglezit, ki sta na-
stala zaradi sekundarnih oksidacijskih procesov, potem ko je bila ruda
že odkopana. Sfalerit je debelo zrnat in se pasovi menjavajo s sideri-
tom. Stik je največkrat posreden prek Zn-karbonata. V preiskanih kosih ni
našel pirita.
Rezultati mikroskopskih rudno-petrografskih preiskav so naslednji:
V vseh preiskanih vzorcih iz vrtin je siderit gost, alotriomorfen, srednje-
zrnat, redko debelo zrnat, predvsem v rudnih telesih. Žile so pogosto
zdrobljene in imajo zato nepravilne oblike. Drobno zrnat siderit naha-
293
jamo ob nepravilnih razpokah. Sferolitska struktura je značilna za dele
obsežnejših rudnih teles.
Zrna so velikosti med 0,08 in 0,2 mm. Ankerit se težko loči od
prevladujočega siderita v preparatih, kjer se pojavljata v zrnih istega
velikostnega reda. Kjer je razvit drobno zrnat, smo ga laže determinirali,
prav tako tam, kjer opazujemo večje posamezne idiomorfne kristale
ankerita v sideritu.
Od sulfidnih paragenez nahajamo galenit, sfalerit in piri t.
Zrna galenita, velikosti 0,08 do 7 mm, nepravilne oblike, so ob robovih
mestoma zdrobljena. Galenit nahajamo ob razpokah ali pa je nepravilno
razporejen v drobcih prikamenine v sideritni osnovi.
Galenit obkroža mestoma redke piritne konkrecije. Ponekod so
v galenitu drobna idiomorfna zrna kalcita. Sfalerit je razvit v manjših
količinah. Zrna so nepravilno porazdeljena po sideritu, deloma tudi po
razpokah v prikamenini in dosežejo velikost 0,08 do 3 mm. Izrazito sfa-
leritno paragenezo smo našli v kosih rude iz depoja centralne halde.
Srednje in grobo zrnat sfalerit ima v preparatih koncentracije 3 do 20 "/o.
V takšnih vzorcih galenita ni ali pa je le v sledovih. Ob sfaleritu je zelo
značilen smitsonit v obliki tankih žilic. Oksidacija sfalerita se je pričela po
razkolnih ploskvah ali po razpokah. Domnevamo, da je smitsonit bržkone
produkt več desetletne oksidacije že odkopane rude. Na zunanjih robovih
kosov rude iz halde in deloma po razpokah je siderit spremenjen v limonit.
P i r i t je drobno zrnat, združen tudi v konkrecijah. V obliki kristalov
je redek. Zrna pirita dosežejo velikost do 0,1 mm. M a r k a z i t nahajamo
le v nekaterih vzorcih iz halde v obliki nepravilno raztresenih zrn.
Kremen redko nahajamo v preiskanih vzorcih. Je drobno in
srednje zrnat ob razpokah v sideritu ali v metasomatsko spremenjeni
prikamenini. Kalcit tvori zelo pogostno, toda količinsko spreminjajočo
se paragenezo. Razvit je v debelih in zelo debelih zrnih, razporejenih
v žilicah različnih velikosti in oblik, ki sekajo orudenenj a s sideritom in
karbonatno prikamenino. Pretežni del teh kalcitnih tvorb je postrudnega
nastanka.
Mikroskopske preiskave železove rude so pokazale, da je siderit v raz-
ličnih delih rudišča enako razvit z enostavno sulfidno paragenezo. Orude-
nenje je predvsem vezano na apnence, ki jih metasomatsko nadomešča
siderit. Z vrtanjem ugotovljeni sideritni pojavi v klastičnih kameninah
predstavljajo mineralizacije, ki redko dosežejo večji obseg. V sideritu, ki
je nadomestil karbonatno prikamenino, so opazni ostanki drobno dispergi-
ranih glinastih komponent.
Po nekaterih detajlih v zbranem gradivu bi lahko sodili, da je
orudenenje v Savskih jamah singenetskega nastanka. Premajhna stopnja
raziskanosti celotnega rudišča, nezadosten vpogled v obseg in način
orudenenj a z razporeditvijo rudnih komponent, strukturnih in teksturnih
karakteristik, ne omogočajo enosmiselnih sklepov.
Za potrditev singenetskega nastanka siderita v Savskih jamah mo-
remo ovreči hipotezo, da bi bilo železo detritarnega izvora. Nelogična bi
bila koncentracija siderita prav na območju javorniških skladov, ki obilu-
jejo z apnenimi plastmi, ne da bi opazovali kakršno koli kombinacijo
294
klastičnih kamenin s sideritom. Erozijski procesi v zgornjem karbonu
z akumulacijo najfinejših komponent niso separirali železovih pelitov le
na določene rajone malih obsežnosti, v katerih bi lahko prišlo do koncen-
tracij siderita, kot to kažejo orudenenja v Savskih jamah. Druga alter-
nativa, po kateri bi se v procesu formiranja javorniških plasti dovajale
ascendentne raztopine, je vezana na najbolj izjemne in optimalne slučaj-
nosti. Neki plutonizem, o katerem nimamo nikakršnih podatkov, bi moral
periodično dovajati raztopine, ker opazujemo tri različno obsežne orude-
nene horizonte.
