ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA Pisec tega članka mi dočakal izida svojega poslednjega dela, kajti umrl je — v 78. letu starosti — med stavljenjem te številke dne 13. aprila t. 1. Po poklicu je bil učitelj, je pa svoj prosti čas posvečal kot pevovodja rajnim pevskim društvojn, bil član predvojnega ljubljanskega občinskega sveta itd. Zelo znan je postal s svojimi števibiimi članki in razpravami z razniii področij zgodovine mesta Ljubljlane. Kratek seznam le-teh prinaša Slov. biograf leksikon II, 457-8 in Kronika 1953 v rubriki >Iz naših krajev«. JAVNA RAZSVETLJAVA V STARI LJUBLJANI ALOJZIJ POTOČNIK Dne 1. januarja 1933 je minilo 160 let, kar je zagorela v Ljubljani po njenih živahnejših prometnih žilah petrolejska luč, in 55 let, kar so prvič osvetlile nekatere njene trge, ceste in ulice električne žarnice. Zato inaj ne bo odveč, ako navedemo v nasled- njih odstavkih bolj ali manj važne in zanimive podatke, ki smo jih nabrali po večini v starih aktih ljubljanskega Mestnega arhiva (F. 7 in 8) in ki pričajo, kalko se je razvijal problem o jav- nem razsvetljevanju Ljubljane od iprvih začetkov do električne razsvetljave leta 1898. Ze leta 1582 beremo v knjigi izdatkov, da so kupili štiri šipe ipri svetilki, >Unter dem Comau«, to je današnja Pod trančo. Dve leti pozneje — 1590 — je zopet zapisan izdatek za oljnato razsvetljavo na istem kraju. Ob priliki obiska cesarja Leopolda I v Ljub- ljani leta 1660 je kupilo mesto od Matije Zor- mana in Jerneja Kralja 120 funtov smole za ponve {Pfannen Pech) za svečano razsvetljavo mesta ob tem dogodku. Reigersfeldov arhiv iz let 1751—1756 pa javlja, da je Franc Henrik baron Reigersfeld prvi v Ljubljani obesil na svoji hiši Mestni trg št. 17 dve laterni in to dne 1. februarja 1751. Dne 6. januarja 1790 je bilo oblastveno uka- zano lastnikom ljubljanskih vogalnih hiš in tistim, ki so imeli poslopja od Tranče pa do sedanje gimnazije na Levstikovem trgu, kjer je stala poprej starinska agradba, tako imenovana reduta (plesno zabavišče), da morajo obešati na hiše svetilke, ki naj gore od šestih zvečer do sončnega vzhoda. Hišni lastniki so ukaz sicer upoštevali pravzaprav svetilke res izvešali, toda večidel samo takrat, kadar je morebiti kje gorelo, ne pa ob prireditvah v reduti. Za te so se namreč bore malo menili, kajti hodili so radi počivat ob uri, ko ležejo redni ljudje po navadi že spat. Dne 13. decembra 1791 je naročila vlada magi- stratu, naj svetuje v teku osmih dni, kako bi bilo moči uvesti redno razsvetljevanje mesta, tako da ne bi le preveč obremenjevali meščan- stva. Nasvetovati kar koli zadovoljivega je bilo za mestno upravo res prav težavno, saj je vsakdo le predobro poznal veliko občutljivost mestnega prebivalstva glede plačevanja davka in drugih davščin. Vzlic temu je uprava predlagala ven- darle, maj se poveča za rečeni namen domarina. Vladi predlog ni bil všeč. Zato je mestna uprava znova predlagala, naj se poveča pris;tojbina za dovoljevanje veselic in prireditev z godbo in pristojbina za uporal>o nekdanjih tržnih lop na Čevljarskem in Spitalskem mostu. Uprava se je ukvarjala tudi z mislijo, da bi se povečala vstop- nina k reduitam (plesom v maskah) in v ko- medije, ki naj bi znašala goldinar, nadalje, da bi se pobirala davščina enega krajcarja za funt masla ali teletine pri uvozu v mesto kakor tudi doklada za vino, ki bi utegnila donašati največ, to je p>o proračunu kar 1384,27 goldinarjev na leto. Na prošnjo mestne uprave za pomoč k stro- škom razsvetljave so obljubili deželni stanovi prispevati po 200 goldinarjev na leto. Enak znesek je obljubila tudi uiprava davka za tobak, dokler se ne bi usitanovil poseben sklad za mestno razsvetljevanje. Trgovci so se zavezali plačevati po 170 goldinarjev na leto, a gostil- ničarji in kavarnarji so namerjali dodajati 357 goldinarjev. Toda kljub temu je manjkalo še precej, kajti stroški za razsvetljavo so bili pre- računani na 1360 goldinarjev. V znatni zadregi je poslal magistrat štiri ugledne meščane nabirat prostovoljne prispevke. Nekatere opazke na nabiralnih polah so prav zamimive. Več umazancev je zapisalo kar kratko in malo: »Ne dam nič!