143
Štedilnik                                                            Maksa samsa
ggjjgjtedilnik je bila jesenska in zimska moda našili otroških iger.
KBB Ijl Kupila nam ga je naša teta \n je bil tako srčkan ter majhen
jggHH — da se še danes dobro spominjam, kako smo jokale, ko ga mim jc bila ukradla Roza Lakotovo. ki je danes tam nekje v daljni Ameriki. — Čez teden je rabil le malo — drugače pa ob nedeljah, ko -o sc skupile pri nas deklice iz vse vasi. Pa smo imele kot v kakem hotelu razdeljeno delo: nekatere so bile kuharice. druge so pomivale — tretje brisale, četrte so bile postranske postrežnice, ki so nosile na mizo in imele smo celo voznika. ki nas je oskrboval z drvmi, v osebi rajne Tone Grofičeve. — Zraven pa seveda tudi svojega doba* vitelja mesa ali lovca. To je bil moj pokojni brat Andrejče, — Zdaj pa po vrsti: kaj so delale kuharice? Postrežnice so jim niOTale prinesti do rok posodo: piskerčke, ponvice, razne oblike za poticc in iladkarije, zraven še zajemalke, lesene žlice in sploh kar rabijo vse
kuharice širom sveta. Te kuharice                                       
¦ ci imele največ  opravka.  Drle so                        
r.ibce. ki jih je streljal lovec An*                  
i:-ejče z neko staro karabino. Odr=           
mmpirja zadoščalo za ves obed —
taki so bili lončki, ki so se tako izvrstno prilegali odprtinam v šte> dilniku. ki so imele prave pravcate obročke. Potem je bilo treba po-skrbeti za močnato jed ali za kak šarkelj ali potico. Zato so bile posebne oblike — v vseh mogočih podobah: zvezde, cveti — srčeca, krogi in polkrogi. vejice, Hsti itd. — Vse pecivo — bodisi potice, torte ali drugo — je bilo narejeno kar iz enega piškota, zmešanega z bonbonom. Oboje je bilo treba prej zribati na majcenem ribežniku. \"oda za zalivanje je bila v malem kotličku, ki ni meril več kot za dober naprstnik. — Ko je bilo vse na štcdilniku — so kuharice dobro prxtkurile, pa se je kadilo iz visokega dimnička — da so nas včasih domači svarili, da bomo okadile zid, ob katerem smo kuhale. — O. kuharice so svoje delo dobro umele — zato pa so bile tudi najbolje plačane. S tisto plačo pa se je godilo prav tako kot z dvema krajcar--jema. za katera sta nekoč ncki krčmar in njegova žena — drug drus gcmu točila in prodajalo v^ino. — Bil je en sam reven sold, ki je šet iz roke v roko: vsi stno bi!i plačniki in placanci hkrati.
Pa končajmo s lcuharicami in preidimo k dnjgemu kuhinjskemu osebju,  ki  ga bomo radi njegovega nevažnega dela  samo  omenffi:

kdor pomiva — pomiva; kdor briše — briše; kdor nosi na mizo ->9 naj nosi in cedi sline, ker je navadno zadnji pri skledi. Povsod pam strežejo najprej gospodi —¦ kdor dela je poslednji. — Pomudimo se pgfl pri vozniku, ki je bil zelo zanimiva oseba. Imel je voziček — tolikj da ne bi bil peljal ene same razcepljene treske. Zato je voznik vozill neprestano že pripravljena drva iz gozda. ki ni bil nič dlje kot zaj hišnim vogalom — gozd — ki so rastle v njem same gole kopriv« Njegovo glasno vpitje na nevidnega konja je oznanjalo prihod — v zmedo kuharic, ki so hitele pripravljat kak dober in topel založaj. .1 — »Prav je, da me postrežete kot se spodobi« — je dejal voznik, kfl ni bil nihče drugi kakor Tona Grofičeva. — »Gozd človeka izmuči —M in konja so pikali obadi — da ni imel miru. Kmalu bi se bil voz zvrni^ pod škarpo«. — »Da ste le srečno pripeljali!« so Ka tolažile kuharice in mu stregle, kar se je dalo. — »Pa koliko boste računali klaftro, stric?« se je zaskrbela katera, a on: — »Ker ste mi tako izvrstno pri< vezale dušx> — ne bom gledal: en krajcar sem — ali tja ...«
Bilo je obratovanje kot v kakem hotelu — s to razliko — da so gostje po končanem obedu vstali izza miz prav tako siti — kot so bili poprej. Pa kaj bi to — saj tako sploh biva: čim finejši je hotel — tem bolj si laeen.
Tako smo vsi skupaj: gospoda, kuharice, postrežnice z voznikom vred — v blaženi slogi preživeli marsikateri jesenski in zimski po> poldan, dokler nam ni štedilnička in vse posode odnesla kradljiva Roza Lakotova — v stisnjenem predpasniku. V predpasniku — raz= zuroete? — tako je bil velik ...