S pulzacijskim občasnim dovajanjem raztopin bi lahko zadovoljivo
teoretično pojasnili singenetski nastanek rudišča. Sedanji diskordanten
položaj rudnih teles kaže, da so ta vezana na neko primarno tektoniko, ki
je bila formirana že v razvitih javorniških skladih.
Hidrotermalni pojavi, vezani na neki postkarbonski, bržčas mlajše
paleozojski plutonizem, bi lahko povzročili epigentska sideritna orudenenja
lečasto-žilnega tipa, ki ga spremlja enostavna sulfidna parageneza. Za raz-
liko od bosanskih sideritnih rudišč je pretežni del rudnih teles v Savskih
jamah hidrotermalno metasomatskega nastanka, vezan na apnene in
apneno-laporaste plasti. Tudi po paragenezah siderit-galenit in siderit-
sfalerit, ki jih nismo nikjer opazovali skupaj v enakih količinskih od-
nosih, sklepamo na diferenciacijo, ki je bržkone posledica asinhronega
delovanja rudnih raztopin na meji mezo- in epitermalnega stadija na
večjih neugotovljenih razdaljah od plutonizma. Za razlago postsideritnih
hidrotermalnih procesov, ki bi deponirali sulfide v že formirana rudna
telesa, nimamo nikakršnih podatkov. Sulfidne parageneze manjkajo v tankih
nepravilnih sporadičnih sideritnih žilicah v javorniških plasteh izven
območja z rudnimi telesi ali v njihovih perifernih območjih. Tod nastopa
siderit le v združbi s kalcitom. Domnevamo, da so takšne mineralizacije
sekundarne tvorbe kot posledica statičnih orogenetskih pritiskov, ki so
povzročili migracijo siderita iz že oblikovanih rudnih teles. Zaradi tega se
je del siderita izločal po razpokah v petrografsko različnih javorniških
plasteh. Takšni psevdohidrotermalni procesi so verjetno nastajali v sta-
rejšem obdobju alpske orogeneze, ker je bilo v oligocenu rudišče v Savskih
jamah že odkrito. Pretežni del kalcitne parageneze v obliki žilic, lečastih
odebelitev in lečk različnih velikosti in oblik, ki sekajo rudna telesa in
karbonatno prikamenino, so posledica diagenetskih sprememb v alpski
orogenezi (alpske žilice). Tektonski procesi so povzročili porušitve in
medsebojne premike delov rudnih teles in prikamenine, niso pa več vpli-
vali na notranjo strukturo rudnih teles. Kalcitne žilice so nastale z za-
polnitvijo številnih razpok zaradi pojavov, ki so mobilizirali le kalcijev
karbonat.
Hipotezo o nastanku sideritnega rudišča v Savskih jamah bi lahko
razširili z Oelsner-Krügerjevo (1957) dopolnjeno hidrotermalno
teorijo o delovanju hidroterm, ki so nastale pri regionalni arheometa-
morfozi varistične orogenetske faze. Po tej teoriji bi hidroterme nastajale
v paleozojskih kameninah, iz katerih bi z raztapljanjem koncentrirale
rudne komponente, ki bi jih nato deponirale v isti sredini zaradi porušitve
295
prvotnih pogojev. Alpska orogeneza je torej povzročila na območju
Savskih jam le kalcitne mineralizacije manjšega obsega.
Nekatera alpska rudišča manjšega obsega, med nje bi lahko' prišteli
tudi Savske jame, so takšnega nastanka.
Kot druge domneve o genezi rudišča v Savskih jamah je tudi ta
premalo podkrepljena z raziskavami, da bi jo lahko povsem privzeli.
THE GEOLOGIC FEATURES OF THE SAVSKE JAME
IRON ORE DEPOSIT
The iron ore deposit of Savske jame below the Golica Mount in
Karavanke was the base of iron industry of Upper Carniola in the start
of new age. The first data on mining in this area date back in year 1381.
The work has been stopped more times and later restarted again in
and 17th centuries. The mining in Savske jame area expanded strongly in
ISt'^ century. It started declining during century until the mining
of iron ore completely stopped in 1892.
Only uncomplete written data are preserved on the long era of mining
of Savske jame dated 1886, according to which we can get the size of ore
bodies developed by mining workings. Unfortunately no mining workings
are accessible, therefore no detailed studies on extent of mineralization
could be done. At the same time there are no accurate data on the quantity
of the ore extracted during the work of the mine.
The ore bodies have been prospected in a zone of clastic sediments
1200 m long and 450 m wide. They are intercalated by limestone lenses
of varying thickness, and can be put into the Javomik (Auemigg) beds
of Uralian- Upper Carboniferous.