« Nekdo je pripomnil: »Ne morem nič dati, ker mi je bila stanovanjska najemnina povišana.« Zopet drugi je pripisal: »Za razsvetljavo naj plačujejo ponočnjaki, ki lazijo po veselicah.« Hišni posestnik v Gosposki ulici se je ovekovečil na poli takole: »Čemu neki razsvetljevati mesto! Zaradi varnosti tega ni treba, v Ljubljani ni nikdar ponoči kdo napaden, akoravno ni razsvetljena, pač pa so znani napadi v drugih mestih s krasno razsvetljavo. Naj ostane torej mesto tudi vnaprej brez razsvetljave, saj je tudi doslej ni imelo!« Prebivalci na Starem trgu so se tudi protivili novi napravi. Saj so pripomnili: »Čemu razsvetljava? Ne po- trebujejo je ne plemiči ne meščani. Prvi naj si svetijo sami, kadar hodijo ponoči z doma ali obiskujejo reduto. Meščani hodijo pa že tako zgodaj spat. Razsvetljava koristi le obiskovalcem plesnih veselic, kavarn in gostiln.« Pogled na nekdanje križišče pred današnjo glavno pošto. Desno je vidna še stara ulična svetilka KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO Spričo takega razpoloženja do mestne raz- svetljave, ki ga kažejo .navedene in podobne pripombe, so mogli nabiralci zbrati komaj 18? goldinarjev 54 krajcarjev. Kakor je spredaj rečeno, so morali lastniki vogalnih hiš ob požarih že tako razsveiljevati ceste ali ulice. Zategadelj so bili pripravljeni posoditi domače svetilke v Ikorist javne blaginje. Dasiravno je ugotovila posebna komisija, da niti polovica hiš nima svetilk, so jih vendarle našteli 214, ki so bile seveda kaj različne oblike in velikosti. Gosposka je pritiskala na vse mogoče načine na mestno upravo, da bi zažarele svetilke vsekakor na dan novega leta 1795. Toda želji se nikakor ni moglo ustreči, iker ni bilo za ta namen denarja. V tej stiski se je ponudil trgowc Meri, ki je bil pripravljen, posoditi vsoto, potrebno za razsvetljavo. Povrhu je bilo ukazano obrtnikom, ki bi jim razsvetljava mesta najbolj koristila, da morajo imeti pred obratovališči svetilke. Ukaz je prizadeval predvsem gostilničarje, ka- varnarje in trgovce. Ker si je mestna uprava omislila 217 novih svetilk, se je povečalo (njihovo število na 431, kar je tačas popolnoma zadostovalo danim potrebam. In tako je bila dne 1. januarja 1795 Ljubljana prvič razsvetljena, ^ndar v splošno nezadovoljstvo na eni strani kresije (političnega okrožnega urada), na drugi pa vsega meščanstva. Dogajalo se je namreč, da so ugašale svetilke kar druga za drugo že okoli devetih, torej prav ob času, ko je bila razsvetljava najpotrebnejša. Prižigalci so dolžili trgovca Merla, češ da do- bavlja slabo olje. Enako so mislili tudi hišni posestniki, ki so sami oskrbovali svoje svetilke. A mimo tega itudi svetilke niso bile pravilno narejene. Zakaj njihova svetloba se je odbijala bolj na zidovju, kakor na cesti, ker so bile odprtine svetilk premajhne za daljše gorenje. Zaradi tega pa, ker so se izdatki za razsvetljavo čedalje bolj večali, so se odločili prispevati zanjo: loterija 32, tobačna uprava 18, knezoškofijski opdinariat 15, prisilne delavnice 15, cerkve: stol- nica 30, Marijinega oznanjenja 5, sv. Jakoba in sv. Florijana vsaka po 10, meščanska bolnica 20, ljubljanski trgovci 170, lekarnarji 24, kavarnarji 64 in pivovamarji 25 goldinarjev. Magisitrat je namestil deta 1797 nadzornika mestne razsvetljave v osebi Nikolaja Zenkerja ter zamenjal stare svetilke z novimi zvonaste oblike, kakršne so uporabljali na Dunaju. Računski zaklJTiček, tičoč se razsvetljave, s po- slednjega dne meseca oktobra leta 1798 izkazuje 2749 goldinarjev prejemkov in tele izdatke: za nove zvonaste svetilke 648.34, za slepiče 28.20, za dela: kleparska 817.28, ključavničarska 843.10, tesarska 40.20, (pleskarska 82.23, steklarska 9 in mizarska 42.19 gld. Presežek je izkazan z 238 gld. Kot primer, kako so tedaj oddajali v zakup javno razsvetljavo, naj navedemo naslednjo po- godbo: Zakupna pogodba, sklenjena na koncu navedenega dne med C. kr. policijsko direkcijo in gospodama Janezom Juri- jem in Josipom Griinwaldom kot najemnikoma tukajšnje mestne razsvetljave. 1. Policijsko ravnateljstvo daje mestno razsvetljavo v zakup Janezu Juriju in Josipu Griinvvaldu za deset zapo- rednih let, in sicer od 1. septembra 1798 do 31. avgusta 1808 leta za letnih 2030 goldinarjev, izplačanih v treh četrtletnih participatnih obrokih in sicer konec novembra, februarja in maja. Izplačilo se vrši iz fonda za razsvetljavo in brez varščine. 2. Iz islega zaklada je treba nabaviti 500 kosov svetilk z dvojnim nasadom (Einsatz) za 600 luči, 500 slepič (Blen- den) in 500 opor (Stiitzen), ki se morajo po zakupni po- godbi v dobrem stanju vrniti. 5. Najemnik sme sam sprejemati v službo potrebno o«ebje, ga plačevati in tudi odpustiti. O tem pa vodi nadzor policijska direkcija. 4. Za laterne, poškodovane po viharju, ne odgovarja najemnik. Popravilo in nova nabava se plačata iz fonda za razsvetljavo. 5. Za luči, pokvarjene iz neprevidnosti, malomarnosti ali objestnosti, odgovarja storilec te škode. 6. Pri razsvetljavi zaposlenemu osebju se med delom dovoli bivanje v policijiski stražnici. 7. V primeru, da najemnik potrebuje dejanske pomoči, se mu mora ta nuditi. 8. Nasprotno pa se ta zaveže, da bo od 15. decembra do 15. aprila visakcga leta poskrbel, da bo skozi 22 noči v mesecu luč gorela od zvonjenja na Gradu v mraku pa do polnoči. Ob večerih ipa, kadar se vrše veselice v reduti, do končane prireditve. 9. V primeru požara je treba nemudoma osvetliti kraj nesreče v vsakem .nočnem času. 10. V takih primerih povzročena škoda pri laternah se plača iz fonda za razsvetljavo. 11. Pri novi nabavi latern iz tega fonda je treba plačati za vsako luč letno 6 gld 50 kr. 12. Kadar več luči dalj časa iz nepredvidenih vzrokov ostane neprižganih, tedaj je treba prej določeni znesek od zakupa odšteti. 13. Ce se pred enim letom odpovedni rok ne izvrši, tedaj ostane pogodba veljavna za nadaljnjih 10 let. v potrditev tega je treba spisati dve enako se glaseči najemni pogodbi, podpisani od obeh strank. Ljubljana, dne 28. aprila 1798. Dne 20. junija 1798 je policijska direkcija pred- lagala vladi, naj dovoli, da se od vsakega gol- dinarja plačanega vinskega daca določi en kraj- car za mestno razsvetljavo. Pobiralec itega daca, Miha Kern, je izračunal, da je letni dohodeik daca na vino 13.000 gld malo računan. Ako se računa za vsak vplačan goldinar 1 krajcar, tedaj dobi fond za razsvetljavo let- nega dohodka 216 gld 40 kr. Večina gostilničarjev je bila za tak prispevek, drugi so se pa zopet otepali tega plačevanja z izgovori, da nočejo plačati, ker njihova okolica ni razsvetljena ali pa da plačujejo dac že na Fužinah, na Viču itd. Ker torej tudi na ta način ni bilo dobiti rednih iprispevkov za razsvetljavo, je mestna uprava konec leta 1798 obremenila hišne po- sestnike in obrtnike z davščino za razsvetljavo, ki ipa jo je morala šiloma izterjevati. Razsvetljava se je polagoma izboljševala. Mesto so ponoči razsvetljevali le šest mesecev, to je od 15. septembra do 15. aprila. Z z^to- njenjem na Gradu so naznanjali, kdaj je bilo treba svetilke prižgati, ugašali pa so jih že ob 9. uri. Pozneje so prižigali svetilke po letnem času. Tako so gorele poleti in pozimi do 11. ure, a v predpnstu vso noč. V mesecih juniju in juliju niso bila razsvetljevana predmestja Poljane, Gradišče, Zabjak, Šentpeter in Krakovo. 48 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA Oddajo razsvetljave so razglašali z bobnom po mestu in z objavo v uradnem listu, in sicer ne le v Ljubljani, marveč tudi v Celovcu, Trstu in Gradcu. Tako se je priglasil za prevzem razsvetljave leta 1822 Jožef Kuppe, hišni po- sestnik v Gradcu, Gleissdorfergasse št. 46, ki pa se zanj spričo prenizke ponudbe ni mogel odločiti. Dne 20. maja 1809 so prispeli Francozi poti vodstvom generala Macdonalda tretjič v Ljub- ljano. Poleg drugih virov za dohodke je usahnil v tej dobi tudi fond iza razsvetljavo. Zato so ^ Francozi začudeni gledali, kako je bilo mesto v septembrskih nočeh slabo razsvetljeno, čeprav je gorelo tedaj 340 svetilk. Šef policije je takoj zahteval od maira pojasnila glede pomanjkljive razsvetljave. Le-ta mu je pojasnil, da je poleg drugih ^slkladov za mestne potrebe zaradi velikih vojnih dajatev tudi dohodek za razsvetljavo mesta popolnoma izčrpan. Kljub temu pojasnilu je policija določila 24 hiš, katerih iposestniki so morali skrbeti