During last years the southern slope of the Savske jame area was
mapped with the view to clear up the geologic structure, the extent of
siderite mineralization, at the same time to find out the possibilities of
mineralization in Carboniferous sediments outside of the Savske jame
area.
The area examined belongs to the western part of Karavanke, which
forms the boundary between the Alps and Dinarides. Two structures are
formed in the area. The lower structure — the extension of the Tarvisio
anticlinal — is formed by Upper Carboniferous, Permian, and Lower
Triassic. The upper structure called Košuta cover forms tectonic contact
with the lower structure. The sediments of it belong to Middle and Upper
Triassic. The extent of movements of lower structure towards north is
the strongest between Rošca and Golica Mounts. They are less charac-
teristic further on towards east, where in the area of Savske jame the
upper structure forms an overthrust towards south on the top of the
lower one.
Examining the closer area of the Savske jame iron ore deposit by
means of vertical and inclined bore holes a strongly shattered structure
was found. It is formed by the Javornik beds including smaller siderite
296
ore bodies and narrower siderite veinlets in limestone and in a lower
extent in clastic Javornik beds.
We directed the bore holes so as to intersect the area in which we
supposed the extension of ore bodies below the Karel horizon (1020 m)
down to which the ore deposit is most probably exhausted. On the surface
the beds are dipping generally north, deeper down they curve south.
According the data given by the bore holes in the western part of the
area, the Javornik beds form an imbricated structure lying directly
on the Middle Permian beds (of Trogkofel and Gröden). South of them
the same structure covers also the Upper Carboniferous clastic sediments
forming the extensive area of the southern slope of Western Karavanke.
The Paleozoic structure including the ore bodies is overthrusted by Middle
and Upper Triassic sediments of the Košuta cover.
In the eastern part of the ore deposit the surface iz covered by rem-
nants of the basal transgressive sediments belonging to Oligocene (the
Socka beds).
The ore is composed of siderite, ankerite, calcite, and quartz, galena,
sphalerite, and pyrite are the minor minerals. It contains 63,6 "/o FeCOg.
The Savske jame iron ore deposit was formed in the mesothermal and
epithermal stadiums of the hydrothermal-metasomatic activity. It should
be connected with a plutonic phase of Upper Paleozoic most probably,
which has not been identified yet. Some siderite grains should be formed
in secondary hydrothermal processes caused by the static orogenetic
pressure. The ore deposit could be formed also by the action of hydro-
thermes in the regional archeometamorphosis in the varistic orogenetic
phase.
Savske jame iron ore deposit is one of the economically minor im-
portant alpine ore deposits in Paleozoic strata. By the mining through
more centuries it has been almost completely exhausted so it has no
mineable reserves more at present time.
LITERATURA
Berce, В., 1953, Poročilo o kartiranju področja Savskih jam pri Sv. Križu
nad Jesenicami. Arhiv Geološkega zavoda Ljubljana.
Berce, B., 1953, Poročilo o rudarskih raziskovalnih delih v Savskih jamah
nad Jesenicami. Arhiv Geološkega zavoda Ljubljana.
Berce, B., 1954, Poročilo o geologiji rudarskih raziskav v Karlovem
rovu in Lepeni. Arhiv Geološkega zavoda Ljubljana.
Berce, B., 1955, Geološko poročilo o rezultatih raaskav železne rude
v Lepeni nad Jesenicami. Arhiv Geološkega zavoda Ljubljana.
C i s s a r z, A., 1956, Lagerstätten und Lagerstättenbildung in Jugoslawien,
Rasprave Zavoda za geol. i geof. istraživanja Srbije, sv. VI, Beograd.
Kochansky-Devidé, V., 1962, Nova istraživanja gornjepaleozojskih
mikrof osila Jugoslavije, Referati V. sa veto van j a, Beograd.
L u s c h i n, 1886, Expose über den Spatheisenstein — Bergbau am
Reichenberg nächst Assling in Krain, Eigentum der Krainischen-Industrie
Gesellschaft in Laibach, Arhiv Geološkega zavoda Ljubljana.
Iskra, M., 1961, Poročilo o raziskavah v Savskih jamah. Arhiv Geolo-
škega zavoda Ljubljana.
297
Iskra, M., 1962, Poročilo o raziskavah na objektu Savske jame v letu
1961. Arhiv Geološkega zavoda Ljubljana.
J u r k o v i Ć , I., 1961, Minerali željeznih rudnih ležišta Ljubije kod Prije-
dora, Geološki vjesnik, sv. 14, Zagreb.
Ra ko ve C, I., 1956, Pregled tektonske zgradbe Slovenije, I. Jugoslo-
vanski geološki kongres, Ljubljana.
Ramovš, A., 1962, Nekateri problemi pri raziskovanju perma v Jugo-
slaviji. Referati V. savetovanja, Beograd.
Si košek, B.. 1958, Tektonski sklop j ugoslo venskih južnih Alpi. Zbornik
radova G. inst. Jovan Žujović, Beograd.
Teller, F., 1914, Geologie des Karawankentunnels, Akademie der Wis-
senschaften, Wien.
298