za svečavo toliko časa, dokler ne bo vprašanje razsvetljave končno rešeno. Odrejeno je bilo, da bodo pobirali od prevoznega blaga kakor tudi od vedra vina po 3 krajcarje za razsvetljavo. Do leta 1811 se je v ta fond toliko nabralo, da je bilo mogoče nabaviti novih 250 latem. Po odhodu Francozov iz Ljubljane (1813) je ostalo glede osvetljave vse pri starem, vendar so stvar leto .pozneje uredili tako, da je mestna blagajna krila vse stroške. Število s\^tilk se je povečalo na 349, ki so gorele od mraka do 11. ure fKMioči. Vso osvetljavo je vodil nadzornik, kate- remu je bilo dodeljenih 8 prižigalcev. Tako je ostalo do konca' leta 1821, ko so začeli dajati razsvetljavo v najem. Pozneje so dražbali mestno razsvetljavo za tri leta in zakupnik je moral založiti pri messtni blagajni jamščino. Mnogoletni najemnik mestne razsvetljave je bil Jakob Sohorga (Zorga?). Mestni tajnik Janez Nep. Kosti je dobil nalog, naj pregleda vse sve- tilke, kaiterih število' se je vzpelo v teku let na 414, ter sestavi poročilo. Na le-tega osnovi so očitala oblastva imenovanemu zakupniku, da dosti premalo iskrbi za razsvetljavo po mestu. Zato je ta dal dne 1. februarja 1832 na zapisnik naslednjo izjavo: »Ker se ukvarjam že osem in trideset let z mestno razsvetljavo, poznam vse njene hibe in napake. Svetilke z zvonci vred so že tako stare, da nekaterih kljub ponovnemu popravilu ni moči več rabiti. Zategadelj ne morejo dolgo goreti in kmalu ugasnejo. Pokrovci mnogih svetilk so pregoreli. Posledica tega je, da že najmanjši piš luči pogasi. Zob časa je vratca svetilk tako oglodal, da se ne dajo več zapirati. Vzmetnice ne ustrezajo več svojemu namenu, posodice za olje puščajo, podstavki za svetilke so previsoki in se majejo, kar povzroča, da se olje precej iziliva. Vse navedeno meni samo ško- duje, ker razsvetljavo močno slabi. Zatorej prosim, naj se moje navedbe temeljito prouče. V zimskih mesecih in kadar so veselice, je treba svetilke nalivati do vrha. Tedaj se razlije dokaj olja, ker se svetilke zelo tresejo. Kleparski moj- ster Jurij Freiberger, ki jih popravlja že več let, naj jih natančno pregleda.« Ko je Freiberger po naročilu svetilke res pre- gledal, je ugotovil, da Schorgova (Zorgova) izjava ni pretirana. Policijsko ravnateljstvo je odredilo dne 24. februarja istega leta komisijo, da je dognala, je li Freibergerjeva ugotovitev zanes- ljivo resnična ali ne. Komisija se je prepričala, da temelji poročilo kleparskega mojstra na ne- ovrženih dejstvih. Mestni magistrat je nato sklenil, da je treba nedostatke čimprej in povsem odpraviti ter si omisliti 24 novih zvonastih svetilk. Jožef Michl, kleparski mojster v Beljaku, je vložil ponudbo glede novih svetilk. V njej je obljubljal, da hoče do prve polo\'ice meseca decembra leta 1832 izdelati 20 svetilk najnovejše oblike in kakovosti. Hkrati je poslal eno kot ogledek županu Janezu Nep. Hradeckemu s pri- pombo, da jo namerja namestiti osebno in pre- skusiti na kraju samem. Svetilki je določil ceno 12 gld, za njeno namestitev in za vožnjo v Ljub- ljano in nazaj v Beljak je zahteval 10 gld, obenem pa je tudi prosil, da se mu znesek izplača takoj po prvem uspešnem preizkusu svetilke. Ker so jK)nudbo sprejeli, je izdelal Michl dvajset svetilk, izgotovitev štirinajstih pa sta prevzela domača kleparja Jurij Freiberger (10) in Franc Kiinzner (4). Omenjena policijska komisija se je dne 30. av- gusta 1833 prepričala glede prednosti novih svetilk in kaikovosti olja ter sprožila misel, naj se stare, ne več uporabljive svetilke ocenijo in prodado. Razen župana so se udeležili pregle- dovanja tudi najemnika mestne razsvetljave in ljubljanski kleparski mojstri Freiberger, Kiinz- ner in drugi. Zakupnika mestne razsvetljave, pravkar imenovana kleparska mojstra, nista bila zadovoljna z Michlovimi svetilkami, češ da v njih steklo zelo rado popoka. Zato sta izrekla željo, naj se skuša nedostatek kako odpraviti. Magi- strat je plačal za steklo teh svetilk steklarju Francu Zešku 20 gld. Najemniki mestne razsvetljave so imeli dosti sitnosti z njo. Večkrat so jim očitali premajhno Nekdanji >Ballhaus< v Gradišču, kjer so se vršili razni j plesi. Svetilka na desni je lazsvetljavala prostor pred njim j KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO skrb za dobro luč, nadalje, da ne pazijo dovolj na početje svojih uslužbencev, da ne zagore luči o pravem času i. dr. Očitki so bili čestokrat seveda povsem neupravičeni. Taiko^ sta izginili v noči od 22. na 23. avgust 1883 dve svetilki s tečajema vred. Viseli sta na Čevljarskem mostu, torej prav v bližini tamkajšnje policijske s^;ražarnice. Schorga, tedanji najemnik razsvet- ljave, je to naznanil takoj policijskemu ravna- teljstvu, boječ se, da ga ona prej ne pokliče na zagovor. Kmalu pa se je izkazalo, da je odnesel svetilki višji policijski stražnik Justil, ki se je tako prepričal o malomarnem izpol- njevanju službene dolžnosti tačasnega dežurnega stražnika. Svetilke je polkvariil tu in itam mmcgokrat snežni plaz s streh. V takem primeru je moral poravnati poškodbo hišni lastnik. Manjkalo pa tudi ni zlikovcev, ki so^ iz objesti ali hudobije razbijali svetilke. Take so, če so jih zasačili ali pozneje ugotovili, prav občutnO' kaznovali. Okrog leta 1836 so navajali dražbeni pogoji med drugim tudi to, da bo naznanjal pričetek razsvetljave veliki zvon na mestni hiši in da bodo morale goreti vse luči najpozneje pol ure zatem. Začetek razsvetljave bo naznanjen lahko pozneje, nikdar pa ne prej ikakor Ob temle času: V novembru ob petih, v decembru in januarju O pol petih, v februarju in oktobru o pol šestih, v marcu ob šestih, v aprilu in septembru ob sedmih, v maju in avgustu o pol osmih, v juniju in juliju db osmih. Policijsko ravnateljstvo je odredilo, da morajo goreti svetilke do enajstih, v predpustu in ob dneh plesnih prireditev pa da se je treba rav- nati po posebnih določilih, po katerih naj gore po potrebi svetilke vsO' noč. Po enajstih se je moralo prižgati na več krajih 20 starih svetilk, da so gorele do 3., a najdlje do 6. ure zjutraj. A razen tega je dodalo isto ravnateljstvo svoji odredbi med drugim še naslednje: Za vsako sve- tilko, ki ne bo ob pravem času prižgana, bo treba plačati pri mestni blagajni kazen v tejle izmeri; za Tsako' od 41 novih neprižganih svetilk in zvoncev po pet goldinarjev, a za vsako izmed teh nedostatno prižganih svetilk po en goldinar; za vsako staro nezadostno razsvetljeno svetilko po 30 krajcarjev. Magistrat je moral skrbeti za hranilišče svetilk in vse drugo iza njihovo prižiganje. Pred letom 1821 je dajal tako hranilišče na uporabo Viljem Korn breizplačno, samo da je bil oproščen na- stanjevanja vojakov. Pozneje je bilo hranilišče v takratni Krojaški ulici št. 258. V najem ga je dal Peter Pavel Eggenberger za tri leta proti letnim 75 goldinarjem. Nato je bilo hranilišče v plinarni in v pritličju na dvorišču magistrata. Leta 1864 so odpravili po oddaljenih pred- mestjih navadno oljnato svečavo in jo nado- mestili s petrolejsko. Svečava z oljem is 102 lu- čema je stala leta 1863 1967 goldinarjev 2 kraj- carja. Te luči SO' gorele skozi celo leto 102.000 ur. Pri petrolejski svečavi pa je stala luč vsako uro, ako je bil stenj (taht)i 8 mm širok, 1,65 krajcarja, kar je znašalo na leto 1683 goldinarjev. Prižigalci so hodili proti večeru v hranilišče po očejene in z gorivom napolnjene svetilke. Te so razvrstili v prikladen zabojček, ki so ga odnesli bodisi na glavi ali pa v rokah. Zatem so odšli ob vsakem vremenu z lestvico na ramah opravljat svoj posel. Zjutraj so morali pobrati svetilke in jih odnesti v hranilišče. Svetilke in zvonce je bilo treba ne le dan na dan cediti in mazati, marveč Vsako' leto vsaj dvakrat tudi korenito, očistiti z gorko vodo. Zaposlenci pri tem delu so prejemali po krajcar od očejenega , kosa. Tu naj bodo omenjeni zdaj še krakovski ribiči, ki so iskali pozimi zaslužka kot svetilci (»pe- la jhtar ji«). V predpustu, ko je bilo precej plesnih zabav v reduti, kazini in tudi v tej ali oni boljši gostilni, so čakali pred njimi ter se priporočali ¦ družbam, da jim smejo z laterno svetiti domov ali pa iz 'tega v ono zabavišče. Z besedama 3>ša- fens pelajhten« so nagovarjali gospodo, ki se je izkazala hvaležno z desetico ali tudi s kozarcem vina. Do mala vsem povedanim skrbem, sitnostim, in težavam glede razsvetljevanja Ijubljanskegab mestnega ozemlja se je pričel bližati konec v letu 1861, ko je prišlo do tega, da dobi Ljub- ljana plinarno. Za uresničenje tega sklepa, da se vpelje plinska razsvetljava po Ljubljani, je že leta 1845 sprožil misel župan Janez Hra- decky. Vendar je stvar zaspala, dokler ni v juliju 1851 poročal župan Mihael Ambrož o pripravah za napeljavo plinske razsvetljave po mestu. K posvetu v tej zadevi so bili povabljeni: stav- benik Withalm, zvonar Albert Samassa in kle- parja Paohner in Polak. Izvoljen je bil poseben odsek, ki naj prevzame vso skrb za nadaljnjo izvršitev nameravane osvečave. V tem odseku so bili: baron Codelli, Fidelis Terpinc, Paohner, Košir in Vollheim. Kljub vsem pripravam se zadeva glede nove plinske razsvetljave ni dosti pospešila. Mestni odbor je v septembru 1857 sklenil s Francem Peterco pogodbo za nadaljnja tri leta, da oskrbuje svečavo za letnih 4850 gol- dinarjev. Tako je bila plinska razsvetljava zopet odložena. Dne 23. decembra 1857 pa je prinesel list »No- vice« tole obvestilo: »Poprejšnji teden je zavoljo naprave mestne gasne svečave bilo konečno po- svetovanje pri magistratu, h kateremu so razun mestnih odbornikov povabljeni bili še drugi zvedeni možje, ikakor gospod profesor Mitteis, g. Freiberger itd. Pervemu magistratnemu sve- tovavcu, gosp. Guttmannu gre res čast in hvala, da se za to ponočno olepšavo mesta goreče poganja. Pri poslednjem zboru so bile pravila ustanovljena, po katerih ljubljansko mesto ima pogodbo (kontrakt) skleniti z drugo teržaško družbo, kdera se peča z oskrbovanjem gaznih svečav. Izperva bo dobilo mesto le 250 gaznih lamp, ker daljni konec predmestij ljubljanskih bojo zazdej še obdržali navadne laterne; veljala bo ta svečava nekaj čez 700011. Gazne cevi bojo po mestu tako peljane in položene, da bo iz njih vsaka hiša gazno svečavo dobivala, ako bo hotla in kolikor je bo plačala.« 50 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA Zaradi previdnosti je vprašal mestni magistrat ljubljanski občinsko oblast v Benetkah, kako se kaj obnese razsvetljava s plinom. Ta je odgo- vorila, da je naprava v vsakem pogledu realna, posebno za javno razsvetljavo. V seji mestnega sveta dne 22. maja 1858 so obravnavali pogodbo glede plinske razsvetljave med občino in tržaško družbo za napravo plinske razsvetljave. Po tej pogodbi je bilo pričakovati, da bo o sv. Mihaelu (29. septembra) 1859 raz- svetljava popolnoma vpeljana. Toda stvar se je z mrtve točke prav malo premaknila. Obljub- ljeni čas okoli sv. Mihaela je že minil, ljudstvo je zabavljalo in se jezilo na mestni odbor, češ da je ta vsega kriv. Toda vzrok je tičal drugod, Avstrijsika itržaška družba za napravo plinske razsvetljave, ki je prevzela napeljavo plinske osvečave v Ljubljani, je imela pri veliki trgovski hiši v Trstu 400.000 gld naložene glavnice. Ta tvrdka je prišla na kant, z njo pa tudi tržaška družba v veliko zadrego, da ni mogla skončati svojih obveznosti. Mestna občina ljubljanska je dala tržaški družbi 3000 gld are, kateri denar je sicer dobila vrnjen, a svečave ni bilo. Prvotno so nameravali postaviti plinarno na Zaloški cesti. Ker pa je bil ta prostor obkrožen od stanovanjskih hiš, se je stavbna komisija odločila za prostor »za vertmi«. V ta namen je ponudil Mihael Amibrož svojo njivo v izmeri 1350 kvadratnih klafter v šentpetrskem pred- mestju na kraju, kjer še danes stoji plinarna. Tudi se je zavezal poskrbeti za predor med šentpetr^kim predmestjem in živinskim sejmom, ki je bil tedaj na mestu današnje osnovne šole na Ledini. Tedaj še ni bilo Resljeve ceste. Dne 31. marca 1860 je predložil namreč ob- činskemu zastopništvu tedanji županov namest- nik Ivan Guttmann ponudbo s pogoji, pod katerimi bi bil voljan Anton Riediger iz Augs- burga zgraditi plinarno in položiti plinovodne cevi po mestu. Ker je bila ponudba sprejeta, se je Riediger lotil nemudoma in tako pospešeno dela, da je mogla že dne 9. novembra 1861 za- goreli plinska luč v Ljubljani. Novo luč so najprej vpeljali po kavarnah, restavracijah in prodajalnah. Vsi li lokali so sedaj kazali prijaznejše lice kot prej ob petro- lejkah. Posebno sta bili razsvetljeni Dunajska, danes Titova cesta in Zvezda. Zadnja je imela v svoji sredi kandelaber s petimi svetilkami, ki so prav odlično razsvetljevale vso okolico. Plinsko razsvetljavo so napeljali pri vseh mo- stovih, v Florijanski ulici, na Šentjakobskem, Starem in Mestnem trgu. Pred škofijo, na Polja- nah, Sejmskem (danes Krekovem) trgu, v Šol- skem drevoredu. Nemški (danes Križevniški) in Gosposki ulici, v Gradišču, Kolodvorski ulici, Šentpetrskem predmestju. Novem trgu. Dolgi (danes Dalmatinovi) ulici in Za zidom (danes Cankarjevo nabrežje). Za gostoto javnih svetilk je bila odločilna prometnost ulic, zato je razum- ljivo, da so bile ulice, od središča bolj oddaljene, manj razsvetljene. »Novice« iz leta 1861, "tr. 581, prinašajo glede nove razsvetljave to-le poročilo: »V soboto zvečer (9. nov. 1861) se je začela po štacunah in hišah pervikrat plinova ali gazna osvečava, ki daje prav svetlo, res lepo luč. »Veš, kako se ti luči pravi?« je vprašal fant fanta na Velikem trgu. »Kaj bom vedel, če je nikoli nisem videl?« mu odgovori. »Oče so mi rekli« — ga podučuje to- variš — »da je to ,ko2Ja luc ali ,Gas-Beleuch- tunga'.« Ali ni se čuditi tej smešni predstavi, prosti Nemec in prosti Slovenec ne vesta, kaj je »gas«, enemu je »Geis« »Gas«, ta pa v nje- govem smislu prestavlja. AH naj je že gazna luč ali kozja luč, lepa luč je, kolikor se sedaj vidi, in nadjamo se da bo svečava tudi po ulicah prav svetla.« Seveda so mestni očetje poskrbeli tudi za raz- svetljavo rotovža. V seji dne 17. junija 1861 so predlagali, naj se vpelje v mestni hiši 13 pla- menic in sicer: 8 na stopnicah in hodnikih obeh magistratnih poslopij, 5 pa na lestencu v sejni dvorani. Mestni odbornik Ferdinand Bamberg je tudi stavil predlog, naj bi podjetnik Riediger dajal plin privatnikom ceneje, ker 1000 kubičnih čevljev za 6 goldinarjev v srebru je le malo prehuda, medtem ko stane na Dunaju ista koli- čina le 4 goldinarje v papirju. Podjetnik je pojasnil, da v Ljubljani znižanje cene plinu trenutno ni mogoče. Javna razsvet- ljava ima sedaj komaj 241 luči, zasebna uporaba plina je pa prav majhna. Kar se tiče Dunaja, je pa stvar druga. Tam gori več tisoč plamenic, zato je cena lahko nižja. Pri velikih investicijah iin pri čistem plinu, ki ga danes dobiva raz- svetljava, je znižanje cene nemogoče. Ena pla- menica ima svetilnost dvanajstih sveč. Po tej izjavi je prejel A. Riediger absolutorij s soglas- nim sklepom, da se mu izplača tudi vložena varščina. Dne 2. aprila 1863 je mestni magistrat romun- skega mesta Arada prosil pojasnila o plinski razsvetljavi v Ljubljani glede na njeno kakovost in ceno, ker namerava tudi tamošnja občina vpeljati enako svečavo. Z enako prošnjo se je obrnilo tudi ravnateljstvo Južne železnice na Dunaju, ki je nameravalo vpeljati plinsko raz- svetljavo na ljubljanskem kolodvoru, kar je bilo posebno ugodno zaradi bližine plinarne. Na obe vprašanji je bil odgovor vsestransko zadovoljiv. Prižigalcem ni bilo več treba snažiti svetilk in nalivati olja, marveč so na dolgih drogovih Stari »Figovec« z uličnimi kandelabri 51 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO nosili prižgane gorilnike, v katerih je gorela s špiritom namočena vata. Poleg gorilnika je bila kljukica, s katero je odprl petelina pri sve- tilki, vtaknil gorilnik do odprtine plinovoda, nakar je zagorela luč. Pri ugašenju je samo potegnil petelina navzdol in luč je ugasnila. O mraku so se zakadili prižigalci iz mestne hiše po. vseh ulicah, da so razsvetlili mesto, v jutranjih urah pa izopet ugašali. Plinarna prejšnjih svetilk seveda ni potrebo- vala. Zategadelj je dala mestna občina 180 svetilk (od 246 odvečnih) z razglasom v časopisju naprodaj, in sicer prvovrstne po 6, drugovrstne po 5 in tretjevrstne po 2 gld. Svetilke so kupili: prvovrstne pivovarnar Gaiser 2, trgovec Biirger v Kropi 4, Franc Mally v Tržiču 6 in ljubljanski trgovec Valentin Supan za mesto Radovljico 4, drugovrstne pa mestoa uprava v Kočevju 12 in ljubljanski trgovec Franc Schantel 6. Leta 1908 ise je pričelo montiranje svetilk z Auerovo lučjo. Auerova luč, ali bolje Auerov gorilnik, razžarja »nogavico«, pavolnato ple- tivo ali drugo, napojeno z raztopino alumi- nijevega ali litijevega oksida. Svetilnost se zvi- šuje s povečanjem žaril in z dovajanjem zraka po cilindru. V plinarni je bila postavljena nova generatorska peč z 8 retortami. Od maja 1908 pa do' konca leta je izvršila po 41 cestah, ulicah in trgih 361 javnih plinastih plamenov in sicer na 135 stenskih ramenih, 69 malih in 121 velikih kandelabrih in 2 plamenih na železniškem pre- hodu Južne železnice na sedanji Titovi cesti. V aprilu 1909 je bilo montiranih še 55 svetilk. V upravnem letu 1908-9 so znašali stroški za javno razsvetljavo 81.930 kron 30 vinarjev. Pli- narna je viplinila v tem času 2,364.000 kg angle- škega in 40.000 kg ostravskega premoga ter pri- dobila 713.443 m^ plina, 1,488.000 kg koiksa in 89.000 kg katrana. In tako je prehajala polagoma oljnata razsvet- ljava bolj in bolj v pozabo, prav posebno pa še, ko je tudi plinsko izpodrinila električna luč. To je dobila Ljubljana ix> sklepu svojega ob- činskega sveta z dne 19. novembra 1890. Ta dan jf bil izvoljen namreč poseben odsek, kateremu se je naročilo, naj začne proučevati na krajih samih električne naprave v več modernih mestih. Slavnostna razsvetljava »Zvezde« ob prihodu cesarja v Ljubljano leta 1856 zlasti pa osnutke za izmenični in istosmerni tok. Ko je bilo gradivo zbrano in dobro proučeno, se je odločil občinski svet dne 15. marca 1896 za ponudbo tvrdke Siemens & Halske, ki je na- svetovala elektrarno z istosmernim toikom. To so začeli graditi spomladi leta 1897 na vogalu Slomškove in Kotnikove ulice. Dograjena je bila ob koncu leta in zaradi tega že dne 1. januarja 1898 izročena svojemu namenu. Toda ta dan v Ljubljani ni prvič svetila električna luč. Zakaj že dne 9. maja 1881 je raz- svetlilo Tehnično društvo za Kranjsko tedanji Kongresni trg in Zvezdo s tako' imenovano Syvesovo svetilko, opremljeno s strojem petih konjskih sil, ki ga je posodil Gustav Tonnies. Le-tega tovarno so nekaj dni poprej enako raz- svetlili s prav lepim uspehom. A javna po- skusna razsvetljava se tačas ni zaželeno obnesla, ker je silno deževje tako zelo zmočilo pogonsko jermenje, da 'spričo njegove razteznosti stroj nikakor ni mogel proizvajati električnega toka. Zato so dne 25. maja ob mraku z balkona starega deželnega gledališča (na prostoru sedanjega Fil- liarmoničnega društva) ponovili poskus, ki se je popolnoma posrečil. Stalna luč je razsvetljevala južni del trga v širini kakih deset do dvajset metrov, tako da je bilo mogoče citati na stop- nišču uršulinske cerkve navadni časopisni tisk. V bližini goreče plinske svetilke so bile podobne umazano rumenim svetilkam, ko bi gorelo v njih olje. Številno občinstvo, je nad poldrugo uro občudovalo novo, nenavadno luč ter se vračalo zadovoljno domov. Sprva je imela mestna elektrarna dva parnu stroja s po 200 konjskimi silami. Zavoljo tega je obratovala zgolj pomoči. Cez leto dni je dobila še en parni stroj s 400 konjskimi silami. Ko je leta 1901 zdrdrala električna cestna železnica, je jela mestna elektrarna obratovati tudi po- dnevi. Ker pa so začeli uporabljati električno strujo čedalje bolj obrtniki, industrijci in tudi zasebna gospodinjstva, je bil povečan obrat elektrarne z novim parnirti strojem, ki je pre- mogel 800 konjskih sil, kar je ostalo do leta 1925. Leto za letom naraščajoča uporaba elektrike je primorala mestno občino k povečanju elektrarne z Dieslovimi motorji. Ti so proizvajali do 6000 voltov toka, ki je bil v transformatorskih po- stajah presnavljan v strujo in luč. Pa tudi to ni dolgo zadostovalo. Zategadelj je bila leta 1930 elektrarna razširjena kakor tudi transforma- torske postaje pomnožene. Na prometmih krajih in važnejših križiščih je bila javna razsvetljava ojaoena z velikimi obločnicami, kar je leta 1950 lahko privedlo^ do odstranitve nič več potrebnih tako plinskih kakor električnih železnih svetil- nikov ali kandelabrov. Tako se stari časi umikajo novim, napred- nejšim. Od primitivnih oljnatih svetilk v sta- rejši dobi, preko petrolejske in plinske v drugi polovici XIX. stol. ter električne konec tega sto- letja je Ljubljana dobivala vedno boljšo in moč- nejšo razsvetljavo, tako da je danes tudi ponoči svetla in lepa. 52